cd Izkušnje s pouCcevanjem slepega
»	v	v*	'■•VI*
g u(cenca v veccinski šoli
^ Cilka (Čibej
y Osnovna šola Poljane nad Škofjo Loko
IS
Vključitev slepega ucenca na našo šolo je bila za vse zaposlene in ^^	uCence pomembna novost. Vsi smo Cutili veliko odgovornost, ne-
kaj strahu pred neznanim pa tudi pricakovanje, kako bo velik del dneva preživeti s slepim otrokom. Tudi v literaturi je moC zaslediti, da so v zvezi z inkluzijo slepih otrok v veCinske šole mnenja zelo razliCna (Schmidt 2006). V raziskavah uCitelji kot zaviralne dejavnike najpogosteje navajajo velikost razreda, neustrezne prilagoditve, nezadostno pripravljenost uCiteljev na inkluzijo, dvom o koristnosti za ostale uCence. NapaCne predstave in negativna sta-lišCa kažejo, da uCitelji slepih in slabovidnih uCencev ne poznajo dovolj dobro.
Na naši šoli pa smo inkluzijo slepega uCenca vzeli kot izziv.
Od ideje do izvedbe
Priprave na sprejem slepega uCenca so se zaCele skoraj celo leto pred všolanjem. Ko me je gospa ravnateljica prviC povabila, naj razmislim o pouCevanju slepega otroka, sem Cutila veliko skrb in strah, da tega ne bom zmogla. Še nikoli dotlej nisem imela nikakršnega stika s slepoto, zato se mi je zdela ta naloga pretežka.
Po daljšem obdobju razmišljanja, po pogovorih s strokovnjaki in prebiranju literature so se moji strahovi poCasi manjšali. V pomladnih mesecih sem se že zelo intenzivno pripravljala na sprejem slepega uCenca. Nekajkrat sem ga obiskala tudi v njegovem razredu na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, kjer se je šolal v obdobju prve triade. Ob prisostvovanju pouku sem spoznavala, kako zahtevno je delo s slepim uCencem, koliko individualnega dela je potrebnega in kako težko bo to uskladiti v razredu z videCimi. Navduševala pa me je neverjetna volja in prizadevnost deCka za šolsko delo. Hvaležna sem uCiteljicama, ki sta me sprejeli v razred in mi velikodušno pokazali osnove dela s slepimi. Navezala sem tudi stik s knjižniCarko na Zavodu, ki se je potrudila pri pripravi uCnih gradiv v Braillovi pisavi.
Obiskala sem vse razpisane seminarje, ki so bili na voljo na Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Tako sem spoznavala tiflo-pedagoške posebnosti slepih otrok, specialnopedagoške dejavno-
VODENJE l|2010: 9I-97
sti za delo s slepimi ter se seznanila z osnovno uporabo posebne opreme za slepe.
Slepi ucenec je že v lanskem šolskem letu obiskal bodoce sošolce na naši šoli in tako navezal prvi stik z njimi. Nekaj dni pred zaCetkom šolskega leta je prihajal vsak dan, da se je nauCil orientacije v okolici in v šolskih prostorih.
Tudi sodelovanje s starši je bilo že od samega zacetka zelo intenzivno. Dogovarjali smo se o vseh podrobnostih in skupaj iskali najboljšo pot za njihovega otroka. Na šoli smo oblikovali strokovni tim, ki sodeluje z Zavodom za slepo in slabovidno mladino, z drugimi strokovnjaki ter ucencevimi starši.
Priprava uCCilnice
Pred zacetkom šolskega leta smo pripravili vse potrebno za uspešno vkljucitev slepega ucenca.
V	garderobi smo oznacili prostor s tipno oznako. Vhod in sto-pnišce smo oznacili s trakovi v kontrastni barvi, na ograji stopni-šca smo oznacili nadstropja. Tudi ucilnico, sanitarije ter prostore, ki so za slepega ucenca pomembni (pisarno delavke za dodatno strokovno pomoc, pisarno psihologinje, tajništvo, knjižnico), smo oznacili s tipnimi oznakami.
V	ucilnici smo pripravili vecjo mizo, ki jo ucenec uporablja za delo z racunalnikom, ter omaro za odlaganje šolskih potrebšcin in didakticnega materiala. Za ucenca je zelo pomembno, da v ucilnici pohištva ne premikamo brez njegove vednosti. Enako velja tudi za hodnik in druge prostore, ki jih uporablja slepi ucenec.
Zdaj gre pa zares
Šolsko leto se je zacelo in slepi ucenec je postal del mojega razreda. Že takoj na zacetku se je pokazalo, kako potrebuje družbo vrstnikov, med katerimi se pocuti enakovrednega. Takoj prvi dan pouka sem spoznala, da taka ureditev pohištva, pri kateri slepi ucenec sedi sam pri mizi ob tabli, ni ustrezna, ker je locen od sošolcev. Še isti dan smo ucilnico uredili tako, da odslej sedi med sošolci, le pri delu na racunalniku se presede k mizi ob tabli. Njegov prihod v razred je bil tudi za videce ucence zelo pozitivna izkušnja. Vsak dan znova spoznavajo kvalitete pa tudi omejitve slepega ucenca, se ucijo strpnosti in pomoci. Izkazalo se je, da je bila predhodna priprava sošolcev in njihovih staršev zelo dobra, saj se nikoli ni zgodilo, da bi se kdo izmed njih pritožil, ker je slepi ucenec del razreda. Celo vec, ucenci kar tekmujejo, kdo bo sedel ob
SLIKA 1 Vzporednice in pravokotnice, ponazorjene s pomočjo vrvic in slamlc
njem. Zato smo naredili sedežni red, da bodo preko celotnega šolskega leta vsi enakovredno sedeli poleg njega.
TehniCCni pripomoCCki
Slepi ucenec je ob prihodu na našo šolo dobil nekatere tehnicne pripomocke, ki so mu v pomoc pri pouku:
•	osebni racunalnik z Braillovo vrstico;
•	ucbenike v Braillovi pisavi;
•	Braillov pisalni stroj;
•	pribor za merjenje;
•	kljucek usB.
Vendar pa se je kmalu pokazalo, da to za nemoteno delo v razredu ne bo dovolj. Dolocenih ciljev iz ucnega nacrta na tak nacin enostavno ni mogoce dosed. Zato vedno znova išcem nove poti, po katerih bi slepi ucenec dosegel enakovredne cilje kot njegovi vi-deci vrstniki. Kot primer navajam pisno seštevanje in odštevanje pri matematiki. Podpisovanja na racunalniku ni mogoce dosed. Zato sem ucencu nacrtala povecano kvadratno mrežo z odebe-ljenimi crtami in je ta cilj dosegel po vidni metodi. Enako je pri pridobivanju pojmov iz geometrije. Vzporedne in pravokotne premice sem ponazarjala kar s pomocjo slamic in vrvice, ki sem jih pritrdila na papir. Ucenec jim je sledil s prsti in pridobil ustrezne predstave (slika i).
Igro spomin smo izdelali v obeh pisavah in je bila uporabna za vse ucence (slika 2).
Ker ucenec nima zvezkov, v katere bi zapisoval snov, sva uredila mape za vsak predmet posebej. Vanje vpenjava liste, ki so rezultat dela na racunalniku. Tako nastaja pripomocek za ucenje doma,
SLIKA 2 Igra spomin v Braillovi in običajni pisavi
da mu lahko pomagajo tudi starši. Poleg tega staršem vsak začetek tedna po elektronski pošti pošljem načrt dela za ves teden. Vanj zapišem cilje za posamezne predmete, ki jih mora otrok usvojiti. Starši tako lažje spremljajo šolsko delo in vodijo otroka pri učenju. Pri pripravi prilagoditev za slepega učenca si pomagam z elektronsko obliko učbenikov, ki sem jih ob posredovanju ravnateljiče in knjižničarke dobila od nekaterih založb. To mi je delo močno olajšalo, saj vsega besedila ni treba prepisovati.
Prednosti pri izvajanju pouka
Slepega učen ča odlikuje neverjetna motiviranost za delo. Sam in njegovi starši so si mo čno želeli inkluzije v redno šolo in zato si sedaj oboji izredno prizadevajo, da bi bila uspešna. U čene č ima tudi dobre intelektualne sposobnosti, ki mu omogo čajo, da kljub težavam uspešno sledi pouku.
Težave in izzivi, ki jih še rešujemo
Sre čujemo pa se tudi s težavami. Potrebno je izredno veliko dodatnega prilagajanja in pripravljanja materiala za slepega učen ča. Prilagoditi je treba skoraj vsako uro pouka. Ker slepi učene č nima delovnih zvezkov, pa tudi ve čine u čbenikov ne, je treba u čno snov zanj pripraviti na usB klju čku. Pred poukom te vsebine prenesem na njegov osebni računalnik in tako lahko sledi pouku. Za pri-
pravo učnih pripomočkov pa tudi za branje in zapis na Braillovi vrstici potrebuje vec casa kot videci ucenci. To ga ovira pri delu skupaj z razredom. Še vecji problem pa je menjava ucilnic. CCe pri pouku potrebujemo interaktivno tablo, video rekorder ali druge pripomocke, ki jih v naši ucilnici ni, se pojavljajo težave s prenosom osebnega racunalnika in Braillove vrstice. Potrebnega je kar nekaj casa, da vse prenesemo v drugo ucilnico in ponovno zaženemo. Tudi podaljšani cas pri pisnem preverjanju in ocenjevanju znanja lahko predstavlja oviro pri sami organizaciji pouka. Pri tem si pomagam z delavko dodatne strokovne pomoci, ki slepemu ucencu pomaga tri ure na teden, dogovarjam pa se tudi z drugimi ucitelji. V veliko pomoc mi je predvsem uciteljica likovnega pouka, ki ucencu pomaga, da lahko likovno ustvarja po vidni metodi. Pri športni vzgoji pa prav tako dela z njim in še dodatno skrbi za njegovo varnost.
Slepi ucenec obiskuje vse dneve dejavnosti, ki so nacrtovani za cetrti razred. Športne dneve smo preživljali v bazenu, kjer smo se ucili plavanja, na pohodu ter pri igrah na snegu. V okviru naravoslovnih dni smo obiskali Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, kjer smo na delavnicah spoznali, kako je živeti s slepoto. Ogledali smo si tudi Slovenski šolski muzej ter gledališko predstavo, ob ogledu katere je slepi ucenec še posebej užival. Vedno je z njim ucitelj, ki mu omogoci, da lahko spremlja dogajanje oziroma opravlja vse naloge kot videci sošolci, ter skrbi za njegovo varnost. CCe je le mogoce, organiziramo dejavnosti tako, da jih izvaja skupaj s sošolci.
SporoCCila sošolcev in staršev o inkluziji slepega uCCenca
Ob slepem ucencu so v razredu tudi videci, ki ravno tako potrebujejo uciteljevo pomoc in pozornost. Zanimalo me je njihovo mnenje o novem sošolcu in bilo je zelo pozitivno. Petnajst ucencev je na vprašanje, kaj jim je v razredu všec in kaj ne, odgovorilo:
Všec mi je:
•	ker je zelo prijazen (yx),
•	ker rad pomaga (3x),
•	ker se z njim pogovarjam (3 x),
•	ker se z njim igram in hecam (1 x),
•	ker v razred hodi vec uciteljev (1 x),
•	ker vsak sedi pri njem dva tedna (1 x).
Ni mi všec:
•	ker se iz računalnika slišijo zvoki (6 x),
•	ker zmeraj odgovarja on (1 x),
•	ker se mi zdi, da mu poveste rešitve (1 x),
•	ker ste z njim bolj prijazni kot z nami (1 x).
Tudi anketa, ki so jo reševali starši na roditeljskem sestanku, je pokazala pozitiven odnos do slepega učenca. Na petstopenjski lestvici so bili odgovori petnajstih staršev naslednji:
•	Moj otrok se v šoli dobro poCuti (4,4).
•	Z odnosom uCiteljice do otrok sem zadovoljen (4,4).
•	UCenci v razredu pomagajo drug drugemu (4,1).
•	učiteljica spodbuja razumevanje drugaCnosti (4,2).
•	Uciteljica spodbuja sodelovanje med ucenci (4,4).
Seveda pa je najpomembnejše pocutje slepega ucenca in njegovih staršev. Navajam mnenje ucenca o tem, kako se pocuti na naši šoli:
V novi šoli v Poljanah se pocutim dobro. Všec so mi sošolci in ucitelji. Zelo dobro se razumem tudi z ucenci iz 4.b razreda. Zelo ^ino se mi zdi, da pri športni vzgoji lahko delam, ce ne istega, pa približno take vaje kot ostali. Ali pa vadim tisto, pri cemer nisem najbolj spreten. Uciteljica je zelo razumevajoca in potrpežljiva. Zdi se mi, da zelo dobro delava. Moti me edino to, da uciteljica pri urah dodatne strokovne pomoci prehitro oceni, kaj lahko in kaj ne.
Za mnenje sem poprosila tudi starše. Odgovor je bil takle:
Na osnovi preteklih izkušenj sem z veliko gotovostjo ocenila, da se moj otrok bolje pocuti in deluje med polno cutnimi vrstniki.
Moja izkušnja z oš Poljane nad Škofjo Loko je zelo pozitivna. Skupina, v katero je vkljucen moj otrok, je izredno homogena in prijetna. CClovek kar težko verjame, da so ga takoj sprejeli kot sebi enakega. Dobro ga je sprejela celotna šola, od najmlajših do najstarejših.
Izpostavila bi tudi to, da slepi in slabovidni po zakonu niso opredeljeni kot osebe, ki so gibalno ovirane. Pa vendar ima moj otrok po zaslugi šole vedno, kadar se aktivnosti odvijajo izven šole, dodeljeno osebo, ki je na voljo samo njemu. Zelo pomembno je to, da ima spremljevalca tudi pri športni in likovni vzgoji.
Mislim, da je naše sodelovanje zelo dobro. Kot enega izmed zakljuckov za starše, ki se bodo še odlocali za tovrstne prelomnice, bi svetovala: Nikakor integracija za vsako ceno! Tega naj se lotijo zelo premišljeno, pocasi in preudarno išcejo pravo šolo.
Hvaležna sem sebi, otroku, partnerju in vsem iz oš Poljane nad Škofjo Loko, s katerimi smo sodelovali in pripravljali temelje za tako pomemben in velik korak. Še naprej si želim tako dobrega sodelovanja.
ZakljuCCek
V teh nekaj mesecih poucevanja slepega ucenca v vecinski šoli, skupaj z videcimi sovrstniki, sem spoznala veliko lepega, doživela veliko toplih nasmehov, drobnih hvaležnosti, pa tudi utrujenosti, skrbi, pogovorov s sodelavci, kako kaj narediti bolje. Strah je sca-soma zbledel, ostal pa je povecan obseg dela. Obeta se mi še eno leto poucevanja slepega ucenca, vendar bo z izkušnjami, ki jih pridobivam iz dneva v dan, lažje.
Kadar je najtežje, se spomnim izjave njegove mame: »To, da sva dala najinega otroka v vašo šolo, je bila najina najboljša odlocitev v življenju!« Od takrat mi nobeno dodatno delo za njenega otroka ni pretežko.
Pri delu s slepim ucencem sem ponovno spoznala, da je vredno razdajati svoje moci za pomoc drugemu, pa ceprav gre za slepega otroka (ali pa ravno zato).
Literatura
Schmidt, M. 2006. Zaznavanje integracije/inkluzije v osnovni šoli. Sodobna pedagogika 57 (posebna izdaja): 320-337.