—   154   -
Ipavska borja.
(Okrajšani popis g. Matija Ve rt o ve a iz slov. berila.)
(Dalje.)
Borja je Ipavcam in vsim, ki se z njo pečajo, zlo nadležna. Ko je huda, zlasti pozimi, ni varno spod strehe iti: Ipavci krijejo svoje strehe po laško s žganimi korci. in jih s robatim kamnjem obkladajo, de bi jih borja pri miru pustila, Ce je pa zlo huda, se primeri , de razmeče kamnje z korei vred , in ko bi kaj taciga človeku na glavo priletelo, bi utegnil na mestu mertev ostati. Prek cerkvenih okin beži kaksenkrat s tako naglostjo, de se zvunanji zrak stanjša, in de zno-tranji v cerkvi, bolj težak, šipe vun pahne in jih zdrobi. Za borjo mora biti slehern dobro, in s tikama priležnim oblačilam previden; popotnik, preveč na lahko oblečen, bi utegnil, ako ga huda borja naglama zadene, zmerz-niti. Večkrat se je že od tacih nesreč slišalo, zlasti, ako so bili ljudje stari in slabotni; pa tudi mladim se kaj taciga pripeti.
Večkrat pobira borja perst po njivah in nogradib, jo nese kviško in nareja iz nje, kakor iz cestniga prahu, bele ali rujave temne oblake. Torej obkladajo, zlasti po Krasu, sem ter tje njive s kamničem, de bi jim borja persti ne jemala; pobira tudi pesik in grušč, ga vzdigne in prenaša; tudi manji kamnje pre-valuje , de po tem takim na mnogih nevarnih krajih o jeseni obrezane terte z rožjem ali kako drugo sečnjo oblože, de bi jih borja z gruščem ne ožurila, in de bi s zdravim lubadam žive ostale. Vse tako bi utegnilo včasih tudi za človeka nevarno biti.
Nar več nesreč se primeri pa po cestah pri vozeh,
—   155   —
zakaj ni ga tako veliciga in težkiga voza, de bi si ga borja, ako ji je na punti, ne upala zverniti. Vidi se po hudi borji med Št. Vidam in Ipavo na senožetih do pet zvernjenih vozov, mnogoterkrat razbitih in razdrobljenih , de ni kosic pri koscu; take nesreče se tudi v Rebernicah, na Gaberku in drugod pripeto. De se pri tacih priložnostih tudi ljudje še clo do smerti pobijejo , je lahko verjeti; zatorej jemlo popotniki po 2 — 4—G deržačev, ki jim kočije derže, de jih borja ne zvrača. Ti overžejo in ovežejo kočijo z vervmi in jo derže ali vlečejo proti borji. Po Luizini cesti nad Reko so že sperviga na bolj nevarnih krajih stene ali zide v brambo pred borjo naredili. Prek železnice, kodar bi borja prehudo pahala, bodo mende mogli tudi take hrambe omisliti.
Borja ima svojo pot od severnoizhoda proti jugozahodu in se zgubi na Jadranskim morju; vse drevje po nje hudih zbrisih je proti jugozahodu ober-njeno; hrast, ki na takim zbrisu raste, je od borje uvit —• ima pokice po lesu, de ni priden za doge, je mlinčast ali veterneastkot plenjivo železo. Sama oskers se borji ne da vžugati, in lepo piramidasto raste.
(Dalje sledi.)