Ferdinand Ossendorski      Življenje in prigode male opice
Veje so začele metati raz sebe nekaj rdečega in žoltega. Nad tem vsem so se dvigali beli in črni oblaki.
»Ogenj je gotov!« je zaklical beli človek.
Aha! Torej ti rdeči in žolti jeziki so — ogenj!
Zamorci so začeli jesti. Zo«Zo in beli človek — tudi. Iztegnila sem ročico, da bi mi dali pokusiti.
Zo*Zo rni je podala črn, topel košček. Povohala sem ga oprezno in nalahko odmaknila od sebe roko Zo*Zo.
Jaz bi tega nikdar ne požrla!
Zato pa mi je drugi košček — beli in mehki zelo ugajal. Dišal mi je kot manjoka.
»Ali ti je ugajal kruh ,Kaška'?« me je vprašala Zo*Zo.
»K r u h?!« Nova beseda ... Zapomnila si jo bom.
ZosZo kliče belega človeka tako čudno, da njegovega imena ne morem ponoviti. Nazivala ga bom po svoje — To.
On mi je dal košček papaje. Ah! Ah! Ah! Medlim za papajo! To je dobro zame in za Zo«Zo.
Trudim se, da bi razumela, o čem oni govore.
Po južini smo šli dalje. Znova smo naleteli na »Dolge gobce«. Kaj dela brez mene mala Go? Čemu ni ZoZo tudi nje vzela s seboj? Ob spominu na Go mi gre kar na jok ...
Beli človek gre na čelu vse čete. Tako je delal tudi moj atek Rru, a za njim — Kir.          ...      .t   .                              -
Gotovo je To vodnik kakor onadva.
Čudim se ljudem. Njim ni potreba kakor nam šimpanzom iskati živeža. Vse imajo s seboj. Ne hodijo na vodopoj. Če hočejo piti, reče To zamorcem: »Vode!«   ......
Zamorci prinesejo vode in jo postavijo na ogenj. Iz vode se kmalu dvignejo beli oblački, podobni megli.
Jaz bi ne mogla piti te vode! Vroča je.          .                        \
Vem o tem, ker sem se je dotaknila s prstom. Zabolelo me je tako, da sem presunljivo zakričala.
ZosZo mi je takoj namazala prst z neko belo in lepljivo stvarjo. Bolečina je takoj ponehala.
Ali ni bilo to zdravilo, o katerem nam je pripovedoval NgusNgu? Če je tako, je zdravilo dobro.
Nikdar več se ne dotaknem ne ognja in ne tople vode!
Ogibala se ju bom od daleč.
Dan novih čudežev.
Danes zjutraj je pritekel zamorec in nekaj zakričal.
To je zgrabil puško in stekel v džunglo. Oddaleč sem slišala po< kanje strelov, a enega popolnoma od blizu.
To se je vrnil zelo zadovoljen. Za njim so nesli zamorci ubitega leoparda in veliko pisano kačo.
To je dober, ker ubija leoparde, ki napadajo šimpanze. Sovražim leoparda, ker je umoril atka, Mi^Ri in malo šimpanzko, ki niti hoditi ni znala.
To zatira velike kače, ki zasledujejo apice. Spominjam se, kako je taka kača požrla malega Ako ...
Ljudje so zelo mogočni in modri! Manjši so od slonov, toda sil* nejši. Beli lovec je le enkrat ustrelil pa je ubil ogromnega slona.
Takrat... na savani, v soteski, kraj naših gora, ko sta še živela atek in mamica — ubožica ...
Če bi bili šimpanzi tako modri kot ljudje! Ne bilo bi jim treba hoditi na vodopoj in iskati živeža za vsak dan.
O, ljudje so zelo modri! Oni so se izmislili nekaj, v čemer nosijp in shranjajo vodo. Imenujejo to posodo. Delajo jo iz gline. Videla sem danes zamorke, ki so delale posode. Srečali smo jih blizu majhne naseibine. Zdi se mi, da to ni težko delo.
Če bi se vrnila k svojim, bi naučila šimpanze delati posodo iz gline.
Tedaj bi samci po vrsti hodili po vodo za ves rod, a male opice ne bi umirale na vodopojih.
Najčešče preže tam na nas sovražniki: leopard, kača, krokodil in civeta.
Ljudem ni treba iti vsak dan v džunglo ali na savano po živež. To delajo redko. Nabero mnogo živeža in ga shranjajo v domu...
Tega naučim šimpanze, ko se povrnem ... Sicer pa ne vem, ali se še kdaj povrnem v našo naselbino na drevesih v džungli...
Ne mislim o tem, ker mi je dobro z Zo=Zo. In s To tudi.
Ljubim ga, ker ubija leoparde in kače. Dolgo sem mu poljubljala roko zato, a on me je praskal za ušesom.
Ljubim ga zelo!                                                     .   .     (Dalje prih.)