(

c

SADNI IZBOR

ZA SLOVENIJO V BESEDI IN SLIKI

Priredil

M. Humek

višji sadjarski nadzornik v p. v Ljubljani
in urednik »Sadjarja in vrtnarja«


V Ljubljani 1928

Založilo in izdalo Sadjarsko in vrtnarsko društvo za Slovenijo

Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Čeč

03 (M 52.5 2_

Predgovor.

Že leta 1920. je posebna enketa, ki jo je sklicalo takratno
poverjeništvo za kmetijstvo, izbrala in določila sorte jabolk - in
hrušek, ki naj bi jih razmnoževali in širili v Sloveniji. Na podlagi
tega začasnega izbora je odbor Sadjarskega in vrtnarskega društva
za Slovenijo leta 1925. določil stalni izbor jabolk in
hrušek,  ki naj bi ostal v veljavi neko dobo, dokler bi zopet
ne bila potrebna revizija. Obenem je enketa takrat sklenila, naj
društvo čimprej izda knjigo, v kateri bi bile zaradi lažjega spo¬
znavanja opisane in naslikane v izbor sprejete sorte. Zaradi gmotnih
težkoč je društvo izda jo take knjige odlašalo od meseca do meseca
poldrugo leto. Konec leta 1926. je pa načelstvo iznova pretresalo
to namero in izprevidelo, da je izdaja takega dragega dela, za
katero je treba imeti že prej v rokah precejšnji kapital, mogoča
na ta način, da interesenti sami preskrbe potrebni denar, če si
knjigo vnaprej naroče in plačajo. Razpisali smo zato subskripcijo.

Zaradi splošnega pomanjkanja denarja je prijavljanje kljub
skrajni ceni kaj počasi napredovalo. Trajalo je celo leto, pa smo
nabrali komaj nekaj nad 1200 naročnikov. S posredovanjem takrat¬
nega poljedelskega ministra g. dr. F. Kulovca je tudi ministrstvo
naročilo 260 izvodov. Daši število naročnikov ni doseglo proraču-
nanih 2000, je načelstvo kljub temu začelo s pripravami. Sklicalo
je v to svrho sejo glavnega odbora, ki je še enkrat pregledal sadni
izbor iz leta 1925. in končno sklenil, naj knjiga izide do konca
leta 1927.

Prvotno je bilo v načrtu, da izide samo izbor jabolk iu
hrušek.  Na občnem zboru v Novem mestu dne 8. maja 1927. j.
so pa nekateri sprožili misel, da ii bi ne kazalo sprejeti vanj tudi
nekaj č rešen j, sliv, marelic in breskev.  Predlog je
občni zbor sprejel. Treba je bilo pa število jabolk in hrušek za
toliko skrčiti, za kolikor bi število slik zaradi dodatka koščičarjev
naraslo. Po tej novi uredbi obsega knjiga 20 jabolk, 10 žlahtnih
lirušek, 5 črešnje, 3 slive, 1 marelico in 3 breskve, skupaj torej

3

40 slik. Poleg tega je pa nekaj opisov brez slik, oziroma pojasnjenih
samo s podobami v besedilu. Zaradi popolnosti smo dodali v opisu
tudi nekaj najboljših sort jagodastega in lupinastega
sadja.

Skromno je sicer to delce proti takim delom drugih narodov.
Ob vsej skromnosti pa moramo biti zadovoljni, da smo spričo
raznih ovir zmogli vsaj toliko. Prepričani smo, da bo knjižica
v rokah marljivih in naprednih sadjarjev dosegla svoj namen:
da namreč spoznavajo tiste sadne sorte, ki jih za
naše razmere priporočamo v vsestransko raz¬
širjanje.  Vsem, ki izbirajo sorte za nove nasade, bo zanesljiv
kažipot in vesten svetovalec!

V dolžnost si štejemo, da se na tem mestu iskreno zahvalimo
narodnemu poslancu in ministru n. r. g. dr. F. K u 1 o v c u , ki je
izposloval subskripcijo ministrstva, in g. prof. Jos. Priolu,  ki
se je mnogo trudil pri sestavi izbora in pri reviziji rokopisa.

V Ljubljani, ob novem letu 1928.

Odbor

Sadjarskega in vrtnarskega društva
za Sloveni jo.

4

Opombe glede izbire.

Uspeh v sadjarstvu je pred vsem zavisen od srečne izbire
primernega plemena, zlasti pa od prikladne sorte.

Znano pa je, da imamo v vsakem sadnem plemenu nešteto
sort, ki se ne razlikujejo med seboj samo po debelosti, obliki,
barvi, okusu, po dobi zrelosti in po občutljivosti plodov,  ampak
tudi po najrazličnejših lastnostih rastline same  (drevesa)
glede rasti in zdravja, občutljivosti za podnebje, lego, zemljo,
zajedalce in glede rodovitnosti. In baš to je tisto, kar je pri izbiri
sort najbolj kočljivo in najteže pogoditi.

Če hočemo torej varno postopati, moramo gledati najprej na to,
da izberemo sorte, ki dobro rastejo, ki so zdrave in se
uspešno upirajo hudi zimi, spomlad n im poze¬
bam  in z a j e d a 1 c e m. To je temelj in podlaga, na kateri sloni
ves nadaljnji uspeh. Da pogodimo v tem oziru pravo, je treba,
da temeljito presodimo dobre in slabe lastnosti podnebja svojega
kraja, lego, kjer mislimo saditi, in zemljo, zlasti z ozirom na njeno
globočino, rodovitnost in vlago.

Druga važna lastnost drevesa je r o d o v i t n ost.  Saj vemo
iz izkušnje, kako različne so v tem oziru posamezne sorte našega
sadja. Večja ali manjša rodovitnost je, rekli bi, nekako prirojena
lastnost vsake posamezne sorte. Nanjo morejo vplivati sicer tudi
zunanji vzroki, vendar pa so sorte, ki kažejo v vseh prilikah očitno
nagnjenje do rodovitnosti, in obratno.

Skromnost  v vseh zahtevah je nadaljnje priporočilo ne¬
katerih sort, kakršnih pa žal razmeroma ni mnogo. Velika večina
ima pač svoje potrebe, večje ali manjše. Tudi te je treba pri izbiri
vpoštevati.

Šele potem, ko sorto ocenimo po lastnostih drevesa, poglejmo
sad!  Tu je pa merodajna poraba.  Prednost bomo dajali tistim
plemenom in sortam, od katerih si obetamo z ozirom na svoje
razmere, največ užitka. Večina sadjarjev prideluje dandanes sadje
za prodaj.  Zato se pri izbiri ne bomo ravnali po svojem okusu.

5

ampak po zahtevah tistih, ki sadje kupujejo. Pri tem pomnimo,
da kupujoče občinstvo gleda pred vsem na zunanjost in da se
posebno zanima za debele  plodove 1 epe,  zlasti rdeče
barve,  okus vpošteva šele v drugi vrsti. Posebno važna je tudi
n e o b č u 11 j i v o s t za prevažanje.

Vobče imajo pri nas največjo veljavo pozne, trde, ne¬
občutljive  sorte s prikupi  j i v o z u n a n j o s t j o. S tem
pa seveda nočemo trditi, da bi v nekaterih posebnih primerih ne
vrgle več rane sorte.  To velja posebno za tiste pokrajine,
ki so blizu velikih tržišč, kjer vsak sad lahko sproti prodamo.
Ker je rano sadje vedno dražje nego pozno, ob takih prilikah kaže
gojiti rane sorte, posebno še zaradi tega, ker so navadno tudi prej
in bolj rodovitne nego pozne.

Kdor sadjari v količkaj večjem obsegu za prodaj, naj se
posebno varuje premnogih sort  tega poglavitnega greha
naših sadjarjev. Svetovna sadna trgovina na veliko vpošteva le
take sorte, ki jih pridelujemo v velikih množinah,  s kate¬
rimi zalaga sadni trg. Te najlaže in tudi najbolje prodamo, pa tudi
najmanjše stroške imamo s pridelovanjem tako enotnega sadja.

Popolnoma napačno ravna tisti, ki se da preslepiti s sijajnimi
cenami, ki jih ima jo nekatere sorte v posebno ugodnih razmerah.
Prav tako nespametno ravna, kdor vpošteva pri izbiri le dobre
lastnosti plodov ne glede na slabe lastnosti drevesa  dotične sorte.

Mnoge v pričujočem izboru naštete in naslikane sorte uspevajo
v Sloveniji povsod. Nekaj jih je pa, ki jim bolj prija toplo
podnebje, druge se pa bolje sponašajo v mrzlejših krajih. Večina
tudi ni izbirčna za zemljo. Vendar pa so tu že precejšnje razlike.
Isto velja tudi glede obdelovanja in škodljivcev. Vse te lastnosti
so omenjene v opisu posamezne sorte.

Opisi so dosledno tako sestavljeni, da vsakdo lahko iz njih
posname, kar je za praktično izbiro potrebno. Prvi glavni odstavek
obravnava lastnosti drevesa,  drugi pa lastnosti ploda.
Omenjene so samo tiste značilne lastnosti, ki hodijo vpoštev pri
spoznavanju sorte in ki jih je treba vpoštevati pri izbiri. Vse
podrobnosti, ki imajo le bolj znanstven pomen, so izpuščene.

Končno še nekaj. Večina opisov se nanaša na izkušnje iz raznih
krajev. Zato je pri izbiri zelo potrebno in važno, da sorto, ki se
komu zdi po opisu primerna za njegove razmere, opazu je tudi
v domačem kraju  in se na ta način prepriča, koliko se strinja
z opisom v sadnem izboru. Šele potem, ko se prepriča, da dotična
sorta — seveda če jo v bližini kdo goji — tudi v njegovem kraju
uspeva, se naj končno odloči zanjo.

6

L Jabolka.

Splošne pripomnje.

Slovenija je izrazita jabolčna pokrajina, kajti nje podnebje
nudi vse tiste ugodnosti, ki prijajo temu sadnemu plemenu.

J ablani  ugaja namreč bolj vlažno, hladno  podnebje.
Prav tako ji prijajo bolj senčne, hladnejše,  severne lege.
V nižinah  se sponaša bolje nego na višavah. Ker cvete naj¬
pozneje izmed vseh naših sadnih plemen, cvetje ni v toliki nevar¬
nosti pred spomladnimi mrazovi.

Jablana hoče tudi v zemlji dovolj vlage. V suhih tleh uspeva
malokatera sorta. Še celo v mokri zemlji laže raste nego katerokoli
drugo sadno pleme. Že od narave ne segajo njene korenine globlje
v zemljo, ampak se širijo plitvo pod površjem. Zato raste jablana
tudi na bolj plitvem svetu, da je le zgornja plast dovolj rodovitna
in vlažna. Važno pa je, da ima zemlja razen drugih redilnih snovi
tudi dovolj apna.  Vobče je težka zemlja jablanam bolj prikladna
nego lahka, dasi tudi v puhlici uspevajo, če imajo dovolj vlage.

Od narave ima jablana nagnjenje, da razvije širok, košat vrh
brez srednje srčne veje. Zato jo težko vzgojimo v piramidasti obliki.

Visoko  (ne pod J‘80m) in nizko  (ne pod 150m) deblo najbolj
ugajata jablani. Za pritlično drevje vobče ni tako pripravna, zlasti
ne za pravilne oblike. Grmič in vodoravni kordon bi bili edini
obliki, s katerima se da kaj doseči. Še manj sposobna je jablana
za špalirje ob stenah. Tu žene silno v les in ostane nerodovitna.
Poleg tega jo pa razni zajedalci še huje nadlegujejo nego na
planem. Edino beli zimski kalvil ali v mrzlih krajih kanadka bi
utegnila uspevati tudi ob zidu. Za majhne pritlične oblike morajo
biti jablane cepljene na dusenec ali še bolj na paradiževec.

Omeniti moramo še, da ima jablana izmed vseh sadnih plemen
največ  z a j e d a 1 c e v. Trije najhujši (zajec, voluhar, krvava
uš) zajedajo samo jablane. Pa tudi k raznim boleznim je jablana
neprimerno bolj nagnjena nego druga sadna plemena.

7

Končno je treba poudariti, da je jablana tudi glede gospodarske
vrednosti ploda nad vsemi drugimi plemeni. Jabolka so najvažnejši
sad, ker je njih poraba tako vsestranska in mnogovrstna, da je ne
doseže noben drug pridelek. Skoro pol leta (od decembra do maja)
so jabolka edini sad, ki ga imamo lahko vsak dan svežega na mizi.
! rpežnost in dolgotrajna užitnost svežih jabolk sta nedosežni.

Jabolk je več nego tisoče sort. Z naravnim in umetnim kri¬
žanjem pa nastajajo vedno še nove. V izbor je sprejetih samo
20 sort, ki so pri nas večinoma že domače in preizkušene. Le tri
sorte so iz novejše dobe, pa tudi te so se marsikje drugod izvrstno
obnesle. Ker se odlikujejo s posebnimi vrlinami, je prav, da jih
poizkušamo tudi pri nas. Skoro ni dvoma, da bi se ne izkazale vsaj
po nekaterih krajih.

Pri izbiri smo se ozirali pred vsem na dobre lastnosti
drevesa,  to so čvrsta, zdrava rast, relativna neobčutljivost za
bolezni in pozebo, skromnost glede podnebja in zemlje ter rodo¬
vitnost. V kolikor smo mogli vpoštevati tudi lastnosti ploda, je bila
merodajna njegova veljava v sadni trgovini, relativna neobčutlji¬
vost za prevažanje, trpežnost, debelost, barva in naposled tudi okus.

Umevno je samo ob sebi, da je takih sort, ki bi združevale
v sebi vse dobre lastnosti, prav malo ali celo nobene. Če ustreza
vsem zahtevam drevo, ima navadno plod svoje napake in obratno.
Kdor bo izbiral sorte za svoje razmere, mora najprej vpoštevati
podnebje, lego in zemljo,  kamor misli saditi. Za to so
merodajne lastnosti drevesa. Šele v drugi vrsti se bo oziral tudi
na lastnosti ploda, upošteva je prirodne prilike, kjer namerava saditi.
Kajti kaj bi mu pomagalo, ko bi izbral in posadil še tako plemenite
sorte, ki bi pa ne uspevale in seveda tudi ne rodile, ker bi jim ne
ugajalo podnebje ali lega ali zemlja.

a) Poletna jabolka.

Beličnik.

(Slika 1.)

Beličnik je jabolko novejše dobe in pri nas še malo znano.

D r e v o raste jako krepko in naredi brez posebne vzgoje in
obrezovanja lep, širok, pa ne preobsežen vrh. Cvete srednje rano
in je v cvetu neobčutljivo. Tudi sicer je malo izbirčno za zemljo,
lego in podnebje. Raste in rodi v toplejših in mrzlejših krajih,
ako le zemlja ni presuha. Zarodi že v mladosti in rodi potem jako
redno in obilo. V vetrovnih legah in suhih letih dolgopeceljni
plodovi radi odpadajo, preden so zreli.

8

Plod  je srednje debel, okroglast, proti muhi nekoliko šilast
in nagrban, bledozelenkaste ali belkastorumenkaste kože, ki je
nadahnjena z voščeno prevleko in posuta z zelenkastimi pičicami.
Meso je belo, prhko in prijetnega vinskokiselkastega okusa. Lahko
rečemo, da je beličnik izmed vseh ranih jabolk najokusnejši.

V ugodnih legah zori pri nas že sredi julija meseca in je takoj
z drevesa užiten. Ako je obran, preden je popolnoma goden, počaka
na hladnem teden do deset dni. Sad je precej občutljiv za obtiske,
kakor vsa jabolka z rumeno kožo. Zaradi tega je malo primeren
za daljši prevoz.

Zaradi mnogih vrlin, ki odlikujejo drevo in plodove, je beličnik
zelo primerna sorta za vse tiste kraje, kjer rana jabolka lahko
prodajajo.

Charlamovsky.

(Slika 2.)

Charlamovsky  (reci: Šarlamovski!) je blizu sto let stara
sorta prinešena iz Rusije. Dandanes je razširjena po vsej Evropi.

Drevo  raste zmerno, je zdravo in neobčutljivo za pozebo.
Poganjki so rdecerjavi in na gosto posuti z belimi pikami. Vejevje
ima pokončno rast in se zaradi tega razvija v lep, enakomeren,
pa bolj redek, ne prevelik vrh. Cvete prav zgodaj. Cvet je
neobčutljiv za spomladanske mrazove in neugodno vreme, zato
obrodi skoro vsako leto. Glede zemlje in podnebja je drevo jako
skromno. Uspeva povsod, da le ni zemlja premokra ali presuha.
Tudi les je tako trden, da mu ne škoduje nobena zima. Rodovitno
je tako kakor m al okat era druga sorta. Včasih zarode že dveletni in
triletni eepljenci v drevesnici.

P 1 o d je sredn je debel, lepo okrogel, včasih nekoliko potlačen.
Koža je zelenkastorumena, na solnčni strani bolj ali manj rdeče
rižasta, kakor je pač drevo izpostavljeno solncu. Meso je rumen-
kastobelo, krhko, dovolj sočno, pa precej kislo. Pri nas zori to
jabolko sredi do konca avgusta in se da ohraniti do dva tedna.
Irgati ga ne smemo prej, nego da je skoro godno, ker sicer rado
vene.

Kdor se zanima za rana jabolka, naj ne išče drugih sort, ker
z nobeno ne bo tako zadovoljen kakor z beličnikom in šarlamovskim.

*

Beličnik in charlamovsky sta izmed ranih jabolčnih sort edini,

' ki sta sprejeti v sadni izbor za Slovenijo, kajti rana jabolka imajo
vobče le majhno gospodarsko vrednost in hodijo vpoštev le za
okoliše večjih mest, obrtnih središč, letovišč in zdravilišč, kjer

9

rano sadje lahko in hitro prodamo. Po drugod pa zadostuje za
domačo potrebo kako posamezno drevo, da utešimo željo po prvih
jabolkih. Obe sorti ste ruskega rodu in šele v novejšem času
uvedeni po naših krajih.

b) Jesenska jabolka.

Jakob Lebel.

(Slika 3.)

Jakob Lebel  je jabolko novejšega izvora, ki je pa vendar
tudi že pri nas tako preizkušeno, da je brez kakega pridržka spre¬
jeto kot glavna sorta v sadni izbor. Vpeljal ga je pri nas najbrže
rajni general Linner, ki je zasadil pred kakimi 40 leti znamenit
sadovnjak v Begunjah pri Lescah. Na ondotnem vrtu lahko vsakdo
vidi 35 do 40 let staro jablano te sorte, ki ima ob dobri letini po
več sto kilogramov najkrasnejših plodov. Od ondod se je sorta
razširila po bližnji okolici, in kjerkoli jo imajo, so zadovoljni
z njo, ker se v vsakem oziru izborno sponaša.

Drevo  ima izredno bujno, močno in zdravo rast. Za mraz
je skoraj neobčutljivo. V najhujših zimah ne pozebe pri mladih
drevesih niti vrhnje popje, ki ga pri marsikateri drugi sorti tako
rad zamori mraz. Zato je ta sorta tako primerna baš za mrzlo
podnebje. Prav tako ni nič izbirčna za zemljo ali lego. Raste in
rodi povsod brez kake posebne postrežbe. Tudi za bolezni je drevo
neobčutljivo, ker ima debelo, na spodnji strani kosmato, na zgornji
pa svetlozeleno usnjato listje. Drevo se jako razraste in naredi
širok, košat vrh. Glede rodovitnosti je malo sort, ki bi se mogle
meriti z Jakobom Leblom. Nobeno leto ni brez ploda. Najmanj
vsako drugo leto je pa tako polno, da komaj drži. Tudi to je nekaj
vredno, da so plodovi enakomerno razviti, da ni preveč izbirka.

V drevesnici sicer dobro raste, vendar pa so debla precej sloka,
zato vzgajamo to sorto najbolje s cepljenjem v krono na primernih
deblotvorcih, kot n. pr. na bobovcu ali na damasonskem kosmaču.

Plod  je debel, včasih zelo debel, ploščat in na drevesu zelen.
Ko se pa godi, lepo porumeni. Na solnčni strani je rdeče pisan.
Meso je belo, sočno, prhko in vinskokiselkastega okusa brez dišave.
Sicer po okusu ne spada med najfinejša jabolka, vendar je dobra
namizna sorta, izvrstna je pa tudi za vsako drugo domačo porabo,
zlasti pa za trg. Jakob Lebel je jesensko jabolko. Septembra je na
drevesu zrelo, godno pa je že proti koncu oktobra. V shrambi počaka
do januarja in še dalje, vendar pa je najokusnejše novembra in

10

decembra meseca. Ko se godi, skoraj nič ne zvene, ker se zaodene
z debelo, mastno, voščeno prevleko.

Jakob Lebel je sorta, za katero se zanimajo sadjarji po vsem
svetu. Brez dvoma je vredna, da bi jo tudi pri nas razširili. Zlasti
bi jo priporočali za kraje, kjer so v bližini večja tržišča, ker jo
jako lahko prodamo.

Pisani kardinal.

(Slika 4.)

To jesensko jabolko je razširjeno vse križem po Sloveniji.
Zovejo ga pa malokje s pravim imenom. Kardinal je že stara sorta,
znana že davno po vsem svetu.

Drevo  raste močno, pa bolj zveriženo. Vrh je vedno rogo¬
vilast s pobešenimi vejami. Zarodi kmalu in rodi potem precej redno
in obilo. Odlikuje se posebno po izredni skromnosti, ker dobro
uspeva tudi v slabi, suhi zemlji in v neugodnih legah, težka, ilovnata
tla mu pa sploh ne ugajajo, ker ga zajeda v takih razmerah rak.

Sad je debel, včasih tudi zelo debel, neenakomerno razvit,
navadno bolj visok nego širok in nekako trivoglat. So pa tudi
plodovi, ki so na razne načine potlačeni, široki in enostransko
razviti. Voljna, rumenkastobela, bolj ali manj, kakor je pač plod
dosegalo solnce, podolgoma z jasno rdečimi, tu in tam zabrisanimi
progami prevlečena koža se sveti. Na drevesu je nadahnjena, ko
pa je plod goden, je mastna. Meso je rumenkastobelo, rahlo, vinsko-
kiselkastega, osvežujočega okusa brez posebne dišave. Na drevesu
zori že septembra, godi pa se do oktobra. Dobro se drži precej
dolgo v zimo. Plod je neobčutljiv za obtiske. Kazi ga samo nerodna
oblika. Ako zraste na vlažnih krajih, tudi rad od znotraj gnije.

Kardinal je sorta za mrzlejše kraje, za bolj puste in suhe lege.
Dobro se sponaša precepljen na druge sorte, ki ne uspevajo v suhih
legah.

* Gdanski robač.

(Slika 5.)

Gdanski robač  je jako stara jabolčna sorta, znana po vsej
Evropi. Pri nas so jo razširile Kmetijska družba in njene drevesnice.

Drevo  raste bolj počasi, vendar pa se pozneje razkosati v
veliko drevo s širokim in visokim vrhom in z močnimi vejami.
Zdravo je in neobčutljivo za mraz. Cvete pozno in dolgo. Zato rodi
tudi redno in obilo. Gdanski robač je jabolčna sorta za mrzlejše
kraje, za vsako lego in zemljo. Za toplejše pokrajine ga pa nič kaj
ne priporočajo. V pridelku je včasih precej drobnega izbirka, kar

je pa normalno razvito, je iz večine brez vsakršnih madežev, krast
in drugih napak.

Sad je srednje debel, enakomerno razvit. Precej močni robovi
(odtod »robač«) segajo od muhe do srede ploda. Značilno je tudi, da
se vleče po eni strani ploda od muhe pa do pecljeve jamice ostra
črta. Robač pordeči že na drevesu, v shrambi pa tako živo karmi-
nasto zagori, da ga lahko štejemo med najlepša rdeča jabolka. Ko
je goden, se čuti koža mastna. Sočno in prhko meso je zelenkasto-
belo, tik pod kožo vleče včasih na rdečkasto. V sredini ob peščišču
je prepreženo z zelenkastimi žilami. Okus je zelo prijeten, sladko-
vinski. Malce tudi zadiši. Na drevesu se drži čvrsto in je torej varno
pred viharji. Zori konec septembra ali pa v začetku oktobra meseca.
Godno je kmalu, traja pa v dobri shrambi precej dolgo v zimo in
ne vene. Zaradi krasne barve in dobrega okusa ima sad precejšnjo
veljavo.

Za obcestne nasade in druge tatovom izpostavljene prostore ni,
ker je sad preveč vabljiv in že z drevesa užiten.

c) Zimska jabolka.

Landsberška reneta.

(Slika 6.)

Landsberška reneta  je kakih 80  let stara sorta nem¬
škega rodu. Zaradi raznih vrlin se je razširila po vsej Evropi. Tudi
pri nas je znana že davno, ker jo že več desetletij razmnožujejo in
razpošiljajo vse domače in tuje drevesnice. Marsikje vidimo že
starejša drevesa te sorte, dasi ljudje navadno ne poznajo pravega
imena.

Drevo  raste jako krepko in zdravo. Žene prav dolgo na jesen,
pa vendar ne pozebe izlepa. Na stalnem mestu se odlikuje po čvrsti
rasti, tako, da v tem oziru prekaša mnogo drugih so^t. V desetih
letih se razvije v veliko drevo z močnim deblom in s košatim vrhom.
Rado pa ima dovolj vlažno zemljo in toplejše lege. V suhih tleh
rodi droban sad, ki rad odpada, če pa je zemlja premokra, je drevo
rado rakasto. Vetrovne lege pa dobro prenaša, ker se sad trdno drži
na drevesu.

Landsberško reneto prištevamo k zelo rodovitnim sortam.
Mlada drevesa kmalu zarode, potem pa so polna vsaj vsako drugo
leto, pa tudi drugače niso nikdar popolnoma prazna.

Plod  je srednje debel, včasih celo prav debel, precej okrogel,
proti muhi nekoliko zožen in nekoliko rebrast. Na drevesu so plo-

12

dovi zelenkastorumeni, pozneje, ko se gode, pa bledo porumene.
Plodovi, ki so jih obsevali solnčni žarki, imajo krasno rdeče zagorelo
lice. Vsi so posuti z drobnimi, svetlorjavimi pikami. Tu in tam je
koža včasih malo rjasta. Meso je rumenkastobelo, krhko, sočno,
okusno, pa brez dišave. Goden je novembra in počaka sočen do
januarja, v prav dobri shrambi tudi dalje. Za prevažanje je neko¬
liko občutljiv kakor vse sorte z rumeno kožo. Treba je pač nekoliko
previdneje ravnati z njim pri spravljanju in vkladanju. V dobro
mu moramo pa šteti, ker se plodovi prav enakomerno razvijajo in
ni kaj prida izbirka. Tudi bolezni se plodovi ogibljejo. Zato je
jako prikupljive zunanjosti. V trgovini ima lepo ceno in ga lahko
prodamo.

Landsberška reneta je priporočena zlasti za take kraje, kjer
ji moremo nuditi primerno zemljo in lego. Ponekod na Štajerskem
se jako hvalijo z njo in jo smatrajo za najboljšo sorto za nagel
dohodek.

Dolenjska voščenka.

(Slika 7.)

Dolenjska voščenka  je naše domače jabolko. Razširjeno
in splošno znano je po litijskem, krškem, novomeškem, breškem in
deloma tudi laškem okraju. Središče, od koder se je to jabolko širilo,
bi utegnila biti občina Studenec ali Raka, kjer so jako stara drevesa.
Davno znana je tudi v okolici Novega mesta, zlasti v topliški občini
in po podgorju proti Kostanjevici.

Drevo  ima precej rogovilasto, pobešeno rast skoraj kakor
kanadka. Že po tej čudni rasti, še bolj pa po bledozelenem listju
voščenke lahko ločimo od vseh drugih jablan. V mladosti jo je treba
na vsak način obrezovati, ako hočemo, da se vrh razvije kolikor
toliko enakomerno in pravilno. Voščenka raste sicer povsod, kjer
ji ugaja podnebje, vendar pa ji najbolj prijajo tople, zavetne lege
z močno, primerno vlažno zemljo. V suhih, peščenih tleh rodi bolj
droben sad, ki rad prezgodaj odpada. Ako raste na ugodnih tleh
in v zavetnih legah, je razmeroma dosti rodovitna. Navadno obrodi
vsako drugo leto, ponekod šele vsako tretje prav obilo. Za vetrovne
lege ni, ker plodove rad otrese vihar, preden so zreli.

Dolenjska voščenka je debelo jabolko  ploščato okrogle
oblike. Proti muhi je vedno ožje, da je spodnja polovica dokaj večja
nego zgornja. Navadno je tudi nekoliko enostransko razvito. Koža
je iz početka svetlozelena, ko pa je jabolko godno, enakomerno
porumeni, tako da je videti, kakor bi bilo iz voska. Odtod tudi ime.
Jako zanesljivo in značilno znamenje za pravo dolenjsko voščenko

n

je rja vina, ki se razprostira okrog peclja do vrha jamice v obliki
zvezde. Meso je rumenkastobelo, krhko, zelo sočno, sladkokisel-
kastega, prijetnega okusa, ki spominja na okus pomaranč. Pri nas
je malo jabolk, ki bi mogla glede okusa tekmovati z voščenko,
mnogi so pa mennja, da ga sploh ni boljšega jabolka. Godno je
decembra in januarja. V dobri shrambi ne vene in ostane sočno
do marca ali še dalje. — Sad je jako občutljiv za obtiske in udarce,
zato je treba pri spravljanju največje opreznosti. V slabi shrambi
koža čez zimo porjavi in zaradi tega izgubi sad lepo zunanjost.

Dolenjska voščenka je jabolko za vinorodno podnebje. "V
mrzlejših krajih sicer tudi raste in rodi, toda sad je bolj droben
in nima tistega izbornega okusa kakor dolenjski.

Kljub temu, da voščenka nima baš mične in zapeljive zunanjosti,
ker ni rdeča, jo vendar lahko prištevamo k najboljšim jabolčnim
sortam. Kdor jo okusi, je ne more prehvaliti. Doslej so jo vedno
lahko spečali, če je je bilo še toliko.

Rumeni Bellefleur.

(Slika 8.)

Bellefleur  (reci: belfler!) je krasno zimsko namizno jabolko
ameriškega rodu. V Evropo so ga zanesli že nekako pred sto leti.
Razširilo se je tudi po naših pokrajinah, zlasti po Gorenjskem in
Štajerskem. Mnogo bellefleurja so zasadili n. pr. v Gorjah pri
Bledu, kjer sta mu posebno ugajali ondotna zemlja in topla, solnčna
lega.

V zadnjih letih se pa pritožujejo, da rodi vedno bolj zanikern
sad. Temu pojavu bosta pa najbrže vzrok mokrotno vreme zadnjih
let in premajhna briga za drevje.

Drevo  rumenega bellefleurja ima tako značilno rast in liste,
da ga lahko vsakdo pozna bodisi poleti, ko je zeleno, ali pozimi,
ko je golo. Širok, pobešen vrh ima namreč dolgo, šibko vejevje
s tankimi, dolgimi rodnimi šibicami in z ozkim, dolgim listjem.
Obrezovati ga ne smemo na kratko, ker se razvija cvetno popje
baš na koncu rodnih šibic. Dobro uspeva le na dovolj vlažnih,
rodovitnih tleh in v toplih solnčnih legah. Posebno dobro se počuti
v obdelani, redno gnojeni vrtni ali njivski zemlji. Razcvete se precej
pozno in ima izredno veliko krasno cvetje. Odtod tudi njegovo ime
bellefleur = lepi cvet.  Glede rodovitnosti mu ni kaj očitati,
ker zarodi kmalu in rodi potem precej redno in obilo. Za bolezni
pa je drevo občutljivo, zlasti ako raste v neugodnih razmerah. Tudi
krvava uš ga rada napada.

ti

Plod  je debel, navadno enostransko razvit, štulast, proti muhi
jako zožen in nekoliko prežet. Lepo razviti plodovi so plitvo rebrasti
in podobni kalvilu. Koža je tanka, gladka, belorumena, na solnčni
strani nekoliko zardela. Redke, rjave in belo obrobljene pike so
dosti očitne in za to sorto posebno značilne. Pecelj je dolg in tanek.
Rumenkastobelo meso je rahlo, prhko, zelo prijetnega, dišavnega
okusa. Nekateri plodovi so godni že novembra, vobče pa trajajo do
marca. V shrambi ne venejo in zlahne komaj za 5 do 6%. Spričo
njegove lepote in dobrote prištevamo ta sad k najokusnejšim
namiznim sortam. Edino napako ima, da je precej občutljiv za
obtiske in zaradi tega moramo z njim ravnati prav previdno pri
spravljanju in prevažanju.

Rumeni bellefleur ni za splošno razširjanje. Sade naj ga le
ondi, kjer mu ugajajo zemlja, lega in podnebje.

Londonski peping.

(Slika 9.)

To je staro, po vsem svetu znano in zaradi posebno izbornega
okusa iu lepe zunanjosti povsod priljubljeno jabolko. Pravijo, da
je angleškega rodu in da je staro že nad 300 let. Tudi pri nas je
vpeljano že davno. Posebno v čislih je na Štajerskem, kjer ga pozna
vsak sadjar in prijatelj dobrega sadja.

Mlado drevo  raste bolj šibko in počasi, pozneje pa se
vendar razvije v veliko drevo z gostim, košatim vrhom. Cepijo ga
navadno v krono. Za zemljo, lego in podnebje je precej izbirčno.
Dobro uspeva samo v dosti vlažni, apneni zemlji, v zavetnih, toplih
legah, v milejšem vinorodnem podnebju. V suhih, nerodovitnih tleh
samo životari in rodi drobne zanikarne plodove. Ako mu ugajata
zemlja in lega, je jako rodovitno in obilo poplača negovanje in
prostor, ki ga zavzema. Kakor večinoma vse žlahtne sorte je tudi
londonski peping občutljiv za razne bolezni. Posebno se ga rada
prijemljeta škrlup in pa plesen, tudi v cvetju je nekoliko občutljiv
za mokroto in pozebo. Ker pa se razcvita počasi in dolgo, se kljub
slabemu vremenu reši navadno precej cvetja.

Plod  je srednje debel in enakomerno razvit. Posebno ga
označujejo petera izražena rebra, ki so zgoraj ob muhi jako razvita,
proti peclju pa se bolj in bolj izravnavajo v valovito površino.
Muha je precej vdrta in navadno zaprta. Kratek pecelj tiči v glo¬
boki, ozki jamici, ki je ob robu nekoliko rjasta. Koža je gladka,
mastna in na drevesu zelena. Ko pa je plod goden, lepo porumeni,
na solnčni strani tudi umazano rdeče zagori. Posuta je z drobnimi,

15

belimi pičicami, ki so posebno očitne na solnčni strani. Meso je
zelenkastobelo, v plodovih, ki so rasli na solncu, pa rumeno, kr h ko,
sočno, izbornega dišavnega okusa. Lepo razviti debeli plodovi bi se
lahko merili po lepoti in dobroti z belim zimskim kalvilom, ki velja
za najboljše in najdražje jabolko. Silno lepi plodovi zrastejo na
pritlikavcih in špalirjih. V ugodnih legah in v prikladni zemlji pa
rodi tudi visoko drevje lep, enakomerno razvit sad.

Na drevesu zori od konca septembra do srede oktobra, godno
pa je od decembra in se drži do aprila. V dobri shrambi skoro nič
ne vene in tudi ne gnije rado. Tudi za prevažanje ni preveč
občutljivo.

Londonski peping prištevamo k najboljšim zimskim namiznim
jabolkom, ki jih vedno lahko spečamo po najugodnejših cenah.
Žal, da zaradi občutljivosti in izbirčnosti ni za splošno razširjenje.
Sadimo naj ga samo v takih krajih, kjer mu ugajata zemlja in lega.

Boskoopski kosinač.

(Slika 10.)

To lepo, debelo in okusno zimsko jabolko je doma v Holandiji.
Vzgojeno je bilo nekako v sredi minulega stoletja. Zaradi lepote
in trpežnosti ploda in raznih drugih vrlin se je naglo razširilo po
vsej Evropi in tudi po drugih delih sveta, koder rastejo jabolka.
K nam so ga zanesli iz Nemčije.

Drevo  raste zelo močno in bujno. Zato je treba mlado drevje
obrezovati, ker le potem razvije širok in enakomeren vrh. Posebno
se odlikuje z velikim, usnjatim in neobčutljivim listjem. Cvete
srednje rano in precej dolgo. V cvetju ni občutljivo. Glede zemlje
moramo pa poudarjati, da se dobro sponaša le na dobrih, rodo¬
vitnih in dovolj vlažnih tleh. Najbolj mu ugajata tudi bolj toplo
podnebje in ugodnejša lega, dasi raste in rodi tudi v mrzlejših
krajih, toda v takih so plodovi mnogo bolj hrapavi nego v toplem
podnebju. Kar se tiče rodovitnosti, imamo različne izkušnje. Zarodi
vobče precej pozno. Po nekaterih krajih rodi potem redno vsaj
vsako drugo leto. Ponekod se pa pritožujejo, da rodi poredko in
pa malo. Sadjarji po Gorenjskem in po Štajerskem ga zelo hvalijo.

Ker boskoopski kosmač v drevesnici ne dela ravnih debel, ga
vzgajajmo z dvakratnim cepljenjem na primerne, krepko rastoče
sorte. S tem tudi njegovo rodovitnost izdatno izboljšamo. Izvrstno
se je obnesel tudi za precepljanje drugih manjvrednih sort.

Če nas posamezna drevesa boskoopskega kosmača v rodovitnosti
povsem ne zadovoljujejo, storimo najbolje, da jih precepimo iznova,

16

morda kar s cepiči istega drevesa. Po precepljen ju bo prinašalo
drevo neprimerno večje pridelke nego poprej.

Plod  je debel, včasih zelo debel, ploskookrogle oblike. Sicer
tanka koža je večinoma drobno hrapava, ker je prevlečena z rjavino.
Solnčna plat ima včasih rdečkasto lice, na senčni strani pa sili na
površje zelenkastorumena temeljna barva. Rumenkasto meso je
iz početka čvrsto, pozneje pa je bolj in bolj prhko in sočno, jako
dobrega, renetnega okusa s prijetno kislino in dišavo. Jabolko je
godno že decembra, pa se ohrani celo do aprila, ne da bi kaj
prida zvenilo, vendar pa zlahni v tem času za 10 do 16 odstotkov.
Za obtiske je tako neobčutljivo kakor malokatera druga sorta.
Na drevesu se dobro drži.

Kjer boskoopskemu kosmaču zemlja in podnebje ugajata in
se izkaže, da je primerno rodoviten, je vreden, da ga neomejeno
razširjamo. Zaradi lepega, debelega sadu in izjemne neobčutljivosti
je za kupčijo jako prikladen in splošno priljubljen.

Damasonski kosmač.

(Slika 1J.)

Damasonski kosmač  je pri nas že zelo razširjeno in
priljubljeno zimsko jabolko.

Drevo  raste v mladosti jako lepo, navpično in naredi gladko,
ravno deblo. Na stalnem mestu se razraste v lepo drevo z visokim
vrhom in s kratkim rodnim lesom. Cvete precej pozno in je
neobčutljivo za pomladanske mrazove. Za podnebje in lego ni
izbirčno. V hladnejših, gorskih legah celo bolje uspeva nego v
ravnini in toplejših krajih. Pač pa mora imeti rodovitno, močno
in hladno zemljo. V suhih tleh rodi droben, malovreden sad.
Krvava uš in drugi škodljivci ga ne marajo posebno.

Plod  je srednje debel, okroglast, nekoliko enostransko razvit,
prvotno rumenkastozelen, povrhu pa s sivo rjavino prevlečen in
svetlopikast. Solnčna stran ima medlordeče lice, ki je včasih tudi
rjavordeče marmorirano. Pecelj je kratek in lesnat, muha zaprta
ali le napol odprta. Zelenkastobelo meso je čvrsto in sočno, sladko-
kiselkastega, prijetnega okusa. Zori decembra—januarja in traja
do marca in še dalje. Trgati ga moramo prav pozno in hraniti v
hladnem, ne presuhem prostoru, ker jako rad vene. V dobri
shrambi zlahni za 10 odstotkov, na suhem in toplem pa še mnogo
bolj. Damasonski kosmač vobče lahko prodamo, ker je dobro
namizno jabolko s 14—15% sladkorja in 0:6% kisline in ker je
za prevažanje precej neobčutljivo. Napačno pa je, ker nima lepe
barve in ker rado vene.

17

2

Dainasonski kosmač je zelo rodoviten. Vsako drugo leto je
skoro gotovo zelo poln. Zbog teh dobrih lastnosti ga priporočajo
za poljsko sadjarstvo v mrzlejših krajih, kjer mu zemlja ugaja.

Štajerski mošanckar ali mošancelj.

(Slika 12.)

To pozno zimsko jabolko je razširjeno posebno po Mariborski
oblasti, odkoder se je zasejalo v sosedne pokrajine. Znano je že
davno in jako čislano v sadni trgovini.

Drevo  ima šibko rast. Vrh je okrogel, košat in zelo pobešen.

V ravninah in na prodnatih, suhih tleh uspeva prav slabo. Bolje
se sponaša v zračnih višavah in v globoki, dovolj vlažni zemlji.
Zarodi pozno, v 10. do 15. letu, a je potem zelo rodovitno, ker
je v cvetu neobčutljivo. Žal, da je drevo zelo nagnjeno k boleznim.
Posebno ga napada škrlup in prav zaradi tega je sad tako rad
krastav in zanikaren. Zato naj to sorto v bodoče sadimo samo
v višjih, odprtih legah vinorodnih pokrajin.

Plod  je bolj droben, le izjemoma srednje debel, podolgast,
proti obema koncema, proti peclju in muhi enako topo zaokrožen.
Površina mu ni popolnoma okrogla, ampak nekoliko valovita v
smeri od muhe proti peclju. Na drevesu so plodovi zelenkasto-
rumeni, godni pa zlatorumeni, na solnčni strani nekoliko rdeče
nadahnjeni. Meso je belo, čvrsto in sočno. Ko je plod dobro uležan,
je prhek, prijetnega, vinskokiselkastega okusa, ki prihaja do prave
veljave šele na pomlad, ko so jabolka bolj in bolj redka. Goden
je šele od božiča dalje in se izvrstno drži do pozne pomladi.

V shrambi nič ne vene, rad ne gnije in tudi prav malo zlahni.
Za kupčijo in dolgotrajno prevažanje ga ni boljšega jabolka, ker
ima trdo meso in se mu obtiski skoro nič ne poznajo. Razen tega,
da so plodovi vobče drobni, zlasti ob dobrih letinah, nima ta sorta,
kar se tiče pridelka, nobene druge napake. Spravljati ga moramo
kolikor mogoče pozno v oktobru.

Poleg opisanega podolgastega mošanckarja sta znana še dva
tipa te sorte, eden s ploščatimi, drugi z okroglimi plodovi, ki pa
nimata istega pomena kakor prvi.

V ljubljanski okolici goje štajerskemu mošanckar ju prav
podobno sorto, ki ji pravijo gambovec.  Od pravega mošanckarja
se razlikuje le v toliko, da so plodovi še bolj drobni, bolj okrogli
in za spoznanje slabejšega okusa. Navadno so tudi kolikor toliko
krastavi. Popolnoma čistih je malo in samo ob dobrih letinah.
Kljub temu je tudi gambovec na ljubljanskem sadnem trgu najbolj
znano in zaželeno jabolko, posebno na pomlad.

18

Baumannova reneta.

(Slika 13.)

To je jako stara jabolčna sorta, ki je razširjena po vsej Evropi.
Tudi pri nas je že od nekdaj znana in posebno po Štajerskem
zelo čislana.

Drevo  raste dovolj krepko, zlasti dokler je mlado. Vejevje
se prav rado obraste z gostim rodnim lesom. Cvete precej pozno
in ni občutljivo v cvetju. Niti za podnebje in lego niti za zemljo
ni izbirčno, kajti uspeva tudi po mrzlejših krajih in manj ugodnih
legah ter v slabejših zemljah, ako le niso prevlažne ali pa presuhe.
Prav tako ni občutljivo za bolezni in škodljivce. Baumannova
reneta začne zgodaj roditi in je vseskozi rodovitna. Le v presuhi
zemlji ostane sad droben in rad odpada.

Plod  je srednje debel, ploskookrogel, po večini neenako¬
merno razvit, temnordeče barve, ki je tu in tam zabrisana in
progasta. Plodovi, ki rastejo na solnčni strani, so čez in čez rdeči,
v senci zoreči so pa bolj pisani. Jamica okoli kratkega peclja je
zelenkastorjava. Belkasto meso je jako čvrsto, sočno in kisel¬
kastega, rezkega okusa brez kake dišave. Godna je šele po novem
letu, pa se drži do aprila. Čim bolj gre na pomlad, tem boljša je.

V shrambi ne vene, ker se usuši komaj za 5—6 odstotkov. Pri
prevažanju se ne poškoduje izlepa, ker je neobčutljiva za obtiske.

V trgovini ima dober sloves. Čislajo jo posebno v južnih krajih,
kjer imajo veljavo samo rdeča jabolka. Ko bi bila nekoliko
boljšega okusa in ko bi bili plodovi bol j enakomerno razviti, bi bila
prvovrstna kupčijska sorta. Tudi za domačo porabo ni napačna,
ker ima 10 odstotkov sladkorja in samo 0-4 odstotka kisline.

Ako vpoštevamo njeno skromnost, rodovitnost, trpežnost in
lepo barvo sadu, moramo priznati, da je primerna za nasade po
sadnih vrtovih, pašnikih in njivah.

Porenski krivopecelj.

(Slika 14.)

Pore n s k i krivopecelj  je staro, zlasti po Štajerskem
znano in čislano jabolko nemškega rodu.

Drevo  raste bujno in razvije velik okrogel vrh, ki se pozneje,
ko začne obilo roditi, tako pobesi, da jako ovira promet pod
drevjem. Zarodi kmalu in je izredno rodovitno. Tudi za bolezni ni
občutljivo, imeti pa hoče globoko, vlažno zemljo.

Plod  je valjast, včasih proti peclju nekoliko zožen, srednje
debel s prav kratkim, debelim pecljem, ki ga navadno izrine na

19

stran debel, mesnat izrastek iz pecljeve jamice. Fo tem mozoljastem
izrastku, ki ga ima skoraj sleherno jabolko, prav lahko ločimo
porenski krivopecelj od drugih podobnih sort, zlasti od bobovca.

Koža je gladka, svetla, citronastorumene barve. Na solnčni
strani je temeljna barva zabrisana z zamolklo rdečico in prevlečena
s temnejšimi, rdečimi progami. Meso je belo, sočno, prijetnega,
sladkokiselkastega, vinskega okusa. Zori že novembra meseca, pa
se ohrani do pomladi, ne da bi kaj prida zvenilo in zlahnelo.
Jabolko je na prvi pogled precej podobno bobovcu, toda je lepše
barve in boljšega okusa, pa prav tako trpežno. Daši ga prištevamo
glede okusa v drugo vrsto, je vendar prav dobro namizno jabolko.
Posebno ga čislajo v trgovini, ker je za prevoz neobčutljivo.

Zaradi naštetih vrlin ploda in drevesa je vredno, da ga širimo
povsod, kjer mu zemlja ugaja.

Kanadska reneta ali kanadka.

(Slika 15.)

Kanadko,  pravijo ji tudi pariški rambur, pozna dandanes
vsak sadjar, kajti ni ga jabolka, ki bi bilo tako značilno že po
obliki, po barvi, pa tudi po okusu kakor baš kanadka. Poleg tega
je ta sorta razširjena po vsem svetu, ker zaradi posebne dobrote
zavzema med neštetimi namiznimi sortami prvo mesto in uživa
v sadni trgovini svetoven sloves.

Drevo  je tako značilno, da ga že od daleč lahko spoznamo,
bodisi ko je zeleno ali pa pozimi, ko je golo. Ima namreč jako
velike, okroglaste, usnjate, temnozelene liste, tako da ga zelenje
močno loči od drugih sort. Zlasti je ta razlika očitna na jesen,
ko začne listje drugih jablan bledeti, kanadka je pa še vedno
temnozelena. Vrh je redek, vejevje pobešeno. Dolge, skoro vodo¬
ravne veje so vseskozi na gosto obraščene s prav kratkim, rodnim
lesom. Cvete pozno in izredno dolgo, tako da malokdaj pozebe
v cvetu.

Kanadka ne uspeva poA^sod. Dobro se sponaša le v rodovitni,
globoki zemlji in v bolj zavetnih legah. V slabi, suhi zemlji in
v mrzlih krajih se ji prav radi suše vrhovi in ugonablja jo rak.
Ako pa ji ugajajo podnebje, lega in zlasti zemlja, je zelo rodovitna
iu rodi enakomerno prvovrstno sadje.

Plod  je debel, bolj ploske oblike in često izrazito peterorob.
Koža je deloma hrapava, deloma gladka, na drevesu svetlorumena,
včasih do polovice rjasta. Dobro so vidne po koži črnikaste pike,
s katerimi je posuta. Plodovi, ki rastejo prav na solncu, imajo

20

rdečkasto zagorelo lice. Meso je rumenkasto, včasih vleče tudi na
zelenkasto. Ko je godno, je izredno prhko, sočno in jako prijetnega,
sladkokislastega, vinskega okusa.

Kanadka zori  v oktobru. Zelo napačno je, ako jo trgamo
prerano, kajti potem v shrambi tako vene, da izgubi polovico
vrednosti. Kanadke bi morali spravljati najnazadnje, ko je vse
drugo sadje že pospravljeno. Prav pozno obtrgana in shranjena
v primerno vlažni shrambi ostane sveža in sočna do aprila in še
dalje. Za obtiske ni posebno občutljiva, zato je kaj imenitna za
prevažanje. Zbog vseh teh naštetih dobrih lastnosti je ena izmed
najboljših in najdražjih sort.

Kanadka je pri nas že od nekdaj vpeljana in precej razširjena.
Žal, da so še vedno sadjarji, ki je ne poznajo in ne vedo ceniti
njenih vrlin. V Tunjicah nad Kamnikom jo goje v veliki množini.
Pravijo ji. »liberman«. V Mariborski oblasti je razširjena osobito
v Halozah in Slovenskih goricah in se v ondotnih vinogradnih legah
izborno sponaša. Videti je, da ji opuščeni vinogradi prav posebno
ugajajo.

Ontario.

(Slika 16.)

Ontario  (reci: onterijo!) je novejša ameriška sorta, ki je pri
nas že precej znana in vpeljana.

Drevo  ima zdravo in čvrsto rast in je zelo skromno ter
izredno rodovitno. Raste povsod, kjerkoli še uspevajo jablane.
Pomniti pa je, da v toplejših in ugodnejših legali in v dobri zemlji
rodi tem obilneje in tem lepše plodove. Cvete pozno in je cvetje
precej neobčutljivo za spomladanske mrazove. Plodovi se dobro
drže na drevesu, ki je zdravo in neobčutljivo za bolezni. Opazili
pa so ponekod, da mlado drevje v drevesnici ob hudih zimah
pozebe, cepljenemu v vrh pa mu zimski mraz ne pride do živega.

Posebno primerna je ta sorta za precepljanje starejših jablan,
ker najkasneje tretje leto po precepljanju že zarodi in potem rodi
redno in obilo.

Plod  je debel, ploščat, na drevesu zelen, neznatne barve.
Ko pa je goden, lepo porumeni, na solnčni strani pa živo pordeči.
Rumenkastobelo, nežno meso je jako sočno, kislatega in nekoliko
dišavnega okusa. Godno je šele pozno pozimi in na pomlad. Sveže
in sočno ostane do kresa. Zaradi izredne trpežnosti je Ontario
jabolko za pomlad in poletje. V količkaj primerni shrambi tudi ne
vene in ne gnije rado. Udarci od toče pa mu jako škodujejo, tako
pokvarjeno ni za daljše shranjevanje. Tudi drugače je plod precej
občutljiv za zunanje poškodbe.

21

Ontario je sorta za vse razmere. Daši je prinesena v Evropo
šele I. 1880., je dandanes že povsod znana in čislana.

Boikovo jabolko.

(Slika 17.)

B o i k o v o j a b o I k o prištevamo k najbolj poznim in trdnim
zimskim jabolkom, primernim za mrzle kraje. Zelo razširjeno je
po severni Nemčiji, kjer je tudi njegova domovina. Že davno ga
goje tudi v Avstriji in nekaterih drugih državah. V Sloveniji je
vobče še malo znano, kajti naletimo le tu in tam na kako drevo,
ki je bilo posajeno v novejši dobi.

Drevo  raste jako krepko in naredi košat vrh, ki se pozneje
pobesi. V mladosti ga je treba obrezovati, da se razvi je lepše in
enakomerno. Cvete prav pozno, cvet je zato neobčutljiv za pozebo.
Za podnebje, lego in zemljo je izmed vseh jabolčnih sort najmanj
izbirčno. Celo v suhih, vetrovnih legah in v mrzlih krajih uspeva
in rodi. Seveda mu bolj prijajo ugodnejše razmere, zlasti ne pre¬
suha zemlja. Zarodi kmalu in rodi redno in obilo. V prav mrzlih
legah ga včasih napadata škrltip in jabolčna plesen.

Plod  je srednje debel ali celo debel, široke stožčaste oblike.
Lepo razviti plodovi so precej podobni kalvilu, Sicer ploska, pa
vendar lepo razvita rebra se vlečejo namreč od muhe do peclja.
Koža je gladka in tenka ter se pozneje pokrije z mastno prevleko.
Na drevesu je zelena, potem pa bolj in bolj porumeni. Ko je popol¬
noma godna, je svetlorumena. Na solnčni strani, zlasti proti peclju
rada pordeči. Posejana je z belkastimi ali rjavkastimi pičicami. Meso
je belo in precej čvrsto, kiselkastega, osvežujočega okusa, brez vonja.

Zoreti začne januarja, februarja meseca in se ohrani do poletja.
V shrambi nič ne vene in prav malo zlahni. Trgati ga moramo
kolikor mogoče pozno v oktobru. Ker ima trdo meso, je za obtiske
neobčutljivo. Ugodno je tudi to, da se plodovi enakomerno raz¬
vijajo, da se trdno drže na drevesu in da z drevesa niso užitni,
jabolčnemu zavijaču ugajajo, zato je včasih precej črvivih plodov.

Boikovo jabolko je posebno priporočeno za travniške, poljske
in obcestne nasade po mrzlejših krajih in legah. Ker je za trgovino
prav primerno, je kot nalašč za splošno razširjanje.

Bobovec.

(Slika 18.)

Po naših krajih menda nobeno jabolko ni tako razširjeno
kakor bobovec. Zlasti na Štajerskem ga goje v silnih množinah.
Ob dobrih letinah pridelajo po A^eč sto Amgonov samega bobovca.

22

Drevo raste prav čvrsto in naravnost kvišku. Cvete pozno
in zato malokdaj trpi od spomladanskih mrazov. Sad se dobro drži
na drevju ter prenese hude viharje. Za podnebje in lego drevo ni
izbirčno, vendar kažejo izkušnje, da ga ni saditi v premrzle kraje
in v preveč senčne lege, ker v takih razmerah se sad ne razvije
povoljno in nima prave barve. Zemljo hoče imeti vlažno, pa ne
mokro. V suhih tleh ni prida niti drevo niti pridelek.

Na ugodnih krajih je bobovec zelo rodoviten.  Sicer zarodi
nekoliko pozno, zato pa rodi pozneje tem obilneje — najmanj
vsako drugo leto.

Plod  je enakomerno razvit, valjaste oblike in srednje debel.
Ob suhih letinah je precej drobiža. Na drevju je sad neznaten,
zelen in zamolldordečkast. Solnčna stran je rdečerižasta. Drevje,
ki je prav na solncu, rodi lepo rdeče plodove. V shrambi porumeni
in rdeča barva še bolj zagori. Rumenkasto meso je iz početka trdo
in kislo, naravnost z drevesa neužitno, toda pozimi, zlasti pa na
pomlad je pa prhko in okusno tako, da to jabolko lahko porabljamo
v namizne svrhe. Godno je februarja, marca in zdrži do poletja.
Sad je jako neobčutljiv za prekladanje in prevažanje; baš zato je
malokatero jabolko v sadni trgovini tako priljubljeno kakor
bobovec. Pa tudi za domačo rabo je izvrstno, ker ima 13 odstotkov
sladkorja in samo 0 6 odstotka kisline.

Bobovec je izvrstna sorta za poljsko sadjarstvo. Za obcestne
in njivske nasade skoro ni boljše jablane. Radi ga sade povsod
tam, kjer se je bati tatvine.

Šampanjska reneta.

(Slika 19.)

Šampanjska reneta  je stara sorta, ki je pri nas že davno
znana in precej razširjena.

D revo  ima bolj šibko rast. Vrh se ne razvije posebno na široko
in raste nekam tršato kvišku. Cvete pozno in cvet ni občutljiv za
spomladanske mrazove. Tudi drevo ni občutljivo za zajedalce. Raste
v vsakem podnebju in tudi še v slabejših legah. Sad se trdno drži
na drevesu, zato je posebno primerno za vetrovne kraje. Bolj pa
mu moramo streči s prikladno in rodovitno zemljo. Najmanj ugajajo
tej sorti premokra tla, dasi ji tudi presuhe brežine ne prijajo. V
premokri zemlji se loti drevesa rak, v presuhih legah je pa sad
droben in zanikaren. Zarodi že mlado in je vobče prav rodovitno,
ako mu ugaja mesto, kjer raste.

Plod  je srednje debel in ploščat. Na drevesu je zelen. Šele,
ko je goden, porumeni. Na solnčni strani je nekoliko rdečkasto

23

nadahnjen. Belo meso je iz početka trdo in kislo. Ko pa zmedi, je
prhko, sočno in prijetnega okusa. Šampanjsko reneto prištevamo
k najpoznejšim in najtrpežnejšim zimskim jabolkom, kajti malo
jih je, ki bi se v tem oziru mogla kosati z njo. Godna je šele marca
meseca pa traja do srede, v dobri shrambi celo do konca poletja. V
kakem temnem kotu pozabljena počaka še druge zime, ne da bi
zgnila. Najbolj sočne in okusne so pa od februarja do maja. V
shrambi skoro nič ne zvene. Izmed vseh jabolčnih sort se najmanj
usuši — v 7 do 8 mesecih komaj za 4—5 odstotkov. Šampanjska
reneta je dobro namizno jabolko, ki ima 12 odstotkov sladkorja
in 0 8 odstotka kisline. V sadni kupčiji je zaradi lepe zunanjosti
in še bolj zaradi velike trpežnosti jako priljubljena.

Ker je sad z drevesa neužiten in tudi sicer nima zapeljive
zunanjosti, je varna pred tatovi in kaj primerna za pol jske nasade.

Jonathan.

(Slika 20.)

j ona t ha n (reci: Jonatan!) je novejša ameriška sorta, krasne
zunanjosti in prvovrstnega okusa. Posebno je razširjena po Ogr¬
skem, od koder so jo zanesli v Prekmur je. Tudi po nekaterih drugih
krajih Slovenije imajo že cepljeno. Tu in tam so dobili tudi že
nekaj pridelka. Po opisu iz Ogrske in Nemčije skoro ni dvoma, da
bi se ta sorta tudi pri nas ne obnesla, ako bi jo sadili v ugodne lege.

D r e v o raste pokonci in dovolj krepko. Vrh se nikdar ne
razraste na široko, ampak se drži bo]j skromnih mej. Ko začne
drevo roditi, rast odneha in se vrh pobesi. Drevo je zdravo in
neobčutljivo za podnebje. Pač pa se mu hoče s o 1 n č n e tople
lege,  ki nudi njemu in sadju čim več toplote in dovolj ostre solnčne
svetlobe. Južna, jugovzhodna in jugozapadna zavetna lega s pri¬
merno zemljo mu ugajajo najbolj. V nižavah se slabo sponaša in
ga napada rada plesen. V lahki, topli zemlji se počuti mnogo bolje
nego v težki, mrzli ilovici. Presuha tla mu seveda tudi ne ugajajo.

Prve plodove obrodi Jonathan že drugo ali tretje leto, ko je
posajen na stalno mesto; od 5. ali 6. leta dalje pa je ob zadostni
oskrbi in primernem gnojenju vsako leto poln najlepših plodov.

Plod  je srednje debel, podolgaste, nekoliko enostransko
razvite oblike. Izbranih sadov gre 6 do 9 na 1 kg. Poleti je sad
zelen, septembra pa porumeni, solnčna stran pa živo pordeči. Ako
je september lep, solnčen, je skoro ves sad krasno rdeč. Goden je
decembra do januarja. Srednje debeli, rdeči, čvrsti plodovi s sta¬
rejših dreves počakajo do julija, ne da bi kaj trpela zunanjost in

24

okus. Meso je rumenkastobelo, čvrsto, sočno, sladkokiselkastega,
izvrstnega okusa. Sad se čvrsto drži na drevesu. Tudi za prevažanje
ni občutljiv.

Jonathana smo sprejeli v izbor za poizkušnjo. Do tega nas je
nagnila krasna barva in prvovrstni okus plodov in izredna rodo¬
vitnost. Zlasti barva plodov je važna, ker imamo tako malo jabolk
z rdečo barvo, ki je vsaj za nekatere pokrajine tolike važnosti.
Kakor že sedaj vse kaže, se bodo naše nade uresničile povsod, kjer
bodo sadili to sorto v prikladne lege in ji primerno stregli.

25

II. Hruške.

Splošne pripoinnje.

Žlahtne hruške  niti izdaleka niso pri nas tako razširjene
kakor jablane, ker jim naše podnebje vobče ni posebno prikladno
in ker pridelek nima tiste gospodarske važnosti kakor jabolka.

Žlahtni hruški prija toplo in bolj suho podnebje, zato se tudi
v višjih, solnčnih pa zavetnih legah bolje počuti nego v nižavah.
Ker ima že od narave nagnjenje, da se razvijajo korenine bolj v
globino nego v širino, je še posebno občutljiva za podtalno mokroto.
Najbolje uspeva v globoki, lahki, topli, rodovitni zemlji, kjer
korenine nikdar ne dosežejo podtalnice. Na plitvinah in v težki,
mrzli ilovici se hruške slabo sponašajo.

Tudi rast hruške je drugačna nego jablane. Pri hruški opazu¬
jemo, da stremi vejevje bolj kvišku in da se deblo podaljšuje v
srčno vejo. Odtod lepa piramidasta rast.

V visokodebelni obliki in na planem uspevajo pri nas le poletne
in jesenske navadnejše žlahtne sorte. Kar je pa prav žlahtnih hrušek
z debelimi plodovi, zlasti zimskih, pa večinoma ne uspevajo na
visokem deblu. Sponašajo se le kot pritlikavci, pozne zimske sorte
le ob solnčnih stenah. Najlepše in najokusnejše žlahtne hruške
zrastejo na pritlikavcih in špalirjih.

Hruška je kakor nalašč ustvarjena za pritlične oblike in je v
tem oziru izmed vseh sadnih plemen najbolj hvaležna in popolnoma
zanesljiva. Za visokodebelno drevje cepimo tudi žlahtne hruške na
divjak. Za pritlično drevje je pa kutina izvrstna podlaga, žal, da
nekatere žlahtne hruške na kutini ne rastejo.

Kakor že omenjeno, so žlahtne hruške v gospodarskem oziru
daleč za jabolki, ker so razmeroma malo trpežne in tudi njih
poraba je proti jabolkom jako omejena. Pridelovanje se dobro
izplača v okolici večjih mest in obrtnih krajev, kjer jih lahko sveže
prodamo.

26

Kjer žlahtne hruške dobro rode, bi se izplačalo tudi razpoši-
ljanje v mesta in na večja tržišča, kjer namiznih hrušek navadno
primanjkuje.

f udi žlahtnih hrušek je nešteto sort. Izbira je tu skoro še
težavnejša nego pri jabolkih.

V trinajstih sortah, opisanih v tem izboru, je pa izbira lahka. Te
rastejo povsod, če jim odberemo le primerno lego in zemljo. Večina
teh rodi tudi na visokem deblu in na planem normalno razvite
plodove. Le v najneugodnejšem podnebju je bolje, da gojimo vsaj
nekatere debeloplodne sorte v pritličnih oblikah in v najboljših
legah. Ob solnčnih stenah pa izvrstno uspevajo razen teh še mnogo¬
številne druge žlahtne sorte, ki v tem izboru niso omen jene.

Večjega gospodarskega pomena so za naše razmere hruške
m o š t n i c e , ker njih pridelek uporabljamo za napravo sadjevca.
Ugodno je tudi to, da so moštnice jako skromne glede podnebja,
lege in zemlje. Rastejo povsod brez posebne strežbe. V najmrzlejših
krajih in v visokih legah, kjer ne uspeva skoro nobeno drugo sadno
drevo, dajejo moštnice razmeroma dober pridelek. Nobeno sadno
drevo ne doživi tolike starosti kakor hruške moštnice.

a) Poletne žlahtne hruške.

Zelena magdalenka.

Ta hruška, ki ji pravijo ponekod tudi jakopovka, je po naših
krajih že precej razširjena.

Dre v o raste dovolj krepko, naredi pa bolj majhen vrh z
redkimi vejami, ki se rade na gosto obrastejo s kratkim rodnim
lesom. Skromna je ta hruška v vsakem oziru, pa tudi zdrava.
Najbolje se sponaša na lahki, kompostni zemlji. Mokra, mrzla tla
ji ne ugajajo. Cvete zelo rano, pa vendar v cvetu ni občutljiva.
Zarodi prav kmalu in je sploh zelo rodovitna in hvaležna za prostor,
ki ga zavzema. Primerna je samo za visokodebelno drevesno obliko,
cepljena na divjak.

Plod  je droben, zelen, malo podolgaste oblike. Na 1 kg gre
10—15 plodov. Ob dolgem peclju in ob muhi je nekoliko rjasta,
sicer pa vsa zelena, brez sledu kake rdečice. Ko pozori, je rumena
in prijetne vonjave. Meso je rumenkastobelo, sočno, sladkokisel-
kastega okusa in precej raztopno. Vobče zori v drugi polovici julija,
v prav toplih legah in ugodnih letih še prej. Potrgati jo moramo
nekaj cini prej, preden na drevesu porumeni in odpade. Potem

27

počaka teden dni in je tudi bolj sočna in okusnejša, nego če bi
pustili, da bi se zgodila že na drevesu.

Kako drevo zelene magdalenke naj bi imela vsaka hiša, ker so
baš rane hruške tako zaželene. Ako bi jih bilo čez domačo potrebo,
jih vedno lahko in dobro prodamo.

Klappovka.

(Slika 21.)

Klappovka  je poleg williamovke najdebelejša, najlepša in
najboljša izmed ranih hrušek.

Drevo  dobro raste in razvije, iz početka pokonci stremeč,
prav redko vejevje. Pozneje pa se veje rade pobesijo. Listje ima
gladko in se sveti, kakor bi bilo polikano. Tudi mladje ima značilno
rjavordečo barvo ter je posuto z belimi pikami. Cvete prav pozno,
zato cvet malokdaj pozebe. Zarodi kmalu in je razmeroma rodovitna,
zlasti ako ji ugajata lega in zemlja. V tem oziru pa je klappovka
nekoliko izbirčna in občutljiva. Dobro uspeva le v zavetnih, toplih
legah in v rodovitni, ne presuhi zemlji. Navadno jo cepimo na
divjak, ker na kutini ne raste povsod. V dobrih razmerah je
primerna za visokodebelno obliko. Po vrtovih bi bili pa prikladnejši
pritlikavci. Še celo ob severnih stenah izvrstno raste in rada rodi.

Plod  je debel, krasno barvan in lepe hruškove oblike. Na 1 kg
gre 5—7 plodov. Gladka koža je na drevesu zelena, samo na solnčni
strani zamolklordeča in po dolgem živordeče pasasta. Ves plod je
gosto posut z zelenimi pikami. Godna porumeni in riže na solnčni
strani bolj živo zarde. Kratek pecelj je raven in debel. Meso je belo,
zelo sočno, popolnoma raztopno in jako prijetnega okusa. Zori v
prvi polovici avgusta. Ako jo potrgamo, preden začne na drevesu
rumeneti, ko je še trda, se drži na hladnem teden dni ali še dalje.

Klappovka je izvrstna tržna hruška, ker takrat, ko zori, ni še
drugih tako lepih in dobrih hrušek. Če jo potrgamo o pravem času
(ko je sicer zrela, pa še ne godna), je tudi za daljši prevoz sposobna,
ako je pravilno vložena.

Williamovka.

(Slika 22.)

Williamovka  (reci: viljamovka!) je po vsem svetu znana
hruška odličnih lastnosti. Težko, da bi gojili kako hruško v tolikem
številu kakor williamovko. Zlasti Američani jo čislajo čez vse druge.

Drevo  ima jako značilno, tršato, pokončno rast. Cvete sicer
precej rano, toda je v cvetu izredno trdno. Tudi v legi in zemlji

28

ta hruška ni izbirčna. Da ima le nekoliko zavetja in količkaj rodo¬
vitno zemljo, pa raste in obilo rodi. Zarodi prav mlada in je tako
rodovitna kakor malokatera druga sorta. Primerna je za visoko¬
debelno in pritlično drevo. Navadno jo cepimo le na divjak, ker na
kutini raste bolj zanikamo. Toda na kutini cepljena drevesa rode
mnogo debelejše in lepše plodove, zlasti ako raste kot špalir ob zidu.
Nad vse primerna je za precepljenje starejših hruškovih dreves.

Plod  je debel, v prav ugodnih razmerah (z drevja ob zidu)
zelo debel (na 1 kg gre 4—7 plodov), žmulaste, nepravilne, podol-
gaste oblike. Z rjavimi pikami posejana gladka koža je na drevesu
zelena, ko pa je plod goden, porumeni. Ob peclju in muhi je včasih
nekoliko rjast. Meso je rumenkastobelo, zelo sočno in popolnoma
raztopno ter posebno dobrega, dišavnega okusa. Zrel je sredi do
konca avgusta. Potrgati ga morama takoj, ko začne rumeneti, vse¬
kakor pa prej, preden je popolnoma goden. O pravem času potrgan
počaka dva do tri tedne, ako ga pa trgamo šele potem, ko na drevesu
zmeči, je moknat.

Williamovka je žlahtna hruška, vredna vsega priporočila. Pri¬
števamo jo po vsej pravici k najboljšim poznim poletnim hruškam,
ki jih vedno lahko in dobro prodamo.

b) Rane jesenske žlahtne hruške.

Amanliška.

(Slika 23.)

Amanliška  je žlahtna hruška izrednih lastnosti, ki je pa
pri nas še manj razširjena nego williamovka, dasi je vredna, da
bi jo gojili prav povsod.

Drevo  raste izredno močno in zdravo, ima pa to slabo lastnost,
da se veje na vse strani vijejo in pobešajo. Zato je treba mlada
drevesa obrezavati, da se vrh pravilno razvije. Na kutini raste prav
tako bujno kakor na divjaku. Cvete srednje rano in ni prav nič
občutljiva za mraz. Plodovi se tudi v viharnih legah čudovito dobro
drže na drevju. Amanliška maslenka je čudo rodovitna hruška. V
mladosti, dokler bujno raste, res ne zarodi tako hitro, ko se pa užene,
rodi skoro brez presledka, ne da bi zaradi tega kaj pešala. Ker ne
pozna nikake bolezni in je skrajno skromna za zemljo, podnebje
in lego, je ne moremo dovolj priporočati.

Plod  je srednje debel, včasih debel, lepe, pravilne, bolj
trebušate hruškove oblike. Na drevesu je koža zelena. Šele potem,

ko je plod uležan, neznatno porumeni. Včasih so plodovi popolnoma
gladki, včasih pa deloma ali pa tudi čez in čez rjasti. Meso je belo,
sočno, raztopno in sladkega okusa brez vonjave. Na mokrih tleh je
rada precej vodena. Zori septembra in se godi le nekaj dni, potem
pa prav kmalu mine. Trgati je ne smemo prerano, vendar pa prej
nego na drevesu porumeni. Izvrstna je tudi za sušenje.

Ta hruška bi ne smela manjkati na nobenem vrtu. Tudi na
kutini cepljena se razvije v precej obširno drevo.

Avranška.

(Slika 24.)

Avranška  je zelo stara sorta, ki se je povsod priljubila
in je tudi pri nas izmed vseh žlahtnih hrušek najbolj znana in
razširjena.

Drevo  ima prav značilno pokončno rast z ravnimi poganjki.
Ves vrh se razvije le bolj v višavo, pa malo na širjavo. Vejevje se
samo od sebe rado obraste s kratkim rodnim lesom. Cvete rano,
pa ni občutljivo v cvetju. Tudi za lego in zemljo ni izbirčno. Pač
pa je precej občutljivo za škrlup. Raste in rodi povsod, kjer sploh
uspevajo hruške, da le zemlja ni presuha. Zarodi prav kmalu in je
vseskozi izredno rodovitno. Kot visokodebelno drevo se sponaša
prav dobro. Posebno primerna pa je avranška za razne pritlične
oblike. Toda na kutini raste jako počasi in skromno in le v dobri,
obdelani zemlji. Za večje oblike jo je treba cepiti na divjak ali pa
na pastorjevko, ki je cepljena na kutino.

Plod  je srednje debel, v ugodnih razmerah debel (na 1 kg
gre 5—7 plodov), podolgaste, jajčaste ali stožčaste oblike. Koža je
na drevesu zelena. Ko dozori, porumeni, solnčna stran pa zamolklo
pordeči tem bolj, čim bolj solnčni žarki obsevajo drevo. Pri peclju
in okrog muhe je nekoliko rjasta. Ves plod je posut z značilnimi
rjavkastimi pikami, ki so obdane od bledejših kolobarčkov. Meso
je rumenkastobelo, popolnoma raztopno, jako sočno in zelo prijet¬
nega, sladkega okusa. Prvi plodovi so godni že sredi septembra,
potem pa se godi skoro ves oktober. Trgati jo moramo takoj, ko
začne rumeneti, vsekakor pa prej, preden je godna na drevesu.

Hardyjevka ali Gellertovka.

(Slika 25.)

Hardyjevka  ali Hardyjeva maslenka — imenovana tudi
Gellertovka — je manj razširjena in manj znana nego avranška,
pa je istotako izvrstna žlahtna namizna hruška.

10

Drevo ima jako močno, pokončno rast. Vrhovi silijo le
navzgor in prav malo na širjavo, ker se vejevje le nerado razrašča.
Po tej čudni rasti je gellertovko lahko spoznati. Tudi listi so
značilno zaviti. Cvete precej rano pa dolgo. Spomladni mrazovi
ji ne škodujejo izlepa. Uspeva tudi v mrzlejših krajih in v
neugodnih legah, zemljo pa hoče imeti bolj vlažno. Na suhih tleh
se slabo sponaša. Za bolezni je neobčutljiva. Mlado drevje te sorte
je treba obrezovati, da vzgojimo kolikor toliko pravilen vrh. V
mladosti ne obrodi rada. Šele potem, ko se razraste in jo nehamo
obrezovati, je bolj rodovitna, vendar pa nikdar tako, da bi zaradi
rodovitnosti pešala. Primerna je za visokodebelno in pritlično
obliko. Na kutini dobro uspeva.

Plod  je srednje debel, včasih debel (na 1 kg gre 6—8 plodov),
jako značilne, proti muhi trebušate, proti peclju pa topo zaokrožene
oblike. Koža je raskava, zamolklo rumenkastozelena, čez in čez
posuta z drobnimi pičicami in rjasto nadahnjena. Pecelj je kratek,
debel in na stran pomaknjen. Meso je rumenkastobelo, raztopno,
zelo sočno in prvovrstnega osvežujočega, prijetnega okusa. Zori v
drugi polovici septembra in počaka kvečjemu dva tedna. Ko plodovi
zarumene, so godni.

c) Pozne jesenske žlahtne hruške.

Charneuska.

(Slika 26.)

Chaj  L' n e u s k a (reci: šarneška!) je v naših krajih še manj
znana nego prejšnje tri, spada pa med najboljše oktobrske hruške,
zato jo po drugih pokrajinah goje v veliki množini.

Drevo  ima jako močno, navpično rast. Zato sili tudi vrh le
kvišku brez močnih stranskih vej. Iz starega lesa rada poganja
nove mladike, zlasti po vejah, ki so se radi teže plodov pobesile.
Vobče velja charneuska za skromno in neobčutl jivo sorto, le presuha
in pusta tla ji ne ugajajo. Rodi redno in obilo. Plodovi se trdno
drže na drevju. Cepiti jo moramo na divjak, ker na kutini ne uspeva
dobro. Za visokodebelno obliko je najbolj pripravna, pa tudi kot
pritlikavec je jako hvaležna.

Plod  je srednjedebel, lepo enakomerno razvit, proti dolgemu
peclju in proti muhi zašiljen. Tanka koza je zelenkastorumena ali
rjavkasta. Popolnoma zreli plodovi so skoro citronastorumeni. Na
solnčni strani so prevlečeni z rdečimi prameni in čez in čez posuti
z rjastimi, zeleno obrobljenimi pikami. Ob peclju in muhi je

li

navadno nekoliko rjasta. Rumenkastobelo meso je sočno, raztopilo,
zelo sladkega vinskega okusa. V toplih legah je posebno dišavno.
Trgati jo moramo, preden se zgodi na drevesu, potem počaka tudi
nekaj tednov. Ako pa prezori na drevesu, kmalu mine in rada gnije.

Charneuska je vredna, da bi jo pogosteje gojili tudi v naših
krajih.

Boskovka.

(Slika 27.)

B o s k o v k a (Boskova steklenka) je pri nas precej razširjena,
zlasti po Gorenjskem. Žal, da je še marsikje drugod ne poznajo,
dasi je malo hrušek, ki bi bile tako hvaležne kakor baš ta.

Drevo  raste v mladosti dosti močno, vendar pa ni nikoli
posebno veliko. Veje štrle na vse strani in se pozneje pobesijo.
Cvete rano, pa kljub temu ne pozebe rada. Tudi uspeva povsod,
ker ni izbirčna niti za lego niti za zemljo, le premokra tla ji ne
ugajajo. Za bolezni je neobčutljiva. Zarodi bolj pozno, potem pa
rodi prav redno tako, da je malokatero leto brez ploda. Primerna
je ta sorta le bolj za visokodebelno obliko. Na kutini ne raste.
Za pritlične oblike jo je treba cepiti na pastorjevko, ki raste na
kutini, ali pa naravnost na divjak.

Plod  je debel, v dobrih legah in zemlji zelo debel (na kg gre
6—8 plodov) in značilne, proti muhi trebušate, proti peclju pa na
dolgo pretegnjene, koničaste, steklenici podobne oblike (odtod tudi
Boskova steklenka). Koža je gladka ter čez in čez prevlečena
z rjavino, ki je na drevesu sivkasta, pozneje pa, ko pozori, temnejša.
Pecelj je dolg, tanek in zakrivljen. Meso je rumenkastobelo,
popolnoma raztopno, jako sočno, izvrstnega, sladkega okusa s pri¬
merno kislino. V mokrotnih in mrzlih legah je meso včasih zagatno
in ne popolnoma raztopno. Trgati jo moramo proti koncu septembra.
Godna je oktobra in novembra. V slabih shrambah izgubi sočnost
in postane moknata. V trgovini ima veliko veljavo. Za prevažanje
je neobčutl jiva.

Blumenbachovka.

(Slika 28.)

B I u in e n b a c h o v k a (reci: blumenbahovka!) ali Blumen-
bachova maslenka, je razširjena ponekod po Štajerskem, kjer
so prav zadovoljni z njo.

Drevo  raste močno in naredi prečejšnji vrh z dolgimi,
redkimi vejami, ki se v starosti zaradi velike rodovitnosti rade
pobesijo. Starejša drevesa te sorte je treba zaradi tega pomladiti.

"52

Cvete srednje rano in dolgo. V cvetju je neobčutljiva. Tudi glede
lege in zemlje je dosti skromna. Vendar moramo omeniti, da v
težki, mrzli zemlji rodi le droben, neokusen sad in da drevo rado
boleha. Najbolje mu ugaja topla, peščena zemlja, ki pa mora biti
dovolj vlažna. Zarodi kmalu in je vseskozi zelo rodovitna. Blumen-
bachovka je primerna za visokodebelno drevesno obliko. Za pritli¬
kavce je navadno ne uporabljajo, ker se plodovi povoljno razvijajo
tudi na visokodebelnem drevesu. Na kutini pa ne raste prav dobro.

Plod  je debel, večkrat prav debel (na kg gre 5—7 plodov),
zvonaste, proti peclju nekoliko prežete, pravilno razvite oblike.
Pecelj je srednje dolg in debel. Koža je nekoliko raskava, zelen-
kastorumena, na godnem plodu bledorumena in posuta z drobnimi
rjavimi pičicami. Ob peclju in muhi, pa tudi tu in tam po plodu
je rjasta. Meso je belkastorumeno, sočno, raztopno in osvežujočega
okusa. Nekoliko je podobno po okusu williamovki. Na drevesu zori
konec septembra ali v začetku oktobra. Godi se oktobra, novembra.
V severnih krajih počaka celo do decembra.

e) Zimske žlalit n e liiruš ke.

Za zimske hruške je naše podnebje vobče premrzlo in poletje
prekratko. Te hruške potrebujejo, da plodovi dorastejo in popol¬
noma dozore, daljšo poletno dobo, nego jo imamo pri nas, ko v
začetku maja odcveto, septembra pa je že hladno, da rast preneha,
preden so popolnoma dozorele. Poleg tega je pa večina žlahtnih
zimskih hrušek precej izbirčna za zemljo in občutljiva za škrlup,
ki se posebno v našem mokrem podnebju tako širi in uničuje
drevje in sadje. Vendar pa kljub tem neugodnostim nekaj dosežemo,
ako vpoštevamo, da imamo tudi v Sloveniji nekatere, zlasti vino¬
rodne pokrajine z razmeroma milim podnebjem in tudi v hladnejših
pokrajinah tople in zavetne lege z dobro zemljo, kakršna prija
zimskim hruškam. Potem imamo ob stenah naših hiš in gospodarskih
poslopij izvrstne prostore za zimske hruške, li prostori so tako
ugodni, da lahko gojimo najžlahtnejše in najobčutljivejše sorte,
ki bi na planem nikakor ne uspevale. Končno moramo tudi
vpoštevati, da niso vse zimske hruške enako izbirčne in občutljive.
Imamo nekatere, ki so razmeroma skromne in pri nas tudi na
planem na visokodebelnem drevesu obrode in dozore, zlasti ako
jim odberemo primerno lego in dobro zemljo in ako vreme le ni
preveč neugodno.

35

Clairgeau.

(Slika 29.)

Clairgeau  (reci: kleržo!) prištevamo k naj lepšim hruškam,
kajti njena zunanjost je vprav sijajna, zlasti ako raste drevo v
solnčni in topli legi.

D r e v o ima jako šibko rast. Poganjki so kratki in tršati.
Vejevje se ne razrašča, anjpak sili le na kvišku in dela ozek,
metlast vrh. Tako čudne, naravnost navpične rasti nima nobena
druga sorta. Veje se prav rade obrastejo s kratkim rodnim lesom.
Cvete precej rano, vendar pa je cvet dosti neobčutljiv za pozebo.
Drevo sicer nima posebnih zahtev, vendar pa izkušnje uče, da ga
sadimo le v dobro zemljo in zavetne tople lege. Zarodi takoj mlado
in je potem redno in zelo plodovitim. Cvetni brsti se razvijejo celo
na enoletnih mladikah.

Clairgeau je primerna le bolj za pritlične oblike. Na kutini
ne raste. Zato jo cepimo vobče le na divjak ali pa na pastorjevko,
ki je cepljena na kutino. Tudi za precepljanje drugih sort je zelo
pri merna.

Plod  je debel, večkrat prav debel (na kg gre 4—6 plodov),
podolgaste, nekoliko postrani razvite, steklen ičaste oblike. Ko
dozoreva na drevesu, je umazano zelena, na solnčni strani pa
sijajno živo pordeči. Rjaste pičice in tanke rjaste meglice pokrivajo
skoro ves plod, kar še posebno poživlja lepo zunanjost. Pecelj je
kratek, debel in potisnjen na stran. Včasih ga mesnat izrastek
odrine pravokotno na stran. Meso je belo, raztopilo, sočno in
prijetnega, sladkega okusa. A slabih legah in ob neugodnih letih
pa je le napol raztopilo in slabejšega okusa. Plod zori od srede
oktobra dalje in počaka včasih skoro do božiča. Na trgu ga vedno
lahko in dobro prodamo. Ko je goden, ni za prevažanje.

Pastorjevka.

(Slika 50.)

P a s t o r j e v k a je zimska hruška, ki je pri nas že davno
znana in precej razširjena. Res, da po okusu ni prvovrstna, a je
zato tem bolj zanesljiva.

Drevo  raste jako močno in naredi visok, razraščen vrh z
visečimi vejami, ki so na gosto obraščene s kratkimi rodnimi
brstiči. Cvete rano. Cvet ni občutljiv. Za dobro uspevanje hoče
imeti zavetno lego z rodovitno, vlažno zemljo. Zarodi prav kmalu
in je zelo rodovitna. Vobče jo bomo gojili v visokodebelni obliki

34

na planem. Pa tudi kot pritlično drevo je hvaležna, Za špalir bomo
izbrali pa žlahtnejše sorte. Za pritlično drevje mora biti cepljena
na kutino, na kateri izmed vseh hrušek najbol je uspeva.

P 1 o d je debel ali zelo debel (na kg gre 3—6 plodov) podol-
gaste, nekoliko enostranske oblike. Koža je belkastozelena ali
zelenkastorumena, na solnčni strani zamolklordeče nadahnjena. Pri
mnogih plodovih se vleče od pecl ja do muhe plitva brazda ali rjava
črta. Pecelj je dolg, zakrivljen in na stran potisnjen. Rumenkasto-
belo meso je bolj debelo zrnato, napol raztopilo pa sočno. Plodovi
iz ugodnih leg in dobrih letin so dovolj sladki in dobrega okusa,
dasi ne baš prvovrstni. Zori včasih že konec oktobra, navadno pa
novembra in počaka v hladni shrambi do januarja. Trgati jo
moramo kolikor mogoče pozno.

Pastorjevka je dobra tržna sorta, ker je neobčutljiva za dolgo
prevažanje.

Fulvija.

To hruško je pri nas prvi priporočil rajni dr. Catti, ki jo je
20 let gojil z najboljšim uspehom v Begunjah na Gorenjskem, in
razdal mnogo cepičev širom Slovenije. Iz svoje mnogoletne skušnje
se je prepričal, da je fulvija zanesljivejša in boljša zimska hruška
nego marsikatera druga, ki so jo do sedaj priporačali.

D r e v o raste srednje močno pa ne posebno lepo, ker se
vejevje razvija neenakomerno. Zato moramo mlado drevje obrezo¬
vati, da izravnamo neprimerno rast. Listi so svetlozeleni in precej
neobčutljivi za škrlup. Cvete zelo pozno, vsaj teden dni pozneje
nego druge hruške. Cvetni pecelj je jako kratek, tako da je cvet
nekako skrit v brstečem listju. To ga obvaruje pozebe. Glede
rodovitnosti ji ni kaj očitati. Sad se trdno drži in se tudi na
visokodebelnem drevesu popolnoma razvi je.

Plod  je srednje debel, stekleničaste oblike, ki pa ni stano¬
vitna. Dobe se tudi valjasti in okrogli plodovi. Ko je zrela, je
zlatorumena, na solnčni strani zagorelo rdeča, ob muhi rjasta. Dolg¬
in tenak pecelj je potisnjen na stran. Meso je rumenkasto, zelo
sočno, sladko in vonjivo. Nekoliko spominja na Boskovko. Zori
v začetku oktobra, godna pa je sredi novembra in traja v dobri
shrambi do božiča.

Fulvija je žlahtna zimska hruška, ki uspeva tudi na planem
in kot visokodebelno drevo. Ker je takih hrušek le malo, je vredna,
da bi jo bolj razširili in vpeljali zlasti v ugodnejšem podnebju in
toplejših legah.

35

Drouardovka.

D i* o u a r d o v k a (reci: druardovka!) je pri nas še malo znana
zimska hruška jako dobrih lastnosti. Kolikor toliko je preizkušena
po Gorenjskem in v Ljubljani, kjer se je prav dobro obnesla.

Drevo  krepko raste in naredi enakomerno razvit vrh. Cvete
pozno in dolgo, zato v cvetu ne pozebe izlepa. Za podnebje ni
izbirčna in uspeva tudi v mrzlejših krajih, pač pa ima rada toplo,
peščeno zemljo in zavetne lege. Jako je zdrava in odporna. Zarodi
precej mlada in rodi potem obilo in redno. Za visoko deblo ta

sorta ni kaj primerna, ker
rodi predebel sad. Ugajajo
ji pa vsakovrstne pritlične
oblike bodisi na planem ali
pa ob stenah. Na kutini
razmeroma dobro raste. Za
večje oblike je pa divjak
vendarle boljši.

Plod  je debel in večkrat
zelo debel (na kg gre 3—6
plodov), zvonaste, precej
pravilne, proti peclju na
kratko in topo zaokrožene
oblike. Pecelj je debel, kra¬
tek, lesnat in tjči v jamici.
Koža je tanka, svetlozelena
ter neenakomerno posuta z
drobnimi svetlorjavimi piči¬
cami. Godni plodovi poru-
mene. Meso je belo in vleče
nekoliko na rumenkasto,
precej razstopno in sočno,
sladkega, nekoliko dišav-
nega okusa. V slabih legah
je meso okoli peščišča ka-
menito. Trgati jo moramo pozno. Godna je decembra in trpežna
do januarja. V shrambi je jako občutljiva. Pozimi je ne smemo
pretrdo prijemati v tople roke, ker se ji pozna vsak prst. Sicer je
pa drouardovka dobra tržna hruška, dasi je za prevažanje precej
občutljiva.

Zimskih hrušk je še nešteto sort, toda druge bi utegnile biti
manj zanesljive nego naštete tri.

Drouardovka v prerezu
(Naravna velikost)

36

d) Hruške moštnice.

Tepka.

T e p k a je od pradavnih časov znana in najbolj razširjena,
pristna naša domača moštnica. Vsakdo pozna drevo in njegov plod.
Zaradi popolnosti pa naj vendar na kratko opišemo tudi to našo
staro znanko.

Drevo  raste razmeroma počasi in razvije pravilen okrogel
vrh. Listi so celorobi in kosmati. Za škrlup so dokaj občutljivi.

Roditi začne pozno, včasih komaj od 20—25 leta dalje. Pozneje
je pa dosti rodovitna. Dočaka starost kakor pri nas nobeno drugo
sadno drevo. 100—150 let stare tepke niso tako redke, so pa tudi
še starejše.

Tepka

(Iz knjige »Die Mostbirnen«, spisal J. Loschnig)

Glede lege in zemlje je tepka silno skromna. Raste in rodi
povsod, po navadi tudi brez vsake strežbe.

P I o d je droban, do srednje debel (15—20 plodov na 1 kg),
okrogel, proti peclju naglo zožen. Kožo ima bledozeleno. Zreli
plodovi so rumenozelenkasti, na solnčni strani zagoreli ali celo
rdeče nadahnjeni. Posuti so z drobnimi pičicami, včasih tudi pre-
preženi z mrežasto rja vino. Muha je velika in odprta. Rjavi pecelj
je bolj kratek, slok in lesnat. Meso je zamolklo belo, debelozrnato,
sočno, trpkosladkega okusa. Zori,  kakršno je pač podnebje in
leto, od srede septembra do začetka oktobra. Zreli plod prav kmalu
od znotraj zmeči.

3?

Lepka je naša najboljša moštnica, ker je v kakovosti izdelka
ne dosega nobena druga. Zrel, toda še trd plod ima okoli 12%
sladkorja, 0 4—0 5% kisline in 0-06—0 08% čreslovine. Tepkovec
se rad učisti in je jako stanoviten.

Y prejšnjih časih so pri nas tepke sušili za dom in za prodaj.
Dandanes jih večinoma predelujejo v pijačo.

*

Tepki na Jas podobna je koroška ali š tajerska m o š t -
niča.  'tudi ta je stoletja stara hruška, ki je doma menda na
Wiirttemberškem, od koder se je širila na vse strani in udomačila
po vsej srednji Evropi. Pri nas nazivajo s tem imenom vinsko
moštnico, ki je opisana na str. 40.

Koroška ali štajerska moštnica

(Iz knjige »Die Mostbirnen«, spisal J. Losclniig)

Koroška moštnica se razlikuje od tepke le po tem, da ima
drevo bolj širok, piramidast vrh, da so plodovi bolj okrogli in da
tiči pecelj v plitvi, pravilni jamici, pa še to ne vselej. Glede drugih
lastnosti ploda in drevesa se skoro nič ne razlikuje od tepke.

Črnivka.

ludi ta hruška je našega domačega izvora, razširjena pa ni
tako kakor tepka. Razmnožujejo in goje jo bolj obilo in od nekdaj
le v litijskem okraju in po obmejnih občinah sosednjih okrajev.

D revo  raste sicer bol j počasi, vendar pa razvije velik, košat
vrh z močnimi, tršatimi vejami. Listi so okroglasti, celorobi in le
malo kosmati.

Zarodi prav kmalu in se tudi v tem oziru zelo razlikuje od
tepke, 'ludi dorasla rodi dosti redno in obilo. Dočaka starost
100 let in še več.

38

Črnivka je teko skromna kakor tepka, tudi je v vsakem oziru
neobčutljiva.

P I o d je srednje debelosti (15—20 na 1 kg), okroglast, proti
peclju jako šilast. Koža je rumenozelena. Od peclja pa do četrtine
ploda je pokrita z značilno rjavino. Po tem jako očitnem znaku jo
je prav lahko spoznati in ločiti od drugih podobnih hrušek. Muha
je odprta, pecelj srednje dolg, močan in malo ukrivljen. Meso je
zelenkastobelo, zrnato in se kmalu zmeči. Dokler je trda, je trpko-
sladka. Medna je užitna. Zori konec septembra. V enem tednu je
medna.

Sad navadno predelujejo v sadjevec, ki pa ni tako dober kakor
tepkovec. Včasih so jih tudi precej sušili.

Črnivka

(Iz knjige »Die Mostbimen«, spisal J. Losclmigj

Ozimka.

Ozimka  je doma na Nižjem Avstrijskem, Od ondod so jo
zanesli na Štajersko, kjer je precej razširjena.

D r e v o raste čvrsto na kvišku. Vrh je širok, okrogel, stranske
veje pobešene. V drevesnici uporabljajo to sorto za vzgojo debel.
Listi so zavihani in imajo kovinski lesk. Cvete zgodaj in je ne¬
občutljivo v cvetu.

Zarodi kmalu in je tem rodovitnejše, čim starejše je. Dočakati
bi utegnilo 80  let. Sponaša se povsod, le prav mrzla in mokra tla
mu ne ugajajo. Primerno je posebno za nasade ob cestah in po polju.

59

P 1 o d je bolj droben (okoli 25 plodov na I kg), pJosko-
kroglaste oblike, proti muhi trebušat. Koža je debela. Zreli plodovi
so svetlorumeni, na solnčni strani rdečkasti, včasih tudi progasti,
posuti z drobnimi pičicami in ob muhi malo rjasti. Muha je srednje
velika in tiči v precej globoki jamici. Kratki pecelj je močan, pri
korenu rumen, na koncu bolj debel in rjav. liči v plitvi, pravilni
jamici. Meso je rumenkastobelo, debelozrnato, sočno, zelo zagatno,
sladko. Zori  oktobra in se ne zmedi hitro. Dobra je za prevažanje.

Ozimka je prav dobra moštnica. Ima 11 % sladkorja, 0-6 do
0'85% kisline in 0’05°/ 0  čreslovine. Mošt se rad učisti in je stano¬
viten, dasi precej trpkega okusa.

Ozimka

(fz knjige »Die Mostbirnen«, spisal J. Loschnig)

Vinska moštnica.

Vinsko moštnico  so zanesli k nam s Koroške, kjer je
njena domovina. Zato jo Gorenjci imenujejo koroško moštnico,
to pa seveda ni pravilno, ker prava koroška ali štajerska moštnica
je naši tepki zelo podobna, po vsej srednji Evropi razširjena
moštnica, ki je omenjena pri opisu tepke.

Vinska moštnica — Korošci ji pravijo tudi vinica — je splošno
znana od I. 1888., ko je bila prvič razstavljena na dunajski sadni
razstavi.

Dre v o ima krepko, zdravo rast in razvije visok, gost, pravilno
razvit vrh. Listi so na spodnji strani malce kosmati, zgoraj pa gladki
in svetlozeleni, ob robovih nekoliko napiljeni. Cvete precej rano
in kratko dobo. Cvet je nekoliko občutljiv za pozebo. Zarodi kmalu,
najkasneje z desetini letom in je potem jako rodovitno. Dočaka

40

precejšnjo starost. Uspeva v bolj suhi, apneni zemlji, čeprav sicer
ni prvovrstna. Mokre in mrzle zemlje ne prenaša. Pravijo, da se
pri presajanju nerado prime.

P1 o d vinske moštnice je debel (10—12 plodov na 1 kg),
nekoliko podolgast in proti muhi trebušat. Gladka koža je na drevju
svetlozelena, ko pa plod pozori, je zelenkastorumena, posuta z
rjavimi pikami. Z rjavino je označena tudi okoli peclja in muhe.
Muha je velika in odprta. Precej dolgi, močni, nekoliko ukrivl jeni

Vinska moštnica

(Iz knjige »Die Mostbirnen«, spisal J. Losčhnig)

pecelj je zelen in tiči malce na strani v plitvi jamici. Debelozrnato
meso je rumenkastobelo, zelo sočno, trpkosladkega okusa. Zreli
plodovi imajo prijeten vonj. Zori  oktobra—novembra. Ker ne
zmeči rada, je izvrstna za prevažanje.

Vinska moštnica ima okoli 11—12% sladkorja, 0-29 % kisline
in samo 0-01 % čreslovine. Daje sicer dobro pijačo, ki je pa še
boljša, ako primešamo trpkejših hrušek. Tudi za sušenje je zelo
primerna.

41

III. Creslije.

Splošne pripomnje.

Prav kakor za jablane tako je Slovenija vobče ugodna za
pridelovanje č r e š e n j.

Črešnja ljubi solnčne bregove zmerno toplega podnebja. Tli
ima v obilni meri, česar potrebuje: čist zrak in rodovitno, z apnom
založeno zemljo. Sicer rastejo črešnje tudi v dolinah in po ravninah,
toda ne dosezajo niti izdaleka tistega razmaha in starosti kakor
v višavah. Y Sloveniji imamo mnogo prav izrazitih leg za črešnje,
zlasti v Ljubljanski oblasti. Pa tudi Mariborska oblast prideluje
obilo tega sadja, posebno vinorodne pokrajine in Prekmurje. Povsod
pa vidimo, da rastejo najboljše črešnje po gričevju in obronkih
nizkih pogorij. Kdor zasaja s sadnim drevjem kako pobočje, naj
sadi črešnje v naj višjo vrsto.

Črešnja rodi izmed vseh sadnih plemen najbolj redno. Le slabo
vreme ob cvetu more oškodovati ali uničiti pridelek. Ker so črešnje
na spomlad prvi in težko pričakovani sad, so posebno priljubljene
in jih vedno lahko spečamo. Kjer črešnje dobro uspevajo, dajejo
najboljši dohodek. V novejšem času tožijo, da pridelovanje črešenj
ne donaša kaj prida, ker so stroški za obiranje preveliki.

Črešnje gojimo kot visokodebelno drevje. Za pritlične oblike
niso primerne,

V Sloveniji goje le navadne sladke črešnje v neštetih zvrsteh
in sortah, ki se razlikujejo med seboj po debelosti, obliki, po barvi,
sestavi mesa, po okusu, zlasti pa po dobi zorenja.  Največ je
domačih sort, ki so nastale v sto- in stoletjih z medsebojnim
križanjem. Med njimi je mnogo dobrih, priporočila vrednih sort.
Še več pa je slabih, zato škoda za prostor, kjer rastejo.

V izbor sprejete sorte so vse priznano dobre. Če bi pa prav
povsod uspevale, ne more nihče vedeti, ker se to ne da dognati niti
s toliko gotovostjo kakor pri jabolčnih in hruškovih sortah.

42

Skoro neznane pa so pri nas kisle  č r e š n j e ali v i š n j e ,
ki so v vsakem oziru neprimerno skromnejše nego sladke črešnje.
Kaste jo in rode leto za letom tudi v naj slabe jši, suhi zemlji. Po
drugih pokrajinah jih goje v velikih množinah, zlasti za razne
konserve.

Višnje gojimo le v obliki nizkodebelnega drevesa in grmiča.

Hedelfinška orjaška črešnja.

(Slika 31.)

Ta črešnja je doma na Wii rttembe iškem. Pri nas bo najbrže
tudi že kje kako drevo, ker jo že davno razmnožujejo vse večje
drevesnice.

D r e v o raste v mladosti jako močno in na kvišku. Razvije
okrogiast vrh, ki se šele pozneje, ko se postara, razleze na vse
strani in se pobesi. Veje naraščajo kljukasto, zato je vejevje
odraslega drevesa vse zveriženo. Temnozeleni listi so veliki in
ploski. Koža je pepelasta.

Hedelfinška orjaška črešnja ni izbirčna glede zeml je. V ugodnih
legah uspeva povsod. V cvetju je zelo neobčutljiva. Zarodi nekoliko
pozno, potem pa odškoduje z rednimi in obilnimi pridelki.

Plod  je debel, nekoliko podolgaste oblike, na eni 'strani
vzbočen, na drugi pa plosk, da je videti enostransko razvit. Na
spodnji strani ima brazdo, ki pordeči, preden je plod popolnoma
zrel. Po hrbtu je predel jena s temno črto. Pecel j je dolg in tauek.
Dobro zreli plodovi imajo enakomerno rjavordečo barvo, ki vleče
na črnikasto in se medlo svetijo. Temnordeče meso je čvrsto, krhko
(hrustavka), sladko in vonjavo, od koščice pa ne gre popolnoma.
Zori precej pozno junija meseca. Ob deževju rada poka.

Pravijo, da je hedelfinška or jaška črešnja posebno rada črviva,
kar precej škoduje njenemu slovesu.

Dunajka.

(Slika 32.)

Dunajka  (tudi carska črešnja ali Napoleonova hrustavka)
je stara sorta neznanega rodu. Razširjena je po vsej Evropi.

Drevo  raste jako krepko in nakvišku. Razvije obširen vrh:
vejevje se pozneje rado pobesi. Svetlozeleni veliki podolgasti listi so
globoko nazobčani. Cvete precej rano in v cvetu ni občutljivo.
Glede zemlje ni izbirčno, ljubi pa zavetne lege. Za mraz ni prav
nič občutljivo.

43

Dunajka je zelo rodovitna, izvrstna tržna črešnja, vredna,
da bi jo tudi pri nas razširili.

Plod  ima široko ali okroglo srčasto obliko, ki je pri peclju
sploskana in od strani stisnjena. Spada k najdebelejšim črešnjam.
Rumena ali rdeče nadahnjena marmorirana koža se sveti. Rumeni
plodovi so rdeče načrtani, rdeči pa rumeno poškropljeni. Srednje
dolgi pecelj je debel in svetlozelen. Meso je belkasto, trdo, dosti
sočno. Okroglasta koščica se rada loči od mesa. Zreli plod je sladek
in vleče nekoliko na kiselkasto. Ako ga prezgodaj trgamo, se okus
ne razvije popolnoma. Zori  konec junija. Na drevesu lahko čaka
precej dolgo in je za razpošiljanje sposobna. Ob deževnem vremenu
rada razpoka.

Debela črna hr ustav ka.

Več sto let stara črešnja francoskega rodu, razširjena po vsej
Evropi. Tudi po naših krajih je že tu in tam znana.

Raste jako krepko in se razvije v veliko obširno drevo s
košatim vrhom. Pobešeni listi so temnozeleni, dolgi in široki in
dvojno nazobčani. Cvete rano in dolgo. Cvetje ni občutljivo.

Za zemljo ni izbirčna, le prav težka tla ji ne ugajajo. Tudi je
rodovitna sorta tako kakor malolcatera druga.

Plod  je debel, okroglast in zlasti ob peclju topo zaokrožen.
Pecelj je kratek, rjavordeč, raven in debel. Koža je temnomodro
rdeča, ko je prav zrela, je črnordeča.

Meso je temnordeče, trdo, jako sočno, izvrstnega, sladkega,
dišav nega baš prav kislastega okusa. Koščica je drobna, okroglasta.

Zori v začetku julija. Trgati jo moramo, ko je popolnoma
zrela. Ob deževju rada razpoka, ko je zrela.

Z ozirom na vsestranske vrline moramo to črešnjo toplo pri¬
poročati.

Frommova črnica.

E r o m m o v a črnica  ali srčika je stara sorta nemškega
rodu, razširjena po mnogih deželah srednje Evrope.

D r e v o ima prav krepko rast. Pogan jki so dolgi in imajo
proti vrhu posebno velike, ostro nazobčane liste. Cvete v gostih
šopih precej pozno. Zato ji spomladni mrazovi ne morejo izlahka
do živega.

Glede zemlje in podnebja ni izbirčna in uspeva povsod, kjer
se črešnje sploh dobro sponašajo.

P 1 o d je srednje debel, topo srčaste oblike, nekoliko žmulast,
zgoraj plosko zaokrožen. Koža je tanka, pa močna, tenmorjavu,

44

svetla. Zreli plodovi so skoro črni, na eni strani (ob šivu) nekoliko
rdeče nadahnjeni.

Meso je temnordeče, jako sočno, sladkega, dišavnega okusa.
Koščica je trebušata in robata.

Zori srednje rano v juniju. Ob deževju se dobro drži, sicer pa
ni primerna za daljši prevoz.

Frommovo črnico prištevamo k najboljšim črešnjam. Sposobna
je za vsakovrstno porabo.

Lothovka.

(Slika 33.)

Lothovka  (reci: lotovka!) je nad 100 let stara višnja
neznanega rodu, dandanes pa znana in razširjena povsod, kjer
goje višnje.

Drevo  raste v mladosti dovolj krepko. Ko pa začne roditi,
rast odneha. Rodi že prav mlado tako obilo, da ga je treba z obre¬
zovanjem krotiti, sicer bi rast popolnoma prenehala. Cvetno brstje
požene na zgornjem delu enoletnih poganjkov, zato jih je treba
mladim drevesom krajšati, dokler ni drevo razvito. Tudi za cepiče
zgornji deli poganjkov niso porabili, ker je ondi večinoma cvetno
popje. Tudi starejšemu drevju ne škoduje, ako ga redno obrezujemo.

C vete  pozno in razen tega je cvet jako neobčutljiv za
vremenske nezgode. Odtod velika in redna rodovitnost.

Glede zemlje in podnebja je lothovka sicer skromna, vendar
pa brez gnojenja ne more uspevati, ne da bi trpela rodovitnost.
'Tudi apna ji ne sme manjkati. Primerna je za vzgojo naravnih
špalirjev ob stenah in uspeva celo v senci.

P1 o d je razmeroma debel, okroglast, nekoliko potlačen in
nekako prežet, kakor bi bil sestavljen iz dveh neenakih delov.
Srednje dolgi, močni in svetlozeleni pecelj tiči v okrogli jamici.

Koža je temno rjavordeča. Na prav zrelem plodu še bolj
potemni. Dokler plod ni prezrel, se skozi vnanjo temno barvo
svetlikajo jasnejše lise.

Meso je mehko, zelo sočno. Sok ima mnogo barvila. Surova
Lothovka ni prav užitna, ker je prekisla. Koščica je drobna in se
tako trdno drži peclja, da je prav lahko posneti meso z nje, ne da
bi se odtrgala od njega. Zori do srede julija meseca.

Sad 1 ot borke uporabljamo za vkuhavali je in sokove. Velike
množine ga predelujejo v tvornicah. V te svrhe je lothovka tako
izvrstna, da je ne prekaša nobena sladka črešnja. Zato jo zlasti v
Nemčiji, Franciji in Holandiji gojijo v velikih nasadih in zatrjujejo,
da nobena sadna sorta ne daje tolikih in tako rednih dohodkov.

45

Ostheimska višnja.

Poleg lotlio vke je ostheimska višnja  (reci: ostha j inska!)
znana povsod, ker je že zelo stara sorta in se v mnogih ozirih
odlikuje mimo raznih drugih sort.

D r e v o poganja izrastke iz korenin kakor češplja, ki pa niso
vedno za rabo. Bolje je, da ga cepimo. Zaradi šibkega vejevja in
tankih poganjkov se vrhovi odraslega drevja pobesijo. Najbolje
se obnese, ako iztrebimo vrh poleti takoj, ko je sadje obrano.
Zarodi takoj mlado drevje in je sploh zelo rodovitno. Raste in
rodi povsod in v kakršnikoli drevesni obliki. Vzcvete zgodaj in je
zato precej v nevarnosti pred pozebo.

Plod  je srednje debel, okroglast, proti peclju malo širji,
proti pestišču plosko zaokrožen. Pecelj je precej debel, dolg,
spodaj debelejši, raven in zelen. Tanka koža se sveti. Zali plodovi
so temno rjavordeči. Meso je mehko, zelo sočno, z osvežujočo
kislino, prijetnega okusa. Od koničaste, drobne koščice se meso
prav rado loči. Zori precej pozno konec junija.

Ostheimska višnja je izvrstna za vkuhavanje in šoke. Tudi
surova je prav izvrstna, ako je popolnoma zrela. Ker je zelo
mehka, ni za daljši prevoz.

46

IV. Slive in češplje.

Splošne pri po m n j e.

Vse v to pleme spadajoče sadne rastline se razvijejo v majhna
drevesa, ki nikdar ne dosežejo višine in obsega stare jablane ali celo
hruške. Tudi njih življenje je krajše.

Skupin jih je več. Vsaka ima svoje posebne lastnosti. Pri nas
najbolj znana je n a v a d n a d o m a č a č e š p J j a. Zlasti sloveče
so v tem oziru češplje iz ugodnejšega podnebja in južnih krajev.
Imamo pa še več češplji podobnih zvrsti, od katerih je pa nobena
ne presega v mesnatosti ploda in v okusu.

Le-sem spada tudi mnogo sort sliv z najrazličnejše debelim in
barvanim plodom ter z vsakovrstnimi oblikami in okusi. Sliv je
pri nas vpeljanih prav malo. Vobče tudi res nimajo večjega gospo¬
darskega pomena, ker jih razen nekaj izjem, večinoma uživamo
le sveže. Pač pa jih je vredno gojiti v bližini mest in drugih tržišč,
kjer jih sveže lahko prodamo.

Vse slive hočejo rodovitno, vlažno zemljo, ki pa mora propuščati
vodo. V zemlji, kjer voda nima odtoka, in v suhih tleh ne uspevajo.
Jako so hvaležne, ako zeml jo pod njimi redno gnojimo in obdelujemo.

Za slive je na jbol j primerno nizko (do T50 m) deblo. Pritlične
oblike niso prikladne.

Velikega gospodarskega pomena slive in češplje v Sloveniji
nimajo, ker je tega sadja v jugu naše države toliko, da naš pridelek
ne hodi v poštev. Gojili jih bomo le toliko, kolikor jih potrebujemo
za domačo potrebo.

Zelena renklota.

(Slika 34.)

la pri nas žal še malo znana sliva je jako stara in po drugih
d ržav ah že več sto let vpeljana in zelo čislana. Njena domovina ni
znana.

Dr e v o je zdrave in čvrste rasti. V vlažni zemlji raste in rodi
bolje nego v suhi. Tudi plodovi se lepše razvijejo. Vrh je širok.

4?

Zarodi bolj pozno, vendar je potem rodovitno. Razmnožujejo ga
tudi z izrastki iz korenin in pravijo, da je tako drevje bolj rodovitno
nego cepljeno.

Plod  je srednje debel, skoraj okrogel, zelen, pozneje zelen-
kastorumen. Na mladem drevju so plodovi temno zeleni. Kjer jili
pa trajno obsevajo solnčni žarki, precej zarumene. Na solnčni
strani so rdečkasto marogasti, pikasti in zlasti proti peclju prepre-
ženi z mrežasto rjavino. Ves plod je belkasto nadahnjen. Meso je
zelenkastorumeno, trdo, toda jako nežno in dišavilo, res sočno in
sladko kakor od nobene druge slive. Koščica je drobna. Včasih se
ne loči rada od mesa, zlasti če raste drevo v suhi zemlji. Plod zori
v začetku septembra.

Zelena renklota je izvrstna sliva, vredna, da bi jo pridelovali
v večji množini, ker je porabna za namizni sad, prav tako pa tudi
prav izborna za vkuhavanje in za sušenje. Ker ima čvrsto meso, je
sposobna tudi za daljši prevoz.

Kirkejeva sliva.

(Slika 55.)

Lepa, zelo debela sliva, ki jo pa pri nas tudi malokdo pozna in
goji. Doma je na Angleškem in šele od leta 1840. so jo jeli širiti po
drugih evropskih državah.

D revo ima močno rast. Okrogli vrh je jako na gosto obraščen
z velikimi, temnozelenimi listi, ki se na zgornji strani svetijo. Za
zemljo niti za podnebje ni izbirčno in rado rodi.

Plod  je debel ali celo zelo debel, okrogel ali prav malo
podolgast. Krepki pecelj tiči v plitvi, okrogli jamici, ki je večkrat
prevlečena z rjavino. Koža je temnomodra in belo nadahnjena ter
posuta z gostimi pikami. Tu in tam se pokažejo tudi posamezne
rjave lise. Koža se da rada sleči. Zelenkastorumeno meso, pretkano
z svetlejšimi žilicami, je čvrsto, zelo sladko, sočno in dišavno. Dolga,
ploščata koščica se rada loči od mesa. Zori konec septembra. V
deževju ne razpoka izlepa.

Kirkejeva sliva je izvrstna sliva zlasti za trg. Pravijo, da se
da tudi dobro sušiti.

Biihlska rana češplja.

(Slika 36.)

Biihlska rana češplja  (reci: bilska!) je nad vse hvaležna.
Doma je na Badenskem v Nemčiji. Šele konec prejšnjega stoletja
je prišla v promet in se je v kratkem razširila po vsej srednji
Evropi, koder rastejo slive. Pri nas je tudi že znana. Odkar je

48

opozoril nanjo gospod Miloš Levstik, je povpraševanje po mladem
drevju in cepičih zelo živahno.

Drevo  raste močno in razvije košat, gost vrh. Jako je skromno
in izredno rodovitno, vsaj vsako drugo leto je polno, da se kar šibi.

V mrzlejših krajih mu je izbrati toplo lego.

V okolici mesta Biihl na Badenskem (izgovori: Bil), po katerem
ima sliva ime, raste na tisoče drevja te sorte. Ko zori, pridejo kupci
v trumah in celi vlaki gredo dan za dnevom na vse kraje Nemčije.

Plod  je srednje debel, jajčasto okrogel, precej podoben naši
domači češplji, samo da je bolj kratek in čez sredino bolj napet.
Koža je čvrsta, temnomodra in modrobelo nadahnjena. Le proti
pecljti je tu in tam kaka rjava pičica ali zvezdica. Meso je rumen-
kastozeleno, včasih tudi zelenkastobelo, sladko in sočno, samo malce
vodeno. Ko je dobro zrelo, je prav okusno in se rado loči od koščice,
ki je precej debela in na oba konca zašiljena. Zori od začetka do
srede avgusta.

Biihlska rana češplja je izrazito kupčijska sorta, ker zaradi
čvrste kože prav dobro prenaša prevažanje in ker zori dva do tri
tedne prej nego naša domača češplja. Večinoma jo uživajo svežo,
ker za sušenje in razno drugo konserviranje ni tako sposobna kakor
naša domača.

Domača češplja.

Kakor tepka tako je tudi češplja naj starejše sadno pleme v
naših krajih. Pravijo, da smo jo Slovani prinesli iz svoje prvotne
skupne domovine, severne Azije. A Nemčiji je baje znana šele od
začetka 18 . stoletja. To utegne biti res. Dandanes je razširjena po
vsem omikanem svetu. V južnih pokrajinah naše države jo je šteti
med najvažnejše kulturne rastline.

Češplja je tako znana, da bi bil vsak opis odveč. Zato smo
opustili tudi slikano prilogo. Naj omenimo tu le nekatere njene
posebnosti.

Češpljevo drevje  raste sicer povsod, toda v toplejših
krajih z dobro, vlažno zemljo bolje nego v mrzle jših. Posebno lepe
češplje rode po vinorodnih krajih.

Tople vlažne doline so češplji ljubše nego suhe vetrovne višave.

V cvetju je zelo občutljiva. Topli južni vetrovi izsuše cvetje tako,
da neoplojeno odpade. Odtod pogoste slabe letine.

Češplje razmnožujejo navadno z izrastki, ki poganjajo iz vodo¬
ravnih in plitvih korenin starejšega drevja. To bo tudi vzrok, da
so naši češpljeniki večinoma pregosti in pomanjkljivi v rodovitnosti.

V novejšem času pa jih cepijo kakor drugo sadno drevje. Za

49

4

pomlajanje ga ni primernejšega drevja, nego je češplja, ker se
zelo rada iznova obraste in temeljito poživi.

Plod  je izmed vseli sliv najboljše kakovosti. Skoro vse druge
slive so večinoma bolj ali manj vodene, češplja je pa mesnata.
Rumeno, v dobrili legali in letih zlatorumeno meso je namreč
čvrsto, vendar pa sočno, sladkega, posebno prijetnega okusa. Zaradi
teh izrednih lastnosti je češplja tako vsestransko porabila kakor
noben drug sad. Kako dobre so zrele češplje surove, kako izvrstne
so suhe, kako izborna je češpljeva mezga ali marmelada, ki jo
imenujejo Srbi pekmez, Čehi povidli, kako okusne so vkuhane, cele
ali olupljene in v kakih čislih je prava slivovka, je znano vsaj tistim,
ki jo radi včasih malo posrkajo. Obžalovati pa je, da baš v Sloveniji
večino češpljevega pridelka uporabljajo za žgano pijačo, ki je bolj
v škodo nego v korist. Da prenese češplja brez škode tudi prevoz
v daljne kraje, vidimo vsako jesen pri češpljah, ki jih vozi jo k nam
iz Bosne in celo iz najbolj oddaljenih krajev Srbije.

Češplja ima tudi to dobro lastnost, da se na drevesu ne pokvari
izlepa. Še tedne potem, ko je zrela, visi na drevju in je čimdal je slajša.
Ko je od peclja proti sredini že vsa vela, pa še ne gnije. Le dolgo¬
trajno deževje ji škoduje, ker potem naposled vendarle razpoka.
Potrgana pa ne počaka dolgo, razen če jo prav natanko razgrnemo
na suhem zračnem prostoru. Na kupih pa rada gnije.

Češpljevega drevja imamo pri nas dovolj za domačo potrebo.
V trgovini pa mi ne moremo tekmovati z jugom, ker ima boljše
prilike za ta pridelek, ki ga zraste tam neizmerne množine.

Največ škode naredi češpljam dolgotrajna poletna suša. Ob
pomanjkanju moče plodovi odpadajo. Kar pa obvisi na drevesu,
je drobno in slabo dozori.

B o s e n s k a č e š p 1 j a se v bistvu nič ne razlikuje od naše
domače, le toliko je debelejša in slajša, kolikor ji ondi bolj prijata
zemlja in podnebje.

Italijanska češplja.

Tudi ta krasna debela češplja je tu in tam pri nas znana, toda
ne rodi povsod tako, kakor bi bilo želeti. Ponekod jo pa zopet zelo
hvalijo.

D revo  se razlikuje od navadne češplje že na prvi pogled, ker
ima bolj široko rast, vrh raste bolj v širino in ima prav dolge in
bolj ozke pa temnozelene liste. Ni izbirčno, vendar mu prijajo
vlažne zemlje. Za sušo ni tako občutljivo kakor domača češplja.

P 1 o d je naši domači češplji sicer podoben, toda je mnogo
debelejši, navadno enostransko razvit z globoko, podolžno brazdo.

50

Temnomodra, včasih črnomodra koža je debela in čvrsta. Z zrelili
plodov se rada sleče. Meso je čvrsto, sladko, vinskega okusa. Zori
konec septembra.

Italijanska češplja je prvovrsten namizen sad. Kjer uspeva in
rodi, bi se utegnila dobro izplačati.

Nancyška mirabelka.

Mirabele  ali mi rabe! ke so drobne slivice, ki zore že avgusta
in so na sadnem trgu prav zaželene. Y naših krajih so jako redke,
drugod jih pa goje v večjih množinah.

Drevo  raste zelo krepko in zdravo ter ni izbirčno za podnebje,
lego in zemljo, vendar pa mu toplejše lege bolj prijajo nego mrzle.
Rodi prav rado in obilo.

N a n c y š k a mirabelka  (reci nansiška!) je kot dobra črešnja
debela, rumena, z rdečimi pegami, ki so posebno očitne ob peclju,
posuta slivica z rumenim, čvrstim, zelo sladkim in dišavnim mesom,
ki se lahko loči od koščice.

Mirabelke so izvrsten namizen sad, ki je pa tudi pripraven za
vkuhavanje in sušenje.

Mirabelk ni zamenjavati z raznimi malovrednimi, drobnimi
slivami, ki jih pogostoma vidimo po naših vrtovih.

V. Marelice.

Splošne pripomnje.

Marelica hodi v poštev v Sloveniji pred vsem kot špalirno drevo
za nasade ob zidu, kjer se prav izvrstno sponaša, ako ima dovolj
prostora in primerno zemljo. Za lego ni izbirčna, kajti raste in rodi
tudi ob senčnih stenah. Južne in zahodne stene so zanjo celo pre¬
vroče. V zavetnih, zračnih in odprtih legah vinorodnih pokrajin
bi jo mogli saditi tudi na planem v visokodebelni in nizkodebelni
drevesni obliki.

Marelici ugaja suh zrak in globoka, ilovnata zemlja, ki ima
dovolj apna in je poleti dovolj vlažna. V tem oziru se razlikuje
od breskve, ki ima rada lahko in sidio zemljo.

Za marelico je nizkodebelna drevesna oblika najbolj prikladna.
Na T50 m visokem deblu bolje rodi nego na pritlikavcu. Za visoke
špalirje z deblom do 2 m je marelica kot nalašč. Močno obrezovanje
v dobi, ko počiva, ji ne ugaja. Nič ji pa ne škoduje, ako ji izrezujemo
preobilne poganjke čez poletje, dokler raste. Da marelice obvaru¬
jemo pozebe, jih pokrivamo čez zimo ali vsaj prav rano na pomlad
s smrekovimi vejami.

Marelic je proti drugim sadnim plemenom malo sort. Tudi so
si vse med seboj precej podobne. Razlika je le v debelosti ploda in
v dobi zorenja. Okus je precej zavisen od lege in vremena.

V izboru priporočene sorte so preizkušene tudi v naših krajih.

Marelica Breda.

(Slika 37.)

Breda  je jako stara marelica hollandskega rodu. Razširjena
je skoro po vsej Evropi, koder uspevajo marelice. Prištevamo jo
k najlepšim in najboljšim marelicam. Ta hvala ji gre bodisi glede
drevesa z njegovimi dobrimi lastnostmi, bodisi glede ploda z njegovo
prikupi j ivo zunanjostjo in z dobrim okusom.

52

D revo  uspeva v toplih zavetnih legah v vinorodnih krajih
izvrstno tudi na planem, je pa občutljivo za mrzlo in vlažno vreme
ob cvetju. Zemljo hoče imeti toplo in kakor vse marelice dovolj
apneno. Rasti je močne in zdrave. Enoletni poganjki imajo gosto
popje z velikimi, zdravimi listi. Zarodi kmalu in rodi potem obilo
in nepretrgoma, dokler ne odmrje. Kjer raste na planem, je zanjo
najprimernejša oblika nizkodebelno drevo, ob stenah pa naravna
palmeta na pritličnem ali visokem deblu.

Plod  je srednje debel, okroglast. Plitva brazda teče od pestišča
do peclja. Koža je čvrsta, bolj ali manj rumena, na solnčni strani
živo rdeča. Oranžastorumeno meso je sočno, sladko, delikatnega
okusa s prijetno dišavo. Od koščice gre prav rado. Povprečni plo-
do vi so debelejši nego na sliki.

Zori konec julija. V shrambi počaka do deset dni. Trgati jo
moramo pa, ko popolnoma porumeni, a je še malce trda. Ako jo
hočemo razpošiljati, jo moramo potrgati, ko je še trda.

Breda je izvrstna namizna marelica. Vrlo dobra je tudi za
vkuha vanje, za marmelado in razpolovljena se da tudi dobro
sušiti.

Debela rana marelica.

To je istotako stara in že povsod vpeljana sorta. Posebno obilo
jo goje po Ogrskem, zlasti v okolici Kečkemeta.

Drevo  je izmed vseh sort marelic najmanj občutljivo. Raste
celo ondi, kjer druge sorte nikakor ne uspevajo. Tudi za zemljo ni
nič izbirčno, da le ni preveč mokra. Raste bujno, zdravo in se raz-
košati v veliko drevo. Cvete precej pozno in laže uide spomladanski
pozebi. Zarodi nekoliko pozneje, potem pa je zelo rodovitno. Za
pritlične oblike in palmete ni prikladno, ker v teh oblikah ni tako
rodovitno.

Plod  je debel ali celo zelo debel, podolgast, včasih nepravilno
razvit, svetlorumene barve, z oranžnorumenim licem na solnčni
strani. Čim več solnca imajo plodovi, tem bolj je barva zagorela.
Zlatorumeno meso je zelo sočno, sladko, pa vendar malce kiselkasto.
Od koščice gre rado.

Zori sredi julija. Zrela počaka na drevesu do 14 dni, ne da bi bila
moknata. Če jo trgamo še trdo, ne pozori popolnoma in ostane kisla.

Debele rane marelice navadno uporabljajo za razne kuhin jske
izdelke. Za namizno porabo ni prvovrstna, ker je premalo sladka in
brez dišave. Za naše kraje je pa važna, ker ni občutljiva za pod¬
nebje niti izbirčna za zemljo. V vinorodnih krajih bi utegnila
uspevati tudi na planem.

53

Kraljeva marelica.

Ta zelo lepa marelica je francoskega rodu in jako stara. Zato
je razširjena menda po vsem svetu. K razširjenju so ji pripomogle
resnične vrline in pa njeno ime.

Drevo  ni občutljivo. Raste tudi po hladnejših, pokrajinah.
Po vinorodnih krajih raste tudi na planem v vseh toplejših legah.
Tudi za zemljo ni kaj izbirčno, če ima le dovolj apna in ni premokra.
V cvetu ni občutljivo in zato rado in obilo rodi. Sponaša se v vseh
drevesnih oblikah. Zelo sposobno je tudi za špalirje ob stenah.

Plod  je srednje debel, tudi debel, okrogel, svetlorumen,
solnčna stran je oranžasta ali celo karminastordeča. Meso prav
zrelih plodov je zlatorumeno, sicer svetlorumeno, zelo sočno, sladko,
s fino dišavo.

Zori konec julija ali v začetku avgusta. Ako je prezrela, je
moknata, zato jo je treba obrati prej, nego je popolnoma mehka.

Sposobna je za vsako porabo.

Ambroževa marelica.

Ambroževa marelica ali ambrozija  je doma v
Italiji. Pri nas je tudi že davno vpeljana.

Drevo  raste srednje močno. Cvete pa zelo zarana in zato
rado pozebe v cvet ju. Spada torej le na prav zavetna in topla mesta
in pa zavarovati jo je treba proti spomladanskim mrazovom. Naj¬
bolje se sponaša na ugodnih stenah v obliki naravnega špalirja.
Zarodi kmalu in je prav rodovitno.

P I o d je jajčaste oblike in od strani nekoliko potlačen. Zelo
tanka koža je svetlorumena. Solnčna stran je navadno oranžna in
rdeče poškropljena. Meso je oranžnorumeno, sladkega, dišavnega
okusa in zelo sočno. Od koščice se rado loči.

Zori od konca julija do srede avgusta. Za kupčijo jo je treba
trgati, preden na drevesu zmeči.

Ogrska marelica.

To je srednje debela marelica ogrskega rodu.

Drevo  ni občutljivo ter raste in rodi po vinorodnih krajih
v toplih zavetnih legah tudi na planem. Izvrstno je pa tudi za špalir.

Plod  je temnorumen s črnikastimi marogami. Meso je zelo
sočno in prvovrstnega okusa. Zori konec julija ali prve dni avgusta
meseca.

54

VI. Breskve.

Splošne pripomnje.

Breskev je sadno pleme za topleje podnebje, nego je naše.
Vendar tudi pri nas uspevajo nekatere manj občutljive sorte, zlasti
po vinorodnih krajih. Najmanj izbirčne in občutljive so ameriške
sorte breskev. Žal, da meso teh sort iz večine ne gre od kosti (duran-
cije ali kostenice). Tudi nemške in angleške sorte bi se še dale
gojiti v dobrih legah. Najbolj občutljive in izbirčne so pač francoske
breskve, ki uspevajo pri nas za silo samo po vinorodnih krajih in
še tam samo v toplih, zavetnih legah s prikladno zemljo ali pa ob
južnem zidu. Te sorte so pa iz večine pozne, toda najlepše in
najboljšega okusa.

Vse breskve potrebujejo mnogo toplote, solnčno lego in lahko,
toplo, rodovitno, ne preveč mastno toda z apnom močno založeno
zemljo, ki mora propuščati vodo. Preveč dušika jim vedno škoduje.
Glede obdelovanja zahtevajo izmed vseh sadnih plemen največ,
rasto namreč le v redno obdelovani zemlji. Na travnatem svetu ni
mogoče gojiti breskev, kakor gojimo jablane in hruške.

Nizkodebelna drevesna oblika in sadni grmič sta jim najbolj
prikladni obliki. Tudi z,a špalirje ob stenah so vsaj za mrzle kraje
primerne, dasi je vzgoja v tej obliki zelo težavna. Najprikladnejši
so naravni špalirji. Njih  vzgoja je enostavna in jih ni treba mnogo
obrezovati. Breskve ostanejo zdrave in redno rode.

V naših manj ugodnih krajih imajo breskve le kratko življenje.
Ako dočakajo 15—20 let, smo lahko zadovoljni. Najbolj zdrave so,
ako jih nič ne obrezujemo.

Y gospodarskem oziru je breskev dandanes še manjšega pomena
nego črešnja in sliva. Želeti bi pa bilo, da bi pridelovanje tega
žlahtnega sadu zopet poživili vsaj toliko, da bi zadoščali z lastnim
pridelkom domači potrebi, kajti dandanes dobivamo precej breskev
iz inozemstva (iz Italije). V prejšnjih časih je bilo pri nas več
breskev. Odkar pa so obnovili A r inograde, so skoro popolnoma zatrte,

ry

ker v novem vinogradu ni več prostora zanje, drugih zemljišč s
primerno lego je pa malo. Opuščeni vinogradi bi bili kot nalašč
za breskove nasade.

Aleksandrova breskev.

(Slika 38.)

To breskev je vzgojil ameriški drevesničar Aleksander. Zaradi
svoje lepe zunanjosti in ker rano zori, se je hitro razširila tudi po
Evropi.

Drevo  je močne, zdrave rasti in razmeroma neobčutljivo za
pozebo. Posebno mu prijajo solnčne, proti severnim vetrovom
zavarovane lege in rodovitna, lahka, topla, apnena zemlja. Raste
sicer tudi v težki zemlji, toda plodovi so drobni, pozno zorijo in so
slabega okusa. Listi so dolgi, široki, trdi, svetlozeleni in se dobro
upirajo raznim boleznim. V količkaj ugodni legi dobro raste in rodi
na planem kot grm ali nizkodebelno drevo. V mrzlejših krajih pa
se razmeroma dobro sponaša na južnih stenah.

P1 o d je debel in okrogel. Široka, plitva zareza, ki teče od
temena do pecljeve jamice, deli plod v dve enaki polovici. Koža je
tanka, volnata in se rada lupi. Skoro ves plod je karminastordeč.
Solnčna stran je še posebno živo zagorela. Meso je medlobelo, nežno,
sočno, jako finega okusa, žal, da se ne loči popolnoma od koščice
(kostenica).

Zori od srede do konca julija, kakršna sta lega in leto. Trgati
jo je nekaj dni preden zmeči na drevesu.

Aleksandrova breskev je izvrstna tržna breskev. Porabljajo jo
za namizno jed in za vkuhavanje.

*

Ob istem času zori breskev a m s de n (reci: emsden!), ki je
drobnejša, sicer pa Aleksandrovi breskvi precej podobna glede
rasti in neobčutljivosti drevesa in po plodu (kostenica).

Dobre ameriške sorte so tudi: Waterloo  (reci: vaterlo!) in
triumph  (reci: triumf!).

Rieverova rana breskev.

(Slika 59.)

Rieverova  (reci: Riverova!) rana breskev  je doma na
Angleškem. Vzgojil jo je angleški drevesničar Riever. Spada med
najlepše breskve in se je zaradi tega hitro širila po vseh državah,
koder goje to pleme.

56

D revo  ima čvrsto, zdravo rast, je pa nekaj občutljivo za
zimski mraz. Raste po vinorodnih krajih in rodi najbolje v zavetni
legi. Glede zemlje ni izbirčno. Seveda mu najbolj ugajajo bolj
lahka, topla, peščena tla. Uspeva pa tildi v težki zemlji, če le ni
prevlažna in premrzla. Tudi je razmeroma rodovitno. Kodravost
ga pa žal rada napada.

Plod  je debel ali celo zelo debel, okroglast, včasih tudi
nepravilno razvit in od strani stlačen. Koža je tanka, zelo kosmata,
svetlooranžno rumena, na raznih kra jih, zlasti na solnčni strani pa
karminastordeča. Ako raste v solnčni legi, ima prekrasno zunanjost.
Meso je rumenobelo ali rumeno, nežno, jako sočno in izvrstnega,
sladkega okusa. V mnogih plodih razpoči kost in razžene meso,
da gnije in izgubi tudi pravi vonj. Od kosti se prav dobro loči
(kalanka).

Zori v prvi polovici avgusta. Za prevoz ni občutljiva, ako je
potrgana malo prej, preden popolnoma dozori.

Rieverova breskev je prvovrstna namizna sorta.

Kraljica vrtov.

(Slika 40.)

Ta krasna, pozna breskev je francoskega rodu. Razširjena je
po vseh državah, koder goje breskve, in zaradi vsestranskih vrlin
jako priljubljena.

Drevesu  prija solnčna, zavetna lega dobrih vinorodnih
pokrajin. Po drugih krajih pa jo je gojiti le kot špalir ob južnih
stenah. Najbolje se sponaša — kakor pač vse breskve — v lahki,
peščeni, topli, rodovitni in zelo apneni zemlji. V težkih, mrzlejših
in vlažnih tleh sicer tudi raste, a plod ne dozori. V dobrih razmerah
pa raste čvrsto in zdravo. Veliki, temnozeleni listi so ostro nazobčani.

Plod  je debel ali prav debel, okroglast, po večini enostransko
razvit. Žlebič, ki deli plod v dve neenaki polovici, je plitev, pa
širok. Tanka in zelo kosmata koža ima belorumeno temeljno barvo,
ki jo pa po večini zakriva z bolj ali manj rdečo prevleko. Solnčna
stran ima sijajno zagorelo lice. Meso je zelenkastormneno, čvrsto,
zelo sočno, sladkega, jako prijetnega okusa. Pri zelo barvanih
plodovih je meso pri kosti rožnato. Od kosti se rado in popolnoma
loči (kalanka).

Zori septembra meseca, v toplejših krajih in v dobrih letih
seveda prej nego v mrzlejših. Ako popolnoma dozori na drevesu,
je moknata. Potrgati jo je torej nekaj dni prej. V shrambi potem
bolje pozori.

57

Od mnogih francoskih sort breskev, ki so skoro vse bolj ali
manj občutljive in izbirčne, je kraljica vrtov še najboljša.

Priporočena bi bila tudi francoska breskev baro  n D u f o u r
(reci: Difur!), ki ni zelo občutljiva in zlasti na špalirjih rada rodi.

*

Izmed nemških sort hvalijo osobito p r o's k a u s k o breskev,
vzgojeno v Proskavu iz semena neke ameriške sorte. Ker je jako
rodovitna in med vsemi breskvami najodpornejša, bi jo kazalo
saditi v manj ugodnih legah, koder druge sorte ne uspevajo več.
Plodovi so srednje debeli, po vnanjosti precej podobni kraljici
vrtov. Kalanka. Zori sredi avgusta.

5b

VIL jagodasto sadje.

Splošne pripomnje.

Zaradi popolnosti dodajamo tudi to poglavje, kjer samo našte¬
vamo nekatere najboljše sorte Ivanovega grozdjiča ali
ribeza, kosmulje, vrtnih malin in vrtnih  j a g o d.

Jagodasto sadje je v Sloveniji še zelo malo cenjeno in zaradi
tega tudi v splošnem prav malo razširjeno, dasi imamo dovolj
primernih prostorov, kjer bi lahko rastlo in dajalo lep užitek.

Jagodasto sadje ne zahteva posebne strežbe, raste v vsaki dobri
in obdelani zemlji in rodi redno vsako leto, ako mu gnojimo in ga
varujemo plevela in zajedalcev. Zlasti ga je vredno pridelovati
po mestih in njih okolici, ker ga lahko prodamo vsako množino.

To sadje je prav posebno v brezalkoholnem gospodarstvu
velikega pomena, ker iz njega lahko izdelujemo razne sokove in
jih konserviramo v njih naravni sestavi brez alkoholnega kipenja.

a) Ivanovo grozdjiče ali ribez.

Rdeči hollandski ribez se

odlikuje izmed vseh sort po¬
sebno s tem, da ima plod goste,
dolge grozde z debelimi svetlo-
rdečimi jagodami. Grm raste
jako močno in tršato. V močni,
vlažni zemlji se zelo razraste
in uspeva v vsakem podnebju.

Rdeči versaillskiribez (reci:
verzejski!) je istotako preizku¬
šena izvrstna sorta z vsemi
dobrimi lastnostmi.

Beli hollandski ribez je ne¬
koliko slajši nego njegov rdeči
bratec. Vobče so pa rdeče sorte

Rdeči hollandski ribez

( , / 2  naravne velikosti)

59

Ivanovega grozdjiča bolj pril jubl jene nego bele, ker ima sok rdeče
barve večjo veljavo, dasi zaradi tega ni nič boljši nego beli.

črni Leesov (reci: Lisov!) ribez s črnimi, zdravilnimi jagodami
je jako rodoviten in zdrave rasti.

Poleg navedenih so priporočene sorte: Fayov (reci: Fejov!)
rodovitni in lionghton castle (havten kasti), oba rdeče barve ter
dolgogrozdni beli z belimi, in dolgogrozdni črni, s črnimi jagodami.

b) Kosmulja ali agras.

To gojimo v štirih zvrsteh, ki se ločijo predvsem po barvi,
debelosti in obliki plodov (rdeče-, belo-, zeleno- in rumenoplodne).

Priporočene so posebno naslednje, izvrstne in zanesljive sorte:

Rdeča triumph (reci: triumf!)
z debelimi, podolgastimi, škrlatno-
rdečimi, sladkokiselkastimi jago¬
dami. Grm raste močno in je ne¬
znansko rodoviten in trdoživ. Uspe¬
va povsod.

Bela triumph z debelimi, okrog-
lastimi, zelo sočnimi jagodami, s
tanko, rumenkastozeleno kožo, pri¬
jetnega dišavnega okusa. Raste
prav bujno, dela košate grme in
je silno rodovitna. Posebno ugodna
za domače vrtove.

Zelena orjaška kosmulja z ze¬
lo debelimi, enakomerno razvitimi,
podolgastimi jagodami, prijetnega, vinskokiselkastega okusa. Raz¬
raste se v zelo obširen, rodoviten grm. Sposobna za vse namene.

Rumena rana kosmulja z drobnimi do srednje debelimi, okro¬
glimi ali jajčastimi, zelo enakomerno razvitimi, zlatorumenimi
jagodami. Meso je sladko, malce vinskokisel kasto. Krepko rastoči
grm je jako rodoviten. Primerna je tudi za žive meje.

c) Vrtne maline.

Divje rastoče gozdne maline so pri nas dobro znane, saj jih
naberejo vsako leto na vagone. Vrtne maline pa najdemo redkokje.
Večjih nasadov pa sploh ni. Razlikujejo se od gozdnih v tem, da
imajo debelejše plodove.

60

Vrtnih malin je mnogo sort. Nekatere rode po enkrat, druge
pa tudi po večkrat na leto (remontantke).

Priporočajo naslednje sorte:

Superlativ je izmed vseh najbolj rodovitna. Nasad, ki meri
j 00 m 2 , je dal na leto 80 kg malin.

Malina Hornet

(Naravna velikost)

Lepotica iz Fontenay (reci: Fontene!) je posebno dobra za
mrzle lege in vlažno zemljo. Zori dvakrat, in sicer junija ter
septembra meseca.

Hornet je izredno rodovitna rdečeplodna sorta, primerna za
sajenje po vrtovih in plantažah. Rodi samo enkrat na leto.

č) Vrtne jagode.

Kakor pri vseh sadnih plemenih tako je tudi vrtnih jagod
nešteto sort. Navajamo samo štiri, ki so se pri nas obnesle povsod,
kjer jih pravilno goje v dobri vrtni zemlji.

Laxtons Noble (reci: Lakstens Nobl!). Debela jagoda, temno-
karminaste barve, trdega, okusnega mesa. Rodi precej prvo leto.
Ker je jako rodovitna, se kmalu izrodi.

61

Zmagovalka je skoraj še bolj rodovitna. Sad je debel in
neobčutljiv.

Kralj Albert Saksonski rodi jako debel sad oranžnordeče barve
s trdim okusnim mesom. Rastline bujno rastejo in so precej rodo¬
vitne.

Sliarpless (reci: šarples!) je zdrave in krepke rasti ter izredno
rodovitna. Plodovi so debelejši nego pri vseli drugih jagodah,
temnordeče barve in prijetnega okusa. Posebno primerna za pri¬
delovanje v velikem, v plantažah.

Vrtna jagoda zmagovalka

(Povprečna ploda v naravni velikosti)

VIII. Lupinasto sadje.

a) Oreh.

C) r e h je vsega vpoštevanja vredno sadno pleme, ker rodi
oljnat sad, ki je zelo trpežen in ki gre zelo lahko v denar. Poleg¬
lega pa daje dragocen les, ki ga istotako vedno lahko dobro
prodamo. V sedanji dobi je posebno koristno zasajati orehe, ker
je svetovna vojna pobrala večino starejšega drevja.

Oreh štejemo lahko med najskromnejša sadna drevesa. Zado¬
voljen je s peščeno sidro zemljo, kjer bi drugo sadje ne raslo.
Posebno mu ugaja apnena zemlja, čeprav je kamenita, da le
propušča vodo in da morejo korenine med kamenje. Najrajši raste
na višavah, kjer je tudi najbolj varen pred pomladansko pozebo.
Ne ugajajo mu pa nižave in meglene doline.

Oreh ne potrebuje skoro nikake nege in je celo tem bolj
zadovoljen, čim bolj ga puščamo v miru. Škodljivci in bolezni se
ga tudi ogibljejo.

To je edino sadno pleme, ki iz semena vzgojeno popolnoma
podeduje lastnosti materine rastline. Zato orehov navadno ne
cepimo, dasi je tudi to mogoče.

V strnjene nasade kakor jablane in hruške orehov navadno
ne sadimo. Pač pa so lepi orehovi drevoredi. Sicer pa orehu posebno
ugaja, ako ga sadimo v skupine po 4—5 dreves v primerni razdalji
(14—15 m), da se cvetje po vetru bolje opraši.

Edini sovražnik orehov je pozni spomladanski mraz, ki vsako
leto kolikor toliko oškoduje pridelek. Da se kolikor moči ubranimo
te nadloge, sadimo orehe v prikladne lege  in izbirajmo
pozno cvetoče, neobčutljive sorte.

Orehovih zvrsti je jako mnogo. Čistih sort v tistem zmislu
kakor n. pr. pri jabolku in hruški pa ni, ker se zaradi med¬
sebojnega križanja izpreminjajo.

V obče razlikujemo t e n k o 1 u p i n a s t e orehe in ko-
ščake.  Sadili bomo le tenko lupinaste zvrsti. Koščaki bi hodili
v poštev le za les.

65

Za naše razmere so priporočene posebno naslednje tenko-
lupinaste sorte:

Navadni okrogli oreh, ki je srednje debel in ima gladko, tenko
lupino. Jedro jo napolnjuje popolnoma. Drevo je precej neobčut¬
ljivo in rodovitno.

Podolgasti oreh ima tudi tenko lupino, ki je kakor nalito polna
jako okusnega jedra. Drevo zraste v pravega orjaka. Ni preveč
občutljivo in prav rodovitno.

Pariški oreh, ki je srednje debel, podolgasto zaokrožen, s
polnim in okusnim jedrom. Drevo zraste zelo veliko in je med
vsemi orehi najodpornejše za mraz. Uspeva še v višjih in mrzlih
legah.

Razni, prav debeli, tenkolupinasti ali celo mehko lupinasti orehi,
ki rastejo tu in tam tudi pri nas, so sicer na videz jako lepi, toda
jedro je navadno drobno, ker Je zelo na rahlo napolnju je lupino.

b) Lešnik.

L e š n i k , navadni, gozdni, raste pri nas povsod, toda ni za
našo rabo, ker premalo rodi in so plodovi preneznatni. Za naše
namene so le d e b e 1 o p 1 o d n e , rodovitne  sorte, ki tudi v
našem podnebju uspevajo. Leska v nobenem oziru ni izbirčna.
Prilega se ji pa sprsteninasta ilovica, pa tudi v bolj kamenitih,
ne presuhih zemljah raste. Bolj ji prija solnčna lega nego preveč
sence.

Pitomih lešnikov je mnogo sort. Po izkušnjah vinarske in
sadjarske šole v Mariboru se najbolje sponašajo v naših razmerah
naslednje sorte:

Gunslebenski zellerski, Blumbergerjevi zellerski, pasasti lešnik
in Webbovi dražestni, ki so vredni, da jih splošno razširimo.

Uporabne so še: Fiehtenwerder jevi zellerski, Jevesovi dolgo-
plodni semenščak in beli lambertski lešnik.

c) Kostanj.

Kostanj  je sicer gozdno drevo, vendar ga lahko prištevamo
tudi k sadnemu drevju, ker rodi zelo priljubljen in tečen sad,
ki gre tudi dobro v denar. Razen tega pa daje kaj čislan les.
V podnebju kostanj ni izbirčen, pač pa mu ni pogodu vsaka zemlja.
Najbolje se počuti v topli, bolj suhi, globoki, peščeni, prvotni
zemlji. V težki, mrzli ilovici in v nižavah ne raste.

64

Razmnožujemo ga s semenjem, pa tudi požlahtniti se da, ako
ga cepimo spomladi, ko je muževen.

Najdebelejši in najimenitnejši je kostanj iz južnih toplih
krajev (maroni), ki pa v našem podnebju ne uspeva. Imamo pa tudi
pri nas lepe debele sorte, ki le malo zaostajajo za maronijem.
Zlasti debel kostanj raste v Beli kraji  n i in po nekaterih
krajih v Mariborski oblasti.

Za seme izbirajmo le najlepše in popolnoma zrele p la tiče
debeloplodnih sort. Dobro razviti in popolnoma zreli p In tiči so
boljši nego stisnjeni sredici.

65

IX. Razvrstitev v izboru navedenih jabolk
in hrušek po sadnih pokrajinah Slovenije.

Posamezne sorte najsibo kateregakoli sadnega plemena se
razlikujejo med seboj posebno po tem, da je njih boljše ali slabejše
uspevan je zavisno pred vsem od p o d n e b j a dotičnega kraja,
kjer jih hočemo gojiti. Slovenija nima enotnega podnebja. O tem
nas prepričata že pogled na zemljevid in pa rastlinstvo, ki je
značilno za posamezne dele te pokrajine. Prav očitno se razlikujejo
po podnebju trije pasovi, in sicer:

1. vinorodni  pas  (Dolenjsko in jugovzhodni del Štajerske),

2. z m e r n i pas (jugozapadni del Kranjske),

3. m r z 1 i pas (Gorenjsko in pripadajoči del Koroške).

Sadne sorte so določene za vsak pas posebe ter razdeljene v

glavne in postranske.

Glavne sorte so namenjene za splošno raz¬
širjanje, vendar sadimo najobilneje one, ki so
debelo tiskane.

Postranske sorte prihajajo v p o š t e v le za
prav ugodne podnebne in talne razmere ter tudi
za posebne namene. Sadimo jih le m a I o. P r e d n ost
gre ob d o I o č e n i h p o g o j ih de b e I o tiska n i m.

A. Jabolka.

Glavne

1. Vinorodni pas.

sorte:

Postranske

sorte:

1. Charlamovsky.

2. Pisani kardinal.

5. Kanadka.

4. Boskoopski kosmač.

5. Baumannova reneta.

6. Mošanckar.

7. Bobovec.

8. Ontario.

1. Dolenjska voščenka.

2. Porenski krivopecelj.

3. Rumeni bellefleur.

4. Londonski peping.

5. Jonathan (v preizkušanje).

66

2. Zm e

G 1 a v n e sorte:

1. Beličnik.

2. Charlamovsky.

3. Pisani kardinal.

4. Baumannova reneta.

5. Damasonski kosmač.

6. Bobovec.

7. Bolkovo jabolko.

8. Ontario.

l-  n i pas.

Postranske sorte:

1. Gdanski robač.

2. Kanadka.

3. Boskoopski kosmač.

4. Londonski peping.

5. Jonathan (v preizkušanje).

3. JM r z I i p a s.

Glavne sorte:

1. Beličnik.

2. Charlamovsky.

5. Jakob Lebel.

4. Gdanski robač.

5. Landsberška reneta.

6. Baumannova reneta.

7. Boikovo jabolko.

8. Ontario.

Postranske sorte:

1. Pisani kardinal.

2. Damasonski kosmač.

3. Šampanjska reneta.

4. Jonathan (v preizkušanje).

B. Hruške.*

Žlahtne:

1. Magdalenka.

2. Klappovka.

3. Williamovka.

4. Amanliška.

5. Avranška.

6. IIardyjevka ali Gellertovka.

7. Charneuska (Šarneška).

8. Boskovka.

9. Blumenbacliovka.

10. Clairgeau (lderžo).

11. Pastorjevka.

12. Fulfija.

13. Drouardovka.

Moštnice :

1. Tepka.

2. Koroška ali štajerska moštniea

3. Črnivka.

4. Ozimka.

5. Vinska nioštnica.

Za vse tri pasove.

67

Viri:

Jan ftiha: „Česke ovoce".

Fr. Suchy: „Moravske ovoce".

J. Loschnig: „Empfehlenswerte Obstsorten".

„Deutschlands Obstsorten".

Slike št. i, 2, 4—6, S—10, 15, 15, 16, 18, 19, 21 — 35, 57 — 40 so posnete
po pomologiji „Česke ovoce".

Slike št. 7, 11, 12, 14, 17, 20 je izvršil Dragotin Humek, ravnatelj
meščanske šole v Mariboru. Razmnožila jih je Jugoslovanska
tiskarna.

Sliki 3. in 36. ste posneti po slikah iz knjige: M. Humek: „Praktični
Sadjar" (v založništvu Jugoslovanske knjigarne).

68

Kazalo.

Predgovor . 3

Opombe glede izbire.5

L Jabolka.

Splošne pripomnje .7

a.) Poletna jabolka.

Beličnik.8

Charlamovsky .9

b) jesenska jabolka.

Jakob Lebel.tO

Pisani kardinal.11

Gdanski robač.11

e) Z i m s k a jabolka.

Landsberška reneta .12

Dolenjska voščenka.13

Rameni belleflenr.14

Londonski peping.13

Boskoopski kosmae .16

Damasonski kosmač. 17

Štajerski mošanckar.18

Baumannova reneta.19

Porenski krivopecelj.19

Kanadska renata ali kanadka.20

Ontario.21

Boikovo jabolko .22

Bobovec.22

Šampan jska reneta. 23

Jonathan.  24

TT. Hruške.

Splošne pripomnje . 26

a) Poletne žlahtne hrušk  e.

Zelena magdalenka .27

Klappovka. 28

Williamovka.•.28

69

b) Rane jesenske žlahtne h r u š k e.

Amanliška.29

Avranška.30

Hardyjevka ali Gellertovka.30

c) Pozne jesenske žlahtne hruške.

Charneuska .31

Boskovka.32

Bin menbachovka .32

e) Zimske žlahtne hruške  .33

Clairgeau.34

Pastorjevka .34

Fulvija.35

Drouardovka.36

d) Hruške moštnice.

Tepka.37

Koroška moštnica.38

Črnivka.38

Ozimka.39

Vinska moštnica.40

11T. Črešnje.

Splošnepripomnje  .42

Hedelfinška orjaška črešnja.. 43

Dtinajka (Napoleonova hrustavka) .43

Debela črna hrustavka.44

Frommova črnica.44

Lothovka (višnja).45

Ostheimska višnja.. . 46

TV. Slive in^češplje.

Splošnepripomnje  .47

Zelena renklota.47

Kirkejeva sliva.48

Biihlska rana češpl ja. ....  48

Domača češplja.49

Italijanska češplja.30

Nancyška mirabelka.51

V. Marelice.

Splošnepripomnje  .52

Marelica Breda..52

Debela rana marelica .53

Kraljeva marelica.54

Ambroževa marelica.54

Ogrska marelica ..54

70

VI. Breskve.

Splošne pripomnje  .55

Aleksandrova breskev.56

Rieverova rana breskev.56

Kraljica vrtov ..57

VII. Jagodasto sadje.

Splošne pripomnje .^

a) I v a ii o v o g r o z d j i č e ali ribez.. 59

b) Kosmulja ali agras.

c) Vrtne maline .^6

č) V r t n e j a g o d e.

V111. Lupinasto sadje.

a) Oreh . 65

b) L e š n i k .^

c) Kostanj . ''  ^

IX. Pregledna razdelitev jabolk in lirušek po sadnih pokrajinah Slovenije.

A. j a b o 1 k a.^

B, Hruške.^

71






.



'


.

*

.






SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 1.

BELIČNIK

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 2.

CHARLAMOVSKV

SADNI IZBOE ZA SLOVENIJO.

JAKOB LEBEL

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO,

SLIKA 4.

PISANI KARDINAL

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO

SLIKA

GDANSKI ROBAČ

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 6.

LANDSBERŠ K A RENETA

SADNI IZBOR /j  A KTiOVENTJO.

SLIKA 7 .

DOLENJSKA VOŠČENKA

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 8.

RUMENI BELLEFLEUR

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 9.

LONDONSKI PEPING

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 10.

BOSKOOPSKI KOSMAČ

SADNI IZBOR ZA SLOV ION I .JO.

SLIKA 11.

DAMASONSKI KOSMA'

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO,

SLIKA 12.

ŠTAJERSKI MOŠANCKAR

SADNI IZBOB ZA SLOVENIJO,

SLIKA 12.

ŠTAJERSKI MOŠ ANČK AR

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 13.

BAUMANNOVA RENETA

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 14.

PORENSKI KRIVOPECELJ

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 15.

KANADKA

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 16.

ONTARIO

SLIKA 17

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

BOIKOVO JABOLKO

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO

SLIKA 18

BOBOVEC

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 19.

ŠAMPANJSKA RENETA

SADNI IZ BO K ZA SLOV ION Dl O.

SLIKA 20.

JONATMAN

S A l )N J IZBOR ZA SLOVENIJO,

SLIKA 21

KLAPPOVKA

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO

SLIKA 22

WIL LIAM OV K A

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO. ;

SLIKA

AMANLIŠka

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 24.

AVRANSKA

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 25.

HARDYJEVKA (GELLERTOVKA)

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO

SLIKA 20.

CHARNEUSKA

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO,

SLIKA 28

BLUMENBACHOVKA

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO

SLIKA 29.

CLAIRGEAU

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO,

SLIKA 30.

PASTORJEVKA


SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 31.

IIEDELFINŠKA ORJAŠKA

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 32 .

DUNAJKA (NAPOLEONOVA JIRUSTAVKA)

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 33.

LOTIIOVKA (VIŠNJA)

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO,

SLIKA ‘SI.

ZELENA RENKLOTA

HBP

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 35.

KIRKE

Bi lll.SK A RANA ČEŠPLJA

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 37.

BREDA

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO.

SLIKA 38.

ALEKSANDER

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO

SLIKA 39

UIVERSOVA RANA

SADNI IZBOR ZA SLOVENIJO,

SLIKA 40,

KRALJICA VRTOV

"*■ —- - —.

NARODNA [N UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000509360



/