Iz blaženega raja.
Blagemu spominu na Minko Pance, vzorno ufenko uršulinslte šole v Ljtibljam. urnrlo 6. januarja 1910.
V družinici srecni sem Ijubko cveteia, so pcli mi ptički, poznal me je log, saj bila kot limbar sem čista in bela in v srčku nedolžnem je bival moj Bog.
Z Matildko in s Cenčkom smo rožice brali, smo spletali venčke, veselo pojoč; podnevi smo zlate metuljčke lovili, smo zvezdtce šteli, ko ley;la je noč.
*        *m       *
*    rl      *
*             *
Pa sredi mladoslno cvetočega maja, ko rai je krog uslen še krožil smehljaj, priplavai je ange! iz sinje viŠave in me je ponesel v preblaženi raj.
O mamica zlata in atek preljubi, izbrišita solzo, otrita oko! Pustila sem zernljo ledeno in mrzlo, zato pa dobila sem sveto nebo.
O, ko bi me videli, starši preijubi, kako se mi limbar dev&ki poda, kako sem zdaj lepa v nebeški krasoti, ko zrem h obličja v obličje Boga.
Vso tisto Ijubezen, iskreno in nežno. ki sta jo gojila za mene vsikdar, sem našla pri Jezusu v meri neskončni, ki ne ohladi se na veke nikdar.
0   tt   i^
Matildko in Cenčka scm doli pustila, zato pa se z angelčki vedno igram; cvetlic, lci uvenejo, nič ne pogrešam, saj rajskega cvetja v obilju imam.
Va3, mamica draga in atek preljubi, pozdravljam prisrčno nizdol iz neba, Matildki in Ccnčku pa raečem poljubčke, želeč, da bi pridna ostala oba.
Saj sem lc za kratko od Vas se ločila, presrcčna nebesa nas združijo spet Kako bom takrat Vam naproti prinesla v nebeJki lepoti be! limbarjev cvel!
S. Elizabeta.