Kazalo cvetov časa Sama o sebi: Barbara Jelen Spremna beseda: Matej Kranjc CVETOVI ČASA BARBARE JELEN UJETI TRENUTKI PADLI ANGELI ČAKALNICA UJETI TRENUTKI RADIRKA ČUDNI LJUDJE BESEDE JAZ Č KOT ČUDNA LABIRINT OB TVOJEM GROBU JESEN V KAVARNI TVOJ SVET TISTI DAN OBALA JESEN OD TU DO VEČNOSTI KI TE NI SILVESTRSKI POLJUB BARVA NOČI V NJEGOVIH OČEH RADA IMAM KRIK REKEL SI KI TE NI BELE LILIJE ŠEPET SLUČAJNO KO PADE NOČ MODRO, KI TE LJUBIM ZELENO MED VPRAŠAJI HAIKU NA GLADINI JEZERA NA GLADINI SVETOV NA GLADINI SRCA Kolofon Barbara Jelen CVETOVI ČASA Zbirka Poezija Sama o sebi: Barbara Jelen Pesnica in pisateljica. Z besedo na dlani in v srcu. Literatura je bila vedno nepogrešljivi del mojega življenja. Najprej kot čudežen svet domišljije, ki mi je vedno in povsod zvest spremljevalec. Kasneje so se temu svetu pridružile knjige, meni drage prijateljice kadarkoli in povsod. Danes, ko tudi sama ustvarjam, je z literaturo prežeto pravzaprav vse. Tokrat je v vaših rokah moja druga pesniška zbirka. Seveda precej drugačna od prve. Potovanja nikoli ne začneš brez prvega koraka. In potem vselej sledijo drugi. Tako kot pri literaturi. Želim vam prijetno jadranje po svetu poezije. In naj vas življenje prijazno drži na svojih dlaneh. Moja bibliografija ni med najobširnejšimi pod soncem, a je zato češnja na literarni torti. Potovanje (dva koraka v neznano) 2004, samozaložba, ISBN 961-236-666-7, spremna beseda Zoran Pevec Cvezovi časa, 2007, samozaložba, ISBN 978-961-245-360-2, spremna beseda Matej Krajnc Spremna beseda: Matej Kranjc CVETOVI ČASA BARBARE JELEN Zbirka Barbare Jelen, ki je pred nami, poleg tega, da gre za zanimivo poezijo, kar kliče po ponovnem razpravljanju o nekaterih vprašanjih, ki jih tovrstne pesniške zbirke vedno znova priklicujejo na dan. Morda se bo zdelo čudno, da namesto o poeziji govorimo na začelju spremne besede o nekakšni pesniški politiki. Vendar je poezija Barbare Jelen tolikanj specifična, tudi uporniška po svoje, da se zdi, da je treba v uvodu poseči tudi v nekatere odprte rane slovenskega literarnega življenja in bivanja. Ko namreč izide kakšna zbirka slovenske pesnice, ji je treba v prid literarne vede nujno prilepiti vsaj eno od oznak, ki so v takšnih primerih že v ustaljeni rabi. Namreč že to, da je Barbara Jelen pesnica in ne pesnik, jo postavlja v posebno pozicijo znotraj vede in morda kdaj pozneje znotraj kanona, ki je precej neusmiljen in neznansko rad ločuje. Ne da bi vedel, zakaj. Literarna veda pri nas se kar nekako ne more sprijazniti, da ima umetnost zgolj in samo dve lici: dobrega in slabega. In konec. Vse, kar je znotraj prvega, je dobro, a glede na posameznika/co specifično, seveda; vse, kar je znotraj drugega … je slabo. A o tem večinoma na koncu sodijo bralci/konzumenti in čas. Če seveda veda vmes ne naredi preveč škode. Zato ne bomo govorili o ženski poeziji, ampak zgolj o poeziji. V časih, ko določene pesnice doživljajo rehabilitacijo ali celo prvo prepoznavnost, ki bi si jo zaslužile že davno tega, je to treba posebej poudariti, da lahko začnemo s pisanjem o literaturi. Ki ne ločuje; približno tako kot smrt ne. Življenje pa rado maha z značkami, oznakami in papirji. In ko smo že pri papirju … Pesniška zbirka Barbare Jelen nosi naslov Cvetovi časa. Naslov je precej premišljen, kot se izkaže, ko knjigo prelistamo in se potopimo v posamezne pesmi. Čas in cvet sta namreč ključni besedi zbirke. Pa ne toliko po pogostosti pojavljanja, kot po perspektivi; gre namreč za vitalno poezijo, za poezijo, ki se ukvarja s celotnim življenjskim spektrom (ki ga itak vedno označuje čas) – tako z rojstvom, kot s smrtjo, tako z ljubeznijo, kot z razočaranjem. In z besedo cvet bi lahko označili držo zbirke – ko jo listamo, se odpira pred nami lep, a tudi realnosti se prav dobro zavedajoč pesniški svet; svet, ki je označen z lepoto in bolečino, a je na koncu vedno nekaj lepega. Čas označuje tudi eno zanimivejših plati zbirke – njeno angažiranost, ki pa se nikoli ne kaže kot kakšna pankovsko jezna drža samohodke, ki mora vpiti, da preživi, ampak zgolj sočustvuje. Najznačilnejši v tem smislu sta dve pesmi: prva je Padli angeli z »mrzličnimi pogledi, ki grabijo po sreči« in »iščejo nove sipine noči«, ljudje, ki jih življenje pravzaprav ne zanima več, vsakdanjost pa jih odriva v nočno rutino. Druga je Čudni ljudje, pravzaprav precej programsko razmišljanje o pesniškem poklicu. Pesniki naj bi sicer še vedno veljali za idealiste, »še dobro, da grmad ne prižigajo vsak dan«, je neizprosna Barbara Jelen. Vendar pa je pomenljivo to, da zapiše, da »smo pesniki čudni ljudje«, s čimer poenoti dimenzijo ženskega in moškega pisanja in to pravzaprav že kar na začetku in precej brezkompromisno. Tej sorodna je pesem Č kot čudna, ki pa se ukvarja s širšim aspektom »čudnosti«, pravzaprav z vsebivanjskim. Čeprav je Barbara Jelen razdelila pesmi v več razdelkov, ki se zdijo tematski (Ko te ni bi naj verjetno vseboval bolj ljubezensko naravnana besedila), a vendar je njena poezija taka, da bi razdelkov pravzaprav niti ne potrebovala. Njen cvet časa je ves čas samoizpraševalen in nikoli ne zapade v sentimentalno izpovedovanje o bližini in dimenzijah »ti, jaz, midva«, celo v pesmi z naslovom Silvestrski poljub zadobi ljubezenska deziluzija vlogo nečesa večjega, presegajočega – to ni grenkoba, kot bi pričakovali in tudi resignacija ne. Je zavedanje o razsežnostih bivanja. In prav tu je Barbara Jelen najmočnejša, tudi v nekaterih že morda rahlo znanih premenah in obrazcih taistega aspekta (denimo v pesmi Jaz, ki pa kljub občutku »že povedanega« dajo končni vtis simpatičnega, rahlo šegavega zavedanja o sebi). Še ko se poezija v nekaterih pesmih spusti v navidez pesimistične sklepe (Obala), se zdi, da gre za običajno zavedanje dvoma. Večnega dvoma, ki pa ni hromeč (in, če je to strah, kot denimo v Belih lilijah, ne obstane) in ga nadvladuje veselje do življenja (predzaključna pesem Modro, ki te ljubim zeleno). Prvi del zbirke zaključi pesem Med vprašaji, formalno zanimiva pesem, ki z retoričnimi vprašanji vešče pusti odprta nekatera pomembna (samo)izpraševanja. S takim zaključkom je Barbara Jelen pustila svojemu prihodnjemu ustvarjanju odprtih več poti. Brezpredmetno bi jih bilo nakazovati, vendar je ena izmed njih tudi ljubezenska impresija v alternaciji z zavezujočo bivanskostjo, ki iz poezije Barbare Jelen ne more izginiti, ker bi s tem iz nje izginila tudi ona sama, v končni fazi pa tudi njena poezija. Razblinila bi se v puste opise »zunaj sebe«, česar pa se nam ni bati, saj drugi del knjige s svojimi razdelki, ki imajo skupno besedo »gladina« vsebujejo haikuje. Najboljši (in prevladujoči) so tisti, ki opisujejo naravo. Glede na to, da je haiku zelo intimna in jedrnata oblika, in da zaključuje knjigo, zares ne gre dvomiti v to, da bo Barbara Jelen v prihodnje kvečjemu nadgrajevala teme, zastavljene v svoji dosedanji poeziji. S tem pa se nam bodo tudi njeni cvetovi časa vedno bolj odpirali in nas vabili. Matej Kranjc UJETI TRENUTKI PADLI ANGELI V temnih globinah noči odložijo svoja krila. Tisoče umetnih sonc žari v ugaslih očeh. Zmaličen smeh pleše med golimi mizami. Šepetanje duše je pribito na žetone. Mrzlični pogledi grabijo po sreči. Utonila je – v globelih brez vrnitve. Noč za nočjo - le hlastanje za iluzijami moči. Neonske luči ugašajo v zarji novega dne. Padli angeli iščejo nove sipine noči. ČAKALNICA Čakam, … čakaš, … čaka … Čakamo v čakalnicah sveta. Na lesenih klopeh železniških postaj prepojenih z vonjem postanega tobaka in prahu. Z utrujenimi očmi in povaljano prtljago. Nestrpno hodijo sem in tja. Čakajo, da prispe njihov avtobus z njihovim voznikom. Nenehni, očitajoči pogledi na uro. Spet zamuja. Čakalnice na železniških in avtobusnih postajah, na letališčih in v pristaniščih so si tako podobne … Prihajanje, slovesi in hitenje. Razlikujejo se le ljudje. V nekih drugih čakalnicah sedijo s temnimi pogledi in prosijo. Upajo, da sanje ne bodo umrle. Morda so se zdravniki zmotili in bo sonce spet sijalo. V teh čakalnicah se nikomur ne mudi. Dovolj je časa za razmislek. Tu se porajajo sklepi in obljube. O prijaznosti in nežnosti; o ljubezni do sebe in drugih. Le malo se jih spomni nanje, ko je pozabljen vonj zdravil. Vem še za drugačne čakalnice. Tam, kjer je polna praznina doma, velikokrat obstaneš. Pogosteje kot si misliš. Pravzaprav nenehno čakaš. Le včasih stopiš - korak naprej. Čakaš božička, prvi šolski dan, prvi poljub, prvo neprespano noč in še in še … Vsak dan čakaš, da se te usmili sreča ali Bog ali pa morda oba. Samo še to počakam, potem pa … Čas pa teče … In šteje ... Ne morem več čakati, ko se čas odmika. Vse preveč nestrpna sem in že včeraj bi bilo prepozno, kar nekoč morda se bo zgodilo. Počasi me čakanje ubija. Čakanje na tisto nekaj za kar le v duši slutim, da nekje se skriva in čaka - name. Nočem več čakanja. Ne maram okusa hladne praznine, ne vonja meglenih puščav. Čakalnice so mrtve. Moja je le - divja vožnja ... UJETI TRENUTKI (ali igranje z abecedo) Angeli božajo cvetove časa, dihajo energije fantazije, goreče hrepenijo, izgubljeni jočejo kristale ledene. Meglice njihova obličja prevzamejo, rosa starodavnih širjav tišino umiva, veter zlovešče žvižga. Živordeča zarja valovi, ujeta trepeta; škratom svet razkošen podari, oblakom nasmeh modrine, ljudem kapljico jasnine. Izginjajo hladne globeli, fatamorgane eonov; duhovi čemerni, cipe, brezna - adijo! Avanture življenja barvajo zvezdne ceste, vesolja čudežev ustvarjajo davne trdnjave šamanov. Esence spominov figure razgaljajo. Godala profetov hlipajo. Izbranci obljubljajo ječanje neba, kristali, megaliti lebdijo. RADIRKA Rešujem križanko. S svinčnikom seveda in radirko. Pišem, radiram, napisano popravljam ... Življenje je velika križanka. Včasih si tudi zanj želim - svinčnik in radirko. Lahko bi izbrisala vsa slaba dejanja, pa neke čudne misli in stanja. A potem se morda ne bi končalo. Nenehno pisanje in radiranje. Še luknja bi v duši nastala … Vendarle ... Modri govorijo o večnem krogu. O krogu rojstev in smrti ... Tudi to je lahko radirka. ČUDNI LJUDJE Pravijo mi, da smo pesniki čudni ljudje. Pravijo, da slišimo tišino peti, da pravljice nam veter šepeta, in da so duhovi naši prijatelji. Pravijo, da iščemo ljubezen, kjer mrtvo sonce spi, in da upanje najdemo, kjer samota cveti. Pravijo, da smo pesniki čudni ljudje. Verjamemo v neke davne ideale, ki živijo le še na oltarjih smetišč in v srcih čudnih ljudi. Pravijo, da verjamemo v privide: v ljubezen, prijateljstvo, upanje in kar je še takšne neuporabne šare. Pravijo mi, da smo pesniki res čudni ljudje. Še dobro, da grmad ne prižigajo vsak dan. BESEDE Skupki glasov, ki postavljajo mejnike med oditi in ostati, zvoki, ki določajo biti ali ne biti, oblike, povezane v nesmiselen Smisel. V sozvočju z jaz in ti, ki v naju ustvarjajo nebesa, ki dajejo smisel Nesmislu. Ki bljuvajo pekel, ranijo, bolijo, darujejo ljubezen na žrtveniku Ega. Ki oživljajo misli, jim dajejo podobe, jih naslednji hip sesujejo v prah, v Ničevo praznino. Ki ovijejo laž v plašč resnice, kažejo skrivenčene podobe v maskah lepotic. Ki varajo, slepijo, odkrite bolijo, bolijo ... Ki so in ki jih ni, ki dajejo in jemljejo, ki božajo in ubijajo. Še hujše ... Ki so drugačne od govorice tvojih oči. Ki jih vzameš iz mojega srca, jih snameš z mojih ustnic, izpuliš iz mojih misli. Jim daš svoje ime. Praviš, da so tvoje, da drugih ni. A vendar niso tvoje in ne moje. Nikogaršnje so. Podarjene vsem. Za večnost. JAZ Jaz - tri drobne črke na papirju. Jaz - majhen čudež v neskončnosti. Jaz - vejica, pika, klicaj in vprašaj. Jaz - nihče in vsakdo, vsakdo in nihče. Jaz - kraljica in beračica. Jaz- roman brez konca. Jaz - le kdo ve kaj vse za njim se skriva, tega niti jaz ne vem. Č KOT ČUDNA Č – črka, kakor vsaka druga. Morda pa tudi ne. Ponekod je sploh ne poznajo, a meni je kar dobra znanka. S č-jem se mnogo besed prične in te nikakor niso prazne. A od vseh besed na č najbolj čudna je beseda - čudna. Vem, mnogim zdim se čudna. Morda zato, ker tisti ni moj bog, ki v banki svoj oltar ima; ali pa zato, ker dobro voljo rada imam in zamere hude ne poznam. Morda so misli moje krive, ki jadrajo kot ptice in se pnejo v nebo. Ljudje bi še tisoč razlogov našli, da za njih lahko sem - čudna. Tudi ti si med njimi. Včasih si rekel, da sem čedna. Danes sem zate le še čudna. Čudna, ker nisem glina v tvojih rokah; ker sveta ne gledam s tvojimi očmi. In pa zato, ker kletk ne maram. Mnogokrat sem sita te besede – čudna. A nič zato, če se čudna marsikomu zdim in nič zato, če sem čudna tebi; le da meni čudnost moja - čudna ni. LABIRINT Stopam po poti - korak za korakom. Na vsaki strani zid in nad mano – košček neba. Izbiram smeri: levo in desno, desno in levo, kakor pač se zdi mi prav. Dolgo se že vleče ta pot med zidovi. Za naslednjim vogalom, upam, bo izhod. A tam – nova odločitev. Levo ali desno? Morda bo desno prav. Ali pa tudi ne? Na levi je shojena pot, zato morda levica pravi bo izbor. In spet korak za korakom se vije pot - do naslednjega vogala. Tu pa znova pred mano je izbira. Levo ali desno? Ali kar naravnost? In tako se stvar ponavlja v nedogled. Le izhoda ni nikjer in vse višji so zidovi. In dvomi, da prave sem smeri izbrala. OB TVOJEM GROBU Danes spet stojim ob tvojem grobu. Pol stoletja je minilo od takrat. Težki kovanci so ležali na tvojih očeh in ljudje so rekli materi, naj me za božjo voljo že odpelje stran. Dejali so mi, da spiš. Da se ne boš več zbudil. Nekaj časa po tistem sem bedela dolgo v noč. Bilo me je strah zaspati. Od tebe se nikoli nisem dokončno poslovila. Včasih še slišim, kako mi z mehkim glasom praviš: »Kaj je, moja miška?« Na mojih poteh so me prva sonca brez tebe grela in v nevihti kdaj zavetje sem zaman iskala. Mnogo prehojenih poti je za menoj in čare novih slutim pred seboj. Danes, vem, je čas, da zares odideš. Danes ti lahko rečem: »Hvala.« Hvala za vso ljubezen in tvojo toplo dlan. Varovala me je v sanjah otroštva. Žal mi je bilo. Dolgo časa. Za vse tisto, kar bi si lahko bila - oče in hči, za vsa leta, ki so minila brez varnega zavetja v tvojem naročju, za vse poti, ki jih nisva skupaj prehodila, za vse sanje, ki jih nisva sanjala skupaj. Morda pa je tudi tako prav. Danes ti z mirom v srcu pravim: »Hvala.« Hvala za vse, kar tvojega v meni še naprej živi. In danes vem, da se bova znova srečala. Na svidenje nad zvezdami. JESEN V KAVARNI Moški in ženska sedita v kavarni. Ona udobno zleknjena počasi srka kavo, on pa vročo čokolado. Prižge si cigareto in puhne vanjo dim. Ve, da ji je to odvratno, a mu je vseeno. Ona umakne sedež in se zazre v okno. Tiho sta. Za sosednjo mizo sedi mlad par. On nežno boža njeno dlan in ji šepeče na uho. Hrepeneči glas Celine Dion: »When I need you«… Tiha melodija iz radia budi nostalgijo. Nekoč davno je bila ljubezen. Pesem iz njene mladosti, spomini, zasanjan sončni zahod. Njegov pogled lenobno slači mimoidoče ženske. Samo zamah - zdaj je vseeno. »When I need you«… Pesem in spomini. Ona počasi srka kavo, on pa vročo čokolado. Puha dim in je tiho. Tudi ona molči. Ne išče več pravih besed. Vse zaman … Zdaj ni več vredno niti truda. Tudi njen pogled drsi - mimo njega. Tiho sta … »When I need you« ... TVOJ SVET Svoj mali svet si ogradil. Armirano železo in beton. Besede ostre in neskončen hlad. Nikomur blizu ne pustiš. Ob tej ograji je ves moj žar le še bled odsev ugaslega ognjišča. Vse besede tople, vsa ljubezen in neskončno hrepenenje – velik kup odloženih smeti. V svojem svetu tavaš sam. Preganjajo te morasti duhovi, neznani stvori in strahovi. Nobeno sonce ne posije tja. Tvoj duh se izgublja v brezdanjih globelih, kjer sta jeza in sovraštvo doma. V tistem svetu ni prostora za ljubezen. Tvoja bit v mraku izginja. Pred mano nek tuj obraz in neka tuja duša. Tavaš sam v svojem svetu skozi mrak. TISTI DAN Danes je eden tistih dni. Še ena bela noč za mano. Jutro sivo in pusto, glava - ladja duhov v megli. Srce je šopek krvavečega cvetja na grobu ugasle ljubezni. Ti si jo ubijal dolgo vrsto let. Imela je devet življenj, mačka zategla. A tudi zadnje se je izteklo. Pokopala sem jo sama. Nekega sončnega pomladnega dne. Z enim samim zamahom sem gomilo pokrila s pozabo – solze so že davno odplaknile mraz in led in samoto. Danes je spet eden tistih dni. Žalujem za nečim, kar nikoli ni zares živelo. Bela noč za mano. In še bolj bel je dan pred mano. OBALA Peščena obala v sončnem zahodu. Pljuskanje morja. Vsak njegov val iztrga pesek iz njenega naročja. Odnese ga v svoje globine, vali ga sem ter tja in pije vroče sonce iz njegovih kristalov. V mavričnih tokovih se mešata. Topel pesek in hladno morje. Prepletata se v divjih vrtincih. Pesek vse bolj morje postaja in vse manj je sonca v njem. Traja in traja ta nori ples. Dokler morje ne izpije vse toplote še iz zadnjega zrna peska. Potem ga odloži - na nekih daljnih mrtvih obalah. Dan za dnem morje pesek odnaša. In vse bolj pusta in skalnata je moja obala. JESEN Jesen je priletela na mojo odprto dlan. Negibno je obstala. Sončev prah je zlato obarval njena krila in veter je zadrhtel v njenih nedrih. V tihem trenutku večnosti čas leno polzi po vijugah spomina. Nebo že razgrinja odejo noči. Kriki ognjenih ptic se izgubljajo v mraku. Srebrno cvetje otožno valovi pesem o slovesu. Stebri tišine pršijo pravljico o jeseni in vetru. Pajčolan brezčasja nad sanjami lebdi. Pogreznjena vase, ljubezen na moji dlani umira. OD TU DO VEČNOSTI Cesta zvezdnega prahu plava v mlečnih sanjah. V obliki dvojne vijačnice se vzpenja od tu do večnosti. Za nekim nedoločljivim ovinkom migljajo vrata prosojnih pajčolanov. Naključno srečanje dveh popotnikov izgubljenih v času. Ona in on na krilih letečih zmajev z bruhajočim ognjem v žgočih očeh. Drevesa, ovita v zelene oceane, valovijo kot svilnate pesmi vilincev. Hobotnice igrajo na strune potopljenih sonc. Božajoče misli in harfe hrepenenja. Privid večnosti v tolmunih bližine. Vrata prosojnih pajčolanov izginjajo in za njimi rajski svet čudežnih želja. S tujim pogledom v očeh se odpravita po cesti zvezdnega prahu. On v smeri proti tu, ona proti večnosti. KI TE NI SILVESTRSKI POLJUB Otožen zimski večer. Luči medlo svetijo v temo, a v sobi je prijetno in toplo. Andrea Bocelli poje o ljubezni. Tiha glasba v mraku spominov. Dvoje objetih silhuet v odsevu želja. Zven dotikov na obrobju not. Šepet srca na konicah dlani. Božičkov voz leti v nebo. Morda je zgrešil smer, kajti silvestrski poljub je izginil v snežnem metežu. BARVA NOČI Ko se noč obarva s tišino, zaprem vrata zunanjega sveta. Slečem plašč sprenevedanja in popustim ledeni objem. Takrat ti dovolim, da zapluješ s polnimi jadri. Zaživiš neko lastno življenje. Hraniš se s koreninami ognja in srkaš pijano hrepenenje. V svoje dlani vzameš kristal. Vdahneš mu upanje, da zablešči zeleno. Objameš tihe bele sanje. Mavrica je krilato ležišče nad grobovi spominov. Potapljava se v tolmune breztežnosti in nič več nisva - ti in jaz. Le ena sama utripajoča neskončnost. Tišina je vse tanjša. Daleč na obzorju se dan budi. Ledeno te objamem. Ogrnem se z obrabljenim plaščem. Nov dan in maska klovna na obrazu. V NJEGOVIH OČEH Njegove oči so vhod v neko drugo dimenzijo. Modre globine odsevajo smeh. V njih ni meglenih puščav in ne izgubljenih duhov. Večerno sonce vabi na prelestno pot. Tiha slutnja cilja v smeri mavričnega loka. Kako zelo so drugačne njegove oči. V njih se zrcali moja duša. RADA IMAM Rada imam, če dobro razmislim, celo množico različnih ljudi, stvari, dogodkov in stanj. Rada imam – tebe in v tebi ... Rada imam okus tvoje kože na mojih ustnicah. Rada imam vonj tvojega telesa na mojih dlaneh. Rada imam tvoje rame, kamor se tako dobro prilega moje lice. Rada imam nežno glasbo - vabiš me in zapeljuješ, naj z njo in s tabo odletim v nebo. Rada imam nevihte s teboj - pomiritve so neskončno sladke. Rada imam najina potovanja – sanjava nikoli odkrite in vedno drugačne poti. Rada imam sonce v tvojih očeh – nežno me sname z oblakov. Rada imam svojo podobo v tvojih očeh. Rada imam … Rada imam to življenje – podarilo mi je tvojo ljubezen. KRIK Na notnem črtovju množic zapis simfonije nekega pogleda. Poljubi trepetlike z okusom morskih valov. Pernica iz puhastih besed. Zapeljevanje privezanih misli. Dehtenje obljub s pridihom večnosti. Usodno prepletanje dveh bližin. Zven hitrega minevanja časa med stenami pričakovanj. Ječanje tihotne praznine. Večni krog žvižganja ledenih vetrov in drhtenja Orfejeve lire. Iskanje izhoda iz kakofonije glasov. Hreščanje zaprtih vrat. V ogledalu - Krik Edvarda Muncha. REKEL SI Rekel si: »Adijo!« in namenil začetku - vlogo konca. V naročje sem vzela šopek modrih vrtnic in pustila poljube na robovih besed. Nisi jih prepoznal – neizrečenih v samotnih sencah noči. Dehteča modra popotnica na križevem potu spoznanj. Štela sem njihove trne. En trn – ena postaja - ena črka tvojega imena. In potem vedno znova. Neštetokrat. Rekel si: »Adijo!« in modri cvetovi so se usuli na pogorišče ugaslega jutra. Pesem morja je utonila v vibah školjke. Bil si Odisej, ki je sanjal petje izgubljenih siren. Stihi, rojeni iz morske školjke, gole misli, ogrnjene s plaščem slovesa, besede molka, speče na ustnicah. Nisi jih prepoznal – neizrečenih. Rekel si: »Adijo!« in namenil začetku – vlogo konca. Ne da bi poslušal pesem sirene. KI TE NI Mračno popoldne je viselo nad menoj -ko si me našel. Pobirala sem razsute besede z utrujenih poti. Oblaki ravnodušja so prekrivali jasnino neba. Premaknil si jih – nepremakljive. V dalji so se podile moje raztrgane misli. Ujel si jih med svoje dlani in jih nahranil. Niso se hotele vrniti med mrzle zidove nezadovoljstva. Zaspale so v tvojem naročju – neulovljive. Dotiki izmišljenih podob so začrtali most do nikoder. Tekla sem v zarisani smeri do presihajočih poti. Mavrični most, nikogaršnje sledi, navidezne smeri do krajev, ki jih ni. Izgineš za obrisi padajočega večera – ki te ni. BELE LILIJE Žareče kamenje Goza z vonjem plazečega timijana. Med njimi slapovi pasijonk in skrita pesem škržatov. Razkuštrani lasje v objemu slanega vetra. Ustnice z okusom sladkega janeža. Nanosi apnenčastega prahu med tirnicami časa. Prisega pod oboki »Ta pinu«, ki jih krasijo bele lilije za neko drugo – tujo obljubo. Sled ugibanja na ponujeni dlani. Bleda okostja za obrambnimi zidovi. Zamolkli zvonovi odhajanja. Spoznanje, da naju loči strah. Strah pred odprtimi vrati. ŠEPET Dan je legel v posteljo noči. Dvoje osamljenih teles pokrije ritem dotikov. Brbotanje dlani nad izvirom večnosti. Kipenje besed po goli koži. Vanjo zarišeš obrise cvetov pravkar rojenih stihov. Večna pesem o iskanju Smisla. V bledi mesečini utvara bližine. Odsev pričakovanja v rosi večera. Neumna želja, da bi čas obstal. Drobna solza zdrsne z nemih ustnic, ko utihne šepet. Pesem se vda pred obličjem razuma. Modra kri se pocedi iz odrinjenih stihov. Jutro je zapahnilo vrata. Ostali so le verzi na zapuščeni poti. SLUČAJNO Želel si naj bo slučajno. Povabilo v jasni noči posuti z migotanjem zvezd. Osamljenost, ki jo za kratek trenutek prekinejo poljubi, zaviti v mrak. Odeja, spletena iz želja. Koža, ki diši po tvojem imenu. Nenadna slutnja, da bi s teboj lahko odkrila – tisto Nekaj. Ki ji ne daš priložnosti. Čeprav vem jaz in veš tudi ti ... Spuščena zavesa ravnodušja. Za odrom skrito hrepenenje. Do naslednje slučajnosti s teboj. KO PADE NOČ Ko pade noč na osamljeno posteljo, pridejo zvezani spomini. Razgrnem jih po svojem telesu. Štejejo minute s teboj. Prebadajo me s svojimi željami in kričijo pozeble besede. Število ponavljanj je neomejeno. Pribijejo me na vrata, ki zapirajo preteklost. Zarežejo v sanje, jih razstavijo na drobne koščke in sestavijo pošastno lepljenko. Nič podobno sanjam. V kaotičnem hrumenju se razletijo v tisoče zrcalnih delcev. Odsevi njihovih podob ječijo. Zrejo v zapuščeno prihodnost. Ko pade noč... MODRO, KI TE LJUBIM ZELENO Prišla sem razgaljena in bosa z modro vrtnico v očeh. S prvim dihom noči sem potrkala na vrata modrosti. Modra je pajčevinasta preproga, ki me vodi v tvoj spiralast svet. Podajaš mi dlani polne modrih sanj. Drsim skozi meglico, stkano iz pravljičnih besed. Šepetaš mi zgodbe o modrih oblakih, ki vozijo gradove v obljubljeno deželo. Na modro steno narišeš žensko. Smeje se zeleno in ima moj obraz. Ujameš razseljene zelene misli in jih zakleneš v modro srce. Z modrimi ustnicami vžgeš pečat v sleherno celico mojega telesa. Modri so cvetovi slovesa, ki jih polagaš v moje zelene dlani. Modro, modro, modro ... Modro, ki te ljubim zeleno. MED VPRAŠAJI ?Se spominjaš sija zvezdnega neba nad najinim svetiščem? ?Še sanjaš južni veter v nočeh brez sna? ?Ali boža kožo kdaj tihi svilnati dotik? ?Slišiš šumenje gorskega potoka, divjanje morja, utrip srca? ?Še nosiš v sebi divjo željo, da izpiješ slast do dna? ?Šepečeš kdaj besede iz davnine na uho modrosti? ?Se sprehajaš med jutri in včeraj? ?Se tvoj pogled ustavi na prebodenih metuljih? ?Si na vrvico nanizal cvetove časa? ?Jih poljubiš, kakor da so živi? ?Še na ustnicah okusiš med in sol? ?Še veš, da sanje tečejo po žilah? ?Slišiš klice neprehojenih poti? ?Si osamljen med množico ljudi? ?Bi prebiral pesmi, ki si jih nekoč zapisal s svojimi poljubi? ?Še zdrsne v tihi noči kdaj z gluhih ustnic moje ime? HAIKU NA GLADINI JEZERA lunin odsev na gladini jezera ples vilincev mogočno drevo v drobnem listu skupaj zemlja in nebo tišina jutra pod mojimi nogami ocean oblakov zlata polja vonj krušne peči v mrzli zimi drobne snežinke na kuhinjski polici okus poletja jutranja zarja kikirikanje petelinov prebuja nov dan dežne kaplje trkajo na okna mokri čevlji jutranje meglice veter je v sobi odložil vonj odpadlega listja sončni žarki žgečkajo krošnje dreves marogasta lica deževne kaplje za prosojnim pajčolanom utrip življenja žvižganje kosa v tišini nedeljskega jutra vabilo na sprehod kapljica soka na robu praznega kozarca žejna osa v zarji jutra žvrgolenje ptic o gorah in letenju ježeva gostija v travi pod drevesom odpadla hruška kapljica rose v jutranji tišini jok otroške duše NA GLADINI SVETOV peščeni veter v času izginjajo stari svetovi temna razpela na polmračnem nebu zemlja kriči obiskovalci na nočnem nebu NLP svetloba diska otroci v vrsti veselo poskakujejo črke na papirju tiho čakajo kristali silicija okno v svet piramida vonj prašnih tisočletij na moji dlani cvetovi sivke vonj poletja ujet v zimskem plašču zeleno morje tišina ogrnjena z vonjem cipres cvet oleandra v lepoti skrita temna stran meseca zadnji potomec drugačna zgodovina mesta pod Gričem jezera tišine med hladnimi kamni šepet davnine sonce nad tumuli sledovi pozabljenih v sanjah tišine rečno obrežje ptice spletajo gnezda iz vrečk rožnati oblaki ovce so pobarvale svoje kožuhe pikapolonica v otroškem svetu pozabljene želje posekano drevo življenje izgubljeno v papirju denar denar denar nenehno služenje denarju cvetovi maka v krhkem oblačilu opojna moč vriskanje otrok metla in sneženi mož ponovno mlada morski ježki sledovi poletja v koži stopal plahutanje netopirjev v večernem mraku iskanje prave smeri pokošeno seno preko kino dvorane slab nadomestek megla v dolini na snežno belih kosmih dotik črne kože kaplja vode vse reke se stekajo v ocean NA GLADINI SRCA dremava muca ob topli krušni peči pravljica o sreči v otožnih očeh nemi klic ljubezni gluha srca jesensko listje življenje spreminja vsebino in čas ledene rože drsenje tople dlani po goli koži jutranje sonce se igra s tvojimi brki vonj sveže kave šumenje morja packa sladoleda na tvojih prsih šepet vetra v poletnem večeru razkošje sena šelestenje listja v mavrični jeseni odmev korakov dež rosi solze so odplavile mrzle noči zastavice želja plapolajo v vetru prazne obljube deževni dnevi utapljajo sonce jutri bo nov dan mrzli vetrovi s pticami letim v tople kraje konj je zdirjal iz moje pravljice princ brez maske na sivi poti prah pozabe ptice in mavrično nebo kapljica potu polzi po tvojem vratu ples metuljev razkuštrani lasje v dlaneh ljubimca norčavi veter zvok piščali na krilih kondorja svoboda snežni metež v toplem objemu zavetje medel soj luči na zasneženi cesti samoten korak cvetovi marjetice odgovori skriti v tolmunih oči zaprta kletka nihče ne sliši tožbe ujete ptice zimski večer opojni vonj in sanje pokošenih trav silvestrski poljub v snežnem viharju izgubljene sanje brazde globoke globoke do srca ogenj tli pozabljena čustva nikoli ugasla let galebov obljubljena svoboda v zraku cvet mimoze zgodba o prijaznem soncu pozebla droben metulj odnaša želje v nebo zgrešena smer večerna senca pada v nočni hlad pesem slovesa nad nama isto sonce iste zvezde čas je drug dotik ustnic na krilih spominov še tišja noč ognjena ptica ujeta v modrini neba peti element cvrčanje murnov v postelji iz trav utrip noči noč brez sna osamljena postelja polna želja cvetovi srčkov drhtijo v vetru pričakovanje slive zorijo kuham cmoke eden je v grlu žvrgolenje ptic jutranji poljubi z okusom pomladi potovanje razmetana postelja v pokrajini besed bela noč kazalci na uri kažejo tvoje ime Kolofon Barbara Jelen Cvetovi časa copyright © 2014 - 2015 by Barbara Jelen. Vse pravice pridržane. Urednik in lektor: Matej Kranjc Spremna beseda: Matej Kranjc Priprava, prelom in oblikovanje E-izdaje: Bojan Ekselenski, samozaložba Priprava naslovnice: Bojan Ekselenski, samozaložba Založba: Celjsko literarno društvo Zbirka: Poezija V Celju, 2015 1. digitalna izdaja, MPC 6,99 € * * * CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1(0.034.2) JELEN, Barbara, 1955- Cvetovi časa [Elektronski vir] / Barbara Jelen ; spremna beseda Matej Kranjc. - 1. digitalna izd. - El. knjiga. - Celje : Celjsko literarno društvo, 2015. - (Zbirka Poezija) ISBN 978-961-6458-05-4 (ePub) 278713600