12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 Avguštin Malle Dvojezične šole in pouk slovenščine ob koncu 19. stoletja na primeru Koroške s posebnim ozirom na razprave v koroškem deželnem zboru v svoji prvi zakonodajni periodi je koroški deželni zbor na predlog poslanca Ferdinanda Stei- nerja (kurija mest in trgov, volilni okoliš Friesach, Althofen, Hüttenberg in Straßburg) razpravljal o problemu, ki je odločilno vplival na nadaljnji po- tek šolstva na južnem Koroškem. 1. decembra 1866 je imenovani poslanec predlagal, da naj deželni zbor prosi deželno vlado: "Zahteva občin za uved- bo pouka nemščine v šoli naj se s poudarkom uveljavi."^ Za obravnavo predloga je bil izvoljen petčlanski komite, v katerem so bili sledeči po- slanci: Ferdinand Steiner (kurija mest in trgov), dr. Josef Ervvein (kurija veleposestva), Josef Mayer (kurija kmečkih občin: Celovec, Trg, Borovlje), Franz Stockert (veleposestniška kurija) in Leopold Nagel (trgovsko-obrtna zbornica). Po tej zahtevi so se zvrstile prošnje občin vse do obravnave pred- loga takole: 2. decembra 1866 je 14 občanov občine Zihpolje prosilo deželni svet, "da se na naši šoli uvede poleg slovenščine nemški jezik kot enako- praven učni jezik in sploh da se občini zagotovi odločilen vpliv na šolo".^ Prošnjo občanov je dežel- nemu zboru predložil poslanec Steiner. Na deveti seji pa je poslanec Josef Mayer predal deželnemu zboru prošnji občin Poreče in Smartin na Dholici za uvedbo nemščine na tamkajšnjih šolah.^ Na naslednji seji (15. decembra 1866) je poslanec Josef Hueber (kurija veleposestva) predal peticijo občine Sveče za uvedbo izključno nemščine na šoli v Svečah in na bodoči šoli v Bistrici v Rožu."* Zadnja v vrsti je bila prošnja občine Grabštanj.^ Peticijo je predal deželnemu zboru poslanec dr. Josef Janesch (kurija veleposestva). Podpisniki žihpoljske peticije so opozorili na svojo permanentno povezanost z Nemci in se sklicevali na ureditev v letih 1847 - 51, v katerih so se šolarji naučili "popolnoma nemško". Bolj zanimiva je utemeljitev občine Pokrče. Ta ^ Slenographische ProlokoUe des kärntnerischen Land- tages (v nadaljnjem Protokoli), 1. zakonodajna perioda, V. sesija, 4. seja, str. 26. ^ n. o. m., 5. seja, str. 53n. 2 n. o. m., 9. seja, str. 143n. ^ n. o. m., 10. seja, str. 165n. ^ n. o. m., 11. seja, str. 197. občina se je sklicevala na bližino glavnega mesta ter na povezanost z dolino Gline in na bližnje to- varne. Menila je, da slovenski prebivalci sami želijo, da se skopo odmerjeni čas pouka koristno uporabi in da se uvede nemški učni jezik, ker je nemščina kulturen jezik, ki omogoča otrokom na- daljnjo izobrazbo, povezavo z inteligentnejšim de- lom prebivalstva in pripomore do moralne višine ter pospešuje materialno blaginjo. Občina je trdila, da otroci slovanskih staršev že od doma zadostno obvladajo svojo materinščino. Učenje tujega slo- vanskega narečja je označila kot izgubo časa. Sle- dilo je opozorilo, da je všolanih v šolo tudi 27 družin, ki ne obvladajo slovanskega narečja, med- tem ko vsi prebivalci obvladajo nemščino. Tem iz- vajanjem se je vsebinsko priključila občina Smartin na Dholici, ki je še sporočila, da učitelj Lorenz Sereinig noče učiti v nemščini, kar da dela tudi učitelj v Porečah. V davčni obani Bistrica v Rožu so podpisniki peticije menili, da šolski neuspeh lahko pripisujejo izključno rabi "slovenske učne metode". Opozarjali so na industrijski značaj kraja ter menili, da je otrokom zagotovljena boljša bo- dočnost le z uvedbo nemškega učnega jezika. Vla- gatelj peticije, ki sta jo podpisala župan, občinski odbor ter jo je podpiralo 115 posestnikov, je menil, da ni usoda oh-ok, da bi ostali v kraju, temveč da bodo iskali kruha pri vseh fužinah Koroške in tudi zunaj nje in da je za njihovo bodoče življenje nemščina neobhodno potrebna. Deželni zbor je vse prošnje obravnaval na zadnji seji zakonodajne periode 19. decembra 1866.^ Poročevalec je bil Jo- sef Ervvein. Povedal je, da so pri delu komiteja sodelovali trije strokovnjaki in deželni predsednik ter utemeljeval predlog. Ni več govoril o pouku nemščine v smislu Steinerjevega predloga temveč o nemščini kot učnem jeziku. Navedel je zahteve naštetih občin ter omenil, da se v številnih sloven- skih občinah javlja odpor proti plačevanju doklad za šole, ker se ne uči v nemščini. Rekel je, da v Celovcu obiskuje nemške šole nad 200 otrok iz vseh slovenskih delov dežele. Potem je navedel ^ n. o. m., 12. seja, str. 224 - 240. 88 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino posebne vzroke, zakaj se Slovenec uči nemščine: "Več kot tisočletje je preživel v sosedskem prija- teljstvu z Nemcem, z njim je delil usodo, v Nemcu je spoznal dobrega poštenega soseda; zaradi po- treb dnevnega življenja, po trgovini in prometu je v vsem in z vsem navezan na promet z Nemcem in tako je zaradi materialnih interesov prisiljen, da se nauči nemškega jezika. Seveda pa so ti interesi in te potrebe oboje- stranske in zato se tudi Nemci pogosto učijo slo- venski jezik, toda v razmerju obeh jezikov bo prednost na Koroškem vedno na strani nemščine in sicer preprosto zaradi tega, ker priučenje nem- ščine nudi Slovencu (dem Wenden) praviloma vsoto prednosti, ki se Nemcu z priučenjem slo- venšane ne nudijo. Slovenec na Koroškem noče, da mu je meja njegove občine - tudi meja sveta; to pa mu do- mala je brez znanja nemščine." Govoril je o tem, da mora imeti velika država državni jezik; ni dopuščal dvoma, da je to lahko le nemščina, ki je jezik znanosti, jezik uprave, služ- beni jezik vojske in ki je gibalo prometa, industrije ter trgovine in obvlada vso srednjo Evropo. Slo- venščini je pripisal mesto le še pri verouku, s po- močjo nemškega učnega jezika naj bi se slovenski otroci tam, kjer bi imeli možnost občevanja v nem- ščini tudi zunaj šole, naučili nemščine v dveh letih, ostali pa naj bi se nemščine naučili naj- kasneje v šestih letih. Poudarjal je, da nemški učni jezik želijo prav slovenske (vindiš) občine in svaril pred negativnimi posledicami, če njihovih želja ne bodo upoštevali. Poslanec Tschabuschnigg, prav tako iz vrst veleposestniške kurije, je polemiziral proti načelu, da naj bi bil učni jezik pri osnovnem pouku materinščina otrok, in zagovarjal načelo, da naj poteka v jeziku, ki ga otrok odnosno njegovi starši izberejo in da naj bi tozadevno imele odlo- čilno besedo občine. Občine naj bi imele pravico izbire med deželnima jezikoma. Dopuščal je, da na tak način ne bo možno ustreči željam manjšin, "toda povsod in predvsem v javnem življenju se morajo manjšine naučiti, da se podredijo odločitvi večine". Dotaknil se je pojavov asimilacije, govoril o vlogi duhovščine in vrednotil oba jezika. Po- slanec Franc Novak, zastopnik kmečke kurije veli- kovškega okraja, je omenil zapostavljanje sloven- ščine v predmarčni dobi in govoril o slovenskem narodnem preporodu po marčni revoluciji, obža- loval, da se je nemščina izrinila iz slovenskih šol in zagovarjal univerzalni jezik. Slovensko prebival- stvo zaradi uporabe nemščine ne bi izgubilo na- rodnosti. "Slovenci Koroške ostanejo Slovani, četu- di govorijo nemško, tako kot ostanejo Slovani Slo- venci Istre in Dalmacije, tudi če govorijo italjansko in so si prisvojili italijansko kulturo," je povedal Novak. Drugi poslanec velikovškega okraja, izvo- ljen v kmečki kuriji, Josef Schwab je skušal vzeti Slovencem strah pred germanizacijo in raznaro- dovanjem v primeru uvedbe nemščine. Na osnovi primerov in izkušenj je menil, da tisti, ki se učijo več jezikov, za svoj narod nikakor niso izgubljeni. Poslanec Josef Mayer se je zavzemal za ločitev cerkve in države ter za pravice občin v šolskih zadevah - pri imenovanju učiteljev in izbiri učnih predmetov. Kot virilist je krški škof Valentin Wiery naredil vtis, da bo ustregel volji večine. Poslanec Steiner, ki je vso debato sprožil, je poudarjal po- men nemščine za Slovence na Koroškem, naspro- toval načelu, da naj bi bil jezik v cerkvi tudi učni jezik v šoli, izpostavljal koristi znanja nemščine, se obrnil proti samovolji duhovnikov ter razpravljal o nemščini kot svetovnem jeziku. Močno je kritiziral konkordat, zlasti pa dve odredbi ordinariata, ki sta po njegovi oceni protežirali slovenščino, in ju označil kot povzročiteljici ignorance in intolerance, kar da je privedlo do narodnostnih trenj v neka- terih občinah. Seveda ni pozabil omeniti, da sta oba naroda v deželi skozi stoletja v miru živela skupaj. Posebno je še poudaril potrebnost nem- ščine v primeru nadaljnjega šolanja. Nazadnje je deželni zbor sprejel soglasen sklep, da je treba željam občin po možnosti ustreči. V tej zvezi je bil v deželnem zakoniku objavljen razglas, ki je urejal uporabo nemščine kot učnega jezika na ljudskih šolah slovenskih občin. Ta razglas je temeljil na odredbi državnega ministrstva z dne 29. junija 1865 in določal, da se mora verouk poučevati v slovenščini, ostale predmete da pa je treba v enaki meri poučevati v nemščini in slovenščini. Ministr- stvo je bilo prepričano, da s tako ureditvijo namen ljudske šole kot versko-nravne vzgojne ustanove ni ogrožen, seveda pod pogojem, da učitelj v potrebni meri obvlada oba jezika.'' Razprava v koroškem deželnem zboru konec leta 1866 je že nakazala razvojno smer osnovnega šolstva na južnem Koroškem v naslednjih deset- letjih. Nihče od poslancev se ni zavzel za slovenski učni jezik, slovenskega narodnega poslanca v celem 37 članskem zboru ni bilo. Podrejenost slovenščine je sledeči državni zakon o ljudskih šo- lah še okrepil. Izbiro učnega jezika je prepustil de- želnemu odboru, v katerem koroški Slovenci nikoü niso mogli dobiti zagovornika svojih narodnih zahtev. Tako so vse peticije, zahteve ter sklepi slovenskih občin za večje upoštevanje slovenščine v ljudski šoli odnosno za uvedbo slovenskega učnega jezika, ki so se vrstile vse do pričetka prve svetovne vojne, ostajale neučinkovite. Okrajne in deželne oblasti so mojstrsko izigrale narodno za- vedno in narodno indiferentno slovensko prebi- ^ Landesgeselz- und Verordnungsblalt für das Herzog- Ihum Kärnten, lelo 1867, sir. 19n. 89 12 KRONIKA ,5 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 valstvo na Koroškem. V deželnem zboru so malo- številni slovenski poslanci zaman zahtevali narod- no enakopravnost na šolskem področju. Večina se je lahko zanašala, da bo proti slovenskim zahte- vam nastopil ta ali oni poslanec, izvoljen tudi z glasovi s slovenskega etničnega ozemlja. Slovenščina je našla prijazno mesto le na malo- številnih ljudskih šolah na Koroškem. Zlasti je pri- manjkovalo narodno zavednega in jezikovno usposobljenega učiteljstva. Redki slovenski učitelji so zapuščali Koroško, njihov položaj pa je pogosto oteževalo tudi nerazumevanje koroških slovenskih politikov za njihove socialne in poklicne probleme. Razhajanja v političnih pogledih ne bi bila ne- premostljiva, če jih ne bi načrtno in dosledno po- glabljalo nemško nacionalistično časopisje in neka- teri politiki nemške večine v deželi. Prizadevanja zlasti koroških Slovencev za časa monarhije za večjo enakopravnost slovenščine, od- nosno za slovenski učni jezik na osnovnih šolah je sintetično prikazal Peter Novak. Svoji razpravi je priobčil številne dokumente iz tega časa.^ Raz- pravo k tej tematiki je objavila tudi Maria Kurz.^ Omenili smo le dve razpravi zadnjih let, brez težav pa bi lahko našteli še vrsto diplomskih na- log, ki obravnavajo zgodovino utrakvistične in zatem dvojezične osnovne šole na Koroškem. Z nazivom "utrakvistična šola" smo se dotaknili pojma, ki ima za koroške Slovence izrazito nega- tiven predznak. V strokovni literaturi najdemo pozitivne interpretacije pojma, v koroški inaaci pa ima predvsem negativne. Za ministrstvo za uk je bil značaj utrakvizma ta, "da na neki šoli poučujejo posamezne predmete, pouk jezikov pri tem ni upoštevan, v enem, druge predmete pa v drugem učnem jeziku, ali pa da je učni jezik za en in isti predmet v posameznih razredih šole različen in da je taka ureditev obvezna za vse šolanje".^'^ Zgo- dovinar Gerald Stourzh ocenjuje, da so utra- kvistične šole odprle vrata za poklicno in socialno napredovanje, "vendar so obenem povzročile mo- čan vrtinec nacionalne asimilacije".^^ Utrakvizem je v svojih spominih negativno ocenil koroški slo- venski politik Franc Petek: "Utrakvistična šola, kot se je razvila na Koroškem, nikoli ni imela namena, da bi gojila slovenščino in slovensko kulturo. Ni- koli ni bila kaj drugega kot specifična oblika prehoda k nemški šoli. ... Nastala je preprosto zaradi tega, ker je bila zaradi jezikovnih razmer na Peter Novak, Schulgesetzgebung und Minderheiten, di- sertacija, Gradec 1990. Maria Kurz, Zur Lage der Slowenen in Kärnten. Der Streit um die Volksschule in Kärnten 1867 - 1914 (= Das Kärntner Landesarchiv Bd. 17), Klagenfurt 1990. dt. po P. Novak, str. 149. Gerald Stourzh, Die Gleichberechtigung der Natio- nalitäten in der Verfassung und Verwaltung Öster- reichs, Wien 1985, str. 178. južnem Koroškem potrebna, kajti ljudje dejansko niso znali nemško. Posledica njenega obstoja je bila, da so se šole razlikovale od občine do občine. O utrakvistični šoli kot enotnem tipu na Koroškem pravzaprav ne moremo govoriti."^^ Glede položaja slovenščine na koroških šolah pravi Teodor Domej: "Načelo o materinščini kot učnem jeziku na Ko- roškem pravzaprav nikoli ni bilo uveljavljeno. Nemščina je tudi v slovenskem ali dvojezičnem delu Koroške vedno imela močno prevladujoče, včasih pa tudi izključno mesto. Šola je veljala za pomembno učilnico nemščine kot glavnega in pre- vladujočega jezika v družbenem življenju Koroš- ke."^^ Funkcijo tega šolskega tipa opisujeta zgodovinarja Haas in Stuhlpfarrer takole: "Suvere- no uporabljen instrument za preprečitev nacional- ne emancipacije koroških Slovencev je bila tako imenovana utrakvistična, se pravi dvojezična ljud- ska šola na Koroškem."^'^ Slovenski poslanci so v koroškem deželnem zboru večkrat govorili o gos- podarski zaostalosti južne Koroške. Vzroke so vi- deli v neenakomerni porazdelitvi deželnih sredstev na razne predele dežele, deloma tudi v neenakem subvencioniranju kmetijstva, predvsem pa v šol- skem sistemu, ki je materinščino velikega dela koroškega prebivalstva odrival na skrajni rob in s tem zaviral njegov vsesplošni družbeni razvoj. Ob pričetku zadnjih dveh desetietij monarhije odnosno okoli 1893 je bil osnovnošolski sistem, kot je bil na voljo koroškim Slovencem, že izoblikovan. Slovenščina je bila v najboljšem primeru učni jezik v prvem letu šolanja, ponekod še v drugem letu, na posameznih šolah pa so jo degradirali na stop- njo pomožnega jezika že v prvih mesecih šolanja slovenskih otrok. Od tretjega šolskega leta naprej so sicer obvezne slovenske tedenske ure obiskovali le redki šolarji. Kako so vplivale na šolski uspeh poletne šolske oprostitve, še ni raziskano. Na izrazito agrarnem področju južne Koroške v po- letnih mesecih za otroke, stare 13 odnosno 14 let, ne moremo govoriti o nekem urejenem šolanju. V sodobni publicistiki najdemo tudi za slovenski del dežele polno zapisov, da so posestniki svoje otroke pošiljali v šolo, za obroke poslov pa pridno izpo- slovali oprostitve od pouka in jih potem izkoriščali kot brezplačno delovno silo. To izkoriščanje so po prvi vojni v koroškem deželnem zboru bičali zlasti socialni demokrati in končno dosegli prepoved vsake vrste oprostitev od pouka. Preden se lotimo šolskih razprav v koroškem deželnem zboru v zadnjih dveh desetietjih obstoja Franc Petek, Iz mojih spominov, Ljubljana - Borovlje 1979, str. 143 in 148. Teodor Domej, v: Unesco Glasnik, The Unesco Courier, Ljubljana, št. 1/1994, str. 50. Hanns Haas, Kari Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen, Wien, str. 15. 90 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensico Icrajevno zgodovino monarhije, poglejmo kako je odmeval med Slovenci na Koroškem boj za slovenske vzporednice na celjski gimnaziji. Koroški slovenski list "Mir" je boj za slovenske paralelke v Celju pozorno spremljal. Vesti o tem je prinašal v rubrikah Politični pregled, Novičar in Glasovi nasprotnikov. Tako je 28. februarja 1894 poročal, da je na celjskih latinskih šolah vpisanih 238 slovenskih in 127 nemških dijakov ter spraševal: "Kdaj bodo vendar v Celju napravili slovenske paralelke?"!^ Ko je list "Kärntner Nachrichten" negativno pisal o sloven- skih paralelkah v Celju, ga je "Mir" zavračal z ugo- tovitvijo, da se za slovenske paralelke v Celju borijo Slovenci že leta, in naj sedi v poračunskem odseku katerikoli Slovenec, vsak se bo moral potegovati zanje, "ker mu mora znano biti, da je to nujno potrebno in da to zahteva celi slovenski narod".^^ Ob priložnosti proračunske debate je list hudo kritiziral tudi govor ministra Madejskega. Ministru je očital, da zagovarja teorijo o superiomih in inferiornih narodih. Poročal je tudi o številnih shodih, ki so jih prirejali nemški nacionalci na Koroškem in na katerih so sprejemali gostobesedne resolucije proti ustanovitvi slovenskih vzporednic. Tak shod je potekal tudi v Velikovcu.^^ Ko je finančni minister v državnem zboru predložil pro- račun, je "Mir" zapisal, da je zavoljo slovenske gim- nazije v Celju še zmeraj dosti prepira. Vedel je povedati, da bodo nemški liberalci glasovaU proti in, da to zadržanje ostro kritizirajo poljski listi. Povzel je tudi poročila listov iz "rajha", ki so poročali o tem, "da se je iz take muhe, kakor je spodnja gimnazija cel slon naredil, kterega se bojijo vse stranke".'^ Med drugim je list poročal tudi o shodu katoliško-političnega društva v Konjicah, na katerem je govoril poslanec Robič. Zborovalci so izrekli zaupnico poslancema Vošnjaku in Robiču in njima naročili, naj izstopita iz koalicije, če se ne dovolijo slovenske paralelke.'^ Poročal je tudi, da se slovenske občine pridno potegujejo za slovensko gimnazijo v Celju in po pisanju vladnega "Frem- denblatta" sklepal, da bodo Slovenci to gimnazijo tudi dobili. Obenem je povzel novejša poročila in na njihovi osnovi sklepal, da take gimnazije ne bo. V takem primeru pa naj bi slovenski poslanci zapustili vladno koalicijo.^o Sredi julija 1895 je "Mir" zapisal, da je med nemškinu liberalci in nacionalci veliko "javkanje in tugovanje". Vzrok je videl v tem, da je državni zbor s 173 glasovi proti 143 potrdil, da se ustanovi spodnja slovensko-nemška gimnazija v Celju. Zapisal je, da se je za slovensko pravico toplo }^ Mir XI1I/1894, št. 6, str. 29n. 1° n. o. m., št. 9, str. 42. ti n. o. m., št. 15, str. 73 in št. 16, str. 77n. ]l n. o. m., št. 30, str. 143. 11 n. o. m., št. 33, str. 156. 2" Mir XIVA895, št. 8, str. 40. potegnil katoliški nemški kmečki poslanec Kal- tenegger, ki so ga nemški liberalci in nacionalci grdo zmerjali. S Slovenci so glasovali nemški kon- servativci, Mladočehi, Poljaki in Rusini, je zapisal "Mir" in ob tej priložnosti izrazil upanje, da bo ostala večina, ki se je pri tej priložnosti pokazala, vedno skupaj, pa bo šlo vse bolje.^' Že pri izvolitvi državnega poslanca za volilni okraj Šmohor - Spittal 28. avgusta 1894, pri kateri je s slovensko pomočjo zmagal krščansko socialni kandidat Jo- hann Peltier iz Rennwega, je "Mir" zapisal, da Slovenci pričakujejo, da jim bo poslanec pravičen in naklonjen v važnih vprašanjih.^^ Peitier je v držav- nem zboru z drugimi konservativci glasoval za slovensko-nemško spodnjo gimnazijo v Celju. S tem si je nakopal hudo sovraštvo nemških libe- ralcev in nacionalcev. Liberalne občine na Ko- roškem so mu pošiljale "grda pisma", nezaupnice in nemško liberalno časopisje ga je ostro napadalo. Seveda je slovenski list branil nemškega konser- vativnega poslanca in svoje bralce ob tej priložnosti obvestil tudi o narodnostnih razmerah v Celju in o narodnostnih razmerah na tamkajšnji gimnaziji.^^ Nekatere slovenske obane na Koroškem pa so naslovile zahvalo na vse poslance, ki so glasovali v državnem zboru za slovenske paralelke.^'^ Koroška poslanca Franz Kirschner in Karl Ghon sta v dr- žavnem zboru glasovala proti paralelkam, s tem sta pa po "Mirovi" oceni pokazala svoje zagrizeno so- vraštvo proti vsem, kar je slovenskega. Poslanca Rainer in Moro, ki sta bila izvoljena od Nemcev, sta pokazala po pisanju "Mira" manj sovraštva do Slovencev, ker sta se glasovanja vzdržala.^^ Po odločitvi je list pisal o velikem veselju po vsej savinjski dolini, ko se je zvedelo, da je v državnem zboru potrjena slovenska gimnazija v Celju.^^ V edinem daljšem uvodniku k tem vprašanju je "Mir" zapisal, da nasprotniki ne bi mogli huje kričati niti ne v primeru ustanovitve slovenskega vseučilišča. Pozitivno odločitev je označil kot tolažbo za Slo- vence in povedal, da sme celjska zmaga Slovence navdajati z veseljem, nikakor pa se z njo ne morejo zadovoljiti. V tej zvezi je pisal o nadaljnjem šolskem boju za srednje šole na Tržaškem in Goriškem ter o potrebnih strokovnih šolah na Slovenskem in o osnovnih šolah na narodni podlagi na Koroškem.-^^ Konec avgusta 1895 je "Mir" poročal, da bodo 1. razred v Celju odprli že jeseni.^^ Svoje bralce je informiral tudi o prizadevanjih Nemcev, da v Celju postavijo dijaški dom, obrtno društvo in nemški 21 n, o. m., št. 20, str. 91. 22 Mir XIII/1894, št. 24, str. 111. 23 Mir XIV/1895, št. 22, str. 99. 24 n. o. m. 25 n. o. m., št. 21, str. 95. 26 n.o.m. 27 n. o. m., št. 22, str. 97. 28 n. o. m., št. 24., str. 108. 91 KRONIKA , 5 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 dom.-^^ Izrazil je upanje, da bodo savinjski rodoljubi v Celju ustanovili svoj dijaški dom in tako zaščitili slovenske dijake.-^'' Otto Steinwender je skušal za nemški dijaški dom v Celju izposlovati v koroškem deželnem zboru posebno subvencijo.-" Finančni odbor je prošnjo obravnaval in poročevalec odbora je deželnemu zboru predlagal, da zbor dodelitev subvencije odkloni z utemeljitvijo, da podpira samo deželane. Steinwender je sicer skušal s ponovnim posegom revidirati mnenje odbora in poslancev, vendar ni uspel. Konec septembra 1895 je "Mir" poročal, da je bilo v prvi razred slovenske gimnazije v Celju sprejetih 89 učencev, v prvi razred nemške gimnazije pa 67, obenem pa da je bil opuščen pri- pravljalni razred, ker se je za njega prijavilo samo 6 učencev.32 Ljgt je poročal tudi o tem, da se morajo vsi sprejeti slovenski učenci stiskati v eni sami sobi, medtem ko se je razred na nemški gimnaziji delil v paralelki. Povedal je tudi to, da so se poslanci pritožili, vendar pa niso nič dosegli.-^-^ Sedaj pa se povrnimo h glavni temi našega razmišljanja. Kljub slabim izgledom, da bi kar koli izboljšali - razmerje političnih sil je bilo jasno in zadušljivo - so slovenski poslanci tudi v zadnjih dveh deset- letijh obstoja monarhije v koroškem deželnem zbo- ru stalno govorili tudi o "šolskih ranah" slo- venskega prebivalstva. Priložnost za posege so jim nudile v prvi vrsti generalne in specialne razprave ob sprejemanju vsakoletnega deželnega proračuna. Kar uvodoma lahko povemo, da so slovenski po- slanci zelo redko glasovali za postavko o šolskih izdatkih, medtem ko so pogosteje glasovali za druge postavke deželnega proračuna. V primerih, da so odklonili celoten proračun ali pa le posa- mezne njegove postavke, so pogosto kot edini vzrok navedli nezadovoljivo stanje na šolskem področju. Razprava o deželnem proračunu za leto 1894 je poslancu Francu Muriju nudila priložnost, da je utemelil odklonitev postavke za šolstvo. Izjavil je, da šola v slovenskih krajih Koroške še ni deležna tiste pozornosti, ki ji po zakonu pripada ter na- daljeval, da se bodo Slovenci trudili, da bodo na postavni poti končno dosegli svojo pravico.^"* Pri debati o deželnem proračunu za leto 1895 se je pri generalni razpravi oglasil k besedi glede šolstva Gregor Einspieler. Rekel je, da slovenska poslanca iz znanih razlogov ne moreta glasovati za proračun in za priznanje ter zahvalo deželnemu šolskemu svetu; zahteval je verske ter narodne 2^ n. o. m., št. 22, str. 99. n. o. m., št. 25, str. 111. Protokoli, VII. zakonodajna perioda, 6. sesija, 21. in 24. seja, str. 451 in 432n. 32 Mir XIV/1895, št. 27, str. 119. 33 Mir, št. 31, str. 115. 3^ Protokoli, VII. zakonodajna perioda, IV. sesija, 14. seja, str. 347. Šole na podlagi člena XIX državnega temeljnega zakona in po načelih zdrave pedagogike. Pov- prašal je po usodi slovenskih peticij glede slo- venskega učnega jezika, povedal, da poučujejo na utrakvističnih šolah učitelji brez znanja slovenščine in se zavzel za slovenščino kot obvezen predmet na celovškem učiteljišču. Za zaključek pa je rekel: "Tendenca takega ravnanja in trenutne jezikovne ureditve šole je očitno sistematično raznarodovanje slovenskega ljudstva po šoli, proti katerem bomo mi vselej protestirali, tako dolgo, dokler ne bodo izvedene zaželjene spremembe."-^ K besedi se je oglasil tudi škof Josef Kahn.36 Zavzel se je za konfesionalno šolo ter zagovarjal delo katehetov, ki da v ogromni večini v redu opravljajo verouk. Glede nacionalne problematike pa je dejal, da se mora najti modus, ki bo za- dovolil narode, poudaril načelo, da je prvi pouk možen le na osnovi materinščine in rekel, da Slovenci vendar ne odklanjajo, da bi se učili nemščine. Sam je ugotovil, da se je premalo po- svetil drugemu deželnemu jeziku. Ker je Otto Steinwender očital duhovnikom, da zaradi politične agitacije ne opravljajo svojih dolžnosti in da pri agitaciji za klerikalno sh-anko hujskajo, ga je škof zavrnil in rekel, da je vsakemu prosto, da izrazi svoje mišljenje. Poslanec Jakob Plawetž37 je v tej zvezi omenjal občinske volitve v velikovškem okraju in agitacijo duhovnikov ob tej priložnosti. Spraševal je, ali duhovniki nimajo drugega dela, kot tega, da se vozijo naokoli in agitirajo. V interesu miru in vere bi si tudi duhovniki morali prizadevati za disciplino. K besedi se je oglasU še Franc Muri38 in ugotovil, da so posebno nekateri gospodje v visoki zbornici zelo nestrpni do Slo- vencev in do njihovih predstavnikov v hiši. Rekel je, da Slovenci vendar niso brezpravna, priseljena banda: "Zahtevamo iste pravice, ki jih naši nemški sodeželani v deželi takorekoč samoumevno uživa- jo." Slovenska duhovščina da je osovražena zato, ker pač vodi ljudstvo. V obratnem primeru bi imeli nasprotniki s Slovenci lahek opravek. Deželni šolski nadzornik Josef Gobanz39 se je_ ponovno skliceval na ljudsko voljo ter povedal: "Če namreč pristanemo na princip, da se naj na šolah uči in poučuje tudi v nemščini, so po zakonu poklicane edinole šolske oblasti, da izvedejo nadaljnje ukre- pe in ugotovijo, kako naj se to izvede in ne vsakdo, ki misli, da je v šolskih zadevah najbolj modro njegovo mnenje." Leta 18% je o šolski postavki deželnega pro- 3^ n. o. m., v. sesija, 14. seja, str. 236n. 3° n. o. m., str. 244-246. 37 n. o. m., str. 247n. 38 n. o. m., str. 248n. 39 n. o. m., str. 249. 92 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino računa prvič poročal Otto Steinwender^o ej^- spieler^l je povedal, da ne misli razburjati duhov, da pa bosta z Murijem zavrnila predlog in da pri šolskem vprašanju zagovarjata ista stališča kot zadnja leta. Šola naj ne bi bila jezikovna vadnica, temveč vzgojna ustanova, in podlaga vsake vzgoje je verska šola. Kritiziral je tudi jezikovno ureditev šol, ki da se ni spremenila v ničemer. Zanikal je, da bi imeli Slovenci ljudske šole, kajti "ljudske šole brez materinšane si ne moremo zamišljati". Škof Josef Kahn42 jg jgig]^ ^^^^^ končno mir v naši deželi in našel se bo vendar na- čin, s pomočjo katerega bo mir možno zagotoviti." Zavzel se je za učenje slovenščine ter za slovenski učni jezik "v tem ali drugem predmetu". Pri proračunski debati leta 1897 so se pri po- stavki deželnega šolskega fonda oglasili k besedi vsi trije slovenski poslanci. Franc Muri^S je po- vedal, da slovenski poslanci ne morejo glasovati za predlog finančnega odbora, ker šole v slovenskih delih dežele ne odgovarjajo potrebam, utrakvi- stične šole pa je označil kot nemške učne usta- nove. Zahteval je ljudske šole s slovenskim učnim jezikom in z nemščino kot predmetom na višjih stopnjah. Deželni predsednik Schmidt-Zabierovv^^ mu je odvrnil, da je šolska oblast povsod tam, kjer so občine to zahtevale, vpeljala slovenske šole, konkretno v Šentjakobu v Rožu, na Jezerskem, v Globasnici in v Smihelu. Zagovarjal pa je tudi ureditev ostalih šol in menil, da je na Koroškem slovensko prebivalstvo pogosto navezano na nem- ščino in da šole odgovarjajo potrebam. Škof Josef Kahn^^ je zagovarjal začetni pouk v slovenščini in nedoločeno menil, da naj se mu potem pridruži nemški, vendar je tudi predlagal, da se slovenski učni jezik ohrani pri nekaterih predmetih skozi vse razrede. Odločno se je zavzel za ponovno uvedbo verske šole. Na to zahtevo je navezal Franc Grafenauer,'*^ ]^ jg rnenil, da so šole sicer boljše kot v starih časih, in nadaljeval: "Ljudje so pametnejši, pa vendar ne boljši. Zakaj? Prvič, ker je v naših šolah premalo verouka." Zahteval je, da naj celotni pouk sloni na krščanskem duhu, govoril je proti osemletni šoli. Namesto nje je za- hteval šestietno z odpravo vseh oprostitev v poletnih mesecih ter uvedbo štiriletne nadaljevalne nedeljske šole; zavzel se je tudi za delno pravico fizičnega kaznovanja učencev. Pridružil se je torej konzervativnim nazorom kneza Lichtensteina od- nosno konservativnih krogov v monarhiji. Ta na- 40 n. o. m., VI. sesija, 22. seja, sir. 495 - 498. 41 n. o. m., sir. 498n. 42 n. o. m., sir. 500. . 43 Protokoli, VIII. zakonodajna perioda, I. sesi)a, 22. seja, sir. 486. 44 n. o. m., sir. 486n. 45 n. o. m„ sir. 487. 46 n. o. m., sir. 487 - 489. Čela je z določenimi modifikacijami zagovarjal vso zakonodajno dobo. Glede učiteljev pa je poudaril: "Gotovo cenimo učitelje. Ni tako, kot se nam očita, da bi bili sovražni učiteljem ali celo šoli. Za- htevamo le, da vsak učitelj opravlja svojo službo in da se ne vmešava v nič drugega, kar ga ne briga. Kar pa zadeva nacionalno stališče, moram pove- dati, da se za učenje našega slovenskega jezika dejansko premalo stori." V imenu Slovencev se je zavzel za izobraževanje ob-ok v obeh jezikih, pri čemer naj bi nemščino učili na osnovi mate- rinščine. Gregor Einspieler4'' je spomnil deželnega predsednika, da se je šentjakobska občina morala trinajst let potegovati za realizacijo slovenske šole. Preciziral je slovenske želje z zahtevo, "da mora biti na šolah, ki so namenjene slovenski mladini, tudi na višjih razredih materinščina osnova po- uka"; za izobraževanje slovenskih učiteljev je pred- lagal posebne štipendije. Franc Grafenauer4° je pri proračunski razpravi leta 1898 v svojem govoru najprej zavračal trditve o superiornosti nemške kulture, menil, da slo- venski poslanci ne zahtevajo slovanske Avstrije, pač pa enakopravnost, ter skušal pomiriti tudi poslanca Lemischa z zagotovilom: "Da bi Slovenci za Koroško zahtevali enake jezikovne odredbe, kot so bile objavljene za Češko, nam ne pride na misel." Nacionalna prizadevanja omejujejo Slovenci na svoj del dežele in v tem delu zahtevajo tudi nacionalne pravice. Josef Luggin*^ je s svojimi iz- vajanji vnesel v razpravo nov aspekt. V jezikovnih naredbah je videl federalistična prizadevanja in taka je zavračal. Ni toliko važno, da človek doseže pravico v materinščini, važno mu je bilo le to, da pravico doseže. Gregor Einspieler^o je izkoristil priložnost in v deželnem zboru podal kratko vse- bino resolucij občnega zbora Katoliškega politične- ga in gospodarskega društva za Slovence na Ko- roškem, ki so se nanašale na splošno enako- pravnost koroških Slovencev; tako je indirektno odgovoril Lemischu s tem, da je slovenske na- rodne zahteve teritorialno in personalno točno opredelil. Seveda je na koncu večina deželnega zbora sprejela tudi predlagani protest proti vlad- nim jezikovnim naredbam na Češkem. Šolska razprava je dalje potekala v znamenju nameščanja stalnih okrajnih šolskih nadzornikov, pomembnega povišanja šolske postavke zaradi po- višanja števila razredov ter šol in zavračanja čeških jezikovnih odredb. Poslanec Kari Ghon^l je opo- zoril tudi na slabo zdravstveno stanje šoloobveznih otrok in predlagal, da bi otrokom med poldanskim 47 n. o. m., sir. 493. 4° n. o. m., II. sesija, 16. seja, str. 384 - 386. 49 n. o. m., str. 386n. 50 n. o. m., str. 388n. 51 n. o. m., 19. seja, str. 436. 93 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 odmorom povsod nudili toplo juho. Franc Grafe- nauer^^ je, kot so to počeli slovenski poslanci vsa leta poprej, povedal, da slovenski poslanci odkla- njajo postavko proračuna zaradi nezadovoljive ureditve šol za koroške Slovence. Govoril je proti obstoječemu sistemu in menil, da o tem med Nemci in Slovenci ni dvojnega mnenja, temveč da koroško ljudstvo vidi, da sistem osnovne šole na Koroškem nujno potrebuje spremembe. Zahteval je, da se v šolski sistem vnese več verskega duha, ponovno se je obregnil ob osemletno šolsko ob- veznost, ponovil zahtevo po šestletni šolski obvez- nosti z izključitvijo vsakega dispenza v poletnih mesecih ter zahteval štiriletno nedeljsko šolo. Nato je prešel na narodne zahteve koroških Slovencev na šolskem področju, priznal, da je znanje nem- ščine za Slovence na Koroškem eksistenčnega po- mena, ter menil, da ni nobenega pametnega Slo- venca na Koroškem, ki bi rekel, da ne mara in ne rabi nemščine. Vsi se strinjajo, da morajo biti njihovi otroci deležni tudi pouka v drugem de- želnem jeziku. Vprašanje je le, po kateri poti naj se to zgodi: "Zahtevamo najprej znanje materin- ščine in na podlagi te pouk v nemščini." Kritiziral je pomanjkanje slovenskih učbenikov, spraševal, kaj dobijo slovenski učitelji za to, da napravijo več kot nemški, glede na zatečeno stanje pa je vprašal, ali koroški Slovenci ne živijo v avstrijski Turčiji. Novi deželni šolski nadzornik Josef Palla^^ jg branil 84 utrakvističnih šol; označil jih je za zgledne tako kot poseben tip kot tudi glede njihovega uspeha. Zanimivo je, da je glede uspeha razlikoval med utrakvističnimi šolami velikovškega in celovškega okraja. Razliko v uspehu je pri- pisoval različnima metodološkima pristopoma pri poučevanju. V velikovškem okraju so učitelji sledili metodi prevajanja, medtem ko so v celovškem uporabljali govorno metodo, ki je bila po oceni nadzornika mnogo uspešnejša. Če bi hoteli zado- voljiti zahteve Slovencev, bi na Koroškem morali namestiti 170 učiteljev s popolnim znanjem slo- venščine, je izračunal Palla. Ocenil pa je, da na Koroškem ni 100 učiteljev, ki bi slovenski jezik popolnoma obvladali, ter povedal: "Z največjo težavo smo uspeli zasesti enorazredne utra- kvistične šole s slovenskimi učitelji; na dvo- in trorazrednih se moramo zadovoljiti s tem, da vsaj v prvi razred spravimo slovenščine zmožnega uči- telja. V drugem in tretjem razredu to ni več mo- goče, ker takih učiteljev pač ni." Leta 1899 je poslanec Franc Muri^^ spomnil svoje poslanske tovariše na osnovna pedagoška načela, da mora pouk potekati v materinščini otrok in da morajo učitelji jezik popolnoma obvladati. Pristavil je, da v slovenskih delih dežele poteka pouk pogosto v jeziku, ki je otrokom popolnoma tuj. Konkretno je imenoval šoli v Železni Kapli in v Podljubelju. Potem je kritiziral fakultativnost slo- venskih ur ter zaključil: "Prihajam do prepričanja, da merodajnim dejavnikom ni do tega, da bi slovenskemu prebivalstvu posredovali izobrazbo, temveč le do tega, da se slovensko prebivalstvo kakor mogoče hitro germanizira." Leta 1900 je poslanec Gregor Einspieler^^ ugo- tovil, da stara ureditev osnovne šole obstaja na- prej. 80 utrakvističnih šol je urejenih na način, da so praktično nemške. Na teh šolah so nameščeni učitelji, ki v večini ne obvladajo slovenščine. Nov aspekt je Einspieler vnesel v razpravo, ko je obrnil dolgoletna izvajanja poslancev večine in povedal, da je za dvig narodnega gospodarstva pob-ebna izobrazba v materinščini. V svojem odgovoru na izvajanja raznih poslan- cev večine je slovenski poslanec Grafenauer^^ naj- prej polemiziral proti telovadbi in risanju na os- novnih šolah podeželja in nato spomnil poslanca Matevža Orascha, da Slovenci ne zahtevajo ne slovenskih in ne nemških šol, temveč da želijo v prvih b-eh letih kot učni jezik slovenščino, v naslednjih letih pa naj bi se oba jezika poučevala obvezno. Osnovne šole naj bi bolj poglobile po- sredovanja osnovnih veščin. Govoril je tudi o nuj- nosti primernih učbenikov ter popravil svoje na- pačne izjave, češ da so slovenski učitelji kleče- plazcii. Pri proračunski razpravi leta 1902 je Gregor Einspieler^7 najprej citiral iz letnega poročila dežel- nega šolskega sveta za Koroško. To je poročalo, da na Koroškem delujejo štiri ljudske šole s slo- venskim učnim jezikom in da obstoja 83 utra- kvističnih ljudskih šol. O zadnjih je poslanec menil, da so utrakvistične le po imenu, v resnici pa so to nemške šole. Glavni namen ljudskih šol je nravno-verska vzgoja otrok, za utrakvistične pa je spet ugotovil, da skrbijo predvsem za učenje nemščine in zato niso šole z materinščino, ampak tujejezične šole. Na osnovi ocene Preschemovega Abecednika je dokazoval marginalno vrednost slo- venščine na teh šolah ter sumarično povedal: "Od leta 1868 je šolskim oblastem uspelo, da so z zlorabo želje prebivalstva po priučenju nemščine dale šolam sedanjo obliko, ki v začetku pravzaprav ni bila načrtovana, pri čemer ne gre toliko za priučenje nemščine, temveč gredo sb-emljenja bolj v smer, da se pri otrocih uveljavi nemščina kot pogovorni jezik." Ostreje je govoril poslanec Gra- fenauer,^^ ki je menil, da je za slovenske otroke na ^ n. o. m., str. 438 - 444. i ^3 n. o. m., str. 450 - 453. I n. o. m., III. sesija, 11. seja, str. 193n. 1 n. o. m., IV. sesija, 28. seja, str. 690n. ^ n. o. m., str. 700 - 703. " n. o. m., VI. sesija, 29. seja, str. 666n. ^ n. o. m., str. 667 - 675. 94 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino Koroškem šola kraj, kjer se šest let mučijo. Proti izdatkom za osnovno šolo ne bi imel nič, če bi bile utrakvistične šole dejansko tako urejene. Prvič se je dokaj nekvalificirano lotil tudi učiteljstva, o katerem je menil, da ima preveč prostega časa, negativno pa je ocenil tudi uspehe nadaljevalne šole. Zelo preprosto je menil, da bi polovico so- cialnih vprašanj rešili, če bi ljudstvu posredovali vero. Glede jezikovne ureditve utrakvističnih šol pa je menil, da so razlike med mnenji koroških Slovencev in večino samo v tem, v kakšni obliki naj bi se Slovencem posredovalo znanje nemščine. Proti nemščini na šolah ni govoril. Zavračal je "ljudsko modrost", da slovenski otroci slovenščino itak že prinesejo od doma in spraševal, čemu po- tem Nemci potrebujejo v šolah toliko nemščine. Ponovil je predlog, da naj bi se nemščina posre- dovala slovenskim otrokom na osnovi utrjene materinščine; zaradi tega je zahteval, da se inten- zivira in razširi pouk slovenščine na osnovnih šo- lah. Kritično je ocenil 46 strani slovenskega bese- dila Preschemovega Abecednika ter veliko število abeced, ki se jih morajo začetniki v prvem šolskem letu naučiti. V imenu slovenske stranke je zahte- val, da se v prvih treh letih poučuje na osnovnih šolah v slovenščini. Zelo ostro je ocenil delovanje bivšega ravnatelja celovškega učiteljišča Kna- ppitscha o katerem je menil, da je bila njegova upokojitev za deželo "dobro delo". Glede pomanj- kanja slovenskih učiteljev je pripisal krivdo učite- ljišču ter dejavnikom, ki take zavode vodijo. Menil je da starši niso krivi za tako stanje. Naznanil je, da bodo Slovenci sami nekaj ukrenili proti temu pomanjkanju, potem pa se bo kmalu videlo, ali je bilo to pomanjkanje umetno ali pa je bilo izraz dejanskih razmer. V tej zvezi je naznanil pričetek delovanja društva "Učiteljski dom". Menil je tudi, da slovenski otroci sicer berejo nemške tekste, da jih pa potem ne razumejo in jih tudi ne znajo obnoviti, ker vsebine ne zapopadejo. Tega pa je kriv ves sistem utrakvistične šole. Navedel je tudi zapostavljanje slovenske literature v šolskih knjiž- nicah, saj niso nikjer imele slovenskih knjig. O nazornem pouku, ki so ga šolske oblasti zelo pospeševale zlasti na utrakvističnih šolah pa je bil mnenja, da je ta prvi korak k ponemčevanju otrok. V poteku osme zakonodajne periode koroškega deželnega zbora se je v nastopih slovenskih, pa tudi nekaterih nemških konservativnih poslancev pokazalo, da opozicija v koroškem deželnem zboru ne gradi na neki solidni in strogi politični orga- nizaciji. Pa tudi med poslanci večine je prihajalo do nesoglasij oziroma različnih pogledov. Te po- manjkljivosti so bile pri enih in drugih najvidnejše v dolgotrajnih razpravah o volilni reformi. Slo- venski poslanci so stalno oponirali tudi sistemu osnovne šole v slovenskih delih dežele. V tej zakonodajni periodi je poslanec kmečke kurije Franz Kirschner predložil deželnemu zboru osnutek volilne reforme, ki so ga podprli tudi slovenski poslanci. Osnutek je predvideval večje število poslancev kmečke kurije, pač v soglasju s številom kmečkega prebivalstva in njegove dejan- ske davčne moči. Slovenski in tudi nekateri poslanci večine so to priložnost izkoristili in hoteli uveljaviti narodnostno homogenejše volilne okraje. Razprave, ki so potekale ob osnutku volilne re- forme, dopuščajo kratek pogled na nadaljnji delo- krog slovenskih poslancev v koroškem deželnem zboru. Prikazujejo tudi večinsko odklonilno stališče poslancev večine do enakopravnejšega položaja slovenskega prebivalstva. Poslanci večine, tudi tisti, ki so želeli biti najradikalnejši, pa so vsebinsko oklestili predlog volilne reforme in ga praktično zreducirali na najmanjši možni minimum. Pri tem se je zlasti Otto Steinwender trudil, da bi obveljala za slovensko stranko slaba razdelitev volilnih okolišev v kmečki in splošni kuriji, torej v kurijah, kjer so Slovenci sploh lahko upali na kak uspeh. V veleposestniški kuriji Slovenci nikoli niso imeli iskrice upanja na mandat, drugače je bilo to v mestni kuriji, kjer so se skušali v začeticu sedem- desetih let devetnajstega stoletja uveljaviti slo- venski liberalci. Nekaj časa je bil član deželnega zbora Franc Novak, izvoljen v mestni kuriji v Velikovcu, Pliberku in Železni Kapli. Nekateri po- slanci so ga šteb za pol slovenskega poslanca. Če- prav v deželnem zboru ni nikoli ugovarjal narod- nim zahtevam koroških Slovencev, pa se tudi ni nikdar zavzemal zanje. Strpno se je do slovenskih poslancev in njihovih zahtev vedel tudi poslanec Josef Luggin, dolgo časa prav tako poslanec mestne kurije, izvoljen v Velikovcu, Pliberku in Železni Kapli. Tudi kot poslanec veleposestva te svoje linije ni opustil, čeprav nikoli ni dopustil dvoma, da je nemško narodno in centralistično usmerjen in da kot tak nastopa proti vsem po- javom, ki bi utegnili oslabiti moč države. Med take ukrepe je prišteval tudi jezikovne naredbe, zato se je izrazil proti jezikovni enakopravnosti na Ko- roškem. Poslanec Piawetz, ki je bil izvoljen po odhodu Luggina v istem volilnem okolišu, pa je ponovno vehementno nastopil proti slovenskim narodnim zahtevam, kot so jih v osmi zakonodajni dobi izrazili v deželnem zboru Gregor Einspieler, Franc Grafenauer in Franc Muri. V tej periodi je svoje stališče do slovenskega narodnega gibanja v deželi izoblikoval tudi Arthur Lemisch. V začetku zakonodajne periode je uveljavil letne podpore Südmarki, posredno pa tudi nemškemu Schul- vereinu in južnoavstrijskemu Tumvereinu. Višina le-teh slovenskega poslanca Murija ni razburila, pač pa je stavil vprašanje po načelni upravičenosti takih podpor s strani dvojezične dežele. Neko- 95 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 ordinirano delo slovenskih poslancev so opazili hidi poslanci večine in to izkoristili pri razpravah o volilni reformi. Zanimivo je, da je Arthur Le- misch ob tej priložnosti predlagal za splošno kurijo nacionalno zaokrožene volilne okoliše, seveda v prepričanju, da tudi v slovenskem ne bo izvoljen narodno zaveden poslanec. Na primeru teh raz- prav tudi lahko rečemo, da poslanec Franc Muri ni pravilno ocenil razpoloženja med poslanci večine in tudi ne javnega razpoloženja, ki se je nagibalo k uveljavitvi splošne, enake in tajne volilne pravice. Na osnovi njegovih posegov v deželnem zboru lahko povemo, da se je koncentriral na praktične strani življenja in imel v ospredju kmečke interese ali to, kar je pod temi pojmoval. Zanimale so ga še komunikacije in uravnava hudournikov in druga gospodarska vprašanja, v narodnem pogledu pa vprašanje šole in tu omejeno na učni jezik. Gregor Einspieler je imel tesnejše povezave z nemškimi konservativci, njegove narodnopolitične zahteve so bile širše, občasno pa je bil pri teh zahtevah nedosleden. Zelo redko je v deželnem zboru spre- govoril o drugih kot o narodnostnih zahtevah, če pri tem ne upoštevamo cerkvenih odnosno verskih vprašanj. Najširšo dejavnost je razvil v tej za- konodajni periodi poslanec Franc Grafenauer, ki je pozornost svojih kolegov zbudil na začetku zase- danj, ko je zahteval natis slovenskih protokolov zasedanj deželnega zbora. Prav ob tem se je izka- zalo, da večina, ki je postala bolj nemško nacio- nalna, v nobeni obliki ne bo ugodila slovenskim narodnim zahtevam. Grafenauerju so politični na- sprotniki v deželnem zboru priznavali izreden dar govora in razpravljanja in ga ocenili kot enega izmed najboljših govornikov iz vrst poslancev kmečke kurije. V poteku zakonodajne periode je Grafenauer svojo kritiko narodnopolitičnih razmer na Koroškem zaostril. Bil je odločen pristaš šest- letne šolske obveznosti in je tako prišel v ostro nasprotje z učiteljstvom; to se ni kazalo toliko pri njegovem delu v deželnem zboru, temveč v ko- roški slovenski in nemški publicistiki. Pri tem so mu nekateri poslanci večine podtikali trditve, ki jih v deželnem zboru ni nikoli izrekel. Interpretacija njegovih izvajanj glede učiteljstva in šolstva v deželnem zboru, zlasti s strani poslanca Gustava Metnitza, je več kot problematična. Grafenauer se je proti tem interpretacijam in podtikanjem skušal braniti, vendar pa pri tem ni imel posebnega uspe- ha. Le redko je pavšalno kritiziral delovanje slo- venskih učiteljev ali učiteljev na utrakvističnih šo- lah. To pavšalno kritiko je na osnovi ugovorov poslancev večine ponovno relativiral in potem go- voril o konkretnih primerih. Dosledno se je zavze- mal za večje zastopstvo kmečkega prebivalstva v koroškem deželnem zboru, o splošni volilni pravici pa je govoril tudi kot o splošni človekovi pravici. Zato je javno kritiziral pomanjkljivo delovanje svo- jega slovenskega kolega Murija v odboru za vo- lilno reformo, čeprav je priznaval, da je bil v tem odboru Muri edini iz vrst opozicije. Njegova izva- janja so z vso ostrino in deloma tudi neprimerno zavračali nekateri poslanci večine; deželni šolski nadzornik Josef PaUa pa je slovenskemu poslancu priznaval kompetentnost na širšem šolskem pod- ročju, kar nenazadnje dokazujejo njegovi strokovni in stvarni odgovori na Grafenauerjeva izvajanja. Čeprav je Palla branil sistem utrakvističnega šol- stva, branil učitelje in učiteljišče, nikoH ni gene- ralno zavračal očitkov Grafenauerja, temveč odprto priznaval veliko pomanjkanje slovenskih učiteljev in primernih učberdkov ter drugih učnih pripo- močkov za slovenske odnosno utrakvistične šole na Koroškem. Poslanec Viktor Waldner^^ je odredbe glede šo- le, ki jih je Grafenauer navajal, v novi zakonodajni periodi imenoval kos papirja, prizadevanja za jezi- kovno enakopravnost pa zločin; pozival je, da deželni zbor z možato besedo ustavi hujskanje v deželi in ohrani njeno enotnost, da ne pusti uničiti te dragocene dobrine s pomočjo odredb po fetišu slovenizma in vindišizma ter izjavil: " Nimam za nikakršno veliko nesrečo za človeštvo, če postanejo slovenski kmetje Koroške postopoma bolj in bolj nemški in da nemščino, ki jo itak že znajo, še intenzivneje sprejmejo, kot je bil to slučaj dosedaj. Toda obraten proces ocenjujem kot nazadovanje." Po hudem porazu slovenske stranke pri dežel- nozborskih volitvah 1902 je ostal Franc Grafenauer edini slovenski poslanec v deželnem zboru. Kot tak je imel seveda težko stališče. Del poraza lahko pripisujemo novi ureditvi volilnih okolišev. Enoten volilni okoliš kmečke kurije velikovškega okraja je večina razdelila in tako močno prizadela slovensko gibanje. Grafenauer^" je v nadaljnji razpravi najprej govoril o tem, da je treba pregledati učbenike, in pojasnil, zakaj je glasoval proti povišanju učitelj- skih plač. Nihče mu namreč ni vedel objasniti, od kod naj bi dežela vzela potreben denar. Potem se je lotil razhajanja z deželnim šolskim inšpektorjem in rekel, da to obstoji izključno v besedi "utra- kvistično" ter nadaljeval: "Gotovo nobenemu ko- roškemu Slovencu ne bo prišlo na misel, da bo zase ali za svoje otroke zahteval čisto slovenske šole. Zdi se, da gospodje pri deželnem šolskem svetu pojma "utrakvistično" nočejo razumeti tako, kot si ga mi zamišljamo. Mi zahtevamo kot Slo- venci na Koroškem dejansko vseskozi uh-akvistične šole, ne zahtevamo pa delitev šol, tega nočemo! Kajti utrakvistično šolo razumem tako, da se otio- ^9 n. o. m., IX. zakonodajna perioda, I. sesija, 20. seja, sir. 481 - 483. ^'^ n. o. m., 34. seja, str. 854 - 859. 96 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino kom nudi pouk v slovenski materinščini in da je nemščina vpeljana kot obvezni predmet, da se otroci znajo, če so obiskali tri ali štiri leta šolo, izraziti v dejanskih pojmih nemškega jezika. ... Nismo proti, da se otroci uajo nemščine. Bili bi sovražnik naše mladine, če bi rekli, naša mladina naj se nemščine ne uči. Ne morejo (otroci, A. M.) se je pa učiti drugače kot pa na osnovi mate- rinščine." Strokovna izvajanja poslanca Rudolfa Mattersdorferja v poteku predhodne seje Grafe- nauerja niso odvrnila od tega, da ne bi spet ponovil nekaterih svojih starih tez. Ustavil se je pri regulaciji učiteljskih plač in hotel vedeti, od kod naj dobi dežela potrebna sredstva. Popolnoma je ignoriral mobilnost kmečkega prebivalstva tedanje- ga časa, ko je menil, da naj bi bili podeželski otroci v prvi vrsti orientirani na podeželje, da naj bi jih potemtakem tudi že v šoli navajali na življenje v agrarnih gospodarskih panogah. Zahteval je upo- števanje strokovne izobrazbe kmetijskega značaja na nivoju osnovne šole. Čeprav je vedel za veUko število otrok v družinah na podeželju in se je zavedel tega, da more na kmetiji ostati le eden, je kar naprej izhajal iz tega, da mora ostala mladina ubrati pot kmečkih poslov. Osnove elementarnega pouka na podeželskih šolah je videl v verouku, branju, pisanju in računanju. Zato se je obrnil proti številčnosti predmetov, ponovno zagovarjal šestietno šolo z obvezno nadaljevalno šolo, se zav- zemal za boljšo dotacijo slovensko usposobljenih učiteljev in v narodnostnem oziru kritiziral način poučevanja odnosno učni jezik na utrakvističnih šolah. Pri naslednji proračunski razpravi je poslanec Grafenauer^l glede postavke "izobraževanje" pou- darjal, da je najvažnejša izmed vseh. Govoril je o pomenu verske, narodne in patriotične vzgoje za razvoj vsakega posameznika in družbe. Predlagal je, da bi prepustili staršem odločitev glede osem- oziroma šestietne šole ter predlagal triletno nada- ljevalno šolo in še črtanje prostega dneva učiteljev. Konkretno je zahteval namestitev slovenskih uči- teljev na slovenskem ozemlju in uvedbo obvez- nega pouka slovenščine za slovenske dijake na učiteljišču in gimnaziji. Navedel je tudi nekaj pri- merov neupoštevanja slovenskih šolskih zahtev in zagovarjal narodno zavedne učitelje, ki jih je ostro napadala nemškonacionalna "Allgemeine Bauem- zeitung". Izvajanja slovenskega poslanca je zavra- čal poslanec Anton Wieser,^^ ki je menil, da naj bi Grafenauer končno že prenehal vsako leto nad- legovati deželni zbor z odvečnimi obtožbami, ki da prihajajo v deželo z onstran Karavank. Glede ver- skega pouka je rekel, da je vendar v rokah kate- ri n. o. m., II. sesija, 27. seja, str. 622 - 627. 62 n. o. m., str. 628 - 630. hetov in da poteka v slovenščini, branil je utra- kvizem in se pri tem skliceval na željo občin in vzdrževalcev šol. Poslanec Rudolf Mattersdorfer^^ je načelno zavračal Grafenauerjeve očitke, orisal pedagoško nezadovoljiv verouk in slovenskemu poslancu očital, da hoče obnoviti oblast župnikov nad učitelji. Glede patriotične vzgoje je menil, da je pri otrocih treba najprej zbuditi ljubezen do domačije, do domače vasi in do dežele, narod- nostne vzgoje pa se je dotaknil le kratko in menil, da je potrebna vsem. Ostro je zavračal izvajanja vseh konservativnih poslancev glede šolske obvez- nosti in poselskega vprašanja. Bičal je razvado na kmetih, kjer so šoloobvezne otroke pritegovali k težkim opravilom. Ocenil je, da bi z znižanjem šolske obveznosti to izkoriščanje še naraslo. Rekel je, da tak način življenja fizično in moralno uni- čuje mladino. V odgovoru je Grafenauer^^ rekel, da sprejema nekatera strokovna stališča Matters- dorferja, da pa za postavko proračuna zaradi narodnostnih razlogov ne more glasovati in ne bo glasoval. Deželni šolski nadzornik Josef Palla^^ je odgovarjal poslancu Grafenauerju in ocenil, da se v zadostni meri upošteva tako verska kot patri- otična vzgoja. Glede nadaljevalne šole pa je po- vedal, da o njej nič ne drži. Obvestil je poslance hidi o poletnih oprostitvah. Na Koroškem je imelo okoli 10.000 ob-ok tako možnost, oproščenih pa jih je bilo dejansko okoli 8.000. Pomanjkanje učiteljev, ki bi znali slovensko (v tem času jih je bilo okoli 140) je pripisal kar Slovencem samim in rekel, da pač sami ne skrbijo za dotok dijakov na učiteljišče. Poslanca Matevž Orasch^^ in Gustav Metnitz^^ pa sta zavračala konkretne Grafenauerjeve šolske tožbe kot neosnovane. Razprava o šolski postavki konec leta 1905 se je pričela z interpelacijami nemškonacionalnih po- slancev o slovenskih oziroma dvojezičnih tiskovi- nah, o vodenju matičnih knjig in o verouku na deklarirano nemških šolah. Franc Grafenauer^^ je glede šole praktično obnovil vsa svoja stališča prejšnjih let. Dodal je še kritiko, da nekateri okrajni šolski nadzorniki ne obvladajo slovenščine. Lotil se je tudi Preschemovega Abecednika, o katerem je rekel: "Imamo le jezikovno nekoliko pomanjkljiv Abecednik, ki ga je izdal okrajni šolski nadzornik Preschem. Ta ima 46 strani slovenskega teksta, na 47. strani se prične nemški tekst. Vsem bo jasno, da je nemogoče poučevati otroka, ki je slovenskega pokolenja, na osnovi tega "Abeced- nika", ki ima le 46 slovenskih strani. Razumevanja 63 n. o. m., str. 630 - 635. 64 n. o. m., str. 636n. 65 n. o. m., str. 637 - 642. 66 n. o. m., str. 642n. n. o. m., str. 644n. 68 n. o. m., III. sesija, 28. seja, str. 680 - 686. 97 12 KRONIKA , .5 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 ali znanja materinščina na osnovi tega edinega učbenika vendar ni mogoče pričakovati Gra- fenauer je na koncu kritiziral konkretno ureditev nekaterih šol, med drugimi tinjsko. Deželni šolski nadzornik Josef Palla^^ se je strinjal z Grafenauerjem, da je predmetnik osnov- ne šole preobširen, da so učbeniki za kmetijsko prebivalstvo neprimerni, obe pomanjklivosti pa je prevalil na centralne šolske oblasti ter nadaljeval: "Edino sredstvo (za izboljšanje, A. M.), ki ga je navedel gospod poslanec Grafenauer, je ustvaritev Berila kot nadaljevanje Abecedniku; tako Berilo za utrakvistične šole bi bilo vredno premisleka. Ven- dar, gospodje moji, v trenutku, ko bi v utra- kvistične šole prišlo slovensko Berilo, bi se značaj uktrakvistične šole, kakršna je in kot se je ob- nesela, prav gotovo izgubil." Zagovarjal je mnenje, da bi učbenike, ki so bUi že v uporabi za utra- kvistične šole, priredili s pripombami v slovenščini. V zvezi s šolo v Tinjah je nadzornik menil, da je takih šol od leta 1891 na Koroškem 28. Te imajo sicer nemški učni jezik, na prvi stopnji pa da uporabljajo Abecednik ter da prvi elementarni, nazorni in jezikovni pouk poteka v obeh jezikih. Četrto sesijo svoje devete zakonodajne periode je koroški deželni zbor pričel z razpravo o regulaciji učiteljskih plač. Grafenauer^*^ je prilož- nost izkoristil in uvodoma povedal, da privošči učiteljem ureditev plač, zakon pa je ocenil nega- tivno. Spet je obnovil vse svoje šolske zahteve z zanimivo varianto, da bi se šolska obveznost začela s sedmim letom in potem trajala brez vseh opro- stitev v štirinajsto leto. Predvsem pa se je zavzel za zmanjšanje števila predmetov in rekel, da "ljudska šola nima namena, da vzgoji profesorje in doktorje", to da je naloga drugih ustanov, potreb- no pa je ustvariti ljudsko šolo za ljudstvo. S tem bi odpravili vse nezadovoljstvo podeželskega prebi- valstva. Konkretno pa se je obrnil proti obstoju velikovške meščanske šole. Proti zadnjemu se je spet izrekel poslanec Otto Steinwender.^^ Povedal je, da meščanska šola pomaga ohranjevati me- ščanski značaj in koncentracijo malomeščanskih elementov in tako se gotovo ohranja nacionalni karakter (nemški, op. A. M.) mesta. Pri šolski postavki deželnega proračuna za leto 1908 se je slovenski poslanec Grafenauer^^ seveda spet oglasil ter se počutil nesrečnega, ker je moral govoriti kot edini opozicionalec. Omejil se je na osnovno šolo, glede meščanskih šol in gimnazij je bil po lastni oceni premalo podkovan, ter v bistvu ponovil zahteve iz prejšnjih debat. Ponovil je trdi- tev, da osnovne šole niso praktično urejene, da so učbeniki vsebinsko pomanjkljivi, ker ne prinašajo za kmečko prebivalstvo potrebnega znanja, zahte- val je praktično ureditev izobrazbe učiteljev. Kmečko prebivalstvo je po poslančevi oceni od šole v prvi vrsti pričakovalo, da nauči otroke os- novnih kulturnih tehnik, to je pisanja, branja in računanja, za vzgojo pa naj bi skrbela šola predvsem z veroukom. Učbenike in čitanke naj bi priredili na način, da bi mladina dobila potrebno praktično znanje za življenje na podeželju in na kmetih ter tako, da bi se pri mladini zbudil čut pabiotizma in ljubezni do domovine. Mimogrede je omenil močno izseljevanje iz Ziljske doline v Ameriko in vzroke tega videl deloma tudi v šol- skem sistemu. Seveda je zahteval ureditev os- novne šole na narodni podlagi, glede utra- kvističnih šol pa je menil, da so prava zmešnjava, v kateri se ne spoznajo niti učitelji. Navezal je na navodila raznih učiteljskih konferenc in omenil neenotne smernice glede trenutka, kdaj naj se prične z nemškim učnim jezikom oziroma s po- ukom nemščine. Spet je omenil predolgo šolsko dobo ter ponovno predlagal razširitev nadalje- valnega pouka vsaj na tri leta in odpravo šolskih oprostitev. Grafenauerju so odgovarjali poslanci Rudolf Mattersdorfer,'^^ Hans Angerer,^^ Wolfgang Dobemig,''^ Gustav Metnitz''^ in nadzornik Josef Palla.'''' Ta je povedal, da bi Grafenauerjeva za- misel praktične ureditve v večini primerov koristila le velikim kmetom in vaškim mogotcem. Palla, ki je dolgo časa sam reševal oprostitvene prošnje je ugotovil, da so zaprošali za šolske oprostitve prav veliki kmetje, pa ne za svoje otroke, temveč za otroke svojih poslov, za otroke svojih sužnjev. Retorično je vprašal, ali naj se to dovoljuje, da potem ti krogi izkoriščajo delovno silo otrok do skrajnosti. Zato je menil, da je osemletna šolska obveznost tudi neke vrsta zaščita mladine pred prezgodnjim izkoriščanjem, zaradi tega naj se obdrži. Pri razpravi o naslednjem proračunu je Franc Grafenauer^^ uvodoma poudaril pobebo po ljud- skih šolah, ponovil zahtevo po praktični ureditvi teh šol, ki naj bi se bolj prilagodile potrebam kmečkega prebivalstva, ter se zavzel za to, da se slovenski obroči poučujejo na osnovi materinščine. Bil je proti obsegu "teoretičnega pouka" in za raz- širitev verouka, na čigar osnovi šele je možen vsak zdrav napredek. Glede celovškega učiteljišča je rekel, da v njega vstopajo ljudje, da se izobrazijo, zapuščajo pa da ustanovo domišljavci. Gospo- n. o. m., str. 687 - 695. J}: n. o. m., 4. sesija, 2. seja, str. 21n. Li n. o. m., str. 22n. "2 n. o. m., 19. seja, str. 520 - 523. 73 n. o. m., str. 523 - 525. 7^ n. o. m., str. 525n. "^^ n. o. m., str. 527 - 529. 7^ n. o. m., str. 533n. ^ n. o. m., str. 534 - 536. 78 n. o. m., 52. seja, str. 1495 - 1500. 98 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino darsko zaostalost slovenskih delov dežele je pri- pisal tudi okoliščini, da se slovenska mladina ne poučuje v materinščini. Odločno je zahteval, da naj bi bili slovenski gojenci celovškega učiteljšča obvezani, da se učijo svojega matemega jezika. Polemiziral je proti poslancu Metnitzu in menil, da ljudje niso krivi, če ne razumejo slovenskega pisma, pač pa da je tega stanja kriv šolski sistem, ki zanemarja učenje slovenščine. Grafenauerja, ki se je tokrat zavzel še za kmetijsko strokovno šol- stvo na osnovi materinščine kot učnega jezika, je zavračalo z znanimi argumenti večje število po- slancev večine. Do večje debate pri specialni razpravi dežel- nega proračuna za leto 1910 je prišlo le pri postavki o šolstvu. Besedo je spet povzel slovenski poslanec Grafenauer^^ in v daljšem govoru obno- vil želje, prošnje in pritožbe v zvezi z ljudsko šolo, ki da so deželnemu zboru itak dobro znane. Uvo- doma je kritiziral nekatere postavke proračuna, tako kot glede deželnih in okrajnih učiteljskih kon- ferenc glede nadzornikov. O učiteljskih plačah je menil, da ustrezajo. Učitelje, ki s plačo niso iz- hajali, je prišteval med tiste, ki so svobodnjaškega mnenja, to so mladi učitelji, ki jih je deželni šolski nadzornik Josef Palla sam nekoč označil kot ze- lence. Zahteval je ureditev ljudskih šol, ki bi odgovarjale kmečkim potrebam. Kritiziral je pre- tirano teoretičen pouk in menil, da naj bi bile ljudske šole v prvi vrsti vzgojne ustanove. Seveda se je zavzel za pouk v materinščini in povedal, da koroški Slovenci izhajajo iz sledečega gledanja: "Nemškim otrokom nemški pouk, slovenskim otro- kom slovenski pouk!" Glede pouka nemščine pa je povedal, da vendar ne bo več nikogar, ki bi pod njegovo zahtevo po slovenski šoli na Koroškem razumel ustanove, na katerih se ne bi poučevalo z nobeno nemško besedo. Tako neumni Slovenci na Koroškem pač niso in za tako neumne naj se jih tudi nima. Sporno da je le vprašanje, kako se naj otrok vpelje v znanje nemščine. Slovenci izhajajo iz prepričanja, da je možen le en učni jezik in to je materinščina otroka, na osnovi materinščine pa naj se Slovencem odnosno slovenskim otrokom posre- duje tudi znanje nemščine. Kritiziral je nekatere pomanjkljivosti, potem prešel na 8-letno šolsko obveznost, ki da v resnici ne obstaja, kajti od 12. leta naprej so lahko ofroci oproščeni od šolanja v poletnih mesecih, ter vprašal: "Kaj potem še koristi 8 - letna šolska obveznost, če učitelj otroka vidi le še pozimi?" Ponovil je zahtevo po nadaljevalni šoli in med drugim menil, da uatelji ne izhajajo s plačo zaradi tega, ker imajo ob nedeljah preveč časa. Prosti so vendar vsak četrtek ali pa imajo v ^9 n. o. m., X. zakonodajna perioda, I. sesija, 35. seja, sir. 1068 - 1077. vsakem tednu en prost dan. Ponovil je tudi za- htevo po verski vzgoji slovenske mladine. Novega deželnega šolskega nadzornika Bendo je nagovoril glede pomanjkanja učiteljev in glede nameščanja slovenskih učiteljev v popolnoma nemških delih dežele. Zaključil je s sledečim pozivom: "Dajte nam Slovencem slovensko šolo, dajte nam šolo na osnovi naše materinščine, na osnovi katere se otro- ci lahko uspešno vzgajajo. Na osnovi slovenske materinščine se naj na naših ljudskih šolah poučuje nemščina. Poenostavite sistem na ljudskih šolah, vpeljite na takih krajih, kjer ni drugače možno tisti pouk, ki je bil danes imenovan, torej poldnevni, in gospodje naj bodo prepričani, da niso storili velike usluge le meni, temveč vsej deželi." Pri generalni razpravi o deželnem proračunu za leto 1911 je Franc Grafenauer^O najprej obža- loval, da je izključen iz vsakega sodelovanja v odborih. Ocenil je delo zbora v prvi vrsti kot delo proti Slovencem ter rekel: 'Tudi večina deželnega zbora mora uvideti, da ima manjšina dežele pra- vico do narodnega obstoja." Ostro je kritiziral ure- ditev volilnih okolišev in večini očital, da manjšino naravnost sili, da se tudi na gospodarskem pod- ročju organizira avtonomno. Govoril je proti t. im. "kurzovcem", ki z nezadostnim znanjem slo- venščine zasedajo uradniška mesta in proti listoma "Štajerc" in "Narodni Dnevnik". Poslanec Franc Aichelburg-Labia^l je govoril o davčni zmogljivosti Nemcev na Kranjskem in rekel, da take koroški Slovenci nikakor ne dosegajo. S tem je skušal ute- meljiti tudi vsestransko podrejenost slednjih. Gos- podarsko ločevanje Slovencev od deželnih gospo- darskih organizacij je poslanec Viktor Waldner^^ označil kot "zločin nad lastno (slovensko, op. A. M.) narodnostjo". Pri sledeči specialni razpravi proračunske po- stavke o šolstvu je Grafenauer^^ nadrobno govoril o nekaterih šolah svojega volilnega okoliša, nače- loma pa obnovil vse svoje znane zahteve. Le dve točki sta bili novi. Poslanec Otto Steinwender je bil namreč predložil deželnemu zboru resolucijo še- stih točk,84 ki bi utegnila temeljito spremeniti si- stem osnovnih šol na deželi. Dokler državni Ijud- skošolski zakon ne bi določil pričetek šolske ob- veznosti s končanim sedmim letom, naj bi taka ureditev veljala vsaj za telesno manj razvite obroke in za šole, ki so jih obiskovali večinoma bolj oddaljeni šolarji. Odločilna je bila druga točka resolucije, ki je šolsko obveznost hotela omejiti na šest let, sledila pa naj bi obvezna nadaljevalna šola 80 n. o. m., II. sesija, 24. seja, str. 375 - 383. 11 n. o. m., sir. 383n. 82 n. o. m., sir. 386. 83 n. o. m., sir. 406 - 412. 84 n. o. m., sir. 405n. 99 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 in odpadle naj bi vse poletne oprostitve. Pouk na podeželskih šolah naj bi bil poldneven; šolsko leto naj bi se na podeželskih šolah načeloma začelo po veliki noči; predmetnik učiteljišča naj bi v večji meri prilagodili praktičnim potrebam predvsem kmečkega gospodarstva in za to naj bi ustanovili tudi internat; zadnja točka je zahtevala izdajo posebnega berila za kmečki nadaljevalni pouk. Slovenski poslanec je vse te točke podprl, ker je ocenil, da sledijo njegovim dolgoletnim zahtevam. Povedal pa je še, da bo večina morala slediti - in to prav kmalu - tudi njegovim zahtevam glede učnega jezika. Drugi nov aspekt Grafenauerjevih izvajanj pa je bil ta, da se je izrekel proti denarnim kaznim v primerih izostajanja od pouka. Te kazni naj bi oblast odrejala le v skrajnih primerih. Ne moremo opisati obširne razprave, ki je sledila Steinwenderjevi resoluciji v deželnem zboru in trajala vse do začetka prve svetovne vojne. S vsebino resolucije so se ukvarjali številni poslanci, številni so jo ocenjevali zelo previdno in dobro- hotno, ker je prihajala Lz vrst večine in s strani priznanega nemškega nacionalca in naprednjaka. Vehementno pa so jo odklanjali poslanci Rudolf Mattersdorfer, Hans Angerer in edini socialde- mokratski poslanec zbora Wilhelm Eich. Odklanjali so jo tudi učitelji. V okviru šolske razprave je deželni predsednik Heinas glede utrakvistične šole izjavil: "Bilo je že poudarjeno, da vpeljava slovenskega pouka z nemščino le kot učnim predmetom ne odgovarja potrebam prebivalstva. ... Splošno znano dejstvo je, da se drugi jezik nauči uspešno le tedaj, če ni le učni predmet, temveč če se v tem jeziku tudi poučuje in na tak način otroci dobijo pouk v praktični uporabi tega jezika. To je vzrok, zakaj je deželni šolski svet od nekdaj utemeljeval svojo odločitev o obstoju takoimenovanih utrakvističnih šol na osnovi nemškega učnega jezika s pomočjo slovenščine. To je splošno stališče." Tudi razprave tretje sesije desete zakonodajne periode, ki je trajala kar od 11. januarja 1912 vse do 3. marca 1914, so obremenjevala številna "na- rodnostna vprašanja". Po ustanovitvi deželnega kulturnega sveta se je tudi v tem gremiju razvil boj za uporabo slovenščine. Poslovnik odnosno zakon je predvideval nemščino kot poslovni jezik, vendar je deželni predsednik pred sprejetjem za- kona povedal, da bo svet sprejemal tudi slovenske prošnje. Te pa je deželni kulturni svet zdaj smatral za zavestne provokacije slovenske stranke, ker so prihajale slovenske prošnje tudi iz krajev, ki jih je imel za nemške, tako n. pr. iz Možberka. Poslance večine, ki so govorili o deželnem miru pred uve- ljavitvijo slovenskega gibanja in delovanjem Fran- ca Grafenauerja, so razburjale slovenske vloge no- tarjev in drugih uradnikov, slovensko vodenje ma- tičnih knjig, slovenska oznaka Celovca na nekem brzovlaku iz Prage, predvsem pa "slovenizacija" krajevnih imen. Videli so ogrožen deželni mir in mirno napredovanje deželnega gospodarstva. Grafenauer je v teh predvojnih letih v dežel- nem zboru nadaljeval s svojo obširno dejavnostjo. Spregovoril je k raznim točkam dnevnega reda. V šolskem vprašanju je podpiral prošnje številnih občin za večje upoštevanje slovenščine odnosno zahteve po slovenskem učnem jeziku. Novih as- pektov v teh diskusijah ne zasledimo. Pač pa je večina deželnega zbora tik pred vojno uveljavila načelo, da bo plačevala obresti šolskih posojil le tistim občinam, ki se bodo pismeno zavezale, da ne bodo zahtevale spremembe veljavne ureditve jezikovnih rezmer na svojih šolah. S tem je finančno pritisnila na občine in občinske šolske svete, da ne bi v še večjem številu zahtevali slovenskega učnega jezika. ZUSAMMENFASSUNG Die zweisprachigen Schulen und der Slowenischunterricht zu Ende des 19. Jahrhunderts am Beispiel Kärnten unter besonderer Berücksichtigung der Debatten im Kärntner Landtag. Mit dem Antrag des Landesabgeordneten Ferdinand Steiner vom 1. Dezember 1866 "Es sei dem Verlangen der Gemeinden um Einführung des deutschen Sprachunterrichtes (fett A. M.) in den Schulen nachdrücklichst Geltung zu verschaffen" setzte im Kärntner Volksschulwesen jene Entwicklung ein, die nach der Annahme des Reichsvolksschulgesetzes 1869 mit der Heraus- bildung des utraquistischen Typ der Volksschule im slowenischen ethnischen Gebiet ihren Abschluß fand. Die wesentlichen Argumentationslinien für eine größere Beachhjng des deutschen Sprach- unterrichtes wurden bereits im Rahmen der Debatte über Heiners Anti-ag vorgebracht: der Wende werde durch die Gewalt materieller Interessen gedrängt, sich die deutsche Sprache anzueignen, die deutsche Sprache sei die Sprache der Wissenschaft, sie werden in allen Zweigen der öffentlichen Verwaltung gesprochen, sie sei die n. o. m., Str. 441. 100 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino Oienstsprache im Heere, in ihr bewege sich der Verkehr, die Indusbie und der Handel, sie beherrsche ganz Mittel-Europa und durch sie stehe die Welt offen. Der Antrag wurde ange- nommen und seine Realisierung mit der Kund- machung vom 16. Februar 1867 Zahl 123, "be- treffend die Anwendung der deutschen Sprache als Unterrichtssprache (fett A. M.) in den Volksschulen slovenischer Gemeinden" in Angriff genommen. Die Kundmachung verweist auch auf den Erlaß des Staatsministeriums vom 29. Juni 1865 Z. 3956 C. U. hinsichtlich der Erledigung vom Gesuchen slowenischer Gemeinden um Ein- führung der deutschen Sprache in der Volksschule mit Festhaltung des Grundsatzes, "daß der Religionsunterricht in der slovenischen Sprache zu erteilen, dagegen aber in den übrigen Gegen- ständen die deutsche und slovenische Sprache gleichmäßig zu betreiben ist". In der beschränkten Einführung der deutschen Sprache als Unter- richtssprache in den slowenischen Schulen sah das Ministerium weder den Zweck der Volksschule als religiös-sittliche Bildungsanstalt gefährdet, noch befürchtete es didaktische Mängel, wenn nur der Lehrer beider Sprachen in dem erforderlichen Grade mächtig ist. Die entscheidende Wende brachte das Reichs- volksschulgesetz, das die Entscheidung über die Unterrichtssprache dem Schulerhalter überließ. Nun entschied über die Unterrichtssprache praktisch einzig und allein der Landesausschuß, was die Ablehnung und Hintanhaltung von For- derungen slowenischer Gemeinden zur Genüge belegen. Die ständige Berufung auf die Wünsche der slowenischen Gemeinden nach dem Deutschen als Unterrichtssprache ist insofern problematisch, als die sozialen Dimensionen dieser Frage und vor allem das Zensuswahlrecht voll- kommen außer Acht gelassen werden und in fachlich-didaktischen und methodischen Bereich für diesen Schultyp seitens der Schulverwaltung und der Lehrerausbildung nichts geleistet wurde. Auch deshalb wurde die Muttersprache als Unter- richtsprinzip in Kärnten eigentlich nie durch- gesetzt. Die deutsche Sprache hatte auch im slo- wenischen oder zweisprachigen Teil Kärntens immer eine stark dominante, manchmal auch ausschließliche Position. Die Schule galt als wichtige Lehranstalt des Deutschen als der wichtigsten und dominanten Sprache im gesell- schaftlichen Leben. Die slowenischen Landtagsabgeordneten ver- traten im Kärntner Landtag auch in den letzten zwei Jahrzehnten der Monarchie eine kon- servative, teilweise restriktive Schulpolitik. Diese Schuldebatten entzündeten sich im Landtag jährlich im Rahmen der Generladebatte zum Jahresvoranschlag und der Sozialdebatten zum Kapitel Schulwesen. Insbesondere die Ab- geordneten Georg Einspieler und Franz Grafe- nauer vertraten entschieden die Forderung konservativer österreichischer Kreise der sechs- jährigen Schulpflicht, der ein mehrjähriger obligater Fortbildungsunterricht folgen sollte. Das Schulwesen sollte auf religiöser, katholischer Grundlage wirken. In nationaler Hinsicht for- derten die Abgeordneten die Einführung des Slowenischen als Unterrichtssprache, den nur eine Volksschule mit muttersprachlicher Unterrichts- sprache sei die wahre Volksschule. Grafenauer, der auch den Abecednik Karl Prescherns als fast einziges slowenisch-deutsches Lehrbuch an den utraquistischen Volksschulen in Kärnten heftigst bekämpfte, wiederholte erneut, daß es keinen einzigen Slowenen Kärntens einfalle, für sich und seine Kinder eine rein slowenische Schule zu verlangen. Die Slowenen verlangen nach tats- ächlich utraquistischen Schulen und Grafenauer definierte diese Schule dahingehend, daß der Unterricht in der slowenischen Muttersprache erteilt und daß das Deutsche als obligater Unter- richtsgegenstand eingeführt werde. Uber den Zeitpunkt der Einführung des Deutschen herrschte unter den slowenischen Landtags- abgeordneten - und selbst Grafenauer sprach von verschiedenen Zeitpunkten - keine Einigkeit. Selten sprachen die Abgeordneten von der Möglichkeit des Deutschen als Unterrichtssprache in einzelnen Fächern, einen Vorschlag, den zeit- weise auch der Gurker Bischof Kahn für das Slo- wenische erfolglos ventilierte. Die Landtags- mehrheit und die Landesverwaltung vertraten dagegen konsequent die Auffassung, daß es eine allgemeine Tatsache sei, "daß eine andere Sprache nur dann mit Erfolg erlernt wird, wenn sie nicht bloß ein Unterrichtsgegenstand ist, sondern wenn in dieser Sprache der Unterricht erteilt wird und auf diese Art und Weise die Schüler im praktischen Gebrauche der Sprache eine Unter- weisung bekommen." Das sei der Grund, warum der Landesschulrat auf den Bestand der so- genannten utraquistischen Schulen, auf Grund der deutschen Unterrichtssprache, mit Zuhilfenahme des Slowenischen seit jeher seine Verfügung gegründet habe. Das sei der allgemeine Stand- punkt. Von diesem "allgemeinen Standpunkt" waren Kärntens slowenische Landtagsabge- ordneten aber meilenweit entfernt. Am be- stehenden System konnten sie Trotz aller Bemühungen nichts ändern. 101