jubljaT\sK!s
Leposloven, in znanstven. lisK
Štev. 8.         V Ljubljani, dne  i. velikega srpana  1894.         Leto XIV.
A/
Pesem starega pevca.
zLi tih dneh mladosti svoje Cul najvišji sem  ukaz: »Pesmi pevaj srce tvoje, Mislij,  čustev, želj izraz!« Slušal sem besedam svetim, Goslim strune tri napel, Potlej  z glasom sem razvnetim Rekel strunam  to  vesel: »Kar me bo mladost učila,
V   prvo struno bodem lil ; Kadar se bo  ta glasila. Rddost v glasih teh bom pil. Dolgo,  prva struna,  zveni, Dolgo  vrsto mladih let, Množi srečo svetno meni,
V   sen sladak zatapljaj svet! Kar učakam  v  moški dobi, Druge strune pravi  glas,
Ki o boji nje  in  zlobi Cul se v mesto bo in  vas. Krajša bodi pesem tvoja, Ko mladostnih  let bil spev; Pesem resna,  pesem boja  — Srcu ljub ni  tvoj  odmev! . . . Velel tebi,   struna tretja : Takrat spev začuj  se tvoj, Kadar moč pojema petja, Kadar dan se nagne moj. Oh, to bode trudna doba, Ki  najkrajših bodi  dnij! . . . Dan,  ki  del me v pokoj groba, Zadnji glas iz te izlij!«
Hodil  potlej  sem  po sveti Vroče duše,  rdečih lic, Nehal nisem nikdar peti, Kakor zbor ne neha ptic.
V   duši mi blagdst je plula, Vnemal me ljubezni žar, Sladko se je pesem cula — Prve strune zlati dar . . . Oh,  takd bi živel večno, Večno  peval rad  ljudem, Da življenje tod je srečno, Srcu drago in  — očem . . . Ali kakor  vetrec mili,
Ki hladi poletni znoj, Kakor sen, ki nam  posili
V   srce  blaženi  pokoj, Glasi ti  so  odzveneli —
Kdaj,  kako ? . . .   Še sam ne znam,
Predno drugi so želeli,
Predno mislil sem si sam !
Pela mi je struna druga :
»Dajte pomlad mi nazaj!«
Prišla res je spet od juga,
Meni  več zacvel ni raj.
Svetu peval sem pozneje
S srcem polnim jaz   želja —
Kdaj  brezčutnega  ogreje
Pesem  boli in  tožba? . . .
Lica meni s6 upala, In zamrknil žar očij, Struna jedna mi ostala  —
29
45°
Rastislav :  K Tebi!
Struna zadnja zadnjih dnij . . . Dan je v prešlost nevrnljivo, Z njim premnogi up  mi pal  — Trud upognil teme sivo, Svetu sem v zasmeli  ostal. Pojem z glasom oslabelim, Da gorje", kdor brez sred Roga tod se pevcem velim, Ki poslanci so neba" ! Pride čas, ki s Imdo silo Preustvari ti  srce,
Da drugače bo čutilo In umelo  pesmi te\ Zveni torej, struna moja, Kaj  če poleg sam  trpim; Dokler moč ne mine tvoja, Vem,  da pevec jaz živim. Vender skoro mi prestani, V srci up zamrl in dvom — Časi lepši bodo dani Tam,  kjer pevcu mi je dom! Rastislav.
s^cj^tsj^rs
K Tebi
f
vetla rosa trepeta na  listi V zore jutranje milini  čisti:
Biserno  iskri  se  širi  svet. Stvarstva  se  čaroba nam   odgrinja, Blaženstva oblast clnhd prešinja:
Božji  prst je  v  stvarstvu  razodet
Pomlad !  ¦—  Ali  zopet pomlad  mila Smrtnikom lepoto je odkrila?
Pomlad, ki pozval je Tvoj  ukaz, Priča nam,  kaj  zemlji Ti podaril, Ko nad  njo to  solnce si  razžaril —
V nji se  kaže sveti Tvoj  obraz.
Ko srce" v krasoto zatopljeno, Dušo dviga čustvo mi vzneseno
K  Tebi,  vse ljubezni jasni vzor! S spevom bi  najlepšim Te   pozdravil In    dobroto   Tvojo  v njem   poslavil  -
Kaj Ti spev — saj v Tebi mu izvor
K Tebi molim;  Daj  v  dobroti  Svoji, Da topeč se  v blaženstva  opoji
Mnogo pesmij  v srci se vzbudi. Kakor cvet spomladi se razvija, V duši  se razvijaj poezija,
Poezija sveta — kakor Ti!
Rastislav.
sv®l»^®
Balada o maku.
robovja tožni  sin,  mak  rožuobojni, Prečesto pač iz hladne speš gomile, Vzkališ iz tal,  kjer spe" človeške sile, Jedini cvet gomili mnogobrojni.   —
Ko tudi moj stan plašč  zelen prepreže Poženeš, siromakov ti  pomnik! Pole"ti na okičeno grobišče Za velim listom listič leže, In nad menoj  gineval boš bolnik. Ko pa jesenski dih loge" obišče, Uvel na tesno padeš mi ležišče: Tačas zvršiš spomine zemske name, Spomin se vsuješ zadnji  vrhu jame  —¦ Grobovja tožni  sin,   mak  rožnobojni.
\2»
J-  Š.