494                                        R. Maister: Divjačina.
R. Maister:
Divjačina.
iN a dvoru Urbana vladike nocoj se veselje na tolsto deli. Kar kuhar premore, kar kletar tišči, vse mora na mize velike:
zelene, prašne steklenice in častne dobrote — hrvaški puran, tam riba, tam krača, tam češki fazan, tam mastne medene potice.
Za mizo pa glava ob glavi. Po krožnikih vilice, noži pojo, vmes srkanje slastno ščegeče uho . . . Pa Tekstor se vzdigne in pravi:
»Pozdravljeni, gostje vi zlati! Prinesel mi sel je o Trubarju glas, da davi zapustil je „lutersko vas" in tod se po stolici klati.
Ugani mu vražje nakane, ki zdaj jih za jutri doma bo koval! Za mano!   Da ko j bo odgovor dajal, ko kozel sred paše steptane!"
Omizje z nogami ropoče, da hrastovi stoli po spahih ječe, burgundec vali se, kozarci zvene in žile prihajajo vroče. —
¦v
»Predragi!    Se zvrhan kozarec črnine francoske — te božje krvi — naj mišice čvrste in duh okrepi, da trši bo silni udarec!" —
Cingljaje se brati j o čase in družba razvneta že stiska pesti, potem pa iz dvora se v noč zakadi, jdo cesti loveč še pajdaše.
R. Maister: Divjačina.
495
In v ulico temno drvijo, kjer okence sveti v polnočni se mrak — in trde besede in težek korak — in že tam pred hišo stojijo.
In v okno se eden odreže:
„Nocoj pa kaj pozno še, Trubar, bediš!
za jutri se pridige menda učiš?
Pri miših ti drznost odleže!" —
In drugi, ko meh pod pedali: „Pokaži se, Primož!    Zdaj naš si, gospod! Brez tebe mi nočemo danes odtod, Kar brž se mi dol prikobali!" —
In šipe drobe se ječaje, črepinje in kamni, ko toča lete, a Tekstor sladkosti si drga roke
in šteje uspešne lučaje.
#
Del jačjih pa vhoda se loti in vrata s tečajev na tla zahrešče in lovci po veži, ko val se sprše, še tema jim ni kaj napoti.
Že v sobico lov pridrviha,
par bakelj drskljočih v temo zažari —
preteče roke in buleče oči
in kletev iz prsi sopiha.
Po kotih, po tleh in krog mize-------
a ni ga že v domu več, Trubarja, ni. . . Urbanu v možgane kar pljuskne vsa kri in nohte in prste si grize.
A onim zbesnijo obrazi
in v srdu po knjigah, ko sodomski dan . . .
V tem času pa Trubar — brez doma, pregnan — črez mestno ozidje se splazi.