AnαliZA 01 2018 65 Michael Devitt Prevedel Danilo Šuster Poddoločenost in zdravorazumski realizem1 To2 poglavje brani zdravorazumski realizem pred tezami poddoločenosti ekstremnega skepticizma. Če bi bile teze resnične, bi spodkopale skoraj celotno védenje in s tem realizem glede opazljivega sveta. Tradicionalni odgovori na te teze temeljijo na spoznanju a priori. To poglavje zavrača a priori, a tudi če bi tako spoznanje obstajalo, tradicionalni odgovori bizarno težijo k temu, da vključujejo bizarno metafiziko in so tudi sicer nezadovoljivi. Namesto tega ponujam moorovski odgovor: realizem je mnogo bolj utemeljen kot pa epistemološke teze, ki naj bi ga spodkopavale. Moorovski odgovor je dodatno podprt z naturalističnim, ki se sklicuje na znanstveno prakso. Namesto tega, da od a priori epistemologije napredujemo do a priori metafizike, je bolje, da začnemo z empirično metafiziko in napredujemo do empirične epistemologije. Najprej metafizika. 1. Uvod Poddoločenost teorij z dokazili pogosto vodi do skepticizma in s tem anti- realizma glede svetov, ki jih opisujejo teorije. V najbolj ekstremni obliki gre za skepticizem glede »Zdravorazumskega Realizma« o našem spoznanju opazljivega sveta kamnov, dreves, mačk in podobnega. Ta skepticizem se mora razširiti na »Znanstveni Realizem,« na naše védenje o neopazljivem svetu atomov, virusov, fotonov in podobnega. Toda poddoločenost včasih vodi do manj ekstremnega na- zora, ki je uperjen zgolj proti Znanstvenemu Realizmu: v ozadju sicer sprejemamo realizem glede zunanjega sveta, zavračamo pa realizem glede neopazljivih bitno- sti. O tem več v četrtem poglavju knjige (Devitt, 2009). 1 »Underdetermination and Commonsense Realism,« tretje poglavje v Devitt, M. 2009. 2 V tem poglavju se močno opiram na razpravo “Poddoločenost in Realizem” (Devitt, 2002), z dovoljenjem Wiley-Blackwell. Prvi del te objave vključuje razpravo o spoznanju a priori, ki sem jo tu izpustil, a glej 12. in 13. poglavje knjige Devitt, 2009. V drugem delu razpravljam o poddoločenosti in znanstvenem realizmu (prim. Devitt, 2009: 4. poglavje: razdelek 3.1 in Postskript). Michael Devitt 66 Teze o poddoločenosti, ki nas tu zanimajo, trdijo, da ima teorija (prepričanje) tekmece, ki so v neke vrste ekvivalenčni relaciji s to teorijo glede določenih do- kazil. Teze se razlikujejo glede na relacijo ekvivalence in dokazila. Včasih je re- lacija deduktivna, včasih pa razširjevalna (angl. ampliative); in včasih so dokazila dejanska dana dokazila, včasih pa gre za neke vrste možnih dokazil. Poddoločenost ogrozi dve razsežnosti realizma. »Dimenzija obstoja« Zdravora- zumskega Realizma je v zavezanosti priznanju obstoja večine opazljivih bitnosti, kot so kamni, drevesa in mačke, in večine lastnosti, ki jih tem bitnostim pripisuje- ta znanost in zdravi razum. Idealisti, tradicionalni nasprotniki realistov, te dimen- zije tipično niso zanikali; ali je vsaj niso odkrito zanikali. Kot odgovor na skepti- cizem so zanikali »razsežnost neodvisnosti.« Za nekatere idealiste so bitnosti, ki jih določi prva dimenzija, iz mentalnih enot, »idej« ali »čutnih podatkov« (angl. sense data) in tako niso zunanje duhu. V zadnjih časih so pod vplivom Kanta bolj običajni idealisti drugačne vrste. Za te idealiste bitnosti niso, v določenem smislu, »objektivne«: njihov obstoj in narava sta odvisna od kognitivnih dejavnosti in ka- pacitet naših duhov. Realisti zanikajo vsako takšno odvisnost. Odnose med naši- mi duhovi in temi bitnostmi izčrpajo običajne vzročne interakcije, ki jih običajni ljudje že dolgo poznamo: mečemo kamne, sadimo drevesa, brcamo mačke in tako dalje. Veliko bi lahko še dodali, s čimer bi lahko te doktrine bolj natančno oprede- lili, in to sem storil drugje.3 Ampak te definicije bodo za naše namene zadoščale. Oglejmo si zdaj vprašanje, ali ima poddoločenost kakršnekoli posledice za Zdra- vorazumski Realizem. 2. Ekstremni skepticizem V Prvi meditaciji Descartes na slaven način dvomi v dokazila svojih čutil. Ta dvom lahko opazujemo kot argument iz poddoločenosti. Descartes je prepričan, da sedi ob ognju pred kaminom. A morda je žrtev iluzije, morda sanja, morda ga vara zli demon. Zdi se, da obstaja vrsta alternativnih hipotez Descartesovemu prepričanju, ki so vsa enakovredno združljive z dokazili, ki so mu na voljo: nje- govo prepričanje je poddoločeno s čutnimi dokazali. To je prvi korak v argumentu za ekstremni skepticizem. Za podporo tej poddolo- čenosti ni potrebno, da si zamišljamo zle demone in podobno: podpirajo jo naše psihološke in nevropsihološke teorije zaznave. Vzemimo tale primer: pogledam pred sebe in tvorim prepričanje, da je tam mačka. Znanstveno pojasnilo tega je približno takšno: mačka odbija svetlobne valove, ki stimulirajo mrežnico in pov- 3 Devitt 1991, 1997, 1999. Moje definicije so neobičajne, ker niso in se niti ne zdijo, da bi bile semantične. Dokazujem, da je zelo pomembno, da razločimo metafizično doktrino realizma od katerekoli semantične doktrine. Poddoločenost in zdravorazumski realizem AnαliZA 01 2018 67 zročijo, da se sprožijo senzorični nevroni, kar vodi do mojega prepričanja. Znan- stveno pojasnilo pa nam iz vrste razlogov pove tudi, da mačka ni nujna za prepri- čanje. Mačka ni nujna za valove svetlobe, ki zadenejo mrežnico: valove bi lahko povzročilo kaj drugega. Valovi svetlobe niso nujni za stimulus – do stimulusa lahko vodijo tudi drugačni načini. Na podoben način stimulus ni nujen za to, da se sprožijo nevroni in sprožitve nevronov niso nujne za prepričanje. Prepričanje ima vrsto tekmecev, rivalskih prepričanj, ki so združljiva s čutnimi dokazili. Naj bodo takšna prepričanja kot je moje in Descartesovo – prepričanja o zuna- njem okolju, ki jih povzroči zaznava – »opazovalna prepričanja.« Zdi se, da smo utemeljili naslednjo osnovno tezo o poddoločenosti: D1 Za vsako opazovalno prepričanje obstajajo rivalska prepričanja, ki so ena- kovredno združljiva z dejanskimi čutnimi dokazili za to prepričanje.4 D1 potrebuje nekaj pojasnil. Kaj, natanko, so »čutna dokazila«? Lahko bi rekli, da gre za čutna izkustva sama, a potem ni jasno, kaj naj bi pomenilo, da so opazo- valna prepričanja »združljiva« z dokazili. Če domnevamo, da so zaznavna izkus- tva proizvedla prepričanja o idejah ali čutnih podatkih, potem bi lahko vzeli pre- pričanja o njih za čutna dokazila; npr. prepričanje, da je čutni podatek, ki ga zdaj zaznavam, podoben mački. A ta domneva je v najboljšem primeru sporna. Lahko smo bolj ontološko previdni in privzamemo, da so čutna dokazila prepričanja, ki jih izzove zaznavno izkustvo, o tem, kako se mi stvari zdijo (brez zavezanosti mentalnim entitetam); npr. prepričanje, da se mi zdi, da je pred mano mačka. Po- tem lahko razumemo D1, kot da trdi, da je to prepričanje logično združljivo ne le s prepričanjem, da je pred mano mačka, ampak tudi z mnogimi drugimi prepriča- nji. To pa je zagotovo res. Zdaj naredimo drugi korak v argumentu ekstremnega skeptika. Glede na D1, kako je lahko opazovalno prepričanje upravičeno? Na kakšni osnovi lahko izločimo ri- valska prepričanja, ki so enakovredno združljiva z dokazili? Skeptikovo stališče je, da takšne osnove ni, zato izpelje zaskrbljujočo epistemološko tezo: R1 Za vsako opazovalno prepričanje obstajajo rivalska prepričanja, ki so ena- kovredno podprta z dejanskimi čutnimi dokazili za to prepričanje.5 D1 govori o deduktivni relaciji logične združljivosti med čutnimi dokazili in opa- zovalnimi prepričanji, zato ‘D’ v imenu. R1 pa je mnogo močnejša teza o pod- določenosti, saj zadeva razširitveno (ojačitveno, angl. ampliative) relacijo epi- stemske podpore med čutnimi dokazili in opazovalnimi prepričanji (zato ‘R’ v 4 Teza zadeva dejanska dana dokazila. Veliko močnejše teze o poddoločenosti zadevajo zgolj možna dokazila. 5 Quine misli, da je to verjetno, celo glede na vsa čutna dokazila, ki jih bomo kadarkoli imeli, glede na vse »človekove površinske dražljaje do večnosti« (Quine, 1960: 23). Michael Devitt 68 imenu). 6 Če je teza R1 pravilna, tedaj celo razširitveni sklepanji, kot sta indukcija in abdukcija (sklepanje na najboljše pojasnilo), ne nudita osnove za to, da bi daja- li prednost določnemu opazovalnemu prepričanju pred mnogimi drugimi alterna- tivnimi hipotezami. Prav res, skeptik dvomi v vsako takšno sklepanje. Vsa naša opazovalna prepričanja o kamnih, drevesih, mačkah ipd. so neupravičena. Zdra- vorazumski Realizem moramo opustiti. Denimo, da najdemo nek način, kako zavrniti R1 in upravičiti opazovalna prepri- čanja. Še vedno nas čaka nekaj dela, če se hočemo ubraniti ekstremnega skeptici- zma. Radi bi se premaknili od opazovalnih prepričanj do posameznih prepričanj o neopazljivih predmetih in splošnih prepričanj o takšnih predmetih. Če vzamem dolgočasen, a znan primer, premaknili bi se radi od dokazil o mnogih opazovanih krokarjih, ki so bili vsi črni, do prepričanja, da je Oskar, neopazovani krokar, črn, prav res, do “teorije,” da so vsi krokarji črni. Skeptična tradicija nas zopet sooči s problemom poddoločenosti: D2a Za vsako teorijo obstajajo rivalske teorije, ki so enakovredno združljive z dejansko danimi opazovalnimi dokazili za to teorijo. To se zdi nedvomno. Naša dokazila o mnogih opazovanjih krokarjev so združljiva ne le s teorijo, da so vsi krokarji črni, ampak tudi s teorijo, da so vsi krokarji črni, razen tistih na otoku X, ki ga še nismo raziskali. S tem je povezana še ena teza o poddoločenosti, ki prav tako povzroča težave: D2b Za vsako teorijo obstajajo rivalske teorije, iz katerih sledijo enaka dejansko dana opazovalna dokazila. Tako iz teorije, po kateri so vsi krokarji črni, kot iz teorije, da so vsi krokarji, ra- zen tistih na otoku X, sledijo vsa naša dokazila o opazovanjih krokarjev. Te teze o deduktivni poddoločenosti so prvi korak v argumentu ekstremnega skeptika. V naslednjem koraku še enkrat izpelje razširitveno tezo. Glede na te de- duktivne teze, kako lahko neko teorijo sploh upravičimo? S tem pride do nasled- nje zaskrbljujoče epistemološke teze: R2 Za vsako teorijo obstajajo rivalske teorije, ki so enakovredno podprte z de- janskimi danimi opazovalnimi dokazili za to teorijo. Po tej tezi razširitvene poddoločenosti dana teorija nima boljše epistemske podpo- re od nekaterih svojih rivalov.7 Naša splošna opazovalna prepričanja o kamnih, 6 Larry Laudan poudarja pomen razlike med deduktivnim in razširitvenim v svoji zelo uporabni razpravi o tezi poddoločenosti (Laudan, 1996: 2. poglavje). 7 Laudan to imenuje “teza o ne-edinstvenosti.” Močnejša teza, “teza egalitarnosti,” trdi, da teorija nima boljše epistemske podpore od poljubne rivalske teorije. Na žalost je precej prepričljiv v pripisovanju te teze Quinu, Thomasu Kuhnu in Mary Hesse (Laudan, 1996: 33–43). Poddoločenost in zdravorazumski realizem AnαliZA 01 2018 69 drevesih, mačkah in podobnem so neupravičena. Zopet sledi, da moramo opustiti Realizem. Opazimo lahko naslednji vzorec skeptičnega argumenta: Deduktivna poddoločenost → razširitvena poddoločenost → antirealizem Morda bi lahko ugovarjali, da v svoji razpravi nisem pravičen do skepticizma, saj privzemam, da je skeptik zavezan tezama R1 in R2. Previdni skeptik bi se temu, tako kot skoraj vsi drugi, izognil in enostavno preložil breme dokazovanja na an- ti-skeptika, ki naj ovrže R1 in R2. Mislim, da je to dober ugovor, a na koncu (6. razdelek) bomo videli, da ni nobene razlike glede tega, ali je skeptik zavezana tema tezama ali ne. Zaenkrat pa bom zaradi enostavnosti privzel, da skeptik tak- šno zavezanost sprejema. 3. Odgovori “Prve Filozofije” Lahko bi sprejeli sklepanji na R1 in R2 ter se odpovedali védenju o svetu: ne ve- mo, kaj sploh obstaja in kakšno to je. S tem se odpovemo eksistencialni razsežno- sti Realizma, kar je zelo neprivlačna možnost. Tradicionalni odgovori “Prve Filo- zofije” so bili drugačni. En odgovor je bil v iskanju bolj osnovnega področja spoznanja, kot so (kar jaz imenujem) opazovalna prepričanja, področja, ki ni podvrženo skeptičnemu dvo- mu in bi lahko služilo kot osnova za vse ali večino trditev o spoznanju. Takšno osnovo so našli v čutnih dokazilih za naša opazovalna prepričanja: mislili so, da imamo nedvomno védenje o naših lastnih idejah (čutnih podatkih); to spoznanje ni bilo poddoločeno. Četudi sprejmemo to zelo dvomljivo trditev, moramo še ve- dno priti od te osnove do spoznanj o svetu kamnov, dreves, mačk in podobnega in s tem zavrniti R1 in R2. Ko so poskušali rešiti ta problem, so se fundacionalisti skoraj vedno odpovedali stališču, da obstaja svet zunaj duha, s čimer so se odpo- vedali neodvisnosti kot drugi razsežnosti Realizma. Mislili so, da samo, če neka- ko konstituiramo svet iz idej, lahko upamo, da bomo rešili spoznanje o svetu. Re- alizem pušča »vrzel« med našimi idejami in svetom, zaradi katere védenje o svetu ni mogoče. Idealizem vrzel zapolni tako, da svet postavi znotraj duha. Druga možnost, ki je dandanes veliko bolj popularna, je prav tako idealistična. Tezi R1 in R2 skuša zavreči tako, da obravnava svet kot delno konstituiran s stra- ni duha – pojmov, teorij ali jezikov. Svet lahko spoznamo, ker ga delno so- ustvarjamo. Na ta način zopet opustimo neodvisnost kot razsežnost Realizma.8 8 Prim. Kuhn 1962 (o tem pa Hoyningen-Huene ,1993); Feyerabend, 1975, 1981; Goodman, 1978; Putnam, 1981; Latour in Woolgar, 1986. Michael Devitt 70 Cena za ohranitev védenja pred grožnjo poddoločenosti in skepticizma je bila ti- pično idealistična metafizika te ali one vrste. Četudi bi bili pripravljeni plačati ce- no za tako bizarno metafiziko, ti odgovori ne bi bili preveč prepričljivi. Čeprav Prva filozofija želi vzeti skepticizem zares in s tem sprejeti zelo zahtevna skeptič- na merila za racionalno prepričanje, se pogosti zdi, da teh meril ne dosega: pred- postavlja tisto, česar noben skeptik, ki da kaj nase, ne bi dopustil (npr. nedvomno spoznanje idej). Tako se zdi, da tudi z idealistično metafiziko še vedno nimamo spoznanja, ki ga želimo. To sem dokazoval, proti idealizmu, v svojih drugih delih (1984, 1991, 1997, 1999 in 2001). Soočeni smo z izbiro med skepticizmom in idealizmom. Gotovo je nekaj hudo na- robe. Čas je, da spet razmislimo. Najprej bom predstavil moorovski odgovor na skeptikov izziv, potem pa še naturalistični. 4. Moorovski odgovor Izvor katastrofe sta tezi R1 in R2, zaradi katerih je Zdravorazumski Realizem nevzdržen: dvomili naj bi v svoja zdravorazumska prepričanja o zunanjem svetu. A zakaj bi sploh sprejeli ti skeptični tezi? Koliko naj bi sploh zaupali stališču, ki zanika Realizem? Realizem je privlačna doktrina, v katero so zunaj intelektualnih krogov skoraj vsi prepričani. Že od zgodnje dobe dalje smo prepričani, da pred- meti, kot so kamni, mačke in drevesa obstajajo. Še več, prepričani smo, da ti predmeti obstajajo tudi, ko jih ne zaznavamo ter da njihov obstoj ni odvisen od naših prepričanj ali česarkoli mentalnega. Naše vsakodnevno izkustvo potrjuje ta Realizem o običajnih predmetih. Gre za nekaj osrednjega v našem celotnem po- gledu na svet, za jedro zdravega razuma. Primerna je moorovska poanta: Reali- zem je mnogo bolj čvrsto osnovan kot pa epistemološki tezi R1 in R2, ki naj bi ga spodkopali. V argumentu smo začeli na napačnem mestu: namesto da uporabimo R1 in R2 kot dokazili proti Realizmu, bi morali uporabiti Realizem kot dokazilo proti R1 in R2. Morali bi, kot rad poudarim, »postaviti metafiziko na prvo me- sto.« Descartes nas posadi v naslanjač in nas pozove, da začnemo tako, da se odpove- mo vsakršnemu védenju v našem duhu in se lotimo epistemologije. Moorovec nas postavi v naslanjač in predlaga, da začnemo s presojo o dokazilih za Realizem. Ko to naredimo, se moramo odločno odpovedati temu, da bi teoretizirali o standardih dobrih in slabih dokazil, saj je prav ta epistemološka pot vodila v katastrofo: eno- stavno uporabimo naša običajna merila za to, kaj šteje kot dokazilo, prav tako kot smo to domnevno storili v otroštvu, ko smo prvič postali Realisti.9 Ko enkrat to 9 V razdelku 5.7 (Devitt, 1991) v bistvu to naredim (a ne poudarjam, da neodvisnost sveta potrjuje naše vsakodnevno izkustvo). Poddoločenost in zdravorazumski realizem AnαliZA 01 2018 71 naredimo, se spet vrnemo k tezama R1 in R2. V presoji o teh dveh tezah se ni- mamo na kaj opreti, razen na skeptični argument, ki ti dve tezi postavlja nasproti Realizmu. Vprašamo se: ali je bolj verjetno, da sta neresnični ti dve tezi ali Reali- zem? Ali je bolj verjetno, da je neka napaka v skeptičnem argumentu, kot pa da, v nasprotju s tem, kar smo ves čas domnevali, nimamo védenja o zunanjem svetu? Moorovec na ti vprašanji odgovori z odločnim “Da!” 5. Naturalistični odgovor Na kaj se sploh lahko opremo v presoji tez R1 in R2? R1 ne sledi iz D1 in R2 ne sledi iz D2a in D2b. Kje lahko najdemo kaka dodatna dokazila? Po mnenju Prve Filozofije ne pri empirični znanosti, saj ekstremni kartezijanski skeptik dvomi tu- di v znanost. Dokazila morajo biti neke ne-empirične vrste. Različna idealistična stališča, ki zavračajo tezi R1 in R2, naj bi bila zato, tako kot matematika in logi- ka, spoznana a priori. Apriorni pristop je bistvo Prve filozofije in njenega odgo- vora na poddoločenost. Prvi Filozofi razmišljajo v udobju naslanjača in se odloča- jo tem, kakšno mora biti spoznanje in iz tega izpeljejo, kakšen mora biti svet. Če bi bil svet tak, kot pravi Realist da je, potem ga ne bi mogli spoznati. Toda tipično mislimo, da zagotovo vemo, kakšen je svet. Zato Realist ne more imeti prav. Že moorovski odgovor sam po sebi postavlja takšne argumente pod vprašaj. Gle- de na moč realizma se enostavno ne zdi plavzibilno, da bi a priori lahko vedeli nekaj, kar bi ga ovrglo, pa naj bosta to skeptikovi tezi R1 in R2 ali pa idealistični odgovor na ti dve tezi. Toda moorovski odgovor seveda ni zadosten. Bolj se mo- ramo potruditi in to tudi lahko naredimo. Očitno ne bi mogli imeti a priori spoz- nanja, ki bi ogrožalo realizem, če sploh ne bi mogli imeti kakršnegakoli spozna- nja a priori. Po quinovskem naturalizmu ga ne bi mogli imeti: spoznanja a priori sploh ni. Obstaja samo en način spoznanja, empirični način je osnova znanosti (kakršenkoli že ta način je), po Quinovi nazorni prispodobi mreža prepričanj nima šivov.10 Tako ne moremo poznati tez R1 in R2 a priori, saj ničesar ne moremo spoznati a priori (Devitt, 1996, 1998, 2005a, b, in 2009b). Tezi R1 in R2 si moramo ogledati iz naturalistične perspektive. 6. Naturalizem in argumenti za poddoločenost Naturalizem je vseobsežna epistemološka doktrina, po kateri je edini način, kako lahko karkoli spoznamo, empirični način znanosti: za vsako področje spoznanja x, 10 Prim. posebej Quine 1952: str. xi–xvii in Quine 1961: str. 42−46. Quine uporablja izraz ‘naturalizem’ kot ime za to epistemološko doktrino. Drugi uporabljajo ta izraz kot oznako reduktivne metafizične doktrine, recimo fizikalizma. Michael Devitt 72 naturalizirani x. Če gre za fiziko, potem je to naturalizirana fizika, če je področje biologija, potem dobimo naturalizirano biologijo in če gre za epistemologijo, po- tem dobimo naturalizirano epistemologijo. Vsakdo je prepričan v naturalizirano fiziko. Vsakdo, razen nekaterih neprosvetljenih kreacionistov v krajih kot je Kan- zas, je prepričan v naturalizirano biologijo. Toda tisti, ki sodijo v tradicijo Prve Filozofije, ne verjamejo v naturalizirano epistemologijo. Radikalna posledica na- turalizma je, da postane filozofija, vključno z epistemologijo, nadaljevanje znano- sti. Iz te naturalistične perspektive problematični epistemološki tezi R1 in R2 nimata nobenega posebnega statusa. Presojati ju moramo empirično, v nasprotju z dom- nevami Prve Filozofije, saj ni nobenega drugačnega načina, kako bi o teh tezah presojali. Kot empirični tezi se v podpori s strani dokazil ne moreta primerjati z našimi pogledi na kamne, drevesa, mačke in podobno. Izkustvo nas je naučilo ve- liko o predmetih te vrste, zelo malo pa o tem, kako jih spoznamo. Zato je episte- mologija enostavno napačno mesto za začetek argumenta: gre za eno najšibkejših niti v mreži prepričanj (prim. Quinovo slikovito podobo Neurathovega čolna). Namesto tega bi morali začeti z empirično metafiziko in jo uporabiti kot osnovo za naturalizirano epistemologijo, kot osnovo za naše empirično preučevanje tega, kaj lahko vemo in kako lahko to vemo. Namesto tradicionalnega vzorca argumen- ta, ki ga uprimerja argument iz nedoločenosti proti Realizmu: A priori epistemologija → a priori metafizika, bi morali slediti vzorcu: Empirična metafizika → empirična epistemologija. Argumenti iz poddoločenosti ne le da uporabljajo napačno metodologijo, ampak tudi nadaljujejo v napačni smeri. Če nadaljujemo v pravi smeri, začnemo z metafiziko. Realizem je potem nezau- stavljiv. Prav zares, nobenega tekmeca nima, ki bi ga morali vzeti resno.11 Potem se obrnemo k naturalizirani epistemologiji. Zadeva je zelo težavna. No, ker je Re- alizem zagotovljen, že vemo, da sta R1 in R2 napačni tezi. A lahko gremo še na- prej. Iz znanstvene prakse je jasno, da smo upravičeni, kljub D1, odpisati neplav- zibilne teze kot je tista o zlem demonu in da smo običajno upravičeni, kljub ekvivalenci med dano teorijo in nekaterimi njenimi tekmicami po D2a in D2b, da- ti prednost dani teoriji pred njenimi tekmicami; upravičeni smo verjeti, denimo, da so vsi krokarji črni. Epistemski standardi, implicitni v znanstveni praksi, nas v tem jasno upravičujejo. Seveda bi radi vedeli, kakšni so ti standardi, a se je izka- 11 V Devitt, 1991, razdelek 5.9 pokažem na težave, če poskušamo argumentirati za antirealizem iz naturalistične perspektive. Poddoločenost in zdravorazumski realizem AnαliZA 01 2018 73 zalo, da jih je notorično težko eksplicirati. Kljub temu nedvomno velja da, kakr- šnikoli že ti standardi so, iz njih sledijo navedena upravičenja. Končno moramo obravnavati še ugovor iz drugega razdelka. Iz udobja smo pri- vzeli, da je skeptik zavezan R1 in R2. Ugovor je bil, da s tem skeptiku delamo krivico. Previdni skeptik bi dvomil v ti epistemski tezi, tako kot v vse druge sub- stancialne teze. Navsezadnje gre za skeptika. Ker ni zavezan tem tezam, ni zave- zan niti temu, da jih poznamo a priori. Kakšna je potem narava skeptikovega iz- ziva Realizmu? Breme dokaza prevali na Realista, ta naj upraviči, zakaj zavrača R1 in R2. Skeptik ne trdi takoj z vso ostrino, da so razširitvena sklepanja slaba in s tem zagovarja skeptična merila upravičenja. Enostavno opozori na epistemske standarde, ki vodijo do R1 in R2, in se sprašuje, s kakšnim upravičenjem izklju- čimo te standarde v prid Realistovih alternativ, ki zavračajo R1 in R2. Iz naše naturalistične perspektive na izziv previdnega skeptika ni nič težje odgo- voriti kot na izziv neprevidnega skeptika. Predstavil sem natanko tisto, kar hoče previdni skeptik: ugovor tezama R1 in R2 in vsakemu epistemskemu standardu, ki bi ju podpiral. Po eni strani proti tezama govori teža argumentov za Realizem. Na drugi strani proti tezama govori znanstvena praksa. In ta praksa je edino, kar moramo upoštevati v presoji epistemskih standardov, saj ni spoznanja a priori. Ta praksa podpira rabo razširitvenih sklepanj v izbiri določene teorije med mnogimi, če ne že vsemi, rivalskimi teorijami. Včasih se seveda zgodi, da teorija naleti na tekmico, ki je na tak način ne moremo izločiti, ne drži pa, da vse teorije vedno na- letijo na take rivale. Zdravorazumskega realizma poddoločenost, ki še preostane, ne ogroža. 7. Sklep Obravnavali smo tezi poddoločenosti R1 in R2, ki ju zagovarja ekstremni skeptik. Če bi bili tezi resnični, bi govorili proti kakršnemukoli spoznanju in s tem spod- kopali Zdravi razum in Znanstveni realizem. Tradicionalni odgovori Prve filozofi- je tem tezam temeljijo na spoznanju a priori. Drugje sem dokazoval, da takšnega spoznanja ni. In četudi bi bilo, ti tradicionalni odgovori težijo k temu, da vključijo bizarno metafiziko in so tudi drugače nezadovoljivi. Namesto tega vztrajam pri naturalističnem odgovoru, ki daje prednost metafiziki pred epistemologijo. Če nadaljujemo v pravi smeri, začnemo z metafiziko. Realizem je potem nezaustav- ljiv in že sam po sebi kaže, da morata biti tezi R1 in R2 napačni. Še več kot to, epistemski standardi, ki so implicitni v znanosti, govorijo proti tema tezama in s tem proti ekstremnemu skepticizmu. Michael Devitt 74 Literatura Devitt, M. (1991). Realism and Truth (2. izdaja). Oxford: Basil Blackwell. Prva izdaja 1984. Devitt, M. (1996). Coming to our Senses: A Naturalistic Defense of Semantic Localism. New York: Cambridge University Press. Devitt, M. (1997). “Afterword” v Realism and Truth, Princeton: Princeton University Press Devitt, M. (1998). “Naturalism and the A Priori”. Philosophical Studies, 92: 45–65. Devitt, M. (1999). “A Naturalistic Defense of Realism”. V Hales (ed.), Metaphysics: Contemporary Readings. Belmont, Calif.: Wadsworth Publishing Co., 90–103. Devitt, M. (2001). “The Metaphysics of Truth”. V Lynch, M. (ed.). The Nature of Truth. Cambridge, Mass.: MIT Press, 579–611. Devitt, M. (2002). “Underdetermination and Realism”. V Sosa, E. in Villanueva, E. (eds.). Realism and Relativism: Philosophical Issues 12, 2002. Cambridge, Mass.: Blackwell Publishers, 26–50. Devitt, M. (2005a). “There is No A Priori”. V Sosa, E., Steup, M. eds. 2005. Contemporary Debates in Epistemology. Cambridge, Mass.: Blackwell Publishers, 105–15. Devitt, M. (2005b). “Reply to BonJour”. V Sosa, E., Steup, M. eds. 2005. Contemporary Debates in Epistemology. Cambridge, Mass.: Blackwell Publishers, 118–20. Devitt, M. (2009). Putting Metaphysics First: Essays on Metaphysics and Epistemology. Oxford: Oxford University Press. Devitt, M. (2009b). “No Place for the A Priori”. V Shaffer, J. M., Veber, M. (eds.). New Perspectives on A Priori Knowledge and Naturalism. La Salle, Ill.: Open Court. Feyerabend, P. K. (1975). Against Method. London: New Left Books. Feyerabend, P. K. (1981). Realism, Rationalism and Scientific Method: Philosophical Papers I. Cambridge: Cambridge University Press. Goodman, N. (1978). Ways of Worldmaking. Indianapolis: Hackett Publishing Co. Hesse, M. (1967). “Laws and Theories”. V Edwards, P. (ed.). The Encylopedia of Philosophy, New York: Macmillan. Hoyningen-Huene, P. (1993). Reconstructing Scientific Revolutions: Thomas S. Kuhn's Philosophy of Science. Chicago: University of Chicago Press. Poddoločenost in zdravorazumski realizem AnαliZA 01 2018 75 Kuhn, T. 1962. The Structure of Scientific Revolutions. Chicago: Chicago University Press. Latour, B., Woolgar, S. (1986). Laboratory Life: The Construction of Scientific Facts. (2. izdaja.) Princeton: Princeton University Press. (1. izdaja 1979.) Laudan, L. (1996). Beyond Positivism and Relativism: Theory, Method and Evidence. Boulder, Colorado: Westview Press. Putnam, H. (1981). Reason, Truth and History. Cambridge: Cambridge University Press. Quine, W.V.O. (1952). Methods of Logic. London: Routledge & Kegan Paul. Quine, W.V.O. (1960). Word and Object. Cambridge, Mass.: MIT Press. Quine, W.V.O. (1961). From a Logical Point of View. (2. izdaja). Cambridge, Mass.: Harvard University Press. (1. izdaja 1953). Michael Devitt 76