Latentna struktura
prostora izgorevanja in
njegovih determinant v
slovenskih vzgojnih
zavodih, mladinskih in
prevzgojnem domu
The latent structure of
the burn out syndrome
and its determinants in
Slovene residential care
institutions
Marica Horvat
Marica Honmt,
mag. soc. ped.,
OŠ Beltinci,
Panonska )5b,
92)1 Beltinci.
Povzetek
Izgorevanje je sindrom čustvene izčrpanosti, depersonali-
zacije in zmanjšanih zmogljivosti, značilen za osebe, ki de-
lajo z ljudmi. Opazen je tudi pri delavcih v naših ustano-
vah za vedenjsko in čustveno motene otroke/mladostnike.
S Straßmeierjevim orodjem, prilagojenim slovensko govo-
rečemu področju, smo raziskali, kakšna je pri njih struktu-
ra izgorevanja. S komponentno faktorsko analizo smo eks-
trahirali latentne dimenzije strukture prostora izgoreva-
y	Socialna pedagogika, 2 0 0 1 vol. S, šl. 2, .sir. 169-191
пја in determinant, ki pogojujejo nastanek tega sindroma.
Z diskriminativno analizo smo ugotovili razlike v oceni
doživljanja profesionalnih obremenitev, vzdušja na delov-
nem mestu, zadovoljstva z lastnim življenjem, odzivov na
profesionalne obremenitve, podpore okolice, odnosa do ve-
denjsko in čustveno motenega otroka/mladostnika in v oce-
ni predlogov ter želja za dvig kakovosti življenja med vzgo-
jitelji, učitelji in svetovalnimi delavci.
Ključne besede: sindrom izgorevanja, vedenjsko in čust-
veno motene osebe, vzgojni zavodi, vzgojitelji, učitelji, sve-
tovalni delavci
Abstract
The burn out syndrome is a syndrome of emotional
exhaustion, of depersonalisation and reduced capacities,
characteristic of individuals working with people. It can
also be observed in the staff of our institutions for behavi-
ourally and emotionally disturbed children/youth. With the
application of the Strassmeier tools, adapted for the Slove-
ne speaking area, we tried to establish the structure of the
burn out syndrome of this staff. We used the component
factor analysis to extract the latent dimensions of the burn
out syndrome structure and of the determinants responsib-
le for the origin of the mentioned syndrome. The discrimi-
native analysis helped us to find out the differences in the
assessment of experienced professional loads, climate at the
work place, satisfaction with one's own life, responses to
professional loads, support of the environment, attitude to
the behaviourally and emotionally disturbed child/youth
and in the evaluation of suggestions and wishes for impro-
ving the quality of life of youth care workers, teachers and
counsellors.
Key words: burn out sindrom, behaviourally and emotio-
nally disturbed children/youth, institutions, cave staf
1. Uvod
Edukacija in reedukacija otrok in mladostnikov s čustvenimi in ve-
denjskimi motnjami potekata pri nas praviloma v posebnih ustano-
Marica П o r val: L a l e n l n a s L r u k Iura
171
vah: V vzgojnih zavodih, mladinskih domovih, stanovanjskih skupi-
nah ter v prevzgojnem domu. V slovenskih institucijah za vedenjsko
in čustveno motene otroke in mladostnike je opaziti menjavanje osebja
in njegovo neustreznost, saj mladi strokovnjaki niso zainteresirani za
to delovno mesto. Vse večja je resignacija zaposlenih o smislu tega
dela, kar je verjetno posledica profesionalnih obremenitev. Psihofi-
zične obremenitve in obremenjenosti je pri delavcih zavodov za ve-
denjsko in čustveno motene v Sloveniji meril E. Matvoz (1996). Re-
zultati njegovih raziskav kažejo na precej neugodne posledice dela, ki
ga delavci opravljajo. Ugotovil je, da so zaradi profesionalnih obre-
menitev (izgorevanja) prizadete osebnostne lastnosti (negativni odkloni
so izmerjeni pri spontani agresivnosti, razdražljivosti, zavrtosti, dep-
resivnosti in emocionalni labilnosti) zaposlenih. Osebnostne lastnosti
so najbolj prizadete pri delavcih, ki z gojenci delajo predvsem indivi-
dualno. To so psihologi, socialni delavci, medicinska sestra. Delavce,
ki gojence obravnavajo skupinsko (v največji meri so to vzgojitelji),
pa bolj doživljajo spremembe emocionalnih potez y smeri negativne-
ga, nezaželenega odklona: reprodukcija, inkorporacija, deprivacija,
agresivnost in bias ( Matvoz, 1996 ).
Z raziskavo, o kateri govorimo v nadaljevanju (obširna raziskava v
slovenskih institucijah za vedenjsko/čustveno motene osebe), hoče-
mo ugotoviti, kakšna je struktura prostora izgorevanja pri delavcih in
katere so determinante, ki pogojujejo nastanek tega pojava. Zanimala
nas je predvsem latentna (v ozadju skrita) struktura.
2. Nekaj teoretičnih izhodišč sindroma izgorevanja
2.1. »Burnout« - sindrom izgorelosti
Beseda »burnout« (angl.) pomeni izgoreli ali iztrošiti se in je raz-
meroma nov pojem. Opredeliti ga je mogoče kot »pokhcno izgorelost«
(Freudenberger, 1977), »izčrpanost« ah »izpraznjenost« (Ros-Mikuž,
1990). Strokovni delavec se znajde v posebnem psihičnem stanju, ko
izgubi pristno zanimanje za ljudi, s katerimi dela. Stalno ima občutek
izčrpanosti, znižana pa je tudi njegova delovna učinkovitost in mora-
la.Večina avtorjev meni, da je izgorevanje značilno za poklice »pomo-
či« (vzgojo in izobraževanje, šolstvo, zdravstvo, socialne službe). To
so poklici, v katerih posamezniki delajo z ljudmi, v svoj poklic pa vla-
gajo mnogo osebnega dela. Njihova pričakovanja so visoka. Pogosto
^	Socialna ¡i e d a ^ o lí i k a , 2 0 0 1 vol. 5, šl. 2, sir. 169-191
se močno čustveno predajajo delu. V veliki meri je tudi njihova samo-
podoba in samovrednotenje pogojeno s poklicem. Probleme klientov
doživljajo kot lastne in se z njimi obremenjujejo tudi doma. Prosti čas
se prav tako navezuje na delovni proces.
V Ameriki se je s tem pojavom največ ukvarjala Christine Maslach.
Razvila je Maslach Burnout Inventory (MBI) za ugotavljanje jakosti
izgorelosti. To orodje je uporabljeno tudi na nemško govorečem pod-
ročju. Raziskovali so izgorelost pri 449 bolniških sestrah in strežnikih
(Büssing, Perrar, 1992 ) in prepoznali pri tem tri dejavnike :
•	emocionalno izčrpanost
•	depersonalizacijo odnosov do klientov in
•	občutek lastne nesposobnosti
Emocionalna izčrpanost se nanaša na občutek popolne čustvene
izčrpanosti. C. Maslach (1988) navaja izjavo nekega strokovnjaka: »Ne,
da ne bi želel pomagati, vendar ne morem več.«
Depersonalizacija odnosov do Idientov pomeni, da postajajo ti od-
nosi brezosebni in ravnodušni. Odnos je negativen in lahko prerase v
nehumano vedenje do tistih, ki rabijo pomoč. Avtorja Holgate in Cle-
agg (1991) sta pri delavcih v zaporih ugotovila, da izgorelost povzroča
spremembo medsebojnih stikov. Pri mlajših delavcih se stiki okrepijo
zaradi želje, da bi nadomestili svoje občutke nemoči in nesposobnos-
ti, pri starejših pa se stiki zmanjšajo. Okrepljeni stiki so brez prave
usmeritve, kar lahko povzroči še večjo izčrpanost. Avtorja zaključuje-
ta, da se stiki v tem poldicu razlikujejo od stikov v drugih pokhcih.
Interakcije med prestopniki in delavci imajo oznake: »tipične, ljubez-
nive, površne in kratke«. Ni formalnih zahtev glede širine in tipa inte-
rakcij, vse je odvisno od pripravljenosti delavcev, kohko se zavzamejo
v medosebnem stiku.
Občutek lastne nesposobnosti nastopi, ko oseba izgubi občutek kom-
petence za uspešno delo z ljudmi. Ti občutki postajajo skrajni - oseba
izgubi samospoštovanje, občutek, da je ustrezna, nastopi depresija.
2.2. Vzroki izgorevanja
Izgorevanje je posledica več dejavnikov, od katerih so eni vplivnej-
ši od drugih; navedli bomo tiste, ki so se v raziskavi pokazali kot
ključni, odločujoči za nastanek izgorevanja pri delavcih v vzgojnih,
mladinskih in prevzgojnem domu.
Mari C a Horvat: Latentna s truktura
173
Raziskava (Horvat, 1998) je pokazala, da izgorevanje pri delavcih v
slovenskih institucijah za vedenjsko/čustveno motene osebe povzro-
čajo organizacijski dejavniki. Najpogostejši vzroki izgorelosti v vzgoj-
nih, mladinskih in prevzgojnih domovih so :
Kakšno je dobro vzdušje? Nekaterim že sama misel na delovno
mesto povzroči hud stres, drugi so zadovoljni s svojim celo iz istih
razlogov, zaradi katerih nekateri izražajo svoje nezadovoljstvo. Po-
membno je vzdušje, ki je proizvod interakcije individualnih osebnosti
in delovnih zahtev. Tam, kjer je emocionalno vzdušje dobro, je skrb
za potrebe ljudi pristna, vlada dobra ustvarjalna klima. Če ljudi spoš-
tujejo in cenijo, se lahko uspešno združijo individualne vrednote in
cilji organizacije. Ti pa naj bi ustvarili sistem, kjer ljudje pristno vred-
notijo sebe in kjer vlada primerna komunikacija, ki omogoča zadovo-
ljevanje legitimnih individualnih potreb.
Človek je vse bolj potreben vzpodbudnih medsebojnih odnosov
in odkrite, poštene komunikacije. Le v vzpodbudnem okolju bo lahko
človek razvil ali utrdil svoj občutek lastne vrednosti. » Homo homini
lopus« (Človek človeku volk) je znan rek starih Rimljanov, ki so ga
pozneje potrdili številni filozofi in zagotovo drži še danes.
Konfliktnost poklicne vloge se kaže v nastanku dveh ali več ne-
združljivih pričakovanj znotraj delov poklicne vloge. Konfliktnost med
posameznimi segmenti pokhcne vloge lahko ponazori razkorak med
potrebo po empatiji za razumevanje klienta in potrebo po doslednem
struktuiranju življenjskega ritma. V vzgojnih zavodih je opaziti razko-
rak med individualnimi potrebami gojencev in zavoda kot celote. Vzgo-
jitelj bi moral svetovati, a je v tej vlogi onemogočem, ko je prisiljen
nadzirati, sankcionirati in občasno direktivno voditi.
Dvoumnost ali dvosmislenost vloge je izrazita takrat, ko je infor-
macija o pravicah, dolžnostih in odgovornostih na delovnem mestu
nejasna ter pomanjkljiva. Odgovornost za druge je že sama po sebi
stresna, cilj pa je nepredvidljiv in odvisen od klienta.
Avtorja Holgate in Cleagg, (1991) trdita, da delo s prestopniki (razis-
kava v avstralskih zaporih) vključuje takšne dvoumne in konfliktne
vloge, ki jih drugi poklici nimajo. Namreč, uslužbenec ima klienta, ki
ni v tej vlogi po lastni izbiri. Hkrati mora nastopati v vlogi paznika in
rehabilitatorja. Z neprestanim naporom, da bi poiskali alternativo za-
piranju kriminalcev, se namenja vedno več pozornosti rehabilitativni
y	Socialna pedagogika, 2 0 0 1 vol. S, šl. 2, .sir. 169-191
vlogi uslužbencev. Njihova vloga je postala zahtevnejša zaradi zahte-
ve po oblikovanju programov, ki so prilagojeni individualnim potre-
bam prestopnikov.
Možnost odločanja daje delavcu občutek, da je gospodar položa-
ja, saj se njegovo znanje in izkušnje upoštevajo. Minimalna udeležba
pri odločanju pa mu daje občutek, da z njim upravljajo drugi. Možnost
odločanja potrebujejo predvsem starejši delavci, mlajši strokovnjaki,
ki šele začenjajo kariero, pa rabijo predvsem dobro supervizijo.
Kvalitativna in kvantitativna obremenjenost sta dejavnika, ki se
v raziskavi pokažeta kot najpomembnejša, saj se pojavljata na vseh
mestih. Občutek kvantitativne preobremenjenosti nastaja zaradi struk-
ture dela, ki zahteva stalno koncentracijo in visoko stopnjo odločanja.
Kvalitativna obremenjenost pa nastopa zaradi velikega števila gojen-
cev in nestandardnih ur dela, dela ob praznikih, dela v izmenah in
deljenega delovnega časa (Robolt, 1993, Ščuka 1995). Občutek, da ima
nekdo preveč dela, je močan stresor, kot se je pokazalo tudi v tej raz-
iskavi pri delavcih slovenskih institucij za vedenjsko ter čustveno mo-
tene osebe.
Socialna podpora vodij, sodelavcev, družine, prijateljev lahko
močno ublaži ranljivost na stres.V raziskavi pa se je pokazala tudi po-
treba po strokovnem vodenju.
Prosti čas je pomemben dejavnik pri ohranjanju duševnega zdravja.
Ugotavlja se, da se prosti čas v vzgojnih, mladinskih in prevzgojnem
domu »redefinira okrog delovnega procesa«.
Pomanjkanje avtoritete, nadzor, nizki osebni dohodki in druž-
beno vrednotenje, razkorak med teorijo in prakso so dejavniki, ki
samo stopnjujejo izgorelost v teh institucijah.
Čeprav so organizacijski dejavniki odločujoči pri nastanku sindro-
ma izgorevanja v vzgojnih, mladinskih in prevzgojnem zavodu, ome-
njamo tudi notranje vzroke, ki jih v raziskavi, žal, nismo postavili v
korelacijo z izgorevanjem (zaradi občutljivosti teme).
Najmanj so izgorevanju izpostavljeni mirni in brezskrbni tipi oseb-
nosti, imenovani tudi osebnosti tipa B. Ambiciozni in zaskrbljeni tipi
osebnosti, imenovani osebnosti tipa A, pa so najbolj izpostavljeni iz-
gorevanju.
Kar je za nekoga velik stres, je lahko za drugega človeka izziv, zato
govorimo o individualnih razlikah v odzivanju na stres. Holgate in
M u r i C u П o r v a I : ¡.aleni n a x l r u k I u r a
115
Cleagg (1991) sta s svojo raziskavo pri uslužbencih v avstralskih ka-
zensko - popravnih domovih ugotovila, da ranljive, pretirano čustve-
ne osebe, hitro zapustijo delo v tovrstnih ustanovah. Skupina usluž-
bencev, ki ostaja, pa tvori čvrsto jedro institucije. Hipotetično ugotav-
ljata, da to skupino tvorijo » čvrste osebnosti ».
Tudi za delo z vedenjsko in čustveno motenimi otroki/mladostniki
ni vsakdo.Čustveno ranljivi in preobčutljivi sanjači, idealisti, naivni
entuziasti, ki se do skrajnosti podrejajo gojencem, hitro izgorijo. Vse-
kakor pa se v ta poklic ne podajajmo iz romantične predstave o nese-
bični ljubezni do nebogljenega gojenca.
Gotovo imajo veliko vlogo pri izgorevanju spremembe, s katerimi
so se vzgojitelji soočah zadnja leta. Raj se je za delo vzgojitelja spre-
menilo, pri nas še nismo raziskovali. Sto enajst vzgojiteljev vzgojnih
in prevzgojnih domov na Hrvaškem (Žižak, 1996) je ocenjevalo, kaj
se je za njihovo delo pomembno spremenilo:
•	socialno-ekonomski status vzgojitelja ( 85% anketiranih ),
•	strokovnjaki zapuščajo stroko ( 83 % anketiranih ),
•	materialno-finančna situacija v ustanovi ( 83 % anketiranih ),
•	način odločanja o strokovnih vprašanjih ( 67 % anketiranih ),
•	način medsebojne pomoči in podpore ( 65 % anketiranih ),
•	osebnostne spremembe delavcev ( 62 % anketiranih ).
Prav tako so ocenjevali (Žižak, 1996) lastno odzivanje na spre-
membe v družbi. Postali so nezadovoljni predvsem zaradi ugotovit-
ve, da niso več v ospredju vrednote, kot so npr. delo, znanje, ljube-
zen, poštenost. Slovenska raziskava (Horvat, 1998) je pokazala, da so
tudi slovenski vzgojitelji nezadovoljni in se odzivajo vse bolj impul-
zivno in nestrpno.
Še na eno dejstvo bi radi opozorili.Vloga sodobne družine je močno
omejena in v sedanjem načinu življenja običajno nima možnosti in
pogojev za delo z vedenjsko in čustveno motenimi otroki/mladostni-
ki. Dejstvo pa je, da ne more v nobenem primeru neka ustanova po-
vsem nadomestiti družine. Pričakovanja khentov, staršev in plačnikov
uslug so običajno večja od realnih možnosti. Zato pada ugled stroke
in narašča nezaupanje do delavcev v teh ustanovah. Tudi razumeva-
nje družbe do disocialnih mladostnikov je nizko. Zaradi teh in podob-
nih problemov so v največji stiski zaposleni, saj doživljajo kritiko svo-
y	Socialna pedagogika, 2 0 0 1 vol. S, šl. 2, .sir. 169-191
jega dela kot stres, ki vztrajno ruši njihov delovni zanos do točke, ko
popusti meja vzdržljivosti in nastopi izgorevanje.
5. Empirični del
3.1. Problem raziskave
Z uvidom v rezultate raziskovanj na tem področju in iz izkušenj
lastne prakse spoznavamo, da delo z vedenjsko in čustveno motenimi
osebami prinaša številne probleme, ki izhajajo iz objektivnih pogojev
dela, specifičnosti populacije, s katero se dela, in odnosa celotne družbe
do tega dela.
Cilji raziskave
V	svetu je mnogo raziskav o "izgorevanju" osebja, vendar ta pojav
še ni bil raziskan v ustanovah za vedenjsko in čustveno motene otro-
ke/mladostnike v Sloveniji. Zato je cilj tega raziskovanja, da z instru-
menti, prilagojenimi tej raziskavi, ugotovi :
faktorsko strukturo izgorevanja in nekaterih determinant, ki so
pomembne za ta pojav, pri delavcih, ki se ukvarjajo z vedenjsko in
čustveno motenimi otroki in mladostniki,
-	odnose v določenih poklicih (vzgojitelji, učitelji, svetovalni delav-
ci) in izgorevanje ter njegove determinante,
-	kako kronološka starost otrok in mladostnikov z vedenj skimi in čust-
venimi motnjami vpliva na izgorevanje pri delavcih v vzgojnih za-
vodih, mladinskih domovih in v prevzgojnem domu.
3.3.	Pomen raziskave
Menimo, da bi rezultati raziskave lahko imeli praktično vrednost
za ublažitev in preprečevanje izgorevanja pri delavcih v slovenskih
institucijah za vedenjsko in čustveno motene osebe. Ključni vidik pre-
vencije je zgodnje odkrivanje in prepoznavanje simptomov.
3.4.	Raziskovalne metode
Uporabili bomo deskriptivno, eksperimentalno, empirično metodo
pedagoškega raziskovanja.
3.5.	Vzorec
V	raziskavi je maja 1997. leta sodelovalo 133 strokovnih delavcev
(vseh zaposlenih je bilo, po štetju, ki ga je opravil Matvoz leta 1996,
Mari C a II o rv a I : L a I e ri I a a .s I r u k I u r a
111
168), zaposlenih v institucijah za usposabljanje vedenjsko in čustveno
motenih otrok in mladostnikov v Sloveniji. Celotni vzorec je razdeljen
na tri skupine, kjer so anketiranci grupirani glede na področje dela :
•	vzgojitelji
•	učitelji
•	svetovalni delavci.
Delavci so ločeno obravnavani glede na starost svojih varovancev,
otroli/mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi motnjami: šolska po-
pulacija in pošolska populacija vedenjsko in čustveno motenih otrok/
mladostnikov.
}.6. Merski instrument in spremenljivke
Uporabljenih je bilo sedem merskih instrumentov za raziskovanje
izgorevanja, ki jih je, razen splošnega vprašalnika, pripravil Walter
Straßmeier. Leta 1988 je z njim opravil obsežno raziskavo v Nemčiji o
poklicanih obremenitvah v ustanovah za rehabilitacijo mentalno re-
tardiranih oseb. Instrumente je preizkusila tudi dr. Škrinjarjeva na ena-
ki populaciji v Zagrebu in dovohla njihovo uporabo za to raziskova-
nje.
Vsi instrumenti, razen SI, S4 in S5, kjer je pet stopenj, imajo štiri-
stopenjsko numerično ocenjevalno lestvico.
Pri raziskovanju so bila uporabljena naslednja orodja:
•	Splošni vprašalnik •
•	Lestvica za oceno profesionalnih obremenitev - SI
•	Lestvica za oceno splošnega razpoloženja na delovnem mestu - S2
•	Lestvica za ocenitev zadovoljstva z lastnim življenjem - S 3
•	Lestvica za oceno odzivov na profesionalne obremenitve - S4
•	Lestvica za oceno podpore okolice - S5
•	Lestvica za oceno odnosa do vedenjsko in čustveno motenega otro-
ka/mladostnika - S6
•	Lestvica ocenitve predlogov in želja za izboljšanje kakovosti dela in
življenja delavcev, ki se ukvarjajo z vedenjsko in čustveno motenimi
populacijo otroki in mladostniki - S7
Osrednji vprašalnik SI raziskuje strukturo izgorevanja, vse ostale
lestvice pa merijo determinante, ki vplivajo na sindrom izgorevanja -
od S2 do S7. V razlagi se bom v tem prispevku osredotočila zgolj na
y	Socialna pedagogika, 2 0 0 1 vol. S, šl. 2, .sir. 169-191
Strukturo prostora izgorevanja. Na liratko pa se bom obojega (struli-
ture prostora izgorevanja in njegovih determinant) dotaknila pri raz-
likah med različnimi profesionalnimi skupinami (vzgojitelji, učitelji,
svetovalni delavci) ter pri vplivu starosti otrok na pojav izgorelosti.
3.7. Metoda obdelave podatkov
Dimenzionalnostin strukturo profesionalnih obremenitev smo ugo-
tavljali s faktorsko analizo opazovanih manifesnih spremenljivk. Da
bi zmanjšali relativno veliko število spremenljivk, smo glavne kom-
ponente reducirah po PB kriteriju in jih transformirah v »orthobhque«
pozicijo. Statistično pomembne razlike v doživljanju izgorevanja med
vzgojitelji in učitelji smo ugotavljah z diskriminativno analizo varian-
ce.
Sociodemografske značilnosti anketiranih so prikazane grafično in
obdelane z deskriptivno analizo.
4. Rezultati in interpretacija rezultatov
4Л. Sociodemografske značilnosti delavcev v
vzgojnih, mladinskih in prevzgojnem domu
V tem raziskovanju demografske značilnosti niso postavljene v od-
nos z izgorevanjem in niso predmet tega raziskovanja. Za uvid v ce-
lotno sliko dobljenih rezultatov pa se nam zdijo potrebne in koristne.
Velikost vzorca (število izpolnjenih anket) je 133. Starost anketi-
rancev je od 23 do 58 let (trije anketiranci nam niso zaupali svoje
starosti). Poprečna starost je 38 let. Največ delavcev vzgojnih, mladin-
skih in prevzgojnega doma je starih 30, 38 in 40 let. Le trije so stari
manj kot 25 let, prav tako so redki, ki so stari nad 50 let in še delajo z
vedenjsko in čustveno motenimi otroki/mladostniki. Poznavalcem raz-
mer v vzgojnih, mladinskih in prevzgojnem domu je znano, da odha-
jajo delavci v pokoj zaradi zdravstvenih težav, ali pa zamenjajo delov-
no mesto, kakor hitro imajo za to priložnost.
79 posameznikov oz. 60 % oseb je ženskega spola, 52 posamezni-
kov oz. 40 % oseb pa moškega spola. Razmerje med ženskim in moš-
kim spolom zaposlenih je vzpodbudno, saj je še ne dolgo v vzgoji in
izobraževanju bilo le 10 % moških (Škoflek, 1993). Še vedno pa je
vzgoja vedenjsko ter osebnostno motenih otrok in mladostnikov žen-
ski poklic. Od celotnega vzorca anketiranih v tem raziskovanju je 64
Marica И o rv al: I. a I e n I n a s Ir uklura . . .
179
% poročenih. Veliko število delavcev v institucijah za vedenjsko in
čustveno motene v Sloveniji je neporočenih (29 %). 6 % anketiranih
oseb je ločenih in 1 % oseb je izgubilo partnerja s smrtjo (Slika 1).
Slika 1 : Zakonski stan anktiranih oseb.
Naslednji graf prikazuje število lastnih otrok . Veliko tistih, ki se
ukvarja z vzgojo otrok, nima izkušenj z lastnimi otroki - več kot 33 %.
V povprečju imajo delavci vzgojnih, mladinskih in prevzgojnega do-
ma le 1,21 otrok.
Slika 2 : Število lastnih otrok anketirancev
180
Socialna pedagogika, 2 0 0 1 vol. 5, šl. 2, sir. 169-191
Iz odgovorov anketirancev smo razbrali, da je stanje glede izobraz-
be tako: največ oseb ima višjo izobrazbo (69 oseb), predvsem mlajši
anketiranci imajo visoko izobrazbo (45 oseb) in kar visok odstotek
tistih, ki delajo z vedenjsko in čustveno motenimi osebami, nima ustrez-
ne izobrazbe (srednja izobrazba). Zadnji podatek je lahko posledica
dejstva, da se mladi strokovnjaki, ki končajo ustrezen program na Pe-
dagoški fakulteti v Ljubljani, ne odločajo za delo v institucijah za uspo-
sabljanje vedenjsko in čustveno motenih oseb. Tako te nimajo ustrez-
nega kadra (Slika 3).
Slika 3 : Stopnja izobrazbe delavcev v vzgojnih, mladinskih in prevzgojnem domu
Le 40 delavcev (ali 50 %), ki trenutno delajo na delovnem mestu
vzgojitelja, ima ustrezno smer izobrazbe socialne pedagogike ali
specialne pedagogike za vedenjsko in osebnostno motene otroke/
mladostnike. 18 anketirancev je socialnih delavcev, 10 je učiteljev,
4 so psihologi, 2 sta gimnazijska maturanta in 2 pedagoga, 1 dela-
vec je penolog, 1 delovni terapevt, 1 etnolog-sociolog in 1 medicin-
ska sestra. Dejstvo, da oseba opravlja delo, za katero ni usposoblje-
na in nima zanj ustreznega znanja, lahko povzroči občutek kvalita-
tivne preobremenjenosti. Ta nastaja zaradi subjektivnega občutka,
da je delo pretežko in prezahtevno. Vzrok je v pomanjkanju po-
Marica И o rv al: J. a I e n I n a s I r u k t u r a
181
trebnih veščin za opravljanje tega dela in je vsekakor pomemben
za nastanek sindroma izgorelosti. V tem vzorcu jih ima kar polovi-
ca neustrezno smer izobrazbe: socialni delavci, psihologi, učitelji,
pedagogi, gimnazijski maturanti. Večina tistih, ki so na delovnem
mestu učitelja, ima ustrezno smer izobrazbe: so učitelji oziroma
profesorji, le trije nimajo ustrezne smeri za poučevanje, in sicer
dva psihologa in specialni pedagog za duševno prizadete otroke.
Svetovalni delavci v vzgojnih, mladinskih in prevzgojnem domu
imajo ustrezno smer izobrazbe, razen enega, ki pa ne ustreza po-
gojem za opravljanje tega delovnega mesta. Psihologi in socialni
delavci so v institucijah za usposabljanje vedenjsko in čustveno mo-
tenih otrok in mladostnikov zastopani enakomerno: 10 psihologov
in 10 socialnih delavcev. Trije anketiranci opravljajo delo vzgojite-
lja in učitelja, eden vzgojitelja in svetovalnega delavca in eden
opravlja delo učitelja in svetovalnega delavca.
Delavce smo vprašali tudi po delovni dobi, ki se giblje v razponu
od O do 39 let; največ delavcev je na začetku svoje profesionalne
kariere in število tistih, ki imajo več kot 30 let delovne dobe, je
majhno.Ti podatki se ujemajo z rezultati hrvaške raziskave (Žižak,
1996), da se po 20 letih delovne dobe močno zmanjša zastopanost
socialnih pedagogov v institucijah za vedenjsko in čustveno mote-
ne osebe. Povprečna delovna doba je 15 let. Največ delavcev v vzgoj-
nih, mladinskih in prevzgojnem domu opravlja delo vzgojitelja.
4.2. Faktorska struktura prostora izgorevanja
Faktorska struktura sindroma izgorevanja bo raziskana s pomoč-
jo lestvice za oceno profesionalnih obremenitev (izgorevanja), ki
jo sestavlja 87 spremenljivk. Te ugotavljajo:
•	organizacijske okoliščine na delovnem mestu
•	simptome izgorevanja
•	oceno in smisel lastnega dela.
Da bi prodrli še globlje v skriti prostor izgorevanja pri delavcih
vzgojnih, mladinskih in prevzgojnega doma, smo ekstrahirali de-
javnike prve vrste in dobili štiri dejavnike druge vrste, ki določajo
strukturo prostora izgorevanja ( Tabela 2 ). Prvi dejavnik ima tudi
največji delež v strukturi latentnega prostora obremenitev na de-
lovnem mestu.
180	Socialna pedagogika, 2 0 0 1 vol. 5, šl. 2, sir. 169-191
Tabela 1 : Lambda, odstotek skupne variance (%SIO in kumulativni odstotek skupne variance
matrike interkorelacij spremenljivk (KPSVMIS )
Tabela 2 : Lambda, odstotek skupne variance (% SV) in kumulativni odstotek skupne variance
matrike interkorelacij spremenljivk (КРЗЊПЗ)
Prvi dejavnili druge vrste - preobremenjenost - pojasnjuje naj-
več latentnega prostora struliture izgorevanja (lambda = 6.07). Anke-
Marica Horvat: Latentna struktura
i 83
tirani ugotavljajo: Na delu sem preobremenjena. Mislim, da je naše
delo pretežko. Posebej naporen je vsakodnevni kontakt z ljudmi. Psi-
hične obremenitve me popolnoma izčrpajo. Izgubljam veliko energi-
je za delo z gojenci. Pri delu sem v nenehni časovni stiski. Sem pod
neprestanim pritiskom, da moram doseči vidne rezultate.
Trije latentni dejavniki (organizacijske okoliščine, komunikacij-
ski sistem in konfliktnost profesionalne vloge) so vezani oziroma so
posledica organizacije na delovnem mestu in so lahko vzrok za sin-
drom izgorelosti ter njegove posledice v vzgojnih, mladinskih in pre-
vzgojnem domu.
Konfliktnost profesionalne vloge je organizacijski dejavnik in do-
loča strukturo prostora izgorevanja. Konfliktnost med posameznimi
segmenti profesionalne vloge je pri delu z vedenjsko in čustvenimi
motenimi otroki/mladostniki zelo pogosta, saj obstaja po eni strani
potreba po empatiji za razumevanje teh otrok in njihovega položaja,
po drugi strani pa se zahteva dosledno strukturiranje gojenčevega
časa in dela. Anketirani ugotavljajo, da k konfliktnosti poklicne vloge
prispevajo tudi nedoslednosti, nedefiniranosti v opredeljevanju po-
khcne vloge, njenih ciljev in pričakovanj.
Tretji dejavnik je komunikacijski sistem na delovnem mestu.
Opredeljujejo ga ocene delavcev: V ustanovi so medsebojni konflikti
neposredno vidni. S svojimi problemi sem prepuščen/a sam/a sebi.
Zaradi napetih odnosov sta onemogočena kreativnost in inovativnost.
Zaradi narave svojega dela sem se odtujil/a drugim ljudem. Pogre-
šam pogovore s socialno-pedagoško vsebino.
Četrti dejavnik je nezadovoljstvo z organizacijskimi okoliščina-
mi. Ta dejavnik je opredeljen s spremenljivkami: Sodelovanje med
mojo institucijo in drugimi ustanovami je pomanjkljivo. Opravljam
mnogo nepotrebnega dela. Pri nas veliko razpravljamo o posameznih
gojencih. Pogrešam strokovno vodenje. Veliko časa posvečamo ma-
lenkostim, pomembne odločitve se pogosto sprejemajo mimogrede.
Ustvarjalnost in kreativnost je omogočena z birokratskimi predpisi.
O strokovnih vprašanjih odločajo posamezniki. Ne sodelujem pri stro-
kovnih odločitvah. Pri nas obstaja močna hierarhija zaposlenih.
4.3. Razlike v doživljanju poklicnih obremenitev med
vzgojitelji, učitelji in svetovalnimi delavci
Iz rezultatov diskriminativne anahze lahko zaključimo, da se tri
y ^^ Socialna /) e d a g o g i k a , 200 1 vol. S, šl. 2, xlr. 169-191
skupine delavcev v vzgojnih, mladinskih in prevzgojnem domu med
seboj statistično pomembno razlikujejo.Vzgojitelji, učitelji in sveto-
valni delavci se razlikujejo v strukturi izgorevanja na manifestnem in
latentnem prostoru v doživljanju organizacijskih okoliščin na delov-
nem mestu, v oceni smisla tega dela in v izražanju simptomov izgore-
losti. Najbolj izčrpani so vzgojitelji, ki se tudi bolj odtujujejo drugim
ljudem in postajajo v medsebojnih odnosih bolj nestrpni kot delavci iz
drugih dveh skupin. Lahko sklepamo, da so pri vzgojiteljih simptomi
najmočneje izraženi. Učitelje najbolj razlikuje od drugih dveh skupin
ocena smisla tega dela, ki je manjša. Zaradi tega je občutek neuspeš-
nosti močnejši. Svetovalne delavce bolj od drugih dveh skupin motijo
organizacijske okohščine na delovnem mestu (medsebojni odnosi, hie-
rarhija zaposlenih, nestrokovno vodenje, birokracija).
Diskriminacijska analiza determinant, ki pogojujejo nastanek sin-
droma izgorelosti, je prikazala statistično pomembne razlike med vzgo-
jitelji, učitelji in svetovalnimi delavci v slovenskih vzgojnih, mladin-
skih in prevzgojnem domu.
Vzgojitelji ocenjujejo vzdušje v instituciji za bolj napeto kot učitelji
in svetovalni delavci, kar povzroča pri njih tudi večjo nervoznost. Za-
dovoljnejši so s partnerjem in zakonom ter s stanovanjskimi razmera-
mi. Zaradi inverznega delovnega časa imajo v odnosu do učiteljev in
svetovalnih delavcev slabše družabno življenja, manj prijateljev in no-
vih znancev. Njihove reakcije v odnosu z ljudmi so bolj impulzivne in
nenadzorovane, občutijo večje pomanjkanje podpore okolice, bolj ne-
zadovoljni so z videnjem prihodnosti in osebnim dohodkom. Največ
so bili v bolniškem staležu.
Učitelj je v primerjavi z vzgojitelji in svetovalnimi delavci manj za-
dovoljen s svojim poklicnim življenjem in z življenjem nasploh in do-
bi manj potrditve v samem delu z vedenjsko in čustveno motenimi
otroki/mladostniki. Rezultati njegovega dela so manj vidni, zato ima
izrazitejši občutek, da je pri svojem delu neuspešen, kar povzroča večji
občutek nemoči in nižjo samopodobo. Na profesionalne obremenitve
se odziva v večji meri kot drugi dve skupini z izčrpanostjo, ki je pove-
zana tudi z njegovim močneje izraženim občutkom slabe organizacije
na delovnem mestu. Ima večji odpor do dela z vedenjsko in čustveno
motenimi otroki/mladostniki kot vzgojitelji in svetovalni delavci.
Svetovalni delavci se v primerjavi z drugima dvema skupinama po-
čutijo na delovnem mestu bolj negotove, prepuščene sami sebi in slabše
M a r i c a // 0 rv a l: Lai e alna s I r u k I u r a .
185
povezane z drugimi zaposlenimi. Vzdušje na delovnem mestu doživ-
ljajo kot bolj negotovo in nestabilno, kar pri njih povzroča večji nemir
na delovnem mestu. Manj so zadovoljni s stanovanjskimi razmerami.
Njihova pričakovanja pri delu z vedenjsko in čustveno motenimi ose-
bami so bolj nerealna kot učiteljeva in vzgojiteljeva. Imajo pa zato
bolj razvito družabno življenje kot drugi dve skupini, v prijateljih ter
znancih najdejo več opore, manj pa je občutijo v stikih s sodelavci in z
vodstvom. S svojim poklicem so bolj zadovoljni, vendar imajo bolj kot
učitelji in vzgojitelji občutek, da so pri svojem delu prepuščeni sami
sebi. To izhaja, verjetno, iz posebnosti svetovalnega dela, ko je v insti-
tuciji le eden ali dva svetovalna delavca in tako ni veliko možnosti za
strokovne pogovore.
Nastajale so tudi statistično pomembne razlike v predlogih in že-
ljah za dvig kakovosti dela in življenja.
Tabela 3: Predlogi delavcev za dvig kakovosti dela in njihovega življenja.
Vzgojitelji potrebujejo več notranje motivacije za dvig kakovosti
svojega dela in življenja.
Svetovalni delavci se v predlogih bolj dotikajo zunanje motivacije:
boljše plačano delo, počitek po nekaj letih službovanja ali zamenjava
delovnega mesta.
Učitelji nimajo predlogov ah želja za dvig kakovosti lastnega živ-
ljenja. Končno, njihovo poslanstvo je poučevanje, ne pa vsakodnevno
reševanje disciplinskih prekrškov. Ob tem pa obstaja še dejstvo, da
ima populacija vedenjsko/čustveno motenih nižje intelektualne zmog-
ljivosti in niso po meri storilnostno usmerjene današnje šole.
4.4. Vpliv kronološke starosti otrok/mladostnikov na
doživljanje profesionalnih obremenitev in njihovih
determinant
V Sloveniji obstajata dve vrsti institucij za vedenjsko in čustveno
180	Socialna pedagogika, 2 0 0 1 vol. 5, šl. 2, sir. 169-191
motene osebe glede na starost otrok/mladostnikov z vedenjskimi in
čustvenimi motnjami.Tako smo vzgojitelje, učitelje in svetovalne de-
lavce razdelili na tiste, ki delajo s šolsko in tiste, ki delajo s pošolsko
populacijo. Hipoteza je, da obstajajo statistično pomembne razlike med
tema dvema skupinama osebja v doživljanju profesionalnih obreme-
nitev in nekaterih njihovih determinant. Večje obremenitve doživljajo
delavci, ki se ukvarjajo s pošolsko populacijo. Vzrokov je veliko, nave-
dimo jih nekaj.
Vedenjske in čustvene motnje so pri adolescentih bolj zakoreni-
njene kot pri osnovnošolskih otrocih. Možnosti vzgojnega vplivanja so
manjše, profesionalna potrditev minimalna, nemoč delavcev pa toli-
ko večja. Večina adolescentov je že bila v šolskih zavodih, kjer eduka-
cija in reedukacija nista imeli želj enega učinka, zaradi česar se nada-
ljuje njihova »institucionalna kariera«. Vse več gojencev v pošolskih
zavodih je nameščenih z ukrepom sodišča, kar pomeni, da so izvrše-
vali kazniva dejanja (Dekleva, 1993). Velik problem pošolskih zavo-
dov so toksikacije.
V analizi je bilo zajetih 85 delavcev, ki se ukvarjajo z osnovnošol-
skimi otroki z vedenjskimi in čustvenimi motnjami, in 48 tistih, ki de-
lajo z adolescenti po končani osnovni šoli.
Delavci, ki delajo s šolsko populacijo otrok, ocenjujejo svoje delo
kot bolj smiselno in potrebno. V pošolskih zavodih so gojenci v veliki
meri že »odporni« na poskuse vzgojnega delovanja, zato delavci ni-
majo tovrstnega vpliva in s tem je tudi občutek smiselnosti in potreb-
nosti manjši.
Naslednja razlika se nanaša na vrednotenje lastnega dela. Delavci
v pošolskih zavodih menijo, da je njihov osebni dohodek prenizek,
prav tako bolj pogrešajo strokovno vodenje pri svojem delu. Kot obre-
menitev navajajo hierarhijo zaposlenih in pa pomanjkanje stikov s
sorodnimi institucijami. Negativno ocenjujejo preveč birokracije v us-
tanovi.
Na delavce v pošolskih zavodih deluje obremenilno njihov status,
ki ni v skladu z opravljenim delom. Delavci v šolskih vzgojnih ustano-
vah ocenjujejo, da bi morali vložiti več časa v uspešno reševanje prob-
lemov oseb, s katerimi delajo, in da bi morali bolj poznati njihove
družine. Zadnja statistično pomembna razlika med skupinama nasta-
ne pri oceni medosebnih odnosov. Delavci, ki delajo v institucijah z
M a r i c a // 0 r val: L a le ni n a s l r u k Iura
187
adolescenti, percipirajo v večji meri kot v šolskih zavodih napete od-
nose kot vzrok nekreativnosti in neinovativnosti.
Glede na položaj vsake posamezne skupine v diskriminativnem
prostoru smo ugotovili, da so pri delavcih v pošolskih zavodih simp-
tomi izgorevanja izrazitejši, organizacijske okoliščine bolj moteče,
vzdušje v njihovih ustanovah bolj moreče, impulzivneje se odzivajo in
imajo bolj nerealna pričakovanja pri svojem delu. Za dvig kakovosti
lastnega življenja in dela predlagajo boljše medsebojne odnose na
delovnem mestu in strokovno vodstvo.
V ustanovah za osnovnošolske otroke so manj obremenjeni in bolj
zadovoljni. Tudi vzdušje je boljše, vendar so bolj nezadovoljni s svo-
jim zasebnim življenjem in prostim časom. Pogosto porabijo svoj prosti
čas za reševanje problemov gojencev in ne znajo ločiti profesionalne-
ga življenja od zasebnega.
5. Zaključek in priporočila
Ocenjujem, da v slovenskih vzgojnih zavodih naraščajo hujše diso-
cialne motnje, predvsem nasilnost in kazniva dejanja. Vedno več ot-
rok/mladostnikov ima hujše psihične težave, ki jih težko obvladujejo.
Prisotne so droge in vse težave, povezane z njimi. Velik problem je
motivirati otroka/mladostnika za učenje in delo. Nimajo smisla v živ-
ljenju, s tem tudi ciljev ne in niti potrebe ah želje, da bi se v življenju
trudili doseči nek cilj. Stroka je vedno manj kos težjim, kombiniranim
in nepredvidljivim fenomenološkim spremembam otrok in mladost-
nikov, ki se znajdejo v institucijah za vedenjsko in čustveno motene
osebe v Sloveniji.
Delavci, ki so zaposleni v teh institucijah, že nekaj časa tožijo zara-
di profesionalnih obremenitev, ki imajo za posledico izgorevanje (bur-
nout).
Z diskriminativno analizo so dokazane statistično pomembne raz-
like v doživljanju profesionalnih obremenitev in njihovih determinant
med vzgojitelji, učitelji in svetovalnimi delavci. Ugotovljene so bile
tudi razlike v oceni profesionalnih obremenitev in njihovih determi-
nant med delavci, ki delajo v slovenskih ustanovah za šolsko mladino,
in delavci, ki delajo s starejšimi, pošolskimi mladostniki.
Tudi to raziskovanje je potrdilo Chernissov koncept izgorevanja
kot odziv na stres, izzvan z organizacijskimi zahtevami. Ugotovljeni
180	Socialna pedagogika, 2 0 0 1 vol. 5, šl. 2, sir. 169-191
latentni dejavniki (organizacijske okoliščine na delovnem mestu, ko-
munikacijski sistem, konfliktnost poklicne vloge) so močno povezani
s samo organizacijo na delovnem mestu. Tudi dejavnik preobreme-
njenosti, ki pojasnjuje največ latentnega prostora strukture izgoreva-
nja, je, po mojem mnenju, v veliki meri povezan z organizacijo dela.
Ugotaviti je mogoče organizacijski dejavnik - konfliktnost profe-
sionalne vloge. Tudi Holgate in Cleagg (1991) trdita, da to delo vklju-
čuje takšne nejasne in konfliktne vloge, ki jih drugi poklici nimajo.
Namreč, delavci delajo s khenti, ki niso v tej vlogi po svoji želji. Njiho-
va vloga je kontradiktorna; hkrati morajo biti v vlogi nadzornika in
svetovalca.
Komunikacijski sistem je tretja organizacijska latentna dimenzi-
ja sindroma izgorevanja pri delavcih vzgojnih, mladinskih in prevzgoj-
nega doma.
Burnout v vzgojnih, mladinskih in prevzgojnem domu pogojuje
več latentnih dejavnikov: nesproščeno vzdušje, negotovost, nezado-
voljstvo z lastnim življenjem, s stanovanjem in pokhcem, pomanjklji-
vo družabno življenje, pomanjkanje podpore na delovnem mestu, po-
manjkanje podpore oseb iz zasebnega življenja in podpore v delu z
gojenci, previsoka pričakovanja pri delu, sprejemanje ali odklanjanje
vedenjsko in čustveno motenega otroka/mladostnika, notranja in zu-
nanja motivacija za delo.
V doživljanju profesionalnih obremenitev in determinant, ki pogo-
jujejo nastanek izgorevanja, se vzgojitelji, učitelji in svetovalni delav-
ci razlikujejo tako na manifestnem kot na latentnem prostoru. To raz-
ličnost gre upoštevati pri programih za ohranjanje duševnega zdravja
zaposlenih. Dobljeni rezultati o vplivu kronološke starosti gojencev
na sindrom izgorelosti pa indiciraj o potrebo po še večji senzibilnosti
za problem izgorevanja v pošolskih zavodih.
Dobljeni rezultati kažejo potrebo po spremembi organizacijskih oko-
liščin na delovnem mestu. Veliko okoliščin na delovnem mestu, žal, ni
mogoče spremeniti (npr.velikost prostorov), vendar je iz dobljenih re-
zultatov delavcev, ki so bili vključeni v raziskavo, razvidno, da so možne
številne intervencije na delovnem mestu, ki bi ublažile posledice pro-
fesionalnih obremenitev. Če niso možne globalne spremembe objek-
tivnih delovnih okoliščin, pa lahko z ustreznimi organizacijskimi stra-
tegijami omogočimo mnoge spremembe, ki bi ublažile posledice iz-
gorevanja. Preprečevanje bi moralo biti usmerjeno na tri področja :
M a r i c a // () r val: L a le n l n a s l r u k Iura
189
•	struktura dela,
•	proces supervizije,
•	organizacijska rešitev problema.
Nekaj se je na tem področju 1997. leta že spremenilo. Zmanjšala
se je delovna obveznost vzgojitelja in normativ otrok v skupini. Če
upoštevamo dobljene rezultate in ugotovitev, da so predvsem vzgoji-
telji brez družabnega življenja in prijateljev, bi se morala prizadeva-
nja za duševno zdravje zaposlenih dotakniti prostega časa. Priporoč-
ljiv bi bil tedenski »duševnohigienski dopust », kar bi bilo z normati-
vom štirih zaposlenih na vzgojno skupino ob dobri organizaciji izved-
ljivo. Delavec potrebuje sprostitev, nova znanstva in prijateljstva, raz-
vedrilo, smeh, da bo lahko zgradil optimističen življenjski stil in izri-
nil negativna čustva, ki mu daj ajo občutke neuspešnosti in nemoči.
Zaposleni se bodo morah naučiti ločevati med pokhcnim in zasebnim
življenjem, da bodo znali ob pravem času reči ne.
Druga vrsta prizadevanj se mora dotakniti komunikacijskega sis-
tema. Potrebne so nenehne in sprotne analize odnosov med zaposle-
nimi v obliki organiziranih kratkih delovnih sestankov, tedenska sre-
čanja za evalvacijo opravljenega dela, redne terapevtske skupnosti
gojencev z vzgojitelji, učitelji, svetovalnimi delavci, občasna srečanja
s sorodnimi institucijami. Potrebno je ustvariti dober komunikacijski
sistem.
Tretja vrsta prizadevanj mora omogočiti zaposlenim psihohigien-
ski trening, ki bi utrjeval njihovo duševno zdravje in jim pomagal, da
bodo vzdržali na delovnem mestu.Ob takem delu je zelo pomembna
supervizija in delo za razvoj teama {team development). Psihohigien-
ski trening pa vključuje številne tehnike in metode: avtogeni trening,
trening relaksacije, rekreacijski šport, vaje aerobike, joga, masaža,
mišična relaksacijska aktivnost, čustveno izražanje, svetovanje in psi-
hoterapija. Potrebna je tudi individualna in skupinska podpora v obli-
ki rednih odprtih, varnih srečanj. Ustvariti je treba dober podporni
komunikacijski sistem.
Za delo v vzgojnih, mladinskih in prevzgojnih zavodih ni primeren
vsak. Takšno delo zahteva telesno in duševno zdrave, odločne ljudi z
veliko mero potrpežljivosti, vzdržljivosti in optimizma. Zato je naloga
kadrovske šole, da že ob vpisu opravi ustrezen izbor. V času študija pa
je treba kandidate z ustreznimi programi opremiti za konkretno delo
180	Socialna pedagogika, 2 0 0 1 vol. 5, šl. 2, sir. 169-191
Z vedenjsko in čustveno motenimi otrold/mladostnild. Če bodo stro-
kovno in čustveno pripravljeni na profesionalne obremenitve na de-
lovnem mestu, bodo posledice manjše.
Tudi družbeno vrednotenje tega dela bi se moralo spremeniti. Člo-
veka ni mogoče vrednotiti zgolj tržno - torej toliko, kot je vredno nje-
govo delo. Ker vedenjsko in čustveno motene osebe v slovenskih vzgoj-
nih, mladinskih in prevzgojnem domu živijo od kruha »zdravih ljudi«,
niso produktivne, nizko tržno ceno pa imajo zato tudi tisti, ki se z nji-
mi ukvarjajo.
6. Literatura
Büssing, A., Ferrar, K.M. (1992). Die Messung von Burnout, Unter-
suchung eineir deutschen Fassung des Maslach Burnout Inventory.
Diagnostika, vol. 38, s. 328-353.
Dekleva, B. (1993^. Pogoji dela (klima ) - Psihohigiena - Supervizi-
ja, Psihohigiena - referati s seminarja. Zavod RS za šolstvo in šport, s.
41- 56.
Freudenberger, H. J. (1977). Burnout: The organisational menace.
Training and Development Jurnal, št. 31.
Holgate, M., Cleagg, I. J. (1991). The Path to probation officer bur-
nout. Journal of CriminalJustice, št. 19, s. 325-337.
Horvat, M. (1998). Profesionalne obremenitve delavcev v vzgojnih
zavodih pri delu s populacijo vedenjsko in čustveno motenih otrok in
mladostnikov. Magistrsko delo, Ljubljana.
Kobolt, A. (1993). Faktorji stresa v socialnih in pedagoških pokli-
cih, Psihohigiena - referati s seminarja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo
in šport, s. 25 - 40.
Kos-Mikuž, A. (1990). Izčrpani pomočniki. Naši razgledi, št. 24,1990,
s. 704-705.
Maslach, C. Florian. (1988). Burnout, Job Setting and Self Evalution
among Rehabilition Counsellors. Rehabilition Psyhologie, št. 33.
Matvoz, E. (1996). Psihofizične obremenitve in obremenjenosti de-
lavcev zavodov za vedenjsko in osebnostno motene v Sloveniji, ZD Ravne
na Koroškem.
Ščuka, V. (1995). Izgorelost v službah pomoči. Trst: Škrat, št. 8, s.
1-6.
M a r i c a II o rv a l : Lai c a l a a s l r u k l u r a
191
škoflek, I. (1993). Poskusi duševne higiene za delavce, ki delajo z
otroki in mladino s posebnimi potrebami v Sloveniji. Ljubljana: Psiho-
higiena, ZRSŠŠ.
Žižak, A. (1996). Odgajatelji, kontinuitet i promjena. Kriminologija
i socialna integracija, Zagreb, s. 4.2.
Izvirni znanstveni članek, prejet oktobra 2000.