AÑO (LETO) XXVII. (21) No. (štev.) 31
ESLOVE NIA LIBRE
BUENOS AIRES 1. avgusta 1968
Sovjetska nasilnost
Boj mlajše češkoslovaške komunistične generacije za notranjepolitično osvoboditev češkoslovaške izpod hegemonije sovjetske partije spremlja z velikim zanimanjem ves svobodni in še bolj komunistični svet. Že od kitajskega „krivoverstva“ resno ogrožana enotnost svetovnega komunističnega gibanja dobiva s češkoslovaškim bojem za notranjo neodvisnost nove udarce, tako da je z moskovskega stališča povsem razumljiv moralni in vojaški pritisk, ki ga Kremelj izvaja nad sedaj vladajočo komunistično skupino v Pragi.
ZSSR si je na svojih zahodnih mejah v Evropi zgradila varnostni pas satelitskih držav proti kapitalističnemu svetu, katerega bodoča osvojitev ostaja končni cilj sovjetskih komunistov. ZSS1R se mora po hudih udarcih iz druge svetovne vojne in vsled spreminjajočih se razmer na svojem ozemlju ter v vsem svetu najprej notranje konsolidirati in prilagoditi življenjsko raven svojega prebivalstva življenjski ravni svobodnega sveta, da bo mogla veljati za državo, ki naj bo vzor ostalemu komuni stičnemu bloku ter da bo privlačna tudi za še nekomunistične dežele. Zato so kremeljski veljaki zatrdno odločeni, ta svoj bližnji cilj doseči za vsako ceno, odn. se od njega ne nameravajo odvrniti za nobeno ceno.
Dolgo ohranitev tega varnostnega satelitskega pasu, vse dotlej, tako računajo v Moskvi, dokler ne bo prišel spet trenutek za nadaljnji direktni prodor v Zahodno Evropo, pa si je Kremelj zagotovil še s krutimi industrijsko-go-spodarskimi ukrepi. Vse satelitske industrije in gospodarstva je navezal na sovjetsko industrijo in gospodarstvo z opremo satelitskih industrij s sovjetskimi stroji. Tako so vsi sateliti odvisni za obnavljanje svojih industrij od sovjetskih nadomestnih delov ter se jim je na Zahod za dobavo teh nemogoče obrniti. Nadalje sovjetska industrija kupuje skoro vso satelitsko industrijsko proizvodnjo, ne plačuje pa je v dolarski valuti, s katero edino bi mogli sateliti v večjem obsegu posegati v trgovino z Zahodom. Sateliti so za dobavo petroleja in derivatov tudi povsem odvisni od zadevnih dobav iz ZSISR, ker je ta zgradila petrolejske vode s svojega ozemlja v vse satelite. Edini satelit, ki ima svojo petrolejsko proizvodnjo je Ru-munija, pa to ne more izkoriščati v svoj prid, ker je prisiljena oddajati ves surovi petrolej ¡Sovjetski zvezi, ki ji ga potem prodaja prečiščenega, z ostalimi petrolejskimi derivati.
V sklopu teh dejstev je treba gledati sovjetski pritisk na Prago. Na noben način se jim ne sme zrušiti vojaška varnostna zgradba Varšavskega pakta, čigar središčna os je prav (Češkoslovaška. Zato so v Moskvi sklenili nadaljevati, oziroma še povečati vojaške manevre vzdolž 95 kilometrov dolge češkoslovaško-sovjetske meje, raztegnili pa so jih še na vso svojo 1600 kilometrov dolgo mejo od Baltika do Črnega morja, da tudi ostale satelite opozarjajo na ohranitev miru in reda v njihovih državah.
Moskva je pravilno prepričana, da predstavlja sedanji način demokratizacije češkoslovaškega partijskega aparata in življenja nevarnost za ohranitev komunističnega režima ne samo v Pragi, temveč tudi v drugih evropskih satelitih zlasti na Madžarskem in še bolj v Vzhodni Nemčiji, ki sta dva satelita, katera imata svoje meje s svobodnim Zahodom. Naj se Dubčekovi načrti demokratizacije češkoslovaške partije še tako nanašajo samo na svobodnejše izživljanje komunistov v njihovih organizacijah — dejstvo je, da mlajša češkoslovaška komunistična generacija ugotavlja in spoznava nevzdrž-nost stalinističnih metod v svojih vrstah, tako v gospodarstvu kakor na drugih področjih človeškega udejstvovanja. In demokratizacija partijskega življenja pomeni za komuniste nehoten, toda neizbožen prenos demokratizacije tudi na njihove nasprotnike. Razvojni proces zgodovine, ki naj bi se po Marksu s komunističnim prevzemom oblasti ustavil, se nadaljuje in vodi ves komu-
SESTANEK MED SDVJETI IN ČEHI
Tudi minuli teden je svet z največ-jim zanimanjem zasledoval razvoj odnosov med Prago in Moskvo.
Praška vlada je ostala trdna na svoji poti notranje osamosvojitve izpod sovjetskega nadzorstva. Na desettisoče Čehov in Slovakov je podpisalo spomenico Dubčeku, v kateri ga vzpodbujajo, naj „vztraja na poti, na katero smo se podali in katere ne nameravamo živi zapustiti.“
Stovjeti so izvedli nov silovit pritisk na Prago z velikimi vo jaškimi manevri vzdolž celotne sovjetske evropske meje, od Baltika do Črnega morja. Vpoklicali so tudi rezerviste ter se manevrov udeležujejo vsi trije sovjetski rodovi vojske: letalstvo, mornarica in suho-zemska vojska.
Sovjetski obrambni minister maršal Andrej Grečko je prekinil svoj obisk v Alžiru in se Vrnil v Moskvo. Vzhodna Nemčija je začela vzdolž vzhodnonem-ško-češkoslovaške meje postavljati žične ovire, da bi že vnaprej zaprla ozemlje, čez katerega bi mogli Vzhodni Nemci bežati skozi češkoslovaško v svobodo v Zahodno Nemčijo, češkoslovaška pa je že v aprilu odstranila žične ovire in mine vzdolž svojih meja v Zahodno Nemčijo in Avstrijo.
V zvezi s prihodom celotnega sovjetskega politbiroja na češkoslovaško, so v Pragi sarkastično komentirali: ^Sovjetski vodje so zelo hrabri ljudje. Prihajajo v deželo, za katero menijo, da se nahaja v krempljih protisocialističnega gibanja. To resnično zahteva jeklenih živcev..."
Češkoslovaški vladni govornik Tichy je objavil, da je Dubček prepričan, da bo „sestanek s sovjetskimi voditelji prijateljski sestanek med bratskima komunističnima partijama na temelju enakosti in medsebojnega razumevanja.“ Razpravljali pa bodo ne samo o političnih, temveč tudi o gospodarskih vprašanjih, ičehoslovaki so se pripravili znova zahtevati od Sovjetov, da jim plačajo več milijard dolarjev dolga, ki se je nakopičil v času dvajsetih let češkoslovaškega prodajanja industrijskih izdelkov Moskvi, čehoslovaki zahtevajo dolarje, da bi mogli z njimi začeti kupovati na Zahodu.
Kot poslušen satelit je Madžarska s svoje strani izvajala pritisk na Prago. Glasilo madžarske KP Nepszabad-sag je objavilo grozilni članek, v katerem pravi med drugim: „V češkoslovaški se dogajajo podobne stvari, kakor so se dogajale pri nas pred proti-
revolucijo. Tovariši, ustavite to, kar je vodilo Madžarsko v odkrito protirevolucijo. Ne delajte napak, ki so bile storjene pri nas in ne dopustite, da bi se na stotisoče ljudi potopilo v krvi in in tragediji.“ — Pisanje tega madžarskega lista je skrajno izdajalsko, ker ne obsoja sovjetov za krvoprelitje v svoji lastni deželi, temveč svoje sodržavljane.
Dubček je pred odhodom češkoslovaškega politbiroja na sestanek s sovjeti izjavil, da „naslanjajoč se na komunistično gibanja, ostajamo na svoji poti in pozdravljamo pomoč tistih, ki nas razumejo in nam svetujejo ter potrpežljivo razlagamo naše stališče tistim, ki nas ne razumejo. Toda nikdar se ne bomo pustili potegniti z naše poti, zlasti ne od tistih, ki bi nas radi videli v sporu z našimi najbližjimi sosedi, pa naj bodo njihovi motivi kakšni koli.“
Češkoslovaški politbiro se je sestal s sovjetskim politbirojem v vasi Cior-na nad Tisou, ob češkoslovaško-sovjet-ski meji. Sestali so se v vaški kinodvorani, močno zastraženi s češkoslovaško policijo in vojaštvom. Vsem tujcem je bil dohod v vas prepovedan. Proti sovjetski meji je bila na sovjetskem vlaku postavljena oddajna postaja, s katero je sovjetski politbiro v direktni zvezi s sovjetskim , vojaškim poveljstvom onstran meje, da mu more takoj sporočiti, v kakšni obliki naj izvaja pritisk na Prago.
Pogajanja so v največji tajnosti ter bo mogoče bodisi iz skupnega poročila, bodisi iz posebne izjave češkoslovaškega ali sovjetskega politbiroja ugotoviti, na kaj so in na kaj niso sovjeti pristali.
Zanimiv je ponedeljkov uvodnik v glasilu češkoslovaške partije Rude Pravo, ki pravi med drugim: „Če naj bi bila visoka produkcija dokaz velike produktivne vrednosti sil, ki jih je sprostil socializem, zakaj potem Češkoslovaška dobiva samo polovico ali še manj učinkovitosti iz svojega industrijskega potenciala, kako pa ga dosegajo visoko razvite kapitalistične države ? Če naj socializem predstavlja novo razmerje med posameznikom in dražbo in eden od drugega, kako je potem mogoče, da se je delavski ponos razblinil v nič, da vse počez kradejo ljudsko lastnino, da je kvaliteta produkcije padla na neznosno raven in da je zanimanje prebivalstva za skupne zadeve manjše kakor je bilo kdaj koli prej? Vse to dokazuje popolno nezmožnost socialističnega sistema.“
Las dificultades de la iglesia Eslovena
Después de 25 años de la existencia del régimen comunista en Yugoslavia y Eslovenia nadie niega que la situación de la Iglesia mejoró algo a partir de la abierta persecución y opresión anterior. A pesar de ésto todavía quedan muchas dificultades, que pesan sobre la Iglesia.
El régimen comunista no otorga permisos para la construcción de iglesias. Otra cuestión son los medios de comunicación. Según la Constitución todos los ciudadanos tienen iguales derechos pero los obispos se quejaron ya varias veces que hay discriminación para los católicos. Sus pedidos para el uso de espacio en la radio y televisión fueron denegados. Uno de los altos funcionarios comunistas, Zdenko Roter, tildó ese pedido de los obispos como „intolerable“.
El mismo funcionario se opuso también a la labor caritativa de la Iglesia, llamándola impermisible. Según él la fundación de entidades caritativas y sociales de la Iglesia es „opuesto a la posición marxista.“ Los sacerdotes Bole, Ravbar y Čuk fueron condenados a pagar 20.000 dinares cada uno, porque recolectaban donaciones para „El fondo del obispo Antonio Vovk“ para ayudar a la gente pobre.
De lo expuesto se desprende claramente, que la Iglesia en Eslovenia bajo los comunistas también ahora, después de la firma del protocolo con el Vaticano, no puede cumplir libremente su misión.
Holeča vprašanja slovenske Cerkve
Po 25 letih obstoja komunističnega režima v Jugoslaviji in Sloveniji nihče ne zanikuje, da se ne bi bil položaj Cerkve od začetnega odkritega preganjanja in zatiranja izboljšal. Toda še vedno je veliko stvari, ki so za cerkev zelo boleče.
Komunistične oblasti ne dajejo dovoljenj za zidanje cerkva. Naslednje boleče vprašanje je obveščanje vernikov. Ustava določa, da so državljani enakopravni, toda škofje so se že ponovno pritožili, da verni Slovenci glede sredstev obveščanja ne uživajo istih pravic kot ostali. Prosili so za uporabo radia in televizije. Vse prošnje so bile zastonj. Eden od vodilnih komunistov, Zdenko Roter, je to zahtevo škofov označil za nevzdržno.
Isti komunistični funkcionar je nastopil tudi proti dobrodelnosti kat. Cerkve ter jo označil za „nedopustno.“ Po njegovi izjavi je ustanavljanje cerkvenih socialnih in karitativnih ustanov „nasprotno, marksističnim stališčem.“ Duhovniki Bole, Ravbar in Čuk so bili obsojeni vsak na 20.000 st. dinarjev globe, ker so nabirali prostovoljne prispevke za „Sklad škofa Antona Vovka“ za podpiranje najbolj siromašnih in revnih ljudi, za katere zve verska revija Ognjišče.
Iz vsega je jasno, da Cerkev pod komunisti v Sloveniji tudi po protokolu z Vatikanom še vedno ne more svobodno vršiti svojega poslanstva med ljudmi.
I Z
TEDNA
Uumanae vitae
Papež Pavel VI. je v ponedeljek objavil okrožnico Humanae Vitae (O človeškem življenju), v kateri Cerkev ostaja na dosedanjem stališču do problemov umetnega preprečevanja rojstev. Ostaja še naprej v veljavi edino dovoljena ritmična metoda, ker samo ta ni v opreki z naravnim, se pravi božjim zakonom.
V encikliki papež znova obsoja sterilizacijo, splav in uporabo mehaničnih ali kemičnih sredstev proti spočetju in trdi, da umetno preprečevanje rojstev vodi v zakonsko nezvestobo, nemoralnost, izgubo spoštovanja žene in celo v politično nevarnost.
Pavel VI. poudarja, da „ni sprejemljiva nobena rešitev teh problemov, ki predstavlja nasilje nad človekovim bistvenim dostojanstvom in temelji izključno na materialističnem konceptu človeka samega in njegovega življenja”.
Božje previdnosti „ni mogoče kriviti
nistični blok nezadržno proti njegove-, mu razkroju.
Zahod ta proces mimo opazuje. Pomaga mu sicer s podtalnim -delovanjem znotraj komunističnega bloka, vendar ga v glavnem prepušča lastnemu razvoju, ker pač ni pripravljen tvegati vojne, najmanj atomske za dosego cilja, ki se itak sam približuje- Ta proces je zato počasnejši, ne zahteva pa življenjskih žrtev svobodnega sveta.
za to, kar je odvisno izključno od pomanjkanja modrosti vladajočih, od nezadostnega čuta socialne pravičnosti, od sebične monopolizacije“ in drugih „obsodbe vrednih“ razlogov. Papež izjavlja, da je vedel, da bo okrožnica razočarala mnoge, toda „preveč je tistih glasov — ki jih še povečuje modema propaganda — ki nasprotujejo učenju Cerkve”. Cerkev se temu ne sme čuditi in mora še naprej proglašati moralni zakon s ponižno odločnostjo.
Z ozirom na posledice umetnega preprečevanja rojstev papež Pavel VI. najresničnejše opozarja, da se more spremeniti v .nevarno orožje v rokah oblasti, ki nima moralnega čuta. „Kdo bo zaustavil oblastnike, da ne bi kdaj vsilili svojim narodom, tudi če bi jih smatrali za potrebne, kontracepcijske metode, ki bi jih smatrali za najučinkovitejše? Tako bi ljudje dosegli točko, ko bi bili na milost in nemilost izročeni vmešavanju oblasti v najzasebnej-še in najbolj rezervirano področje zakonske intimnosti“, brani Pavel VI. svobodo zakoncev.
Prav tako papež v encikliki Humanae Vitae obsoja pornografijo in drugo spolno zabavo, „katera okužuie ozračje čistosti. Nikakor ni mogoče opravičevati nizkotnosti z izgovorom umetnostnih ali znanstvenih zahtev“, pribija Pavel VI.
Okrožnica je izzvala v katoliškem in nekatoliškem svetu številne komentarje. Mnogi neuravnovešeni duhovi se. z vsebino okrožnice ne strinjajo, kakor
Mednarodni svet srednjeevropskega odbora za dokumentacijo in informacije je v Bruslju objavil poziv na svetovno javnost, v kateri jo opozarja na barbarske. napade nigerijske vojske proti BiafrL Poročilo navaja, da ta vojska načrtno pobija prebivalstvo vsevprek ter zaradi lakote in bolezni dnevno pomre nad tisoč ljudi. — Najnovejša poročila iz Ekvatorialne Gvineje navedbe mednarodne ustanove v Bruslju potrjujejo in navajajo, da trupla mrtvecev leže razkropljena po cestah ter da nad njimi krožijo ptiči ter žro človeško meso. Poročila obsojajo vse velesile na svetu, da ne napravijo konca nigerijskemu barbarstvu nad prebivalstvom Biafre.
V	New Yorku so objavili, da je začetek zasedanja jesenske glavne skupščine ZN preložen od 17. na 24. sept.
V	Brazilu je policija zasliševala biv. predsednika republike Jania Quadrosa, ker je prekršil odredbo, s katero mu je vlada odvzela politične pravice za več let in v tem času ne sme dajati nobenih političnih izjav. Janio Quadros je v izjavi napadel sedanjo vlado in zanjo dejal, da ima samo dve poti, ali da se spremeni v popolno diktaturo ali pa obnovi demokracijo v državi. Zaradi te izjave ga je vlada konfinirala za 4 mesece v državi Mato Grosso v samotni občini.
V TEDEN
V Vietnamu je padel ameriški major general Robert Worley, pomočnik poveljnika sedme ameriške letalske baze v tej deželi. V bližini ameriške pomorske baze Danang so njegovo letalo sestrelili komunisti. V bližini mesta Hue so pa Amerikanci odkrili veliko skladišče komunističnega orožja. V njem je bilo 13 ton raznih vrst orožja ter streliva.
Gral. Barrientos je po zadnji krizi v Boliviji sestavil povsem vojaško vlado. Njegov bivši notr. minister Anton Arguedas, ki je zaradi izročitve dnevnika terorista dr. “Che” Guevare Ku-bancem, pobegnil v ičile, tam dobil politično zaščito, je pa odpotoval v Anglijo, kjer so mu dovolili bivanje za 3 mesece.
Jousef Zuayen, predsednik vlade v Siriji, je objavil, da je odkril zaroto. Pripravljali naj bi jo bili v Libanonu „arabski reakcionarci“ ter agenti britanske in ameriške informativne službe. Dejal je, da ima zarotnike v rokah in da bodo prišli vsi pred sodišče. V državi je zaradi negotovosti proglašeno obsedno stanje.
Zadnja poročila iz Iraka pa navajajo, da je predsednik države Ahmed Hasan Al-Bakrl odstavil tudi revolucionarnega predsednika vlade Zuayena ter da se bo naslonil še bolj na desno krilo soc. stranke Baath.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Predsednik republike Juan Carlos Ongania je v torek odpotoval s spremstvom na obisk v province Tucumán, Catamhrca in Jujuy. Namen potovanja je, da se sam prepriča, v koliko so napredovala dela, ki so bila že pred časom predvidena.
Vlada province Córdoba je pripravila zakonski osnutek o ustanovitvi Gospodarsko-socialnega sveta, ki naj bi bila posvetovalna ustanova za pro-vincijsko vlado. V njem bodo predstavniki industrije, trgovine, poljedelstva, živinorejcev, nameščencev ter delavcev.
se ne strinjajo z mnogim drugim stališči katoliške Cerkve. Med državami pa, ki so pozdravile okrožnico Humanae Vitae je tudi Argentina, katere zun. minister Costa Mendez je poudaril, da „nihče nima pravice kakor koli spreminjati naravnega reda.“
V zvezi s tem svetom je zvezni notranji minister dr. Borda izjavil, da ustanovitev tega sveta nikakor ne predstavlja uvajanja korporativnega sistema v Argentini. Zvezna vlada ima namreč v načrtu „uvedbo prave reprezentativne demokracije s pomočjo polit, strank“. Kdaj se bo to zgodilo in če bodo pri tem sodelovale bivše politične stranke, minister ni povedal.
V	Buenos Airesu so v soboto, 27. julija odprli XXIV mednarodno razstavo plemenske živine. Na slavnosti je bil navzoč predsednik republike general Ongania z ministri svoje vlade, kardinal Caggiano, člani diplomatskega zbora in predstavniki argentinskega gospodarskega življenje, zlasti živinorejcev.
V	Buenos Airesu bodo v oktobru odkrili spomenik pesniku Rubenu Dariju.
Proračun argentinskih državnih železnic dosega višino 175.482,900.0001 $.
Korupcija komunističnega novega razreda
GRENKO ŽIVLJENJE SLOVENSKEGA KMETA
„Nedeljski Dnevnik” z dne 14. julija nam odkriva resnično podobo sedanje vladajoče komunistične oblasti v Sloveniji, ki živi in se bogati na račun siromašnega delavskega in kmetskega ljudstva. Pred slovensko javnost jo je razgrnil Lojze Jakopič v daljšem članku, ki ga je objavil pod naslednjimi naslovi: „Kmet in weekendi“. Pod tem je veliki dvostolpni naslov „Zakaj ima v naši državi vsa leta po vojni luksus prednost pred proizvodnjo?“ Pod njim pa manjši tudi dvostolpni, ki vprašuje: „Zakaj takoj strah, če ima kmet novo kosilnico ali celo traktor, nobenega straha pa ni pred meščanom, ki ima hišo, dva vveekenda in najmodernejši avtomobil“ ?
Članek se glasi takole:
Meščani radi zelo hitro vse pozabimo. Pozabimo, kaj je bilo včeraj, in celo, kaj se je zgodilo že danes zjutraj. Iz dveh razlogov: zaradi hitrega tempa življenja, pa zaradi našega oportunizma. čisto nekaj drugače je s kmetom. Ta ne pozabi zlepa ničesar. Ob štirih zjutraj, ko začne z delom v hlevu in na polju, pa do desetih zvečer, ko z delom preneha, večji del sam ali v dvoje, ima čas premišljevati. Premišljuje, ugotavlja, primerja in sprašuje. Odgovorov na vse nikdar ne dobi.
Na primer moj znanec kmet, ki sem ga obiskal pred dnevi. Zložil je pred mano fascikel dokumentov, pa sva začela razgovor.
Odločba obnovitve zadruge, ki znancu kmetu dodeljuje toliko potrebne opeke, apna, cementa, lesa in železa. — Na podlagi te odločbe je leta 1946 kmet dobil potreben gradbeni material, da si je obnovil gospodarsko poslopje in samo na pol stanovanjsko hišo. Samo na pol, ker so v tistem času bile v državi še večje potrebe! — Odločbo agrarne reforme, po kateri je kmet dobil dve njivi, eno graščinsko, eno farovško. S tem si je znanec kmet pridobil nove zemlje, da je postal srednjemočan. To so bile kmetove svetle odločbe. Vstavil jih je v rom in za steklo na tako vidno mesto, kot stavljajo pohvaljeni vinogradniki, živinorejci ali sadjarji svoje diplome z razstav ali uradnega ocenjevanja.
Potem je znanec kmet razložil pred mene cel kup žalostnih odločb: o obvezni oddaji živine, pšenice, krompirja, o obvezni sečnji gozdov, o davkih. Davkih, ki so vsako leto močneje posegli v kmetovo gospodarstvo, davkih na zemljo, na katastrski dohodek, na živino, na vozove, na kmetijsko orodje, na stroje, čeprav skromne, o obveznem zdravstvenem zavarovanju, obveznem zavarovanju kmetijskih posevkov in živine, o dajatvah za mlečno kontrolo, rodovniško službo itd., itd.
Moj znanec kmet je dober, umen gospodar, ki vodi skromno knjigovodstvo. Lansko leto na primer, za leto 1967, je ob dobri letini imel takšen čisti dohodek, da mu je pri sedemčlanski družini prišlo 72.000 S-din na osebo. Letno, ne mesečno. Potem, ko je poravnal vse obveznosti in si dokupil tudi mali traktorček, pa motorno kosilnico. Devetletna investicija sicer, toda zapo-padena v bilanci za leto 1967.
Ta moj znanec kmet pa je lani sredi poletja dobil sosede. Meščane. Trije so si sredi bivših zadružnih sadovnjakov, ki so bili pripravljeni na plantažen način, postavili lepe zidane weekende. Weekende s terasami in z zidanicami v kleti. Na zunaj weekendi izgledajo resda kot skromne počitniške hišice. Toda barvna fotografija bi pokazala vso pestrost in bogastvo notranje opreme, ki je bila predvsem nabavljena v Trstu, v Benetkah in v tujih mestih. Nabavljena na devize. Sicer, baje, prihranjene od službenih potovanj ali kako drugače. V to se moj kmet ne spušča. Zanimivo je to, v kar se spušča.
Trije bogati meščani, ki so si postavili v nekdanjem zadružnem sadovnjaku weekende, so se nenadoma preko noči prvič po vojni začeli zanimati za kmečko vprašanje. Začeli so se pogovarjati s kmeti v svoji okolici. In sicer zato, da pri njih lahko kupijo jajca, dobijo mleko, domače pristno vino, salame in klobase, pa zato, da domačini popazijo na njihove počitniške hišice v času, njihove odsotnosti. V zameno za te usluge, ki jih meščani sicer plačajo, pa je vas dobila boljšo cesto, vodovod, pa tudi električni tok ni tolikokrat prekinjen, kot je bil prejšnja leta. To je vpliv teh gospodarjev weekendov.
Moj znanec kmet ima notranje težave. Ne iz zavisti in nevoščljivosti, ampak težave, kakršne ima večina preprostih in delovnih občanov. In sicer: Ali je življenje v mestih res tako težkn in nemogoče, da si ljudje samo z weekendi lahko še lajšajo življenje in ga podaljšujejo, si ga sladijo? Ali je v teh weekendih še kaj drugega ? če ne bi
šlo ravno za iste ljudi, ki so še pred 15 leti, ne da bi trenili z očmi, podpisovali iste odločbe, ki mi jih je kmet kazal in ki so, ne da bi trenil z očmi, pristajali na arondacije, odvzem zemlje, na agrominimume, na odvzem gozdov, pristajali celo na to, naj bi se hribovske vasi izpraznile itd., itd. Taisti ljudje sedaj beže iz istih mest nazaj v hribe,v katerih si postavljajo počitniške hišice, ki niso hišice, ampak marsikje velike vile.
Pa tudi vse to moj znanec kmet do neke mere razume. Če je ta hišica postavljena z denarjem, ki ga je meščan — zdravnik, inženir, profesor, tehnik, direktor ali kdorkoli, zaslužil s svojim delom. 'Namesto, da bi denar zapil, si je postavil weekend hišico in si v njej preko sobote in nedelje in v času letnega dopusta pridobiva novih moči za nov delovni elan. On in njegova ožja družina, čeprav je kanec grenkega ob tem ugotavljanju, kajti 20 let po zadnji vojni, taisti moj znanec kmet in vsi njegovi za prigaran in prihranjen denar, za dinar v roki, ne za dinar na kredit, niso mogli dobiti za dograditev med vojno požgane hiše, pa za modernizacijo svojega kmetijskega gospodarstva ne cementa, ne železa, še pred leti ne niti najosnovnejšega kmetijskega orodja, kaj šele modemih kmetijskih strojev.
Trije tovariši, sosedi mojega znanca kmeta, pa so si weekende postavili s krediti pod zelo ugodnimi pogoji. Potem, ko so v mestu skoraj zastonj dobili stanovanja v svojih ustanovah. Iz mesta do počitniških hišic se vozijo z mercedesi, peugeoti in alfaromei.
Koliko plačajo za ta luksus ? Kmet, moj znanec, ve povedati, da je obdavčeno vsako kolo na njegovem vprežnem vozilu, vsak elektromotor posebej, ki ga potrebuje v gospodarstvu. Elektromotor potrebuje tako, kot trije njegovi sosedje v mestu svoje nalivno pero. Pa njihovo nalivno pero ni obdavčeno, vprežni voz in elektromotor pa sta obdavčena. Če kmet reče: „Krava mi daje 8 litrov mleka,“ mu nihče ne verjame. Davka bo plačal za 10 ali 12 litrov. Če pa njegov sosed reče: „Nisem imel več dohodkov, v letu 1967 kot 2 milijona starih dinarjev,“ mu vsi verjamejo. Nihče mu ne bo šel merit koliko mleka mu je doteklo skozi žiro račun.
Pa tudi do tukaj je še vse razumljivo, še vse opravičljivo in še vse na mestu in še vse po predpisih. Toda...
Od Ankarana do Umaga, pa po pobočjih prelepe Poljanske in Selške doline, po pobočjih Gorjancev, pohorskih hribov in na obalah slovenskih jezer, so zgrajene počitniške hišice, ki jih lahko marsikatere imenujemo luksusne vile. Zgrajene so s krediti pod zelo ugodnimi pogoji, pa ne z namenom, da bi v teh počitniških hišicah lastnik v času oddiha in počitka nabiral svoje moči, da bi se v teh hišicah njegova ožja družina razveseljevala ali kakor koli drugače uživala, ampak so te počitniške hišice prava gostinsko-turistična obrt. Obrt v domačem in obrt v tujem turizmu. Od 15 do 30 dolarjev plačujejo tujci dnevno za najem weekendov ob morju, ob Krki, v bližini Bleda, na Pohorju, v Poljanski in Selški dolini itd. Lastniki teh počitniških hišic in njihove družine pa v času svojega koriščenja letnega dopusta preživljajo svoj letni dopust pri svojcih nekje na kmetih ali zopet na privilegiran način kje v družbenih obratih. In namesto da bi lastniki weekendov, ki dopust preživljajo v počitniških domovih svojih kolektivov in ne v svojih počitniških hišicah, uživali na soncu v morju in v naravi, dnevno preštevajo, koliko dolarjev so iztržili za svojo hišico. Tisto hišico, ki jo skromno imenujejo Weekend, ki so jo zgradili ali s privilegiranimi krediti ali z nakradenim gradbenim materialom ali kako drugače. Zelo malo jih je, ki so si weekend zgradili s prihranki in z dohodki svojih rok. Tem mir in vse priznanje!
In to je poglavitno, najpomembnejše, kar sva razpravljala z mojim znancem kmetom, je sledeče: Zakaj ima v
naši državi vsa leta po vojni luksus prednost pred proizvodnjo? Investicije za luksus pred investicijami za razširjeno reprodukcijo? Zakaj takoj bojazen, če ima kmet novo kosilnico ali celo traktor, nobenega strahu pa ni pred meščanom, ki ima hišo, dva weekenda in najmodernejši avtomobil. Je na dlani, da kmetova kosilnica rodi novo vrednost, meščanov peugeot pa prav nobene. Razen izgube v primeru prometne nesreče.
In za konec predlog:
Ne, da bi lovili čarovnice, pa morebiti začeli boj proti weekendom, toda pravična obdavčitev weekendov kot luksus bi bila na mestu. Pa obdavčitev tistih počitniških hiš, ki služijo lastnikom kot vir dohodkov, občutno obdavčitev po dohodkih.
Samo to in nič drugega. Za vse enake pravice, za vse enaki pogoji!
Od političnih voditeljev pričakujemo trojega: talent, znanje in izoblikovan značaj. Pod talentom razumemo dar hitre odločitve, čut za bistveno in intuicijo. Pokojni Anton šubelj mi je pripovedoval zanimivo zgodbo še iz časov predno se je senator F. J. Lausche podal v javno življenje. Takrat je bil gospod senator advokat in šele na začetku svoje poti. Na sodišču je moral zastopati nezakonsko mater, kateri oče njenega otroka ni hotel plačati vzdrževalnine. Gospod senator je problem hitro rešil. Ko je šel na razpravo, je vzel s seboj Prešernovo pesem o nezakonski materi, katero je Ivan Zorman prevedel v angleščino. To pesem je senator prebral v sodni dvorani. Jokal je sodnik in vsa dvorana, gospod senator pa je dobil tožbo.
Poleg znanja iščemo pri političnih voditeljih še prav posebno izoblikovan značaj. Pri tem imamo v mislih predvsem dvoje: harmoničen značaj in moralni pogum. O harmonični osebnosti je govoril dr. A. Korošec, ko je v enem svojih govorov izrekel misel, da je strast slab svetovalec. Znano je tudi bilo, da se dr. Korošec ni nikoli maščeval za prestane krivice.
Toda lastnost, brez katere je ves talent in vse znanje brez pomena, je moralni pogum. Moralni pogum je tista lastnost, ki nalaga političnemu voditelju, da vedno dela tisto, kar je prav in dobro, čeprav ga ljudje ne razumejo in mu niso hvaležni.
Dr. J. Felicijan, O moralnem pogumu, Am. domovina, Cleveland, 2 V. 1968
„Buducnost44
Pravkar smo dobili najnovejšo številko revije Buducnost, glasila Socialdemokratske skupnosti Jugoslovanov izven domovine, za mesec julij, ki jo na Dunaju izdaja g. dr. Živko Topalovič.
V reviji je objavljen toplo pisan spominski članek o rajnem dr. Celestinu Jelencu. Napisala ga je žena g. dr. Živka Topaloviča ga. Milica Djurič-Topa-lovič.
Spominski članek začenja z besedami: „Pričakovali smo pismo in članek od tovariša Jelenca, pa nam je Svobodna Slovenija prinesla tužno novico, da je 12. aprila Jelenec umrl zadet od srčne kapi v 85 letu življenja. Bil je še vedno čil in pripravljen za vsako delo za svobodo svojega slovenskega naroda in za ohranitev Jugoslavije.“
Po navedbi življenjskih podatkov v članku ugotavlja naslednje:
„Ko smo socialisti leta 1967 ustanovili Socialdemokratsko skupnost Jugoslovanov izven domovine, je Jelenec takoj pristopil in postal podpredsednik ter stalni sodelavec Budučnosti. Z nami je aktivno sodeloval do svoje smrti, prepričan, da se bliža dan osvoboditve države izpod komunistične diktature. (Njegova edina želja je še bila videti svobodno in močno Jugoslavijo pod demokratsko vladavino pravih demokratov iz vseh slojev naše države.
Dr. Jelenec je bil naš sodelavec, tovariš in prijatelj vso življenjsko dobo. Posebno smo se zbližali v Rimu, ko je prišel tja s svojo simpatično in odločno soprogo Julko. Takoj smo ju sprejeli in ju spravili v oficirsko menzo na Corso Trieste, kjer je ga. Julka pre-
o dr. Jelencu
vzela vodstvo kuhinje. Vsi prostori so se začeli svetiti od čistoče, hrana je postala izvrstna in povsod je bil vzoren red. Julka Jelenec je znala vzpostaviti strogo disciplino tudi med vojaki. En častnik je dejal: Ta ženska nas pa zna spraviti v vrsto. Bolj kot kak divizijski general. To je disciplina.
Skupaj smo preživeli skoro leto dni. Oba Jelenca sta po kosilu pogosto prihajala k nam na kavo v Via Nomen-tana. Jelenec se je zelo zanimal za problem demokracije ter je pisal razpravo. Posebno midva sva živo razpravljala o tem vprašanju. Odločna sva bila oba proti diktaturi, nasilju in prisilnim rešitvam. To so bili lepi časi v Rimu. Jelenec je postal član Centralnega odbora in užival je lep glas borca za svobodo Jugoslavije. Kot prepričan Jugoslovan je bil predvsem dober Slovenec in je zelo ljubil svojo deželo. Edini cilj je gledal v vrnitvi v svobodno domovino. Žal ga ni dosegel, ker je moral emi-grirati v Argentino, mi pa v Švico.
Leta emigracije so težka za vse nas, ki nismo bili več mladi. Težko smo se prebijali skozi življenje v tujini, noseč na sebi odgovornost za delo zamejske delegacije naše stranke. Doživljali smo mnoga razočaranja pri inozemskih socialistih vsled njihovega nepoznavanja naših razmer in pri prebijanju skozi evropsko džunglo. Jelenec je ostal zvest svojim socialdemokratskim načelom, svojemu globokemu demokratizmu in svojemu širokemu humanizmu. Iz sebe je dal vse kot Jugoslovan, kot Slovenec in kot demokrat-humanist. Predvsem pa je bil dober človek, odličen tovariš in iskren prijatelj.“
Kal pišejo
. . .Politično delo je treba povečati, ker ga je v emigraciji že tako in tako malo. Napačno je mnenje, da je treba zmanjšati politični pritisk. Mnenja sem, da ga je treba povečati. Če tega ne bomo storili, bomo izdali ne samo svoje politične prijatelje doma, ki so ves čas vztrajno nasprotovali komunizmu, marveč tudi komuniste, ki so sami prišli k pameti!
Naš končni cilj je obnova demokracije v domovini...
Konfederacija je odlično geslo in odličen načrt; toda zaradi konfederacije ne smemo pozabiti na demokracijo. Vsaj mene konfederativna Slovenija na zanima ravno posebno, če ne bo obenem demokratična. V Sloveniji je preganjala in preganja slovenska OZNA, ne pa zvezna...
dopoldne, so pa dejansko šele ob desetih zvečer.
Po načrtu bi moralo letalo JAT-a 9. julija zgodaj odleteti iz Beograda v Amsterdam, tam naložiti skupino 68 slovenskih izletnikov iz ZDA, jih prepeljati na letališče Brnik pri Ljubljani, in od tu ob desetih zopet odleteti s skupino vračajočih se ameriških izletnikov v Amsterdam.
Toda letala družbe JAT ni bilo od nikoder v Amsterdam in ne na Brnik. Ko je letalo že letelo od Beograda proti Amsterdamu, je med poletom dobilo naročilo iz Beograda, naj spremeni smer in naj krene proti Muenchenu. Od tedaj o letalu ves dan ni bilo glasu.
V Amsterdamu je bil 9. julij prav tako zelo vroč dan kot v Sloveniji. Vsa slovenska izletniška skupina iz Amerike, v kateri so bili tudi 70-letniki, je ves dan morala prebiti v čakanju v carinskem prostoru na letališču. V tem času so od predstavnikov družbe JAT prejeli samo listke za brezalkoholno pijačo, tisti na letališču v Brniku na letalo čakajoči slovenski povratniki pa obložen kruhek in brezalkoholno pijačo.
Druge letalske družbe v takem primeru svoje potnike odpeljejo v najboljše restavracije na kosilo in počitek ter so jim za vsako potrebo na razpolago, opravičujejo se jim tudi zaradi nastale spremembe. Predstavnikom beograjske družbe JAT kaj takega še na misel ni prišlo. Nasprotno, na letališču v Brniku je zastopnik JATa dopisniku ljubljanskega Dela posmehljivo dejal: „Ste že napisali poročilo o današnji zamudi? Veste, vsakokrat, kadar kaj napišete, imamo drugi dan več potnikov.“ Jasno, ko potniki nimajo druge izbire, ker ima JAT monopol v Jugoslaviji.
Tako so slovenski ameriški povratniki v Brniku ves dan na letališču vsi ogorčeni čakali na letalo. Vročina je bila neznosna, in da je bilo nezadovoljstvo še večje, se je prav tisti dan pokvaril še hladilnik ter je bila vsa pijača topla.
Končno je letalo ob 21.15 pristalo. Ko je ob njegovem pristanku harmonikar v narodni noši zaigral v pozdrav slovenskim izletnikom poskočno polko, se nihče niti ozrl ni. Vsi so bili izmučeni od čakanja in od vročine ter ogorčeni. Eden od izletnikov je manj nejevoljen izjavil: Boste že videli, kdaj bom še potoval z vašim letalom. Saj so na svetu tudi še francoske in italijanske letalske družbe.“
Tako so bili sprejeti na domačih tleh slovenski izletniki iz Amerike. In vse to zaradi brezvestnosti uslužben-stva in vodstva beograjske letalske družbe JAT, ki se s takim postopkom naravnost norčuje iz potnikov, njene milijonske izgube pa morajo potem kriti davkoplačevalci tudi iz Slovenije.
Po škandalu v biv. Splošni gospodarski banki
v Ljubljani
V zadnji številki Sv. Slovenije smo poročali o velikem denarnem škandalu v biv. Splošni gospodarski banki v Ljubljani, v kateri so si vodilni uradniki pred združitvijo tega denarnega zavoda s Kreditno banko odobrili visoke milijonske kredite brez slehernega jamstva na 30 letno odplačilno dobo za nakup letnih hiš in avtomobilov.
Odkritje tega škandala v komunističnem „novem razredu“ je v javnosti povzročilo tolikšno ogorčenje, zlasti srednjih slojev, ki ne more priti do kreditov za graditev potrebnih hiš, da ga partijsko vodstvo ni moglo zakriti.
Zato so na zadnjem sestanku partijske organizacije v Kreditni banki dne 5. julija vse prizadete funkcionarje bivše Splošne gospodarske banke, ker so „pri znani aferi okoli razdeljevanja kreditov v biv. Spl. gospodarski banki škodili ugledu v 2K“ izključili iz partije. Izključeni so bili Bojan Bulc, vršilec dolžnosti generalnega direktorja v biv. SGB, Stane škof, direktor direkcije za kreditiranje kmetijstva, Branko Torkar, predsednik sveta delovnega kolektiva in direktor direkcije za kreditiranje prometa in drugih skladov, Ivo Sever, samostojni svetnik, dr. Hugo Skala, pomočnik generalnega direktorja in Miloš Hočevar, bivši direktor direkcije splošnih poslov v biv. SGB.
Naduta brezvestnost
V sedanji komunistični Jugoslaviji ima monopol za letalski promet beograjska letalska družba JAT.
Ko ima JAT monopol za ves letalski promet v državi, postopa z ljudmi z neverjetno brezvestnostjo. Nič jim ni, če ljudje protestirajo in če pred inozemci spravljajo svojo državo ob še tisto malo ugleda, kar ga še imajo. Saj že pripomba v „redu letenja“, da je
Marjan Urbančič, biv. pomočnik direktorja direkcije splošnih poslov SGB, je bil kaznovan z zadnjim opominom pred izključitvijo. Niko Kavčič, sedanji generalni direktor Kreditne banke in hranilnice, je dobil ukor, ker je podpisal kreditno pogodbo, čeprav bi moral vedeti, da mu je bilo z njo odobreno posojilo pod pogoji, „ki niso bili v skladu s pravilnikom“.
Sklenili so tudi, da morajo vsi, ki so zagrešili „napake in nepravilnosti nositi vse posledice svojega početja“ ter da bi njihovo „nadaljnje delovanje na delovnih mestih nedvomno negativno vplivalo na bodoči razvoj banke“, kot piše Dnevnik z dne 5. julija.
V zvezi z afero v biv. Splošni gospodarski banki je tudi odstopil predsednik občinskega odbora občine Ljubljana—Center dr. Ivan Cibic. In to zaradi „nezakonito pridobljene možnosti za nabavo več kot 200.000 novih din posojila pri biv. SGB“.
Javnost se pa doma sprašuje, če bo partija pozvala na odgovor še višje svoje funkcionarje zaradi še večjih gospodarskih in finančnih škondalov, ki jim doslej zaradi lepšega še ni padel niti las z glave in še vedno sede na vodilnih političnih in gospodarskih položajih.
„čas odhoda in prihoda letal približen in ni zagotovljen,“ ne povečuje ugleda podjetju in ne državi.
Brezvestnost, ki si jo je to podjetje dovolilo s potniki, in to z ameriškimi slovenskimi izletniki dne 9. julija, pa presega vse meje.
Tega dne se je skupina ameriških izletnikov vračala domov. Odpotovati bi morali z letališča Brnik ob desetih
Joško Krošelj
OB STOLETNICI PRVEGA SLOVENSKEGA TABORA V LJUTOMERU
Revolucionarno leto 1848 je pomembno za Slovence zlasti zaradi tega, ker smo tedaj dobili svoj prvi narodno politični program, člani dunajskega društva Slovenija, kateremu je bil prvi predsednik svetovno znani slavist dr. Franc Miklošič, ga je izpovedalo z naslednjimi slovenskimi narodno-politič-nimi zahtevami:
SLOVENSKI NARODNO-POLITIČN1 PROGRAM IZ LETA 1948
„Da politiško razkrojeni narod Slo-vencov na Kranjskem, štajerskem, Primorskim in Koroškim kakor eden narod, se tudi v eno kraljestvo z imenom Slovenija sklene, in da ima za se svoj zbor.
Da ima slovenski jezik v tem Slovenskim Kraljestvu popolnoma tiste pravice, ktere ima nemški jezik v nemških in laški v laških deželah; da tedaj Slovenski jezik v šole in kanclije vpeljemo, kadar hočemo in kakor hočemo.“
To je bil za tedanje čase važen dogodek. Slovenci so se začeli zavedati svoje narodne biti. Hoteli so si zagotoviti svoje narodno življenje in svojo bodočnost. Zato je slovenska študirajoča mladina šla s tem programom med narodno zavedno slovensko izobraženstvo, ki ga je potem ohranjalo živega med ljudstvom in z njim kljubovalo vsem napadom nemštva, madžarstva ter italijan-stva v bivši Avstriji pod Bachovim absolutizmom.
Leta 1859 je avstrijska vojska doživela hud poraz v Italiji. Njeno vojsko so potolkli Francozi in Piemontezi. Tedanji avstrijski oblastniki so 1. 1868 hoteli nezadovoljne narode pomiriti s federalistično ureditvijo države. Namera ni bila iskrena, ker so federativno ustavno spremembo že naslednje leto znova zamenjali s centralistično. Kot protest proti taki odločitvi dunajske vlade zastopniki Madžarov, Hrvatov in Italijanov niso hoteli priti v dunajski parlament. Leta 1867 so isto storili tudi Čehi.
Nezadovoljstvo nenemških narodov v Avstriji je postajalo vedno večje. Avstrijskih oblastnikov ta okolnost ni dosti vznemirjala, šele vojna nevarnost z Bismarckovo Prusijo je leta 1865 prisilila tedanjega avstrijskega1 cesarja Franca Jožefa, da je ustavil izvajanje centralistične ustave. Naslednje leto je pruska vojska premagala Avstrijo.
Po izgubljeni vojni s Prusijo se je Avstrija pobotala z Madžari ter je z njimi leta 1867 sklenila pogodbo o dua-listični ureditvi monarhije, ki se je iz prejšnje Avstrije spremenila v Avstro-Ogrsko monarhijo. S to pogodbo so si (Nemci in Madžari razdelili oblast nad nenemškimi in nemadžarskimi narodi. Tako preurejena monarhija je ostala še naprej krivična oblastnica zlasti slovanskim narodom. Ti so se začeli organizirati ter na javnih shodih-mitingih, kot so jih imenovali, zahtevati svoje narodne in politične pravice.
Prvi so se oglasili Cehi s svojim ve-
.likim ljudskim taborom maja meseca 1. 1868 na hribu Ržip, kakih 30 km severno od Prage.
Radikalni nastop čeških narodnih in političnih voditeljev je naletel na veliko navdušenje in odobravanje med mlado-slovensko radikalno mladino, katere glasnik je bil tedaj Fran Levstik, ki je takoj pisal dr. Valentinu Zamiku ter mu predlagal, naj bi tudi Slovenci začeli prirejati javne shode-tabore na prostem.
Dr. Zarnik, zelo izobražen mož ter tedaj eden redkih Slovencev, ki je obvladal angleščino ter je prebiral angleško beletristiko in politično literaturo, je v odgovora na pismo Levstiku sporočil, da se je takoj odločil, „da naj tak meeting naredimo, kar je bilo z veseljem sprejeto“.
PRVI SLOVENSKI TABOR V LJUTOMERU
To se je zgodilo 7. julija 1868 v Maribora, kjer so se na povabilo dr. Matije Preloga zbrali štajerski rodoljubi i ter sklenili, da bodi prvi slovenski mee- j ting-tabor 9. avgusta v Ljutomera. \ Dragi tabor pa naj bi bil kmalu za tem nekje v Savinjski dolini. Za Ljutomer so se odločili iz dveh razlogov, ker je bil kraj v narodnem pogledu močno prebujen ter je v bližini nemške in madžarske narodne meje. Poleg tega je bila tedaj v Ljutomeru zelo delavna tamošnja Narodna čitalnica, ki jo je vodil odvetnik dr. Jakob Ploj, njegova desna roka pri vsem narodnem delu je pa bil njegov koncipijent že omenjeni dr. Valentin Zamik.
Narodnjaki so za prvi slovenski tabor določili slovenske narodne zahteve. Z njimi so potem nastopali na vseh ostalih slovenskih taborih. Glavna zahteva je bila Zedinjena Slovenija. Ena od zahtev je bila tudi določitev roka, do katerega se morajo uradniki na slovenskem ozemlju naučiti slovenščine. V šole in pisarne naj se uvede slovenski jezik in tudi cerkvena oblast naj uraduje v narodnem jeziku.
Zaradi zahteve po Zedinjeni Sloveniji je cesarsko namestništvo v Gradcu prvi slovenski tabor v Ljutomeru prepovedalo, toda na brzojavno zahtevo predsednika pripravljalnega odbora dr. Ploja na notranjega ministra dr. Giskro na Dunaju, je dunajska vlada naročila cesarskemu namestniku, da ga mora „brezpogojno dovoliti“.
Tako je bil 9. avgusta 1868 v Ljutomeru prvi slovenski tabor, na katerega je prišlo 7.000 ljudi. Za tedaj velika množica. Ljudje so prihajali z okrašenimi vozovi. Trg je bil ves v zastavah, prav tako zborovalni prostor. Igrali sta dve godbi. Iz Ljubljane so prišli Sokoli v uniformah, nastopali so pevski zbori, ob sprejemanju resolucij so pokali mož-narji. Zvečer pred taborom so po vsej okolici zažigali mogočne kresove.
Taboru je predsedoval dr. Razlag,
začel ga je pa domači župnik Klemenčič, za njim je kmet Kukovec zahteval uvedbo slovenščine v javne urade. Dr. Zarnik je zahteval uporabo slovenščine tudi na škofiji in v Bogoslovnem semenišču; župnik od Sv. Barbare Božidar Raič, daleč na okoli znani govornik, je odločno nastopal za ustanavljanje slovenskih šol in za ustanovitev Zedinjene Slovenije. Govorila sta še dr. Prelog in dr. Vošnjak, ki je zlasti napadal dualizem ter zahteval enakopravnost za vse nabode.
V	smislu zahtev govornikov na tabora je množica izglasovala 6 resolucij, v spomin na tabor so pa vsi udeleženci dobili spominske svetinje z napisom „Slovenci, zedinimo se.“
NASLEDNJI SLOVENSKI TABORI
V	letu 1868 sta bila samo še dva. Dne 6. septembra je bil v Žalcu. Udeležilo se ga je 15.000 ljudi. Med udeleženci so bili tudi Čehi in Hrvati. Predsedoval mu je dr. Vošnjak, govorniki so
.pa bili dr, Ploj, Razlag, Raič in Zarnik. Na tem taboru so ljudje zahtevali tudi ustanovitev deželne kmetijske šole za ¡Spodnje štajersko, Za 29. september t. 1. je bil napovedan tabor v Bistrici pri Pliberku, toda vlada ga je prepovedala, ker je ravno tedaj zasedal deželni zbor, v Šempasu na Goriškem pa je bil tabor 18. oktobra. Na njem so zahtevali slovensko pravno fakulteto za Ljubljano. Ljudstvo je navdušeno odobravalo zahteve govornikov po zedinitvi vseh Slovencev ter enakopravnosti z dragimi narodi.
Naslednji tabori so bili po slovenskih deželah v letih 1869 in leta 1870, ki je bilo zadnje pravo taborsko leto, ko je začela vlada nastopati proti njim, jih ovirati, dokler jih nazadnje sploh ni prepovedala.
Največji in najmogočnejši je bil tabor v Vižmarjih pri Ljubljani 17. maja 1869. Tudi po številu udeležencev je bil najmogočnejši, saj se ga je udeležilo
30.000	ljudi.
1 Med vsemi tedanjimi slovenskimi rodoljubi ima za prirejanje taborov največ zaslug dr. Valentin Zamik, ki je na večini taborov tudi govoril ter zahteval izvedbo slovenskega narodno-po-litičnega programa. Zato je dobil častno oznako „oče slovenskih taborov.
POMENI SLOVENSKIH TABOROV
O taborih je dr. Zarnik leta 1868 zapisal v Bleiweissovih Novicah, „da je slovenski narod stopil s tem dejanjem iz čitalniškega radovanja in rajanja prvikrat samostojno na politično polje“.
Slovenski zgodovinar dr. Josip Mal je pa v svoji Zgodovini slovenskega naroda pomen slovenskih taborov označil takole:
Taborska doba pomenja prehod iz omejenih trških in mestnih čitalniških krogov na širše samostojno politično torišče. Ne le majhne skupine izobražencev, marveč najširše plasti naroda naj se pritegnejo k aktivnemu političnemu sodelovanju, da bo poudarek tem silnejši in vtis na vlado tem močnejši. Na
taborih so govorili in glasovali za združitev vseh slovenskih pokrajin v eno upravno in politično celoto, za narodno enakopravnost v šoli, cerkvi in uradu, razpravljali pa so tudi o narodnem gospodarstvu, zlasti . o kmetijstvu. Misel Zedinjene Slovenije, razplamtele po mladini na taborih, je prevzela slednjič tudi omahljive vodilne politične prvake in na ta način proniknila od spodaj v same postavodajne zbore.
Tabori so bili za domači krtaj vedno praznični dogodek: kresovi so oznanjali dan narodnih svečanosti in s slavoloki ter s pokanjem topičev so sprejemali tuje udeležence, ki so prihajali med godbo in petjem, z zastavami in na okrašenih vozeh. Vse to je neizmerno vplivalo! na množico, dvigalo njih ponos, bodrilo njihov pogum in vnemalo splošno navdušenje.
Po glasovanjih in razpoloženju na taborih se je mogla vlada prepričati, kako puhla je trditev, češ, da ljudstvo ne terja tega, kar zahtevajo njegovi politični voditelji. Tabori so bili tako za široke sloje prebivalstva njegova prava in prva šola o državljanskih in narodnih pravicah, dramili so njegovo zavest, bistrili mu pogled na dejansko stanje izvrševanja ustavnih določil, odkrivali mu krivično postopanje narodno nestrpnega tujega uradništva in vobče zanesli državljansko politično in narodno
zavednost v sleherno hišo. Po taborih narodno prebujeni Slovenci so v obmejnih pokrajinah svojim nasprotnikom iztrgali postojanko za postojanko in se narodno, gospodarsko in politično krepili.“
50 LET PO PRVEM SLOVENSKEM TABORU
Prvi slovenski tabor 1. 1868 v Ljutomeru ter vsi ostali tabori, ki so bili na Spodnjem štajerskem, Kranjskem, Koroškem ter Goriškem 1. 1869, 1870 so slovenske narodno politične zahteve tako močno razširili med ljudstvo, da jih je sprejelo kot splošno narodno zahtevi ter jih potem v sebi ohranjalo in z njimi krepilo svojo narodno odpornost pred potujčevalno in raznarodovalno politiko avstrijskih nemških oblastnikov. Med prvo svetovno vojno jih je pa strnilo z Majsko deklaracijo ter z njo začelo vsenarodno osvobodilno gibanje, s katerim je dr. Korošec povedel svoj narod iz večstoletnega suženjstva v svobodo. Ta je dobila svoj najmočnejši izraz in potrdilo v prekinitvi vseh zvez z Avstro-Ogrsko monarhijo in z ustanovitvijo prve slovenske narodne vlade okt. meseca 1918 v Ljubljani ter v svobodni združitvi Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupno narodno državo.
To se je zgodilo točno 50 let po prvem slovenskem tabora v Ljutomeru.
Dr. Krnjevfc in ustaši
Predsednik Hrvatske kmetske stranke dr. Jurij Kmjevič, je bil v maju kot smo poročali v zadnji številki Svobodne Slovenije na obisku pri organizacijah HSS v Kanadi. Pri vseh večjih organizacijah stranke je bil. Tako med dragim tudi v Hamiltonu. Prvi dan svojega bivanja v tem kraju je govoril na občnem zbora organizacije HSS ter tudi na banketu, ki so mu ga priredili pristaši. Drugi dan je pa posvetil v glavnem razgovoru s člani in ostalimi hrvatskimi naseljenci. Zlasti novi mlajši hrvatski naseljenci, od katerih ni noben član HSS, so predsedniku HSS dr. Kmjeviču postavljali razna vprašanja, na katera so dobili tudi odgovore.
Hrvatski Glas, glasilo HSS v Kanadi, je ta vprašanja in Kmjevičeve govore objavil dne 15. julija t. 1. pod gornjim naslovom. Sledila so si pa takole :
Zakaj ste leta 1941. zapustili narod in odšli s staro jugoslovansko vlado?
Nikdar niti za trenutek nisem verjel v zmago Hitlerja, Mussolinija in njima podobnih. V inozemstvo sem odšel zato, da bi bil na strani zahodnih zaveznikov zakoniti predstavnik hrvatske-ga naroda. V dobi, ko je bilo zahodnim demokracijam najhuje, je bilo važno, da je pri njih predstavnik tiste hrvatske stranke, ki je imela vedno za seboj narod na demokratski način. Nisem sedaj pred vami zato, da bi vas vpisoval v Hrvatsko kmetsko stranko, ker mi v svojo stranko sprejemamo samo tiste, ki v celoti verujejo v naš program. To-
da dejstvo je to: Mi edini lahko nastopamo s povsem čistim obrazom pred zahodnimi demokracijami v obrambo hr-vatskega naroda. Prepričan sem, da bo prišel čas, ko me bodo isti tudi poslušali.
Ob umikanju hrvatske vojske iz ljudstva leta 1945 so vaši iz Londona na tisoče naših tovarišev izročili Titovim tolpam, ki so jih nato pobile od Pliberka do notranjosti dežele. Ali vi niste mogli ničesar storiti, da bi se to ljudstvo rešilo?
V tej dobi nisem ničesar vedel, kako grozne so bile posledice teh izročitev. Pa če tudi bi bil vedel, ne bi mogel ničesar zanje storiti. Za to nesrečo ne smete delati odgovorne Hrvatske kmetske stranke in njenega vodstva, ker so tedaj, kot vsi vemo, drugi pozvali narod in vojsko za seboj in naročili, naj izroče orožje.
Mi mlajši, ki smo zadnjo vojno preživeli v domovini, in si prizadevali graditi ter braniti svojo hrvatsko državo, vam zamerjamo, da nam ne dovolite uporabljati hrvatskih domov, ki so last Hrvatske kmetske stranke, za naše proslave 10. aprila (dan ustanovitve dr. Paveličeve Neodvisne hrvatske države, op. pr.). Zakaj je tako?
Hrvatska kmetska stranka v tem vprašanju stoji na stališču, da ne more priznati režima, ki je nastal kot posledica tuje okupacije, in ki je njeno vodstvo preganjal ter zapiral.
Peter Turk
Atentat na Štefana Radiča
Tak je naslov knjigi, ki je izšla leta 1967 v Zagrebu. Napisal jo je hrvatski književnik Zvonimir Kulundzič, ki zatrjuje, da je pristaš HSS (Hrvatske kmetske stranke).
Med zadnjo vojno je bil Kulundžič pomožni sodelavec v hrvatski Enciklopediji, kjer je nekaterim hrvatskim „neodvisnim publicistom“ za vsako morebit-nost dajal zaščito tedanji ravnatelj Enciklopedije dr. Mate Ujevič.
Zanimivo je, da je oceno in tudi predgovor v knjigi napisal znani hrvatski mason, komunist, akademik čulino-vič. Kulundžičevi znanci pravijo, da je pisec knjige „moral nekoga dobiti, da je lahko knjigo izdal“.
Dr. čulinovič v predgovoru med drugim pravi: „Knjigo spremljajo številni dokumentarni podatki. Kulundžič ni niti ene svoje trditve pustil brez dokaza. Drži se zgodovinske resnice. -Pri pisanju svoje knjige, je ostajal strogo na znanstvenem področju. Podatke je zbiral več kot deset let. Mnogi od teh podatkov so bili doslej neznani ali nezadostno pojasnjeni. Avtorjevo pisanje je po Čuli-noviču „logično, jasno in temeljito“ itd. 'Same pohvale, s katerimi mason-komu-nisto 'čulinovič prikazuje Kulundžičevo delo.
V predgovoru zatem tudi omenja razmere v predvojni Jugoslaviji ter jih slika tako, kakor da je bila v njej samo
borba za oblast, da v njej ni bilo nobene svobode, da ni bilo ustavnih pravic itd.
Že iz tega in takega uvoda je razvidno, da je bilo komunistični propagandi potrebno takšno Kulundžičevo delo. Njegovi prijatelji ga med nekomunisti opravičujejo, češ, da je pisatelj moral „komunistom popuščati, da so mu dovolili natis knjige“.
Po 16 strani dolgem čulinovičevem predgovoru je tudi sam Kulundžič še objavil kratek uvod. Zanimivo je, da ga začenja povsem v komunističnem načinu izražanja. Piše namreč: Najstarejši znani atentat v parlamentu ali senatu je atentat na Gaja Julija Cezarja dne 15. marca 44 pred našo ero. Boji se povedati tako, kot ves svet govori „pred Kristusovim rojstvom“. Pač zato, da se ne zameri komunistom.
Kulundžičeva knjiga obsega 616 strani. Opisuje razmere in dogodke, ki so se odigravali od nastanka države ter pred atentatom Puniše Račiča v beograjskem parlamentu, 2'0. junija 1928, sam atentat in dogodke po atentatu. Kot znano sta bila ob atentatu ubita poslanca HSS Pavle Radič in dr. Gjuro Basariček, ranjeni pa Štefan Radič, (ki je zatem tudi umrl), dr. Ivan Pemar in Ivan Grandja.
Kulundžič začenja svojo knjigo z nastankom Kraljevine Srbov, Hrvatov
in Slovencev. Govori o Narodnem vije-ču v Zagrebu. Med drugim omenja tudi to, kako je Svetozar Pribičevič na nočni seji, 26. novembra 1918 izsilil sklep, da naslednjega dne odpotuje delegacija Narodnega viječa v Beograd zaradi zedinjena s Kraljevino Srbijo in da ne čakajo na vrnitev iz inozemstva predsednika Narodnega viječa dr. Antona Korošca, da bi jim poročal o svojih razgovorih s Pašičem in ostalimi člani srbske vlade ter člani Jugoslovanskega odbora. Kulundžič v zvezi s tem nič ne omenja podatkov iz Me-štrovičevih spominov, da se je „Pribičevič vsilil kot glavna osebnost ter je diktiral, kar je hotel, kjer so se mu pa upirali, je uporabljal silo.“ Po Meštro-viču je edino Radič odhodu delegacije v Beograd najbolj nasprotoval, toda da si je „komaj rešil glavo, ker ga je hotel dati Pribičevič ubiti.“
Se pravi, da je bil Svetozar Pribičevič prvi, ki je hotel dati ubiti Radiča.
Kulundžič v knjigi omenja tudi Ženevsko deklaracijo, t. j. politični dogovor med dr. Korošcem in Pašičem. Dr. Korošcu očita, zakaj tudi on ni odstopil, kakor je to storil Pašič. Nič pa ne pove kdo je kriv, da dr. Korošec ni mogel dobiti zvezo z Narodnim viječem v Zagrebu ter da se ni mogel pravočasno vrniti v Zagreb, da bi bil obvestil člane Narodnega viječa o Pašičevi mahinaciji, da bi bili zadevo temeljito razčistili in uredili ter šele nato odšli v Beograd na razgovore.
Dr. Korošec je v vsej knjigi priljubljena tarča za pisca. O njem se izraža zelo neugodno. Povsod ga omenja z antipatijo in proti njemu navaja povsem neresnične trditve, neosnovana sumničenja, brez vsake osnove, razne izmišljotine. Vse to navaja pristranko tendenciozno, površno, morda tudi zlonamerno v kolikor se poslužuje izjav tudi dragih oseb. Pisatelj knjige si ni prizadeval, da bi ugotovil, če so izjave drugih oseb o dr. Korošcu resnične ali ne, in če so v skladu z zgodovinskimi dejstvi.
Znano je, da je dr. Korošec po a-tentatu, ko so mu sporočili nekaj v zvezi s Punišo Račičem, takoj srdito in odločno odgovoril: „Z morilcem ne želim imeti nobenega opravka. Naj se preda oblastem, orožniki naj ga za-pro.“
Ni res, „da je dr. Korošec dan pred atentatom obvestil poslance svoje Ljudske stranke, naj prihodnji dan ne pridejo na sejo v skupščino, da se jim ne bi zgodila nesreča.“ „Poudarjam (tako naj bi bil pisal dr. Pernar), da tega dne ni bilo niti enega poslanca Koroščeve stranke na seji...“
Resnica je tale: še so žive priče iz najožje Koroščeve okolice, kakor tudi oseba, ki je bila prav na dan atentata v Beogradu, ki so ji znane tedanje večje in manjše podrobnosti in tudi ve, da so bili poslanci SLS na seji; živ je tudi še eden od poslancev Slovenske ljudske stranke, ki je bil na dan atentata na seji narodne skupščine. Prav tako je še
živa oseba, ki je pred atentatom imela v skupščini razgovor v enim od vidnih poslancev in funkcionarjev SLS, ki je sedaj, žal že mrtev, pa je bil tisti dan tudi na seji.
še en dokaz več: Znana je stvar, da je bila SLS vzorna politična organizacija in da je bila v njej močna disciplina in spoštovanje avtoritete, če bi bil dr. Korošec naročil, naj poslanci ne pridejo na sejo, bi brez dvoma vsi poslušali nasvet svojega predsednika in se seje gotovo ne bi bili udeležili. če bi bilo na gdmji Kulundžičevi trditvi samo trohica resnice, ali bi potem dr. Vladko Maček, predsednik HSS, tako govoril na dr. Koroščevem pogrebu, kakor je, in ali dr. Maček ne bi tega očital Korošcu v svojih spominih.
Kako „objektiven“ je pisec knjige, naj pokažejo tudi take neresnične, ne-osnovane in zlonamerne navedbe kot npr.: Korošec je pripravil prihod na oblast generala Petra Živkoviča, Korošec je sodeloval v pripravah za uvedbo šesto januarske diktature, in kar je najbolj nesramno in naravnost absurdno: Kulundžiču je Korošec zelo sumljiv kot eden od organizatorjev zgodovinskega zločina in pombčnik Puniše Račiča. Pisec knjige prikazuje vse to kot gotovo in neizpodbitno dejstvo ter nato o Štefanu Radiču piše naslednje: 18. februarja 1928 je Radič po avdienci na dvoru časnikarjem izjavil, da je kralju predlagal, da mandat za sestavo vlade zaupa osebnosti izven parlamenta, in če
(Nadaljevanje na 4. str.)
Neue Zürcher Zeitung o sedanji stvarnosti v Jugoslaviji
švicarski dnevnik „Neue Zuercher Zeitung“ vsa leta z zanimanjem spremlja politični in gospodarski razvoj v Titovi Jugoslaviji ter redno o tem objavlja poročila. Od časa do časa pa v Jugoslavijo pošilja tudi posebne dopisnike, ki nato svoja opažanja popišejo v daljših člankih. Tak dopisnik omenjenega lista je bil v Jugoslaviji zopet v maju. Svojemu listu je napisal tri članke: „Jugoslovanske gospodarske ambicije,“ „Kaj naj postanejo komunisti v Jugoslaviji“ in „Višje vrednotenje federalizma v Jugoslaviji.“
Ker navedeni članki dobro označujejo sedanji položaj v Jugoslaviji, iz njih povzemamo najvažnejšo vsebino.
JUGOSLOVANSKE GOSPODARSKE AMBICIJE Drama gospodarske reforme
Nh IX. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, ki bo v jeseni, ne bodo sprejeli samo važnih sprememb v komunistični organizaciji, ampak bodo govorili tudi o uspehih in neuspehih leta 1965 začete gospodarske reforme. Sodbo o tem ali je gospodarska reforma uspela ali ne, je težko reči. Državni in partijski funkcionarji so glede bodočnosti optimisti, gospodarski svet pa ni takega mnenja ter gleda v bodočnost z zaskrbljenostjo.
Do začetka 60 let je bilo gospodarstvo v Jugoslaviji v znaku avtarkije. Težišče vsega državnega programiranja je bila kljub leta 1950' uvedenemu delavskemu samoupravljanju pospešena industrializacija zlasti gospodarsko nerazvitega juga. Zaradi Titovih načrtov za kolektivizacijo poljedeljstva je ljudstvo v množicah zapuščalo deželo ter odhajalo v mesta, kjer so začele nastajati „politične“ tovarne. Ogromne jeklarne in drugo težko industrijo so gradili y krajih, v katerih za take industrijske; obrate ni bilo nobenih pogojev: ne surovin, ne električne energije, ne strokovnega osebja. Težke milijarde dolarjev so požrli ti obrati. Vsa ta podjetja so bila visoko pasivna. Izgube je krila država. Navidezno je bilo vse v znaku visoke konjunkture, v resnici je pa začela udarjati vedno bolj na dan inflacija.
Nasprotniki gospodarske reforme so krivili za neuspehe delavsko samoupravljanje. Veliko naporov je bilo treba in hudih notranjih bojev, predno so
gospodarski strokovnjaki uveljavili svoje stališče nad dogmatiki, da je rešitev samo v nadaljevanju reforme, nikakor pa ne v vračanju na stare formule programiranja. Zato so bila za izvajanje reforme poostrena navodila, dinar je bil znova razvrednoten od 750 na 1250 dinarjev za en dolar. Postavljeno je bilo načelo, da se morajo podjetja sama vzdrževati.
Gospodarstvo se mora usmerjati po vzoru na svetovno gospodarstvo in se usposabljati za tekmovanje z njim. Tisti, ki tega ne zmorejo več, naj se za-pro. To „konjsko zdravilo“ je bilo boleče celo za visoko razvita gospodarska podjetja v Sloveniji in na Hrvat-skem.
Sedaj gre tendenca v smer, da novih industrij več ne ustanavljajo, vsa razpoložljiva sredstva pa uporabljajo za modernizacijo gospodarskih obratov. Zaradi ustavitve dela v številnih pasivnih tovarnah se je število nezaposel-nih dvignilo na 200.009. Prav toliko ljudi je pa iz Jugoslavije tudi na delu v Zahodni Evropi.
Končno pisec članka navaja, da Jugoslavija „brez ideoloških pomislekov sedaj vabi inozemski kapital v deželo. Na Zahodu so za sedaj še previdni, ker je naložba kapitala omejena samo do 49% in ker zakonodaje za zavarovanje inozemskih naložb še ni. Edino italijanska firma FIAT je vložila večji kapital v tovarno avtomobilov v Kragujevcu.
mož.“ Njihova mesta so zasedli sredinci, odločni praktiki v starosti 30 do 50 let, ki so „prepričani, da je Jugoslavija s socializmom izbrala pravo rešitev,“ prepričani so tudi, da mora Jugoslavija pri tem hoditi povsem svojo pot.
Sam Tito se ni takoj opredelil za ljudi, ampak je kolebal med reformatorji in dogmatiki; sedaj je odločno na strani reformatorjev.
Nove spremembe so komuniste prisilile, da so morali iskati nova tolmačenja marksistično-leninističnega nauka. Pa so jih našli in „pomirili tudi svojo vest“ z iznajdbo novih idolov za ljudstvo. Obledele mite partizanov so zamenjali inženirji, strokovnjaki, znanstveniki, iznajditelji. V iskanju novega mesta, nove naloge, ki naj jo dobi partija s svojimi člani, so dali možnost za najširšo debato o tem problemu. Vse to kar so prej označevali še „destruktivnost“, če je kdo povedal kritično mnenje, je sedaj koristno iskanje poti za potrebno odmiranje države in za položaj partije „kot posredovalke med človekom in njegovim delom“ in kot „za-ščitnico končne samoosvoboditve.“ Za
dosego tega cilja je treba do vseh podrobnosti spopolniti samoupravljanje. Zato mora biti v bodoče delo partije postavljeno na širše osnove in ne sme sloneti več na sistemu celic. Zato so tudi mnenja, naj bi partija prenehala biti razredna stranka, ampak naj postane sila, ki naj zajame življenje in delovanje ljudi v celoti. Slamo v tem vidijo njeno rešitev pred zastarelostjo in razpadom.
Večstrankarski sistem je še vedno vprašanje, o katerem komunisti ne govore radi. Toda to, kar je bil nedavno pri samih komunistih še največji prestopek, ustanavljanje posebnih frakcij znotraj stranke, je danes že premagana stvar. Cervenkovski je šel še dalje in celo dopušča možnost obstoja še druge stranke znotraj partije, „ki bi se seveda morala boriti za socializem.“
Poleg čakanja novih ideoloških smernic je pri jugoslovanskih komunistih pereče tudi vprašanje partijskega naraščaja, kajti v 29 milijonski državi ima samo vsak dvajseti državljan partijsko legitimacijo v žepu, v Sloveniji in na Hrvaškem pa celo samo vsak pet in dvajseti.
VIŠJE VREDNOTENJE FEDERALIZMA V JUGOSLAVIJI Decentralizacija kot vzpodbuda za razvoj
KAJ NAJ POSTANEJO JUGOSLOVANSKI KOMUNISTI
Članku je dal pisec tudi podnaslov „Samoomejitev kot vprašanje obstoja.“ V njem med drugim ugotavlja, da si jugoslovanski komunisti lastijo prvenstvo v določitvi reda, čeprav se je gospodarska reforma začela kazati ne samo v svojih uspehih, ampak tudi v številnih negativnih pojavih in je jasno, da so doslej v tem poskusu „napravili samo šele majhen korak na dolgi in kamniti poti“. Omenja, da je izvedba tega načrta tako v centrali, kakor po republikah, zaupana najboljšim gospodarskim strokovnjakom, zlasti mlajšim, in znanstvenim raziskovalcem po Univerzah ter da je „zemeljski plaz na gospodarskem področju prisilil partijo* da je morala celo vrsto dogem znova preučiti,“ kar da je vse samo pospešilo, da se je notranja kriza ustvarila odkrito si nasprotujoče skupine.
Kriza med dogmatiki in reformisti je dosegla višek leta 1966 z izključitvijo Rankovica, za kar sta bila v glavnem dva vzroka: boj za oblast dveh rodov in vedno večji pritisk, ki so ga za spremembo komunističnih osnov zahtevale novonastajajoče oblike v družbi in gospodarstvu. Koncesije federacijam so „zamajale bistvene dele komunistične ideologije“. V zvezi s tem pisec o-menja, da je mit partizanstva začel vedno bolj bledeti.
Govoreč o pojavu novih reformatorjev začenši pri Djilasu navaja, da so vse do Rankovičevega padca dogmatiki proti njim uporabljali „najostrejšo mu-nicijo“ tako v sami centrali, kakor po republikah. Z Rankovičevo odstranitvi jo pa niso bili odstranjeni z vodilnih položajev samo dogmatiki* ampak tudi cela vrsta „za partizanstvo zaslužnih
ATENTAT NA ŠTEFANA RADIČA (Nadaljevanje s 3. str.)
bi bilo potrebno tudi enemu od generalov. Na to Radičevo izjavo Kulundžič ugotavlja: Dejstvo je, da je bil med tedanjimi politiki Štefan Radič tisti, ki je prvi javno izrekel idejo, da je treba postaviti na oblast generala in to celo samega Petra Živkoviča. Kulundžič za 'Radiča pravi, da je bila to njegova v resnici „povsem kratkovidna poteza“. Ali je tako navajanje podatkov glede Korošca in Štefana Radiča objektivno in nepristransko in ali je tako mogoče priti do zgodovinske resnice?
'Če je res, da je pisec knjige zbiral podatke za svoje delo več kot 19 let in da je nekatere celo iskal po Južni A-friki, je več kot čudno, da podatkov o dr. Korošcu v tem času ni mogel nikjer dobiti. Saj ima doma vse vire na razpolago in živih je še dosti ljudi, pri katerih bi mogel dobiti zanesljive podatke. če pa pisca zanima, naj pogleda tudi Zbornike Svobodne Slovenije. V enem od njegovih letnikov je objavljen med drugim tudi članek Dr. Korošec in Hrvati, ki je pisan objektivno, mirno in v katerem je dosti podatkov, o katerih pa do danes s hrvatske strani še nihče ni spregovoril.
Čujemo, da je nekaterim hrvatskim kulturnim delavcem Titova ambasada v Buenos Airesu poslala zastonj Kulund-žičevo knjigo Atentat na Stjepana Radiča z vizitko Ivana Bačuna, Titovega „strokovnjaka za gospodarska vprašanja.“ Če Titova ambasada zastonj po-
šilja tako drago knjigo, potem gotovo ve, zakaj to dela. če bi bila pisana proti komunistični diktaturi, tega gotovo ne bi delala. Kajti doslej Titova ambasada še nikomur ni poslala revije Nova Misao (januar 1954), v kateri je bil objavljen znani članek Milovana Dji-lasa „Anatomija ene morale“ in „Konec dvorjanika L. P. Berije“. Torej kdo uživa pri komunističnih oblastnikih večje zaupanje: Hrvat-Radičevec Kulundžič ali pa zgrajeni črnogorski komunistični ideolog Milovan Djilas?
Pri „zbiranju“ zgodovinskega gradiva je za Kulundžiča zanimivo tudi to, da pisec ni zvedel za članek, ki je bil objavljen v Svobodni Sloveniji že leta 1959 pod naslovom „Pred tremi monarhi“. Iz Koroščevega lastnega pripovedovanja bi bil mogel Kulundžič dobiti zanesljive ii* najbolj točne podatke in mu ne bi bilo treba objavljati sedanjih netočnih in tendencioznih trditev o dr. Korošcu.
Kratka sodba o knjigi: Pisec knjige si je gotovo prizadeval, da je toliko napisal. Toda knjiga je pomanjkljiva, je brez popolnih podatkov, je pristranska, nepopolna, tendenciozna, polna neosno-vanih sumničenj in marsikaj zamolčuje. To so glavne negativne strani dela. Če pa upoštevamo še to, da je en dogodek naveden ne samo z napačnim datumom, ampak je tudi netočno prikazan, potem si lahko predstavljamo „kako temeljita“ je Kulundžičeva knjiga in „kako prihaja do zgodovinske re-
Menjalna igra med centrifugalnimi in centripetalnimi tendencami, ki je bila v partiji in v gospodarskih ustanovah že leta občutna, obstaja tudi v notranjepolitičnem področju: boj med federalizmom in centralizmom.
Čeprav ustava iz leta 1963 določa, da je federativna republika Jugoslavija zvezna država „svobodno združenih in enakopravnih narodov“, sta ji zlasti v času pospeševane industrializacije zvezna uprava v Beogradu in z njo partija prigrabili monopol nad vso oblastjo, odkoder sta oba z vso odločnostjo dušila sleherni „poskus narodnega parti-kularizma.“
Pisec članka zatem opisuje zgrešene poskuse „umetnega niveliranja jugoslovanskih narodov ne samo na u-pravni, ampak zlasti na kulturni ravni. Jasno, da je vse to moralo na celi črti propasti, ko niso niti dopuščali niti želje po ohranjevanju in spoznavanju narodnostnih posebnosti, ampak je centrala sama vse prisilno združevala. Posledica: obnova napetosti med Hrvati in Srbi. Ločitev duhov na gospodarskem in kulturnem področju je prišla do izraza tudi v partiji, kjer so na severu s pojmom „srbski“ začeli označevati „hegemonijo in nazadnjaštvo.“ Vodilni ljudje na severu države so začeli javno postavljati vprašanje, če je
še mogoče zagovarjati stališče, da si iz Beograda dopuščajo vse ukazovati in mu zato še plačevati visoke prispevke. Zato so se začeli vedno bolj postavljati po robu „beograjski centralni oblasti slovenski in ‘hrvatski partijski in gospodarski voditelji.“
Z Rankovičem je bil v partiji razo-rožen tudi dobršen del ljudi z velesrbsko mentaliteto, kar je imelo za posledico podelitev večje pristojnosti posameznim republikam.
Pisec članka zatem navaja, da je „glavno vprašanje skupnega življenja v Jugoslaviji ogromna razlika med severom in jugom”, se pravi med „bogatimi“ in „siromašnimi“ področji. „Za inozemskega obiskovalca je ta razlika dejansko naravnost presenetljiva. Med Slovenijo na severu z njeno visoko razvito industrijo in gospodarstvom, z njenimi čistimi mesti, z njenim vseskozi „srednjeevropskim“ prebivalstvom in
makedonskimi ter črnogorskimi gorami, ni samo razdalje več sto železniških kilometrov, ampak sto let razvoja, in k temu še meja med Zahodom in Vzhodom“.
Pisec članka pove razloge za gospodarsko in kulturno zaostalost juga: dolgoletno turško gospodarstvo, prizna pa, da je te kraje zanemarjala tudi partija sama s svojim načrtnim gospodarstvom. Zato sedaj skuša to popraviti zlasti po vladnem dekretu iz leta 1965, ki je republike Makedonijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino ter republiki Srbiji priključeni avtonomni pokrajini Kosovo-Metohija proglasili za „gospodarsko nerazvita področja“, ki imajo zagotovljeno vrsto ugodnosti ter državno pomoč, ostale republike, zlasti Slovenija in Hrvatska pa možnost za investiranje svojega kapitala na tem področju.
Končno pisec članka omenja večjo pristojnost zbora narodov v zvezni skupščini, razne ukrepe za enakopravnost jezikov v zveznem parlamentu, Pravi, da je o zapostavljanju jezikov težko govoriti, prav tako o zapostavljanju hrvatske kulture, ki ima že tak položaj, da je nihče ne more več zatirati. Dalje pravi, da sta zvezni vladi pravzaprav ostala samo še zunanja politika in obramba. Po republikah so namreč že tudi zunanjepolitični odbori in zvezno drž. tajništvo za zunanje zadeve mora upoštevati mnenje republik v tistih zunanjepolitičnih vprašanjih, ki se nanašajo na države, ki meje na prizadete republike. Omenja dalje kot posebnost, da imajo republike svoje železniške in poštne uprave, ki se morajo vzdrževati po načelu samoupravljanja. Zato prihaja do tega, da plača človek za telefonski pogovor iz Beograda dvakrat toliko kot pa iz Zagreba.
Na vprašanje, če bo šel razvoj v Jugoslaviji od federacije v konfederacijo se pravi od zvezne države k zvezi držav, pisec pravi, da partijski funkcionarji in politiki zatrjujejo, da je tako vprašanje odveč. Mnenja so, da si stvari same utirajo naravno pot v „samo-upravljalno demokracijo, v kateri za idealno človeško skupno življenje ni potreben pritisk ne partije in nobene državne ustanove.“
BRALI SMO
Nova knjiga o Baragi v angleščini
Založba Studia Slovenica v Wa-shingtonu, ZDA, je izdala novo knjigo v angleščini o škofu Ireneju Frideriku Baragi. Napisal jo je prelat dr. Maksi-* milijan Jezernik v Rimu. Obsega 155 strani, natisnjena je bila na — Finskem.
Knjiga je pomembna zlasti zaradi tega, ker si je prelat dr. Jezernik nadel nalogo, da objavi vse, kar je bilo mogoče najti o Baragi v rimskih arhivih. Se pravi v prvi vrsti v arhivih kongregacije de Propaganda Fide.
Dokumenti so zgodovinsko pomembni ter jih bodo morali upoštevati vsaj do neke meje ob dokazovanju Baragovega svetništva v procesu za njegovo beatifikacijo. Razumljivi pa bodo v glavnem le strokovnjakom.
Važna je piščeva bibliografija na zadnjih dveh straneh knjige, kjer je objavljena dolga vrsta virov za Baragov življenjepis: knjige, ki so o njem že izšle, razprave, članki, pisma, dokumenti v raznih arhivih itd. Vsem skupaj je 79.
Makedonci za konfederacijo Jugoslavije
Makedonci imajo v emigraciji dve politični organizaciji. V ZDA in Kanadi ima Vanče Mihajlov svojo „Makedonsko rodoljubno organizacijo“, ki izdaja list „Makedonska tribuna“. Ti Makedonci se smatrajo za Bolgare ter najtesneje sodelujejojo z Makedonci, ki žive v Bolgariji ter v vsem podpirajo bolgarske politične težnje. V Evropi pa ima mlajša makedonska emigracija Osvobodilni odbor Makedonije, ki izdaja svoj list Makedonija.
Obe makedonski organizaciji med sabo nimata zvez. Med tem, ko Makedonska rodoljubna organizacija Vanče Mihajlove v svoji politični akciji išče zaveznike v glavnem med hrvatskimi ustaškimi ekstremisti, se Osvobodilni komitet Makedonije zavzema za medsebojno sodelovanje ter sporazumevanje vseh južnoslovanskih narodov.
V tem pogledu je zanimiv članek, ki je bil objavljen v glasilu te makedonske politične organizacije Makedonija pod naslovom „Ze večjo narodno suverenost“.
Rojstvo, ženitev in smrt Ludvika Kavška
O tej Maroltovi knjigi, ki je izšla v založibi Svobodne Slovenije, je goriški Katoliški glas z dne 13. junija zapisal tole ugotovitev:
„Največja odlika Maroltove knjige je njen veseli, včasih prlav humoristični ton. Prav zaradi tega optimizma in nasmeha je delo redkost v slovenski literaturi, o kateri je Cankar svoje čase dejal, da se ne zna smejati. Marolt pa se zna smejati in to na različne načine: nedolžno in naivno, a tudi hudomušno in ironično.“
Knjiga stane v Argentini ¡broširana 1999 pesov, vezana 1299 pesov. V ZDA: broširana 4 dol., vezana 5 dol. V ostalih državah ameriškim dolarjem odgovarjajoča vrednost.
V njem ugotavlja tole:
Kar se nas v Osvobodilnem odboru Makedonije tiče, se že od prve številke svojega glasila zavedamo, da se bo združitev ter državna ustalitev Makedonije izvršila, korak za korakom, po dobah. Te postopne izvedbe naših idealov nam ne bo nihče podaril. Sami si jo moramo priboriti z bojem in pametno narodno politiko. V konfederaciji gledamo korak naprej v dosegi svojih narodnih idealov. Mi se borimo za konfederacijo, za pravo, resnično konfederacijo. Pozivamo svoje somišljenike v republiki Makedoniji, da se aktivno vključijo v boj za konfederacijo.
Vemo, da bo naše stališče glede konfederacije naletelo na nerazumevanje med mnogimi Makedonci v emigraciji. Toda mi jim takoj povemo, da je naš cilj voditi pametno politiko, temelječo na notranjih stvarnostih v domovini, ker smo mi samo en njihov del. Mislimo, da makedonska emigracija lahko podpre osvobodilno borbo makedonskega naroda samo tako, če spozna njegove resnične koristi in samo če svoj boj uskladi z bojem naših bratov in sester v Makedoniji. ..
Nobena makedonska emigrantska organizacija, noben Makedonec v emigraciji, ne more nič storiti v inozemstvu za makedonsko stvar, če ne upošteva obstoja realnosti in resničnih možnosti naše narodne politike. V veliko žalost, velika večina emigracije ne upošteva ne enega ne drugega. Razni „makedon-stvujušči“ si v emigraciji zamišljajo, da bodo neki namišljeni „emigrantski bataljoni“ nekega dne vkorakali v Makedonijo, da bi jo osvobodili, ali pa se izživljajo v prevarah, da makedonski narod ravno nanje čaka za osvoboditev. Špekulanti s sveto makedonsko stvarjo,
bolgarski agenti, Vanče 'Mihajlov in nekateri Makedonci, ki se izdajajo za makedonske nacionaliste, v resnici so pa politični primitivci in šarlatani, si domišljajo, da imajo čarobno formulo za osvoboditev Makedonije. Velika večina makedonske emigracije strahovito trpi od četniškega romantizma, je okužena s patološko skrajnostjo, ki si jo je izposodila od srbskih četnikov ter hrvatskih ustašev. Je veliko Makedoncev, ki nočejo ničesar slišati o konfederaciji in ki trpe vsled „srbofobije“. Vsi ti „makedonstvujušči“ so za ražpad Jugoslavije in za vzpostavitev samostojne makedonske države. Toda niti eden od teh ne more povedati, kdo in kako bo razbil Jugoslavijo in tudi ne, kako bo vzpostavil samostojno makedonsko državo. Za nas je že davno jasno, da se makedonska emigracija ne more ničesar naučiti od srbskega četništva, niti od hrvatske ustaške emigracije.
Z ozirom na sedanje stanje v Makedoniji je makedonska srbofobija neopravičena... Med Srbijo in Makedonijo ni nasprotij glede meja, kakor obstojajo med Srbi in Hrvati. Obratno: Srbija in Makedonija imata ogromne skupne interese, kot je npr. skupna albanska nevarnost, ki ogroža njihovo teritorialno integriteto, pa tudi skupnih gospodarskih koristi ni podcenjevati, Makedonija ima preveč sovražnikov, da bi si morala iskati še nove. Iz tega je jasno, zakaj je škodljiva kakršna koli zveza z ustaši za makedonsko borbo. Če imajo Hrvati svoje interese, imamo tudi mi svoje in nikdar ne smemo postati orodje hrvatskih ustašev “
V svoji borbi za spremembo Jugoslavije v konfederacijo, nas vodijo samo koristi Makedonije.“

wie# iv S^ic>w^y>g¡€
Mesta v Sloveniji
•onca“, odkupno nagrado Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu in Bogdan Borčič za delo „Ribišk0 znamenje VI“ odkupno nagrado Kabineta Jug. akad', znanosti in umetnosti v Zagrebu. Ptremijo in nagrado je dobil tudi Ivan Picelj.
V	Ljubljani je v razmotrivanju zakonski osnutek o visokem šolstvu. Po mnenju fakultet naj bi se ustanovil na univerzi pedagoški znanstveni svet u-niverze, ki naj bi opravljal koordinacijsko vlogo glede izbire učnih moči, študijskih načrtov, izpitnih redov in načrtov za podiplomski 'štuldij. Rektor univerze se je na enem takih razmo-trivanj z vladnimi funkcionarji navajal, da fakultete za piotrelbe pedagoške službe potrebujejo skupno 30 milijonov din Predsednik republiškega izvršnega sveta Stane Kavčič je zatrjeval, da bo letos skušal najti najpotrebnejši denar za bodoče pa mislijo to vprašanje rešiti s srednjeročnim sanacijskim načrtom.
V	Celju so v teku priprave za proslavo 75 letnice Slovenskega planinskega društva in obletnice savinjske podružnice tega društva. Osrednja proslava 'bo v začetku avgusta v Logarski dolini.
V	Slovenji prihaja vedno bolj do izraza zahteva, da je treba izdati splošen zakon o zaščiti narave kot celote, kot prostor v katerem živi slovenski človek. Doslej je v Sloveniji zavarovanega le 0.42% narodnega ozemlja.
Slovenski škofje so na praznik sv. Petra in Pavla posvečevali letošnje novo-
I L O V I M C i ¥
BUENOS AIRES Osebne novice
Družinska sreča: V Slovenski kapeli je bil 29. julija 1968 krščen Damjan Andrej Eiletz, sin arh. Marijana Eiletza in njegove žene ge. Pavči roj. Maček. Botra sta bila dr. Eiletz Leopold in ga. Tilda Eiletz. Otroka je krstil direktor msgr. Anton Orehar. Srečni družini naše čestitke.
Srebrna poroka. V nedeljo, 28. julija t. L, sta jo slavila g. Stanko Marinček in njegova življenjska družica ga. Marija. Ob 12 je bila sv. maša v kapeli kolegija presv. Srca. Imel jo je direktor msgr. Anton Orehar.
Po cerkvenem opravilu so se v gostoljubnem Marinčkovem domu v San Martinu zbrali poleg sorodnikov številni prijatelji in znanci g. Marinčka in njegove gospe ter so z njima prebili lepe in prijetne ure.
G. Marinčku in njegovi življenski družici ob srebrni poroki iskreno čestitamo ter jima želimo še dolgo življenje v zdravju, sreči in zadovoljstvu!
BERAZATEGUI
V nedeljo, 21. t. m. je nastopil mladinski oktet „Cankar“ s samostojnim koncertom ob spominu petdesetletnice smrti pisatelja Ivana Cankarja.
Pred koncertom je g. Korošec podal kratko misel o Cankarju in njegovih delih ter recitiral iz povesti „Hlapec Jernej in njegova pravica.“
Sledil je koncert- pod vodstvom dirigenta Jožeta Omahna. Naši mladi prijatelji so nam zapeli enaindvajset pesmi. Vsebinsko je bil koncert podan v treh delih: 1) čustvena narodna pesem.
2)	Sentimentalna idilična pesem, podana tudi v nemškem, angleškem, francoskem in kasteljanskem jeziku.
3)	Krepka pesem, zdrave slovenske duše, katere višek je bil zajet v zares
GORIŠKA IN PRIMORSKA
Apostolski protonotar dr, Jakob Ukmar 90-letnik
mašnike. Nadškof dr. Pogačnik je v ljubljanski stolnici posvetil 12 movoma-šnikov, mariborski škof dr. Držečnik je del novom-ašnikov svoje škofije posvetil v mariborski stolnici, drugi del pa njegov pomočnik dr. Grmič v Celju. Vseh novom-ašnikov ima mariborska škofija
12.	Pet novcemaanikov ¡Slovenskega Primorja je pa posvetil v Kopru škof dr. Jenko. Vseh novomašnikov ima letos Slovenija 40, ker eden od ljubljanskih bogoslovcev študira v Rimu ter bo tam prejel mašniško posvečenje 11. oktobra.
Umrli so. V Ljubljani: Franc Kham, Alojzij čeč, vlakovodja v p., 'Ninka Lenarčič roj. Stare, Franc Kobe, Roza Goričan, Viljem Stanič, Jože Jerman, Jože Nagode, upok., Roza Goričan roj. Loške, Ferdo Miklavčič, dipl. ing. Aleksander Zorn, Olga Mrak roj. Kem, Antonija Blažič roj. Obreza, Miha Rebernik, Anton Žgalin, Angelca Jere, Neža Kocjančič in Herman Kralj v (Novem mestu, Ivana Benedek v št. Vidu nad Ljubljano, Stane žerko, upok. v Kranju, Milica Prelog in Jožko Škrlj v Zarečju pri Ilirski Bistrici, Vinko Urbas, pos. v Ivanjem Selu, Lucija Ovčak roj. Skerlep v Šmartnem pod Šmarno goro, Jelka Lukas roj. Skok v Celju, Edvard Groznik, obč. uslužbenec v p. v Kranju, Alojz Knavs, ključavničar v Radečah, Rozalija Supin, upok. v Meg-šu, Anton Zupančič v Kranju, Franc Pipan, uslužbenec Tekstilindusa v Kranju, Franc Jakomini v Škofji Loki, Angel Pečjak, biv. trgovec v Hinjah, Karel Borin v Celju, Franc Vuk v Mirnu in Ignac Kocijan, direktor v p. v Celju.
A t <1 B
TINI
pristno originalni ribniški, ki je čudovito krepko zajela vse občinstvo, katero je dalo priznanje v burnem odobravanju.
Krona koncerta pa je bila „Po lepi modri Donavi.“
Oktet mladih grl pod vodstvom dirigenta Omahna je nam ponovno pokazal čudovito skladnost barv in sinkronizira-no ubranost ter lepo višino v izvedbi sami, s katero bi se lahko „pomeril“ kjerkoli.
V priznanje zares lepega nastopa je podpredsednica dekliške organizacije, Marta Poveljnikova izročila dirigentu šopek nageljnov v imenu slovenskega doma.
„Čestitamo vsem in vsakemu, posebno dirigentu Omahnu in veseli smo vas in ponosni smo na vas,“ je v imenu občinstva izrekel priznanje oktetu predsednik doma, Jože Vidmar. „Želimo, da bi vas še večkrat slišali!“
SltVKfllCI Fi SVIT«
KANADA
Bogata zbirka umetnin
Od Slovencev ima gotovo največjo zbirko umetniških del kiparja Franceta Goršeta slovenski znanstvenik dr. ing. Bratina s svojo gospo zdravnico dr. Slavko. Nedavno je v Torontu povabil na svoj dom nad 50 slovenskih razumnikov, ki žive v Torontu in oko lici ter jim razkazal te umetnine. Navzoč je bil tudi kipar Gorše, ki je te umetnine napravil delno v Clevelandu, delno v New Yorku, zadnje pa v To hontu. Kiparska dela so iz različnega materiala in v različnih tehnikah: v lesu, orešcu, žgani glini in iz tolčenega
V	Sloveniji je danes 51 mest. Po stanju 30. junija 1967 ima 10 največjih mest naslednje število prebivalcev (v oklepaju leta 1961):
Ljubljana 199.700 (165.200); Maribor 111.900	(97.500); Celje 33.600
(28.000)	; Kranj 25.800 (21.500); Jesenice 16.700 (15.700); Trbovlje 16.600
(16.000)	; Koper 14.700 (10.500); Nova
Gorica 11.600	(8.400); (Novo mesto
11.200 ( 8.600); Velenje 10.000 (6.000).
Po najnovejših podatkih je imela Ljubljana aprila- meseca letos že 203.000 prebivalcev.
Največja občina v Sloveniji je mariborska s 168.500 prebivalci. ¡Slede ji občine po naslednjem redu: Ptuj -s -sko-ro 66.000 prebivalci, Murska Sobota
64.000,	Lljuhljana-Vič-Ruidnik 60.100, Celje 57.500, Ljuibljana-šiška 56.600, Kranj 53.700, ¡Nova Gorica 49.500, Novo mesto 48-300, Ljubljana-Center 42.800, Ljubljana-Moste-Polje 41.200, Ljubljana-Bežigrad 40.200, Koper 33.600 Žalec 32.500, Šmarje p-ri Jelšah 31.000, Slovenska Bistrica 30.300, Domžale 30.200.
Izmed 60 občin v Sloveniji so najmanjše: Metlika s 7.100 prebivalci, Dravograd) s 7.800 in Izola s 10.000 prebivalci.
Zi zgraditvijo nove elektrarne Srednja Drava 1, bo ¡Dravsko polje dobilo novo značilnost. Kajti kanal, ki bo odvajal velike količine vode iz Drave, je izpeljan od Melja pri Mariboru do Haj-doš. Novo dravsko korito je iz letala vidno kot modema avtomobilska cesta. Že to jesen bodo v kanal spustili vodo ter bo to nova vodna žila v Sloveniji, ki bo dala Dravskemu polju novo podobo.
V	Hočah pri Mariboru je tamošnje gasilsko društvo 8. julija praznovalo 80-letnico obstoja. Društvo je za to slavnost dobilo republiško gasilsko od-1 likovanje I. stopnje. Odlikovanja je dobilo tudi več zaslužnih gasilcev.
„Kaj bo s Slomškovim trgom v Mariboru?“ vprašuje bralec list Večer dne
17.	julija. List mu je odgovoril, da bodo Slomškov trg s stolnico uredili tedaj, „ko bodo začeli v Mariboru rasti bankovci namesto trave“.
Tajništvo za notranje zadeve občine Niš je odvzelo več kakor 100 potnih listov tistim občanom, ki so se obrtno ukvarjali s tihotapstvom blaga iz Italije, Turčije, Bolgarije in drugih držav. V zvezi s tem so listi objavili kritiko poslovanj turističnih podjetij Putnik iz Beograda in Kompas iz Ljubljane. Tihotapci so namreč potovali v organizaciji teh podjetij, ki jim je med drugim omogočala, da so po večkrat dvigali devizne kvote v bankah.
Naser je ob zadnjem obisku pri Titu dne 11. julija t. 1. doživel med Moško in Brioni veliko razliko v temp.. Ko je odhajal od Rusov je bilo v Moskvi 12 stopinj nad ničlo, štiri ure nato pa je bilo ob pristanku letala v Pulju 38 stopinj Celzija.
Nova kanonika v Ljubljani. Za stolna kanonika sta bila imenovana dr. Pavel Simončič, dosedanji šentpeterski župnik, ter Jožef Kvas, daslej na kano-nikatu kolegiatnega kapitlja v Novem
Umetnosti je več vrst. Vsi poznamo slikarstvo, glasbo, dramo, poezijo, ki izvirajo še iz antičnih časov. Tem se je pridružil še film s svojo posebno umetniško tehniko.
Poleg teh klasičnih, „čistih“ umetnosti pa se pojavljajo v zadnjem času še razne njihove kombinacije na taki višini, da jih je težko opredeliti, v katero zvrst spadajo. Imamo, zvezo slikarstva in kipartsva z dinamiko, gibanjem; prozo v poeziji in poezijo v prozi, glasbo in dramo v operi itd.
Tako je tudi avdiovizualna predstava sestavljena in zamišljena iz več umetniških komponent, za katere ne moremo reči, katera naj bi bila glavna in katere le drugotnega pomena. V njej je filmska osnova — zaporedje umetniških diapozitivov, glasbena spremljava, besedna ali poetična vzporednost in dramski mimični prikaz. Vse to —■ na isti višini — prikazuje na estetski način neki dogodek, zgodbo, misel ali popolnoma abstraktno idejo.
Ista tehnika se uporablja v šolah kot didaktični pripomoček, pri predavanjih za ilustracijo, ponekod pa se je tudi že izrodila v „happening“.
mestu. Za novega župnika pri Sv. Petru v Ljubljani je imenovan Melhior Golob, doslej dekan in župnik v Škofji Loki, njegovo mesto v Škofji Loki je pa zasedel Ivan Kos.
V	novomeškem podjetju INIS za izdelovanje ravnega stekla so 10. julija ustavili delo. V dveh letih obratovanja je imelo podjetje okoli 35 milijonov novih din. izgube. Prijavili so stečaj; 250 delavcev je izgubilo delo in zaslužek.
V	Sloveniji in po drugih krajih države imajo ta mesec hudo vročino. Na ljubljanskem področju je 3. julija znašala poraba vode 78.000 kub. m, t. j. največ, kar pomnijo pri Mestnem vodovodu. Med tem, ko so po raznih mestih v Evropi zaradi suše morali omejiti porabo vode, v Ljubljani te potrebe doslej še ni bilo.
V	Ljubljani je 3. junija prvič nastopil nov slovenski komorni trio, ki ga sestavljajo violinist Dejan Bravničar, violončelist Ciril Škerjanc in pianist Aci Bertoncelj. Pred ljubljanskim nastopom so imeli samo nekaj radijskih snemanj ter koncert v Kopru. Na ljubljanskem ¡koncertu so izvajali Hay-’ dnov Trio št. 3 v C duru, Beethovnov Trio v B duru op. 11 in Schubertov Trio v Es duru.
V Mariboru založba Obzorja pripravlja ¡za tisk knjigo dr. Toneta Ferenca Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941—1945.
Prometni inženirji in tehniki so na
občnem »boru v Mariboru zahtevali uskladitev predpisov za urejanje cestnega in železniškega prometa v republiki in državi. Pritoževali so ise tuldi nad zastarelostjo železniških lokomotiv in vagonov ter se zavzemali za elektrifikacijo železnice od ¡Zidanega mostu do Št. lija nad Mariborom.
V	Sloveniji iso organi milice v letu 1967 morali 938-krat posredovati pri fantovskih pretepih po gostilnah.
V	Sloveniji pridelajo krompirja na hektarskem področju samo 140 stotov, med tem, ko ga dobe na enakem področju na Nizozemskem, v Belgiji in ¡na Angleškem 250 stotov, v sosednji Avstriji pa tudi nekaj nad 200 stotov. V Sloveniji gredo sedaj vsa prizadevanja v smer, da bi zvišali pridelek krompirja na en hektar vsaj na 200 stotov. Od tega bi imteli dvojno korist: za pridelavanje krompirja ¡bi potrebovali manjša podričja zemlje, zaradi nizke cene bi pa lahko bili na trgu konkurenčno z drugimi prodajalci krompirja.
Na razstavi jugoslovanske grafike
r Zagrebu s¡o dolbili nagrade tile slovenski umetniki: Riko Debenjak za de-(o „Čudežne dimenzije IX“ nagrado rep. sekretariata za prosveto Hrvat-tke; Marjan Vojska za delo „Spektral-la modra“, srebrno plaketo Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije; Marjan Pogačnik za delo „V zatišju“ odkupno nagrado ¡republiškega sklada Slovenije ia pospeševanje kult. d'ejavnosti; Karel Zelenko za delo „Mehanična delavnica“, odkupno nagrado tisk. zavoda ‘Ognjen Priča’ v Zagrebu; Dževan Hozo za delo „Vojak miru“ odkupno nagrado Moderne galerije v Ljubljani; Andrej Jemec za delo „V znamenju
Take tehnike se pa tudi lahko po-služi umetnik za izraz svoje stvaritve v estetski obliki. Odpira mu široke možnosti zaradi množice elementov, ki jo sestavljajo in ki jih lahko po želji oblikuje. Tudi gledalca hitro doseže, ker se poslužuje obeh njegovih najmočnejših čutov — vida in sluha (od tod tudi ime).
Tako je Slovensko katoliško akademsko društvo po nekaterih poskusih v svojem internem okolju sedaj pripravilo tako avdiovizualno predstavo v umetniški obliki za široko občinstvo, kar je, če se ne motim, prvi tak poskus v naši skupnosti.
Mladi študentje nam bodo predstavili v treh baladah pod naslovi: Novi svet, Sledovi in človek, osnovne probleme, ki jih vsi čutimo, kot so problem emigracije, religiozni problem mladega človeka in občni eksistencialni problem človeštva.
Že sam poskus avdiovizualne predstave, kakor tudi volja in moč mlade generacije zaslužijo, da se pozanimamo za njene probleme, ki jih skušajo posredovati naši skupnosti na ta nov, izviren umetniški način.	TD
V škednju pri Trstu živi častiljivi slovenski mož apostolski protonotar dr. Jakob Ukmar. Pri vseh uživa splošen ugled in spoštovanje. Dne 13. julija t. 1. je praznoval 90-letnico življenja, naslednjega dne pa 67-letnieo mašništva.
Izhaja iz preproste družine na Opčinah. Gimnazijo je študiral v Trstu, bogoslovje v Gorici. Med drugim je bil njegov sošolec biv. vseuč. prof. in beograjski nadškof dr. Ujčič. Kaplan je bil v Ricmanju, med prvo svetovno vojno pa gimnazijski katehet v Trstu. Zaradi posvarila dijakov, ko so demonstrirali proti Angležem, je bil več mesecev zaprt na ljubljanskem gradu. Izgubil je tudi katehetsko službo na gimnaziji. po izpustitvi na svobodo se je vpisal na dunajsko univerzo in postal doktor bogoslovja.
Pod škofom dr. Karlinom je ustanovil in vodil tržaško bogoslovje v škofi-ski vili v škednju. Bogoslovje so pa kmalu ukinili, toda dr. Ukmar je ostal še naprej v tem kraju. Ko ni mogel več predavati bogoslovja in cerkvenega pra-
va bogoslovcem ter modemih in starih jezikov, se je posvečal dušnemu pastirstvu. Vedno je ostal na braniku pravic slovenskega naroda pod fašisti in tudi v povojnih letih.
Dr. Ukmar je bil osebni znanec papeža Janeza XXIII., kateremu je večkrat sporočal svoje mnenje v važnih cerkvenih zadevah. Tako zlasti med II. vatikanskim koncilom ter za okrožnico Pacem in terris.
V zadnjem času je pripravil obširno delo Mariologije, ki čaka na natis.
K 90-letnici jubilantu iskreno čestitamo. Bog naj ga Slovencem ohrani še naprej!
Slovenski duhovniki in verniki v Gorici so sedanjemu goriškemu nadškofu msgru. Petru Cocolinu oh prevzemu nadškofije darovali slovenski prevod celotnega sv. pisma, koncilskih odlokov, red sv. maše in misal. V začetku junija so mu pa iztočili za galerijo goričkih nadškofov njegov ¡portret, ki ga je naslikal umetnik Tone Kralj.
Vsak teden ena
SVETI STEFAN Srečko Kosovel
Sveti Stefan, sveti Stefan, siv njegov obraz je; nad gorami je sprro strto gluho dolgočasje.
Tiha kuhinja je polna vsa potic in vina,
Sala greje, svet .sle smeje, zbrana je druživa.
Sama v mojem srcu žalost se opila ni.
Tiho na žerjavici brinje zadiši.
TirmMmuvimnmmmmu mm
bakra. Nastala so pa vsa v razdobju od leta 1952 do zadnjega časa.
Slovenski dan v Torontu
Slovenski rojaki so ga priredili tudi letos. Določen je bil za nedeljo, 28. julija, ter je bil že deveti. Letošnji je bil posvečen dvajsetletnici, odkar so se Slovenci po drugi svetovni vojni naselili v Kanadi, si v njej obnovili življenje v svobodi ter poskrbeli tudi za organizacijsko, kulturno in gospodarsko rast slovenske skupnosti.
G. Lojze Ambrožič st.
je znova zbolel. Tako nam poročajo iz Toronta. Moral je znova v bolnišnico Slcarborough General Hospital, kjer zdravniki ugotavljajo vir bolečin v desni nogi. Prijatelju Ambrožiču, vsakoletnemu sodelavcu Zbornika Svobodne Slovenije, želimo iz srca čim prejšnjo ozdravitev, da bi lahko zapustil bolnišnico ter se vrnil k svoji družini na dom.
ZDRUŽENE AMERIŠKE DRŽAVE
V župniji sv. Vida v Clevelandu je imel novo mašo Tone Sršen. Novomaš-nik je po rodu Domžalčan, kjer so živeli njegovi starši do konca druge svetovne vojne ter se leta 1950 naselili v ZDA. V ljudsko in srednjo šolo je hodil v Clevelandu, bogoslovje je pa študiral v St. Mary’s Seminary.
Vestnik SFZ
Lakoatletski turnir, ki se bo letos vršil za Mladinske športne dneve v Parque Chacabuco, bo istočasno tudi spomin mladine na 50-letnico slovenske neodvisnosti. Tako, čeprav športno, se hoče tudi mladina pridružiti temu slavju. Ta lahkoatletski turnir, ki bo 15. septembra, bo imel sledeče teke, skoke in mete:
SFZ 100 metrov
400 metrov	I
1.500	metrov
4x100 metrov
4x400 metrov
Skok v daljavo
Skok v višino
Met diska
Met krogle
SDO 60 metrov
4x60 metrov	. .
Skok v višino Skok v daljavo
Ako kdo želi trenirati pred turnirjem v Parque Chacabuco, se mora prijaviti do 15. avgusta pri predsednici Zveze SDO, prof. Tinetu Vivodu ali pa pri predsedniku Zveze SFZ. Naprošamo pa že sedaj vse nastopajoče, da si preskrbe atletsko ekipo za tekmovanje, ker brez nje ne bo mogoče tekmovati.
Vpis za ta lakoatletski turnir bo odprt samo do 5. septembra. Do takrat se mora vsak vpisati, v kateri panogi bo tekmoval, pri športnih referentih.
Odbojka:
Nadaljeval se je turnir v odbojki in se zaključil s sledečimi rezultati:
San Martin 2, Ramos Mejía 2, Slovenska vas 0, San Miguel 0; SFZ.
S temi rezultati je odsek iz San ¡Martina zmagal v tem turnirju v odbojki.
Pri dekletih je v odbojki zmagal krožek^ iz Ramos Mejíe in si pridobil pokal športnih dni. Premagal je krožek iz. ¡San Martina. Dekleta so igrale partijo in revanšo, ker se ni predstavila ekipa iz San Justa in ker je zmagal ysak krožek v eni partiji, so potem tudi igrale majstorico, s katero je zmagal krožek iz Ramos Mejíe.
Šah in ping-pong
Prihodnjo soboto se bosta začela ta dva turnirja. Igrala se bosta po domovih kakor prejšnja leta.
To soboto bosta sledeči igri: v San Martinu bo gostoval odsek iz San Justa, v Slovenski vasi pa odsek iz San Miguela. Ta dva turnirja se bosta nadaljevala naslednje sobote z igrami, katere bodo objavljene v tem tedniku.
POIZVEDBE
Dušnopastirski pisarni naj sporoči, kdor pozna g. Jakoba Pojeta. Njegov zadnji naslov je bil calle Alsina in gral. Alvear, VIEDMA, Río Negro. Išče ga njegova sestra Amalia Bregar iz Clevelanda, USA.
Upravi Svobodne Slovenije naj sporoči naslov g. Šušteršiča Milana. Njegov zadnji naslov, ki je pomanjkljiv, je bil C. C. P. E., Sección Personal, Compañía constructora, Bs. Aires. Naslov išče njegova mati iz domovine.
Avdiovizualna predstava SKAD-a
OBVESTILA
Sobota, 3. avgusta 1968:
VII kulturni večer SKA ob pol 8 v
Slovenski hiši. Predaval bo g. dr. Filip
Žakelj 6 Baragovi zadevi’ ob 100-letnici.
Nedelja, 4. avgusta 1968:
SDO in SFZ v Castelarju prirejata
ob 15 na Pristavi otroški dan za vsa otroke ljudske šole.
V	Slovenski hiši po maši zvezni sestanek SDO in SFZ.
V	Slovenski vasi koline
Sobota, 10. avgusta 1968:
V	Slovenskem domu v San Martinn
ob 20 prosvetni večer s petjem dekliškega okteta in predavanjem Janka Hafnerja o „Načrtu in izvedbi poleta na
luno v letu 1969.“
V	Našem doma v San Justa družabna prireditev.
NAŠ DOR V SAN JUSTIJ
DRUŽABNA
PRIREDITEV
v soboto, 10. avgusta
Igra orkester	Los VfiqtlbundoS
SDO
SFZ
OB PETDESETLETNICI SLOVENSKE NEODVISNOSTI
3	. ' . f ■ ' *, . } 't . •	V ■ rU V
INi ZA MLADINSKE ŠPORTNE DNEVE
■
m
Lahkoatletski turnir
m
m
n
Parque Chacabuco	15. septembra ob 13
■
Avdiovizualna predstava SKAD-a v
Slovenski hiši ob 20.
Nedelja, 11. avgusta 1968:
V	Slovenski hiši Socialni dan. Tema: Odnos katoličanov do sodobnih tehničnih in socialnih sprememb.
V	Slomškovem domu spominska proslava ob obletnici amrti župnika Janeza Kalana.
Avdioviziualna predstava SKAD-a v
Slovenski hiši ob 18.
Nedelja, 18. avgusta 1968:
Ob 15.30 romanje v Lourdes
Sobota, 24. avgusta 1968:
V	Slovenski hiši ob 20.30 premiera: Barka brez ribiča.
Nedelja, 25. avgusta 1968:
V	Slovenski hiši ob 18 igra Barka brez ribiča.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Starostna doba udeležencev taborjenja v Bariločah je od 16 do 22 let, ne pa od 16 do 20, kakor je bilo pomotoma objavljeno v zadnji številki. Zaradi tega je podaljšan rok za prijavo do 11. avgusta. — Informativni sestanek s prijavljenci je prestavljen na 17. avgusta ob 16.0 v Slovenski hiši.
SLOVENSKA HRANILNICA SLOGA z. z o. z.
Bartolomé Mitre 97
Ramos Mejia	Tel. 658-6574
Uredne ure: torek, četrtek in sobota od 16—20 Sprejema hranilne vloge in daje posojila pod ugodnimi pogoji
Pravna posvetovalnica, ki jo vodi dr. Vital Ašič vsako prvo in tretjo sobota v mesecu od 17—19
i
SLOVENSKO \
GLEDALIŠČE j
Buenos Aires j ■ ■
Sobota, 24. avg. 5 premiera ob 20.30 *
Nedelja, 25. avg. 5 ob 18
ALEJANDRO CASONA
BARKA BREZ RIBICA
IGRA V TREH DEJANJIH Režija: MARIJAN WILLEMPART
PO TO VA N J A
IHimiMÉII
Av. CORDOBA 351 ■ T. E 32-6077 - Bs At. ,<
Mii
je vaša potovalna agencija.
Oddelek za Slovence vodi Armando Blažina
n OBIŠČITE EVROPO — poslovna ali kot turisti. SREČAJTE se s svojimi sorodniki in prijatelji- ČAS NI OMEJEN.
V tem letu BREZ vizumov.
VOŽNJA Z LADJO tja in nazaj
VOŽNJA Z LETALOM tja in nazaj
427.50 USA dolarjev
CELOVEC 940.50 USA dolarjev TRST 904.10 USA dolarjev
Vse na odplačevanje
25% na račun in 12 ali 24 obrokov ■ 12% obiietml
LADJE: G. Cesare — Augustos — Aona C — Eugenio C -
Avenida Córdoba Ul Aire»
Tel.: 32.6070/0077/6078/6070
SLOMŠKOV DOM priredi v nedeljo, 11. avgusta
Spominski večer
ob obletnici smrti č. g. J. Kalana Pričetek s sveto mašo ob 17
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
Lavalle 2327/33, p. 5o. Of. 10
Ena kvadra od podzemske postaje Pasteur
Uraduje otb torkih in četrtkih od 18. do 20. ure
JAVNI NOTA*
Francisco Raúl
NI»
Pta- baja, «fie. 2
Cangalla 1642	Be enea Afana
T. E. 35-3327
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p- 12, of. 2, Capital
T. E. 35-2271 Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Lujan, Francia 952 T. E. 735 ali 516
V petek in soboto od 9.—13. ure-
ESLOVENA UBRE
Kreacij
Redacción y Administración: Ramón Raleón 4158, Buenos Airea
SLOVENSKI DOM, SAN MARTIN
vabi vse rojake na
Prosvetni večer
ki bo v soboto, 10. avgusta, ob 20.
Spored:
Pevski nastop dekliškega okteta Skioptično predavanje g. Janka Hafnerja „Načrt in izvedba ameriškega poleta na luno v 1. 1969“
	T. E. 69-9503
	Argentina
1 o ! oz«	FRANQUEO PAGADO
	Concesión N’ 5775
! *!*	TARIFA REDUCIDA Concesión N' 3824
j Registre Nacional de la Propiedad	
Intelectual No. 955.451	
Naročnina Svobodne Slovenije u lat« 1968: za Argentino $ 2.500— Pri pošiljanju po pošti doplačilo 100 pesov. Za ZDA in Kanado: 13 USA dolarjev ca pošiljanje z letalsko pošto, ia 9 USA dolarjev za pošiljanje z navadno pošte.
Talleres Gráficos Vilko S-R-L.. Estados Unidos 425, Bi. Aires. T-E. 33-7218
OB STOLETNICI SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA Akademska skupina za audiovizualne predstave
TRI BALADE
Andrej Fink
IZ NOVEGA SVETA
Tone Mizerit
SLEDOVI
Janez Zorec
ČLOVEK
Nastopajo: Marjana Homovec, Janez Pleško in Janez Zorec
Risbe: Branko Zavrtanek in Janez Zorec
Fotografirali: Andrej žužek in Jernej Dobovšek
Grabacija: Jože Dobovšek
Luči: Franci Willempart
Sodelujejo: članice in člani SKAD-a
Predstave v soboto, 10. avgusta, ob 20 in v nedeljo, 11. avgusta, ob 18. v veliki dvorani Slovenske hiše, Ramón Falcón 4158, Capital
Vstopnina: 200 in 150 pesov. Za srednješolce 100 pesov Prosimo točnosti
Dne 3. julija je umrla v domovini po težki bolezni naša ljubljena sestra, teta in svakinja, gospa
Ninka Lenarčič roj. Stare
Kot je živela tiho in skromno, jo je tudi na njeno posebno željo spremljal 6. julija na njeni zadnji poti med gozdovi Kolovca v družinsko grobnico na Rovah le najožji krog sorodnikov in prijateljev. Naj počiva v miru.
Žalujoča brata in sestri z družinami:
Ing. Vladi Stare, Saša Stare;
Hela por. Rus, Dore . vdova Fabjančič
Ljubljana, Buenos Aires, Posadas
PRED PETDESETIMI LETI:	18
POT DO PRVE SLOVENSKE VLADE
Dr. Tine Debeljak
Čehi so takoj, še istega dne 28. oktobra proglasili svojo netodvisinost, sestavili v Pragi vlado in imenovali prof. Masa-ryka, voditelja emigracije, za prvega predsednika češkoslovaške države. 30 oktobra je zadnji predsednik Avstro Ogrske, prof. Lamasch tisti, ki je v Švici pripravljal amerikanski mir za Avstro-Ogrsko, sporočil, da imajo narodne države pravico, da se ustanavljajo' in navežejo diplomatske stike z nevtralnimi državami. Istega dne se je ustanovila tudi — Avstrijska republika, ki je priznala takoj južnoslovansko in češkoslovaško državo. 3. novembra se je sklenilo premirje z Avstroogrsko in Antanto in 11. novembra 1918 je odstopiti zadnji avstrijski cesar Karl IV. — 16. pa kot ogrski kralj —, ki je še prej razvezal prisege vseh svojih podanikov, ki do mu jo kdaj dali.
LETiO 1918: ZADNJI MESECI V SLOVENIJI: NARODNI SVET IN USTANAVLJANJE NARODNEGA VIJEČA — NAPOR ZA PRIZNANJE PRI ZAVEZNIKIH
Narodni svet v Ljubljani je bil ustanovljen na pobudo Jugoslovanskega odbora na Dunaju iz zastopnikov vseh strank: Slovenske ljudske stranke, Narodno-napredne in socialistične (ki so bili samo udeleženci, ne pa člani) ter Tržaškega političnega društva Edinost, Političnega in gospodarskega društva za Istro ter Katoliškega političnega društva za Koroško •— torej od 40 zastopnikov slovenskega političnega življenja. Imeli so izrazito prehodni značaj: pripraviti vse potrebno za organiziranje vseh drugih Jugoslovanov na enotnem temelju jugoslovanstva za jugoslovansko državo. Zato ni bil samo za Slovence, temveč tudi istrske Hrvate ter je že v naprej priznaval za svojo nadrejeno oblast bodoči skupni organ v Zagrebu, ki pa naj se šele ustanovi. In to nalogo so prevzeli Slovenci. Zato je dr. Korošec v tem času imel svoje govore po Dalmaciji, Istri, tudi Hrvatski, ter so na slovenske shode hodili hrvatski, kakor tudi severni slovanski gostje. Najvažnejši dr. Koroščevi shodi v tem
zadnjem poletju so bili v Št. Vidu, kjer so maja meseca ponovili „slavni vižmarski tabor iz leta 1869“; koncem meseca je bilo tudi zborovanje vseh Slovencev v Trstu v velikem teatru Poli-teama Rosetti.
Največja slovanska prireditev pa je bila vzidava plošče v Št. Janžu na Dolenjskem v spomin J. E. Kreka, ki se je vršila dan po ustanovitvi Narodnega sveta 18.8.1918 vpričo hrvatskih, čeških in poljskih gostov. Toda to je bil že čas, ko vlada ni dovoljevala več podobnih shodov in besed. Korošcu ni bilo več dovoljeno govoriti na komerzu slovanskih gostov in članek o Narodnem svetu je bil cenzuriran. Zato je dr. Korošec v Št. Janžu izrekel one pomembne besede: „Molčati moram, toda vi boste razumeli tudi nas molk.“ List krekovcev Jugoslovan, v katerega je redno pisal pisatelj Ivan Cankar, je bil ustavljen.
Pač pa je dr. Šušteršič tisti čas pisal v 1. štev. Novic, da je „majniška deklaracija sicer dobra politična poteza, toda izvedbo je treba prihraniti za bodoče“; pobiral je po občinah izjave proti Trumbičevim letakom, ki so jih trosili italijanski avioni ter parkrat imenoval Koroščevo početje za „veleizdajalsko“. To je bil že čas francoskih prvih zmag ob Marni in dr. Korošec je Narodnemu svetu sporočil 13. sept.: „Pripravite se na trenutek, ko bomo ustvarjali lastno državo“ (Mikuž 38). Tu sta prišla dr. Korošec in dr. Šušteršič v največje nasprotstvo, kot vidimo iz omenjenih citatov,. Narodni svet je tedaj v zadnjih dveh mesecih ustanovil Pokrajinske narodne svete (Gorica, Trst, Celovec, Maribor) ter tudi po deželi razpredel mreže krajevnih odborov: 130 jih omenja tajnik dr. Jerič (Slovenci v desetletju 1911—1928, str. 147).
Morda bo koga zanimalo, da je ta Narodni svet deloval najprej v Krekovi Zadružni zvezi, pozneje pa v hotelu Union, dokler se ni preselil v vladno palačo ter da je Zadružna zveza podprla z milijon in pol kronami to delo (Mikuž 50).
Narodni svet je imel tedaj predvsem na skrbi: preprečiti nered na slovenskem ozemlju, za kar je kmalu iz Orlov in Sokolov ustanovil narodne straže, potem študiranje naših mej, s čemer sta se pečala predvsem koroški in štajerski pododbor ter: kako pridobiti Hrvate za enotno fronto.
Na Hrvatskem je bila vodilna stranka Hrvatsko-srbska koalicija, ki so jo vodili Sv. Pribičevič, dr. Ribar in drugi. Ta je bila na vladi in ni hotela pretrgati z budimpeštansko vlado, od katere je pričakovala osamosvojitve. Zato so najprej
Slovenci organizirali v Zagrebu sestanek slovenskih in hrvat. poslancev (razen koalicijskih in starčevicanskih) predhodni sestanek 24. septembra, kjer so našli skupno osnovo: „naj bodoči mir prinese jugoslovanskemu narodu združitev, neodvisnost in svobodo“. Tu so izjavili, da „avstroogrska vlada lahko govori samo še v imenu gospodujočih narodov (Nemcev in Madžarov), ne pa podjarmljenih narodov“. Težnja po enotni fronti je bila tako močna, da so 27. nato vse stranke izjavile, da bodo ustanovile skupno predstavništvo tudi •— brez hrvatsko-srbske koalicije.
Ko se je nato 1. oktobra odprlo novo zasedanje avstrijskega parlamenta, je tam vpričo vse zbornice dr. Korošec ponovil ta zagrebški sklep, da vlada ni pooblaščena govoriti v imenu avstrijskih podjarmljenih narodov.
Takoj nato — 6. oktobra — se je res ustanovilo v Zagrebu Narodno Viječe (lahko bi imenovali to skupščino ‘Narodna veča’, kakor jo dosledno imenuje dr. Mal po staroslovenski terminologiji), ki je za predsednika izvolilo dr. Antona Korošca (7. oktobra je Avstrija ponudila Wilsonu — mir). 9. oktobra je vstopila tudi Hrvatsko-srbska koalicija v Narodno Viječe. Za podpredsednika sta bila nato izvoljena dr. Ante Pavelič (Hrvat, ne ga zamenjati s poznejšim Poglavnikom!), ter Svetozar Pribičevič (Srb). Za tajnike pa samo Srbi in Hrvati: dr. Budi-savljevič, dr. Lorkovič, dr. Drinkovič ter je šele naknadno bil pozvan za slovenskega tajnika dr. Albert Kramer. Tako je bil ustanovljen tisti centralni skupni forum, od katerega se je Narodni svet v Ljubljani že od vsega početka smatral zavisen in si njega ustanovitev postavil za važen cilj.
V ta čas parlamentarnega zasedanja nekako mora spadati zadnji dr. Koroščev razgovor s cesarjem Karlom. „Kajti cesar Karel je izrazil željo in prošnjo, da bi govoril z dr. Korošcem. Pri tej avdienci je cesar sam začel razgovor in omenil več predlogov, ki naj bi zadovoljili južnoslovanske narode v monarhiji. Cesar je razlagal, v kakšno stanje je prišla monarhija zaradi Majske deklaracije in sličnih izjav drugih slovanskih narodov. Dr. Korošec je mirno poslušal to pripovedovanje, a na koncu mirno in trdno rekel: „Majestät, zu spät.“ (Veličanstvo, prepozno!) Cesar se je pri teh besedah stresel in ves zlomljen začel ihteti. V takem stanju ga je dr. Korošec pustil in odšel iz sobe. Niti posloviti se nista mogla.“ (Svobodna Slovnija, 14. decembra 1950).