B a s n i.
Spisal Janko Polak.
'                                         '•       -
V gozdu sta se srečala lisica in volk.
,,He, teta! Kam pa tako hitro?" —
,,,,Striček, tecite!""
,,Čemu neki?" —
,nDanes je lov na zajce!""
,,Hahahaha! . . . Saj nisem zajec?" —
,,,,Vem, da niste. A na lovu je danes mnogo kratkovidnih lovcev!"" . . .
,,Hu, saj res!... Na to niti mislil nisem!... Le teciva, teta!" . . .
In izginila sta v gozdu.
Zvečer pa so nesli lovci iz gozda res samo zajce.
II.
Osel in lisica sta se prepirala. Boj je trajal silno dolgo. Osel je rigal tako urno, da mu lisica ni mogla poseči med riganje. Končno pa je osel le uvidel, da bo podlegel lisici.
„1 — a !.. In vender ostanem zmagovalec jaz !"...
¦ — 156 —                                                     ;
,,,,Kako to?"" —        -                  ¦                        v                 "-.
»Tako-le!" ...                     -       -
ln brcnil je lisico, da je odletela daleč v stran in je omedlela.
Ko se je zavedela, se je napotila k levu in mu povedala vse.
,,Dragica", ji je govoril lev prijazno. ,,Med mo-jitni podložniki niso osli samo oni, ki imajo dolge i uhlje. Še več je takih, ki imajo prav kratke. In teh se J je treba nama še sosebno bati! Pomiri se in obdrži 1 drugič modrost zase! Nikar je ne vsiljuj oslom! Še 1 jaz je nočem! In sem vender kralj vas vseh!" —               ;
Lisica je odšla.   Uverila pa se je  istega  dne, da        j je modrost nasproti oslovskim kopitom velikanskaničla.         7
III.
Silno vročega popoldne je bilo, ko sem sedel v gozdu na stari korenini, ter prisluškoval veselemu žuborenju gozdnega potoka, ki se je vil po peščeni strugi, porastli na obeh   bregovih z zelenim  mahom.
Drevje se je dolgočasilo. Zakaj ptice so molčale, in tudi vetra ni bilo, da bi se igral z vejami in vršički.
Tajinstven mir je plul nad gozdom.
Kar zašumi v listju za mano.
,,Ne, tega ne trpim več! . . . Zakaj bi bilo ravno med nama vedno po starem? . . . Vse stremi po na-predku! . . . Tudi jaz  nočem biti vedno  zadnji!" . . .
Urno sem se dvignil, da se ozrem.
Na skali, ki jo je poljubljalo solnce z ognjenimi žarki, je ležal gad. Glava in rep sta kipela k nebu in se kregala.
,,,,No, dragi moj repek, nikar se ne huduj!... Zgčdi se po tvoji volji. Dovolim ti, da poizkusiš srečo ! . . . Toda gorje ti, ako me ne boš vodil prav !""
»Ej, glavica moja, ti si res dobra! . . . Nisem mislil, da se bodeš vdala tako hitro!.. . Bodi uverjena, da te bom vodil vsaj tako varno, kakor si me ti, če ne bolj!" . . .
Gad se je zvalil raz skalo.
Silno sem se zasmejal, ko sem videl, da sta za-menjala na gadu glava in rep svoji vlogi.
— 157 —
Rep je menda razumel moj smeh. Zakaj ponosno se je ravnal in se zagnal proti meni. K sreči sem se umaknil še o pravcm času.                    .
Kar telebi gad v potok.                                     ""•
Dolgo se je zvijal v vodi. Končno pa se mu je 1e posrečilo zlesti na breg.
In gad je potoval dalje.      •                '
Radovednost mi ni dala miru, in sledil sem čud-nemu potniku z rahlimi koraki.
Po dolgem potovanju sva dospela do gorečega kupa suhljadi. Silno sem bil radoveden, ali se ga gad ogne, ali ne.
,,Hu!"...
Rep je zagazil naravnost v kup.
,,Fiiiiii-u!" ...                                             '
Gad se je zvijal v silnih bolečinah.                   ;
Toda rep kljubtemu ni verjel, da ne sodi za vo-ditelja.
^Začetniki trpe povsod !"...*.
Tako je zamrmral nejevoljen. -            In gad je potoval dalje.
Kar zaide v gosto trnje, ki ga je silno zbadalo v rano, ki mu jo je bil prizadel ogenj.
Milo je začel vzdihovati.
,,Glavica!B ...
,,,Kaj je, repek?"",-
nVodi me ti!" . . .
B,Zakaj?" -
nJaz sem bolan!" . ..
MnTako?«" -
,,Da!"...
ln glava se ga je res usmilila in je prevzela vodstvo.
In gad je potoval zopet po svoji stari navadi. Samo rep je trpel nekdaj dni silne bolečine. Jokal jc bridko.
,,Lej — ga ! . . . Lej — ga !. . . Lej ga! . . ." Smejala se mu je žabica raz visoko bukev.
,,Ku-ku! . . . Ku-ku! . . . Ku-ku !"" nagajala mu je kukavica raz visoko hojo.
— 158 —
IV.
Bilo je ranega jutra Zlate zvezdice so migljale na jasnem nebu. Po njem se je vozil mesec, ponosno in samozavestno kakor kralj.
nKikiri-kiiii!" ...
Petelin je zapel na kupu gnoja, ki se je dvigal skorej do slamnate strehe svinjakove.
^Prrr-huuuu!1"1 . . .
Priprhutal je netopir in je sel na kraj slamnate strehe svinjakove.
BKikiri-kiiii!" . . . je zapel petelin iznova.
MBPrrr-huuuu !"" je strepetaval netopir nejevoljen.
BKaj se jeziš?" ga vpraša petelin.
BBKer ne vem, česa ti tu iščeš!"" odgovori ne-topir sopihaje.
BDneva čakam!" odgovori petelin ponosno.
,,nDneva?"" se začudi netopir.
Molk.
BIn ti?" ga vpraša petelin po daljšem molku.
B,,Tudi!"" odgovori netopir kratko.
BHihihi-hiiii!" —
Petelin se je zasmejal in sfriotal raz gnoj v svetlo jutro.
Smeh je zbodel netopirja, in ves osramočen je zlezel pod temno slamnato streho svinjakovo.
Svetlo jutro, ki je ozlianjalo beli dan, mu ni bilo všeč.