579
MILOŠ MIKELN, KAKO SE JE NAŠA DOLINA PRIVADILA SVOBODI
Literarni tekst Miloša Mikelna Kako se je naša dolina privadila svobodi,* s podnaslovom Pretežno vesele zgodbe iz prvega leta po veliki vojni, hoče ube-sediti prvo povojno obdobje, obdobje obnove. Avtor se loti teme po že pre-tečenih poltretjih desetletjih zaradi prepričanja, da omogoča šele določena časovna odmaknjenost uvidenje polpretekle zgodovine v pravi luči. Pisateljev namen je potemtakem opisovanje določenega kraja in ljudi po pravici in resnici, ki sta v tem primeru lahko le še smešni. Časovno odmaknjena pripove-dovalčeva perspektiva ima sicer lastnost pripovedovanja resnice, vendar se resničnost resnice odkrije le tedaj, če je horizont gledanja celovit, pregleden, in ki ga pisec sam v uvodu utemelji.
»Prvič, v knjigi sem hotel imeti ,red. To je pri opisovanju današnjih časov nemogoče doseči. Tisti čas pa je v nasprotju z našim imel svoj red. Bil je pregleden čas. Vsi smo dobro vedeli, kje in kako in zakaj je kaj in kdo. Skoraj vse je bilo tako, kakor mora biti. Za tisto redko, kar ni bilo, kakor bi moralo biti, pa je vsakdo vedel, kako bi naj bilo.« (str. 5)
Po Mikelnovem prepričanju pripoveduje resnico dobe lahko le tisti, ki se mu zdi danes smešna in ji je lahko adekvaten le humorni, satirični literarni način ubeseditve, ne pa kritično realistični. Branje trinajstih akcijskih zgodb,   izsekov  iz  neposredno  povoj-
* Miloš Mikeln, Kako se je naša dolina privadila svobodi (Obzorja, Maribor 1973, opremil Janez Bernik, str. 156)
580
M. Zlobec
nega časa to povsem potrjuje. Dolina je simbol splošnega povojnega načina življenja, dela in mišljenja ljudi, postane simbol določene dobe, opazovane z določene časovne odmaknjenosti.
Mikelnov satirično-humorni pisateljski postopek ubeseditve kmečkega, podeželskega življenja prvih povojnih let temelji na posameznih izsekih, ki predstavljajo vrsto najbolj tipičnih oblik takratnega načina življenja, družbene stvarnosti. Hudo resne oblike, običajne in edino prave, se nenadoma, ob časovni odmaknjenosti pokažejo smešne: komična postane na primer predstava domačega gledališča, odkritje kegljišča s prvim pijanim kegljačem in pretepom, praznovanje prvega maja, ženitev mladega Sadarja, medvaško ljubosumje s pretepom, poročno potovanje, obvezni odkup, pisanje parol, razobešanje zastav ...
Mikeln izbira predvsem take situacije, kjer je temelj celotne zgradbe trinajstih zgodb akcija posameznih akterjev ob situacijski komiki. Psihologija akterjev, njihov karakter, se razkriva v akcijah, v posameznih scenah, podrobnih orisih brez komentarjev, ki učinkujejo komično s svojo situacijo samo. In prav zaradi tega je potreben časovni odmik, ki ga pisec zagovarja. Mikeln hoče v posameznih zgodbah orisati čim več nasprotujočih si, različnih tipov oseb, ki naj bi predstavljale kar se da celovit presek dobe, predvsem seveda različnih tipov ljudi, tipičnih za ube-sedeni čas. Tako nastane vrsta literarnih likov, ki tvorijo neke vrste mozaik celote: hromi Repovž, mežnar Kolbe-zen, Parni Jurij-Jumbo, nekdanja veljaka Sadar in Kramer, uradnik Ogrizek, ženin Sadar, nevesta Marija, stari in mladi Mrak ...
V Mikelnovem tekstu Kako se je naša dolina privadila svobodi prevladujejo humoristično-satirični elementi nad kritičnimi. Pisec dobe, ki je imela posebne družbene in moralne zakonitosti, ne obsoja in tudi ne išče nikakršnega razlagalnega, razumevajočega od-
nosa. Njegov humor in satira pomenita sprejemanje danosti, kakršna se je razkrila le ob časovni odmaknjenosti. S tem, da noče avtor posegati v polpretekli čas sam, teži humoristično-satirični pripovedni pristop ubeseditve enotnega časa in prostora k realizmu, vendar se nam zdi, da je kljub nedvomni humoristični težnji idealizacija v nekaterih primerih preveč očitna, pretirana in nepotrebna. Mikelnov tekst Kako se je naša dolina privadila svobodi je komunikativen, lahko berljiv, z njim se uvršča avtor v ne preveč obsežno slovstveno literarno satiro in humor.