P L A N I N S K I V E S T N I K 
Polena pod noge na 
Svetini 
Ko sem prebral v časopisu, da je 
Stanko Zakelšek odkupil staro pla­
ninsko kočo na Svetini, sem bil zelo 
vesel. Ker sem rad zahajal na Sve­
tino, mi je po zaprtju kar nekaj 
manjkalo. Mnogo je bilo planincev 
iz vse Slovenije, ki so radi zahajali 
na Svetino. Žal pa so se kaj kmalu 
našli nasprotniki, ki so mu nevo­
ščljivi. Takoj so se pojavili inšpek­
torji celjske enote republiškega inš­
pektorata za okolje in prostor. Po 
ogledu rušitvenih del so ugotovili, 
da je imel lastnik Hudournika za po­
sege na Svetini upravno dovoljenje, 
vendar je pri izvajanju del prišlo do 
nekaterih odstopanj. Zato je bil zo­
per njega uveden postopek. Zani­
ma me, če so inšpektorji v podob­
nih drugih primerih tudi tako ažurni 
kot pri Zakelšku. 
Stanko Zakelšek mi je dejal, da ima 
vse potrebne dokumente. Sedaj ne 
vem, komu naj verjamem. Upam, 
da se ne bo našel nekdo, ki bi mu 
Božanski mir gora 
ALEŠ TACER 
V nosnicah 
polje mi 
vonj po nevihti; 
v steno 
zagrebem 
drhteč v divji ihti. 
Le malo še, 
malo, 
previs ta 
še zmorem; 
tej ujmi besneči 
potem bom 
pokoren. 
In gora zaenkrat 
še skriva prezir. 
Kljub burji 
začutim 
božanski nje 
mir... 
prepovedal gradnjo. Ker je bila 
stavba v popolnoma dotrajanem 
stanju, je ugotovil, da je bolje, če jo 
poruši in zgradi v celoti novo. V novi 
planinski koči bo imel 50 ležišč in 
dodatne prostore. To bo ravno za­
dostovalo za 50-sedežni avtobus. 
Ko sta zakonca Zakelšek upravljala 
Celjsko kočo, so bili vsi planinci s 
storitvami, ki so bile zelo kvalitetne, 
nadvse zadovoljni. Tudi okolica 
koče je bila v boljšem stanju kot je 
sedaj. Nova planinska koča bo ve­
lika pridobitev za Svetino, Štore in 
tudi za Celje. Tudi župan občine 
Štore je nad novo pridobitvijo zelo 
navdušen. 
Zakelšek je predvideval, da bi kočo 
odprl ob cerkvenem prazniku v av­
gustu. Žal se bo otvoritev zgodila 
nekoliko kasneje. 
Stanku Zakelšku želim, da bi klju­
boval nevoščljivcem in dokazal, da 
je imel prav. 
Milan Gobač, Celje 
Zločin nad goro 
Nevihta. Mračna stena orjaških di­
menzij. Šibak klin, ki bo vsak hip 
popustil. Naveza alpinistov, ki ne­
močno binglja na njem. Odblesk re­
zila. Krik. Smrt - in varnost. 
Tragična odločitev za žrtvovanje 
tovariša, zato da bi sam preživel, je 
v alpinizmu na srečo izjemno redka 
in nastopi le v res skrajnih okoli­
ščinah. Zato pa jo ima popularna 
kultura, ki hlepi po slikovitih dogod­
kih (čim bolj so čustveno nabiti, 
bolje je), toliko raje, tako da je tako 
rezanje vrvi v izdelkih z gorniško te­
matiko nesorazmerno pogosto. V 
književnih delih bi lahko nastopalo 
v različnih vlogah, npr. kot veliki fi­
nale napetega dogajanja ali kot 
vzrok junakovih psihičnih travm. 
Znani tržaški pisatelj Dušan 
Jelinčič se je odločil za tretjo mož­
nost in je svojo »alpinistično krimi-
nalko« Umor pod K2 začel z napeto 
sceno v zloglasni severni steni švi­
carskega Eigerja, kjer dva britan­
ska plezalca neusmiljeno odrežeta 
kolega, čeprav je rešilna pakistan­
ska naveza oddaljena le nekaj me­
trov. 
Tudi v nadaljevanju so nagrmade­
ne izjemne situacije, do katerih v 
resničnosti na srečo le malokrat pri­
de, v fiktivnih alpinističnih zgodbah 
pa jih očitno ni nikoli preveč. Zlobna 
Angleža obtožita Pakistanca, da 
sta prav onadva odrezala nesreč­
nika. Uboga Azijca pobegneta iz 
države in eden od njiju neslavno 
propade, medtem ko se mora Rad-
živ, sicer perspektivni intelektualec, 
zadovoljiti s tem, da v domovini po­
stane višinski nosač za tuje alpini­
stične odprave. 
Večji del romana se dogaja čez 
nekaj let, ko se preživeli z Eigerja 
nehote spet srečajo kot udeleženci 
različnih odprav na razvpito drugo 
najvišjo goro sveta, K2. Radživ se 
hoče pohlepnima Britancema 
maščevati in sproži govorice o to­
voru kokaina, ki naj bi ga tihotapila 
ena od skupin. S tem se sproži pra­
vi plaz smrti, saj se povzpetniški 
Britanec Walt nič ne obotavlja in 
pridno mori ljudi, ki bi lahko ogrozili 
njegovo politično kariero. Ko se na­
bere kopica trupel, ga Radživ sko­
raj prisili, da v obupnem vremenu 
skupaj osvojita vrh K2. Pri sestopu 
pakistanskemu junaku prav slabo 
kaže, a se kljub vsem težavam 
uspešno vrne v bazni tabor, kjer je 
pravici končno zadoščeno. 
Jelinčič se poigrava z mitom o K2 
kot eni izmed najnevarnejših gora 
na svetu, saj so v romanu za vse 
smrti krivi ljudje. Delo naj bi tako 
bilo nekakšna parabola za usod­
nost zla, ki se ustavi šele, ko so vsi 
zločini poravnani. Tudi sla po 
maščevanju je negativna, saj nujno 
sproži novo zlo. Maščevanje se zdi 
Jelinčiču toliko bolj vprašljivo ob 
njegovi skoraj »pravljični« veri v 
metafizično izravnavo: vsak, ki 
greši, bo za svoje početje kazno­
van, vsak mora prej ali slej prevzeti 
svojo krivdo. 
Kot v vsa svoja dela je Jelinčič tudi 
v Umor pod K2 vpletel iskanje smi­
sla človeškega početja in bivanja. 
Pri tem ni mogel skriti svoje 
naklonjenosti do vzhodnjaške filo­
zofije, saj rešitev za človeka vidi v 
duhovnosti, poglabljanju v samega 
sebe, čutu do sočloveka in spošto­
vanju narave. S tem je nadaljeval 235