Izjava ,,Učiteljskega društva za tolminski okraj". me 4. m. m. sestavil se je novi odbor učiteljskega društva za tolminski okraj tako-le: predsednik Andrej Vrtovec, učitelj v Tolminu, namestnik Širca Ivan, tajnik: Kenda M., blagajnik: Kenda J., odbornik: Grželj Iv. Pri tej priliki je odbor soglasno sklenil: protestovati proti pisavi v ,,Soči" glede prizadevanja za izboljšanje učiteljskih gmotnih razmer na Goriškem in svoj protest tudi objaviti. Ker postaja draginja vedno veoja, — ki je že od nekdaj izmed tostranskih kronovin rekli bi največja na Goriškem — si vsakdo prizadeva zvikšati svoje dohodke, da zadosti potrebam svojim in svoje družine in faktično so si znali izboljšati skoro vsi stanovi svoje stanje, eni potem povišanja plač, drugi s povišanjem cen pridelkov ali izdelkov, le pri ubogi pastorki — učiteljskera stanu — je ostalo, in nekateri hote naj bi še ostalo vse pri starem, pri plačah od 280 do 600 gld. Ni treba navajati vzgledov iz gmotno srečnejših stanov, zadostuje naj, da iraa lahko navadni delavec ali pa rokodelec enake ali celo boljše dohodke kakor učitelj, da se lahko ponaša srednje vrste dekla v Trstu s takimi dohodki, kakor učiteljica. V kakem razmerju je to z učiteljstvom, od katerega se zahteva srednješolska izobrazba, raznih dolžnosti in odgovornosti, od katerega uspehov je odvisen napredek, omika, blagostanje ljudstva? Ali je učiteljevanje tako lahek posel, da ni vreden boljšega plaeila? Na Tolminskem sogotovovsakemuučitelju znane besedevzor — inoža, rajnkega dekana-viteza A. Jekšeta, ki jih je govoril preblag. g. dež. šolskemu nadzorniku, A. Klodiču vitezu Sabladoskemu: ,,Ako boste tako obkladali učiteljstvo, bo treba samo zanje napraviti eno bolnišnico v deželi". Kdo izmed učiteljstva še ni slišal pripovedovati: jaz bi ne bil za učitelja, raje grem karaenje tolči na cesto ali pa opravljat še tako teško delo; a drugega: jaz bi zmetal skozi okno polovico otrok ali pa še kaj hujšega storil — tretjega: ako bi bil jaz učitelj, bi bil v par letih jetičen itd Pred malo dnevi rai je rekel gospod, ki se razume precej tudi na zdravilstvo: ,,Res, sreča za učitelje, da imajo nekaj počitnic, sicer bi se v malo letih povsetn izrabili". Ali se tudi prezgodaj ne izrabimo? Ko so raožje drugih stanov v najboljših letih, (40 do 50) je že učitelj toliko oslabljen, da je zrel za pokoj, ako že ne za grob. Koliko na boljšem so gg. uradniki XI. razreda! Ako je med njimi kak uradnik z dovršeno srednješolsko ali višješolsko izobrazbo, je to le njegov začasen pričetek, kakor pri nas podučitelji, vsi drugi imajo le nekaj razredov srednjih šol, ali samo ljudsko šolo, da, znani so sluoaji, ko nimajo uradniki tega razreda niti najmanjše šolske izobrazbe. Bivši učitelji, ki so tako ali tako obrnili hrbet učiteljskemu stanu, so sedaj uradniki XI. ali X. razreda, njih bivši tovariši pa imajo še vedno plačo 400, 500 ali največ 600 gld. Ali ni tudi to žalostno in poniževalno za ueiteljstvo? Da se še najdejo stariši, ki pri takih raz- merah še pošiljajo svoje sinove na uciteljišoe, je krivo le nepoznanje naših žalostnih razmer. Kako je pa šele preskrbljeno za prezgodaj oneraogle učitelje ali pa njih vdove in sirote!? Navadni delavec (iz Volč), kojerau je stroj pohabil roko in od nje odtrgal mezinec, dobiva mesečno 17 gld. 80 kr., drugi (iz Bovca), ki se je ponesreoil pri regulaciji Donave, dobiva 22 gld. 60 kr. pokojnine na mesec, učitelj pa, ako obnemore in ni služboval polnih 10 let, nirna pravice do pokojnine, ampak le do neke odraere ali odpravnine (§ 63), v slučaju smrti ne dobi tudi njegova družina nikake pokojnine, ampak le odmero, ki znaša četrti del zadnje letne plače, t. j. enkrat za vselej okoli 100 gld. (§ 68.) Šele po izpolnjeneni 10. letu službovanja ima učitelj pravico do pokojnine, ki znaša od začetka 11. do izpolnjenega 15. službenega leta tretji del letne plače, z izpolnjenim 15. letom ima pravico zahtevati tri osmine in dalje z vsakirai izpolnjenimi 5 leti še drugi osmi del letne plače (§ 64). Vdova, ki ima pravico do penzije, dobi tretji del zadnje letne plače, kojo je imel rajnki (§ 69.) Otroci umrlega učitelja, ki je imel pravico do penzije, imajo sicer pravico do odgojnih pripomočkov, ki se imajo pa tako odločiti, da vdovina penzija z vsemi odgojnimi pripomočki vred ne presega polovice zadnje letne plače, katero je imel umrli mož oziroma oce (§ 72.) Tudi mladoletne sirote učiteljev imajo pravico do penzije, — ako je irnel pravico oče — ki pa znaša za vse sirote skupaj šesti del očetove zadnje letne plače (§ 74.) — Kako malenkostne svote so to pri plačah 400, 500, 600 gld. zdrobljene potera na osmine, šestino, tretjino, polovico, je pač umevno in razvidno iz nastopnega: Učitelj, 20 let službujoč po prestanem izpitu učiteljske usposobnosti, recirno z II. plačilno vrsto 500 gld. vštevši dvepetletnini po 40 gld. in eno za 50 gld., opravilne doklade 30 gld., dobi pokojnine 380 gld., vdova 220 gld. in ako tudi mati umrje dobe vse sirote skupaj letnih 110 gld. Rajnkega našega tovariša in zaslužnega slovenskega skladatelja H. Volariea vdova s štirimi otročiči prejema 20 gld. pokojnine in toliko celo — kakor se govori — le po uplivu od višje strani, med tem pa dobiva vdova navadnega delavca (v Kredi), z dvema otrokoma pokojnine 19 gld. na raesec  Mraz že spreletava učitelja-očeta, ako le pomisli, kake sirote bi bili njegovi ostali v slučaju, da bi umrl, kako je pa šele onemu, ki se bori s smrtjo, a inu skrb za bedne zapuščence podaljšuje sinrtno borbo! Tu pač niso na mestu besede : -Je mirno v Gospodu zaspal." Po pravicije vskliknil tovariš Ivančic na zadnjem učiteljskem zborovanju v Kobaridu: »Vsaj toliko, da bi se hotelo za nas storiti, da bi zamogli mirneje urnreti!" Lep in vzvišen je naš stan: biti vzgojitelj in učitelj naroda, postavljati mu temelje prihodnje sreče in blaginje, a ideali in navdušenenje izginejo kmalo, ko potrka beda in skrb na vrata. Srečen tisti, ki si more pridobiti kak postranski vir dohodkov! Koliko je pa takih, ki tudi tega ne raorejo! Ali takih beda in obup lahko ne potisne na polje novodobnih idej? Učiteljstvo, poznajoč svoje stanje, že nad 25 let, osobito pa zadnjih 15 let nepretrgoma leto za letorn trka na deželnozborska vrata in prosi s ponižnimi prošnjami in spomenicami, da bi se mu izboljšalo graotno stanje. In kakšen je bil uspeh naših prošenj? Ako ima bedno učiteljstvo kakega sovražnika, si isti gotovo veselja mane svoje roke. Za nas ne veljajo svetopisemske besede: trkajte in odprlo se vam bode; prosite, stanovitno prosite in uslišani bodete. Quem dii odere, pedagogum fecere. Ali je bilo uraestno tedaj, da se mu je zadnji čas, ko se je učiteljstvo pričelo zopet oglašati za izboljšanje svojega gmotnega stanja, tako odurno odvrnilo: ni še čas za vas, imamo nujnejšega dela, spravite hišne in kraetijske posestnike na kant, saj še noben učitelj ni umrl za lakoto itd. Pred nekaj leti se je v družbi gospodov razgovarjalo o učiteljskih plačah. Med naštevanjera svot se eden gospodov nasmeje in reče: BHo, ho, jaz rabira toliko za vino na leto." Družba se namuzne in marsikdo si je raislil: jaz tudi. Temu gospodu in njegovi družbi so se dohodki povišali, da bodo mogli živeti dostojno, ti učitelj, pa molči, ker sicer spraviš kraeta na boben ter ni lepo, da se drzneš o čč. gg. poslancih govoriti. (Zadnji cenj. »Slovenski List".) Povišale so se razne davščine, da se je izboljšalo gmotno stanje drugim stanovorn, ali ni prizadet pri tem neposredno ali posredno tudi kmet in hišni posestnik? Tedaj je bilo vse prav in dobro, častitalo se je vse vprek na desno in levo, ko se pa oglasi uboga para učsiteljska Ni ga stanu, ki bi v obče vee storil za izomiko in blaginjo ljudstva kakor učiteljski, pa je za to najslabše plačan, povrhu še preziran in preganjan, nima nikakega upliva pri postavodajavstvu in ne pri ustanavljanji šol in vendar — uniouje posestnike. Navajeni smo marsikaj potrpeti in grenke požirati, vendar, to je že prehudo. Da, da, noben učitelj še ni umrl za lakoto — vsaj slišalo se ni o tem pri nas. Poverao pa, kar verao, da imamo na razpolago uradna zdravniška spricevala, da je ta in oni učitelj obolel žaradi nedostajanja zadostne tečne hrane. Sedaj leže na Tolminskem trlje obnemogli tovariši v starosti 24 do 35 let. Koliko učiteljev je šlo tem potem že prezgodaj v grob, koliko jih je, sicer še živih, a ravno radi tega oslabljenib in bolehnih! Ne služi v posetrno čast celi deželi Goriški in še osobito ne tistim, ki so največ vzrok, da prihajajo v bolezen radi nedostajanja hrane, tisti, kojim dežela izroča v odgojo svoje najdražje zaklade — svojo deco. Ali morda učitelj ne zasluži, ni vreden boljšega stanja? Poglejte po deželi! Ali ni bilo učiteljstvo, bodisi pri ustanovitvi, ali je še sedaj eden glavnih stebrov pri društvih, ki delujejo za izomiko, vsestranski napredek in blaginjo ljudstva! Učiteljstvo deluje po svoji zmožnosti, kjer le more in so razmere primerne, bodisi v prid kraetijstvu, cerkvenemu in posvetnernu petju, pri hranilnicah in posojilnicah itd. itd. Kaj pa v šoli, v središču delovanja? Naša hvala bi tu ne bila tta mestu, govore naj tedaj drugi. L. 1870. je štela družba sv. Mohorja okolu 1800 udov (vštevši one v sežanskera okraju, ki spadajo pod tržaško škofijo), letos pa nad 9400. Koliko časopisov je moglo izhajati tedaj, koliko pa sedaj? Kdo je vzgojil to čitajoče občinstvo? Še letos je omenjala ,,Soča", da izginejo v raalo letih anafalbeti v naši deželi — po čegavern trudu? Pred letora je pisala »Edinost", primerjaje šolstvo v deželi in oziraje se na Tolrainsko: »Klobuk z glave pred takimi krajnirai šolskimi sveti!" Kdo je duša delujočega krajnega šolskega sveta? Koliko je učiteljstvo razven tega storilo tudi še za vsestranski splošni napredek, ki korenini ravno v šolstvu? — Gotovo bi pa učiteljstvo tudi še več delovalo in storilo za splošni blagor in napredek, ako bi bilo v boljšem graotnem položaju, ako bi ga beda in skrb za vsakdanji živež ne ovirala v njegovem delovanju, ako bi se mu tie bilo treba pehati za postranskimi zaslužki. Učiteljstvo je tedaj storilo in vrši svoje dolžnosti, kolikor je v njegovi moči, na vrsti so sedaj drugi, da store tudi svoje dolžnosti proti nam. Mi ne prosimo in ne zahtevamo nič nepostavnega. Naše zahteve so vzakonjene v drž. postavi od 14. vel. travna 1869., §§ 55. in 56. Dajte nam toliko, da bodemo mogli stanu primerno preživljati sebe in svoje družino, vkrenite potrebno, da ne pridejo naše vdove in sirote na railost drugim in hvaležni vam bodemo. Ali res še ni čas, da bi se vslišale naše tolikoletne prošnje m spolnile naše opravičene želje? Mi, ki poznamo stanje in raišljenje učiteljstva, raoramo priznati, da je že najskrajnejši čas. Zato kličemo visoki vladi, deželnemu zboru in vsem oblastvora, ki imajo kaj besede pri tem: rešite učiteljstvo iz dosedanjega bednega stanja, skrajni čas je že! Končno naj omenimo, da ni vzrok našerau gibanju vladno ščuvanje, izdajavstvo ali raržnja do naših čč. gg. poslancev, nego faktična potreba, in povod temu gibanju je regulacija uradniških plač in plač uradniških slug iid. ,,Učiteljsko društvo za tolminski okraj". V Tolminu, dne 12. grudna 1898. M. Kenda,And. Vrtorec, tajnik.predsednik.