URH KALAN Smučanje v Škofji Loki (od prvih začetkov do leta 1980) Alpsko smučanje Prve smučarje so Ločani videli že v letih 1916 in 1917, ko je bila na »Štajngrofu«, razgledni točki nad mestom, postavljena avstrijska vojaška opazovalnica za letala. Od tu so se vojaki v prostem času smučali navzdol prav do Spodnjega trga. Vendar se tedaj domačini, razen nekaj radovednih otrok, še niso navdušili za ta šport. Šele ko se je po prvi svetovni vojni domov vrnilo večje število smučarskih veteranov alpskih polkov, so ti s seboj prinesli nekaj smučarske izurjenosti in veliko navdu šenja. Takratna tehnika je izhajala iz Visokih Tur in se je imenovala »tehnika Matije Zdarskega«. Prvi Ločani smučarji so se kmalu po vojni pojavili na Kranclju. Sprva so bili še dokaj nerodni, ker so prehajali s tehnike ene palice Matije Zdarskega na tehniko dveh palic. Vendar se smučanje v prvih desetih letih po vojni ni dosti razvilo, saj pri »Sokolu« v začetku niso imeli posluha za ta šport. Šele ko so ga sprejeli v sestav sokolske vadbe, se je smučanje pričelo močneje razvijati. Na občnem zboru sokolskega društva, v januarju 1929, je bil ustanovljen smučarski odsek, ki je takoj pričel z delom. Izvedel je prve tečaje v okolici mesta in na njih izuril nekaj naraščajnikov (tako so se takrat imenovali mladinci) za prvo župsko tekmo v Mojstrani, 3- februar ja 1929. Tekme sta se udeležila tudi dva člana ob treh naraščajnikih, ki pa kljub kratki vadbi niso bili zadnji. Odsek je prirejal tudi smučarske izlete na okoliške hribe, in to vsako nedeljo ter ob praznikih, kar je prispevalo h krepitvi telesnih moči in družabnosti udeležencev. Da ni šlo za majhno skupino smučarjev, priča podatek, da je bilo na zadnjem izletu v sezoni, konec februarja 1929 kar 35 ude ležencev. Zima 1929/1930 ni bila ugodna in je delo počivalo. Naslednje leto je bilo uvede no obvezno smučanje za moški naraščaj, s predpisanimi vajami, ki so jih pod vod stvom vaditeljev morali izvajati s sokolsko disciplino. Društvo je za naraščajnike nabavilo potrebno število smuči. Število smučarjev je hitro naraščalo, in to od 35 v letu 1929 na 83 v letu 1931. Strma pobočja s Kranclja in položna »Smučarska dolinica« z lepim razgledom na Karavanke in Kamniške planine, so bili izvrstni in najbližji tereni za vadbo in tek movanja. Društvo je prirejalo tudi izlete na smučeh (turno smučanje) na sv. Ožbolt in od tod naprej po grebenih mimo Črnega vrha tja do Lučin ali včasih celo do Žirovskega vrha. Sledili so edinstveni spusti navzdol proti Visokemu, Poljanam, Tratam pri Gorenji vasi ali Fužinam. Lep je bil tudi izlet, ki se je začel za Gradom in 447 LOŠKI RAZGLEDI 45 potekal pod Gabrovim, mimo Breznice do Javorij in naprej do Žetine. Vsako leto so obiskali tudi Ratitovec in tam prirejali tekmovanja. Tudi v Prosvetnem društvu so delovali nekateri navdušeni smučarji, ki so že zgo daj obvladali smučarsko tehniko. Med njimi je treba posebej omeniti Marjana Masterla in Ivana Hafnerja, ki sta vzpostavila stike s Tržičani, ki so v tem športu pred- njačili, in z njimi smučala ter se od njih učila na terenih Zelenice. Imela sta že boljše smuči z vezmi »kandahar«. Ivan Hafner se je udeležil I. slovanskih tekem katoliških društev, 13. 2. 1938, na Črnem vrhu nad Jesenicami. Na prvenstvu Krekovega okrož ja, 12. 1. 1941, je v kombinaciji zasedel prvo, na prvenstvu ljubljanske podzveze pa drugo mesto. V letih pred II. svetovno vojno se je med smučarji Sokola in Prosvetnega društva, ki so bili med seboj dobri prijatelji, porodila želja po združitvi v enoten smučarski klub. Do tega pa žal ni prišlo zaradi nasprotovanja vodilnih funkcionarjev obeh strani. Med uspešnimi tekmovalci Sokola je treba posebej omeniti najboljšega, Marjana Žigona, v veleslalomu in smuku pa so dobre rezultate dosegali tudi Miloš Mlejnik, Marko Sovre, Rudi Balderman in Stane Konstantin. Slednji je posebno lep uspeh dosegel v začetku leta 1941 s 4. mestom v kombinaciji na državnem prvenstvu pri Celjski koči. Omeniti je treba še to, da se je v tistem času s terenov za Gradom dejavnost prenesla na Sten (nad Hribcem), kjer je bil teren zahtevnejši, torej bolj prikladen za vadbo in tekmovanja, ki so se tam odvijala skoraj vsako nedeljo. Januarja 1941, torej tih pred drugo svetovno vojno, je bilo v Škofji Loki prvenstvo prosvetnih društev dravske banovine v veleslalomu in tekih ob udeležbi 80 fantov in 35 deklet. Poleg tedaj že znanih tekmovalcev z Gorenjske, Pračka, Žvana, Žnidarja in Finžgarja ter sester Anice in Lojzke Praček, so za domači športni klub »Sora« pri fantih nastopili Ivan Hafner, Marjan Masterl, brata Tomaž in Pepe Pire, Franc in Rudi Finžgar ter Slavko Jesenko, pri dekletih pa Vera Podlipnik, Minka Bevk in Francka Šubic. Nadaljnjo organizirano dejavnost smučarjev je preprečila svetovna vojna. Po končani vojni se je v sezoni 1945/46 smučanje pričelo izredno hitro razvijati. K temu je poleg navdušenja zaradi svobode dejavnosti veliko pripomoglo tudi dej stvo, da je mladina imela precej opreme, in sicer jesenovih smuči z »lato-okovjem«. Tega je bilo ob razsulu stare Jugoslavije namreč veliko na razpolago v zapuščeni vojašnici. Smučarji so pričeli z delovanjem kot sekcija v okviru Telovadnega društva Partizan. Organizirali in izvajali so treninge in razna tekmovanja. Eden od pomemb nejših, pa tudi zahtevnejših je bil »Lubniški smuk«, katerega start je bil nad Gabro vim, potekal je skozi vas, nato strmo navzdol po travnikih čez cesto do cilja, ki je bil na prvem ovinku »vojaške« ceste. Več tekmovanj je bilo s »Štajngrofa« s progo v južni smeri do cilja pri Poljanski cesti. Tudi na Stenu so se vrstila razna tekmovanja, oziroma prvenstva telovadnih društev. Proga je potekala z vrha proti Hribcu, mimo hiš v Puštalu, čez cesto, s ciljem na ravnini pred Soro (za sedanjim igriščem). Dvakrat so za Hribcem izvedli v pustnem času zabaven »smuk v maskah«. 448 SMUČANJE VŠKOFJI LOKI (OD PRVIH ZAČETKOV DO LETA 19801 Vendar so najbolj vnetim smučarjem ti tereni postali prelahki. Ker so poleg tega zaradi slabih zim ostajala pobočja okrog Loke brez snega, so najbolj navdušeni pri čeli obiskovati Stari vrh, kjer je sneg obležal tudi do pet mesecev. Ker je bilo takih iz leta v leto več in je postalo prenočevanje pri domačinih v vasi Zapreval pretesno, se je društvo odločilo za gradnjo lastne postojanke. To jim je s prostovoljnim delom ter ob finančni podpori septembra 1950 tudi uspelo. Tja se je potem prenesla sko raj vsa smučarska dejavnost, razen v obdobjih, ko je bilo tudi v dolini dosti snega. Ker so imeli tako smučišča kot koča na Starem vrhu velik pomen za nadaljni razvoj smučanja v Škofji Loki, je nekaj o gradnji koče in razvoju tega centra opisanega v posebnem poglavju. V začetku zimske sezone 1950/51 so se smučarji iz dotedanje sekcije pri Telo vadnem društvu organizacijsko osamosvojili in ustanovili smučarski klub »Ločan«. Prvi dve leti je klubu predsedoval Franc Goličič, naslednjih osem let pa je klub uspešno vodil prizadevni Igor Šink. V letih 1951 do 1960 je klub posvečal veliko pozornosti strokovnemu izpopol njevanju za tekmovanja potrebnih kadrov in vadbi perspektivnih tekmovalcev. Člani so s prostovoljnim delom z gozdnimi presekami in čiščenjem teren usposo- bili za rekreativno smučanje in tekmovanja. Organizirali so večje število tekmovanj, med njimi je bilo najbolj znano in obiskovano tisto za prehodni pokal tovarne »Šešir«, ki je nato potekalo sredi marca celih 20 let, proti koncu tudi z mednarodno udeležbo. Vse večji razvoj te športne panoge je zlasti iz finančnih, pa tudi iz organizacijskih vidikov zahteval določeno preobrazbo ter nove prijeme v delovanju. Zato se je smučarski klub 23. 3- 1961 združil s Telesnovzgojnim društvom (TVD) Partizan. Smučarji so v njem nadaljevali delo kot sekcija, ki jo je vodil Gašper Zakotnik. Matično društvo je prevzelo v oskrbo tudi kočo na Starem vrhu in gostinski obrat v Javorjih, ki so ga smučarji kupili že prej, z namenom, da bi prinašal sredstva za tekmovanja in njih pripravo. Poleg tega je smučarska sekcija od letne dotacije Občinske športne zveze, namenjene celotni dejavnosti TVD, po posebnem razdelitvenem ključu prejemala 18 % teh sredstev. Tisti čas je bilo v blagajni rela tivno kar nekaj denarja, stanje z opremo pa je bilo bolj slabo. Imeli so dva para alpskih, en par skakalnih in dva para tekaških smuči. Med načrti smučarjev velja predvsem omeniti: priprave za gradnjo vlečnice na Starem vrhu, povečanje skakalnice v Vincarjih s 25 na 35 metrov ter postavitev novega sodniškega stolpa, izboljšanje organizacije smučarske šole in ureditev »turistične proge« na Starem vrhu. Delo je steklo v dokaj ugodnih razmerah, saj se je povečala množičnost in pripravljenost za prostovoljne akcije. Sekcija je takrat štela že 126 članov, pretežno mladincev, kar Loška koča na Starem vrhu (foto Pavel Da_ kaže tudi na dobro povezavo s šolami, bovišek 449 LOŠKI RAZGLEDI 45 Loški smučarji na prvem tekmovanju v Arnoldsteinu v Avstriji (iz arhiva Vrba Kalana) Nenehna skrb za strokovno usposabljanje je privedla do tega, da je sekcija v začetku leta 1963 imela že 12 sodnikov zveznega in republiškega razreda, enega smučarskega učitelja (Urh Kalan), sedem vaditeljev -Janez Kalan, Vital Eržen, Aci Novinc, Franc Kalan, Tone Pogačnik, Miloš Mlejnik in Andrej Franko), enega tre nerja alpskega smučanja (Gašper Zakotnik) in dva vodnika visokogorskega turnega smučanja (Franc Kalan in Stane Konstantin). V tem času se je 16 članov udeležilo seminarja za smučarske učitelje in vaditelje na Starem vrhu, ki ga je organizirala Občinska zveza za telesno kulturo. Poskrbljeno je bilo tudi za najmlajše, saj so bili med šolskimi počitnicami organizirani tečaji na Starem vrhu, vmes pa popoldanska smučarska šola za Gradom. Otroci iz vrtcev pa so vadili za Kamnitnikom ali v »Smučarski dolinici«. Na tekmovanjih so člani sekcije dosegali kar lepe uspehe, med katerimi je treba omeniti prvo mesto na meddruštvenem tekmovanju za pokal tovarne »Šešir« v izred no močni konkurenci ekip iz Ljubljane, Tržiča, Kranja in Jesenic. V naslednjih dveh sezonah, 1963/64 in 1964/65, se je članstvo povečalo za četrti no in je štelo že 164 članov, od tega je bilo 27 strokovnih kadrov. Vendar so bili ti obremenjeni še z raznimi deli za matično telovadno društvo in niso mogli opraviti vseh zadolžitev pri sekciji. Tudi pri finansiranju se je včasih zataknilo, saj je ob za četku zimske sezone za sekcijo največkrat zmanjkalo denarja, kajti dnige sekcije so sredstva porabile že med letom. Zato so gojili željo, da bi se sekcija odcepila od TVD Partizan, saj bi le tako smučarji razpolagali s svojo dotacijo od Občinske zveze, prihodkom od objektov in sredstvi morebitnega pokrovitelja. Ta želja se jim je 450 SMUČANJE V ŠKOFJI LOKI < OD PRVIH ZAČETKOV DO LETA 1980) Prehodni pokal Tovarne klobu kov Šešir v veleslalomu (iz arhiva Vrha Kalana) uresničila z ustanovitvijo novega Smučarkega kluba Škofja Loka, katerega ustanovni občni zbor je bil 16. 12. 1964. V začetku leta 1965 se je klub preime noval v Smučarski klub Transturist (današnji Alpe- tour), in to po avtobusno-prevozniškem podjetju, ki je kot pokrovitelj, poleg finančne pomoči, veliko pomagalo klubu s prevozi na treninge in tekmo vanja. Po odcepitvi je delo uspešno steklo. Prvi dve leti je klubu predsedoval direktor omenjenega pod jetja, Veno Doljak. Že v prvi sezoni je klub organiziral 12 tek movanj, člani pa so sodelovali na 28 tekmovanjih. V tej sezoni so se že pokazali tudi uspehi, saj je klub dobil mladinskega državnega prvaka, doseženih pa je bilo tudi nekaj dobrih uvrstitev na državnem prvenstvu. Poleti so tekmovalcem s kondicijskimi treningi utrjevali telesno priprav ljenost. Člani so se številno udeleževali prosto voljnega dela pri gradnji vlečnic za Gradom, ki so stekle naslednjo sezono in veliko pripomogle k uspešnejši vadbi. V tistem obdobju je prišlo do prvega gostovanja loških smučarjev (9 tek movalcev) v tujini, in sicer na veleslalomu v Podkloštru (Arnoldstein) na avstrij skem Koroškem. O sposobnostih tekmovalcev oz. funkcionarjev kluba priča po datek, da je bil domači tekmovalec Srečko Porenta izbran v državno reprezentanco in se je udeležil njenega treninga v Avstriji (Kleinkirchheim), ki ga je organiziral eden od vodilnih članov kluba, Urh Kalan, ob strokovni pomoči že tedaj uspešnega državnega reprezentanta Janeza Štefeta iz Tržiča in še enega avstrijskega trenerja. V sezoni 1965/66 je klub organiziral 10 tekmovanj, člani pa so se udeležili 21 pri reditev. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in vedno večjega števila tekmoval cev so se pojavile težave pri organizaciji treningov. Tu je prišla prav pomoč pokro vitelja, DO Transturist, s prostimi vozovnicami za žičnice na Voglu, kjer se je v |H^^^BB^HREac,.• tistem obdobju pretežno odvijala de javnost kluba. Težave z denarjem so se poznale tudi pri organizaciji tečajev za šolsko mladino, ki so sicer uspeli, kadar je bilo v Škofji Loki dovolj snega, ko pa je bilo treba pozimi 1966/67 prestaviti tečaj na Stari vrh, kjer je bilo dovolj sne ga, je le-ta odpadel. Vodstvo kluba se je na vse mogoče načine trudilo, da bi prišli do potrebnih finančnih sredstev, vendar jim je to uspelo le v manjši meri. Kljub temu so uspešno organizirali številna Loške mladinke na Voglu leta 1965 (iz arhi va Miloša Mlejnika) 451 LOŠKI RAZGLEDI 45 tekmovanja, med njimi spominsko prireditev »Po poteh partizanske Jelovice-, tek movanje za pokal »Šešir« in Gorenjske predilnice, mladinski veleslalom na Voglu, prvenstvo gradbincev Slovenije in druga. Leta 1967 je predsedniško mesto v klubu prevzel Janez Gašperšič, ki je s svojim neutrudnim delovanjem in ob vsestranski podpori sodelavcev veliko pripomogel k razvoju in uspehom kluba. Njegovo predsedovanje je trajalo do leta 1980. Klub se je številčno okrepil, saj je štel že 265 članov; od tega je bilo 30 sodnikov, 7 učiteljev, 14 vaditeljev in 4 trenerji smučanja. Tudi število tekmovalcev se je povečalo na 64 v moških disciplinah in 21 tekmovalk vseh starostnih kategorij, ki so se glede na svojo sposobnost lahko udeleževali raznih meddruštvenih tekmovanj in slovenskih ter državnih prvenstev. Februarja 1968 je bilo v Puštalu nenavadno tekmovanje. Športna komisija do mačega Avto-moto društva in smučarski klub sta na snežni krožni stezi telovadišča priredila avtoskjering, na katerem so avtomobilisti za seboj na vrvi vlekli smučarje. Tekmovanje je bilo kot novost zelo zanimivo, vendar je iz objektivnih razlogov (pre malo tekmovalcev, zahtevna priprava in zavarovanje proge, pomanjkanje snega in podobno) ostalo samo pri tem poskusu. V tem letu je v Škofji Loki zaživela še ena novost. Uradno je pričela delovati alpska smučarska šola, ena med prvimi v Sloveniji. Zakaj so jo ustanovili, kakšen program so si postavili, kakšne uspehe je dosegla in kakšna je bila njena dejavnost, je razvidno v posebnem poglavju tega sestavka. Tečaj za šolsko mladino leta 1966 za Gradom (iz arhiva Vrha Kalana) 452 SMUČANJE VŠKOFJ1 LOKI (OD PRVIH ZAČETKOV DO LETA 1980) Za izobraževanje nujno potrebnih strokovnih kadrov je klub pod verifikacijo Smučarske zveze organiziral tečaj za vaditelje, ki ga je vodil smučarski učitelj Urh Kalan. Na tečaju, ki je bil zaključen 7. aprila 1968 na Voglu, so vaditelji smučanja postali Simon Krelj, Roman Berčič, Janez Kalan, Janez Kavčič, Silvo Ravnikar, Janez Završnik, Gašper Poljanec, Vinko Mohorčič, Jana Hafner in Elika Kalan. Večina imenovanih je v naslednjih sezonah aktivno delovala pri vadbi otrok v okviru alpske smučarske šole pa tudi na raznih drugih tečajih. V tistem času je klub pestilo pomanjkanje finančnih sredstev, kar je postalo naj hujša ovira za napredek. To so ugotovili, ko so primerjali razpoložljiva sredstva drugih večjih klubov (Branik Maribor, Triglav Kranj, Jesenice), s tistimi, ki jih je prejel klub. Da se je položaj tako poslabšal, je bil vzrok tudi v povečanju števila tekmovalcev. V sezoni 1969 si niso mogli privoščiti niti enega večdnevnega treninga v kakem smučarskem središču z žičnicami. Smučarji drugih klubov so že v letni sezoni tre nirali na ledenikih v Avstriji in Italiji. Ko so potem prišli skupaj z Ločani na tekmovanjih, prvi strenirani in z najboljšo opremo, domačini pa še z zarjavelimi robniki, je bila razlika očitna. Toda kaj, ko bi pa za en tak trening, recimo z udelež bo 20 tekmovalcev, porabili več denarja, kot ga je alpska šola prejela za svojo celoletno dejavnost. Tudi obe vlečnici za Gradom in tereni Starega vrha niso več ustrezali zahtevam in metodam sodobnega treninga. Ne glede na to, pa so pionirji loške alpske šole z vztrajnostjo in vadbo v danih razmerah posegali v sam vrh tega športa v Sloveniji. Tako so na ekipnem prvenstvu na Voglu starejši pionirji dosegli 5. mesto, posamezno pa je bil od Ločanov najboljši Jože Kuralt na 14. mestu, enako uvrstitev pa je pri mlajših pionirjih dosegel Boris Strel. Pionirke pa so ekipno dosegle celo 4. mesto. Klub je s svojim številnim organizacijskim in sodniškim kadrom 17. in 18. febru arja 1968 uspešno izpeljal republiško prvenstvo v slalomu in veleslalomu za člane, enako tudi druga klubska in sindikalna tekmovanja. Najboljši alpinct kluba so se 4. maja 1969 udeležili zadnjega veleslaloma v sezoni na Blegošu. Prvič v Sloveniji je klub 12. 10. 1969 izpeljal slalom na travi v vrha »Štajngrofa« nad Loko. Z namenom, da se smučarjem omogoči priti do opreme po dostopnejših cenah, je klub 25. 11. 1969 v prostorih pri Grošlju prvič organiziral sejem rabljene opreme. Take sejme od takrat klub prireja vsako leto. Prostovoljnega dela pri pripravi terena in urejanju prog na Starem vrhu se je 11. 10. 1970 udeležilo nad 80 članov kluba. Pomemben in hkrati prelomen korak pri razvoju Starega vrha in loškega smučanja nasploh je storilo podjetje FIS pokai Loka fia Starem vrhu (foto Peter Transturist s postavitvijo dveh žičnic - Pokom 453 LOŠKI RAZGLEDI 45 ene sedežnice in ene vlečnice. Slavnostno odprtje je bilo 26. 12. 1970 v navzočno sti številnih ljubiteljev belih strmin. Dosežen je bil tudi napredek v merjenju časov na tekmah. Klub je namreč nabavil opremo in zbral ustrezno ekipo, ki je 31. 1. 1971 prvič opravljala merjenje doseženih rezultatov z elektronsko napravo znamke Ornega. Leta 1971 je smučarski klub Transturist ob 30. obletnici ustanovitve OF in 25. obletnici telesne kulture v novi Jugoslaviji dobil posebno priznanje za zasluge na telesnovzgojnem področju. Nadalje je klub v okviru praznovanja »50 let Smu čarske zveze Jugoslavije (SZJ)« prejel priznanje za delo pri razvoju mladinskega smučanja. Pod vodstvom treh trenerjev je 17. 10. 1971 prvič odšlo 24 tekmovalcev na enotedenski trening na ledenik Kaprun v Avstriji. Z dobro organizacijo I. pionirskega državnega prvenstva v alpskih disciplinah, 4. 1. 1972, na Starem vrhu, je klub postal znan po vsej državi. Vrhunec dobre orga nizacije je pokazal tudi z izvedbo mednarodnega FIS-tekmovanja, ki se je imenoval »Pokal Loka«, v alpskih disciplinah za pionirje in pionirke v okviru proslav in počastitev 1000-letnice mesta Škofja Loka, od 16. do 17. februarja 1973- Na tem tekmovanju je v jugoslovanski reprezentanci nastopilo kar 13 pionirjev in pionirk domačega kluba. Za uspešno izvedbo tega tekmovanja je poleg daigih funkcionarjev imel največ zaslug predsednik organizacijskega odbora Janez Šter. Tudi v vseh nadaljnih letih, ko so se odvijala tekmovanja za »Pokal Loka« je skrbel, da so bila sredstva za to zagotovljena, pridobival pa je tudi sponzorje za delovanje kluba. Tudi s strokovnimi kadri se je klub močno okrepil. Leta 1973 je imel že 10 tre nerjev, 14 učiteljev in 28 vaditeljev. Sodniški zbor je veljal za najmočnejšega v državi in je štel 81 registriranih sodnikov: enega mednarodnega FIS-sodnika in tehničnega delegata za skoke, 15 zveznih, 23 republiških in 42 klubskih. Ker drugje niso imeli toliko tega kadra, je bila klubu poverjena organizacija številnih tekmovanj, tako državnih, kakor tudi republiških, posebno pa so bile s finančnega vidika zanimive izvedbe sindikalnih tekmovanj večjih podjetij ali zavodov: prvenstvo gradbincev Slovenije, tekstiliada, prvenstvo novinarjev, prvenstvo delavcev upravnih organov, Kliničnega centra, iatriada (prvenstvo zdravnikov), iskriada in prvenstva občinskih sindikalnih organizacij. Ves čas, ki so ga pri tem prostovoljnem in amaterskem delu prispevali člani v dobro kluba, je bil pomemben za povečanje njegovih prihodkov. S temi sredstvi je bilo potem laže organizirati treninge, pošiljati tekmovalce na gostovanja in nabavljati opremo. Tudi prostovoljno fizično delo, ki ga je bilo največ pri urejanju smučišč in tek movalnih prog na Starem vrhu, je bilo še vedno v polnem razmahu. Poleg vrednosti opravljenega dela je tako delo, posebno pri mlajših članih, krepilo čut dolžnosti do kluba, tovarištvo in občutek za vzajemno ustvarjanje in izpolnjevanje načrtovanih nalog. V sezoni 1972/73 je bilo opravljenih okoli 2400 ur, v naslednji sezoni pa nekaj nad 2500 ur. Zaradi pomanjkanja snega na smučiščih Starega vrha je bilo treba tekmovanja večkrat prestaviti na Soriško planino, kjer se je takrat pričel porajati smučarski cen- 454 SMlČA.\ft \' ŠKOFJ1 LOKI (OD PRVIH ZAČETKOV DO LETA 1980) ter. Ker še ni bilo žičnic, je bilo treba proge pripravljati z »nožnim« teptanjem, kar je organizatorje veljalo dodatnega truda. Klub je tam 25. in 26. januarja 1975 izvedel 30. državno mladinsko prvenstvo v alpskih disciplinah. Velik uspeh so dosegli domači tekmovalci, ki so zmagali. Na istem smučišču je bilo 15. in 16. februarja 1975 drugo tekmovanje za »Pokal Loka«. V marcu je klub izpeljal prvenstvo živilske industrije in posebej 4. prvenstvo geodetov Slovenije. V začetku pomladi, točneje 5. in 6. aprila istega leta, pa je bilo, kot zadnje v sezoni, republiško prvenstvo v slalomu in veleslalomu za člane. Zaradi ugodnih snežnih razmer v sezoni 1975/76 so bila tekmovanja spet na Starem vrhu, in sicer 14. in 15. februarja 1976 III. tekmovanje za »Pokal Loka« in od 18. do 22. februarja 31. državno mladinsko prvenstvo za alpince s 85 sodelujočimi. V isti sezoni je bila proga za smuk na Starem vrhu tudi homologirana, to je pre gledana in potrjena s strani Mednarodne smučarske zveze (FIS). Med pomembnejšimi tekmovanji v letu 1977 je treba omeniti mednarodni FIS- slalom za moške in ženske 16. februarja in udeležbo na »Triglavskem smuku« 14. in 15. maja, kjer je tekmovalo 22 članov kluba. Lep uspeh je dosegel domačin Boris Strel na I. evropskem prvenstvu v veleslalomu v Kranjski Gori, kjer je zmagal. Živahna dejavnost se je nadaljevala v letu 1978, ko je bilo na Starem vrhu dovolj snega. Dne 9- januarja je bil tam jugoslovanski memorialni pokal v tekih, od 13- do 15. januarja prvenstvo Ljubljanskega armadnega območja (LAO) v tekih in vele slalomu, 19- in 20. februarja IV. »Pokal Loka«, od 25. do 27. februarja državno mla dinsko prvenstvo v vseh treh alpskih disciplinah, vmes pa še številna sindikalna tekmovanja. Med pomembnejšimi tekmovanji v letu 1979 je treba omeniti 34. državno prven stvo članov v veleslalomu in slalomu, ki ga je bilo treba zaradi neugodnih snežnih razmer prenesti v Kranjsko Goro, ter cicibansko prvenstvo Slovenije v veleslalomu, ki pa ga je bilo zaradi manj zahtevne proge mogoče prirediti na Starem vrhu. Iz navedenih podatkov, v katerih je zajet samo manjši del, in to le najpomemb nejših tekmovanj, je razvidno ogromno delo tako z organizacijskega kakor tudi tekmovalnega vidika. Klub, posamezni funkcionarji in tekmovalci so pričeli dobi vati razne pohvale in priznanja, enako tudi posamezni funkcionarji, ki so jim bile podeljene Bloudkove plakete in značke. Priznanja do leta 1980 Plakete: 1. Franc Kalan - 1972, za življenjsko delo 2. Pavle Šegula - 1973, za življenjsko delo 3- SK Transturist- 1973, za življenjsko delo 4. Tone Pogačnik- 1975, za življenjsko delo 5. Boris Strel- 1977, za dosežke 6. Jože Kuralt- 1979, za dosežke 7. Cirila in Janez Gašperšič- 1980, za življenjsko delo 455 LOŠKI RAZGLEDI 45 Nagrade: 1. Po poteh partizanske Jelovice- 1975 Po leta 1980 je še kar nekaj naših športnikov dobilo Bloudkova priznanja. Viri: 30 let podelitve Bloudkovih priznanj 1965-1994 Smučarska zveza Jugoslavije je Smučarskemu klubu Transturist (ki se je vmes po pokrovitelju preimenoval v SK Alpetour) tri leta zapovrstjo, to je leta 1979, 1980 in 1981, podelila pokal kot najboljši smučarski organizaciji v državi. Uspešno delovanje kluba je pripomoglo k izrednim dosežkom domačih tekmo valcev, članov državne reprezentance. Med najpomembnejše navajam tiste, ki so bili doseženi v veleslalomu: Nuša Tome: 1. mesto- državno prvenstvo 1978; Boris Strel: 1. mesto- državno prvenstvo 1976 in 1977, 1. mesto- mladinsko evropsko prvenstvo v Kranjski gori 1977, 8. mesto - olimpijske igre Lake Placid 1980, 4. mesto - svetovni pokal Furano 1979, 4. mesto- svetovni pokal Val dlsere 1979, 4. mesto - svetovni pokal VCaterville Valley 1980, 6. mesto - svetovni pokal Saalbach 1980; Jože Kuralt: 1 J. mesto - olimpijske igre Lake Placid 1980, 5. mesto- svetovni pokal Val dlsere 1979, 8. mesto - svetovni pokal Furano 1979, 9- mesto - svetovni pokal Lake Placid 1979, 10. mesto - svetovni pokal Oslo 1979, 10. mesto- svetovni pokal Lenggries 1980. Uspehe v državnem merilu sta dosegla tudi smukač Grašič in alpinka Porentova, precej tekmovalcev je nastopalo tudi v B-reprezentanci in v mladinskih oziroma pionirskih selekcijah. V sezonah 1978/79 in 1979/80 so dosegli prvo mesto v tek movanju za -Slovenski pokal«. Za zaključek naj izzveni v besedilu stara himna loških smučarjev. Ko jesen se poslavlja in zima se pripravlja, se loški fantje zberejo, zaukajo na glas: Zdaj smučke na noge, veseli bodimo, dol po strmini se v smuk zapodimo, hitimo, bežimo, prav nič se ne bojimo, Najuspešnejša klubska alpinca Boris Strel , *. , . (levi) in Jože Kuralt (desni) v družbi z Boja- saJ le brzmaJe nas '«