TOVARNA EMAJLIRANE POSODE CELJE NUDI SVOJE PRVOVRSTNE IZDELKE: EMAJLIRANO POSODO, POCINKANO POSODO, BRUŠENO IN SUROVO POSODO, POKOSITRENO POSODO, HIGIENIČNE EMAJLIRANE IZDELKE, KOPALNE KADI, KOTLE IN RADIATORJE ZA CENTR. KURJAVO, SENČNIKE VSEH VRST * Brzojavke: Emajl Celje — Telefon 22-71 GLEDALIŠKI LIST MESTNEGA GLEDALIŠČA V CELJU • SEZONA 1953-54 LETO Vlil • STEVI LKA 6 HANS T I E M E Y E R MLADOST PRED SODIŠČEM Šesta premiera v sezoni 1953/54 in deseta premiera v novi gledališki hiši PRVIČ V JUGOSLAVIJI PREMIERA IN KRSTNA PREDSTAVA DELA V SLOVENSKEM PREVODU V SREDO, 10. MARCA 1954 OB 20 HANS TIEMEVER MLADOST PRED SODIŠČEM Razprava pred sodiščem za mladoletnike v dveh dejanjih , Prevod: Branko Gombač Režija: Branko Gombač Scena: inž. Ernest Franz Kostumi: Mija Jarčeva IGRAJO: Sodnik .,....................., , Eva de Bruin, nadzornica pri policiji za mladoletnike.................. Oče................................ Mati............................... Ana Daalders....................... Piet van Doern..................... Gerard Niekert..................... Gerard de Wert, kriminalni uradnik Marija Hogendorst . . . . . . . Sodni sluga.......................... Pavle Jeršin Marjanca Horvat-Krošleva Slavko Strnad Marija Goršičeva Mina Jerajeva Janez Škol Volodja Peer Viljem Tomšič Zora Červinkova Franc Mirnik Godi se leta 1947 v Amsterdamu Tehnično vodstvo: arh. Sveta Jovanovič Inspicient: Tone Vrabl — Suflerka: Tilka Svetelškova — Lasuljar: Vinko Tajnšek — Lasuljarka: Pavla Gradišnikova — Razsvetljava: Bogo Les —■ Odrski mojster: Franjo Cesar — Mizarska dela: Ivan Jeram — Slikarska dela: Franjo Cesar — Krojaška dela pod vodstvom Amalije Palirjeve in Jožeta Gobca NA ZATOŽNI KLOPI Tiemeyerjeva drama Mladost pred sodiščem je že drugo delo iz evropske moderne dramatike, ki ga v letošnji sezoni celjsko gledališče uprizarja kot prvo gledališče v Jugoslaviji. Če upoštevamo še to, da ima naše gledališče v isti sezoni tudi dve krstni uprizoritvi jugoslovanskih del v slovenskem prevodu, bi se mogoče na prvi pogled zdel upravičen očitek, da hlastamo po senzacijah in da hočemo biti za vsako ceno izvirni. Po temeljitejši analizi pa bo vsakdo lahko spoznal, da del, ki jih naše gledališče uprizarja prvo v Jugoslaviji ali v Sloveniji, nismo uvrstili v repertoar zaradi senzacije ali zaradi izvirnosti za vsako ceno, marveč Branko Gombač, slušatelj režije na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. zato, da uresničimo, da ostvarimo teoretična repertoarna načela, za katera smo se zedinili, in da posredujemo občinstvu, če že ne najboljša, Pa vsaj po tematiki najbolj zanimiva dela evropske dramatike, kolikor so nam dostopna. Prvo jugoslovansko uprizoritev modernega nizozemskega dramskega dela mogoče ta ali oni pričakuje s skepso, češ, kaj neki nam bo lahko novega, pomembnega in zanimivega povedalo odrsko delo iz tako neznane literature, iz tako oddaljenega kulturnega območja kot je Nizozemska? In dalje: zakaj posegati po takih posebnostih, ko pa so zakladnice velikih evropskih kulturnih območij neizčrpane in neizčrpne. Zoper ta ugovor naj navedem samo dva protiugovora. Prvič: Odločilno za izbiro modernega repertoarja je načelo kvalitete in je torej s tega vidika (razen pri slovenski dramatiki) nacionalni moment drugotnega pomena. Drugič: Mnenje, da nam umetniki malih narodov nimajo kaj povedati, da se naša kultura od kultur malih narodov ne more oploditi, je škodljivo in nepravilno. Pravzaprav je to mnenje posledica občutka lastne manjvrednosti, posledica nagnjenja k podcenjevanju vsega, kar je domačega, z drugimi besedami, nagnjenja k podcenjevanju vsega, kar je zraslo kjerkoli drugod, razen iz velikih evropskih kulturnih območij. Nasprotno: mnenja sem, da je uprizoritev nizozemske drame Mladost pred sodiščem v našem gledališču, ki predstavlja pravzaprav prvi kontakt z moderno nizozemsko literaturo, pozitivno kulturno dejanje. Pri tem pa moramo pripomniti, da za izbiro Tiemayerjeve drame in za njeno uvrstitev v repertoar celjskega gledališča ni bil odločilen ta moment, marveč v prvi vrsti dejstvo, da se nam je v tej drami posrečilo najti odrsko delo, ki je po obravnavani temi, po pogumu in po umetniški odkritosrčnosti dobesedno iztrgano iz srca našega časa in sodobne družbe v zapadni Evropi. Problem je izrazito politično moralnega značaja. Razočaranje mladih nizozemskih ljudi, ki so se borili proti nacističnemu okupatorju in pričakovali, da se bo življenje po osvoboditvi izboljšalo, je tolikšno, da jih sili v nadaljnjo borbo. Toda to borbo družba sedaj v mirnem času smatra za zločinsko dejavnost. Storilci pridejo pred sodišče. Na zatožni klopi so formalno oni, v resnici pa avtor posadi na zatožno klop vso družbo, ki je kriva, da so ti mladi ljudje morali iti na pot zločina, na zatožno klop pa posadi starše, ki so svoje otroke slabo vzgajali. Pred sodiščem ni mladina, marveč v zadnji konsekvenci vsa kapitalistična družba, njena zlagana morala, laktaštvo, borba za udobje in brezskrbno življenje. V tem smislu je Tiemeyerjevo delo globoko napredno in naravnost revolucionarno. In kaj ima drama povedati nam v naših razmerah in v naši družbeni ureditvi? Veliko ima drama povedati predvsem staršem in vsem, ki se ukvarjajo z vzgojo mladih ljudi, zato naj bi v Celju in okolici ne bilo človeka, ki bi si uprizoritve ne ogledal. Hans Tiemeyer je po poklicu režiser, igralec in dramski pisatelj. Rodil se je leta 1908 in prišel stalno h gledališču leta 1927, prej pa se je ukvarjal z drugimi poklici. Med vojno je bil v nizozemskem odporniškem gibanju, zadnje leto pa je preživel v nemškem koncentracijskem taborišču. Po osvoboditvi je ustanovil politično gledališče, ki je po vzoru E. F. Buriana uprizarjalo moderne politične satire, pozneje pa eksperimentalno gledališče. Obema gledališčema je bil umetniški vodja. Sedaj se ukvarja v glavnem s pisateljevanjem, od časa do časa igra ali režira. Živi stalno v Amsterdamu. Poleg mladosti pred sodiščem je napisal še več odrskih del, ki pa mi niso znana, ker niso prevedena v nobenega pomembnejših evropskih jezikov. Mladost pred sodiščem je nastala leta 1947 in doživela še istega leta krstno uprizoritev ter prodoren uspeh. Režiral je sam avtor. Delo so igrali dvesto deset krat. Prevedeno je v nemščino in angleščino, največ uprizoritev v inozemstvu pa je doslej imelo v Nemčiji, Avstriji in Švici, dočim ga je Anglija iz razumljivih vzrokov sprejela hladneje. Za celjsko gledališče je dramo po nemški verziji, ki se nam jo je posrečilo dobiti iz Amsterdama, prevedel Branko Gombač. B. Gombač je tudi režiser celjske uprizoritve. Lojze Filipič NIZOZEMSKO GLEDALIŠČE Nizozemsko poslaništvo v Jugoslaviji nam je na našo prošnjo poslalo nekaj literature o inozemski dramatiki in gledališču. Poleg dveh gledaliških almanahov v razkošni opremi z izredno bogatim slikovnim materialom (med drugim so objavljeni posnetki amsterdamske uprizoritve Ljubezni štirih polkovnikov) je za nas pomembna in poučna knjiga NIZOZEMSKO GLEDALIŠČE, ki je izšla lani v založbi Nizozemskega gledališkega centra. Po angleški verziji (Haag 1953) smo iz te knjige za celjski gledališki list prevedli zanimivo razpravo dr. W. Ph.‘ P o s a , direktorja Akademije za gledališko umetnost v Amsterdamu, v kateri govori o nizozemskem dramskem gledališču, dočim smo zaradi omejenega obsega Gledališkega lista morali pustiti neobjavljene zanimive razprave o nizozemski operi in baletu. Kulturnih stikov z Nizozemsko smo imeli doslej Jugoslovani bore malo, stikov z modernim nizozemskim gledališčem in dramatiko pa sploh nobenih. Da zamujeno vsaj nekoliko nadoknadimo, objavljam razpravo dr. P o s a skoraj v celoti in upam, da smo s tem našim bralcem ustregli. Urednik UVOD Dva vzroka sta, da nizozemsko gledališče ni znano v tujini: prvič pomanjkanje holandske dramske literature, ki bi dosegla mednarodno raven, in drugič majhen holandski jezikovni teritorij. Prvi vzrok je važnejši, saj vidimo, da so avtorji kot Ibsen in Strindberg zasloveli po vsem svetu, čeprav so pisali v nič bolj razširjenem jeziku kot je naš. Razen nekaj novejših izjem pa holandski avtorji niso nikoli osvojili sveta kot prej omenjena pisca; k temu pojavu se bomo še vrnili. Vsekakor pa bi bilo mogoče, da se nizozemsko gledališče predstavi izven svojih meja s tujim sporedom. Vendar zunaj holandskega jezika ne razumejo. Toda — lahko porečete — kaj pa Rusi, katerih jezik v zahodni Evropi komaj kdo pozna; ali ni Moskovsko umetniško gledališče z Ostrovskim, Gogoljem in drugimi v naskoku osvojilo zahodnoevropsko poslušalstvo? Res je, toda uprizarjali so splošno znana dela tako popolno in s tako brezprimerno izrazno silo, da res ni bilo treba razumeti besedila. SMERI IN OSEBNOSTI OD LETA 1900 DO 1940 Kdorkoli le malo pozna nizozemsko gledališče, pozna nedvomno tudi ime, ki je z njim tesno zvezano: Louis Bouwmeester. Izšel je iz romantičnega ljudskega gledališča in postal 1. 1879 vodilni igralec v najbolj znani igralski skupini, v času, ko še ni bilo govora o harmoničnem ansamblu. Čudovito je interpretiral Sofokleja, Shakespeara, fran- cosko melodramo, Hauptmanna in Heyermansa. Dve generaciji sta ga občudovali. Celo (izven nizozemskih gledaliških krogov so ga cenili kot Kainza, Bassermana, Possarta, Coquelina in Irvinga in sčasoma se je njegova umetniška narava zlila v eno z vlogo Shylocka. Toda Bouw-meester ni bil edini (igralec na taki umetniški višini. Za njim nista zaostajala njegov brat Frits in sestra Theo Mann — Bouwmeester, holandska Sarah Bemhard. Poznavalci so zatrjevali, da je Theo igrala Phedro, Fedoro, Tosco in Margareto Gautier s takim zanosom in tako prepričevalno, da ni zaostajala za »božansko« Sarah. — V istem času si je utiral pot naturalizem in »Die freie Biihne«, »Le theatre libre« in »The independent theatre« so vplivali na holandsko gledališče, kjer se jo ustanovila »Die Toneelvereiniging«, ki je z izvrstno' predstavo »Nore« uvedla Ibsena na Nizozemsko. To društvo je pozneje našlo ideološko podlago v socializmu, ne da bi ga širilo, ampak da bi po Heyer-mansovih besedah našlo ravnotežje med gledališčem in mišljenjem ter željami javnosti, po vzoru grške antike, srednjega veka in renesanse. Tedanji naturalistični repertoar, vštevši Hauptmanna, Sudermanna in tudi Heyermansa, je uprizarjal v Holandski dotlej neprekosljiv ansambel. Pričela pa so se uveljavljati tudi larpurlartistična načela. Gordon Graig je našel prepričanega učenca v Eduardu Verkadu, umetniku, ki je občudoval angleški repertoar in način igranja. Ljubil je Shakespeara, Shawa, Wilda, Galsworthyja, pa tudi Schnitzlerja in kasneje Molnarja. Kol; Graigov učenec je pomemben za nizozemsko gledališče, ker je znal izluščiti bistvo stvari lin skušal podajati v svoji igri duhovno ozadje dogajanja. Od Vlog sta mu bila najbolj pri srcu Hamlet in Molnarjev Hudič. Z njim in često njemu nasprotno je nastopil kot eden vodilnih igralcev v letih 1915—1925 Willem Royaards, navdušen Reinhardtov učenec, sposoben igralec in kot Verkade temeljito izobražen. Z Oldipom, Elektro, Faustom, številnimi Shakespearovimi deli, z najvažnejšimi dramamii Vondela (našega klasičnega narodnega dramatika), Figarom, Claudelovimi deli, Strindbergom in Biichnerjevo »Dantonovo smrtjo« jo utrdil na Nizozemskem klasični repertoar z visokim umetniškim nivojem. Njegov najboljši učenec Louis Saalborn, tudi dober igralec, čeprav svojega vzornika ne dosega, je ohranil njegov, slog do današnjih dni. Omeniti je treba še Cora van den Lugt Melsert, ki izhaja iz naturalistično šole; bil je dolga leta vodja skupine iz Haaga dn je kasneje redno nastopal v rotterdamskem gledališču. Njegova velika zasluga je, da jo dal mnogim holandskim avtorjem priliko, da si utarejo pot. Sicer pa njegov repertoar ni bil najbolj izbran in se je prilagodil predvsem okusu publike. Približno do 1. 1930 sta vodila »Het Schouwtoneel«, ki je izšel iz prej omenjeno »Toneelvereiniging«, Adrian van der Horst, ki je bil znan tudi v Belgiji, in Jan Musch. Ta se je, star 75 let, v sezoni 1952-53 poslovil od gledališča, potem ko je noč za nočjo igral Molierovega »Skopuha«, eno svojih na j večjih karakternih vlog. Lahko rečemo, da je Jan Musch, skupaj s Gor Ruysom, najpriljubljenejšim holandskim igralcem, ki jc umrl 1. 1952, najbolj značilen. Njegovo igro označujejo smisel za realnost, humor in velika zmožnost vživljanja. Njegov Puck, Peer Gynt, Heyermansove podobe in njegove vloge iz klasične holandske komedije so postale skoro legendarne. Razen »Het Shouwtoneel«, ki je imel na sporedu predvsem klasična holandska in realistična dela, ter skupin s prej omenjenimi vodji, je bilo nekaj manjših skupin, ki jih je ustanovil kateri pomembnejših igralcev in zbral v njej nekaj »šibkejših«. Nekoliko je odpomoglo tej pomanjkljivosti sodelovanje med skupinami, ki se je pričelo po vojni. Vendar pa je nekaj manjših dobrih skupin dolgo opravičevalo svoj obstoj, tako n. pr. »Het Central Toneel«, s Cees Laseurjem na čelu, ki je sedaj eden od vodij »De Haagsche Co-medie« in »Het Masker« pod Arnoldijem, sedaj vodjem »Rotterdams Toneel«. Ta skupina je dajala prednost francoskemu repertoarju, kjer so med drugimi na sporedu Bernstein, Pagnol, Josset, Mauriac in Geraldy. Dragocena pridobitev te skupine je bila Else Mauhs, nosilka prstana Theo Mann-Bouwmeesterjeve, ki je tudi sicer naslednica gospe Mann kot naj večje holandske tragedinje. Ob zaključku moramo posvetiti nekaj besed vplivu ekspresionizma v letih pred 1940. Okoli 1. 1930 je eden najvidnejših Verkadovih igralcev, Albert van Dalsum, zapustil njegovo skupino in s piscem in režiserjem Peter Ustinov: »Ljubezen štirih polkovnikov.« Režija Mirč Kragelj, scena Matol-Korun. Prizor iz II. dejanja. Na sliki: Nada Božičeva, Pavle Jeršin, Milan Brezigar, Peter Božič, Janez Albreht in Janez Škof. A. Defresnejem ustanovil »Het Oost-Nederlands Toneel« v Arnhemu. Prvič se je zgodilo, da se je ustanovila igralska skupina izven velikih centrov v zahodnem delu dežele, to pot v podeželskem mestu na vzhodu. Van Dalsum je že v Verkadovi skupini uprizoril Kaiserjev »Plin« in tudi Hasencleverja. Kot Drefresne je bil močno dostopen za človečansko plat ekspresionizma in je kot uvodno delo uprizoril Evreinovo »The Chief Thing«, ki je bilo navdušeno sprejetp. Svetle točke tega umetniškega poleta so bile še »Beraška opera«, 0’Neiillov »Strast pod bresti« in Jonsonov »Volpone«. Tako je skupina pričela čez nekaj let redno nastopati v amsterdamskem gledališču. Predstavili so se občinstvu z vrsto sijajnih upnizoritev, ki so bile za gledalce nepozabna doživetja. Repertoar je bil skrbno izbran, vrhunske predstave pa so bile Schnitzlerjev »Zeleni kakadu«, Obeyeva »Noah«, »Katarina Knie« in »Crime et chatiment« (Baty), »Phaea« (Von Unruh) in »Nazaj k Matuzalemu«. Ker pa so preveč stremeli za »visokim repertoarjem«, ki 'je bil občinstvu Cesto nerazumljiv, so izgubljali njegovo podporo in zaupanje in 1. 1938 je skupina razpadla. »Preprečiti poplavo barbarstva, ki grozi naši kulturi« je bil eden prvih Dalsumovih ciljev in to je pokazal z uprizoritvijo Lagerkvistovega »The Hangman«. Javne predstave pa so v znamenju časa — prepovedali, kar je bilo posledica fašističnih groženj. Kmalu po pričetku druge svetovne vojne je okupator ustanovil svojo »Kulturkammer«, ki so se ji morali pridružiti vsi umetniki. Nekaj dramskih igralcev se je odtegnilo in tudi del občinstva se je izogibal gledališča z njegovim omejenim sporedom. Oder ni več prikazoval resničnega življenja: ogledalo časa se je razbilo, strune so počile. ORGANIZACIJA GLEDALIŠČA PRED L. 1940 Iz gornjih omemb je že razvidno, da so bili centri dramske kulture Amsterdam, Rotterdam in Haag, v zahodnem delu dežele. Sedež skupine, ki igra redno v Utrechtu in Haarlemu, je v Amsterdamu. Vsako teh mest je imelo in še ima svoje gledališče z rednimi predstavami, to se pravi, ima svojo gledališko skupino, ki redno nastopa konec tedna in včasih tudi ob rednih dnevih med tednom in ki jo, vsaj v Amsterdamu in Haagu, podpira mesto. Zato pa je gledališče dolžno upoštevati razne pogoje glede sporeda in osebja. Ostale dneve pa skupina nastopa v drugih mestih ali na podeželju za pavšalno ceno, običajno z dvojno predstavo. Pri orisu predvojnega stanja, ki pa je delno v veljavi tudi še po vojni, smo ofnenili nekaj pojmov, ki jih je treba še obrazložiti, tako n. pr. igralska skupina, redne predstave, pavšalna cena, dvojni program. Drugače kot v Franciji, Angliji in Ameriki so na Holandskem igralci in ravnatelji povezani v stalne skupine, ki delujejo po 1 do 30 let. Umetniška prednost take ureditve je, da je igralska skupina, ki jo Defresne definira kot »poslovno zvezo notranje sorodnih umetnikov,« sestavljena enotno in svoje delo v tem smislu nadaljuje, kar dviga igralčevo ustvarjalnost in domišljijo. Slaba stran pa se kaže v tem, da je vsaka razdelitev vlog odvisna od razpoložljivih igralcev v tej skupini, kar nehote vpliva na izbiro repertoarja in so najboljši igralci raztreseni po raznih grupah. Velike skupine 30 do 40 igralcev in Prizor iz I. dejanja Ustinovih Ljubezen štirih polkovnikov. Pavle Jeršin kot Francoz, Peter Božič kot Amerikanec, Janez Albreht kot Anglež, Vladimir Novak kot herzogenburški župan in J. Škof kot Rus. igralk, so redni ansambli gledališč v mestih, kjer imajo sedež in dajejo redno predstave. Finančni položaj jih često prisili, da igrajo dvojne predstave, to se pravi, da se skupina razdeli v dve grupi, ki nastopata isti večer na dveh mestih. V večjih mestih dajejo konec tedna tako imenovane »izven« predstave, ki so dostopne vsakomur, na podeželju pa, in zadnje čase tudi v mestih, se razne skupine dogovore z organizacijami, nameščenstvom velikih podjetij ali tovarn, umetniškimi krožki itd. za določeno število predstav v določenem obdobju po pavšalni ceni. Ker število takih pogodb pomeni vsaki skupini materialno osnovo za njen obstoj, je razumljivo, da pri izbiri programa češče kot ne soodločajo neizoblikovan okus in predsodki, ki se včasih občutno razlikujejo od. mestnih. S tem je pojasnjen paradoks, da gledališče, ki hoče uravnovesiti svoj proračun, služi svoji umetnosti najbolje na ta način, da se ji od časa do časa izneveri, česar pa ni pripisovati edinole slabemu okusu. Vse to ima za posledico, da mora holandski igralec mnogo potovati, predvsem z avtobusom. Če je kraj, kjer nastopajo, oddaljen več kot 120 km, prebijejo igralci noč tam, sicer pa se vračajo še isti večer, so doma ob 2 zjutraj, naslednji dan pri vajah od 11 do 15, ob 17 pa odidejo spet na pot. ORGANIZACIJA GLEDALIŠKEGA ŽIVLJENJA PO L. 1945 Med vojno se je del igralcev s Hansom van Meertenom na čelu umaknil iz gledališkega življenja in odbil sodelovanje s »Kulturkammer«. Ti igralci so se dogovarjali že takrat o bodoči organizaciji gledališča in načinih, kako bi jo uresničili. V svojem pregledu »Sto let holandske gledališke umetnosti« piše profesor B. Hunningher takole o delu te skupine: »Sad plodnih in zelo nevarnih razpravljanj je bilo ilegalno tiskano poročilo, v katerem so po analizi napak v preteklosti zaključili, da bo holandskemu gledališču uspelo izpolniti svoje kulturno poslanstvo le v tesnem sodelovanju in če bo še nadalje gojilo svojo umetniško in duhovno nalogo. Zato so nameravali ustanoviti narodno zvezo vseh še obstoječih skupin, ki bi bila po medsebojnem dogovoru skrbno sestavljena, v skladu z zgodovinskim razvojem in stilno ubranostjo igralcev. Vodil bi jo upravni svet in bi predstavljala organizatomo enoto. To »gledališko telo«, ki naj bi služilo vsej pokrajini liz stalnih centrov z ekipami, bi dobivalo za svoje delovanje primemo podporo; tako je bilo mnenje umetniškega sveta. Vse to je bilo v soglasju z drugimi ilegalnimi načrti na področju umetnosti.« Ta načrt je predvideval tudi podporo države namesto predvojne mestne dotacije. Bil je kasneje popolnoma uresničen. Praktičen uspeh tega gibanja je »Gledališka zveza« šestih skupin, ki jih podpira država in večje mestne občine. Svet te organizacije tvorijo predstavniki igralskih skupin, države, mestnih občin in Sindikata holandskih igralcev, o katerem bomo govorili kasneje. Svetu ob strani sta dva posvetovalna komiteja, katerih eden sestoji, iz umetniških in komercialnih vodij igralskih skupin. Tekoče posle upravlja direktor. Zveza je člen med gledališčem in državo, vodi razdeljevanje dotacij, finančne posle, določa cene abonmajem, določa pogoje za angažmaje in višino plač, kar že samo po sebi izključuje vabljenje igralcev v druge skupine. Načrti za koordinirane turneje po podeželju, skupno nabavo materiala za dekoracije, kostime in vozila pa še niso uresničeni. Kljub mnogim ugodnostim pa se je izkazalo kot potrebno revidirati vso organizacijo lin najti ravnotežje med delom in zaželenim širjenjem kulture po deželi. Prej omenjeni sindikat dramskih igralcev je v »Gledališki zvezi« poživljajoč činitelj. Kot rečeno, ima ta sindikat zastopnike v nadzornem organu gledališča, kjer je zaposlenih približno 170 igralcev. Vsi imajo pogodbe za 1 leto, sklenjene po dogovoru s sindikatom. Rečemo lahko, da je doslej zaposlitev v holandskem gledališču kar ugodna. Večje brezposelnosti po vojni ni bilo. Holandski igralci imajo že več let tudi pokojninski sklad, ki ga je ustanovil njihov sindikat. Delodajalci in nameščenci plačujejo v sklad po 3% plače. ORGANIZACIJE OBČINSTVA IN AMATERSKA GLEDALIŠČA Iz gornjega opisa organizacije gledališč je razvidno, da je organizirano tudi občinstvo. V večjih mestih je bil stari sistem prostih predstav zamenjan z novim, kjer abonenti lahko obiskujejo predstave za m zmerno ceno, cesto po hranilniškem sistemu. Udeležbo pri te vrste fondih pospešuje Holandski gledališki center. Kljub zavirajočem vplivu kalvinizma na umetnost, ki je deloval stoletja na okus in predstavo ljudstva, lahko rečemo, da se holandski narod precej zanima za gledališče, ne samo pasivno, ampak tudi aktivno, kar priča visoko število (več kakor 4000) amaterskih gledaliških skupin. Vendar je stalno potovanje zavora za umetniški razvoj, občinstvu pa se zdi samoumevno-, da se vrše prvovrstne uprizoritve v najbolj oddaljenih koncih dežele, namesto da bi sami prišli v večje centre pogledat dobro predstavo. Večina amaterskih gledaliških skupin je organiziraniih v »Nizozemski uniji amaterskih igralcev«, ki mnogo doprinaša k vzgoji in napredku ter izbiri repertoarja. Amatersko gledališče je nagnilo nekaj pesnikov, vštevšd pesnico Henrietto Roland Holst (f 1952) in pesnika Nijhoffa (t 1953), da so napisali nekaj dobrih ljudskih del. Dalje ima vsako univerzitetno mesto enega ali več Študentskih dramskih krožkov, ki jih vodijo mladi dramski umetniki. Ti pomenijo napredni element v holandskem gledališkem življenju, ker uprizarja dela, ki jih iz praktičnih ali ideoloških vzrokov profesionalni odri ne morejo izbrati. Zadnja leta uvajajo dramatiko kot predmet v osnovne in srednje šole. F. Ustinov: »Ljubezen štirih polkovnikov«. Trnjulčica (Mina Jerajeva), polkovnik Frappot (P. Jeršin), polkovnik Desmond (J. Albreht), polkovnik Ikonenko (J. Škof), polkovnik Breitenspiegel (P. Božič). UMETNIŠKI RAZVOJ GLEDALIŠKIH SKUPIN PO VOJNI Trenja, ki so nastala po ustanovitvi »Kulturkammer«, so se po vojni nadaljevala. START (Stichting Amsterdam-Rotterdam Toneel) je prvotno združevala igralce, ki med vojno niso nastopali. Začeli so z uprizoritvijo komada »Svobodno ljudstvo«, ki ga je napisalo med vojno pet holandskih avtorjev in kjer slikajo zatiranje in upor našega ljudstva med vojno. Kmalu zatem pa so se trenja polegla in ugladila se je pot načrtom, ki so se pripravljali med vojno. V centralni organizaciji, o kateri smo pisali v predzadnjem poglavju, so se združile: »Het Amsterdam Toneelgezelschap«, ki sta jo vodila van Dalsurm in Defresne, »Rotterdams Toneel« pod Arnoldijem, »Comedia«, ki sta jo vodila Hermus in de Meester, »Het Nederlands Volkstoneel« z Groeneveldom in Sternebergom na čelu, »De Haagsche Comedie«, ki sta jo vodila Laseur in Steenbergen, kmalu nato zamenjana s: »Puck«, igralsko skupino mladih ljudi, ki so igrali mladim, več ali manj podobno Young Vic. L. 1950 je Comedio zapustil znaten del igralcev, ki so ustanovili »Nederlandse Comedie« pod vodstvom de Meesterja, Osterja in Bentz van den Berga. Ta skupina, ki je tvorila jedro »Comedie«, jo je proslavila med drugim s »Stekleno menažerijo« in »Tramvajem Poželenje«. »Comedia« je sedaj izgubila svojo življenjsko silo in je bila konec sezone 1952-53 razpuščena. Van Dalsum in Defresne pa nista poteptala svojih načel in nista spremenila svojega repertoarja niti igralskega sloga. Čeprav jima gre spoštovanje za prepričanje, ki sta mu podredila svoje življenjsko delo, je treba priznati, da nista uvidela potreb današnjega časa. Ta neupogljivost je končno zavrla umetniški elan. Nedvomno pa bodo uprizoritve kot »Sen kresne noči«, »Kralj Lear« ostala nepozabna doživetja našega povojnega gledališkega življenja. »The Nederlandse Comedie« je po naravi in sestavi bolj prilagodljiva in bolj spretna v izbiri repertoarja, toda nikakor ji ne manjka globine, kar pričajo »Mera za mero«, »Čudna medigra«, »Ifigenija na Tavridi« in »The Riverline«. Iz teh razlogov je ta skupina postala naslednica »Am-sterdams Toneelgezelschap« v amsterdamskem mestnem gledališču. »De Haagsche Comedie« je po eni strani skušala ugoditi občinstvu, ki išče razvedrila in se izogiblje globlji problematiki, po drugi strani pa je repertoar skrbno izbirala in je poleg komedij treba opozoriti na nekatere dobre predstave kot »Elektra v črnini«, »Opazovanje Venere«, »The Cherryorchard«, »Ondine« in »Yerma«. »Het Volkstoneel« je vzbudil pozornost z »Ordet« (Kaj Munk), ki kaže, da repertoar s socialnimi konflikti privlači ljudske plasti, ki so organizirane v zvezah in sindikatih, katerim so predstave predvsem namenjene. »Rotterdams Toneel« se ponaša z nekaj dobrimi uprizoritvami, zlasti v zadnjih nekaj letih, n. pr. »Othello« in Pirandellov »Henrik IV.« Scena iz II. dejanja »Ljubezen štirih polkovnikov« Petra Ustinova. »Puck« je bil sprejet z navdušenjem. Namen te skupine je predvsem vzgajati gledališki okus mladine, bodočega občinstva. Omeniti je treba še »Het Vrije Toneel« in »De Rotterdamse Co-medie«, skupin, ki ne prejemata dotacij in uprizarjata v prvi vrsti komedije. Ker v umetnosti nismo nedostopni tujim vplivom, vabimo včasih tudi tuje režiserje. Tako je Peter Scharoff uprizoril z nekaj skupinami »Mesec dni na kmetih«, štiri Čehovljeve igre in »The Inspector general«. Langham je nastopil z »De Haagsche Comedie« z »Veselimi ženami Windsorskimi«, Piscator pa z isto skupino z »Androcles in lev«. V Rotterdamu je nastopil Barsac s »Povabilom v grad« in »Henrikom IV«, Ludvig Berger pa je z »Nederlandse Comedie« uprizoril Hoffmanstahlovo delo »Der Schwienige«. VZGOJA GLEDALIŠKEGA NARAŠČAJA Odkar so se pogoji izboljšali, je treba posvečati vzgoji igralskega kadra glede na pestrost repertoarja vso pažnjo. Večje zanimanje države za gledališče se je pokazalo v povečanih dotacijah, kar je omogočilo rojstvo ustanove, v kateri so zastopane »Nizozemska gledališka zveza«, ki je skoro 75 let v težkih pogojih vzdrževala kot privatna ustanova Akademijo za igralsko umetnost, dalje država in mesto Amsterdam. Boljši finančni položaj je omogočil podaljšanje študija na Akademiji za dramsko umetnost na 4 leta in uvesti kot predmete telesno vzgojo, petje in karakterologijo. Razen tega bo mogoče vzgajati za to nadarjene učence za tehnične veje ali režijo. Kandidati (letno okoli 50) morajo opraviti sprejemni izpit iz teoretskega (znanje modernih jezikov, splošna izobrazba) in praktičnega dela, nakar je sprejetih običajno okoli 10 slušateljev najprej v štirimesečni tečaj, po katerem šele sledi dokončni izbor. V prvi vrsti posvečajo pažnjo splošni izobrazbi. V učnem načrtu prvega letnika so osnovne vaje v igri po Stanislavskem, govorne vaje, recitacija, petje, muzikologija lin dramska literatura. Drugo leto je na vrsti študij klasičnih in modemih vlog, ansamblske igre, balet, sabljanje, maskiranje in kostumografija. Gledališča dovoljujejo slušateljem prost vstop skoro k vsem predstavam, imajo ga pa tudi h koncertom in razstavam, katerih obisk je včasih obvezen. Po končanem izpitu dobe učenci redno takoj zaposlitev v eni od igralskih skupin, kar je v primeri s položajem v drugih državah zelo ugodno, vendar je pa izbira stroga. Letno diplomira približno 6 kandidatov. UMETNIŠKI RAZVOJ REPERTOARJA PO VOJNI HOLANDSKA DRAMATIKA IN DRAMATURGIJA V sezonah 1947 do 1953 je bilo skupno število premier na vseh holandskih odrih 321, od teh domačih del 52 (17%). To pa še ne pomeni, da je vsaka skupina igrala toliko domačega repertoarja, kajti že »Het Volkstoneel« in »Puck« skupaj imata 25 originalnih holandskih del, od tega 7 Heyermansovih. Od 52 del jih je 11 napisanih po klasičnih vzorih in od tega števila moramo še odšteti vsakoletno tradicionalno uprizoritev Vondelovega »Gijsbrecht van Aemstel«. To je slab uspeh 2a holandsko dramatiko in dramaturgijo. V zadnjih letih je država skušala dvigniti zanimanje holandskih avtorjev z natečaji in razpisi nagrad in tudi odredila, da gledališča ne smejo uprizoriti manj kot dveh domačh del na leto. Kljub temu lahko rečemo, da naša gledališča uprizarjajo domača dela bolj »v pomiritev vesti« in čeprav je videti, da je zadnji čas nastopilo lahko izboljšanje, kažejo številke, da je na Holandskem pomanjkanje tradicije-v tem pogledu postalo že — tradicionalno. Nemogoče je točno razložiti ta pojav. Rečemo pa lahko, da je tuji repertoar skrbno izbran, preden ga prenesejo na holandski oder in zato na nivoju, ki ga holandski avtor komaj doseže. Dalje daje neki modni snobizem prednost tujim delom, ki so — čeprav manj umetniška — bolj donosna. Te ugodnosti domača dela, često po krivici, nimajo. Odtod kritika, ki jo je podal Top Naeff o holandskem repertoarju: »Domača dela igramo bolj po naključju kot zaradi potrebe ali želje občinstva.« Vendar je naša dramska kultura imela in še ima nekaj tradicij. Najstarejša tradicionalna predstava, skoro edinstvena v mednarodni gledališki zgodovini, je nedvomno vsakoletna uprizoritev Vondelove zgodovinske drame »Gijsbrecht van Aemstel«, ki izvira iz 1. 1683. Vsako leto jo uprizarjajo 1. januarja in naslednje dni v Mestnem gledališču v Amsterdamu, njej pa sledi opereta »Kloris en Roosje« z znanim novoletnim voščilom, kjer se mnogi mladi obiskovalci Heyermansovih iger, ki so jih leta in leta uprizarjali v Amsterdamu na dan 23. decembra^ To je bil dogodek, za katerega so se tepli, kot sedaj za mednarodne nogometne tekme. Štiri leta pa uprizarjajo v Delftu vsako poletje na prostem poznosrednjeveško igro »Slehernik«. V holandski dramatiki je treba razlikovati 3 smeri: prvič lahkotno pisano zabavno igro, navadno brez problemov, katere predstavnika sta Den Hertog in Van Eysselsteijn; drugič pozni poganjek Heyermansovega naturalizma, ki ga predstavljajo Maurits Dekker, Jan de Hartog in De-fresne in tretjič poetično dramo s predstavnikom pesnikom Hoprnikom, ki je pod vplivom Elliota. Včasih se oglasi z dobrim delom Luisa Treves. Glede na tuje obiskovalce in na tuje odre nizozemske predstave za njimi ne zaostajajo in prav lahko tekmujejo, kar zadeva režijo, sceno (Vesseur, Wijnberg, Van Norden) in kostume, kar vse je često plod napornega dela pod težkimi delovnimi pogoji. Iz angleščine prevedla Zora Filipič FEDOR GRADIŠNIK ZGODOVINA CELJSKEGA GLEDALIŠKEGA ŽIVLJENJA (Nadaljevanje) Pri petju odlikovala se je naša primadona gdč. Vrečerjeva (Nana), katere divni glas smo kaj radi poslušali tudi v Črnem grabnu. In Rajt-guzen je zbijal v njem šale — ta prekanjeni konjski tat Obloški Tonček (g. dr. Karlovšek). Tudi obrazi našemljenih rokovnjačev s svojimi čednimi ljubicami so se z nami smejali! Poleg tega prizora je vobče ugajal prizor med Mozolom in hlapcem Francetom (g. Terček), ki je bil jako lepa, popolnoma nova figura — in pa oni prizor mladih vojakov, ki so na občno željo morali svojo koračnico še enkrat zapeti. In kako so korakali ti vojaki! Posebno oni, ki je pri vhodu najzadnji mogočno in široko korakal kakor petelin! In v salonu se je elegantno vedla gospa Poljakova(ga. dr. Karlovškova) takrat kot ljubeča mati in mnogoizkušena žena. Rezika (gdč. Cizeljeva) ji je bila družica, lepa in simpatična igralka. Njen ljubimec, oskrbnik s Kolovca Štefan Poljak je pa bil sicer jako dober, pa malo preveč razburjen. Jako dobro je igral dr Burger (g. Golar). Z njegovim častitljivim kretanjem in primernim glasom je bilo občinstvo zelo zadovoljno. Sodnik Gavrič sicer ni imel velike vloge — pa g. Rebek ga je dobro dal, seveda mu je bolj pristojala maska Tomaža Velikonje. Tudi ostali sodelujoči, tako gdč.: E. Bobrškova (Hudmanova Jera), S. Cizeljeva ter gg. Makovec (Boječ), Dobršek (Urh Telečnjakar), Cvetkovič, Gregorec (Rakovec) itd. ter ves pevski zbor, so častno rešili svoje vloge in je bil vtis cele igre jako ugoden in harmoničen. K uspehu je pripomogla mnogo vrla naša godba s svojim kapelnikom g. Korunom. Pričakujemo, da se bo v kratkem igra ponovila. Da bo umetni in gmotni uspeh reprize tak, kakor je bil tokrat, je dramatično vodstvo sigurno.« Repriza je bila dne 6. aprila 1902 in je bil uspeh zopet prodoren. »Domovina« je pisala: »Rokovnjači«, ki so se uprizorili v nedeljo drugič na našem odru, so zopet dosegli sijajen uspeh kakor ob prvi uprizoritvi. Občinstva je bila polna dvorana, kar poudarjamo z zadovoljstvom: to je znak, da so se začeli tudi širši krogi intenzivnejše zanimati za naš napredek, to je znak, da so prišli do prepričanja, kako važno nalogo v prosvetnem in narodnem oziru ima naše gledališče, slednjič pa je to tudi dokaz, da imamo mi v Celju bodočnost. Igralo se je splošno v istini dobro ter je bilo občinstvo izredno zadovoljno s predstavo. Imeniten tip gorenjskega pijančka in dobrovoljčka nam je podal v Mozolu g. Salmič, do v tipnega Rajtguzna je karakteristično pogodil g. dr. Karlovr šek. Polonico je igrala gdč. Jela Sernečeva in prav tako so ostali, kakor gospa dr. KaVlovškova, obe gdč. Cizeljevi, gdč. Dobrškova ter gospodje Špindler, Dobršek, Rebek, Terček, Golar, Gregorc ter Fabiani, vsi drugi splošno ugajali. Gdč. Vrečerjeva pa je pela prekrasno, tako v rokovnjaškem taboru kot Nona in v drugem dejanju je ljubeznivo priskočila na pomoč ter pela pesem »Zora vstaja, dan se dela«, za kar zasluži še posebno pohvalo. Mladi vojaki so zopet nastopili korenjaško in se izkazali prav vrle pevce. Tako smo bili vobče povsem zadovoljni in zdaj le željno in z nestrpnim zanimanjem pričakujemo nove predstave, ki naj nalik zadnji vplete nov lovorjev list v zgodovino našega dičnega »Pevskega društva«. * 2e dr. Ravnihar je z vso svojo veliko energijo strmel za tem, da ustanovi v Celju stalno gledališče, ki bi nudilo celjskim Slovencem v rednih sezonah gledališke predstave na dostojni umetniški višini. Dobro se je zavedal, da le stalne slovenske gledališke predstave morejo konkurirati nemškemu mestnemu gledališču ter da more le kvaliteta pritegniti občinstvo in ga odvračati od obiska nemških predstav. To pa je bilo težko delo. Treba je bilo ustvariti vse tako rekoč iz nič. Igralce je moral iskati od moža do moža za vsako predstavo posebej in ko je imel za igro končno zasedbo pripravljeno, je pri prvih vajah spoznal, da ta ali oni igralec pri najboljši volji ne bo ustrezal. Torej — prezasedba, vzeti mu vlogo in jo dati drugemu. Kaj se to pravi pri ljudeh, ki za svoje delo ne prejema nobene nagrade, je razumljivo — zamera in užaljenost, ki je v kolektivu, katerega sestavljajo sami prostovoljci, neverjetno nalezljiva bolezen. Na razpolago ni imel pri svojem gledališču niti najprimitivnejših osnovnih sredstev: niti kulis, niti pohištva, niti garderobe, niti tehničnega osebja, niti denarja... Razen tega je bila gospodar dvorane, v kateri so se vršile predstave, Posojilnica, ki je bila neizprosna na stališču, da je treba vsako uslugo plačati. Takšne so bile takrat razmere, ki se niso izboljšale niti potem, ko je prevzel vodstvo slovenskega gledališča Rafko Salmič. Uvidel je, da se personalne zadeve celjskega gledališča še dolgo ne bodo mogle predrugačiti, ker za poklicno gledališče v Celju še ni bilo niti najosnovnejših pogojev. Toda ker je slovensko gledališče v Celju neobhodno potrebna kulturnopolitična institucija, ne preostane drugega, kot da z vsemi sredstvi in z največjimi osebnimi žrtvami skušamo to institucijo ne samo ohraniti, temveč od sezone do sezone v vsakem pogledu dvigati njeno kvaliteto. Salmič je prišel v Celje kot obrtnik. V Ljubljani je že zgodaj nastopal kot igralec tamkajšnjega slovenskega gledališča. Kot urarski vajenec in pozneje pomočnik je sodeloval pri predstavah, ki jih je prirejala ljubljanska Čitalnica v starem gledališču, ki je pogorelo leta 1887. CELJSKA TISKARNA ie Kolektiv Celjske tiskarne v Celju Vam je pripravljen pomagati pri Vašem delu NAROČAJTE DELA TISKARSKE IN KNJIGOVESKE DEJAVNOSTI, KAKOR TUDI RAZNE ŠTAMPILJKE PRI NAS IN GOTOVO BOSTE TAKO GLEDE CENE, KAKOR IZDELAVE ZADOVOLJNI / OPOZARJAJTE NAS NA NASE NEPRAVILNOSTI, DA NASE DELO SE IZBOLJŠAMO IN VAS V VSEM ZADOVOLJIMO / NAROČILA SPREJEMA: CELJSKA TISKARNA, CELJE, TRG V. KONGRESA ST. 3 / POŠTNI PREDAL 33 TELEFON 23-75 fCatn pcecUtavi? V GOSTILNO na kramljanje ob kozarcu istrske črnine IVINO KOPEBt Izdeluje: TOVARNA TEHTNIC CELJE Mariborska c. 1 Vagonske tehtnice do 160 ton nosil. Vagonetske tehtnice Mostne tehtnice Skladiščne tehtnice Decimalne tehtnice Kuhinjske tehtnice Mlinsko industrijo opozarjamo na izdelavo „SIL0S" tehtnic • Zahtevajte ponudbe 1 Vdetc^amta