Januš Golec: .iadalj.evanje. KRUCI Ljudska povest po zgodovinskih virih. Pred odhodom je pokazal Ropoša prijatelju župniku v dokaz, da so njegove napovedi o skorajšnji krucevski nadlogi resniče, pismo. Poslal mu ga je glavar Krucev iz Krajine in njegov smrtni sovražnik Jurij Godrnja. Nadlopov je prosil črno na belem stotnika, naj mu pošlje v Bakovce dva funta svojega mesa. Ropoša mu je odgovoril v tem smislu: Pridi sam po štajersko meso! Jaz (Ropoša) ne vem, po kom bi naj poslal že staro in zategnjeno pečenko! Vidi v tolažbo, vnuku Frančeku v pouk in razvedrilo, Miklavčanom pa v bodoče resne rase v kratek čas je pustil oče Ropoša v jeiuzalemskem taboru prvo moško posadko — siarega veižejskega Irobentača in furškega strica Andreja Husijana. Rad jc ostal Draša pri Vidi. Obetala se mu je najboljša pijača, nič dela in dovolj priiike pred svežimi —- hvaležiiimi poslušalci z& obširno «. i rao z doživljaji mcd _rencarji in Ttirčini. Kmalu začetkom januarja 1704 so že prisvetili plameni številnih požigov iz Medžimurja po presenečenem Murskem polju. Svetle oznanilce strašnega vpada so videlt koj ob prvem pojavu z daleko in tolikanj mikavno razglednega Jeruzalema, katerega je čuvala z nasipom obdana Mati božja. Muropoljci so uvideli prekasno, kako se je obrnil posmeh Veržejcem in Miklavčanom v njihovo lastno največjo škodo in se izlil v potok solz vaščana, tržana in meščana. Prihrumelo je hujše gorje iz onstran Mure, nego je bilo napovedano. Zadelo je na prost vstop, se zajedlo med Muropoljce in ugonabljalo med peklenskimi mukami človeška življenja ter požigalo in pokončevalo imetek. Kakor že opisano, so plenili Kruci malodane neovirano in brcz resnega odpora po celem Murskem polju. Niti zreti se niso upali proti osiguranemu Verže]u, ki jc čakal v najstrožji pripravljenosti noč in dan nc samo, da se brani, v ugodnem slučaju tudi izpadc, udari in preženc premagance daleč preko Mure. Kljub prvotnemu omalovaževanju bi bil poslal veržejslti slotnik oddelkc svoje strelskc čete na pomoč soscnom ler ogrožal sovražnika za hrbtora, da ni bilo tokr.i Kriirev v dobrem orožiu kakor Hstja in trave. V največji sili je pač vsak sam sebi najbližji in tako so čuvali tudi Veržejci le svojc lastno naselje. Kruci so žc bili strahoviti gospodarji Murskega polja. Upali so sc visoko v Ljutomerske gorice, ustrahovali so Ljutomer, Središče in Ormož. Patrulje so sporočile glavnemu stanu v Čakovec, da so izsledile krog jeruzalemske cerkvice utrjeno postojanko, ki bi znala postati usodepolna za brezskrbno kretanje plenečih trum. Koj po ugotovitvi krucevskih izvidnikov je pustil bobnati in trobiti župnik Stariha na umik v zatočišče v zakopc krog žalostne Matere božje v Jeruzalemu. Kmetje so poskrili živino po viničarijah in se izselili z družinami vred v tabor, da si zavarujejo vsaj življenje pred madžarskimi divjaki, katerim je bilo tuje prizanašanje s smrtjo celo nedolžnim otročičem. Jeruzalemski tabor je bil obljuden, zastražen in je zrl smelo v oči napadu, ko je prenesel gospod župnik Najsvetejše, cerkvene posode, mašne obleke, perilo in druge dragocenosti iz župne cerkve pri Sv. Miklavžu na hrib v — Jeruzalem. Prihod živega Sina božjega med branilce žalostne Matere je bil ganljiv dogodck, ki je navdušil za boj sposobnc može ter fante, da so se čutili dovolj jake ne le za obrambo, da celo za napad! Pri selitvi v tabor je bilo miklavškega kaplana Kopriunšeka tako sram, ker se je bil urezal z muropoljskimi zasmehovalci vred na debelo, da jo je potegnil natihoma v Maribor, od tam v Ruše, kjer je že dobil dva tovariša: velikonedeljskega in ormoškega župnika. Kruci so navalili na Jeruzalem pasje mrzlega iebruarskega jtitra v močnih jezdnih oddelkih ter peščetah iz Ormoža. Zadeli so na pohodu najprej na farno cerkev in župnišče pri Sv. Miklavžu. Cerkev je bila zaklenjena istotako farovž in nikjer živega človeka, da — sploh ne živega bitja! S silo so vlomili v svetišče ter v župnišče. Odšli so praznih rok in so jo ubrali s poživinjeno besnostjo proti Jeruzalemu. Tamkaj se jim je obetal po napovedi izvidnikov odpor za zakopi. Napadalce je vodil naš dobri znanec — »oberkruc« Jurij Godrnja iz Bakovec. Iz ciganskih ust je zaznal natanko, da se skriva med begunci jeruzalemskega taborišča ona, ki mu je nakopala toliko škode, sramote in srčne boli! Nobenega ropa in napada se še ni h;\ lotil doslej s tako nestrpnostjo in z žarečim pohlepom po maščevanju, kakor navala na Jeruzalem. O uspehu podjetja ni dvomil niti najmanj. Muropoljci so sami ponudili Krucem kakor na krožniku: Ljutomer, Središče in Ormož in kljuboval bi naj zmagovalcem kup zemlje krog jeruzalemske cerkve! Glavar se jc režal divjc pri pogledu na razkopano zemljo krog svetišča in na taborišče, ki je utihnilo ob pojavu napadalecv, kakor bi se že bilo razbežalo v celoti. Konjike je odredil v zasede, da bi ne ušla po zavzetju utrdbe niti miš. Pešcem je zapovedal naskok s krikom, da bi uplašil branilce na prcdajo brez odpora. Taboru žalostne Matere božje je poveljeval gospod župnik Martin Stariha, katerega proslavljajo še danes zgodovinarji z zasluženim okraskom: »Victoriosus«, to je — zmagovalec. Prihod Krucev mu je oznanil ogenj, ki jc buknil v zrak z visokim stebrom dima ter plamenov. Prinesel je med branitelje iz cerkvice Najsvetejše, molil krog cerkve na glas lavretanske litanije, spodbudil faranc s par besedami, dal klečečim blagoslov in nato so morale matere z dcco v podzemeljska kritja. Mož- je in fantje na svoja mesta za nasipom, dekleta z lonci k vreli vodi, smoli in kupom slame! Priprave za dostojen sprejem madžarskih zverin so bile izvršene z vso naglico ter točnostjo, kakor bi bile navežbane. Pri odmevanju napadalnih klicev ni bilo med branitelji niti enega malodušneža, niti otroci niso vekali ali jokali po kavernah. Kruci so se pehali navkreber od vseh strani. V prvih vrstah so nosili lestve, vrvi ter težke bate. V drugih so bili pravi rablji z golimi sabljami v zobeh ter z iioži za pasom. V tretji strelci. Ti bi naj vrtali glave onim, ki bi se drznili samo pokukati iznad zakopa. Kriki razbesnelega krvološtva so se spremenili presneto naglo v obupni: Ojoj, v madžarske kletvice ter stok, ki je popolnoma zmedel vse krucevske oddelke. Z ostrimi klini nabite volčje jamc so odgovorilc prvc na bojne krike. Ni bila šala, telebniti s poln. težo telesa v globoko jamo in se nasaditi na kolec. Ostrina se jc zapičila vsakemu Krucu tako, da je ti-« čala prav globoko v drobovju. Nepopisno mučna smr. je bila neizogibna. Volčje jame so bile krog in krog zunanjega nasipa skrbno prikrite na vrhu. V nje je popadala skoro vsa prva vrsta lestvarjev in kijarjev, ki so zastokali, zaječali ter vpili na pomoč, da sta zdivjali obe naslednji vrsti naskakovalcev ne naprej do tabora ter zmage, navzdol pod hrib in v kritje šume! Na pobegle so se vsule krogle branilcev. Marsikateri Kruc je poljubil na pobegu slednjič majko zemljo in ni nikoli več kolovratil, tulil in ropal, požigal in moril med Štajerci. Kakor bi se obrisal, ni bilo nikjer že prcd kratkem zmago tulečih kričačev. Vse mirno in tiho ... Le iz jam pred zakopom stok, da so se ježili ženskam v taboru lasje, saj so čule prvič, kako do mozga segajoče vpije človek, ki umira počasi strašne srmti in mu ni pomoči, če bi ga tudi snel s kolca. Zastrupljenje je slcdilo vsakemu natiku na kol, ki je bil navadno ves blaten. Razen župnika jc bilo vse po taboru prepričano, 3a je pognalo žc prvo presenečenje Kruce v beg in ne bodo ponovili napada. V bitkah in napadih preizkušeni duhovnik je pu.nal dobro turški način naskakovanja, v katerem so podkovani bratci Turčinov — Kruci. Zagotavljal je z vso sigurnostjo, da se bodo napadalci kmalu otresli posledic nepredvidenegii prvega poraza in se lotili redne oblege. Ta se lahko raziegne pri splošno zmagovitem položaju sovrainika v tedne in mesece. Bo treba noč in dan vztrajati budno na straži. Drugi naskok bo preudarnejši in bo šc došlo do spopadov, ki bodo zahtevali hrabrost branilcev. 2enske in otroci so molili v cerkvi na glas rožni venec. Dan se je nagibal k zatonu. Iz jam pred svetiščem še vedno stokanje. Po grabah v bližnji okolici mir in tišina ... Župnik je ukazal pripraviti plamenice, da jih bodo zapalili pri količkaj sumljivem kretanju sovražnika. Kruci ne držijo v varnem kritju rok križem, ampak se pripravljajo na ponovitev napada s turško zahrbtnostjo in zvijačo, Dolgo so napenjale straže oči v zimsko noč po kotanjah, odkoder bi se naj pojavila nevarnost, če se sploh bo! {Dalje sledi.)