Stran 466
Izvirni dopis.
Iz Rusije 10. novembra. Reforma! Reforma! To je dandanes geslo vsacega naprednega in dozdevno omikanega Rusa. „ Reformiu se nikakor ne umaknete če ste v gozdeb, ali na ulici, ali v najomikanejših krogih, povscd slišite besedo „reformaa.
Reformiramo in obnavljamo vse povprek, kar je bilo dozdaj znosljivo in koristno, in tudi kar ni bilo nič vredno. Reformira se poljedelska banka, mestni zastpp in občinska uredba, cerkovno-duhovni in vojno-zdravniški elat, višja, srednja in narodna šola, uprava odgojilnic in bolnišnic, bogate „kupčikea (trgovke) potrebujejo reforme birže, upeljuje se zavarovanje delavcev, i. t. d.
Ni tedaj čuda, da je počil glas o reformi 0škol duhovnago vedomstvau. Če je bila potrebna kaka reforma, tedaj obnovljenje duhovnega obrazovanja in odgojanja je bilo resnično potrebno.
Šole duhovnega vedomstva niso v nikakoršni zadevi odvisne od naučnega ministrstva, »Prokuror Svetejšago Sinoda*1 je minister bogočastja in njegovi upravi so podredjene vse duhovne šole.
Puljovne šole se dele na štiri dele: 1. Cerkovno* narodnija školi, 2. Duhovnija učilišča, 3. Duhovna se-minariji, 4. Duhovna akademiji.
Cerkovno narodna šola je taka, kakoršne so sploh ljudske šole, samo da nima svetnega učitelja; v njej uče duhovne osebe asveščenik in djakon". Nikaka svetna oblast se v njihovo delo ne meša.
Duhovno učilišče je samostojna štirirazredna šola, ki se ujemlje s štirirazredno gimnazijo. V njej se uče vsi predmeti take gimnazije, vender veroznanskim predmetom, staroslovenskemu jeziku in petju se ude-ljuje več skrbi in časa.
Duhovna seminarija je šestrazredna šola, v kateri se štirje tečaji ujemljejo s štirimi tečaji višje gimnazije s predstvom veroznanskih predmetov. Oba višja tečaja pa sta samb bogoslovska.
Duhovna akademija je bogoslovska fakulteta univerze.
Iz duhovne akademije se nabirajo aprofesorji* duhovnih akademij, „prepodavateljia duhovnih semi-narijev, „učitelji* duhovnih učilišč, „protojijerijia (župniki  in  tehanti) v mestih, „zakonoučitelji" (kateheti)
Stran 467.
gimnazij in realk, rnastojatelji" (prijori) mnogobrojnih, večji del bogatih samostanov, in pa škofje.
Iz duhovnih seminarijev se nabirajo „popiu („de-revenskije sveščeniki") župniki po vaseh. Redko dobi seminarist „prihod" (faro) v mestu. To je naravno, ker vsi nadarjeni in pridni mladeniči, če je le mogoče, iz seminarija prestopajo v akademijo.
Iz duhovnih učilišč se nabirajo „djačkiB. „Dja-čaktt v pravoslavni cerkvi opravlja tako službo, ka-koršno pri protestantih in judih „kantor".
To je res lepa uredba duhovnega odgojanja mladine, toda le na videz. Prelep je kostnjak, oblečen je v prelepo, gladko kožo; in vsakdo bi mislil, da mu ni treba nikakih poprav in obnovljenj.
Poglejmo njegovo kri in dušo.
Ko mladenič končuje učenje v seminariju, stopi „našedži podrugu žiznji", v duhovni stan, ter prevzame „prihod" svojega starca-očeta. Če pa to ni mogoče, ker oče je Še zdrav in more še služiti, v takem slučaja se mladenič ozira pa „prihodih" ter išče starca-sveščenika, imajočega hčer nevesto, ženi se in prevzame „prihod" (službeno mesto) kot doto neveste.
Po številu šol in po številu učeče se mladine duhovno vedomstvo konkurira z naučnim ministrstvom. Vzemimo na pr. gubernijo s poldrugim milijonom prebivalcev in gubernsko mesto s 50 tisoči meščanov. V taki guberniji naučno ministrstvo ima eno gimnazijo in pa 2 do 3 Bprogimnaziji" (štiri- in šestrazredne gimnazije). in eno realko (specijalnih vsakovrstnih šol je več); duhovno vedomstvo pa ima en seminarij in nekoliko učilišč, v katerih število učencev skoraj dvakrat preseza število gimnazistov in realistov. V duhovnih šolah se šolajo sinovi duhovnih oseb, v gimnazijah in realkah pa sinovi vsakovrstnih civilnih in vojaških „činov", redki so „kupe-českije sinovja", še manj jih je pa iz „krestjanu kmet-skega stanu.
Vsako leto je seminaristov-abiturijentov veliko več, kakor praznih mest v selških krajih (farah). Zato morajo iti odvečni seminaristi s trebuhom za kruhom, kamorkoli je mogoče: v kako zasebno službo, k pošti, k železnici, ali v kake druge uradnije; kdor more, stopi v univerzo, kamor se pa vrata odpirajo samo tistim seminaristom, kateri se v gimnaziji podvržejo preskušnji zrelosti; seminarsko spričevalo jim ne daje te pravice.
So pa tudi taki slučaji, dasiravno redki, da gimnazist čuti v sebi poklic k duhovnemu stanu. S atestalom zrelosti, kateri mu daje pravico stopiti v kakoršno hoče visoko šolo, gre on k rektorju duhovne akademije, ter pove svojo željo biti „slu-žitelj cerkvi". Rektor, ki vidi pred seboj mladeniča, prišedšega ne s trebuhom za kruhom, ampak s po-klicom, mu rade volje pojasnjuje: »Attestat zrelosti dajet vam pravo podvergnutjse prijemnomu ispitanjiju".
Čudno je vse to — v eni edini politični državi imamo dve učeni državi, katera druga za drugo ne marajo, druga drugi ne zaupajo!
Vidite, to so razmere dveh vedomestev, ki kažejo pomanjkljivost šolstva, terjajoče nujne reforme, obnov-ljenja, edinjenja duševnih sil.
Zakaj pa te dve naučni državi ne zaupajo druga drugi? Na to vprašanje nam daje odgovor zgodovina razvitja naučnega obrazovanja. Pred 1870. letom so bile duhovne šole nepomerno više gimnazij. Ogromna večina pisateljev in poetov, državnikov in učenjakov so bili potomci vojaških in duhovnih akademij. V 1870. letu znani državnik grof Tolstoj je reformiral gimnazije; naučni sistem se je v njih in z njimi tudi v univerzah jako povikšal; med tem so pa seminarje reformirali v nasprotnem pomenu: svetne nauke so predelali v prid bogoslovskim predmetom, vsled tega se je ponižalo učenje tudi v duhovnih akademijah. Vse to pa nas je povrglo v haos Ovidijevih meta-morfos, kateri v našem vseobščem stremljenji k reformam in k uglajanji poti narodnemu razvitju se ne more skriti za grmom.
Rusija, kakor je razvidno iz rečenega, ni bogata srednjih šol, med tem ko duhovstvo in država potrebujeta inteligentnih delavcev. Potemtakem je treba, da šola, naj se imenuje „duhovnoja ali „svetskoj", izpolnjuje svojo zadačo. Njena zadača je, dajati državi in duhovstvu prave, zmožne, poučene in pripravljene delavce. Z ozirom na le-to, veliko število šol, katere ima duhovno vedomstvo v svoji vlasti, more imeti velik vpliv na razvitje obrazovanja v obče, ako brez prikrajšanja bogoslovskih predmetov se obraz več skrbi na svetne predmete. Čim bolj se spomin ukrepljuje, čim bolj se um bistri, tem lože se dosega končni namen: resnično znanje, prava, globoka naučnost. Pitomci duhovnih šol od tega ne bodo v škodi, marveč pridobili bodo večjo temeljitost v bogoslovskih naukih.
Nek liberalen časnik piše o tem tako-le: „Ne možet že srednjeje obrazovanjije bitj zaznim v školah dvuh raznih vedomstv. V takom slučaju v odnom vedomstve ono bilo bi huže, v drugom lušče. Odnako sledujet predpolagatelj, čto i to i drugoje vedomstvo zainteresovano datj svojim pitomcam najlučšeje obrazovanjije. V vidu etogo reforma srednjago obrazova-njija možet bitj toljko obščej v svetskih i duhovnih školah, čto nesomnjenno prineset gromadnuju poljzu obščemu rasprostranjenjiju obrazovanjija i budet spo-sobstvovatj najlučšej podgotovke buduščih predstavi-teljej našego duhovenstvo".
Časnik prav lepo pretehtava vprašanje o reformi, želeč imeti edinorodno šolo na mestu dosedanjih raznorodnih duhovnih in svetnih šol. Njegova misel je zlata vredna. Čas se urno suče, noseč starino v večnost in javljajoč na njeno mesto vedno nove in nove  utise, oblike in uredbe.  Doba  kastnega stanja
Stran 468.
je pretekla in pravoslavno duhovenstvo napačno smatra svoje kastno stanje za varno obrambo pravoslavna. Znano je, da mnogo mladeničev iz seminarija postopa v duhovni stan po starodavni šegi. Ko bi šola bila ednorodna, tedaj bi mladeniči večinoma po poklicu stopali v duhovni stan, kamor bi bila vrata odprta sinovom svetnih, kakor duhovnih starišev. To bi ne bilo resnični veri v Boga v škodo, ampak k pridu, zakaj, poklic dela delavca resničnim delavcem; kdor pa postopa v duhovni stan samo zavoljo kruha, je več ali manj podoben volku v ovčji koži.
Pri vsem tem vprašanje ob ednorodnosti šol se tiče brže oblike kakor bistva šolskega dela. Ko bodo, če res bodo, pristopili k reformiranju duhovnih šol, t*krat, tako da bi ne, bomo slišali podvojeni krik: „Detki iznemogajut pod bremenjem naučnago napre-ženjija, čahnut ot perentomljenjija, nervi jih razstraji-vajutse, dajte jim otdih, podavajte jim gorečije (tople) zavtraki*4.
Imenovani časopis in z njimi njegovi sobratje so začeli tako vpiti vže čez deset let dobe Tolstojeve reforme gimnazij. Kričali so periodično in dokričali so predlansko leto do polnega haosa. Nravstveno razvitje in naučno obrazovanje v gimnazijah je neznansko padlo, in v seminarjah se ni povikšalo.
Tako iznenadno javljenje je osupnilo resnične rodoljube, želeče duhovnega razvitja in poviška na-učnega obrazovanja.
Sedanji naučni minister skuša popraviti to, kar je bilo lansko leto razdejano. Daj Bog srečo njemu in duhovnemu vedomstvu, če res mislijo kaj popraviti in obnoviti, to se pravi, če mislijo dati lepemu kostnjaku toplo kri in živo dušo.