Juki KocljančJčevl v slovo Trzinska šola se je za 50Ietni jubilej slavnostno odela v cvetje in zelenje, in ko so se prižigale zvezde na nebu. so zažarela njena okna kakor močen ¦svetilnik, a tretji večer je pa legla nanjo temna noč. — V tem domu si Ti, draga tovarišica, 28 let prižigala luč v svetilniku, prilivala vedno novega olja, da je njegova svetloba postajala vedno močnejša, njegovi žarki vedno silnejši. — Vse svoje življenje si dala za Tebi tako drago mladino; bila si kakor sveča z živim plamenom Ijubezni, žrtvovanja in odpovedi. — Rojena 1. 1885. si začela službo narodu leta 1905. kot začasna učiteljica na Bučki; a 1. 1907. si šla učit mladi rod na Studenec pri Krškem. Od 1. avgusta 1909. leta dalje pa si dajala vso svojo ljubezen trzinski mladini. O Tebi vedo vsi le eno, da si bila vsem najboljša mati. Kot čebelica vedno neumorno pri delu, povsod, kjer so bili pomoči potrebni, če več ne, vsaj z dobro besedo. Tvoje delo ni ostalo le v šoli — tvoja ljubezen je bila vseobsežna; zato si se rada udejstvovala v vseh krajevnih organizacijah, s posebnim veseljem si vodila gospodinjsko nadaljevalne tečaje. — Od Tebe ni nihče odšel praznih rok — zato si postala vsem Trzincem nekaj velikega, vzor čiste, nesebione ljubezni, zraven pa vsa tiha in skromna. Dostikrat je bilo Tvoje delo prenaporno; ves dan šolo, zvečer gospodinjski nadaljevalni tečaj, vmes pa še upraviteljski posli. Zato ni čuda, če so ob tolikem trudu ope- šale Tvoje telesne moči. In vendar si le dvakrat v poslednjih 10 letih prosila za dopust, 1. 1930. in letos, ko Te je zastarana bolezen, oslabelast srca, le že preveč mučila. Vtihotapile so se v Tvoje telo še druge bolezni, da si inorala iskati pomoči v bolnici. Ko se Ti je v juniju zdravje nekoliko zboljšalo, nisi več mogla strpeti brez Trzina. Vedela si, da se pripravljamo za 501etni jubilcj šole in zato si hotela biti med svojimi sedanjimi in nekdanjimi učenci in skupno z njimi proslavljati najlepši praznik trzinske šole. Navidezno vsa čila, si začela skrbno pripravljati šolsko razstavo. Rekla si: »Ko bo vse končano, bom pa počivala«. Res, vse jubilejne slovesnosti so potekle v najsvečanejšem razpoloženju, tedaj pa je Tvoje zlato srce na Vidov dan popoldne, zadeto od kapi, nenadoma prenehalo biti. Strašno je odjeknila Tvoja nenadna smrt po vasi, ki je bila še vsa prežeta od jubilejnih slavnosti. Prej kot smo vsi mislili, Te je Bog poklical po zasluženo plačilo in Ti naklonil večni počitek. — Zadnjič je počivala med svojimi Trzinci, ki so jo trumoma kropili in jo vso obdali z venci. Prav tako se je ves Trzin zbral k njenemu slovesu v sredo 30. junija. Tudi okoliško učiteljstvo s svojim nadzornikom Škuljem je bilo v obilnem številu zastopano pri pogrebu. SIovo pred šolo: Poslovilni govor šol. upravitelja A. Intiharja in malega učenca je vzbudil v nemi množici glasno ihtenje. Po pesmici »Gozdič je že zelen« se je razvil dolg sprevod na državno cesto, kjer se je poslovil od nje g. Napokoj J., šol. upravitelj iz Moravč, v imenu kamniškega učiteljskega društva JUU. Domači moški zbor ji je zapel »Vigred se povrne« in potem se je sprevod nadaljeval v Dev. Marija v Polju. Sedem avtobusov s Trzinci — med njimi vsa šolska mladina — jo je spremljalo na njeni zadnji poti. Ob odprtem grobu se je poslovila od mje mala učenka, zastopniki trzinskih korporacij in ga. Sadar - Klcinmyer- jeva v imenu »Slomškove družbe«. Zapeli so ji njeni otroci, moški zbor in pevčki iz D. M. v Polju. Glasen jok je odjeknil okoli groba, ko so mali šolarčki s šopki obsipali njeno krsto in glasno plakali. Nobeno oko ni ostalo suho. »Zbogom naša dofora vzgojiteljica« so ji klicali ob odhodu. Njeni nauki so padali na rodovitna tla. Dokler bo stala trzinska šola, se bo ime učiteljice Julči Kocijančičeve blestelo na odličnem mestu trzinske kronike. A. I. f