89
Na večer v majniku
^atonilo je za gore solnce. Bolestno mu je bilo zorno lice, ko je poljubilo poslednjič cvetoeo zemljo, in zadnji mili žarki njegovi zdeli so se kot jadne solze lijoč se z oboka neba na najviše vrhove ia h61me po zemlji. A ločiti
se je rnoralo kraljevo solnce.   Za njira pa je priplula zlata veeerna zarija vedref
ter motreč prve mrakove v tej solznej dolini.
Prelep večer! Pomladni cvet odera dol in goro, lehno trepeče ob cvetji vir, v goščavi drobi slavee spev svoj in lahen vetrec nosi ga v lepi svet ter preveva tajno šepetajoč naravo. Sieer vse tiho. Ne! S planine semkaj, čuj, glasi se rog pastirski. Pozdravljeui ti glasovi! Kaj časa vže jih nismo čuli, kako dolgo vže jim uiso odmevale domače gore naše! A prišel je majnik, velel je, in sedaj je žujemo
zopet in čujemo odmeve njihove, in srea nam poskakujejo radosti. Hvala ti, čarui majnik!
Veselo pevajoč poganja proti domu pastir svojo čredo. Ovetje mu kiti prsi, cvetje ovija glavo; zadovoljnost, pomladi zorne tiha sreča odseva rau z mladost-nih lic.
Ljudje se vračajo s polja. Urno stopa proti domu kraetič veselee se večer-nega hlada, krepkega, zdravega zraka in prijetne vonjave.
Za njim pospešnje svoje korake družica mu s svojo drobno družinico vozee pred seboj voziček redilne pomladne trare za živino. Mudi se jej. Večerja kdaj bo še ta gotova, in drugi prihišni opravki kdaj bodo vsi v redu ! A drobni otročicki ne morejo stopati hitro kakor bi hotela mati. Andrejeek, no ta se labko smeje — na vozu. A ubogi Mibee s srpora v roki bodi vže tako težko, da se samemu sebi smili. In Barbka in Urška takisto. Mala Marijea je še najpogumnejša. Vse tri vani osramoti. Brza je kot veverica. Navzlic temu, da se rada pripogne tu iu tam, da natrga cvetic ter je ponese maleum Andrejčku na voziček, vender je vedno oaj-urnejša in pira pri vozu. In najpridnejša! Če zdrsne zdaj pa zdaj kak šop trave raz voz, takoj se vam skloue pobrat ga. Pač lehko je vesela mati tako Ijubega otroka.
Po vasi je polegel mir. Le tu pa tam še sede po klopicah pred hišami so-sedje in sosede razgovarjajoč se o tem in onem te-r veseleč se prekrasnega vre-niena. Okolo njik pa skačejo urni otroci popraševaje o tcm in onem ter takisto se radovaje po svoje.
Za prvirai mrakovi zavijo skoraj drugi gostejši mrakovi zemljo v svoje krilo. A gori na nebu vziskrava se zvezda za zvezdo prav kot v jutranjera solnci za kapljo kaplja zorna. Krasno je tako z zvezdami posuto railo nebo. Zdi se nara kakor bi srečo iu blagoslov božji rosile te drobne nebne hčerice doli na mlado zemljo. Zdaj pa zdaj se utrne katera. Še jeden svitel sled za njo in — ni je več na širnem nebu, a ž njo ni več človeka v pomladnem svetu . . . Ees, prelep vecer! Žal, da se ga ne moremo radovati dalje. Ura bije devet, polu deset. Tiha noč, otroci Ijubi, vabi nas k pokoji.
Se jedeukrat, tako, čujmo mili slavčji glas, in virček nam zažubori še jeden-krat, glasno ob cvetji, in lahen vetrec nam zaveje v slovo.
Lehko noč!                                                                                 m. Podtrojiški