Tone Pretnar
Univerza v Gradcu
KLAVZULA IN ASONANCA STRNIŠEVIH PESNIŠKIH BESEDIL
0. Pesemsko besedilo ne uresničuje besedišča in sistema jezika, v katerem je napisano, v celoti, temveč nastaja iz izbranega besedišča po dvojnih pravilih: po pravilih jezikovnega sistema, ki so splošna in obvezujejo vsako besedilo, in po pravilih poetike, ki so bolj relativna, odvisna od estetske naravnanosti dobe in avtorjevega osebnega odnosa do poezije in jezika nasploh in v vsakem primeru posebej. Od razmerja med obema vrstama pravil je odvisno, kakšne leksi-kalne in sistemske jezikovne prvine posamezno besedilo aktualizira, kako jih združuje in izpostavlja, se pravi: razmejuje in izkorišča kot združevalne in ločevalne kategorije ali signale.
0.1. Združevalni in hkrati ločevalni skladnik verznega pesemskega besedila je klavzula, verzni konec, ki je hkrati metrična in ubeseditveno kompozicijska kategorija. Kot metrična kategorija ločuje metrične enako- ali istorodno organizirane dele sporočila, verze, kot ubeseditveno kompozicijska pa jih povezuje med seboj na dva načina: horizontalno, glede na njihovo dejansko sosledje v besedilu, in vertikalno, glede na zvočne, gramatične in pomenske paralelizme in antiteze, ki izhajajo iz sporočilne in jezikovne naravnanosti in organizacije verzne enote v celoti ali/in jih na isti način vpisuje vanjo klavzula sama.
0.2. Drugo obliko druge združevalne funkcije, ki je, kot izhaja iz poskusa definicije, le relativno samostojna, vendar klavzulo zaradi organiziranega ponavljanja v besedilu najbolj opazno osamosvaja in si s tem zagotavlja v pesemskem besedilu posebno mesto, v metriki in poetiki pa poseben status, imenujemo rimanje, njeno vsakokratno realizacijo pa rimo. Rima je torej na zvočnih, gra-matičnih in pomenskih paralelizmih, ki izhajajo iz sporočilne uravnanosti pesemskega besedila, utemeljeno in uresničeno združevanje dveh ali več klavzul, verznih koncev od zadnjega dejansko ali metrično naglašenega zloga naprej. Najbolj opazna je realizacija zvočnega paralelizma, ki je povzročila podrobnejšo delitev rime na: rimo v ožjem smislu, asonanco in konzonanco. Ker klavzula in rima združujeta in ločujeta enako ali istorodno organizirane dele pesemskega besedila, dovoljujeta bralcu in raziskovalcu, da ju sprejema kot samostojni tekstovni enoti in v njunih mejah ugotavlja splošne in posamezne uresničitve leksikalnih in sistemskih prvin jezika in njihovo funkcijo. Naslednja stopnja je primerjanje rezultatov s stanjem v celotnem pesemskem besedilu ter v besedilih iste, podobne ali različne vrste in zvrsti s sinhronega in diahro-nega stališča.
0.3. Ta referat želi opozoriti le na izhodiščno možnost in jo, kolikor dopuščajo časovne in prostorske meje, uresničiti na Strniševih pesemskih besedilih, tipološkim in zgodovinskim primerjavam se odpoveduje, razen v primerih, ko je enaka ali podobna analiza že opravljena in so rezultati primerljivi.
1. Metrika Strniševe klavzule
278
1.1. Naglasna tipa Strniševe klavzule in njune moditikacije. V pregledanem gradivu se prepletata v slovenskem pesništvu najbolj običajna naglasna tipa klavzule: enozložna ali moška in dvozložna ali ženska in v čisti obliki ali modificirana na način, ki ga utemeljujeta metrična organizacija in ritmični tok verza in ga je, zgledovaje se pri ljudski pesmi, preskusila in uzakonila slovenska pesniška tradicijah Priložena preglednica upošteva vse v Stmiševih pesniških knjigah natisnjene verze, ne glede na to ali so rimani ali ne, in ne upoštevaje princip, po katerem se klavzule družijo med seboj.
Tabela 1
Iz preglednice je razvidno, da se dokaj izenačena distribucija ženskih in moških klavzul in njihovih regularnih modifikacij {1:3 in 2:4) po prvih treh zbirkah prevesi v korist moških in tudi modifikacije se zapletejo (poleg 1:3 in 2:4 še 1:4).
1.2. Ritmični slovar' Strniševe klavzule. Zaplet modifikacij je zaradi porasta moških klavzul razumljiv, ker klavzulo obvezujeta dve realizacijski ali ubese-ditveni pravili, ki jih je uzakonila slovenska pesniška tradicija:
fl] Besedna enota, ki uresničuje klavzulo, mora biti enako dolga ali daljša kot klavzula; BEk ^ K (klavzula je tedaj enotna in implicira gramatično in semantično povezovanje),
[2] naglasna enota (beseda z enklitiko), ki uresničuje klavzulo, mora biti enako dolga ali daljša kot klavzula: NEk^ K (klavzula je sestavljena, omogoča tako imenovano rimo preko besede in implicira zvočni način povezovanja),
in ker so besede tipa dom, slovo, govori, spregovori, ki realizirajo enotno moško klavzulo, v slovenščini redke. Priložena tabela želi ob primerjavi z Isačenko-vimi rezultati' prikazati, kakšno ritmično besedje se pojavlja v obeh čistih in modificiranih tipih Strniševe klavzule.
' Prim. razpravi Borisa Merharja »Frekventnost in vrsta moškega rimanla v slnvonski poeziji od Vodnika do moderne«, II. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1966, in »Se kaj o slovenski rimi«, Jezik in slovstvo, XI, 1966, str. 92 do 98, 129 do 133, 218 do 225 in 259 do 263, ter Bajčevo razpravo »O slovenski rimi«. Jezik in slovstvo, III, 1957/58, str. 193 do 196 in 247 do 255.
' Definicijo ritmičnega slovarja in njegovo aplikacijo na pesniško gradivo najdeš v razpravi »Slowiariska metryka poröwnawcza, Slownik rytmiczny' Cervenke Kopczyrtske, Pszczolowske, Sgallove in Slavova, PamiQtnik Literacki, 1972, zeszyt 2, str. 213 do 233. Iz nje je vzeto tudi označf^vanje nenaglašenega zloga s + in nenaglašenega z — v tabeli 2.
> Prvi štirje stolpci so vzeti iz Isačenkovega Slovenskega verza, Ljubljana, Akademska založba, 1939, str. 67.
279
Tabela 2
Porazdeljenost besed posameznih dolžin in naglasnega tipa potrjuje bralčevo izkušnjo in pričakovanje, njihova preoblikovana pogostnost pa je odvisna od distribucije tipov klavzul (tabela 1). Preglednica pa vendarle opozarja na dva problema:
1.2.1. Tudi žensko klavzulo sklepa naglašena enozložnica, ki je v takem položaju ne bi pričakovali:
(1) Tukaj ni zore, sonce v hipu vzide,/.../... in včasih se mu zazdi,/ da nekdo, ki ga sam ne vidi, tik za njim gre. (Inferno, pustinja, II| Odisej)
(2) Zvečer luna raste, raste j... j Jelenji človek skozi rdeč mrak gre. (Sanje leta, Jesen; Odisej)
(3) Sam ne veš, kako si prišel sem./ ...j takrat opaziš, da teikej podoknice... (Borilnica, I; Zvezde).
Primeri (1) do (3) so tipične metrično zapletene sestavljene klavzule: naglašena enozložnica, ki sklepa verz, je v neposredni soseščini naglašenega zloga in opozarja na dva metrična problema: na relativizacijo naglasa znotraj klavzule in stavčno fonetiko verza v celoti. Čeprav drugi problem presega temo tega referata, ne moremo trditi, da je relativizacija naglasa v klavzuli zgolj metričen problem: Morris Halle* definira kot metrično in realizacijsko relevanten maksimalno naglašen zlog. Maksimalno naglašen zlog je po njegovi definiciji vsak zlog, ki ga z leve in desne strani oklepata nenaglašena ali šibkeje naglašena zloga. Po tem pravilu ne moreta biti niti začetni niti sklepni zlog v verzu maksimalno naglašena. V vseh treh primerih gre za sklepni zlog verza: da bi klavzulo metrično uresničil, bi moral biti šibkeje naglašen kot zlog, kateremu sledi, šibkeje naglašen pa je že zaradi položaja v verzu. Pravilo, ki v primerih (1) do (3) velja, se izkaže kot nezadostno v naslednjih realizacijah moške klavzule:
* Morris Halle, On Meter and Prosody, Progress in Linguistics, Hague — Paris, 1970.
280
(4) Splazi se vanjo s težkimi koraki kot živ kip / .../ kakor bi v srcu gore zarjovel orjaški bik. (Infemo, Gora, II; Odisej)
(5)... in se je vrnil nazaj v krog senc,j... / in stopil naprej in razklenil p^st {Čelade, II; Zvezde)
(6) Gosenica je odšla spät: /iz njune hiše pride mladi krilatec... (Kraken, IIj Oko)
Tudi v primerih (4) do (6) si neposredno sledita naglašena zloga, o tem pa, kateri je močneje naglašen, ne odloča pozicija zadnje besede v verzu, temveč sintaktično razmerje med besedama, katerih naglašena zloga si v verznem koncu neposredno sledita: sintaktično in pomensko podrejena beseda je šibkeje naglašena kot nadrejena. Iz povedanega sledi, da realizacije klavzule v primerih (1) do (3) ne zapleta le neposredna soseščina naglašenih zlogov, temveč tudi sintaktično razmerje med besedama, ki jima zloga pripadata.
1.2.2. Na prvem zlogu naglašena štirizložna beseda lahko uresničuje enozložno ali dvozložno klavzulo:
(7) Nad njim se jasni svod neba, / kot ptič vrisne Seveinica. (Zemljevid, Igrače, II; Oko)
(8) A nevidna češerika j vidi ko magnetna igla, / kje cveti na nebu čista, f daljna sama Severnica. (Elementa; Oko)
Uresničitev klavzule je v obeh primerih odvisna od ritmičnega impulza celotnega verza: v izglasju trinaglasnega sintaktično orientiranega toničnega verza, ki se približuje amfibrahu, torej trizložnemu metričnemu vzorcu, z moško klavzulo, dobiva ista beseda drugačno metrično vrednost kot v trohejskem osmercu z žensko klavzulo in na drugačen način zapleta verzni konec*.
1.3. Združevanje klavzul. Zvočna osnova pri združevanju klavzul je v Stmiševi liriki ujemanje samoglasnikov v besednih in naglasnih enotah, ki klavzulo uresničujejo, od zadnjega dejansko ali metrično naglašenega zloga naprej, torej asonanca; primeri od (1) do (8) so pokazali dvoje: prvič — metrični naglas dovoljuje, da se ujemajo med seboj besedne in naglasne enote različnih dolžin in različnega naglasnega tipa; drugič — naglašeni samoglasniki, na katerih asonanca temelji, niso — kar zadeva dolžino, kvaliteto in intonacijo — identični. Priložena tabela želi ilustrirati prvo ugotovitev:
Tabela 3 — Združevanje raznozložnih besednih in naglasnih enot v asoniranih oarih klavzul
' Prim. v opombi 1 navedeni Merharjevi razpravi.
281
Nekoliko oslabljeni zvočni vtis Strniševe asonance, ki ga povzroča druga zakonitost, bogati pogosta spremna konzonanca in ustvarja okrepljeno, rimi v ožjem smislu približno asonanco.
Tabela 4 — Okrepljena asonanca — %
Iz preglednice je razvidno, da se zvočno bogati predvsem moška asonanca; bogatitev moremo razložiti s svoboščinami slovenske moške rime in z avtorjevo intenco, pisati verz, ki se od proze opazno razlikuje.
2. Gramatika Strniševe klavzule. Prevladujoča moška klavzula zahteva tudi smotrno obeseditev celotnega verza in predvsem smotrn izbor besede v njegovem koncu. Preglednica želi ob primerjavi z rezultati Dularjeve analize', iz katere so vzeti le podatki o umetniških besedilih in povpreček, ki je tu razumljen kot splošno verjetnostno stanje v jeziku, opozoriti na posebno omejitev pri izboru besednih vrst in njihovih oblik v tako oblikovani klavzuli:
Samostalnik
' Janez Dular, Zvrstnost slovenskega publicističnega ]e?lka, X, seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1974, preglednica na strani 46.
282
Zaimek
Prislov
Stevnik
Opazne razlike v pogostnosti posameznih besednih vrst so razumljive, ker primerjamo del pesniškega besedila z besedili podobnih ali sorodnih tipov v celoti; preseneča pa visoka frekvenca samostalnika, predvsem imenovalnika in rodil-nika: utemeljuje jo v slovenski literarni zgodovini že opisana in interpretirana Stmiševa poetika^. Imenovalnik v subjektni ali predikatni funkciji je v klavzuli dodatno znamenje Strniševe, predvsem nominalne ubeseditve pesniške situacije. Rodilniki, lastnosti in svojine nastopajo v vlogi dopolnila ali prilastka, torej opravljajo pridevniško funkcijo; v klavzuli ponavljajoči se genetiv negacije, naj gre za subjekt ali objekt, pa na zelo izpostavljenem mestu uresničuje Strnišev nihilizem^ ali neantizem'.
(9) Skoro v temnih krošnjah ne bo več spomina j na nek vetroven spomladanski dan. (Poletje ob ribniku. Mozaiki)
(10) Hodiš ob dolgih stenah in ne najdeš vrat, j ki drže v noč, polno dreves, živali, sanj. (Samorog, I; Odisej)
Zaradi pogoste moške klavzule so posebno uporabni množinski rodilniki dvo-zložnih samostalnikov ženskega in srednjega spola in ti so tudi najbolj pogosti (v povprečju: 6,24 "/o — ženski srednji pa 2,75%), ki konkurirajo moškim in srednjim edninskim rodilnikom s končniškim naglasom. Zaradi pridevniške funkcije samostalniškega rodilnika je razumljiva dokaj nizka frekvenca pridevnika in pridevniških besed. V klavzuli opravljajo ločevalno funkcijo, kadar so dopolnila, ali združevalno, kadar gre za enjambement. Podobno funkcijo opravljajo tudi osebne glagolske oblike. Prevladuje sedanjik, najbolj pogosta pa je tretja oseba ednine (v povprečju 12,31 %), kar pomeni, da klavzula, ki je usmerjena v asonanco, ne krepi in bogati le zasnove ali uresničitve metafore, temveč poudarja tudi ubeseditveni položaj: 1. oseba in kot 1. oseba pojmovana 2. sta zelo redki. Zaimenske in prislovne besede so redke, ker je klavzula usmerjena k ustvarjanju metonimičnega ali metaforičnega tkiva, ki prepleta pesniško besedilo.
' Prim. Boris Paternu, Strnišev Odisej, Problemi. 1963, št. 11, str. 970 do 978, Boris Paternu, Gregor Strniša, Slovenska književnost 1945 do 1965, Ljubljana, Slovenska matica, 1967, str. 190 do 197, Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva, 8, Maribor, Založba Obzorja, 1972, str. 244 do 251,
' Prim. Niko Grafenauer, Izjemna pesniška vizija sveta, Sodobnost, XII, 1964, prva knjiga, str. 175 do 1''8. ' Prim. Taras Kermauner, Prihodnost, ki je smrt in čas, ki je večno vračanje enakega; Izročilo in razkroj, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1970, str. 79 do 92,
283
2.1. Gramatični princip združevanja lilavzul. Ker je zvočni princip Strniševe asonance dokaj svoboden, je raznolik preplet besednih vrst in njihovih oblik, ki asonirane klavzule uresničujejo: ne obvezuje načelo čistega rimanja, zato so tudi sufiksalne rime redke. Strniševa asonanca najpogosteje združuje različne oblike samostalnikov (v povprečju 28,41 %; frekvenca narašča od Mozaikov k Očesu), samostalnik z glagolom (23,90%), iste oblike samostalnikov (10,88%), enake (4,15%) in različne (1,71%) glagolske oblike, medtem ko so drugi tipi združevanja redki. Gramatično identična skladnika asonance ustvarjata spremno metaforo:
(11) Čete črnih konjenikov j brez glasu mimo šip letijo, j Iz črnih šiljastih zvonikov / težke raglje v noč bobnijo. (Lutka, IV; Odisej). V primeru (11) drugi skladnik v obeh krepko asoniranih parih razvija v prvem zasnovano metaforično jedro ne le na osnovi videza in dejanja, temveč zaradi gramatične identičnosti. Gramatično raznovrstni asonirani klavzuli pa dodajata sporočili drugačno spremno razsežnost:
(12) Ta dežela je najlepša. / ... / pod to prstjo spi prva zvezda (Veseljak, V; Želod).
(13) Kot otrok se vzpne in zavrH./Glasba umolkne. Deklica zaniha-j in v vrtincu tiho padajočih kril/se zdi kot ozka, bela hiša. (Plesalka; Mozaiki).
(14) Crva ni. Crv je prsf/neznanske dlani, ki vrta v prsf (Organom, II; Oko).
V primeru (12) transponira asonanca pridevniški predikativ najlepša v epitet k samostalniškemu skladniku zvezda, v primeru (13) pa glagolska skladnika (zavrti, zaniha) vpisujeta dejanje v samostalniška (kril, hiša). Tudi odnos med ena-kozvočnicama prst (mase.) in prst (fem.) ni zgolj metaforičen, temveč poleg besednega dovtipa uresničuje stik med strniševsko pojmovanim prstom (je človekom) in prstjo (svetom).
Navedeni primeri opozarjajo na funkcijo gramatičnih kategorij pri oblikovanju spremnih pesniških postopkov v pesemskem besedilu. O njihovih vsakokratnih pomenih in razsežnostih pa odločajo slovarski pomeni.
3. Slovar Strniševe klavzule in asonance.
Iz frekvenčnega slovarja Strniševe klavzule in asonance, ki navaja v začetku gesla pogostnost leksema znotraj vseh rimanih parov v vseh zbirkah in v vsaki zbirki, v nadaljevanju pa pogostnost povezovanj leksema v osnovni in odvisnih oblikah z asoniranimi besedami v posameznimi zbirki, izberimo le gesli »sanje« in »svet«, torej leksema, ki sta pri oblikovanju Strniševega pesniškega sveta poglavitnega pomena:
SANJE (0,0185) Mozaiki (0,0437):
sanje (T mn; 0,0040) — pajek (I edn; 0,0040); sanj (R mn; 0,0397) — bršljan (I edn; 0,0040), dlan (T edn; 0,0040), kač R mn; 0,0040),
nanj (T edn; 0,0079), rän (R mn; 0,0040), skal (R mn; 0,0040), stražar (I edn; 0,0040), trav (R mn; 0,0040), žival (I edn; 0,0040).
284
Odisej (0,0401):
sanje (I mn; 0,0107) — kämen (I edn; 0,0027), mravlje (I mn; 0,0027), raste (0,0027), vstane (0,0027); sanj (R mn; 0,0294); gospodar (I edn; 0,0027), mrak (I edn; 0,0027), mrak (T edn; 0,0027), sadovnjak (T edn; 0,0027), sam (I edn; 0,0027), stran (T edn; 0,0027), teman (I edn; 0,0027), vrat (T edn; 0,0027), vrat (R mn; 0,0053).
Zvezde (0,0204):
sanje (I mn; 0,0163) — halje (I mn; 0,0041), jame (R edn; 0,0041), šepetanje (I edn; 0,0041), zate (T edn; 0,0041); sanj (R mn) — Predpomläd (I edn; 0,0041).
Želod (0,0053):
sanj (R mn;) — žival (I edn; 0,0053). Oko (0,0061):
sanj (R mn; 0,0061) — čaj (T edn; 0,0010), kapitan (I edn; 0,0010), sam (I edn; 0,0020), šal (R mn; 0,0010), večernica (I edn; 0,0010).
SVET (0,0332)
Mozaiki (0,0119):
svef (I edn; 0,0119) — meč (I edn; 0,0040), (iz) nje (R edn; 0,0040), rdeč (I edn; 0,0040).
Odisej (0,0160):
sveta (R edn; 0,0080) — angela (R edn; 0,0027), levnjäk (I edn; 0,0027), snega (R edn; 0,0027); svet (T edn; 0,0080) — gre (0,0027), mest (R mn; 0,0027), vode (R edn; 0,0027).
Zvezde (0,0163):
sveta (R edn; 0,0163) — moža (R edn; 0,0041), oblak (I edn; 0,0041), snega (R edn; 0,0041), zmaj (I edn; 0,0041).
Želod (0,0426):
svet (I edn; 0,0106) — bled (I edn; 0,0053), rek (R mn; 0,0053); sveta (R edn; 0,0213) — gora (R mn; 0,0053), neba (R edn; 0,0106), tja (0,0053); svet (T edn); — rek (R mn; 0,0053): (po) svetu (M edn;) — (po) snegu (M edn; 0,0053).
Oko (0,0474):
svet (I edn; 0,0071) — cvet (I edn; 0,0010), dlanem (D mn; 0,0010), peres (R mn; 0,0010), sneg (I edn; 0,0010), šume (0,0010), zvezd (R mn; 0,0010), žive (0,0010); svefd (R edn; 0,0283) — dlan (T edn; 0,0010), dlan (I edn; 0,0020), dlan (T edn; 0,0010), doma (0,0010), ima (0,0020), jam (R mn; 0,0010), mesa (R edn; 0,0010), morja (R edn; 0,0030) neba (R edn; 0,0050), okenca (T mn; 0,0010), opica (I edn; 0,0010), postelja (I edn; 0,0010), sam (0,0010), prisesam (I edn; 0,0010), sap (R mn; 0,0010), skal (R mn; 0,0010), stran (T edn;
285
0,0010), vrat (R mn; 0,0010); sve« (T edn; 0,0121) — (na) dlaneh (M mn; 0,0010), gre (0,0010), klešč (R mn; 0,0010), klef (T edn; 0,0010), let (R mn; 0,0030), marjonet (R mn; 0,0010), srce (1 edn; 0,0010), ve (0,0010) (v) zobeh (M mn; 0,0010), zvezd (R mn; 0,0010).
Medtem ko frekvenca leksema sanje v Strniševih asoniranih klavzulah od Mozaikov k Očesu pada, od zbirke do zbirke narašča pogostnost leksema svet: podrobna semantična razlaga posameznih parov bi pokazala, kako se oblikuje prav v območju asonance Strniševa pesniška naravnanost od ugotavljanja zakritega smisla sveta do njegovega razkrivanja.
4. Sklep. Asonanca se kot metrična konstanta Strniševih pesniških besedil podreja uresničitvenim pravilom slovenskega rimanja, ki ga je uzakonila tradicija, jih mestoma sintaktično zapleta in bogati in se v okviru metričnih pravil približuje popolni in nepopolni — v večji meri moški kot ženski — rimi v ožjem smislu. Kot zvočna konstanta se vključuje v zvočno strukturo celotnega verza, se bogati s soglasniškim stihom in se tudi po tem tiru približuje rimi v ožjem smislu. Ker je zvočno dokaj svobodna, je ne obvezuje gramatična, predvsem morfološka determiniranost, temveč se v večji meri podreja sintaktičnim zakonitostim. Ker združuje gramatično in semantično raznorodne izraze, po principih Strniševe osebne poetike oblikuje nova metaforična in miselna jedra, jih na glasa in izpostavlja.