461
Ledene rože
Tone Kuntner
TO JE TOREJ
To je torej tisto življenje, ko si sam svoj gospod, ko si postavil svoj dom, pa vendar nisi doma, ko imaš vse in ničesar nimaš, ko vse bolj udobno živiš in vsak vse bolj zase živi in drug mimo drugega, ko sprejemati ni več radost in ko dajanje ne polni srca.
To je torej tisto življenje,
ko si dospel,
kamor si hotel dospeti
in nimaš več kam hrepeneti.
To je torej tisto življenje, ki ga moraš do kraja živeti.
462
Tone Kuntner
ODVADITI     Odvaditi se moram človeških navad. SE MORAM     Gozdna živad, ki najdeš pot skozi temo, daj mi svoj živalski čut, ptice, dajte mi svoja krila, nori veter pomladni, daj mi svojo norost, sanjavi oblaki, ki plavate nad zemljo visoko, naj moje misli plavajo z vami, divje vode, ki nebrzdano hitite, vzemite me s seboj . . . Naj moje oči gledajo z vašimi očmi, naj moja ušesa slišijo, kar slišijo vaša, naj moja usta govorijo vaše besede.
Naj me zapusti razum človeški,
s katerim ljudje urejamo svet
in s katerim hodimo po tem svetu.
ODHAJAMO Odhajamo iz svojih krajev, kamor kaže zdrava pamet, kamor hrepenenje žene;
da bi bolj lepo živeli, da bi več blaga imeli, da bi se rešili spon, ki vežejo roke in misli. —
Pa ne živimo po pravih merah, pa ne živimo v pravih domovih, pa ne živimo s pravimi ljudmi. . .
Srce se v prsih nam suši.
TREBA BO SPREGOVORITI
Treba bo spregovoriti.
Treba se bo odločiti za strmino v ravnini, za globino v plitvini; v mir za nemir,
463                                                                                                             Ledene rože
za mir v nemiru, v redu za nered, za red v neredu;
in dvom vsaditi v vašo resnico in v našo resnico, v tvoj prav in v moj prav
in tisoč ljudem tisoč poti odpreti in v srcih razklanih nevero zatreti.
NEKAKŠEN     Nekakšen vrag je v tebi,
VRAG     da neprestano v živi ogenj drezaš, da svetlobo iščeš v temi, da ljubiš prepovedane reči; da dvomiš v nedvomno, da verjameš v neverjetno, da segaš za nedosegljivim in to življenje na zemlji živiš, da bi videl nevidno in slišal neslišno in razumel nerazumljivo .. .
Nekakšen vrag je v tebi,
da ne odnehaš preizkušati
trdnosti glave in zidu
in se ne vezeš z vezanimi
in ne vdajaš z vdanimi
in ne ponižuješ s ponižnimi —
in ne odhajaš z odhajajočimi,
temveč ostajaš — z vsem — in navkljub vsemu.
ZA VSAKO    Za vsako skrito gnezdeče veš,
SKRITO    za vse moje ptice, GNEZDEČE    za njihova rojstva, za njihove smrti.
Za vsako trhlo vejico veš, za vsak bolan list, za vsak jalov cvet...
V koreninah mojih živiš, v vsakem vlaknu mojega bitja. In konec tvoje ljubezni je moj konec.
KAJ SE JE                     Prišla si
ZGODILO                     od daleč
in od nekdaj
v svoji najčudovitejši lepoti.
Kaj se je zgodilo
s teboj?
Kako si govorila,
ko ni bilo mojih ust,
kako si gledala,
ko ni bilo mojih oči,
kako si dajala
in jemala,
ko ni bilo mojih rok?
Kaj si počela v najini hiši
brez mene?
•
464
465
Ledene rože
TAKO SI    Tako si prišel na izsušeno polje, PRIŠEL    ki je bilo nekoč lepota in obilje sveta.
Prej nisi videl v polju mrtvih ptic, prej nisi videl teh razpok in kamnov, kot bi jih bil nasejal in prej tudi nisi žeje srca poznal.
Ostal si pod vedrim nebom brez upanja. Pridite, črni oblaki! Pridite!
KAKO BI TE MOGEL
Kako bi te mogel tu pozabiti, na koncu sveta?
Kako bi mogel
tu pokopati
vse tvoje in moje
nemrtve reči;
in najina
velika pričakovanja,
poljube,
obljube
in šepetanja
v tihih nočeh,
ko si še rekla, presrečna vsa, da bi šla z mano na konec sveta.
VSE SANJE
Vse sanje
sva sanjala skupaj
in rekla si mi
dobro jutro,
ko je prišlo jutro.
466
Tone Kuntner
Živela sva eno resničnost in rekla si mi lahko noč, ko je prišla noč.
Vse tvoje
je bilo moje,
In rekla si
ljubi moj,
ko sva se ljubila.
KO SEM REKLA Ko sem rekla, moje je tvoje, sem rekla tudi tvoje je moje.
Ko sem rekla, dragi, poišči me, sem rekla tudi poljubi me.
Ko sem rekla, ljubi, pobožaj me, sem rekla, ljubi, vzemi me.
Pa nisi, dragi, ničesar razumel. Tudi jaz te že skoraj ne ljubim več.
MOJA HIŠA    Moja hiša razpada, (razžira jo čas), da ni več streha človeku, da ni več sanjam zavetje. Ali je to še moja hiša?
467
Ledene rože
Moji bratje živijo daleč od domačije, daleč drug od drugega in vse bolj daleč od sebe. Ali smo še bratje?
Moja dežela se duši
v dimu in v lažeh,
da ubija upanje
v rastlinah in v ljudeh.
Ali je to še moja dežela?
Moji prijatelji odhajajo
iz moje dežele —
ali se vdajajo tokovom
umazanih rek.
Ali smo še prijatelji?
(Iz zbirke »Ledene rože«, ki bo kmalu izšla pri založbi Obzorja v Mariboru)