Jož. Bekš: Oda. — Mira: Zadnji spev ... — Duša je poromala...
369
moreš od nas, ali ne moreš? ... In prihajali so in bilo jih je več in več ... Potem pa so zopet izginjali . . .
Emil se je ozrl skozi okno. Mimo so bežala drevesa, visoka in košata, in grmi so begali pred njegovimi očmi. Tam v daljavi je vstajalo solnce izza gor, in njegovi žarki so zlatili nebni svod in hiteli na vrhove sinjih gor ter se spuščali nalahko v nižine. Poljana je bleščala biserov, in njeno cvetje
se je nagibalo od dihov jutranje sapice. Ves oživljen je bil gozd tam v bližini, in iz tisoč grl so se glasile jutranje pesmi.
Tudi v kupe so šinili solnčni žarki in obsejali bledi Emilov obraz. Sinili so v njegove rjave oči, poljubili so njegove temne lase, in igrali so se z njegovimi lici. Bilo je videti, da ga hočejo razvedriti s svojo radostjo ... Ali v njegovi duši je bilo temno in bolno . . .
Oda.
Ladona prečista, brezmadežna, pred Tabo trepeče lučka, pred Tabo moja duša trepeče, k Tebi svoje vzdihe pošilja, kadar solnce nebeško vstaja, kadar zemljo objema noč . . .
)omrak že perot razpenja, solnce padlo je v morje, le tam v dalji, sinji dalji še goram vrhovi rde . . .
Madona, Kraljica ovenčana
z rožami svetega majnika,
daj mi ljubezni in daj mi sovraštva!
Ljubim naj vse, kar je Tvojega,
vse naj sovražim kar mojega
nekdaj je bilo, Madona!
Jožef Bekš.
Zadnji spev...
Zadnjič naj oko mi splava — preden ločim se odtod — tjekaj k goram, lepim goram. kot nekoč, v mladosti god . . .
In v pomladno noč tihotno naj zveni kot v zornih dneh spev miloben, spev žaloben — zadnji spev na rodnih tleh . ..
Mira.
Duša je poromala...
Noč se k zemlji je sklonila in ji dahnila poljub —; zemlja v snu je zadrhtela, in pospal je svetni hrup . . .
Duša moja pa na krilih je poromala odtod — daleč, daleč tja čez gore jo zanesla je perot . . .
Zrla tam je srečne kraje, blagih sap čutila dih, zrla tudi je — gomile in zaplakala ob njih . . .
Mira.
„Dom in Svet" 1902, št. 6.
24