Dvaindvajset življenjskih pomladi pesnika Josipa Murna-Aleksandrova ni bilo domala nič pomiadnih: prva delinjska leta nezakonskega otroka v Zadobrovi in drugje pri rednikih, šoianje socialnega zapostavljenca v Ljubljani in na Dunaju ter pobeg v mračno sobo — zaboj v 2. nadstropju cukrarne, kratki trenutki sreče v naravi — tudi na Kodeljevem, v Štepanji vasi, na Fužinah — in: konec, sredi sanj o lepoti in hrepenenja po sreči.
Disonance časa, hitre spremembe razpoioženja vse do pesi-mizma, pa preprostost in občutnost tragične osebnosti so bo-trovale tudi Murnovim socialnim pesmim. Redke so, a toliko značilnejše zanj. Naj v njegov spomin obudimo pesem...f .^ ¦¦r
VERZI
Če tepe te usoda, skioni tilnik više! Ne beži ko deseti brat iz rojstne hiše, obup, brezdelica in mrak s teboj — a sam najhujši si sovražnik svoj. Trpi le, kdor se sam uslužno klanja, volka od staje pa pastir si naj odganja! In brez moči je, kdor ob prošlosti živi, nikdar ne oni, ki kljubuje in stoji. Res, Ijubil molk bi in življenje mirno in Ijubil bi naravo in planoto širno — no, drag mi tudi je obup in boj, vihar in blisk in tema nad menoj!