ANDREJ ŽEROVNIK,
IZ VAS PRI MEDVODAH
RAD Bl IMEL ŠE ENKRAT 50 LET
»HEJ FANTEK, veš morda, kje je številka 18?« sem povprašal pobiča, ki je ob cesti skozi Vaše natepaval kruh z marmelado.
»Plosim ?«
»No, poznaš morda Zerovnikove?«
»Ja.«
»Kako se pa pride do njih?« sem le posku-šal priti do prave informacije.
»Najplej pejte po cesti na desno, plva je hiša iz Idečih ceglov, pol je še ena, pol je pa Zelovnikova.«
No, pa niti ne bi potreboval takšne podrob-ne razlage, saj sem že od daleč zagledal mo-gočno gospodarsko poslopje, ki se ga z desne strani drži obnovljena stanovanjska hiša.
»Dober dan, saj tu stanuje Andrej 2erov-nik?« sem se sklonil skoz; majhna vrata v hlev, kjer sem zagledal starega možaka.
»Ja, samo sedaj ga ni doma,« se je nasmeh-nil in se naslonil na vile. »Saj iščete mojega sina, ne?«
Kar razveselil se je, ko sem mu povedal, da bi se rad pogovoril z njim, nekdanjim go-spodarjem Žerovnikove kmetije, ki še danes velja za največjo tod okoli.
»Koliko ste pa stari?« sem ga vprašal in pri tem skušal sam uganiti, koliko križev že nosi. No ja, kakšnih 65 bi mu že prisodil...
»84 bom kmalu izpolnil,« je kar malo po-nosno odrezal. »Moja mati je 86 let dočakala, stari oče pa kar 95 ...«
Najprej se mi je zdelo, da sem preveč tiho vprašal, saj imajo stari ljudje navadno težave s sluhom. Pa ni bilo treba, možaku sluh še kar dobro služi in tudi sicer nima nobenih te-žav z zdravjem. Samo oči pravi da ga včasih bolijo in pa zebe ga rado ...
»Takrat v Rusiji je bilo pa ravno narobe. Vsi so se tresli od mraza, samo jaz ne,« se je zasmejal stari Žerovnik. Očitno je zašel na svojo priljubljeno temo pa sem ga še malo vzpodbudil: »A v Rusiji ste bili, kako pa je bilo tam?«
»Tri leta sem bil. Ujeli so me, potem sem pa   pri   kmetih delal. Ležali smo tako v neki
jami, ko nenadoma zagledara Rusa in namerim puško vanj. Gledala sva se tako nekaj časa, potem me je pa ta začel nagovarjti, naj spu-stim puško, da mi v Rusiji ne bo slabo... Pogledal sem naše oficirje — vsi so že metali orožje na kup. No, sem ga pa še jaz. Ko so nas odpeljali, so začeli naši od nekod streljati po nas. Mene je krogla samo oplazila, kot bi me pičil brencelj. Kaplar pa je kar pošteno zacvilil, ko ga je podrgnilo. Pa sem mu kar privoščil, saj se mi je zameril takrat, ko me je s palico ...«
»Kako ste se znašli potem, pri kmetih?«
»Veste, da mi ni bilo hudega. Izdajal sem se za Poljaka in kar dobro delo so mi dajali. Zamenjal sem nekaj srebrnikov po 5 kron, ki mi jih je dala mati s seboj. Sam sem ji naročil naj mi da samo srebrne denarje, da bom lažje menjal, če bom ujet,« se je zvito zahahljal Zerovnik. »Se domov sem prinesel nekaj rub-ljev...«
Sedla sva na vreče umetnega gnojila, ki jih je mladi gospodar zložil v kotu shrambe za stroje.
»Tu je bila včasih moja kamra, sedaj so me pa gor preselili. Mašine bo imel tu notri,« je Zerovnik pokazal na sledove beleža v enem delu shrambe.
»Kdaj ste pa prepustili posestvo sinu?«
»Kakih 14 let bo že. Sedem hektarov ob-delovalne zemlje sem imel in 13 ha gozda, no, sin je pa še nekaj priženil. Tako so me privi-jali z davkom, da sem raje odnehal. Na, sem rekel, gospodari ti, ali pa bom dal v zadrugo. Ja, moram reči, da je kar dober gospodar, to mu je treba priznati. Traktor si je kupil, sedaj pa zida garažo, menda si bo omislil tudi avto ... «
»Kaj pa vi?«
»No, saj mi nihče nič ne reče, da moram delati pa yseeno kar rad pobrkljam v hlevu, počedim okrog hiše. Veste, da me mlada ne bi postrani gledala. Včasih sem zaslužil še kaj s konji, traktorja pa ne znam voziti. Ljudje me imajo radi, kadar pridero v gostilno, mi dajo za dva deci, jaz jim pa pripovedujem, kako je bilo takrat v Rusiji.«
»Vi imate še enega sina, ali ne?«
»Ja, ta je pa filozof, tu gori stanuje.« Po-kazal je na lesen strop skednja. »Tudi njemu sem ponujal kmetijo, pa se mi je samo smejal.
»V Rusiji je bilo kar fletno.«
Zelo je učen, toda delati noče, že nekaj let ni v nobeni službi. Pravi, da ima dovolj za življe-nje... No, saj tudi je samo kruh in čebulo — pa mleko včasih!
»Berete morda kakšen časopis?« »Oja, »Kmečki glas« rad prebiram, pa »Javno tribuno« tudi, če mi jo prinesejo. §e najbolj me zanima politika. Toliko zanimivih reči se dogaja po svetu, da človek kar težko dohaja...«
»Bi sedaj hoteli imeti ponovno 20 let?« »Ne, 20 pa ne. Vsaj 50, ravno toliko, da bi bil »frej« vojaščine...« se je veselo zasmejal stari Zerovnik in si popravil klobuk, da bi mu na slikj bolj korenjaško stal. Povedal je še, da je slikanja vajen, saj je že v reklami na-stopal, na televiziji.
84 let je res visoka številka, toda staremu Zerovniku nikakor ne pristoja... Zdi se, kot bi čas pozabil na korenjaka, ki je nekoč ju-načil po Rusiji, danes pa zabava ljudi s svo-jimj zgodbicami.                      Zlatko ŠETINC