Dr. Stanko Gogala: Tetnelji obče metodike Slovenska Šolska Matica ie v svojih publikacijah za leto 1933. izdala kot VIII. zvezek »Priročne pedagoške knjižnice« obširno delo našega znanega pedagoga dr. Stanka, Gogale: »Temelji obče metodike«. Izbiro naslova, ki je za nas nekaj novega, utemcljuje pisatelj z razliko med predmeti, ki oblikujcjo mlado duševnost in jo vsebinsko bogate — torej med vzgojnimi in izobrazbenimi dobrinami — ter med človekom, ki mu je dclo vzgajanja in izobraževanja zaupano (vzgojitelj, učitelj) odnosno namenjeno (gojenec, učenec). Pod »metodiko« razumeva dr. Gogala oni del praktičnc pedagogike, ki se bavi z osebnostnimi temelji pedagoškega dela za razliko od »didaktike«, ki jo zanimajo izobrazbene in vzgojnc vrednote same, njihovc predmetne posebnosti iin; zakonitosti ter zahteve, izvirajoče iz njih na naše dclo. V uvidevanju, da ima metoda svoj izvor v osebi, kj po njej dela ter se v njej tudi izraža, da je torej po svojem bistvu nekaj enkratnega in osebnega,, razmatra avtor v svoji knjigi vse pedagoško delo pod vidikom človeka, njegove sposobnosti pomaganja in posredovanja na eni ter sprejemanja in usvajanja na drugi strani. V smislu Vebrove analitične psihologije. ki loči dosledno samo doživljanje od njegove vsebine (n. pr. samo predstavljan.je od tega, kar si predstavljam) razlikuje Gogala dvoje vrst pedagoškega dela: vzgajanje in izobraževanje. Poslcdnje mu je vsebinsko bogatenje duševnosti. a .njegov rezultat, izdbrazba, vsebinsko bogastvo, dočim razumeva pod pojmom vzgajanja prebujanje, ra«vijanje in stopnjevanje kot tudi oblikovanje spcsobnosti za osebno in pristno doživljanje, a vzgojo (odn. vzgojenost) imenuje to sposobnost samo. Tako- se deli knjiga v 3 glavna poglavja: I. govori splošno o metodi. II. se posveča metodiki izobraževanja. III. metodiki vzgajanja. V ta poglavja uvajajo čitatelja »Uvodne misli« in kratka razprava o praktični pedagogiki, ki predmetno določa to panogo občc pedagogike iz njenega odnosa do 'teoretične pedagogike, do splošne kulture in raznih znanstvenih disciplin kot iz kratke predhodne analize samega pedagoškega dela. Zaključno govori pisatelj o razmerju izobrazbe in vzgojc ter podaja s tem nekako sintezo našega dela pri vzgajanju in izobraževanju človeka. V 2 aksiomih izraža njuno medsebojnost in odvisnost. Velik del vsebinc tvorijo temcljite in globoke analize izobrazbenega akta in vzgojncga procesa, kot je sploh posebnost dr. Gogalovega pedagoško - književnega dela v njegovih analizah, po katerih postajajo njegove razprave žalibog mnogim težko dostopne, a ki vodijo do finega razlikovanja na videz enotnih ali podobnih pojavov in pojmov v ipedagogiki in pc> njem do globljcga razumcvanja pedagoških problemov. Ob analizi izobrazbenega akta in vzgojnega procesa se nadajejo dr. Gogali analogno do dve glavni stopnji odn. fazi izobraževanja in vzgajanja: zunanjega in notranjega prisvajanja, ki ga sledi v razvoju preko duševne asimilacije do kritične in pravilrrostne dejavnosti in končno do sproščenega, doživljajno pristncga in osebnega osvajanja. Analizam priključuje metodiko teh poedinih stopenj vzgojnega in izcbrazbenega dela. Posebno zanimivo je poglavje o vrstah vzgoje glede na kulturne vrednote, za katere je oziroma za katere naj bi postala gojenčeva duša »vzgojena«, to se pravi sposobna, da jih pristno in osebno doživlja. Dr. Gogala razlikuje tako gospodarsko, umetnostno, politično, narodnostno, e!tičrio, osebnostno, socijalno, znanstveno in etično vzgojo, ki naj bi jih postal po možnosti deležen vsak človek. kot naj bi vzgajanj« vzbujalo, razvijalo in oblikovalo vse človekove sposobnosti za pristno in živo osebno in rcsnično doživljanje vsega, kar je za njega kot človeka t. j. kot duhovno in kulturno bitje vredno.