Rinaldo Rinaldini. Zanimiva roparska povest. Po raznih virih spisal Silvester KI. K. k. Studienfaibliothek Laibach 0Z0Qtf S'O JO V Ljubljani 1907. Založil in prodaja Anton Turk, knjigar. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. I. Rinaldinijevo rojstvo. alokatera zgodovinsko važna oseba, ki je mnogo storila v prid svoje domovine ali v prid človeštva sploh, je dosegla med ljudstvom toliko slave, ali bolje rečeno zanimanja, kakor glavar apeninskih roparjev Rinaldo Rinaldini. Okrog njegove osebe si je ljudstvo spletlo na podlagi bujne domišljije, sosebno pa na podlagi dejstva, da je glasoviti bandit jemal samo bo¬ gatim in podpiral uboge, celi venec raznih legend o njegovem delovanju in življenju, kakor tudi o njegovem rojstvu. Pripovedovalo se je, da je bil sin laškega princa, a so ga iz sovraštva do njegovega očeta uropali že kot malo dete in je potem na deželi vzrastel kot pastir. Ker mu pa plemenita kri ni dala miru in se mu življenje kot pastir ni dopadalo, pobegnil je v gore Apenine, se pridružil roparski četi, kjer je kmalu dosegel toliko vpliva, da so ga roparji prostovoljno izvolili svojim glavarjem. Toda kdo bi našteval dolgo vrsto izmiš¬ ljenih legend, ki so imele in še imajo med 4 laškim preprostim ljudstvom edini ta namen, da so se pripovedovale in se še pripovedujejo v zabavo. Umljivo je, da se vedno bolj in bolj nagibajo od istine in da se oseba glasovitega roparja slika veliko idealnejše, nego je v resnici bila. Take legende imajo pa tudi drugi narodi o svojih glasovitejših roparjih in premnogokrat je dovolj, ako se zna dotienik le dalje časa na zvijačen način umikati roki pravice — in že ga preprosto ljudstvo slavi kakor junaka in mu pripisuje lastnosti, katerih ni nikdar imel. — Mali Jakob, poznejši glasovih ropar in glavar Rinaldo Rinaldini, je bil že v svoji zgodnji mladosti vzrok, da sta se stariša, sivi in že črez šestdeset let stari Jakob Bantolino in njegova komaj osemnajst let stara, lepa žena Leticija, vedno prepirala. Mlada mati je ljubila lepo dete črez vse, a stari in sivi oče je sovražil lepega in prebrisanega dečka in je svoje so¬ vraštvo kazal pri vsaki priložnosti. Oče pa je tudi skoraj imel vzrok, da je kazal svoje sovraštvo. Takoj po poroki namreč je moral kot kapitan in poveljnik velike ladje na povelje genoveške ljudovlade iti nad afri- kanske morske roparje, ki so kaj radi napadali bogato obložene ladje genoveških trgovcev in jim delali ogromno škodo. Kapitan je izostal več kot tri leta. Ko se je vrnil domu, se ga zvesta ženka še ni nadejala in ko je vstopil v D hišo, našel je mlado Leticijo pri čudnem opravku: dojila je dete, ki je imelo še le nekaj mesecev! Kako sta se oba zakonska pogledala, si lahko sami mislimo. Mlada mati se je grozno prestrašila, da je drgetala po vsem telesu. Staremu gospodu in očetu pa se je z obraza bralo, kako kuha jeza, žolč in ljubosumnost v njem. Je pa tudi lahko kuhala, ker je dobil dediča na način, kakor dobe taščice, penice, pastaričiee, palčki in druge drobne ptice svojega velikega mladiča, ker jim je kukavica natihem znesla svoje jajce v gnezdo. Mlada mati je bila prva, ki se je otresla nadležnega presenečenja in sicer se ga je otresla tako naglo, da bi kaj tacaga nihče ne bil verjel pri tako mladi ženici. Bila je pač lahkoživa Italijanka. Še predno si je mogel stari gospod izbrisati z obraza že več kot nenavadno začu¬ denje, še predno je mogel staviti vprašanje, na kak način, odkod ali kje si je preskrbela brez njegovega dovoljenja, brez njegovega vedenja otroka, začela mu je že pripovedovati na svoj lahkoživ način — da ga je imela za norca, spo¬ znali bodo dragi čitatelji sami — tako-le: „Da, da — čudiš se, moj ljubi možek, kako pridem kot začasna vdova k otroku! In glej, še sama dojim lepo dete! Le poslušaj, kaj se mi je izvanrednega pripetilo. Kakor veš, pride 6 se z našega vrta — prej sem rekla najinega vrta, ker sva bila dva, a zdaj smo trije — na goro, raz katero se ne vidi samo velika naša okolica, ampak se vidi tudi morje s svojimi ladjami in čolni, ki se vračajo in odhajajo. Ker mi je bilo za teboj, moj ljubi možek, zelo dolg¬ čas — veruješ mi lahko, da od dne do dne bolj in bolj — hodila sem vsak dan na to goro in gledala, kako odhajajo in prihajajo ladje. Toda zastonj sem čakala one ladje, ki bi te imela prinesti nazaj. Res se je mnogo doma¬ činov vrnilo domu, a tebe nikdar ni bilo med njimi. Naposled se me je skoraj lotil obup, ker sem mislila, da se ti je gotovo pripetilo kaj žalega, da si se potopil in sem bržčas postala nesrečna in zapuščena vdova. In ta zapuščenost mi je delala največ žalosti; mlad biti in sam — po¬ misli, moj ljubi možek, kako je to hudo! Ko sem tako sedela nekoč — od tega časa bode bržčas ravno nekaj črez eno leto — vsa žalostna in zamišljena na gori in gledala, ali se bodeš vrnil ali ne, začelo je naenkrat snežiti. Kako sem se začudila nad to naravno prikaz¬ nijo, ki je pri nas bolj redko videti kakor bela vrana med črnimi. Vsled prevelikega začudenja sem odprla oči prav na debelo in usta prav na široko in — misli si, moj ljubi možek — dobila sem usta polna snega in zadnji je moral gotovo biti blagoslovljen, ker sem se kmalu potem ču- 7 lila v drugem stanu. Da je bil blagoslovljen, sem si mislila, ker je padal z neba. Po minoli določeni dobi sem porodila sinka, lepega in belega, kakor je bil takratni sneg. Toda dolžnosti do tebe, moj ljubi možek, nisem celo nič poza¬ bila in sem dala sinka krstiti na ime Jakob, ker imaš to ime tudi ti. Upam pa, da bodeš le¬ pega dečka ravno tako vroče ljubil, kakor ga ljubim jaz.“ Čeprav ni prevarani mož o celi dogodbici verjel niti besedice in bil prepričan, da ga dobra ženka na prav neroden način prijema za nos, vendar je požrl hudo jezo, ker se je bal, da bi se znala soseska povrh še norčevati ž njim in ga zasmehovati. Premagal se je torej in naredil obraz, kakršnega je ravno mogel. Vendar pa je natihoma premišljeval, kako bi se maščeval in čim večji je postajal deček, tem večje je posta¬ jalo tudi kapitanovo sovraštvo do njega; na¬ posled ga že videti ni mogel več. Mati, ki je spoznala, kako mož sovraži dečka, je bila sicer zelo žalostna in v vednih skrbeh, nasprotno pa je še hvalila Boga, da je imela mir pred možem in čeprav je že ni gledal ravno prijazno, vendar ji nikdar ni nič očital in se delal, kakor bi ji bil verjel namišljeno prigodbico. Tudi ona je molčala, čeprav se ji je včasih težko zgodilo, ako je videla, kako sovraži mož njenega ljubljenca. 8 II. Kapitan odpelje dečka. Deček je postal deset let star; mati je svojega ljubljenca ljubila tako, da ga je imela vedno okrog sebe. Kako se je torej začudila, ko stopi nekega dne mož pred njo in ji reče, da bode za nekaj dni odpotoval v Milan in bode vzel mladega Jakoba seboj; rekel je, da tiči deček vedno med štirimi stenami in je že zadnji čas, da pride malo med svet in si ga nekoliko ogleda. Starec je govoril tako odločno in suho¬ parno in ji razlagal svoje nazore o dečku tako odločno, da se mati — čeprav ji je neka po¬ sebna bojazen radi dečka zasedla srce — ni upala ustavljati in je nehote privolila v moževo zahtevo. Odpotovala sta torej oba. Mož je izostal z dečkom štiri tedne, toda ti tedni so se zdeli obupani materi veliko daljši od onih let, ko je izostal mož od doma. Kdo pa popiše njen strah in njeno obupanost, ko se mož vrne domu, pa brez dečka. Bila je tako presenečena, da se je morala vsesti na stol in zdaj je še le vprašala s tresočim glasom: „Za sveto božjo voljo, kje pa si pustil mojega ljubega Jakoba? Povej vendar!“ „Saj res — da, Jakoba! Toda glej, naj ti nekaj povem. Moja pripovedka je skoraj ravno 9 tako čudna, kakor je bila tvoja takrat pred desetimi leti.“ Kapitan je govoril celo mirno in resno in je nadaljeval: „Glej, moja ljuba ženka, še pred nekoliko dnevi sem te imel na sumu, da si me hotela radi dečkovega poroda varati in da je bilo vse, kar si mi takrat pripovedovala o blagoslovljenem snegu, le gola domišljija. 11 „No — in zdaj?" vpraša prestrašena žena z zamolklim, skoraj hreščavim glasom. „Zdaj sem popolnoma prepričan, da je vse od pičice do pičice resnično, kar si mi pripo¬ vedovala. Le poslušaj! Pred nekoliko dnevi sva šla z dečkom skozi ozko dolinico, v katero je ravno z vso močjo pripekalo opoldansko solnce. Pa glej — ubogi Jakob se je nakrat začel tajati in predno sem ga mogel zanesti v senco, se je bil že popolnoma izpremenil v vodo. Zdaj po¬ polnoma verjamem, da je nastal iz snega, ker mi je njegova izprememba morala utrditi to vero." Starec je prenehal in mirno obstal pred ženo. Ta je v obupu vila roki in ni mogla iz- pregovoriti niti ene besedice. Mož pa jo je začel z resnim obrazom tolažiti: „Da, da — moja ljuba ženka, to so čudne naravine prikazni! Ali nisi ti takrat rekla tudi tako? Seveda — pri čudnih naravinih početkih moramo biti pripravljeni tudi na čuden naraven konec! Sicer pa mislim, da se ti zdi moja pri- povest resnična, ker tudi jaz pred desetimi leti 10 celo nič nisem dvomil nad tvojimi besedami. Vidiš, in to je zakonska vzajemnost." Leticija si možu ni upala ničesar odgovoriti. Govoril je preveč resno in odločno in ker ga je dobro poznala, ga ni hotela dalje izzivati. Edino premišljevala je, kam bi bil mož dal dečka, kje je zdaj in kako se mu godi. Moža vprašati si ni upala nikdar. Ko pa je ležal kapitan na smrtni postelji, prosila ga je z obupno sklenjenima rokama, naj ji vendar zdaj v zadnjem trenotku pove, kje se nahaja 'njen otrok. Na njeno obupno vprašanje je bolnik še enkrat zbral vse svoje telesne in duševne moči in odgovoril samo to-le : „Kakor dobljeno, tako izgubljeno!“ Nobena nadaljna beseda se ni dala več izprositi iz bolnika in naj je uboga žena tarnala, jokala in prosila, kolikor je mogla. Ko je mož umrl, vzel je skrivnost se seboj v grob in nič ni pomagalo vdovi, čeprav je iz obupnosti skoraj zblaznela. Tako je mož grozno maščeval lahko¬ miselni prelomek zakonske zvestobe, katero je bila žena zakrivila v svojih mladih letih. III. Rinaldo pobegne iz samostana. Čas je že, da se nekoliko ozremo za našim pravim junakom te povesti, ki je živel pod 11 imenom Rinaldo v nekem samostanu blizu mesta Milana, kamor ga je bil pripeljal kapitan in zahteval, da mora pod imenom Rinaldo postati duhovnik. V to svrho se je moral Rinaldo pridno učiti brati in pisati in je moral opravljati službo strežnika pri maši. Ta služba pa celo nič ni ugajala divjemu in nemirnemu dečku, kakor mu tudi celo nič ni hotelo iti na um, da bi moral postati duhovnik. Rinaldo je toraj bil v samostanu le z neko mržnjo in čimbolj so se razvijale njegove telesne in duševne moči, tembolj si je želel zlate pro¬ stosti zunaj visokih in golih samostanskih zidov. Večkrat je meril te visoke samostanske zidove in prišel je do spoznanja, da niso tako visoki, da bi se ne dali premagati in bi se v sili ne dalo priti črez nje. Neka nepazljivost, katero je zakrivil, je bila vzrok, da so ga kaznovali. Zdaj pa mu je nevolja prikipela do vrhunca in se izpremenila v jezo, ječa pa, v kateri je imel čas premišljevati, je povzročila, da si je skoval načrte za tihi beg. Misel na prostost je ukrepila tudi njegove telesne moči. Začel je s podkopavanjem zidu in ker je bila ječa prizidana zadi na dvorišču ob zunanji zid, ni se mu bilo bati, da bi ga kdo slišal ali neljubo motil pri skrivnem delu. Roval pa je tako dolgo naprej, 12 dokler ni dospel na prosto. Samo enkrat se je še ozrl nazaj, potem pa je začel bežati, kolikor naglo so ga mogle noge nesti. Vstavil se je še le potem, ko je imel samostan s svojimi zidovi in mnihi daleč za seboj. stoy S njem TUfK. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA