LJUBLJANSKI
ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
LETNIK XXXVI.	ŠTEV. 7.
JULIJ 1916
Vsebina julijskega zvezka:
1.	Fran Albrecht: Spomini..................289
2.	Dr. Ivo Šorli: Štefan Zaplotnik. (Dalje.)............290
3.	Dr. Pavel Grošelj: Astronomski pomenki. (Dalje.)........299
4.	Janko Glaser: Koprnenje.................310
5.	Fran Govekar: Shakespeare. (Konec prih.)...........311
6.	R. Maister: Grobovi...................317
7.	Ivan Albreht: V svitanju.................318
8.	Dr. Jož. A. Glonar: Med reformacijo in romantiko. (Dalje.).....324
9.	Književna poročila....................331
Stanko Ilovčan : Miran Brankov, Pesnitve. — Dr. J. Š.: Slovenlsche Kriegs- und Soldatenlieder. — Dr. L.: Schriften zum Verständnis der Völker. — Dr. Simon Dolar: Viktor Bežek, Občno vzgojeslovje z dušeslovnim uvodom. (Konec.) — Dr. Fr. Ilešič: Gradja za povijest književnosti hrvatske. 8 knjiga.
izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 9 K 20 h, pol leta 4 K 60 h
„Ljubljanski zvon" v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 9 K 20 h, pol leta 4 K četrt leta 2 K 30 h, za vse neavstrijske dežele po 11 K 20 h na leto. ===== Posamezni zvezki se dobivajo po 80 h. -
Izdajatelj in odgovorni urednik: Valentin Kopitar. Upravništvo v „Narodni tiskarni" v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5.
Lastnina in tisk .Narodne tiskarne* v Ljubljani.
Spomini.
gajem tam daljnim spominov nebroj, odetih v mrak moje duše, nocoj pojo žalujoče molitve.
Kot väse začaran srebrni smeh mesečine se koplje v zelenih valeh topolov, ki težko zvenijo.
Sen spečih voda sred pokojnih trat še mojo utrinja mladost, ko takrat . . . O, zeleni in veli spomini!
To bilo je v maju: somrak je dehtel, tih veter je vel, val vod je šumel poskočne valčke ljubezni.
In v tvojih deviško-sinjih očeh se kopal je mojega srca smeh, tvoji črni lasje so goreli.
Tvoji črni lasje so se zlili po tleh — goreči valovi — krog naju dveh pod mračnim, meniškim topolom.--
Da, mračni, meniški topoli okrog so peli svečano: „O mladi bog pomladi, ime ti je ljubezen .. .M
.Ljubljanski zvon" XXXVI. 1916. 7.
19
Dr. Ivo Šorli:
Štefan Zaplotnik.
Povest veselega človeka.
(Dalje.)
XII. poglavje.
Štefanu Zaplotniku računi nagajajo.
Rajnki Ravnar se je bil vdajal proti koncu življenja vedno huje pijači. Ko je lani umrl, je zapustil vdovi premoženje tako zadolženo, da je reva že komaj vlekla dalje. Skrivala je, kolikor je mogla in plačevala oderuškim upnikom tudi po deset in še več od sto; toda zdaj je spoznala vseeno, da pojde tako počasi še to, kar je ostalo.
Tudi dela ni mogla zmagovati več. Delavcev skoro ni bilo in z gotovim denarjem zanje je šlo tudi vedno trda. Tako se je morala ubijati od zore do mraka, čeprav ji je pridno pomagala Anka, nezakonska hči njene pokojne sestre, ki jo je po njeni smrti vzela k sebi in jo imela kakor za svojo. A vedno bolj je čutila, kako ji od dne do dne pešajo moči, telesne in duševne.
In tako je čakala že dalj časa prilike, da se o vsem posvetuje z Zaplotnikom.
Pozdravila ga je torej s posebnim veseljem, ko je stopil v hišo in ga je takoj peljala v sobico poleg izbe. Tain mu je vse odkrito razložila kakor pri izpovedi in je čakala, kaj poreče.
Vzel je molče košček papirja in svinčnik iz žepa in je računal. A ko je končal, je zmajal z glavo in ji je povedal, da bo že v dveh letih brez strehe, ako čimprej ne uredi. Najbolje stori, če proda toliko, da izplača vse dolgove in ji ostane vsaj dom in kar je okrog njega. Veliko ne bo, a živela bo že. To bi ji vse on pošteno opravil in kak kos bi tudi še sain kupil, če bi tie bilo dovolj drugih.
„Potem pa ne bo več za dve, Štefan, ne dela, ne pridelka. In kam naj spravim Anko?" je bolestno vprašala Ravnarica.
„Ej, saj res!" je vzkliknil Štefan. „Na to še mislil nisem več, pa sem vendar zato prišel. Saj vidiš, kako je zdaj pri nas. Ona pravi, da ne more več vsega in tako sem prišel vprašat tebe, ali veš ti kako deklino, ki bi bila za nas. Ko je zdaj pri tebi tako, mi
boš pa kar Anko dala. Pri nas bo kakor doma, saj veš. In še pri rokah jo boš imela, če jo boš kaj sama potrebovala. Poprašajva še njo. Če je zadovoljna, bi rekel, da ni nobenega zadržka več.
Poklicala sta dekle v sobo. Štefanu je bilo toplo pri srcu, ko je stala pred njim krepka, življenja in zdravja kipeča, z veselimi, dekliškimi očmi in jamicami v ličkah, čisto taka, kakor je bila v davnih, davnih časih njena teta . . .
Anka je bila razumno dekle in ko je čula vse, je vdano privolila. Saj je morala razumeti, da ni mogoče drugače; tudi če bi bila tetina prava hči, bi bila v teh razmerah morala iti iskat kruha drugam. In nazadnje ji je bilo tako vendar še ljubše, nego da bi bila morala iti v mesto ali drugam po svetu. Saj je ostala teti v bližini in je prišla k domačim ljudem. Zaplotnice same se je sicer malo bala, ker je bila znana za bolj ostro žensko, a hudega ni pričakovala niti od nje. Če bo pridno delala, kaj ji bo mogla? In tako se ji je zdelo, da bi jo potem vsaj gospodar branil. Zakaj od tete je tolikrat čula, kako je takrat, ko je bila po materini smrti sirota ostala sama na svetu, ravno Zaplotnik še najbolj pregovoril rajnkega Ravnarja, da je dovolil ženi vzeti jo v hišo. Že zato je čutila globoko hvaležnost in vdanost do njega.
Ta njena čustva do njega pa so se nekoliko izpremenila, takorekoč premaknila, ko je začela zahajati tudi ona k petju. Ko se je bil namreč Zaplotnik lotil nabiranja pevcev in pevk, je prišel tudi k Ravnarici in jo je naprosil za Anko. Ravnarici je bilo malo nerodno, ker jo je res rabila doma; toda Štefanu ni mogla odreči, ker se je celo ponudil, da bo Anko, če se petje kdaj zavleče posebno pozno v noč, sam spremljal sem do Hruškovja, ko mu ta ovinek domov ni skoro nič daljši.
In tam v pevski sobi je zagledala Anka, kakor so ga zagledala tudi druga dekleta, Zaplotnika v neki novi, posebni luči. Sicer se jim že prej ni zdel samo kak „star dedec", kakor drugi možje v njegovih letih; toda zdaj, ko so ga videle tako živahnega, veselega in porednega, se jim je kar pred očmi pomlajal. Če je sčasoma kateri malo predolgo ovijal po zimi veliko ruto okrog pleč in jo pri tem malo preveč stisnil k sebi ali ji pomežiknil preveč blizu v oči, se ni nobena hudovala; da niti od sebe ga niso odrivale, kakor bi se bile one same bale za njegovo čast, ako bi še kdo drugi opazil, da je z ženskami še vedno malo preveč norčav ... In tako je nastala med njim in dekleti neka posebna skrivna zveza in tajen sporazum. Vse so rekle, da imajo Zaplotnika rade in so se smejale,
19*
a vsaki se je zdelo, da sta si ž njim še posebna prijatelja. Iti Štefan je bil dovolj prekanjen, da ni nobene zanemarjal, ker je slutil, da se mu sicer vsa ta topla dobrodejna vez okrog teh čednih stvaric in njega polagoma lahko zopet razdere — na škodo društva in njega samega .. . Vsaki je šel ljubeznjivo nasproti, ko je stopila v pevsko sobo, ji je vzel dežnik iz rok, ji je sam prinesel note, — je opravil vse one malenkostne uslužnosti okrog nje, ki ženski vsake starosti in vsakega stanu enako laska. In vsaka je kar čakala, kdaj ji poreče Štefan čisto na tihem in tajno kako onih ljubeznivosti, ki so jim tako dobro dele.
A če so druge čutile, da so si z Zaplotnikom dobre, Anka je vedela to. Z njo je bil vedno še posebno ljubezniv in poreden in niti enkrat ji ni pozabil povedati, da ima „zobčke ko deklič in očke kot srnič". Če ji je pred vratmi, ko jo je bil spremil do sem, po-gladil obrazek in jo prijel za bradico ali ji del celo roko okrog ramen, se mu je samo zasmejala, ga je prijela za roko, tnu jo je stisnila in stresla in je odhitela v hišo.
Tako se ji torej zdaj ni zdelo prav nič hudega, ko jo je povabil, da pride pod njegovo streho.
„Saj boš čisto naša, Atikica!" ji je pomežiknil.
„Da, ali k petju pa le ne bom smela več," se je spomnila in povesila glavico. Zakaj v hipu je spoznala tudi to: zdaj se bo tudi na zunaj videlo, da sem postala dekla.
„Kdo pravi, da ne!" je živahno ugovarjal Štefan. „Svojo delo opraviš, pa pojdeva. Jaz tako že rabim malo palice, posebno po zimi, ko je zmrznjena pot in Zorko sem zdaj izgubil. Me boš zdaj pa ti vodila, da mi kam ne zdrsnejo stare kosti. Kar nič se ne boj, Anka, tudi zaradi tega ostane vse pri starem. Na Zorkino mesto stopiš in konec besed!
Tako se je vračal Štefan Zaplotnik domov. Dobro delo je bil napravil in še prijazen obraz dobi v hišo.
Zaplotnica pa ni bila tako vesela te vesti.
„Sama imenitnost jih je bila vedno teh Ravnarjevih. Zdaj bo mislila, da je še zmerom gospodična, čeprav mora iti služit," je godrnjala.
Toda Štefan je pokazal zopet enkrat moža in ker so ji šli še vedno davi obljubljeni tisočaki po glavi, vsaj danes tii hotela delati prevelikih sitnosti.
„Če ne bo, jo že spravim!" si je mislila.
Ali spraviti je ni bilo več mogoče. Anka je pela in se je smejala po hiši, dela'a je od zore do mraka za dve in še slišala ni, če se je Zaplotnica hudovala nanjo. Potem pa sta se odpravila z gospodarjem po klancu k petju in sta se vračala šele pozno po noči domov.
Ne da bi Zaplotnica kaj mislila, ali silno za malo se ji je zdelo, da se vede gospodar z deklo, kakor bi bila domača. In ko ji je celo Jesenko zadnjič omenil, da bi ljudje lahko govorili zaradi tega, ni mogla več molčati.
„Meni je prav; če drugim ni, se tolažim, da jim še marsikaj ni bilo, kar je bilo meni v korist," se je zasmejal Štefan. Neumno se mu je zdelo samo to, da govori Jesenko take besede.
Toda neko drugo in res rezko bolečino so mu prinesli ti časi.
Sedel je sam v sobi in je brenkal na tatnburico, ko vstopi Janez in se prijazno, a ob enem čudno žalostno nasmehne. Potem se prične po ovinkih pritoževati zaradi Tineta. Tako oduren in neprijazen človek da je; bogve zakaj da celo njega grdo gleda, ki mu ni ničesar storil, pač pa mu pomaga če le more.
Potem čez nekaj časa, on da bi mu tudi ne dal premoženja, če bi bil na očetovem mestu. Še iz hiše bi človeka gonil na stare dni, če bi imel enkrat moč v rokah. Sicer pa . . . ali mora biti res ravno Tine gospodar ? . . . Kmetija sama dandanašnji itak človeka več ne redi in vsak zaide le v dolgove. Kdor zna pa še kako rokodelstvo zraven, da človeku v deževnih dneh in po zimi ni treba držati križem rok, tak si lahko vse drugače pomaga.
Ali tu je fant že naenkrat nehal. Štefan si samo misliti ni mogel, da je kaj takega mogoče, zato ga je pustil govoriti. Zdaj pa so mu naenkrat zagorele oči in bliski so švigali iz njih, da je Janez strepetal pred njimi.
„Tako, tako! Zato torej si se priklatil in se tiščal tu okrog, ti kača gladka ti. Poberi se, slepar! Zapomni si, da ti ne boš nikdar gospodar na tem mojem svetu in v tej pošteni hiši. Ti že ne, če imam vzeti prvega popotnika, ki pride mimo! Če Tine ni nič drugega, vsaj hinavec ni in nikdar ni ruval proti tebi. Poberi se takoj, da te ne vidim več!"
„O, me ni treba goniti!" se je nasmehnil Janez in obraz mu je bil bil ves spačen sovraštva. „Samo izplačajte, kar mi gre . . ."
„Kadar hočeš, čeprav ti nisem dolžan. Če hočeš jutri. In ne samo to: vse orodje ti kupim, vso pripravo, samo da se rešim takega gada! Kar račun prinesi in zdaj pojdi! Z Bogom!"
Janez je res odšel Še tisto uro. Čez tri dni se je vrnil in je položil pred očeta dolg račun.
„Prav!" je rekel Štefan kratko. „Jutri me počakaj v trgu, da mi narediš križ, in potem Bog s tabo! Padel si mi popolnoma od srca."
„To mi je čisto vseeno!" se je zasmejal Janez in odšel nazaj v trg, ne da bi se poslovil.
Drugi dan sta opravila. Še nekaj se je Janez obotavljal, a ko se je Štefan hladno obrnil in hotel skozi vrata, je Janez zaklel, vzel denar in podpisal.
„Tako, zdaj bo vendar že enkrat mir!" si je rekel Štefan, ko se je bližal domu.
Toda ali mu je kdo ženo nahujskal ta čas ali kali, — komaj je sedel, že je bila tu in je zahtevala, naj se spravi Anka nemudoma iz hiše. Zraven je stal tudi Tine in je temno gledal.
Ali tu se je Štefan odločno uprl. Odkar ni bilo Zorke več, je bila samo še ona, ki je mislila nekoliko nanj. Ona mu je prinašala zajtrk na posteljo, kajti Štefan si je v zadnjem času privoščil rad tuintam tudi zjutraj malo počitka. Ona je skrbela, da je dobil popoldne točno svojo kavo; ona mu je osnažila obleko in ona mu je zlikala ovratnike, da niti Jesenko ni imel takih. Kakor hitro bi odšla še ona, bi bil popolnoma zapuščen .. .
To je povedal tudi njima.
In potem je rekel počasi in vsako besedo posebej:
„Reziko in Zorko in Janeza sem odpravil. Tebi, mati, sem zapisal desetkrat več, nego si sama pričakovala. Toda zdaj me pustite pri miru živeti, kakor hočem jaz, drugače vas vse skupaj zapodim. To je moja zadnja!"
In zaloputnil je trdo za seboj, kakor ni imel navade.
Ali zdaj je bilo, kakor da so postala vsa vrata obsedena. Ves dan so treskala zdaj v kuhinji, zdaj gori kje na vrhu, zdaj v shrambi ali izbi, vsepovsod, da človek še vedel ni, ali je samo ona ali oba skupaj.
Kar naenkrat je stopil zopet Tine ves trepetajoč pred njega.
„Zdaj vem, kaj mislite. Prišel sem vas vprašat Še enkrat: Ali gremo k notarju ali ne?",
„Ne!"
„Tudi prav, potem z Bogom!"
„Kam greš? Kam hočeš iti?"
Štefanu niti neprijetno ni bilo.
„To je moja reč. Za delavnega človeka je povsod prostora. Torej da ali ne?"
„Oho! S silo pa že celo ne! Ali hočeš, da odštejem tudi tebi?M
Tine se je zakrohotal.
„Kaj mislite, da sem res tu Ji jaz tako neumen kakor so bili drugi in vam bom delal križe za par goldinarjev, da boste dajali drugo lahko za svoje ... Niti krajcarja nočem! Že pridem nazaj, kadar bo moj čas; nič se ne bojte! Zdaj se pa le lepo naprej . . .u
Tine je rekel tu vmes dvoje besed, ki so Štefanu jasno pokazale, kaj oni misli. In bilo je tako, da je kar okamenel.
Da ima to dekle rad, kakor bi bila njegova, saj ne taji; ampak da pride taka gnusna misel---!
Skočil je na noge, ali Tine je bil že zunaj. In je res tudi on odšel.
V Štefanu je vrelo še en dan in eno noč; ali potem se je samo še smejal. Bilo mu je zdaj res že vseeno. Poiskal si je mlinarja in hlapca in se je sprehajal mirno pod svojimi drevesi, kakor da se ni nič zgodilo. Samo to se mu je čudno zdelo, kako da se tako drugo za drugim hiša prazni . . .
Pogovorili so se. Prisiliti me hočejo zdaj tako. Pa me ne bodo! Če bi imel drugačne ljudi okrog sebe morda, ampak takim se ne dam pod noge.
In končno, ali sem res tako star, da me hočejo vreči že med šaro? Jaz vsaj se ne čutim. Ej, še marsikako bi jim lahko napravil!44
Nasmehnil se je in je pomislil.
Spomnil se je zopet, kaj mu je bil rekel Tine . . . Ne, ne, tak pa vendar še ni . . . In zdi se mu, da bi tudi žena ne bila sama prišla na take bedaste misli, da je ni kdo nahujskal . . .
Kakor je divjala zadnje dni vedno huje in huje, ni bilo mogoče več prenašati. Da, če človek pomisli, potem verjame že tudi ona, kar mu je rekel Tine. Saj kriči nad ubogim dekletom, kakor da ni več pri čisti pameti. In naposled se punica res naveliča in pojde!
Štefan se je prestrašil, zakaj to se ne sme zgoditi! Treba je, da govori čim prej ž njo, da jo potolaži.
Hitel je nazaj in je prišel ravno o pravem hipu, da je slišal iz huhinje psovko petkrat, desetkrat po vrsti in prav tako, kakor mu jo je bil zabrusil Tine v obraz, in ki mu je povedala vse.
Zdaj pa je planil besno v hišo. Pred ognjiščem je stala žena s kleščami v rokah, v kotu pa je trepetalo dekle in strmelo prestrašeno v njo, kakor da ne ume te grde besede.
Štefanu se je brezmejno zastudilo Prvikrat v življenju ga je prijelo, da bi stopil tja in udaril, udaril tako, da bi ne ostalo nič več od tega hudobnega in sirovega bitja, ki ni imelo v vsem svojem življenju niti ene lepe misli in ki je videlo povsod le blato in podlost, ker samo ni poznalo drugega.
„Ali pustiš dekle pri miru?" je kriknil nanjo, da se je stresla pred njegovim nenavadnim glasom.
Toda le za hip.
„Ali si jo prišel branit svojo--— Ven, ven, kuga iz
hiše . . .!"
In sledile so besede, ki se jih ni upal ponavljati pozneje niti v mislih. Anka je zbežala zdaj skozi vrata bleda kakor smrt.
In vedno znova:
„Ven, ven iz te hiše jo spravi! Drugače grem jaz, še to uro grem!"
Štefan ni prišel do besede. Šele ko je ponovila že neštetokrat, da pojde, se mu je posrečilo.
„Pa pojdi 110, pojdi še ti kamor hočeš, in Bog vas nesi!"
Ali tedaj je ona naenkrat skremžila obraz in se je čudno zvila pred njim.
„Ali misliš, da nimam iti kam? Ali misliš to? Na, na, tu imaš, tu beri!"
In srdito mu je pomolila zmečkano pismo pred oči.
Štefan je bral. Janez jo prisrčno vabi, naj pride k njemu na stare dni, če se godijo pri hiši take stvari. Še ta mesec se poroči in priženi poleg drugega tudi lepo hišo, prostora da je še preveč. Kaj bi se uboga reva še naprej mučila in delala za „tuje ljudi", saj je bil oče sam rekel tako. Pri njem je vsega dovolj in bo lahko v miru živela še kak dan; cerkev je pred pragom, vsak dan bo lahko pri maši . . .
In tako dalje. Štefan je umel takoj. To je torej zato, ker ji je izgovoril tak denar ... Ta Judež že ve, kaj dela ... Po kom neki se je vrgel ta nesramni špekulant? Saj niti ona ni imela teh grdih lastnosti.
Štefan je še vedno zamišljen držal list v rokah, ona pa je uživala njegovo osuplost, češ: „Aha, ali sem te?"
Štefanu zdaj vendar ni bilo tako. Zdaj si sicer še ni mogel prav misliti, kako bi bilo, če bi šla; ali čutil je vseeno, da bi bilo čudno, zelo čudno, če bi ne bilo nobenega domačih ljudi več v hiši. Kaj bo s samimi tujci? mir bi seveda bil, popolnoma mir. —
„Kaj si mislil, a?" se je oglasila zopet in ga je gledala. „Da si sam pameten na svetu? Ej, ljubi moj, nismo še tako ne! Zdaj naredi pa le kar hočeš. Ali gre ta hudič še danes po klancu domov, ali pa pojdem jutri zjutraj jaz."
Tu je pa že vedel Štefan, pri čem da je. Saj tako ne pojde. Vse življenje je vajena dela in drugega še ne pozna nego svoje sklede, pa bo hodila po svetu! No, če hoče, naj gre poskusit za kak dan drugam, da se vsaj prepriča, kje je bolje. In Če se 011 zdaj ukloni, potem bo mislila, da je res bogve kaka sreča, če je tu in da se brez nje vse podere.
„Stori, kakor misliš. Anka pa ostane tu, dokler bo pridna in poštena !"
Pričakoval je novega izbruha. Ali čudno: nobene več ni rekla, — kar obrnila se je in je odšla po stopnicah v gornje prostore.
Štefan je šel pred hišo.
Toda komaj se je ozrl okrog vogla, že je zaslišal korake po stopnicah. Hip pozneje se je prikazala žena v praznični obleki in s košarico na rokah iz veže.
„Pa sam pogini tu, živina!" še je rekla in odšla naglo mimo
njega.
Štefan je gledal začudeno za njo, ali potem se je skoro na glas zasmejal.
„Prav, da se ti jeza malo ohladi, kar ob vodi hodi ves čas. Prideš že še rada nazaj!"
In pričakoval je res, da bo že v soboto ali vsaj v nedeljo zopet razbijala po hiši, in tako naprej, dokler ne ponesejo enega ali drugega.
Potem je šel tja gor v šolo in je veselo sinejoč pripovedoval, kako je mati odšla.
Toda zadel je s svojim smehom ob čudno trde in resne obraze. Tudi Zorki se ni hotelo smejati.
Jesenko pa je rekel:
„Ne zameri, oče, ampak to tudi ni prav, da jo dražiš ravno s tem. Ljudje govore to in ono, to ti moram že povedati. Čemu se jim dajati še bolj pod zobe?" .. .
Zorka je zardela in je šla ven.
To je Štefana še huje razdražilo.
„Pa kaj mislite pravzaprav?" je rekel.
„Nič ne mislimo. Mi že vemo, pri čem smo; ali zastran ljudi je. To sam veš, da ne moreš živeti spodaj tako. Če ne bo matere
do nedelje nazaj, grem jaz po njo in ji porečem, da si poslal to žensko proč, kaj ne?"
Štefan je slišal vse te besede čudno od daleč in ko se je ozrl proti Jesenku, se mu je zazdelo naenkrat, da gleda nekam nazaj.
Hodila sta bila s človekom dolgo časa skupaj. Tako dolgo sta bila hodila in tako lahko sta skupaj zmagovala pot navkreber, da se Štefan še spomnil ni, da bi gledal, ali je oni še zraven njega ali ne. Ampak zdaj se ozreš in ga vidiš že daleč tam zadaj. Kdaj je bil tako zaostal, kdaj izginil? Ali bi ga počakal? Kaj bi ga čakal! Sedel je in ne misli iti več naprej! Naveličal se je najbrže poti navkreber, pa se vrne spet v dolino. Bog tudi ž njim!
„Štefan je vstal, pa se je ozrl vseeno še enkrat Jesenku v obraz. Resen, možat je bil ta obraz, vsako zvezo s pogrešnimi in nedostojnimi stvarmi odklanjajoč. In če bi postal Štefan res nedostojen, — prijateljstvo gor, prijateljstvo dol! — mazal se ž njim ne bo; za vsak slučaj je bolje, da mu ne stisne roke ne premalo, a še manj preveč.
Ali pri tem čaka Štefan Zaplotnik že pri durih in ima že kljuko v rokah pa se drži tako, da je Jesenko skoraj v skrbeh, ali ni rekel preveč, kar bi vplivalo lahko neugodno na tastovo pisanje, če bo rekel še kdaj kaj važnega glede na to ali ono, tega in onega .. .
„Ni treba zameriti, no, saj nisem mislil nič hudega. Ampak človek včasih sam najpozneje izve, če brusi kdo jezik obanj," pravi in sili Štefana nazaj k mizi, kjer ga čaka še poln kozarec.
Čez Štefanov obraz gre miren nasmeh.
„Saj nisem zameril. Vidiš, nisem več tako mlad, da bi mogel še kaj zameriti. Samo čudno se mi je zdelo, da ti tako govoriš, razumeš ... ti! Pa lahko noč za nocoj! Pridem še kaj pogledat!"
In nato zapre za seboj, pozdravi zunaj Zorko in gre.
(Dalje prihodnjič.)
Dr. Pavel Grošelj:
Astronomski pomenki.
I. Zvesta spremljevalka naše zemlje.
(Dalje.)
Pri kraju sva! In vendar naju ni popolnoma zadovoljil ta „izprehod skozi galerijo luninih slik". Pri vsej lepoti in natančnosti manjka našim kartam dih prirodnosti in pokrajinske resničnosti.
Kdor je pogledal luno le enkrat skozi daljnogled iz lica v lice, ta mora priznati: kar mi kažejo te slike, to niso plastičnožive pokrajine luninega površja. Suhoparen znanstven inventar so, ki je v njem točno registriran vsak najmanjši detajl njenega površja. Pozna se jim, da predočujejo svet, ki leži 384.000 km od nas v svetovnem prostoru, nedostopen našemu bližjemu spoznanju.
Dva Angleža, inženir Nasmyth in astronom Carpenter, sta se na jako duhovit način izognila slabosti svojih prednikov, ki so tako malo pogodili značaj luninih pokrajin.
Odpri njih knjigo 1 tu na moji mizi in občuduj te lepe pokrajinske slike lune! No, kaj porečeš?
„Ali je mogoče? To so vendar pristne fotografije luninih dežel! Kako živo in naravno se blešče gorska slemena, strmi stožci in okopi v soltičtii luči! Kako ostra črna senca pada za njimi; res vse je pogojeno tako plastično in resnično, da bi skoro lahko prijel posamezne gore. Kaj ne, saj so pravcate fotografije?"
— So in niso.
Z vztrajnostjo in trudom, ki si ga lajik težko predstavlja, sta opazovala oba Angleža več kot trideset let lunino površje. Kar jima je kazal jako izvrsten daljnogled, vse sta začrtala z marljivo skrbnostjo v svoje risbe. In ni jima bilo truda dovolj.
Po teh risbah sta modelirala lunina gorovja. Minucijozno natančno sta nanašala kepico na kepico, grmadila gore, vrezavafe razpoke, dvigala okope in grebla kotličke — tako dolgo, da je stala pred njima lunina pokrajina v vsem svojem tipičnem čaru.
A storila sta še en korak dalje v vestnem oponašanju luninih odnošajev.
1 I. Nasmyth u. 1. Carpenter: Der Mond, betrachtet als Planet, Welt und Trabant. Nemški izdal H. I. Klein. Lipsko 1880.
Kakor obseva jutranje solnce s poševnimi žarki lunino pokrajino in ji z ostro razdelbo svetlobe in sence vlije živo plastiko, tako sta obsvetila Nasmyth in Carpenter svoje modele in jih v poševni luči fotografirala.
Čemu toliko nepotrebnega truda, si misliš. Mari bi bila kar neposredno fotografirala lunino lice!
Da, prav imaš! Res popolnoma sva v svoji zgodovinski zamaknjenosti pozabila, da se je med tem že 1. 1839 posrečilo Da-guerreju na posebno preparirani srebrni plošči s pomočjo svetlobe narisati katerikoli predmet v vsej njegovi prirodni istinitosti, izumil je slikanje s svetlobo ali fotografijo. Mogoče si videl kedaj pri svojih starših ali prastarših majhne srebrne ploščice, obrobljene od starodavnih okvirjev. Če pogledaš nekoliko pošev na kovinsko ploščo, ugledaš na njej nenadoma resni obraz svojega starega očeta ali babice. Dagerotipije imenujemo fotografije te vrste po njih izumitelju.
Toda nekoliko preokorna bi bila ta metoda za fotografiranje lune in ravno najlepši detajli bi se izgubili na svetli pločevini. Pa saj je že 1. 1851 poznal Archer mokre, za svetlobo občutljive steklene plošče, ki so kazale fotografske postiemke vse bolj kontrastno in ki so mahoma izpodrinile Daguerrejevo metodo. Maddox (1. 1871) pa je kronal mlado, živahno napredujočo iznajdbo fotografije: izumil je suhe fotografske plošče, ki hranijo svetločutno snov v tenki, trdni kožici želatitie.
Torej kar obrnimo teleskope proti luni, nastavimo na spodnji del mesto očesa fotografsko kamero — in moramo jo „izvrstno zadeti"!
Lahko rečeno, težko storjeno!
Le poglej ob priliki polno luno, kako plava njena mogočna svetla plošča med ozvezdji, nato pa jo fotografiraj s svojo ročno kamero, ki je pač sto in stokrat večja od tvojega očesa. Neskončno boš razočaran. Iskal in iskal boš luno po fotografski plošči in jo končno našel kot drobno temno' kroglico, manjšo od buckine glavice.
In v tem leži ravno bistvena razlika med tvojim očesom in fotografsko kamero.
Tudi v tvojem očesu nastane na mrežnici taka drobčkana sličica lune, seveda v tej minijaturni kameri še mnogo manjša. A
1 Kakor znano, kaže fotografska plošča takozvano obratno, negativno sliko; vse, kar je v resnici belo, je na plošči črno, kar je temno, pa svetlo. Šele odtisek ali kopija pokaže sliko v naravni razdelitvi svetlobe in sence.
tvoje oko jo občuti, jo vidi. Ono prenese v duhu svetlo pikico na venkaj, projicira jo na zvezdno nebo in uzre tamkaj polno luno v vsej njeni velikosti. Ti, ki stojiš komaj en meter od mene, si na mrežnici mojega očesa naslikan kot droben možiček, manjši od hišne muhe, in vendar te vidim kot polnega moža stati pred sabo.
Fotografska plošča pa je slepa. V pretirani natančnosti ti zariše nežno sličico v svojo kožico in jo tamkaj zvesto shrani. To sličico lahko zahtevaš od plošče kadarkoli hočeš, z vsemi podrobnostmi ti jo pokaže; ne zahtevaj pa od nje, da naj izpregleda in uzre predmete v njih prirodni velikosti.
Zato ostane sličica toliko oddaljene lune izredno majhna celo tedaj, ako jo narišejo na svetlo-„čutno" ploščo namesto navadne kamere mogočne leče daljnogledov.
A oko nam je podalo tako lep vzgled, treba mu je samo zvesto slediti.
Projicirajmo drobno sličico na venkaj, na belo steno ali zopet na novo fotografsko ploščo. Povečajmo jo, kakor poveča kinematograf na svetlem zaslonu majhne, nežne posnetke do nadnaravne velikosti.
Tako je storil sloviti fotograf lunine oble Warren de la Rue (1857) in dosegel je sijajne uspehe.
Kot lešnik drobno lunico, ki mu jo je narisal teleskop na fotografski plošči, je povečal do velikosti celega metra. In ker ne pozabi plošča niti najmanjšega detajla, ki ga je vzprejela, in ker ji ne uide niti najnežnejša senčica, je bilo takorekoč v eni noči dograjeno delo, ki sta mu morala Lohr mann ali Mädler žrtvovati celo življenje: nastala je en meter visoka, prirodnoživa karta lunine oble.
Rodila se je nova panoga zvezdoznanstva: a s t r o f o t o -g ra f i j a.1
Tedaj pa so opremili svetovnoznano Lick-zvezdarno, ki leži vrh visokega hriba nad San Frančiškom v čistem kalifornijskem zraku, z orjaškim teleskopom. Tako ogromen je ta velikan, da nam predstavlja njegova fotografska sličica lune že njen pravi „kabinetni" portret v velikosti 13 centimetrov. Ta portret so nato še izdatno povečali in ga razdelili v posamezne pokrajinske slike lune, ki v lepoti in natančnosti prekašajo risbo najspretnejšega umetnika.
Sezi po teh obsežnih folijantih in atlantih na moji mizi! To je cela zakladnica samih pristnih luninih fotografij. Vse njene pokrajine so na njih posnete, v večerni, jutranji, opoldanski razsvet-
1 Aster, grški zvezda.
Ijavi; „morja", okopi, kraterji, razpoke, verižna gorovja — vse, vse je zarisano tukaj z mogočnim očesom teleskopa, ki ne vara nikdar, zarisano na svetločutni fotografski kožici, ki ne pozabi in ne po-tvari ničesar.
Skoro vse velike svetovne zvezdame, predvsem one v Kaliforniji, Parizu, Čikagu. Monakovem in na Dunaju, so se skušale v plemeniti tekmi, katera izmed njih bo lepše, natančnejše in prirod-nejše pogodila pokrajine lune.
Sijajni uspehi, ki so jih dosegli astronomi s fotografiranjem meseca, pa niso navdušili samo strokovnjakov, tudi v najširšo publiko so zanesli zanimanje in ljubezen do zvezdnega neba.
Iz vedno naraščajočega kroga „ljubiteljev" zvezdoznanstva je sprejela astronomija marsikatero znanstveno pobudo in materijalno podporo.
Premožna gospodična Bruce je poklonila slavnoznanemu amerikanskemu astronomu Pickeringu ogromna sredstva v znanstvene svrhe. In zgradili so na njene stroške daljnogled, ki prekaša po svojih orjaških dimenzijah teleskope-velikatie celega sveta. Na otoku Jamajki so sestavili ta optični monstrum, ki je dolg nad 40 metrov. A niso ga dvignili kvišku, da bi njegovo titansko oko gledalo in se obračalo prosto v neskončne globine vesoljstva, položiti so ga morali vodoravno, da se ne zgrudi pod pritiskom lastne teže. Pred njegovo oko, objektiv, pa so postavili zrcalo, ki mu tako šele posredno pošilja svetlobna poročila iz zvezdnih dalj.
Tudi površino lune si je ogledalo to kiklopsko oko. Vse, kar je videlo tamkaj, je ohranjeno v tem lepem atlantu, ki ga je izdalo Harvardsko vseučilišče (1903). Osemdeset podolgastih fotografij kaže celo lunino površje, razdeljeno na 16 posameznih odsekov. Vsak odsek, vsako pokrajino pa ti predočuje v peterih različnih svetlobnih efektih: v jutranjem svitu, v dopoldanskem solncu, v žgoči poldanski svetlobi, v popoldanskem blesku in obsejano od zahajajočega solnca. V veličastni svetlobni igri celega luninega dneva zreš pred sabo reljef njenih gora in ravnin.
Tu si izberi kraj, kamor bi rad pohitel z menoj, in ukaži mi pot, ki naj te vodim po nji skozi lunine dežele! Daj, sestaviva si najpoprej iz posameznih listov pregledno sliko cele lunine poloble!
Tako — in sedaj se odloči!
Širom lunine oble.
„Najprimerneje se mi zdi, da pristaneva na eni izmed širokih temnih luninih peg. One krijejo več kot polovico celega luninega površja, tamkaj bova torej najlažje našla za luno značilne pokrajinske slike."
—	Čuj, ravno tako bi govoril lunjan, ki bi opazoval z meseca zemljo in se pripravljal na daljno pot do nje. Šel bi in padel bi--
„---v morje".
—	Da, sredi v Pacifik bi pljusktiil z glavo in o pravi „zemlji" bi ne vedel povedati ničesar.
Tudi vse te prostrane lunine pege se sicer zovejo „morja", kakor si že čul. Toda po teh morjih se ne razpenja jasna vodna gladina, po njih ne buče in ne kipijo viharni valovi. Ta morja ne pljuskajo ob skalnate stene in se ne penijo v divji jezi elementov; vsa trda, vsa okatnenela so — in zato tem strašnejša v svoji enoličnosti.
Kolikor daleč seže oko, tja do obzorja — in dalje — in dalje — se proži brezupna planjava. Ravna, brezkončna pustinja, in ni ga daleč naokoli brda ali hriba, ki bi oživil mrtvo enoličnost. Tu in tam se sicer vzpenjajo nizki holmi, dvigajo se velikanske ploščate terase, da tudi ogromen krater se vzpn« časih nenadoma iz nižine kot samoten zapuščen otok. A da bi pristala na njem, bi nama bilo tem tesneje pri srcu. Še obsežnejšo, še groznejšo puščavo bi nama odkrival razgled raz njegovega vrha. —
„Dobro, pa se ustaviva na meji teh strašnih planjav! Karta mi kaže, da so „morja" na luni vsenaokoli obdana od venca dolgih visokih pogorij. Na njihovih slemenih bova stala visoko nad deželami lune ter gledala v strme, temne gorske prepade in na bleščeče smele vrhunce njenih gora — pod nama pa bo bežala planjava v nedo-gledno daljo. Že se opajam v mislih nad lepoto tega divjega kontrasta."
—	Gorovja, ki mejijo v mogočnih lokih ob nizke „morske" planjave so tako zelo podobna našemu visokoplaninskemu svetu, da bi se radi njih pač težko izplačala tako dolga in nevarna pot.
Ogromne „gorske planote" kipijo neposredno iz morskih nižin. Vrhunec se kopiči ob vrhuncu, sleme se dviga ob slemenu, divji prepadi se odpirajo med razoranimi strmimi stožči, brezdanje kotline zijajo med kamenitimi hrbti. Vsa razdrapana in razmetana, razjedena in razkosana so ta lunina gorovja, z divjo romantiko njenega gorskega sveta se ne morejo kosati niti od neviht razprane preperele stene Dolomitov.
Drugje zopet se vijö po luni mogočni hrbti slokih „verižnih pogorij", a tudi ta so modelirana z divjo plastiko in razkopana od strmoglavih dolin
Velika podobnost luninega gorovja z gorskimi slemeni naše zemlje je napotila že Hevelija, da jih je krstil z zemeljskimi imeni. Njegovi nazivi pogorij te vrste so se ohranili celo do danes. In tako srečamo na luni Apenine in Alpe, Kavkaz in Karpate, Al ta j in Tavrus.
Toda tudi v visokosti nadkriljujejo lunina gorovja svoje sorodnike na zemlji. Nad 5800 m visoko se vzpenjajo na luni Kor-diljeri, nad 5500 Apenini in Kavkaz, nad 4000 Altaj, nad 3600 Piretieji in Alpe; Tavrus (2740 m) in Hemus (2020 m) pa moramo že prištevati nižjim pogorjem.
Posebno zanimivo prikazen nam nudijo Alpe, prikazen, ki ji na zemlji ni para. Skozi celo gorsko gromado je zarezana od vrha do tal orjaška povprečna dolina. A ne morda dolina v zemeljskem pomenu te besede, dolina, ki se položno vzpenja od vznožja v gorske višine. Ne, ostro zasekana, omejena od dveh navpičnih sten zija njena zareza v živo telo Alpske gorske verige, 3600 metrov globok navpičen prepad se odpira pod teboj in več kot 11 km mu meri širina. Zdi se ti skoro, kot da je tu nekoč zadela 11 km velika topovska krogla ob kamenite stene. V silovitem udarcu je razdrobila in zmlela vse, kar se ji je stavilo v bran, razbite skale in drobce je pobrala seboj ter gladko posnela široko cesto svoje premočrtne poti.
Pri vsej divji lepoti in zanimivosti luninih gorskih slemen pa bi ti vendar svetoval, da jo kreneva drugam, v še bolj tipične kraje luninega površja. —
„Če že nikakor ne morem izbrati primernega cilja, sedaj ga gotovo pogodim. Popelji me torej semkaj na južni del lune! Tu je vse njeno površje kot „kozävo", nabodeno in izjedeno od samih okroglih kotlin. S podobno prikaznijo se menda ne more ponašati naša rodna zemlja?"
— Vidiš, sedaj si zadel luno v živo.
Že Galilei in Kepler sta obstrmela nad prečudno obliko in mnogoštevilnostjo luninih krožnih pogorij. S pavovim repom, ki je posejan z očesi, sta primerjala lunino površino, s kožo dečka, ki so mu okrogle brazgotine razjedle lice, z luknjičavim plovcem, ki je poln malih vdrtin.
Keplerjevo bistro oko pa je prodrlo še globlje v značaj teh čudovitih tvorb —spominjajo ga na vulkanska žrela zemeljskih kraterjev.
In dasi jih je tolmačil pozneje za ogromne umotvore selenit-skih inženirjev, da, prav podrobno nam je celo popisal ves potek trudapolne stavbe — njegova izvrstna primera ni mogla zapasti pozabljenju.
„Krater", to je bila beseda, ki je pogodila bistvo. In še danes govori vsaka astronomija o kraterjih, t. j. vulkanskih žrelih na luni.
Ognjena moč, ki še tli v notranjosti naše zemlje, si često na silovit način odpre pot skozi zemeljsko skorjo. V veličastnem pojavu vulkanskega izbruha plane na dan. V silnih eksplozijah prebijejo razbeljeni plini zemeljsko skorjo. Iz zevajočega okroglega žrela bljuje ognjenik raztaljeno kamenje, bruha oblake dima in* pepela ter meče vulkanske bombe s silovito močjo.
Vsi ti izmečki pa se usipljejo zopet na zemljo nazaj in se v okroglem okopu nabirajo vseokrog žrela. Vedno višje in višje se grmadi nasip vulkanskega stožca. Ko pa se nekoliko umiri divja sila zemeljske notranjščine, si ognjenik sčasoma samolastno zasuje široko odprtino. Le ozek rov v središču si še hrani odprt, da si skozi ta dimnik od časa do časa ohladi razburjenje. Kadar pa to razburjenje znova prikipi do vrhunca, mu je postala pot na prosto preozka. V prvi jezi si s strahovito eksplozijo razširi pretesna vrata, kot razletela se granata odnese kapo prvotnega stožca, nato pa se jame graditi nov manjši stožec v središču prvotnega, sčasoma skoro do vrha zasutega prvotnega žrela.
Strmo se dviga vulkanska kopa iz ravnine, strmo pada v kra-terski kotel nazaj. Sloki krožni hrbet ognjeniškega okopa obdaja na vrhu planjavo, ki pokriva nekdanje žekno in nosi v središču novi centralni stožec. Taka je slika nasutega zemeljskega vulkana, Vezuv nam nudi najlepši primer te vrste.
Kaj ne, vse kakor na luni?
Izmerjeno okrogel nasip se dviga kot amfiteater iz luninih planjav, široka krožna ravnina se mu širi preko celega žrela. Sredi nje štrli navpik samotna kopa. V solncu se ji sveti strmi vrhunec, dolga vitka senca pada za njo, kot da bi stal pred tabo stožec sladkorja, obsejan od solnčnih žarkov.
Toda luna ne pozna mere in mej.
Ni ji bilo dovolj veličastne lepote naših visokih planin. Raz-grebla in razmetala jih je od vrha do tal, njih smelo romantičnost je izpremenila v divjo grozo.
A vse to je še vedno ponižna igrača.
^Ljubljanski zvon" XXXVI. 1916. 7.	20
Kar pa si je dovolila luna s svojimi kraterji, to presega vse meje, to je pravcata orgija njenih vulkanskih sil.
Ognjenik kipi ob ognjeniku, žrelo zija ob žrelu, okop se stiska ob okopu — in še ji ni vulkanizma dovolj! S stotinami majhnih vulkančkov so posejana slemena, obronki in centralne planjave mogočnejših ognjenikov. Vulkan sedi na vulkanu, okop izpodriva okop, krater prodira nasip svojega soseda; kot dvojčki ali celo trojčki se strinjajo dva, da, trije ognjeniki v novo ogrotnnejše žrelo; dva, trije okopi krožijo vzporedno okoli ene same kraterske planjave in sredi nje sedi kar cela družba ognjeniških stožcev. Vsa planjava pa, kolikor jo je še ostalo med posameznimi vulkani, je prebodena, na-vrtana, razjedena in izdolbena s tisočerimi kraterskimi jamicami, da se ti zdi kot da bi zrl na gladino prostranega jezera, ki pada nanjo gosta poletna ploha. Na tisoče jamic se izvotli v vodno gladino, za-giblje se na tisoče valov-kolobarjev, na tisoče drobnih vodenih stožcev pljuskne nakvišku — da bi jezero trenotno okamenelo, bi občudoval pred sabo najlepšo minijaturo luninega površja.
Da, prirodne sile na luni so morale zblazneti! —
„Kako, vsi ti gorski kotli omejeni od okroglih nasipov so sami vulkani?"
— Da, in še kakšni! V neverjetne dimenzije je potencirala luna velikost zemeljskih ognjenikov. Nad 250 km meri premer kraterja Grimaldi na vzhodnem robu lune. Če bi zijalo odprto žrelo namestu planjave, ki se širi od ene strani okopa do druge, tedaj bi lahko vrgel v ta prepad celo kraljevino Češko in jo spekel v vulkanski peči. Vsi zemeljski vulkani skupaj bi se lahko poskrili sredi njegovega nasipa. In skoro nič manjši ni ogromni C lavi us blizu južnega luninega pola.
Tako velikanskim žrelom pa pripada tudi orjaški nasip. Cčlo mogočno pogorje, ki se v titanskein loku povrača samo vase, tvori Klavijev okop. Nebotični vrhunci se vrste na njegovem slemenu, do višine 7000 m se jim dvigajo glave, med njimi pa se strmoglav-Ijajo navpične doline v mračne nižave.
V cele mogočne gorske skupine se je razvil pri teh velikanih okrogli nasip, celo prostrano deželo obkolja njih ogromni okop; mesto stožca se razprostira v njihovi notranjščini često obširen gorski sklop, ki se dvigajo iz njega mnogoštevilni gorski vrhunci. „Okopne planjave" imenujemo te orjake mej kraterji lune.
Pri nekoliko manjših „krožnih pogorjih" postaja okop že mnogo pravilnejši. V elegantnem krogu teče okoli osrednje planote
en sam izrazit hrbet ter pada strmo v kratersko kotlino, njega zunanje pobočje se seveda tudi tukaj razrašča v prava gorska slemena.
Še manjši „kraterji" v ožjem pomenu te besede in „kra-terske jamice" pa so najmanjši členi mnogoštevilne in raznolike družine luninih ognjenikov.
Kot bi bil zarisan, tako lepo okrogel je okop luninih „kraterjev", vsenaokoli mu teče sloki hrbet v vedno isti višini in v njegovi notranjščini često pogrešamo centralni stožec.
„Kraterske jamice" pa nam ne predočujejo drugega nego okrogle luknjice v lunini skorji. Ako jih sploh obkolja okop, je slednji često tako nizek, da ga z zemlje sploh ne opazimo. O centralni kopi ni duha ne sluha. Samo 1 km merijo pogosto v premeru ti pritlikavci, velikost, ki je za žrela zemeljskih vulkanov še vedno vsega spoštovanja vredna.
Več kot stotisoč večjih in manjših kraterjev nosi lunina skorja. Koliko onih malih jamic pa jo razjeda, tega ne ve povedati niti najboljši poznavalec lune. Njih število presega sto in stotisoče. — Zdi se mi, da si postal nekako osupel. V to vražjo kuhinjo se menda ne upaš z menoj. Čemu bi se izpostavljal ognjenim orgijam razdraženih prirodnih elementov?
Kaj ne, že vidiš pred sabo zijati pošastna žrela? Vse do hori-conta žarijo krvavi stožci kot goreči gigantski kresovi. Plameneči jeziki sikajo v razpaljeno nebo. Zemlja bobni in se trese pod nogami. Toča razbeljenega kamenja bombardira trepetajoče planjave. Oblaki dima in pepela bruhajo iz žvižgajočih votlin. Hudourniki goreče lave bobnijo v nižine. Divje strele se užigajo na nebu. Vsa priroda ječi — in stokajo gore — in lunino okostje poka — in
brezdanji prepadi se odpirajo in zopet zgrinjajo kraj tebe---
sodni dan!--—
— Res škoda, da ne nudi luna astronomom nikdar takega veličastnega prizora. Trdovratno molče njena vulkanska žrela, kot da jim je že zdavna zmanjkalo moči in ognja.
Da bi se vsaj enkrat zasvetil v lunini noči plamen ognjeni-škega stožca, da bi se nasul pred našimi očmi vsaj en okop, da bi hotel bruhniti iz lunine skorje le en oblak pepela in dima, da bi se napolnila z ognjeniškimi izmečki ena sama kraterska kotlina — neskončno bi bil hvaležni temu prirodnemu pojavu. Imeli bi vsaj eden, toda neoporečen dokaz, da so prečudovite krožne gore na luni v resnici kraterskega izvora. Za vselej bi bili prepričani, da občudujemo v njih dela, ki so izšla iz ognjeniške kovačnice prirode.
20*
A vse zaman!
Mrtvo krožijo strmi okopi v solnčnem svitu, mirno se proži sredi njih tiha planjava, pokojno strmijo stožci visoko v nebo. Ali je res že obmolknila na luni sleherna prirodna sila? Ali je mesec v resnici popolnoma mrtev svet, ki ni samo oropan vsakega sledu organičnega življenja, temveč svet, ki so na njem potihnili tudi zadnji utripi mrtvih prirodnih sil?
V	teh ognjenih plavžih je v pradavnim kovala mladeniško razuzdana vulkanska sila — ugaslo, mrtvo in izžgano je danes njeno ognjišče.
Toda neka temna slutnja se poraja v naši glavi: morebiti na teh ognjiščih sploh — nikdar — ni žarel vulkanski plamen. Tedaj pa bi sploh ne smeli govoriti o vulkanih in kraterjih na luni? — Da, morda res ne! Vedno večji in vedno bolj utemeljen postaja dvom, da bi bila ogromna lunina okopna pogorja delo pristnih vulkanov v zemeljskem pomenu te besede.
Ta bore siromašna lutiica naj bi razpolagala z ognjeniško silo take jakosti in tolike vseobsežnosti, da bi se morala pred njo sramežljivo skriti njena mogočna mati — zemlja?
Velikanska podobnost z zemeljskimi kraterji je morebiti le dozdevna. Na popolnoma drug način je morda zgradila priroda te zagonetne gorske kolobarje. Saj najde večna poizkuševalka priroda sto in sto poti do istega cilja.
Jezero, ki padajo vanj goste deževne kaplje, nama je podalo jako duhovit migljaj. V tisočerih vodenih kolobarjih 11111 vzigrava gladina. — Ob tej zanimivi primeri se ustaviva pozneje še enkrat. Dotlej pa premišljaj sam seboj, ali bi mogle kake nepoznane orjaške „kaplje" zavaloviti lunino površino v tako ogromne kamenite kolobarje?
Divji vulkanizem lune je torej prav ponižna, tiha teorija brez eksplozij, bomb in plamena. Interesantna, a ne povsem zadostna rešitev vprašanja o postanku luninih krožnih gorä.
Brez skrbi mi lahko slediš na luno in ni se ti treba bati, da te izkopljejo nekoč vsega zogljenelega ob vznožju luninega vulkana iz lave in pepela.
V	najbolj vulkanske dežele lune hočeva kreniti. Tja sem bil namenjen že takoj izpočetka in najin pogovor je bila le igra; vsaj nekoliko sem te hotel vnaprej seznaniti z glavnimi tipi luninega površja. Ni se nama več dolgo obotavljati; če želiš še kako pojasnilo, se podvizaj! —
„Tu opazim na detajlni karti vse polno ozkih rek, ki se vijejo po luninih planjavah. Njih prisotnost na luni si mi zamolčal. Hotel si me nekoliko prestrašiti z »brezupno puščavo« na luni."
— Tudi Schröter, ki je prvi odkril na lunini skorji vitke dolge struge, se je v njih temeljito zmotil. Kakor sem že razložil, jih .je smatral za prekope in ceste luninih prebivalcev. Kot temne žile teko po luni njene „špranje", ostre in črne kakor zarisane z ogljem. Ni na desni ni na levi se ne posveti v solncu breg, ki bi jih spremljal. Biti morajo globoke ozke razpoke, ki se odpirajo neposredno iz planjave v temne globine.
Več kot sto kilometrov daleč so zasekane nekatere izmed njih in več kot 1 km ste razmaknjeni njih navpični nasprotni steni.
Če pogledaš ob priliki v jamah ugašeno apno, ko se je zopet izsušilo, tedaj ti razpoke na njegovi površini jako nazorno predočijo lunine špranje. Seveda niso razpoke na luni tako na gosto posejane, tudi se ne razraščajo in ne vežejo v celo omrežje
„Samo še eno vprašanje! Iz nekaterih luninih kraterjev, posebno lepo iz Tycha in Kopernika, vidim na vse strani izhajati dolge ozke trakove. Na tejle pokrajini, ki je fotografirana ob polni luni, so posebno izraziti. Vsi beli so in nemoteno teko črez hribe in doline svojo premočrtno pot. Lahko bi jih primerjal svetlikajočim se progam, ki se razhajajo na stekleni plošči v vse smeri iz one točke, kamor si vrgel v šipo kamen.
Kaj naj pomeni ta čudna prikazen? Ali je zapadel po luni sneg v tako pravilno žarkasti obliki? Ali je zadela luna ob kako
drugo telo in se ji je pri udaru razpočila skorja---M
---in iz razpok je prikipela razbeljena lava, se sčasoma
ohladila in strdila v blesketajočih kristalčkih?
Na to vprašanje ti ne vem pravega odgovora. „Sisteme žarkov" imenujemo te zagonetne svetle proge, ki se razhajajo od okopa mnogih kraterjev premočrtno na vse strani. Skoro 2000 km daleč teko najdaljši izmed njih in do 15 km široki so ob svojem izvoru. V daljavi pa postajajo tanjši in tanjši in se končno nenadno izgube.
Niti niso vzvišeni nad okolico, niti izdolbeni vanjo — postanka in bistva jim ne ve razložiti nihče.
Poglej tu na severnozapadnem robu lune prihaja od vedno nevidne lunine poloble tak sistem razhajajočih se žarkov sein črez na vidno poluto. Dokazuje nam, da mora na oni strani ležati mogočen krater, ki jim je izhodišče. Iz lege žarkov je izmeril astronom Franz stališče nevidnega kraterja.
Tako si upa astronomija na pot tudi v nedozorne svetove in čul boš o sijajnih triumfih, ki jih je dosegla pri raziskavanju nevidnih nebesnih teles.
In sedaj sva gotova!
Obleci preko telesa to tanko kožico, ki je popoloma nepro-vodna za toploto! Varuje naj te strahovitega luninega mraza in njene neznosne vročine! Oprtaj si na hrbet rezervoar tekočega zraka, da se ne zadušiš, kadar šineva iz zemeljske atmosfere!
Če imaš še kako željo, izrazi jo hitro! Takoj bova 80 km nad zemljo. Tamkaj že jenja njeno ozračje. Zaman boš tedaj odpiral usta ter skušal govoriti — z zrakom nama zmanjka tudi govorice.
Zato dobro pazi name, ko bova hodila po luni, kajti morala se bova pogovarjati edino le v mislih, s kretnjami in pogledi.
Odbila je šesta ura, visoko na nebu blešči prvi krajec, daljen cilj najine poti.
Odtod! Naprej!
Še en pogled ni rodno zemljo, obsejano od večernega solnca!
Na zelene planjave, na šušteče gozde, na kipeča morja in žuboreče potoke, na strme vrhunce, odete v večni sneg, na rožno večerno zarjo, ki poje po firmamentu tihe barvne akorde.
In na tebe, človek, ki sem ves tvoj in tvoj, mati Zemlja, ki si me vsega priklenila nase v ljubezni in dobroti.
Daj izpregovoriva na razstanku še eno sladko besedo, da ču-jeva še enkrat človeško' govorico, ki sva jo tako iskreno vzljubila!
„Zemlja! — — — Zemlja I---Zern . .
(Dalje prihodnjič.)
Janko Glaser:
Koprnenje.
„V dušo pečejo me pisma tvoja. — Kaj od solnca so tako ožgana, dragi moj, na jugu daleč tam?"
Ne od solnca — tu jesen je mrzla. Grenka strast je, v meni zadržana, žroča, žgoča, ko iztlevam sam.
Fran Govekar:
Shakespeare.
(Dalje.)
Z „Romeom in Julijo", tojudovito pesmijo zmagovite lju-Ijubezni, kakršno more napisati pesnik le enkrat v življenju, ko stoji na vrhuncu mladeniške sile, je našel Shakespeare samega sebe ter se dvignil visoko preko vseh tovarišev.
Za „Romeom in Julijo" je sledil „Sen kresne noči", poln prelestne romantike, fantastičnosti in poezije, pretkane s sol nčti i m humorjem. Tej veseloigri je sledila popularna sijajna komedija „Trgovec beneški", izrezek iz večne borbe verstev in plemen nasvetu, nato veseloigra „Mnogo hrupa za nič", kakor prejšnja z dvema vzporednima dejanjema, polna melanholije in šale, glo-bokoumne resnobe in grobe komike; kakor prejšnja genijalna zmes tragike in veselosti, a vendar bolj sad pesnikove rutine in duhovite zabave, kakor izraz njegove duše. Prav tako je naslednja komedija „Kakor vam drago" bolj pesniška igrača, zelo ljubezniva in občutja bogata majčkena dragocenost. Pesnik jo je „stresel iz rokava", zato ni brez nedostatkov. Tudi burkasta in fantastična komedija „Vesele ženske windsorske" je bila napisana v veliki naglici, baje po kraljičinem naročilu tekom štirinajstih dni za dvorsko veselico in z edinim namenom, pokazati viteza pijanca Falstaffa kot smešnega zaljubljenca. Falstaff v Shakespearovem „Henriku IV." je vzlic vsej svoji propalosti vzvišen duh, ki se roga svetu, zaničuje ^ sebe in vse ljudi. Napraviti iz duhovitega, iznajdljivega, dovtipnega, 1 vsem doraslega Falstaffa smešno igračo dveh priprostih žensk, je bila tudi za Shakespeara zoprna naloga. Zato pa je ta komedija med najslabšimi.
Z naslednjo komedijo: „Kar vi hočete" je napisal pesnik svoje najboljše, resnično mojstrsko delo vesele Muze. Tudi ta igra ima dvoje dejanj, a značaji so ostreje slikani, dejanje je bogatejše in močnejše; resni prizori so brez melanholije, a polni humorja. Komične figure so izvedene z izredno fineso, a so hkratu igralcem posebno „hvaležne" vloge.
Sočasno, v dobi 1594—1600, je napisal Shakespeare angleške patrijotične historijer „Rikarda I J., Henrika IV. (v dveh delih) in „Henrika V." Za naše odre imajo te dramatizirane biografije,
kakor tudi večina pesnikovih „kraljevskih dram", manjšo vrednost in zanimivost.
Kot umotvor stoji „Rikard II." nad „Rikardom III.", ker mu je dejanje enotnejše in se dogodki razvijajo v velikih scenah. Psihološko slikanje glavnih oseb je globlje in bogatejše. „Henrik IV. in V." sta nadaljevanje „Rikarda II.", tako da tvorijo enotno trilogijo, pravzaprav tetralogijo angleškega junaštva. Tretji del, „Henrik V." ima najmanj dejanja in humorja in obsega pravzaprav le prizore pred bitko in po bitki, a pred publiko je imel zaradi svoje patrijotičnosti in proslave veličastne zmage maloštevilne angleške vojske nad močnimi Francozi pri Azincourtu vendarle velik iti trajen uspeh.
Antipapistični „Kralj Ivan" je menda le Shakespearova priredba že starejše tuje tragedije. Zmršeno, nejasno dejanje je hkratu polno slučajev, smrt kralja slabiča ostane nemotivirana in vojna s Francozi se proti pesnikovim principom le opisuje, a ne vrši na sceni.
Baje poslednja pesnikova istorija ali celo vobče njegovo poslednje dramsko delo je „Henrik VIII." Igrali so jo prvič 1. 1613. Omenjam jo že tukaj, da odpravim ž njo vse istorije. To dramo so baje uprizorili 6. julija in po predstavi je gledišče „Globe" pogorelo: na odru so streljali s topom in strel je povzročil požar. Drugi pa trdijo, da je nastala drama že 1. 1601 in da je nastal požar po predstavi neke druge, ne Shakespearove igre. Gotovo je, da „Henrik VIII." ni dobra drama; ali je povsem začetniško, ali pa delo že povsem upjha:iega genija. A v posameznih lepotah, duho- ' vitem, sijajnem dialogu in nad vse skrbni izvedbi je brezdvomno očitno Shakespearovo očetovstvo te ponesrečene istorije.
„Julij Cezar" tvori prehod od svobodne gradbe lokalno patrijotskih istorij k zaključenejŠi formi tragedije, obenem pa prva politična drama koncem 16. veka. Nastal je leta 1599. Snov ji je pesnik zajel iz Plutarha, morda nekoliko tudi iz dveh starejših tujih žaloiger istega naslova. Zarota simpatičnega Essexa, nesrečnega^. Elizabejinega ljubimca in vojskovodje, pa je bila baje pesniku zunanja pobuda, da se je lotil sorodne rimske snovi, v katero je vlil mnogo angleške aktualnosti, predvsem pa lastne misli in čustva. Dasi nosi tragedija ime velikega imperatorja, je vendarle glavni junak revolucionar Brut, ki nosi mnogo Essexovih značajnih potez. Tragedija obstoja skoraj iz samih velikih prizorov na javnih trgih vpričo rimske množice ali na bojišču vpričo dveh armad. Trop zarotnikov in ljudska masa s par kričači imata posebno veliko vlogo v tej tragediji, ki se sploh odlikuje z izredno ostro obrisanimi in
za karakterne igralce silno „hvaležnimi" vlogami. „Cezar" je imel zato tudi na Angleškem in povsod največji uspeh.
Takoj po „Cezarju" je napisal pesnik „Hamleta", najsub-jektivnejšo tragedijo, v katero je položil največ svoje osebnosti, svojih nazorov in načel o umetnosti, igralski tehniki, o svetu in ljudeh. Globoka melanholija, trpki pesimizem in pereči sarkazem, s katerim se pesnik roga vsemu velikemu na svetu, duševna zbeganost ^in mučna nervoznost pa kažejo popolno duševno razbitost, ki jo ' -je trpel pesnik takrat po usmrčenju ljubljenega Essexa. Genijalni cinik Hamlet je najbolj komplicirana duša, ki jo je zamislil in poosebil pesnik in ogromna je literatura, ki se bavi le s to tragedijo. Ona je bila prva, s katero je prodrla Shakespearova umetnost v Nemčiji, e ^ in ostala je najbolj priljubljena drama velikega Brita ne le v Nemcih, ^ * nego tudi v Slovanih. Nemci in Rusi gledajo v Hamletu simbol svoje domovine in za Goethejem, ki je prvi opozoril na nedoumno krasoto te zagonetne drame, so sledili neštevilni prvi literati sveta, ki so slavili „Hamleta" kot večno moderno tragedijo.
V Hamletovo dobo spadata dve komediji „Mera za mero" in „Konec vse popravi", dasi sta izšli v tisku šele leta 1623. Ker pa sta po stilu, motivih in mislih zelo podobni Hamletu ter se v njima namiguje na dogodke spočetka vladarstva Elizabetinega naslednika, Stuartovca Jakoba I., sodijo, da sta komediji nastali okoli leta 1603. Obe imata ugoden izid, v obeh je komična stran zelo raztegnjena, a malo humorna; obe sta trpki in pisani bolj z zagrizeno ostrostjo satirika kakor pa z ljubeznivo sočutnostjo humorista. Po Hamletu pač niti Shakespeare ni mogel napisati več vesele igre; komediji sta prisiljen sad naročila ali špekulacije. Delničarji gledišča t „Globe" so pač zahtevali zabavne komedije in tudi igralcem se je "v po Hamletu zahotelo smeha in šale. V „Meri za mero", ki se godi na Dunaju, vlada silna nravstvena propalost; zvodnice in zvodniki igrajo glavno vlogo ter le okoli njih gnusne obrti se vrti dejanje. Pesnik pa je duhovito izbičal licemerstvo in potuhnjenost javnih moralistov, a skritih grešnikov. Igra, ki je v teatralni tehniki na višku, zahteva le tragičnega zaključka, a pesnik se mu je ognil s celo vrsto porok. V komediji „Konec vse popravi" je skoraj popolna dramatizacija Boccaccijeve 9. novele v „Decameronu". Tudi v njej je komično dejanje preveč raztegnjeno, veselost prisiljena, dejanje se razvija s čim dalje večjo muko ter se končno izpremeni v čisto epsko pripovedovanje. V Heleni pa je pesnik podal vzor ljubeče žene in v stari grofici Roussilon lep značaj strogopravične matere.
Zdi se, kakor bi bil ti dve komediji ustvaril Shakespeare v odmorih z levico, ko se je pripravljal z desnico na svoja največja /eXo dela: „Othella", „Leara" in „Macbeth aM, najveličastnejše s^xJy dramske umetnine, kar jih je kdaj zamislil človeški duh. V teh-ycsbtfličnem oziru pomenjata „Othello" in „Macbeth" Shakespearjev višek, ogromna snov „Leara" pa je vzrasla že preko mej dramatske forme, zato ji ob prerazkošju idej nedostaje enotnosti in zaokroženosti, dasi ostavlja prav ta tragedija z veličjem misli, silnostjo značajev, energijo dramatskega toka in globokostjo problema na gledalcu najsilnejši vtisk.
V stilu se je povzpel pesnik tako visoko, da je znal največjo snov strniti v najkrajšo formo. V_ysakem stavku leži cel svet, vsaka beseda je kakor izklesana iz granita. V monumentalnosti sloga je „Othello" začetek, „Lear" popolnitev, „Macbeth" vrhunec. Nobene besede ni niti preveč niti premalo, jezik je jasen, verz je kratek, odrezan in komični del se je izgubil do kratke epizode.
„Othello", tragedija zakonske ljubosumnosti, je nastala menda leta 1604, in je poleg „Macbetha" najbolj enotna in tehnično naj-dovršenejša žaloigra. V psihološkem poglobljenju je ne doseza nobena, naraščanje ljubosumja je naslikano z neprekosljivo umetnostjo, dejanje s stopnjevano napetostjo se razvija iz treh značajev in tragika sega do skrajne meje.
„Kralj Lear" je baje realiziran simbol prastarega mita o •solncu (Learu), ki ga zatemne zimski mrakovi (zli hčeri) in ga po-1 mlad (hči Kordelija) vzpostavi zopet na vlado. Pesnik je snov zajel iz pripovedek in deloma tudi iz stare drame. Tragedija grde ne-hvaležnosti do staršev ima kakor pesnikove komedije dvojno dejanje, ki se godita v hiši kralja Leara in Glosterja, Temeljna čustva, ljubezen in resnicoljubje, sovraštvo in propalost, pravičnost in krivičnost, odkritosrčnost in laž so gibala vsega kompliciranega dejanja s celo vrsto glavnih oseb. V dveh nasprotujočih si taborih stoje okoli kralja in Glosterja značaji; dobri so hči Kordelija, Edgar, Kent, norec in Albanij, zli sestri Gonerila in Regana, Edmund, Cornwall in Oswald; zmagajo zli in^vsi dobri najdejo v blaznosti ali na morišču strašen jXloJ konec. Tragedija pesimizma je bila marsikje za moderne živce pre-- mučna in malo je gledišč, ki morejo to gigantsko dramo uprizoriti, J a še redkejša je publika, ki bi bila sposobna uživati jo kot umotvor * večne krasote.
„Macbeth" je najbolj objektivna tragedija Shakespearjeva, brez subjektivnih momentov, a kot drama najdovršenejša, dpsi je
likratu najkrajša. Enotno dejanje, jedrovitost v izrazu, komprimi-ranost dogodkov v kratkih prizorih, ki se stopnjujejo z nezaslišano naglico h katastrofi, jo delajo za nedosežni vzor vsem dramatikom. Tudi njeno dejanje .tvorita nehvaležnost in zločin napram dobrotnemu starcu, a dejanje je priprostejše; le Macbeth in njegova soproga stojita ves čas v žarišču interesa, vse druge osebe, izvzemši Banqua in Duncana, ki tvorita še dva živa, fino izvedena moža, stoje daleč zadaj v temi. Z „Macbethom" je dosegel pesnik svoj vrhunec, in kar mu je še sledilo, se ni vzdržalo več na isti stopnji.
Že leta 1607 je izšla na odru tragedija „Antonij in Kleo-patra", kakor „Cezar" zajeta iz Plutarha. Bjazna zaljubljenost celega moža v krasno vlačugo rafinirane koketerije vodi h katastrofi, strašna osamljenost velikega moža, nerazumljenega, v borbi z omahljivo maso tvori idejo igre. Bogastvo in pestrost dogodkov pa so na škodo dramatičnosti; dejanje je zamršeno ter vse delo vzlic mnogim krasotam ter impozantnim in finim potezam za oder vendarle manj srečno. Niti Antonijeva niti Kleopatrina smrt ne učinkuje tako vzvišeno tragično kakor padec Cezarjev pod bodali domovino in svobodo nad vse ljubečih zarotnikov.
Mnogo višji in mogočnejši je revolucijonar „Ko ri jo lan", čigar plemenita, polnokrvna osebnost vzbuja večje zanimanje ter je njegova osebna usoda pristno tragična. Korijolan je velik kot človek, vojščak, državljan in poveljnik; neomajna je njegova zvestoba do prijateljev, skromno udan sin je svoji materi, nežen soprog in nad vse ljubeč oče. Toda meči njim in med maso je razumevanje nemogoče ; ker ne daje koncesij, ker se ne more klanjati sodrgi in ne hitiaviti, mora pasti. Kakor Antonij ostaja osamljen celo od matere; zbegan se poniža za hip pred drhaljo, a ko se zave, je tem hujši zaničevalec mase. Kot tragedija nedoslednosti, omahljivosti iz žen-skočutne dobrotnosti in izdajstva najsvetejšega prepričanja je „Korijolan" velika drama, polna simbolov. Morda je izlil v njej pesnik tudi svoj lastni gnev nad sodrgo, ki se ji je moral kot umetnik in glediški ravnatelj ukloniti tolikrat proti svojim načelom . . . „Korijolan" je pesnikova zadnja tragedija iti nekaj let po nji ni napisal nič samosvojega in dobrega. Pesnikova duša se je izčrpala ter pre-napolnila s pesimizmom in prezirom ljudi, zato ni imel niti veselja do dela niti sposobnosti za ustvarjenje novih umotvorov.
„Ti m on Atenec" je povsem ponesrečena tragedija prijateljske nehvaležnosti, ki junaka opleni, upropasti in spravi ob razum. Človeška '.družba obstoja v tej igri iz lopovov, tatov, morilcev in tepcev,
ženske pa so kupljive vlačuge. Vzporedno dejanje z Alkibijadom je čudno podobno, skoro enako z zadnjimi dejanji Korijolana. V tehničnem in esteskem oziru ima igra toliko hib in nedostatkov, da mnogi vobče dvomijo o Shakespearovem očetovstvu pri tej nakazi, mnogi pa trdijo, da je priredba tujega dela ali pa povsem zanikam in pogrešen prepis pesnikovega izgubljenega originala.
Drama „Trojil in Kres i d aM je bila baje napisana že v mladosti in na starost le predelana. Zajeta je iz trojanske vojne in nekaka romantična parodistična satira na slavne bojevnike, ki niso v istini nič drugega kot tepci in lopovi, ženske pa nestalne hotljivke. Igro imenujejo nekateri komedijo, drugi pa tragedijo zaradi tragičnega konca junaka Hektorja, žrtve Ahilove osvete. Homerjeva ka-rakterizacija trojanskih in grških junakov je postavljena na glavo, in človek se nehote spominja Offenbachovih operet s parodističniini libreti. Edin^ pametni človek v tej družbi je Terzit, zato pa je vedno stepen. Terzit je govornik pesnikovih misli in čustev, ki so le roti ganje, psovanje, smešenje. Igra ni imela nikdar uspeha in ga niti danes ne more imeti. Izmučen in naveličan, zastrupljen od najgren-kejšega pesimizma, poln ljudomržnosti in morda tudi nevoljen zaradi neuspeha svojih zadnjih dePse je Shakespeare preselil okoli leta 1605 zopet v rodno mesto k svoji obitelji. Pridelal si je ne le največjo ^^pesnjško slavo, nego. tudi veliko imetje. Postal je v Stratfordu in ^ , daleč naokoli najbogatejši posestnik. Živel je srečno obiteljsko življenje in svoboda v lepi naravi mu je dala prejšnji dušni mir. Ž njim pa se> mu je vrnilo veselje do dela.
Okoli leta 1610 so igrali v Londonu prvič njegovo komedijo £t£o*£imbelineM. V njej je poetsko prikazan propad med življenjem na kraljevskem dvoru in v svobodni naravi. Z značajem Imogene je podal pesnik najvišjo žensko krasoto; v njej se združujejo vse milobe in plemenitosti Desdetnone, Julije in Kordelije. Preljubezniva značaja sta tudi odvedena kraljevska princa, živeča v gozdu pri poštenjaku Belariju. Drama je zaradi kratkih scen težko uprizorljiva in trpi mestoma na epičnosti. Iznova vzcvetajoči optimizem pesnikov pa dela to dramo vedno simpatično duhovito berilo.
„Zimska pravljica" je nastala okoli leta 1611 in karikira neutemeljeno ljubosumnost. Vse občutje v tej pravljici je veselejše in jasnejše, dasi tudi v njej ne nedostaje tragičnih scen in melanholije. Toda dejanje je razklano na dvoje: v prvih treh resnobnih aktih nas zanimajo muke kraljice matere Hermione, ki jo preganja ljubosumni Lcont, v zadnjih dveh pa se pripoveduje vesela povest
Hermionove hčerke Perdite. Igra je imela tudi na odru velik uspeh in se .je vzdržala na repertoarju doslej.
Višek v umetnosti fantastičnih pravljic pa je Shakespearjevo poslednje delo „Vihar". Nastalo je po letu 1611 in se odlikuje s prav posebno priprostostjo povsem enotnega dejanja, najzornejšo poetičnostjo ter se izvrši vse dejanje tekom treh ur, tehnično docela odgovarjaje Aristotelovim pravilom. V Prosperu je baje poosebil pesnik samega sebe in kakor ta je po vseh čarobnih umetnostih zlomil svojo čudotvorno palico umetnosti, se odrekel za vselej literaturi in gledišču ter se vrnil domov, v življenje ljubeznivega tasta, deda in očeta. Živel je nato le še par let, čutil bližajočo se smrt, napisal svojo poslednjo voljo, s katero je bogataško obdelil svoji dve hčeri, unukinjo, unuke, prijatelje in bivše tovariše ter mestne reveže, le svoji soprogi je zapisal edino „svojo drugo najboljšo po- ' stelp. Umrl je jedva 52 let star že dne 23. aprila 1616 ter bil pokopan prav v isti cerkvi, kjer so ga krstili.	(Konec prihodnjič.)
R. Maister:
Grobovi.
A/lesec je v topole splezal, Triglav božal, v Kum se stezal. „Bratec bledi, kam gre pot?"
„„Med očete in sinove, ki so vrgli jih v grobove. Kje gre bližnjica do njih?
Na kateri le poljani
spe globoko zakopani,
kje stoji jim grobni križ?""
„Oj, ne išči jih v poljani! V nas so — v srcih pokopani, mi smo njihov grobni križ!"
/JO .	TOXjCf
SB	— O, vNji^O)
UIU /
Ivan Albreht:
V svitanju.
V poletju je bilo, v tistem času, ko se vse življenje izliva v sočno pesem. Vzduh je bil poln senenega vonja, topel in mehak. V tem gorkem vzduhu se je zibalo vsepoltio ljudi, kosci in grabljice, vsevprek razposajeno. In med njimi Tone, kmečki otrok, kakor jih je mnogo: bos in gologlav, zagorel in razcapan. Pa zopet otrok, kakor jih je po kmetih malo: slaboten in upognjen, noge v kolenih ukrivljene, kup žive nadloge. Deseto leto življenja mu je potekalo in pri teh nežnih letih je hodil med mladimi ljudmi. Čul je njihove besede in z velikim rjavimi očmi je srkal njihove vroče poglede. Slutnja za slutnjo je vstajala v mladem srcu in v slutnjah je narasla slika čisto golega življenja, ki ni bila lepa. V mislih in željah je tipal otrok za tisto sliko, zato je bilo v njegovem smehu vedno nekaj drhtečega in njegove oči so zrle venomer v plahem pričakovanju.
To je bilo zgodaj popoldne, ravno v času, ko se ljudje vračajo od opoldanskega odmora nazaj k delu. Tone je ležal v sveži redovnici in je motril žuželke. Pisani brzci so brzeli med bilkami, prav globoko doli, tik pri zemlji. V medlo in svetlozelenih, v glinasto-rjavih in v grahastih barvah, vsi po poljubnosti in po potrebi. Tu-patam je lezel po bilki majhen rilčkar — komaj da ga je moglo opaziti oko. Muhe in mušice so se vrtele med velo travo, kobilice in murni, motno- in svetlobarvaste vešče in pikapolonice, ki nosijo na rdečih krilih s črnimi pikicami samo srečo po svetu.
„Bogve, kam se jim tako mudi," je pomišljal Tone in zdelo se mu je, da bi se lahko razgovoril s temi malimi bitji, če bi bil čisto sam. In kaj vse bi mu povedala! Razkošno je vstalo pred njim, prav tako žareče kakor Rezine oči, ki so sledile hlapcu Andreju, kakor da so privezane nanj. Tone je pritajeno prisluškoval njunim besedam, smehu in hihitanju in čutil je, da čuvata vsak zase neko skrivnost. Tupatam je zavel veter in je zabrisal glas, da ni bilo mogoče razumeti posameznih besed. A Tone jih je vendar razločno čul. Saj so mu bile že znane — samo skrivnostne so bile zanj. Nikdar se ni ozrl naravnost na hlapca ali na deklo, vendar mu ni ušla niti ena kretnja. Tisto pa je vedel, da mora biti skrit in brezbrižen, kajti sicer prekinejo odrasli pogovor in se vedejo
čisto drugače. Ta misel mu je bila zoprna. In kakor da bi jo hotel pregnati, je planil pokoncu in je skočil k Rezi. Tedaj se je Andrej okrenil in je šel daleč po travniku, da se drugje loti dela. A Rezine oči so nenadoma ugasnile. Govorila je o lepem dnevu in o mladih, čisto majčkenih ribicah, ki se igrajo v potoku tam koncem travnika.
In Tonetu je nenadoma ušlo:
„Reza, ti si grda."
„Zakaj?"
„Jaz že vem — vse vem, zate in za Andreja."
Nekaj časa ji je gledal v obraz in slutil je, da ji ni prijetno. Grabila je urneje in sukala se je semintja, kakor da išče primerne besede. A Tone se je zasmejal in je zbežal, kolikor so ga mogle nesti krivenčaste noge. Samo napol je še čul za seboj:
„Joj, joj, Tonček, kako si ti že ves pohujšan!" —
Pri fari je pozvonilo. Tretja popoldanska ura, petek. Ljudje so postali in mrmrajoči glasovi so brbljali molitev v čast Kristovemu trpljenju. Tone se je skril v vrbovo grmičevje ob potoku. Počenil in stisnil se je med korenine kakor klop in težko mu je bilo. Domislil se je na mater, ki spi pri fari za cerkvijo — dve leti že spi. Ona, da ona bi razjasnila vse temno. Da bi zdajle zapolzeli njeni suhljati prsti po njegovem licu! Pogledal bi ji v oči in bi skril glavo v gubah njenega krila, pa bi jo vprašal prav potihoma in ljubeznivo, če je tudi počela tako kakor Reza. Ne, ne — mati ne, nikdar! Pa vendar.
Grda misel ga je obšla, da je šinil izmed vrbja in je begal po travniku, da se je znebi. Smeh in jok sta mu drhtela na ustnih in v očeh in da bi ju otresel, je legel vznak in je vprl pogled naravnost v solnce. Ko je odmaknil oči, ni videl drugega kakor rdeče in rumene lise.
Ko je prešla oslepelost, se je ogledal po Rezi. Tam daleč so še zvenele kose. A hlapec je nakladal že suho seno in dekla je bila pri njem. Andrej ji je venomer podstavljal vile in naenkrat je ležala na tleh. Hlapec ji je hotel pomagati kvišku, a ona je odsko-čila in ga je pahnila od sebe:
„Grdavš nemarni! Vpričo vseh ljudi bi se rad mastil!"
Pa je stekla. Za njo je rohnel hlapčev hripavi smeh.
Tone se je okrenil in je šel naravnost k hlapcu.
„Andrej, ti si grd!"
Zelo zamolkel je bil glas, kakor da ni govoril otrok. A hlapec se je smejal:
„Haha-ha, temu se že pozna, da je namenjen za črno suknjo."
In zopet smeh. A malemu je bilo hudo. Zlezel je pod voz sena, da je bil čisto sam in skrit s svojimi mislimi .. . Kadar pride v mesto, tam bo drugače. Videl je že tiste ljudi. Hitro hodijo, hitro govore in nič grdega ni na njih.
To je bilo lani v Gorici, ko je šel z očetom na božjo pot na Sveto goro. Mesto je kakor paradiž. Velike hiše v ravnih cestah, vrtovi in solnce in cvetje. In tam na gori! Zamorska Marija zre z oltarja in romarji se drenjajo po cerkvi. Zvečer, ko zatone solnce v morju, zažari mesto — luč pri luči, a na gori se glase zvonovi. Po cerkvi in okrog cerkve počivajo romarji, veliko in malo, vse-križem drug preko drugega.
Ali tatn zunaj, tam je čul ponoči jecljanje. Samo dve besedi sta mu ostali v spominu:
„Mia bianca —"
Dvoje ljudi je soplo tam za cerkvijo in Toneta je bilo strah. Vendar je zrl venomer tja in se polagoma plazil bliže. A kar je videl tedaj, se je zarezalo vanj in ga je preganjalo vso pot do doma. Na Čoln sta z očetom počivala. Vrh klanca stoji nad cesto gostilna in pred njo lopa, zastrta s trto. Vipavska dolina je tonila v solncu, a on je še vedno čul sopenje dveh ljudi in dve besedi:
„Mia bianca."
Ni mu dalo miru. Pa je vprašal očeta in je vse povedal. A oče je namršil obrvi:
„Sanjalo se ti je. To so grde reči, skušnjave."
Vsaka beseda je bila uganka. In ko je prišel domov, je iskal rešitve pri pastarici Leni. Po njej je dognal v širokih, trdih in zamazanih obrisih skrivnost o postanku človeškega življenja . . .
Vročina je polegla in večer je prihajal, prijeten in tih, tovariš sanj in ljubezni, ki trepeče v njih. In ž njim je prišla Anica, Tonetova družica, malce starejša od njega in vesela — sam smeh in samo živo zdravje. Rožasto krilce do kolen, beli rokavci in rožasta ruta, prekrižana na prsih — tako je šinilo dekletce k njemu, boso in gologlavo in razgreto, kakor je bilo. In vsaka neprijetna misel je izginila in zatonila daleč tam za gorami.
„Ves dan te ni bilo," je potožil Tone.
„Ne smem več tako okrog," je drobila Anica. Mati so rekli, da sem že prevelika. In ti boš gospod, boš mašo bral — so rekli
mati. Ali res? Zakaj ne? Veš kaj, za kuharico pridem k tebi, ali ne?M
Mali je poslušal in neizrečeno lep je bil glas, ki je zvenel kraj njega. Nežno in boječe je ujel med dlani dekletovo levico in je postal. Mimogrede je poiskal njegov pogled deklo in hlapca. Potem se je lahno nagnil k družici in ji je govoril šepetaje: „Anica, ti si lepa, zelo lepa."
V odgovor je zazvenel smeh, kakor da se usipljejo kristalne kapljice na srebrne kraguljčke. Pa je ponovil: „Res si lepa, Anica —" „Ti tudi."
„Pa ne smeš biti kuharica!" „Ne?"
„Kuharice so grde."
Solnce se je nižalo in je krvavelo. Tupatam ukanje, vesela pesem, pa zopet ukazi in smeh — vse brzo kakor v vrtincu. Seno je šumelo vedno enakomerno, vabeče in mameče in oddaleč so še venomer pele kose.
Tone je drhtel kakor v vročici. In naenkrat se je oglasil Andrej:
„Ali se ženiš, Tone?"
Reza se je zagrohotala grdo, kakor da je pijana. Anica pa je zbežala preko travnika:
„On bo gospod, bo mašo bral," ga je branila že v begu. Tone je šel za njo, počasi in s povešeno glavo kakor spo-kornik pri procesiji. Da bi bil zdajle velik in močan — hej, gorje ti, para hlapčevska! Ztnel bi ga od jeze, potem še Rezo in vse, vsenaokrog, da bi bil čisto sam. Le seno bi šumelo pod njegovimi nogami in ognjeno solnce bi kukalo izza hribovja in Anica kot angel v snu, pa bi šel k njej:
„Ti ne veš, kako te imam rad." „Jaz tebe tudi. —" Ali bi rekla tako? — Postal je in pogled mu je zastal na ukrivljenih nogah. V tistih nežnih letih — pa je že videl krivenčaste noge! Med vsemi ljudmi je čisto sam tak, pokvečen in bolan. Obotavljal se je za trenotek, potem je šel dalje po travniku tja, kjer so se dvigali okroglasti holmci. Grmičevje je raslo tam in par nizkih gabrov, ki so prožili po mahu svoje vijugaste sence. Nekoliko dalje so vstajali hribi, tam je šumel gozd, ob robu skupina brez, par trepetlik, a zadaj smreke in jelke v tajnem, nikdar mirujočem šepetanju.
„Ljubljanski zvon- XXXVI. 7.	21
V	grmičevju je čakala Anica. Daleč, daleč je izginilo solnce in skozi listje je plamtela zarja z neba.
Breze so zagorele v rožnatem žaru. Od fare sem se je oglasil
zvon.
„Pojdiva v gozd, Anica!"
„Kam — saj je že večer!"
„Naši še ne gredo domov. Lonice še niso končane in tudi naloženo še ni."
In šla sta po mehkem mahu. Tupatam je še rdela jagoda kraj grma.
V	gozdu sta sedla pod visoko smreko. Tiho je bilo tam in tako veličastno mirno kakor v hiši, kadar spi mrlič. Samo sveč ni bilo. A mesto njih je svetila zarja na nebu in Aničine oči ... Daleč v gozdu je trkala žolna na trhla debla. Dekletce se je plaho ozrlo v nemega druga:
„Tone, kaj je tam?"
«Kje?"
„Ali ne čuješ?"
In že je skrila obraz v njegovem naročju. Njeno telesce je drhtelo, da je spreletelo Toneta kakor ogenj.
„Žolna trka."
Anica je dvignila glavo in plahi očesci sta se zaupno nasmehnili:
„Ti veš vse, a jaz sem se tako bala."
Primaknila se je tesno k njemu in se je lahno nagnila, tako da je počivala kodrasta glava na njegovi rami. Po drevju so skakljali ptiči, brezskrbno gostolenje je donelo vsevprek z vsake veje in vejice. Kakor zamaknjen je sedel Tone in težko mu je bilo. Kaj je to, kar plamti v njem in odkod je prišlo?
Deklica je šepetaje pripovedovala nemogoče. V jeseni, ko odide on v šolo, ne bo več hodila okrog. Samo v šolo in domov in potem bo pletla čipke. Če pride za Božič domuv, mu bo pokazala. Nekaj že zna, nekaj se bo še naučila. Tako ji bo minil čas, kajti sicer bi bilo pusto brez njega. Že zdaj ji je težko, če pomisli, da pojde on odtod — tako težko in Še težje kakor takrat, ko je poginil koder, ki ga je imela nad vse rada na svetu.
Poslušal je kakor začaran. Mehki kodri so ga božali po razgretem licu. Sunkoma se je zaokrožila njegova desnica okrog njenih ledij in leva se je drgetaje igrala s svilenimi kodri.
„Anica., jaz ne bom gospod."
„Zakaj ne," sta vprašali začudeni očesci.
V	odgovor se je krčevito streslo njegovo telo. Nenadoma sta mu omahnili roki in obraz je izginil v mah. OJ tam je prišlo jecljaje:
„Ker te imam rad."
„Komaj je izpregovoril, je zagorel od sramu. Zdaj ni več Tone; — hlapec Andrej je in grde so njegove oči in grde so besede. Prsti so se zarili v mah in kakor prisesan je ležal na zemlji. Kri mu je zavalovila in potem naenkrat — kakor da se potaplja v morje sladkosti, ki ni besede zanjo. Omamljiva utrujenost, strah in razkošje.
„Tako je pravila pastarica Lena —M se je še domislil, a misel je bila medla.
Dekletce ga je motrilo z začudenjem. Pol iz radovednosti, pol iz bojazni se je privilo k njemu.
„Kaj ti je, Tonček?"
Odgovora ni bilo, samo sopenje kakor zadržano ihtenje.
„Zakaj jokaš? Saj te imam rada."
Tone se je okrenil. Čisto od blizu sta ga pozdravili dve mali, majčkeni, nekoliko zastrti lučki.
„Ali si res moja, Anica?"
„Res."
Zatisnil je oči. Sveta gora stoji pred njim, zvonovi pojo in mesto tone v morju luči. Tam so veseli ljudje, sam smeh in sam ogenj. In Tone je vedel, zakaj.
„Mia bianca!"
Hipno je stisnil Anico k sebi, da je zavrisnila od strahu. A on se je smejal. In ko je prešla bojazen, ga vprašalo dekle nežno:
„Zakaj se treseš?"
V	odgovor se je stisnil k njej kakor v strahu za svoje pravkar vzbujene sanje. In vso pot do travnika in še potem vrh sena na vozu jo je držal za roko.
„Mia bianca!"
Daleč na nebu je gorela zarja, a tik kraj njega dve majčkeni, malce začudeni lučki . . .
Dr. Jož. A. Glonar:
Med reformacijo in romantiko.
(Kos literarnozgodovinskega programa.)
2.
Po zimi leta 1726. ali 1727. sta dobila kapucina v Škofji Loki, brata Anton Marija iz Bribira in Teofil iz Kranja, od provin-cijala štajerske kapucinske provincije, brata Gotharda iz Gradca, nalogo, da pregledata obširen rokopis pridig, ki^Jih je spisal o. Rogerij, „slovenski pridigar" kapucinskega reda. Ta cenzura je bila potrebna, predno je smel iti rokopis v tiskarno. V sredi marca leta 1727. sta bila s svojim delom gotova. Brat Teofil je prečital oba dela in dal svojo aprobacijo 19. marca 1727, brat Anton Marija je prečital samo prvi del in dal dovoljenje za natisk 24. marca leta 1727. Pormalno^pooblastilo generala minoritov, H a rt m an na iz Briksna, ima datum „Alotiae in Hispania die 6. Julij 1727." Za ljubljansko škofijo sta dala aprobacijo „sede episcopatüs Labacensis vacante" brat Anton Kal an (22. januarja 1728) in kanonik Janez Jakob Shilling (26. januarja 1728). Sedaj je lahko šel prvi del pridig v tiskarno. O. Rogerij pa svojega dela ni dokončal in videl natisnjenega, ker je umrl 23. avgusta leta 172820. Aprobacija drugega dela se je med tem nekoliko zavlekla. Podpisala sta jo v Ljubljani 30. junija 1730 brat D id a k iz Kamnika in Jožef iz Škofje Loke, od provincijala kapucinske provincije, brata Benigna iz Gradca pozvana kapucinska cenzorja. V tej aprobaciji govorita o. Rogeriju že kot o „hujus Provinciae olim Concionatore." Da je Rogerij že mrtev, se da sklepati tudi iz aprobacije, ki jo je napisal 16. septembra 1733 cenzor ljubljanske škofije, Anton Kal an, ki je cenzuriral tudi že prvi zvezek. On govori tukaj o ^Rogeriju kot o „eximio olim čoncionatore (cujus memoria in benedictione est)." Stavek v oklepajih je očividno naslonjen na mesto pri Rogeriju II, 295, kjer pravi naš pridigar: „V'mej drugimi navädame, katere imeli so ty NekedajŠni Hebraeerji, fmdl i so tudi leto, de, kadar so khi eniga tfch starih Očakou ü missel uzeli, ali: kaj od teh, aku si lih mčrtvih govorili, uselei so tč bessede perstavili: Zihro nam libraha. Tuje:
20 Pregelj, 1. c. str. 1. — Schematismus F. F. Ordinis Minorum S. P. Fran-cisci Capuccinorum Almac Provinciae Styriae ineunte anno MCMVIII, str. 59.
Memoria ejus sit in Benedictione. Njega spömyn ü žegni bode tu je u častč inu ü hvali. Katera lepa navada terpy inu znäjde se ü mej nami šč dan današni; kir, kadär khi govörymo od naših mčrtvih Starišou, Znancou, Prjätelou inu drugih: perstävimo h'tem te bessede. Bug jim gnadaj... kateru je ena lepa S. naväda." Kalan se je pri čitanju tega mesta spomnil že pokojnega autorja in tako so prišle te besede v tekst njegove aprobacije, kjer učinkujejo tem lepše, ker dajejo aprobaciji nekako intimnejšo, osebno noto. Tekst ostalih aprobacij je v primeri s to Kalanovo zelo šablonski in bombastičen. Zadnjo aprobacijo je dal drugemu delu pozno, 6. oktobra 1743, že zgoraj omenjeni Janez Jakob Shilling.
Prvi del pridig je izšel v Celovcu pri Janezu Fr. Kleinmayrju z letnico 1731. Pred naslovnim listom ima bakrorez, ki ga dosedanji pisatelji o Rogeriju ne omenjajo (in bibliografi posebe ne štejejo), ki pa je vendar važen, ker nam nekoliko pomore pri razlagi simboličnega imena Rogerijevega dela. Okvir te slike tvorita dve palmovi vejici, prepleteni in spodaj zvezani s trakom. Trak na levi vejici ima od spodaj navzgor napis „Pal-ma-rium", na desni se čita od zgoraj navzdol „Em-py-reum". V vertikali „kartuše" stoji košata palma, na kateri visi, kakor na križu, razpet Kristus. Po listih palme so raztresene posamezne besede in zlogi reka: Ascendant in palmam et apprehendam fruetus ejus. Cant. 7. v. 7." Na levi strani palme stoji Marija, srce prebodeno z mečem, na desni učenec ljubljenec Janez, ki gleda h Kristusu na križ in z desnico kaže na množico v ozadju. V ospredju kleče, simetrično razporejeni, štirje svetniki. Svetnik na zunanji levici je sv. Peter, pred njim sv. Frančišek Asiški. Na skrajni desni kleči sv. Pavel, pred njim svetnik redovnik, ki ga ne vem identificirati. Po bisagi, ki leži pri njegovih kolenih in ima napis „Deo gratias", je označen kot svetnik iz reda miloščinarjev. Mogoče je kapucin sv. Feliks21. Ozadje slike je ravno tako kakor ospredje, komponirano strogo simetrično. Na levi strani slike (na Kristusovi desnici) je zbrana duhovščina. V njej ne spoznamo drugega, ko sv. Janeza Nepomučana. Na Kristusovi levi so zbrani posvetni stanovi; med njimi razberemo par kronanih glav in sv. Marijo Magdaleno. Za tem vrezanim naslovnim listom sledi (črno in rdeče) natisnjeni naslov dela: „Palmarium empyreutn, seu Condones CXXVI. de sanetis totius Anni.najbolj
21 Print: Detzfcl H., Christliche Ikonographie. Freiburg i. Br. 1896. II, str. 339. — Temu svetniku je O. Rogerij posvetil celo pridigo (I, 442—453), v kateri primerjaj posebno str. 450.
točno podan v Simoničevi biblijografiji. Za tem naslovnim listom pride na štirih straneh posvetilo dela: „Illustrissiino Domino, Domino Augustino Codeiii de Fahnenfeld, Sacrae Caesareae Majestatis Consiiiario, Inclyti Ducatüs Carnioliae Nobili Patritio, Domino in Thum & Dobrova &c. &c. Domino, Domino Moecenati ac Patrono nostro gratiosissimo &c." Podpisani „P. P. Capucini Conventüs Labacensis" poklanjajo ta „opus... posthumum" Codelliju, ki je omogočil, da se je natisnilo22, slave svojega pokrovitelja v vznesenih besedah in obširno govore o dobrotah, ki so jih prejeli od njegovega strica, Petra Antona Codellija. Posvetilu sledi že na naslovni strani omenjeni „Privilegium caesareum". S cesarskim dekretom je bilo namreč vsem tiskarjem in knjigotržcem prepovedano, dela, ki so jih izdali kapucini, v sveti rimski državi, v kraljevinah in dednih deželah cesarskih, brez dovoljenja in potrdila provincijalov deloma ali v celoti ponatiskovati in prodajati. Zato podeljuje v zgoraj označenih deželah provincial štajerske province kapucinov edino celovškemu J. Frid. Kleinmayrju in njegovim dedičem pravico, Rogerijevo delo natisniti, ponatiskovati in prodajati. Privilegiju slede že omenjene aprobacije raznih cenzorjev na dveh straneh, za njimi pa pride pregled svetnikov, ki so obravnavani v prvem delu. Uvod zaključuje folkloristično zanimivi „Indiculus Sanctorum23, qui ut Patröni, in variis Necessitatibus invocantur." S temi priprošnjiki je precej jasno poudarjen nedogmatični, praktični značaj Rogerijevega dela. V obeh zvezkih ima 36 priprošnjikov. Primitiven način, kako so postali priprošnjiki za razne nezgode in bolezni, razlaga na sv. Apoloniji (I, 149): „...škočyla je sama u'ta goreče ogyn, u' katčrim stüryla je to kradko molitou: Domine JESU Christe precor te. Gospud JESU Christe: jest te prössem, dodeli usčm tem, kateri se bodo na mvojo za te, prestäna martro spomnili, ut dolorem dentium numquam sentiant, de bolečyne teh zöob nigdär nabodo občutyli. Na katero prošnjo šlišala se je od Nebess ena štiina, rekoč: Apollonia Sponsa Christi exaudita est oratio tua. Pollöna ti Nev£jsta Christušava, uslišana je tvoja prošnja." Priin. tudi II, 76 in 145. Prvi del obsega 57 pridig, kil obravnavajo svetniške godove od novega leta do konca junija. Na koncu je „Index rerutn notabilium", stvarno kazalo na štirih nepaginiranih listih.
22	... Tu vel sola hAc pii hujus operis Concionatorii munifica pietate totos Ducatus & Provincias Carnioliae & universae Sclavoniae imples...
23	Natisnjeno je Sanctorus.
Drugi zvezek, ki obsega pridige za drugo polovico leta, je izšel dvanajst let za prvim (leta 1743) v Ljubljani pri Adamu Frideriku Reichhardtu. Zakasnil se je, kakor pravijo kapucini v uvodu posvetila Auguštinu Codelliju, ki je tudi ta zvezek dal natisniti, „ob temporum angustias". Drugi zvezek je na slabšem popirju ko prvi, natisnjen z drobnejšimi črkami in bolj na gosto; zdi se, da se je hotelo pri tisku štediti. Naglasnih znamenj, ki so, kakor kažejo priobčeni primeri, zelo nedosledna in včasih naravnost neverjetna 24, je v drugem' zvezku manj ko v prvem. Na celem delu se jasno pozna, da je pisatelj umrl, prej ko se je natisnilo. Tudi drugi zvezek ima kazala in registre, ki so omenjeni pri prvem in ki so njega namenu dobro služili. Ta namen Rogerijevega dela je že v naslovu jasno izražen, razbrati pa se da tudi iz ustroja dela samega. Dočim jc Janez Svetokriški izdal svoje pridige za nedelje in Gospodove in Marijine praznike celega leta in je svoje delo že v naslovu samem označil kot pomožno, priročno knjigo za pridigarje, („Sacrum promptuarium"), je napisal o. Rogerij svoje pridige o svetnikih, katerih spomin se po raznih cerkvah slovesno obhaja in o katerih dotlej ni bilo še nobenih natisnjenih pridig. Tako je Janezovo delo lepo izpopolnil, oba skupaj pa sta dala slovenskim pridigarjem na razpolago veliko zbirko, ki je obsegala pridige, označene navadno v prejšnjih časih z besedami „de tempore" (Janez) in „de sanetis" (Rogerij). Da je Rogerijevo delo namenjeno kot pripomoček slovenskim pridigarjem, to se vidi na mnogih opazkah in „režijskih navodilih", ki so napisana v latinskem jeziku in gosto nasejatia v obeh zvezkih. Tako pravi II, 17: „. . . malu je nyh, kateri bi svojmu Bližnimo ü njegovih potrebah (explica si placet necessitates Sec.) perstöpyli. Kir malu je nyh, kateri bi radi to štimo Božjo (<explica si placet Concionatores &c.) poslušali . . . veliku je teh, kateri poprčj enimu psu, inu drugi bešti (hie, si placet, exagera äuritiem, inclementiam ad pauperes, debiles, infirmos &c.) . . . dosti inu veliku tfch (hic discure Sc exagera contra Vituperatores, Ne-glectores, Garrulos, Sornnolentos Sec.) ... kir nyh ner več to dru-šitio, inu sicer hudo (hic moraliza contra vagatores nocturnos, procatores, lusores, potatores Sec.) lubjo." Vsa ta navodila stoje na eni sami strani. V pridigi na veliko soboto (I, 282) pravi: „NB! Si potest haberi statua, Ecce Homo, ostendatur" in nekoliko dalje (I, 292): „NB! Hic monstretur crucifixus Jesus." Drugje zopet (II,
24 Kar pa ni oviralo Dielsa, da je svojo razpravo o slovenskem akcentu (Arch. f. si. Phllol. 31. str. 1—101) oprl tudi na Rogerija.
53) svetuje: „Hie describe lamentationes, oscula, dolorem &c." V tem oziru je posebno 2animiv in značilen uvod v 35. pridigi o sv. Florjanu (I 385). Na koncu uvoda (I, 389) stoji v sredi lista in ob robu „N. B." — „Totum potest omni Sancto accomodari, mutatis mutandis, sed non sequens". Posebno, za Rogerijevo delo značilno skupino tvorijo one opazke^_vJiaterih opozarja pridigarje, da naj moralizirajo. Navadno pravi kratko „Moraliza, si placet" (I, 5, 32, 261, 485), vendar pa se najdejo tudi obširnejša navodila: „Mo-raliza per ilia tria puneta superius dieta" . . . „hic moraliza, quomodo orant aspiciendo, dormitando, garriendo, signa varia monstrando" (II, 350). Na drugem mestu (II, 485) toži, koliko je ljudi, ki „na meste takih S. buqvu prebyrajo quarte, trapule, nasramne, ajdouske, Poetauske, kecarske buque: prebyrajo zajtenge (?!), prazna, vasu-väjna polne pisma &c." . . . in pravi na koncu: „NB. Hie die plura, hac de materia tnoralizando." Nobeno čudo ni, da najdemo pri tako vnetem moralistu znani vzdih vseh moralistov „O tempora, o mores!" (I, 261). S temi podrobnimi navodili za pridigarje je Rogerij napravil iz svojega dela zložnega „konjička" in ustvaril s svojo zbirko pridig slovenskega zastopnika onega literarnega tipa, ki je značilen sicer za srednji vek. Takrat so se pridigarji na pamet naučili tujo pridigo ali gaj o celo kar na prižnici brali; slušatelji so že naprej vedeli, airpridigar govori „Abiciamus" ali „Suspendium", to se pravi, ali recitira „svojo" pridigo iz te ali one zbirke, ki se je začenjala s to besedo. Te razmere so dosegle svoj vrhunec v zelo razširjeni zbirki pridig, ki je imela značilni naslov „Dortni securus25."
Struktura Rogerijevih pridig je jasna, pri vseh pridigah enaka in strogo izvedena. Uvod vsake pridige ima najprej latinsko „Synopsis", ki ji sledi tudi slovenski „Zapopadik", dve kitici, ki podajata glavno misel in vsebino pridige. „Ta LXXVII. Pridiga. Na XVI. dan Mesca Velikiga Strpana, ali: Augusta. Na dan Svetega Rocha Spovidnika" (II, 184) ima n. pr. sledečo:
23 P. Hilarin Felder: Geschichte der wiss. Studien im Franziskanerorden bis um die Mitte des 13. Jh. Freiburg i. Br. 1904. Str. 51. opazka 6 pod črto. — Cruel, Gesch. der deutschen Predigt im Mittelalter. Detmold, 1879. str. 478.
3.
Synopsis. Rochus quia obedivit, Et post jussa Patris ivit: Loquitur Victoriam.
Zapopädik. Rochus kir ni bil okoren, ThemuČ Oču präu pokoren: Govöry Victorio.
Ta siiiopsa se v glavnih delih pridige vedno ponavlja, ker tvori nje jedro, na katerega pridigar vedno opozarja. Njej sledi „tema", navadno vzeta iz svetega pisma; edina tema 116. pridige na čast sv. Lucije (II., 559), je vzeta iz brevirja26. Sinopsa in tema skupaj dolomita vsebino pridige. Sinopsa ima ožji delokrog, ker govori navadno o svetniku dotičnegi dne; ona tvori podlago za moralična premlšljanji in opomine. Ona daje navaino fabulo, ki ji potem pridigar v temi doda praktično aplikacijo. Ostali deli pridige so porazdeljeni v oddelke, ki jih poznamo iz starega klasičnega govorništva. Pri Rogeriju sledi sinopsi in temi „propositio", v kateri obrazloži namen svoje pridige in smoter, na katerega meri. Namestu nje je včasih tudi samo „exordium", preprost uvod, ki pa je, kakor propozicija, skoro v vsaki pridigi tudi za oči jasno ločen od sledečega s pozivom „prosim h' pošlušajnu bodo perprauleni" (n. pr. II, 489) ali pa z latinsko opombo: „Parati" (n. pr. I, 78). Prehod od uvoda na „inductio" se izvrši vedno s sledečim kompleksom: tema — propositio — synopsis — parati — inductio. Na to pride „inductio", ki tvori s „konfirmacijo" glavni del pridige. V tem delu nahajamo tudi „objeetio", ki ji namestu stare „refutatio" (*vx?«w') sledi na treh mestih (I, 100, 527; II, 7) „responsio", na enem pa „solutio" (I, 381). Zaključek tvori „epilogus", v katerem posname Rogerij glavno vsebino pridige in poda tudi nje moralično aplikacijo („morale"). Namestu preprostega epiloga imamo korektnejšo „con-clusio" (II, 213, 511, 532) in dvakrat (II, 457, 487) tudi „Apostr." (= a-o7Tt5opvi allocutio). Enkrat (I, 517) se najde celo „prosecutio". Vsi ti glavni deli pridige so s temi svojimi strokovnimi imeni lepo označeni na robu teksta; kjer jih ni, se dado prav lahko iz teksta določiti.
Podrobnejše etape pridige („tiumeri") so ravno tako vseskozi vestno zabeležene ob robu. Tako imamo v Rogerijevih pridigah šolske obrazce in strogo izvedene vzorce stare klasične retorike, z njeno strogo dispozicijo in z istimi funkcijami njenih glavnih sestavin. Toda to je pri Rogeriju samo še traaicijonalna (šolska!) šablona: pri njem ni več one stroge logične vezi, ki spaja v stari retoriki (in še v školastični pridigi) posamezne dele vsake dedukcije. Filozofske poglobitve in logične konciznosti ni; na mesto teh sta stopila učenjakarsko postavljanje in plitvo igračkanje s simboli in alegorijami. Fina karakteristika, ki jo je za srednjeveško pridigo
25 Breviarium romanum. Pars hiemalis. Ratisbonae, 1902. Pag. 518. — V tekstu
citira o. Rogerij brevir zelo pogosto.
podal A. Gallctti27, velja v glavnem tudi za Rogerija, dasi je živel več ko pol tisočletja pozneje. Samo da so se pri njem baš slabe strani „srednjeveške" pridige razvile v prav posebni meri. Podrobnejša analiza njegove pridigarske tehnike nam bo to pokazala. Vzemimo za primer 20. pridigo, na dan sv. „Jere, Jedčrte, ali: Gertrudis Divice (I, 208—218)."
Sitiopsa te pridige se glasi: „Qui se hic humiliabit, Dens ilium exaltabit Hic, et in Coelestibus", tema je verz iz visoke pesmi „Flores apparuerunt in terra nostra." O. Rogerij začne: „Zima, je le zima; de narečem: Žima. Kir: kakör ta Živinska Žima Ojstra, režeča, bodeča, inu temu Človeškimu nagimu truplu naušečna je; takü, ja še bul ojstra, bodeča, režeča inu naušečna je ta zima . . ." Ob robu tega opisa zime stoji „Exordium". Pridigar nadaljuje: pač pa je spomlad prijeten čas in posebno mesec sušeč, ko se prikažejo razne cvetlice. Poleg poljskih, vrtnih in „šnožetnih" cvetlic vidimo v tem mesecu tudi mnogo „Duhöunih rožic u' Ifem žlahtnim Vertu S(vetc) M(atere) Cerkve: u' mej katerimi, kir danass zamerka se ta lepi duh te VjOlice, nšmerč: ta Svetüst tč današne S. Divice Je-dčrte" — ob robu stoji „Propositio". Vijolic je mnogo vrst, ali „za te ner štimaniši derže se te bele, rudeče inu tč pläve" ... in če pogledamo „u' ta skrjutiu zästöpni Vert S(vete). M(atere). Cčrkve", vidimo tam tri vijolice, tri device Jedrti, eno belo zaradi nje nedolžnosti, drugo rdečo zavoljo nje goreče ljubezni, tretjo plavo zavoljo nje globoke ponižnosti. Rogerij pripoveduje na kratko življenje vseh treh in pove na koncu na fiktivno vprašanje (!), da se danes praznuje god tretje. Na njej se vidi „Qui se hic .. .", ona nam kliče „Pridi in poglej . . ." (sinopsa + tema). — V sledečem oddelku, ki je ob robu označen kot „confirmatio", pride v pridigo nov motiv. V starem zakonu se je Hagar pokorila Sari in je za to svojo pod-ložnost in pokorščino bila bogato nadarjena (Genesis 16). Vzrok za to nam pove „S. Oča Hieronymus". Ponižna Marija je postala mati Izveličarja (primer iz novega zakona). Ponižala se je tudi Jedrt III., ki je^ dasi visoko rojena „Firštinja", šla med nune. Nato pripoveduje basen o orehu in Vijolicah („Apologus") in jo aplicira na sv. Jedert. Da je tudi njej Gospod „feeit magna", pokaže na raznih čudežih, ki jih je storila. Na koncu strne, kar je pripovedoval o orehu in Hagari ter vnovič opozori, da se naj ponižamo. Ob robu stoji „Epilogus". V njem ponovi zopet temo in sinopso in sklene:
27 Alfredo Gallctti: L' cloquenza (Storia dei generi letterarii italiani. Milano, s. a.), pag. 126-129.
Poverili se od napuha & humiliare, inu ponižaj se iz S. Jero, de se bo od tebe möglu reče, kakor od njč: Flores cvejtje Violice pčrkazale so se, in terra nostra, na našeZemle: inu Bug nagmiral bo tvoj rud teh tugentou, t£ gnade pred nym, pred Ludmy inu Angeli; de h' zadniino nad tabo se bo zgojenu vidilu, de. Qui se hie humiliabit, Deus ilium exaltabit hie, et in Coelestibus. Gdür se tukaj &c. Kir sküzi tu povihsan b6š tukaj inu tamkaj. Kateru de se zgödy, dodali o Bug V(sega) M(ogočni) skuzi zašlužejnje tvojga ponižniga Sy iu Jezusa, inu prošnjo Jederte te S. Divice, de bomo po näuku JEzusavim, inu Exemplu tč S. Divice, u' Ponižnosti k' enim Violicatn postali, inu iz njö h tvoji časte u^ pušelc tfch Izvö-lenih postauleni; kir te bomo častyli na vekumaj. AMEN."
Miran Brankov, Pesnitve. V Ljubljani. Izdal in založil Ivan Bjnač Tiskala Narodna tiskarna. 1916. 8« 136 -f- V. str. Cena vez knjigi 3 K 20 v.
M. Brankov je razdelil svoje .Pesnitve" na Posamke, Balade, romance, legende; .Šopke in vence" je spletel iz .triglavank, snežnic, nevcnk, razvalink, morskih cvetk, križnic in miljenk". Da občinstvo vidi, kake cvetke so zadehtele na najnovejšem vrtcu pod slovenskim Parnasom, utrgajmo na primer na drugi in osmi gredici po en cvet:
(Dalje prihodnjič.)
Književna poročila
Drvar.
Srnjak in srna.
Oj lipa, ljubo ti drevo! Zre lipa vez za žizen vso,
Na svetu ljubših ni stvari
Ljubezen njuno lipa zre, Na ljubju nosi nju ime.
Kot srne tenkonoge, To Šume naše poživi, In poživi nam loge!
Za carja stal, za cara pal, Za carja kri in žizen dal, Oj mlad junak, zaročnik mlad, Pustil ji sami žizni jad ...
Ponosen je rogat srnjak, On ljubi srno — ženo ln šeta ž njo iz mraka v mrak Na pašo porošeno.
*
Drvarja prosi prelepo:
Sekiro brušeno nosč Drvar podirat lipe gre,
Pa vidi dekle ga mlado,
Kako ozira se na njo Kot velik dostojstvencc! Skazuje čast ji, ljubav vso Kot mnog ne — mož krščenec . .
Vzel njega car, bojni vihar, Ne sekaj lipe te drvar! Edin je vidni moj spomin, Na srečo ž njim spomin edin!
A srna mi pred njim zbeži, Kadar ima mladiča, Da ga srnjak ne umori, Boji se za srniča.
Tako dekle mu govori, —	Rad slusam . . Dč mi lovec star:
Pod vdarci lipa že ječi;	.Srnjak je ves neumen,
Ima povelje to drvar,	Če rojena mu mlada stvar, ••
Ne sine mu drugo biti mar . . . Tako je — ljubosumen!*
Stanko IlovČan.
Slovenischc Kriegs- und Soldatenlieder. Aus Kunst- und Volksdichtung ins Deutsche übertragen von Dr. Rudolf von Andrejka. Laibnch, 1916. Verlag der „Katoliška Bukvama*. V. 8». 67 str. + 17 slik. Eleg. broš. 3. K.
Razkošno opremljena knjiga, kakršnih naši založniki tudi v boljših časih niso spravili mnogo na knjižni trg. S to antologijo prevodov je pl. Andrejka hotel dokumentirati, „wie sich im slovenischen Volke die ererbte Treue zur Dynastie und die Liebe zum Vaterlande in organischer Harmonie im Laufe der Jahrhunderte entwickelt haben und jene festen Grundlagen nationaler Kultur bilden, die im gegenwartigen Weltbrande ihre Feuerprobe bestanden haben". — Zbirka obsega 14 umetnih in 12 narodnih pesmi Vodnikovo .Brambovsko dobro voljo", prepesnitev Collinovc .Wehrmannslust", čitamo še enkrat v prcccj prostem prevodu. Vzporedimo n. pr. znano 3. kitico:
Drava čigava je?	Unseres Draustroms Well,
Soča čigava je?	unserer Soča Quell
Jih bomo varvali,	bleiben doch unversehrt —
kdo jih če pit?	kommt nur herbei!
Kaj je ostalo od teh tako značilnih, krepkih Vodnikovih verzov v prevodu? Še tnanj smo zadovoljni s Prešernovo „Soldaško", „das kernige, wegen seiner markigen Sprache schwierig zu übersetzende „Soldatenlied", kakor pravi prevajatelj v v predgovoru. Zakaj je verz „Dopolnil sem devetnajst let" spremenil v „Schon hab' ich achtzehn Jahre voli*, sam Bog ve; kdo bi slutil v nekam čudnem verzu „Stets wechselnd seines Hauses Tür" krasoto Prešernovega „Doma povsod, doma j	nikir*? — Koseskega „Vojaška" naj pokaže tudi v prevodu onim „šolnikom",
ki so se zadnje čase po nepotrebnem spotikali ob nji, da je ta slavospev junaštva / ; jpfti poguma kakor nalašč ustvarjen za sedanjo mladino. O prevodu samem bi bilo ** f to in ono pripomniti, n. pr. o tistih tekočih rimah izvirnika ob zaključkih posa-' meznih kitic, o vsebini tretje kitice itd., toda vemo, da Koseskega umeti ni vedno lahka stvar, še težja ga prevajati. — Andrejkov prevod „Soči* je Zvonovim bralcem že znan iz letošnje marčeve številke, ki ga je ponatisnila vzporedno s Funtkovim, ter nadkriljuje seveda Pregljev joskus v „Adria-Klänge* (Görz 1907, 43—45). Iz Gregorčiča so uvrščeni v zbirki še sledeči prevodi: Cesarski razglas, Dekletova molitev, Za dom med bojni grom, Vojakove neveste poroka, Odlikovanje. Iz S. Jenkovih pesmi sta ponemčeni „Pred odhodom" in „Naprej*; iz R.Maistrovih poezij sta uspela prevoda „Rožmarin* in „Krvavo solnce*. „Balada o Čožotih* je med redkimi Aškerčevimi pesnitvami zadnjih let njegovega ustvarjanja, v kateri še utriplje pesnikova krepka mladeniška sila; v prevodu ni izgubila svoje lepote. — Drugi del obsega narodne pesmi; izvirno besedilo in napeve za večino prevodov najdeš v Maroltovi zbirki Slov. narodnih pesmi. V podrobnosti prevodov se ne spu-A/.^ščam, ker bi lahko nastala iz tega daljša razprava. — Iv. Grafenauer je dodal življenjepisne podatke o pesnikih, ki so našli mesto v zbirki. Domači umetniki so knjigo okrasili z manjšim in večjim umevanjem, z boljšim in slabšim okusom. Kazalke na razne strani pod slikami motijo in so nepotrebne.	Dr. J. Š.
Schriften zum Verständnis der Völker. — Pod tem naslovom izdaja Karl Nütz el v založbi Evgena Diederichsa v Jeni serijo publikacij, ki jim naslov označuje njih namen. Dosedanjim spisom o Belgiji in Franciji, o Rusih in Rusinih se pridružuje opis Hrvatov in Slovencev izpod peresa Andr. Milčinoviča in dr. Jan. E. Kreka.
V predgovoru poudarja izdajatelj visoko poslanstvo Avstro-Ogrske, ki zahteva kulturne sinteze germanstva in slovanstva. Slovansko vprašanje je v svojem bistvu tudi nravno in ne le politično. Milčinovičev in Krekov spis naj bi podala to, kar je Nemcem treba vedeti o Hrvatih in Slovencih.
Spisa o Hrvatih in Slovencih kažeta individualni značaj avtorjev, a s tem tudi — zdi se mi - nekoliko značaj obeh narodov. Milčinovič razpravlja obširno o državni zgodovini svojega naroda, precej o njegovem umetniškem in znanstvenem stremljenju, ne govori pa o gospodarskem delu; nasprotno pa nas seznanja dr. Krek zlasti z gospodarskim in slovstvenim življenjem Slovencev, nekaj s slovensko politično zgodovino, a izpušča slovensko umetniško in znanstveno prizadevanje. Kolikor je pri enem tega ali onega preveč, je pri drugem zopet premalo. Ali se ne zdi, da je ali da je vsaj časih bilo pri Hrvatih veliko politike brez gmotnega temelja, pri tem pa mnogo idealnega vzleta v kraljestvu poezije, umetnosti in znanosti, a pri nas nasprotno v gotovem oziru često preveč materijalnosti, ki duši idealizem v vsakem pogledu? Toda oba pisatelja soglasno poudarjata dvoje: lepoto svoje domovine in željo po združenju obeh narodov; zlasti dr. Krek ubira pri tem krepke strune, ki zvene simpatično.
Končno še nekaj netočnosti, oziroma tiskarskih pomot pri Milčinovičcm spisu. Zadnji Arpadovec na ogrskem prestolu je bil Andrej HI. in ne II. (str. 21), a mesto Ludovik Neapeljski mora stati Ladislav (str. 23). Bitka na Kosovem polju je bila 1389 in ne 1379; Bosno so si podvrgli Turki 1463 in ne 1363 (str. 24).
Dr. L.
Viktor Bežek, Občno vzgojeslovje z dušeslovnim uvodom. Založba .Slovenske Šolske matice'. V Ljubljani (1916). V. 8°. 358 -f- VI. str. Cena vezani knjigi 4 K. (Konec.)
B) Občno vzgojeslovjc v dveh snopičih. Zunanje podobno z du-šeslovjcm je razdelil pisatelj obsežno vzgojeslovno snov v štiri poglavja. Notranjo vez pa je vzpostavil s tem, da se prilično opira na duseslovni uvod, v katerem se je dotaknil tudi etičnih, socijoloških in estetskih problemov — in temelj vzgoje-slovju stoji na pravih tleh. Prvo poglavje govori o občnih pojmih. Vprašanja o bistvu, o možnosti in ovirah, o nižjih in višjih smotrih, o kakovosti vzgoje, o vzgojnih sredstvih in načinih, o vzgojnih činiteljih in vzgojni dobi se tu načenjajo. Že kar v uvodu je ublažil Bežek razmerje med individualno in socialno vzgojo, saj je ena kakor druga enostranska; poudaril pa je tudi pomen harmonske (skladne) vzgoje, ki se razteza na vse telesne in duševne sposobnosti gojenčeve ter strne vzgojne smotre v skupno zahtevo: .Vzgojitelj vzgajaj gojenca na verski in narodni podlagi za vrlega državljana, upoštevajoč njegovo individualnost, ki ga usposablja baš za ta ali oni stan". Telesno (fizično) naj se razvija gojenec, da se skrbi za njegovo zdravje in se goje njegova čutila. Vsled medsebojnosti med telesom in duhom pa vpliva ta vzreja obenem na razvoj duha: izobrazuje razum, plemeniti srce in krepi voljo. Bežek je dal slovo svoj čas edino zveličavni intelektualni vzgoji, ko na raznih mestih poudarja skladnost vzgoje, katere višek je značajna, harmonsko umerjena, samozavestna in samodejna osebnost.
V naslednjih dveh poglavjih razmotriva pisatelj vprašanje, kdo naj vzgaja, na kar odgovarja: dem in šola. Bavi se najprej z domačo vzgojo, daje prednost v marsičem kmetski vzgoji, navaja pa tudi nje pomanjkljivosti, graja mestoma pogubni vpliv bon in guvernant na mestne gojenkc Vzgoja čustev in volje se naj vrši na podlagi zgledov, ukazovanja, kazni in štedljivega priznanja Kazen bodi vzgojno sredstvo, naj poboljša in naj se ne maščuje ali celo zastraši gojenca. Upravičena kazen bodi primerna, naravna. Glede seksualnega pouka zavzema edino pravilno stališče: dom ga izvrši in ne šola!
Tretje poglavje govori o šolski vzgoji. Šola izpopolnuje in dovrši, kar je domača vzgoja pravega, lepega in dobrega vcepila mladini v srce. Učitelj dobi primerna navodila, kako naj skrbi za telesno zdravje izročene mu dece, kako naj neguje snažnost v šoli in vzdržuje šolsko disciplino, kako naj navaja deco k točnosti in rednosti, v kaki meri se naj poslužuje raznih kazni, kako vzgajaj Ijudo-milost, spostljivost in napeljuj k lepemu vedenju ter vzbujaj v deci sočutnost, kako iztrebljaj laž. A cilj skladne vzgoje je Bežku nravnoverska vzgoja, kakor to tudi določa državni ljudskošolski zakon Zato je postal moj očitek, ki sem ga zabeležil svoj čas v .Vedi" oziroma v .Popotniku", ko še nisem imel v rokah drugega snopiča — .ni razvidno, kateri vzgojni smoter je Bežku najvišji" — brezpomemben. Tesno združena z versko je nravna vzgoja. Bežek je celo mnenja, da .poleg krščanskega nauka ni treba prav nič etičnega poučevanja". Dejanske razmere v inozemskih državah: na Francoskem, deloma na Angleškem, v Italiji in na Nemškem nas uče, da je možno nravno vzgajati nezavisno od verskega pouka; nravni pouk zase ni več utopija. Do sem sega prvi snopič. Nadalje razpravlja o umetniški vzgoji, katere popien in potrebo v pravem umevanju opravičuje kot .protivesje napram prebohot-nemu intelektualizmu". K temu cilju naj dovajajo risanje, slikanje, izrezovanje in prilepljanje ter oblikovanje z ilovico, lepopis, ročna dela, izprehodi in izleti Seveda je treba učitelje opozoriti, da v naravi ne ugaja isto deci kakor njemu: blizu ležeči in majhni predmeti bolj nego oddaljeni in veliki. In ne preveč izletov! Izlet bodi za mladino vesel, svečan dan. Tudi petje stavi Bežek v službo umetniške vzgoje. Po vsej pravici je dotični odstavek razširil, da bi zopet zbudil večje zanimanje v času, ko se že cclo pri nas piše in govori o .nazadovanju Šolskega petja". Posebno opozarja učitelja na narodno petje in na umetno, ki je prikladno narodnemu duhu, da oživi s tem tuintam suhoparni pouk. Enako poudarja pomen glasbe. Umetniško vzgojo podpira tudi čitanje proze in predvsem poezije, ki naj v mladini zbudi enake .misli in čustva, ki so navdajala pisatelja oziroma pesnika pri njih ustvaritvi"; torej mladina naj se včustvi spričo tega ali onega umotvora. Mladina bo uživala umetnost, bo po svojih močeh ustvarjala umetniško, a ne bo o umetnosti — bese-dičila! S tem je dosežen smoter umetniške vzgoje: oplemenitev srca. Dobro bi bilo, ako bi bil Bežek opozoril še na pretiravanje in preveliko oboževanje umetniške vzgoje, ki prerada rodi hlastanje po uživanju, mehkužnost in blaziranost. Vsaka vzgoja je končno človeško delo in kot tako ima svoje meje.
Vsled vzporednosti med dušeslovjem in vzgojeslovjem se Bežek nadalje bavl s šolo-delavnico kot posebnim vzgajališčem volje, ki se je porodila iz misli .o vrednosti in potrebe dela". Proti intelektualni vzgoji namreč se je obrnila tudi šola-delavnica s klicem: Manj znanja, zato več zmožnosti! Priboriti si je treba znanje z marljivim delom, z udejstvovanjem, .s samotvornim delom", ki se poraja iz .samostojnosti", bistva hotenja (volje). To jedro revolucijonarne vzgojne smeri je Bežek prav dobro izluščil, a ne pozabil okrcati izrastkov. Tudi država zahteva
od vsakega državljana koristno delo v njegov in njegovih svojcev prid, a tudi v prid države. Če hočemo torej iz gojenca napraviti koristnega uda države, smo pripadniki takozvane državljanske vzgoje. Pogrešam pa pri Bežku opozorila na ne-dostatnost te vzgoje. Vodilna misel države je moč, ki ne pomeni sicer nič slabega a tudi nič dobrega; moč je nravno ind ferentna, prava vzgoja pa mora biti nravna. Sicer je prvoboritelj Kerschenstciner v Monakovcm skušal idealizirati to vzgojno smer s tem, da idealizira smoter države kot .ideal kul'ure in prava", a nezadostno, kakor trdi Eucken, ki vidi tudi v tem cilju lc — utilitarizem. — Zadnji odstavek v tem poglavju govori o šoli in domu, o njiju medsebojnem razmerju, o njiju tesnih stikih. Tako se zaokrožita in zvršita obe poglavji: domača in šolska vzgoja — v vzajemnem izpopolnjevanju.
Zadnje, četrto poglavje se bavi z varstveno in skrbstveno vzgojo, katera naj nadomešča domačo in šolsko vzgojo. To je torej vzgoja v zavodih, ki postane potrebna vsled nesoglasnih rodbinskih razmer ali vsled raznih telesnih in duševnih hib gojenčevih. Prištevati je sem vzgojo gluhonemih, slepcev, slaboumnih, zapuščenih in zanemarjenih. Precej obširno in temeljito se bavi pisatelj z vzgojo teh nesrečnežev. Časi, ko se preliva toliko krvi. so napotili tudi pisatelja, da je posvetil varstveni in skrbstveni vzgoji več zanimanja in pažnje: saj se od dne do dne množi število onih nesrečnikov, ki so postali žrtev neusmiljene vojne. Par opomb naj nikakor ne zniža vrednosti Bežkovih izvajanj! Bežck pravi: .Telesno ostro in značilno izraženo slaboumnost se nazivlje tudi kretenstvo*. Značilno za kretčna je pač nenormalna golšna žleza. Pravilni ustroj in delovanje te žleze vpliva na možgane in na duševni razvoj; izpad delovanja v abnormalni žlezi pa povzroča kretenstvo.
H koncu je Bežek dodal še .Dostavke" k dušeslovju in vzgojeslovju v obliki pripomb, s katerimi se strinjam. — Pregled celotne vsebine knjige bo nudil čita-tclju vpogled notranjih vezi me-.l dušeslovjem in vzgojeslovjetn. — Nato sledi .Slovensko-nemški imenik strokovnih in nekaterih drugih manj navadnih izrazov*. Naj pripomnim to-le: betva = panoga pomeni na Štajerskem malenkost. Naponsko in odponsko čustvo nc eksistira; str. 291. slepčevega sluha namesto vida.— »Včutiti se" je psihološko nepravilno, ker čutiti je .empfinden", čustvovati je .fühlen", torej Einfühlung včustvovanj?, .einfühlen" je včustvovati.
V .Zaključku" podaje pisatelj pravzaprav predgovor k vzgojeslovju; v njem opravičuje potek dela, pojasnjuje obseg nekaterih odstavkov. — H koncu naj povzamem svojo sklepčno sodbo. Bežek je izbral ogromno gradivo, ki leži deloma razmetano po raznih pedagoških listih in poročilih v ubrano skladnost, nc naslanjaje se na ta ali oni vzor. Ni se odtegnil nobenemu modernemu pedagoškemu problemu; pobija enostranost intelektualizma, ga izpopolnjuje z naturalizmom, eticizmom in esteticizniom; pokazal nam je ideal skladne vzgoje, ožigosal ekskluzivnost indivi-dualizma ter ga družil s socializmom ter uvaževal politizem na podlagi delovne in narodnostne šole. Teorija in praksa sta v lepem skladu. Koliko navodil za mladino, ki pohaja moška in ženska učiteljišča, in tej je v prvi vrsti knjiga namenjena! Iz bogatega in zdravega vira bo črpala svoje znanje, plemenitila svoje srce ter krepila svojo voljo prav po geslu našega Gregorčiča:
.Le tisto omiko jaz štejem za pravo, ki voljo zadeva, srce in glavo." Tako pripravljena bo z veseljem stopila pred naš narod ter ga v istem smislu vzgajala; saj Bežek nikjer ni zamudil prilike, opozarjati bodoči učiteljski naraščaj
na njih pravi poklic: NeJ)odi _§anjQ_Jplski_učitelj, ampak tudi učitelj — naroda, njegov voditelj! — Mogoče se pisatelj odloči ter priredi vsaj domačo in skrbstveno vzgojo za Družbo sv. Mohorja, da bi se tako Bežkova knjiga udomačila v zadnji gorski koči ter postala v istini prava — ljudska knjiga! Dr. Simon Dolar.
Gradja za povijest književnosti hrvatske. Na svijet izdaje Jugosl. akademija znanosti i umjetnosti. U Zagrebu. Knjiga 8.
V poročilu o publikacijah Jugoslov. akademije v 4. štev. .Lj. zvona" je izostala „Gradja", ki je imela posebno usodo. Kmalu potem, ko so bile knjige razposlane, je Akademija svoje člane poprosila, naj ji vrnejo .Gradjo", češ, da se mora v njej nekaj popraviti. Nato pa smo zvedeli, da je šlo za precejšnjo .korekturo", za študijo Slavka Je ž i č a : .Književna ostavština Frana Krste FrankoparTä", 2liahega politika in pesnika iz 17. stoletja. Ježič priobčuje tu iz c. in kr. drž. arhiva na Dunaju doslej še neizdano literarno zapuščino Frankopanovo, ki jevpa deloma (zlasti »Zganke za vrirne skratiti") zelo lascivnega značaja. Ta razprava se bo, kolikor smo obveščeni, odstranila iz .Gradje" in nadomestila z drugim gradivom. Poleg tega je v .Gradji" še 13 razprav: po en bibliografski prispevek dr. Fr. Fan-ccva in M. Rešetara, dvoje prispevkov dr. Drechsler j a (iz korespondence Fr. Kurelca, važna tudi za življenjepis Iv. Trdine, in o dalmatinskem pesniku Buniču Vučičeviču), Kri z man i če v preyed Miltonovega „Izgubljenega raja", priobčil Vl^Dukat, doslej neznana drama doslej neznanega daim. pesnika Martina Beneteviča .Hvarkinja" (okoli 1600), ki jo je priobčil dr. P. Karlič; „Tri^pisma St. Vraza P. P. Dubrovskemu od VI. A. Franceva, S. Url iče v prispevek za bio-grafio dalm. pesnika Brna Krnarutiča, dr. Mirka Dcjanoviča razprava .F. Sacchetti (1330—1400) o .Schiavoniji", Klaičeva razprava .Obrana Pavla Rittera Vitezoviča od g. 1700" (v nekem prepiru s plemstvom se je Vitezoviču očitalo, da je užival /v - meso na prepovedane dni in da je pokojna žena redko hodila v cerkev), Milče-tičevi .Hrvatski književni priloži iz Medjimurja i okolice grada Šoprona" in moje „Bilješke o našim preporoditeljema" (Mihanovič i Kopitar; Čeh Roštlapil kot adresat Vrazova lista u „Djelima" V. str. 148—152; Ljudevit Gaj med Čehi; Jugoslovanski naročniki Kollarove „N<irodnč zpievanky"). — Urednik „Gradji" je prof. Ivan Mil-četič. Ta je pravkar končal veliko razpravo o koledi. Nabiral je gradivo za njo od svoje mladosti; povod sta mu bila običaj in pesem, ki sta se očuvala v njegovem rojstnem kraju na otoku Krku. Krasno gradivo so mu dale Štrekljeve .Slov. nar. pesmi", a sledove koledi je našel tudi pri Trubarju. Narodni običaj kolede se vleče tja do Sofije, Četudi v drugi obliki, jedro je isto. — Znano je, da smo pred vojsko pripravljali veliko „Jugoslovansko Enciklopedijo". Čulo se je takrat, da so neki konservativni krogi hoteli osnovati neko konkurenčno podjetje; sedaj pa vidimo iz prospekta, ki je priložen katoliško-hrvatskemu liter, listu „Prosvjeti", da je Akademija sama nakanila izdati „Hrv. biografski riječnik", ki naj bi izšel do 1. 1619, pozneje bi še izdala občo stvarno enciklopedijo. Poleg „korekture" Frankopanove zapuščine je ta ukrep Akademije vreden omembe. V upravi Akademije je najvažnejša izprememba ta, da je odstopil dolgoletni tajnik dr. A Musič, ki ga je nadomestil prof. matematike dr. Gjuro Majcen.	Dr. Fr. llešič.
SÖ3S
Največja slovenska hranilnica!
Mestna hranilnica UubllansKi
:: Ljubljana, Prešernova ulica št. 3. ::
Koncem leta 1915 je imela vlog . . . „ 48,500.000-— Rezervnega zaklada........ 1,330.000-—
:: Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje po ;:
474%
brez odbitka. Hranilnica je pnpllarno varna in stoji pod kontrolo c. kr. deželne vlade. Za varčevanje ima vpeljane lične
domače hranilnike.
Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem proti 5%, izven Kranjske pa proti 5V4% obrestim in proti najmanj 1% oziroma V/o odplačevanju na dolg.
Narodna knjigarno u Ljubljani
priporoča sledeče knjige:
Atila v Emoni. Romanca Napisal Ant. Aškerc. Cena broš. 1 K 40 v, vez. 2 K 40 v, s pošto 10 v več. Brodkovski odvetnik. Roman. Češki spisal V. Beneš-Šumavskyi Cena broš. 1 K 50 vn., vez. 2 K. 50 vin., s pošto 20 vin. več. Čez trnje do sreče. Roman. Spisal F. Senčar. Cena broš. 1 K 20 vin., vez. 2 K 20 vin., s pošto 20 vin. več. Greh in smeh. Zabeljene in oso-ljene kratkočasnice. Zbral Tinček Hudaklin. Cena 1 K, s pošto 10 v več.
Gospod Zabar. Humoristično-sa-tirične in resne sličice iz sedanjosti. Spisal Luigi Calco. Cena broš. 80 v, s pošto 10 v več. Narodni kataster Koroške. Spisal Ante Beg. Cena 60 v, s pošto 70 v.
Gospod Bucek. Humoristično-sa-tirične iti resne sličice iz sedanjosti. Spisal Luigi Calco. Cena broš. 70 v. s pošto 10 v več.
Kralj Matjaž. Zgodovinski roman. Spisal Fran Remec. Cena broš. 2 K, vez. 3 K, s pošto 20 v več.
Lepi striček. (Bel-ami.) Roman. Francoski spisal Guy de Maupassant, prevcl Oton Zupančič. Cena broš. 3 K 50 v, vez. 4 K 70 v, s pošto 20 v več.
Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka. Zgodovinska povest. Cena broš. 80 v, vez. 1 K 60 v, s pošto 10 v več.
Rienzi zadnji tribunov. Zgodovinski roman v dveh delih. Spisal Edward Lytton-Bulver. Cena 4 K, vez. 5 K 20, s pošto 20 v več.
sy
registrovana zadruga z neomejeno zavezo v [0m
:: obrestuje hranilne vloge po čistih ::
4n
brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje posojilnica samazasvojevložnike.
Posojilnica posojuje svoj denar na vama kmečka posestva, radi tega je tudi ves denar pri njej popolnoma varno naložen.
Gospodarstvo posojilnice vodijo gg.:
Ivan Knez, veletržec In velepos. v Ljubljani. Andrej Šarabon, veletržec in pos. v Ljubljani. Josip Lenče, veletržec In posestnik v Ljubljani, Ivan Mejač, veletržec v Ljubljani, Anton Pogačnik, posestnik v Spodnji Šiški, Franc Jarc, posestnik v Medvodah, Avgust Jenko, posestnik v Ljubljani, Alojzij Vodnik, kamnosek in pos. v Ljubljani.
Rezervni zaklad nad K 900.000'—. Hranilne vloge nad K 20,000.000.
is bi Ustanovljeno leta 1881. n n