Radivoj Peterlin-Petruška:
Težka minuta.
oja duša je prazna ko polje pozimi, ko pokriva ravan snežnobel pajčolan: odbežale bolesti so, radost pred njimi, a za njimi vse to, kar oživlja mi dan.
Kakor v sivo meglo, v dalj pogled se ozira, kar je bilo, kar je, nič več ne vidi oko; kakor vlak sem, ki skočil v begu je s tira, pa v onemogli se jezi zaril je v zemljo.
-----—-----^r-t-JSku U*&Cf~ • faj*
Anton Debeljak:
Dvanajst gavranov.
S)
vanajst udarcev mračnih je zletelo s stolpa, zasekalo v temino se strdelo; dvanajst gavranov črnih, hripavo krdelo, zavekalo je svoj obupni spev.
Kaj prežaš name, nenasitna temna tolpa? Mar slutiš mrtveca, možgane te lobanje izmučene v življenju si želiš v zobanje in sok iz hrbtenice sključene?
O še bo glodal misli gladni črv v čepinji, da zrije se k resnici nepoznani, in svet bo verni menil, da so ti možgani objestnim in prešernim mislim raj.
Dvanajst sestradanih gavranov kraka lačno skoz mračno noč in čaka na gostijo. In  dasi danes v miru vrani me pustijo, bi rad imel puščic trovanih tul.


.Ljubljanski Zvon" 4. XXXI. 1911.                                                                                        13