476
Vladimir Nazor
Titov »Naprej«
I.     Tovariš Tito jezdi pred kolono po ozki gorski stezi.
Prav na vrhu je led. Čeri in blato naokoli. Na dnu v globeli teče kalen potok. Oblaki črni se vale po nebu, plasti megle se dvigajo ko dim v goro iz gozda jelk in smrek in bukev. — On jezdi, jezdi; nič tega ne vidi. Le kam ga je prenesla Misel? V kterem svetu živi? Od česa je zareza krog trdih ust, od kod na čelu brazda? Nenadno obstoji in ves se zdrzne. Pred njim stoji prikazen. Vsa premrla od mraza in snega. Stoji, mraz širi in reče:
»Kam, ti drznež, kam? V tej gori sem jaz vladar! Obrni se, poglej te reveže, ki vodiš jih le-tod; goli so, bosi, bedna ljudska truma, nesrečna kri, ki jo moj dih zmrzuje. Kam vodiš jih v trpljenje, v smrt! Nikar! Vse zledenim vas v sohe, vse, pa boste otrpli, nepremični, trdi stali v temni noči in ob belem dnevu na gorskih teh stezah kot znamenje mogočne moje sile, a ljudem svarilo, naj človek si ne drzne preko mej! Obrni se in vrni se v dolino, ostani za pečjo, grej si kosti pokoren, tih; postava prva za vas: živeti, naj bo kakor koli!« Tako prikazen. — On z očmi zablisne in ogenj vsuje iz zenic plamtečih, spodbode konja, potepta prikazen, zakliče na ves glas: »Naprej!«
477                                                                                                                          Titov Naprej
II.     Tovariš Tito jezdi pred kolono, steza je vedno trša in bolj mrzla. Strašilo novo zdaj stoji pred njim in mu zapira pot. Ostuden stvor! Rumen, suh. Koža kar visi na njem, kosti rožljajo v njem kakor orehi v pol prazni vreči. Govori mu:
»Stoj! Poglej me! Že predolgo me poznaš, a nikdar nisi videl me še vse. Veš, tista sem, ki dolgo te že spremljam kot senca po izropanih deželah; posedam v vseh dvoriščih in ob vseh ognjiščih, v vsakem hlevu; roko vtikam v vse torbe — Lakota sem, Lakota! Razjaši konja, da ga jaz zajašem! Naj vodim tvoje izgubljene fante po breznih, po gozdovih in bregovih, kjer hrane najdeta si komaj kos in veverica. Snemi rdeči prapor in črni prapor moj razvij in dvigni! Tu jaz slavim uspeh in zmago. Stoj! Otresi se vseh sanj in vrni se v nrzavo. Kopiji, orji, sej m zanji, ker nič tako ni važnega ko kruh, in ni je večje sreče kakor sitost. Predaj mi uzde in izgini!«
Tito razjaše konja, a se ne obrne. Skloni se k zemlji, zgrabi kepo blata, zdrobi jo v prah in v žrelo vrže prikazni in zakliče: »Naprej! Naprej!«
III.    Tovariš Tito pred kolono svojo prispe pod vrh planine.
Skale in megla zakrivajo sam vrh. Tam, kjer le stežka bi mogel skozi, nov nestvor stoji na strmi skali in strmi v jahača.
478
Vladimir Nazor
Oči nestvora so kot sovje, gobec
lisičji in zobje so kot podganje,
vsak sklep telesa grbavega je
oglat, bodeč. Strmi in govori:
»Od kod in kam, ti pustolovec blodni?
Me ne poznaš? Jaz oče sem vseh dvomov,
glasnik nesreče in glasnik kesanja,
\i so mi nohti ostri kakor kremplji,
da ž njimi v vaši vesti grebem grob,
ki v njem gnijo naj blazne ljudske sanje.
Kaj hočeš? Kaj si dvignil vso to trumo,
da zdaj trpi in kleca? Ideal
je sad na veji, ki nikdar je ne doseže
človeška roka; vrh planine te
se dviga nedostopen do neba.
Obrni se, nazaj! — ti pustolovec,
dejanja si umerjaj po močeh,
po zemlji hodi z drobnimi koraki.«
Tedaj pa vrh gore udari grom, vihar zatuli in megla se dvigne, pod nebom orel zavrešči; in sonce zašije, ki slavno sije, hrani in ogreva; in Titov glas se vsuje kakor dež na utrujeno kolono, zmerom žejno njegovega glasu:
»Naprej!«
Prev. Mile Klopčič