632
ali ono. — Dalmatinski episkopat je bil nasproten slovanskemu bogoslužju, a našlo je zavetje v ninski škofiji, zlasti v zadnjem škofu Gregoriju. Papeži niso bili naklonjeni glagolici.
Tudi kralji   je niso  ščitili: Krešimir,    niti    Zvonimir. Edina  obramba jej je bil narod. Zanimivo je, da so
nasprotniki zamenjavali Metoda s krivoverskim škofom Ulfilo in glagoljaše z Goti. Vendar se je po dvestoletnem preganjanju glagolica obdržala po jadranskem Primorju in Zagorju. Po Zvonimirovi smrti (1. 1088.) so začeli napadati Dalmacijo Benečani. Pri tem je ponehalo z latinske strani zanimanje za slovansko bogoslužje, ki se je sedaj tiho širilo, prihajalo celo v primorska mesta in dobilo zavetje tudi v frančiškanskih in benediktinskih samostanih. Tudi v Benetkah so bili glagolski duhovniki in bratovščina. Važen dogodek iz te dobe je, da je papež Inocencij IV. dovolil senjskemu škofu Filipu slovansko bogoslužje (1. 1248.) A protiv-nikov ni manjkalo nikdar. Dva primera iz tega boja sta obširneje opisana: Reka, ki si je ohranila (1.1593.)
in Lošinj, ki je izgubil (1. 1802.) slovansko bogoslužje. Pod papežem Benediktom XIV. (1740-1758) so mnogo učinili za pro-sveto glagolskih duhov nikov: spletska nadškofa Anton Kačič in Pacifik Bizza ter zadrska škofa Vinko Zmajevič in Mate
Karaman. Že papež Urban VIII. je dal tiskati glagolski misal (1631) in ustanovil v Rimu stolico za staroslovenščino 1.1642. Leon XIII. je izdal „Grande tiskati glagolski misal (1893).
niti Tomislav, niti
čez Cetino s pripadajočimi otoki Jadranskega morja, vsi ti kraji so bili posuti z glagolskimi župnijami.
Da je bilo mnogo takih župnij tudi v posavski Hrvaški, je dokazal pisatelj v 3. poglavju
,.       v

NA JAPONSKEM.
munus" in dal — Kod se je v XVIII. veku razprostirala glagolica, nam navaja pisatelj po nadškofu Karamanu. Iz tega vidimo, da skoro cela Istra, hrvaško Primorje, Vojaška krajina, dober del civilne Hrvaške in Dalmacije
(str. 69—90.) Ta pokrajina se je priklopila sremski metropoliji, katero je bil obnovil Ha-drijan II. (1. 870.) ter ji postavil Metoda na čelo. Metod je pač tudi v posavsko Hrvaško uvedel slovansko bogoslužje. Ko je pod navalom Madjarov propala sremska metropolija,
633
se je posavska Hrvaška vrnila k dalmatinski cerkvi in dobila svojo škofijo v Zagrebu Prvi škof, neki Češki menih Duh, je bil po pisateljevi sodbi slovanskega obreda. Od XV. do XVIII. veka našteva pisatelj v kronološkem redu
7;'-!?:.>
množico duhovnikov glagoljašev, kolikor jih je mogel dognati po listinah, kanoniških vizitah, prisegovnih knjigah in drugih virih. Glagoljaši so bili dobro zastopani na domačih sinodah in so na izrecno željo sinode (1570) peli gla-golsko  službo  tudi v  stolnici.   Vseh  župnij,
kjer se je nekdaj opravljala glagolska služba, je naštel pisatelj v zagrebški škofiji sedemdeset. Od polovice XVIII. veka pa ni več sledu o njih. Kot vzrok temu izginjanju imenuje pisatelj dva škofa, ki sta bila nasprotna; kle-rike, ki  so se vzgajali po
______________^   tujih semeniščih; glagolske
misale, ki jih je manjkalo; gimnazije, ki so vpeljale spoštovanje do latinščine na škodo narodnemu jeziku. Sploh se vidi, da narodu tod ni bilo toliko do glagolske službe kakor v Dalmaciji.
V 4. poglavju (str. 93. do 105.) se bavi pisatelj z novejšim pokretom za obnovitev slovanskega bogoslužja v zagrebški škofiji. — L. 1848. se je ob narodnem preporodu tudi rodila misel, da „je od potrebe, da se dosadanji jezik liturgički zamjeni s narodnim." Dne 5. junija je bilo svečano ustoličenje bana Jelačiča, o čemer javljajo „Narodne Novine": „Zatim bude svijetli ban i sveti patriarh (Rajačič) od ushi-čenoga naroda na rukama (s trga   svete Katarine)   u
podobro daleko crkvu sv. Marka slavodobitno odneseni, gdje je presvetli gospod Mirko Ožegovič, senjski biskup, poslije dvi-jesta godina opet jedanput
u Zagrebu sv. misu u narodndm milom jeziku od-pojio."  S tem činom se je podnetila težnja za slovanskim  bogoslužjem.  Ali trdno se je ustavi!  in ostal dosleden   zagrebški    nadškof   Haulik,   poudarjajoč nevarnost,   da  bi se ljudstvo  zbegalo.   L   1860. je škof Strosmajer branil slovansko bogoslužje v Rimu pred   Pijem IX.   Tu navajamo   iz   Strosmajerjeve   enciklike  glavno načelo,   ki  ga je  izrekel   v   Rimu  glede   na to vprašanje: „Nobis summi momenti rem videri, eas liturgiae slavo-latinae reliquias, quae tem-porum   iniquitatibus   resistentes   aetatem tule-runt,  sollicite  custodiendas, fovendas  et  ab
.......i'"