841
Ace Mermolja, Med kaktusi kuham kavo
DENIS PONIŽ, DESETNICE
Slovenski publicist in pesnik Denis Poniž se predstavlja z novo pesniško zbirko Desetnice*. Zdi se, da je ta knjiga najpomembnejše Poniževo pesniško delo; v njej je večkrat dosežena pesniška mirnost in disciplina, čeprav je še vedno izdaten delež prejšnjih avtorjevih »diskurzov«, kot sta krčevita eksperimentalnost in apriorna formalna samovoljnost. Rahlo dionizična pesniška izjava, ki uvaja zbirko (oj, te desetim desetnica, / v razvratu se vedno srečava, / na peklensko te posteljo položim, / in blazen med stegni ti medlim!), je pač poetološke narave in izraža tako usodno pripadnost poeziji kot tudi pristanek na njeno nezanesljivo, pregnano, tavajočo, v sebi nezadostno vrednost, kakršno pač vzbuja pomen desetništva.
Prvi razdelek govori o ljubezni. To so estetske uravnotežene pesmi, podprte z motiviko klasičnega grštva, njegove mitološke in geografske dražljivosti. Topla, odrešujoča senzualnost, okrepljena z nevsiljivo modrostjo in primerno slovesnim slogom kaže na biografsko potopisne elemente in izraža v ljubezen zavezujočo eksistenco. To je resnobna in zgoščena erotika, zaprede-na v statično in darujoče uživanje, ki obenem odprto sprejema tudi tesnobo disharmonične duševne dinamike. Vsekakor zaokrožen, slogovno in pomensko kultiviran razdelek, ki temelji na zasledovanju in hipnem najdevanju klasično monolitnega občutja.
* Denis Poniž, Desetnice, Opremila Mirjam Kopše. Državna založba Slovenije, 1979.
842
Peter Kolšek
Prva pesem drugega razdelka (Ars poetica) je načelno poetološka. Avtor izraža že znano teoretično ugotovljeno skušnjo o pomenu in smislu pesništva. 0 pesmih pravi: s stotimi kamni so udarjene, / v stotih ognjih ožgane, / s stotimi ledovi zledenele. / vem ljubezen, niso tvoje, / niso moje, / so le same, trde, svoje (str. 21). Ostale pesmi tega cikla preizkušajo uvodno označeno razmerje med eksistenco in besedo. Teoretično izhodišče ontološke estetike nenehno pada v vsakdanjo skušnjo mimetičnega pesnjenja. Avantura od sveta prizadete eksistence postaja očitno sama po sebi vabljivejša od magike besed in jezika.
»Alpski kičeraj« je pesniški predmet tretjega razdelka, kjer se pesnik z neizvirno in blago zlobo v vseh pogledih posveča nacionalnim simbolom integrativne narave, Triglavu in podobnim vrednotam iz »kranjske« zakladnice, jih z ganljivo iskrenostjo kara, kar tako iz nekega samo po sebi umevnega in atrakcije iščočega pesniškega in tudi drugačnega subjektivizma. Jezikovne uresničitve mestoma niso brez duha, vsekakor pa je ideologija tega početja toliko standardna, da nikogar resnično ne prizadeva.
V četrtem in najdaljšem razdelku je le še nekaj pesmi, ki vzdržujejo prejšnjo resnobo in disciplino (Ahaja, Jabolko I.), za celoto pa velja, da silovito, ritmično nizanje pomenov povzroča tudi inflacijo besed. Te pesmi imajo močne osebno izpovedne poudarke, nekatere imajo že kar značaj jasnega obračuna, taka je tudi zadnja pesem Igra: tisokrat preigramo isto igro. / a enkrat se vendarle utrudimo, / vidimo, da so medtem minila / stoletje, da smo se izsušili / in onemeli, takrat se poslednjikrat / ovenčamo in v zatohlih hramih / akademij čakamo na milostni / strel (str. 61).
Poniževa zbirka Desetnice predstavlja zanimivo navzkrižje njegovih starejših,  skrajno  formaliziranih  postop-
kov in svežine neposrednejših doživetij, ki se seveda bijejo s poetološko teoretičnim izhodiščem. Vse je tako, kot da avtor na semantiko (in smisel) noče pristati, a ga konkretne izkušnje vendarle pehajo v kruto dinamiko usodno pomenljive igre. Zato se »klasično« zbrano izrekanje sveta prepleta z miniaturnimi in samovoljnimi sporočilnimi ekshibicijami. Jedro teh intenzivnih navzkrižij vsekakor izloča nekaj lepih pesniških zapisov.
Peter Kolšek