____    361    ____
Zabavno berilo.
Branjevci „omike".
Po volitvi na Notranjskem izbujeno premišljevanje.
Vsaka doba ima svoje posebnosti, nekaj, po čemur je različna od drugih, da! celo vsako leto se odlikuje po kaki posebnosti, katere drugo leto nima. Tako na priliko se eno leto posebno obnese s krompirjem, drugo leto je zelje tako, da že davno ni bilo takega, tretje leto je strašno veliko žužkov (kebrov), ki vse listje po-zobljejo, četrto leto pridejo miši, za njimi gosenice, potem je zopet dosti vina, a to je kislo, kakor — no, kakor za „svobodnjaka" pridiga v cerkvi, zato ga je pa drugo leto manj , a kar ga je, teče gladko kakor kandidatni govor liberalnega „mladega" itd.
Letos bi bila splošno letina slaba, da bi ne bilo rodilo to leto posebno veliko — „svobode" in „omike". Zlasti se je „omika" dobro obnesla, Notranjci je bodo imeli čez zimo dovolj, da ne bodo stradali. Ko bi jim pa tudi doma pošla, jim ne bo treba pomanjkanja trpeti, kajti skoro v vsakem kraji imajo branjevca, ki po malem tržuje z „omiko" in daje za priklado tudi sem ter tje še kaj „svobode", kakor prida mesar nekaj jeter, da je juha bolj vkusna.
Taki „branjevci" pa niso bili od nekdaj že to, kar so zdaj, kajti do l°nskega leta bili so večidel učitelji in železniški uradniki. Ker se te baze ljudje „človeške podobnosti" zdaj posebno in z jako pripravljenim ter vdanim duhom pečajo z razširjevanjem „omike" po Notranjskem, mislim, da bo mikavno zvedeti, kje in kako so si pridobili za tako branjevstvo potrebnih vednosti, ali po domače, kje so „omiko študirali". Povejmo
to v kratkem življenj epi sj i dveh takih, zdaj že etabliranih branjevcev.
Jaka je sin revnih kmečkih starišev. Če rečemo, da je on edini sin, hočemo reči s tem, da je bil ljubljenec očeta in matere, katera sta jako poštena in krščanska zakonska. Ni se toraj čuditi, da sta tudi o svojem „Jakcu" imela jako velikanske misli, zlasti materi se je sanjalo vedno o „gospodu", kaplanu, župniku, ali fajmoštru, dekanu, korarju itd. Skrbna mati toraj tako dolgo koledje pri gospodu župniku, da jej obljubi spraviti „Jakca", kateri je bil po mislih matere najbolj „kunšten" otrok v celi fari, v „šolo", to se reče, v Ljubljano, kar se mu tudi posreči, ker je imel par dobrih znancev iz mladih let in zdaj premožnih trgovcev v mestu. „Jakec" je dobil na ta način hrano pri takem prijatelju župnika, mati mu je pomagala, kolikor jej je bilo mogoče, in gospod kaplan so mu dali tudi sem ter tje kako staro suknjo, da jo je krojač v vasi za „Jakca" prenaredil.
Tako je bil „Jakec" preskrbljen, sem ter tje je potreboval še kaj za šolske bukve, peresa, papir itd., pa se je že še kak ,,dober" duhoven ali korar v Ljubljani našel, ki mu je tudi to oskrboval. „Jakec" toraj ni imel druge skrbi, kakor to, da se je naučil, kar se mu je ukazalo, in pisal svoje naloge. Morda je bil pri tem opravilu kdaj lačen, pa mati so ga tolažili rekoč: „Nič ne maraj, Jakec, kedar boš gospod, boš imel vsega dosti."
Nekaj časa je šlo vse po volji matere in očeta, „Jakec" se je dobro učil in žlahta je že prašala, kako bo, kedar bo imel „novo mašo." Toda „Jakec" postane „Jaka", potem „Jakob" in skrbna mati zvedo pri profesorjih, da „Jakob" ni več tako priden, kakor je bil, da cel6 zanemarja šolo, da pa za izostajanje ne ve pravega vzroka, da posebno v cerkev zadnji hodi in se zad za stebre skriva; „če ne bo boljši — pravi profesor — bi se utegnilo pripetiti, da oi Jakob dvojko vjel."
S solzami v očeh potoži mati to svojemu sinu, ki je njej še zmiraj „Jakec", a ta se nekako čudno obrne od matere in jej reče: „Kaj boste poslušali profesorja! Ta me ne more trpeti.    Boste že videli konec leta"
In konec leta mati res vidi in britke, prav britke solze se jej vlij6 po zgrbančeni koži, ko pride „Jakec" domu — brez spričala, — kajti po poti ga je bil strgal; z „dvojko" se ne more pobahati. Oče pa, ki zna svojo srčno žalost, dasiravno je daroval za sina ves zaslužek s žuljev svojih rok, bolj pokopati v svoje srce in kazati bolj neobčuten obraz, gre v Ljubljano, da bi po-zvedel, kaj je, in res izve dosti žalostnega; njegov sin se ni le slabo učil, temveč je bil zarad njegovega nespodobnega, nenravnega obnašanja v šoli in zunaj šole popolnoma izključen, dobrotniki so mu odtegnili mile roke in ubogi oče sliši povsod, kamor se grŽ za sinu skazane dobrote zahvalit, njegovo očetovo srce zel6 zbodeče besede': „To je pravi potepuh! Da bi mu ne bili nikdar ničesar dali!"
Molče\ sramovajoč se svojega sina, pride oče domu. Ne očita sinu ničesar, njegovemu srcu izpuhne le beseda: „Kaj bo zdaj, Jaka? Za kmeta si preveč popačen , dela odvajen, za gospoda pa premalo znaš." — „Ej, kaj li bo!" se zadere sprideni sin nad očetom. „Zivel že bom, nič ne skrbite za-me!"
Materi se vdero še enkrat solze po celem obrazu, revica vidi, da je up njenih starih dni vničen, toda Jaka se ne zmeni, otročje čutje že mu je zatrto, in tako gre od doma v mesto. V šolo ga nočejo več, tudi se nima s čem preživeti, nekaj dni pohajkova po ulicah, potem se ponudi za pisarja, pa tudi tu ni za rabo, ker se je malo   naučil  in  mu vrh  tega rojijo že  vse druge
muhe po glavi. Cez mesec dni tudi tukaj slovo dobi in zdaj začne misliti, kako bi živel. Prijatelj, sošolec, kateremu se je ravno tako godilo , mu svetuje, da se podd k železnici. „Tam — pravi prijatelj — človeku ni treba dosti znati. Da dva meseca vsak dan par ur knjigo pogledaš, pa boš naredil skušnjo, da bo veselje in potem si koj na konji."                         (Kon. prih.)
-----    362-----
369
Zabavno berilo.
Branjevci „omike".
Po volitvi na Notranjskem izbujeno premišljevanje.
(Konec.)
„Dobra je ta", si misli Jakob, si preskrbi za ta dva meseca hrano na ta ali oni način, naredi skušinjo, kar se njemu samemu res težko ne zdi, in dobf — od konca res borno — službo pri železnici, kjer v6, da bo kmalu avanciral, če ne okrade kaše — k čemur pa nima priložnosti — ali če se ne zameri visim, čegar se pa varuje.
Zdaj je Jaka ali Jakob samostojen, ne učitelj, ne oče ga ne nadzoruje, nihče ga ne sili, da bi hodil k spovedi in v cerkev, kar tudi čisto opusti; zdaj je prost ali svoboden, toda še vedno hud na vse, ki so se mu v študentovskih letih zamerili, in ti so posebno duhovni, ker na kateheta zvrne vse, kar se mu je v šoli neprijetnega pripetilo. Zabavlja toraj čez duhovne sploh, ker jim hoče pokazati, da mu zdaj nič ne morejo. Mati mu je med tem umrla, njeno oko je vgasnilo solzno, ker tistega, komur so bile namenjene vse skrbi starih let, ni videla pri svoji smrtni postelji, on jej ni očes za-tisnil, marveč prišel je še le k pogrebu, lepo gosposko oblečen, z veliko zlato urno verižico, je vrgel desetak tje, da se njegova mati spodobno pokoplje in da se ljudem, ki so rekli, da iz „Jakca" ne bo nikdar nič, jezik zaveže. Po malem besedovanji z očetom odpeljal se je zopet z mestno kočijo na svojo postajo in vsega je bilo konec. S tem je spolnil vse otroške dolžnosti, z materjo vred, če že ne prej, je pokopal vse dobre nauke, katerih se je mlado in nedolžno še njegovo srce nekdaj napolnilo.
Prvo, kar stori zdaj, je, da pristopi tisti veri, katero oznanujejo nasprotniki duhovnov, na katere je tudi on jezen; zatoraj mu ime* „Jaka" ni več po volji, to je trivijalno, kmečko, omikanemu človeku nepristojno; imenuje se „RadosIav" in stari oče, ki o tem izv6, pravi: „Moj sin je bil Jaka, Radoslava nisem imel".
In kak je zdaj ta Radoslav! Kjer najde priliko, zabavlja čez duhovščino, vere že davno več nima, prigovarja kmete, da naj se ne dajo slepariti po „farjih", marveč,  da se poprimejo novega gesla,  ki je:   vse za
svobodo!  Ker ima več časa, kakor drugi ljudje, se po-
*
sebno pri volitvah da rabiti za pridnega agitatorja, in ker ima tudi gladek jezik, mu gred6 sem ter tje pri-prosti kmetje na limauice, posebno če tu ali tam kak polič plača ali komu kje protekcijo obljubi. Kakor agenti sleparskih Dunajskih hiš srečke ali „lozea, tako ponuja tudi on povsod »omiko", kjerkoli ga kdo poslušati hoče, deloma iz lastnega veselja, ker se hoče maščevati nad svojimi nekdanjimi »trinogi", ki so mu že učencu zatirali prostost ali svobodo, deloma iz dobička-rije, ker od te barantije vleče procente, kar pa nikomur ne pove. Kmetje pa, ki jih vjame na svoje limanice, res niso več ,,hlapci" duhovstva, pač pa hlapci človeka, kateri se je zavoljo prazne glave rešil na brod železniške službe.    Kaj je bolj častno, to ali ono?
Tak je branjevec »omike" prve vrste, druga vrsta se nabira iz učiteljev, ne iz vseh, marveč iz onih, ki so si izvolili učiteljski stan ne iz poklica ali veselja, marveč le zarad tega, ker zavoljo plitvih vednost in bolj ali manj prazne glavice niso mogli nikamor ter si izvolili preparandijo kot „refugium pecatorum". Vsak ve, kako lahko je nekdaj vsak preparandijo »izdelal", in res se mora človek čuditi, če naleti na tacega človeka, ki ne ve, je li Pariz ali Berolin v Ameriki ali Aziji, je 301etna vojska trajala 10 ali 6 let, je li beseda »Inšpektor" francoska, nemška ali slovenska, je li Bis mark pruski cesar, ali španjski vojskovodja, — in če se vrh tega tak človek ponosno predstavi kot učitelj in agitator za »omiko" in »svobodo". Res da ga lahko pridobe »mladi", ako mu pišejo priliznjeno pismo, v katerem se bere, »da se zanašajo na njega kot znanega rodoljuba, ter omikanega in politično izobraženega prijatelja napredstva" itd., kajti znano je, da se gimpelj najlaže vjame; toda kaj si more misliti res omikani človek, če tudi ni politično izobražen, o omiki, katero prodaja tak »branjevec"! Imamo, hvala Bogu! tudi še mnogo učiteljev, ki so popolnoma izobraženi in svojemu poslu kos, toda ti se ne dajo rabiti za tako agitacijo, kakoršno so osnovali slovenski in nemškutarski »svobodnjaki". Zato so pa tudi šole tih učiteljev izvrstne, otroci se kaj nauče, med tem, ko so šole branjevcev »omike" večidel prazne in otroci, ki v nje zahajajo, divji in nevedni, kakor otroci prebivalcev nekaterih otokov južnega morja. Naj tak učitelj seje pravo omiko najprej v šoli, potem tudi drugod, a ne nove omike, timveč pravo.
Nahajamo med branjevci take »omike" še drugih, a ne boljših, deloma še slabših ljudi: spačene študente, ki so šolo na kol obesiti morali in »per tot discrimina rerum" kot pisači pri odvetnikih itd. našli več dela, kakor plače in slave — ali pa doma ostali, ponosni na to, česar se niso učili, — odpuščene vojake, na kant prišle trgovce ali kje zarad kake diference med kašo in knjigo iz službe zapodene bivše uradnike itd. Toda ti ne morejo delati veliko kupčije z omiko, ker jih ljudstvo pozna in ve, da to, kar od njih prihaja, ne more biti boljši od njih, da bi toraj taki ne mogli biti dobri voditelji, ker so sami predaleč zabredli.
Zato svetujemo našim ljudem, da take branjevce s kramo vred zavrnejo nazaj tje, od koder so prišli; če bodo videli, da ničesar ne spečajo, bodo že zginili, kakor so večidel zginili tisti Judje, ki so nekdaj po deželi ljudi z malopridnim blagom sleparili. Ce je kaka roba kaj vredna, kupci že sami pridejo, jih ni treba vabiti z bahanjem in priliznjeno besedo.
Taki »branjevci" tudi niso pravi domorodci, ker gredo s trebuhom za kruhom. Kako tudi bodo! Dom ljubi, kdor ga ima; ti ljudje ga pa nimajo. Taka je; če ni res, naj nas kdo drugačne prepriča, če more.
-----   370