ako začeti filmsko kariero na zabačeni Novi Zelandiji, se je leta 1987 verjetno spraševal Peter Jackson. Ne, pomota. Ni se spraševal. Pograbil je kamero in posnel 15-minutni Slab okus (Bad Taste), ga nesel pokazat na ministrstvo za kulturo in nakazali so mu konkreten znesek, s po-močja katerega je film podaljšal na uro in pol. Nova Zelandija ima očitno odlično, izjemno ministrstvo za kulturo, verjetno še boljše kot Francija, le da tam ni mladih talentov, na južni polobli pa se jih gnete kot pečk. Slab okus je v Cannesu postal kult, kot to postanejo vsi pravi filmaiji. Film so emocije in potemtakem je občinstvo treba šokirati. Če niso kozlali, so se vsaj zgražali, in če se niso zgražali, so vsaj obnemeli, in če niso obnemeli, so rjoveli. Torej, po treh veseljaških splatterjih (tudi Spoznajte družino Feeble /Meet the Feebles, 1990/ in Braindead, 1992), je Jackson znova presenetil. Že ko so lanske Benetke Božanska bitja napovedovale v tekmovalnem sporedu, sem si rekel: »Tu nekaj ne bo v redu.« Festival, ki je zavrnil Lynchev Modri žamet, se Jacksonu ne bi upal pogledati v oči niti z drugega planeta. In vendar! Art filmi so se v Benetkah vedno dobro obnesli in novi film Petra Jacksona je art film, čist kot solza, kar pripelje do še ene ugotovitve, pravzaprav potrjuje davno uveljavljeni sum, da se avtorji razvijajo v umetniškem in komercialnem smislu. Najprej so podzemni voluharji, ki sčasoma
rotterdam '95
Božanska
bitja
Hi» MÏÏQJM
režija Peter Jackson
Melanie Lynskey in Kate Winslet v Heavenly Creatures
zacvetijo v vsem sijaju. Nihče kariere še ni začel z mojstrovino. Če mu je slučajno uspelo, je pozneje pogorel — bodisi na umetniški bodisi na komercialni (financiranje projektov) ravni. Ste se že vprašali, kako je do oskarja prišla še ena Novozelandčanka, Jane Campion? Preko prvih, od Jacksona nič manj bizarnih filmov. Kako npr. Jonathan Demme? Preko prvih nizkopro-računskih minimalk za Rogerja Cormana. Kako Peter Jackson? Preko treh splattetjev. Film Božanska bitja temelji na resnični zgodbi. Leta 1955 so otroška razigranost, mladostni hormoni in nedolžne erotične igrice dveh 15-letnih mladenk, hčerke angleškega diplomata in dekleta iz povsem povprečne, konzervativne družine, njuno razmerje privedle do latentnih homoero-tičnih razsežnosti, kar tedanja morala, še manj pa starši, niso tolerirali. Edina rešitev, po njunem, je umor ene izmed mater, tega krutega, realističnega čina pa obe ne bi bili zmožni brez izdatne pomoči njunih fiktivnih, sanjskih junakov, ki postanejo edini vir njune inspiracije, njunega žitja in vsakodnevnega veselja. Dekleti si zgradita pravo pravljično trdnjavo pubertetniške rit-ualnosti, kjer sta enakopravni z odraslimi in šele kot taki si lahko sploh izmislita umor matere. Fikcija je torej večja od realnosti, in ker gre za film Petra Jacksona, tudi najlepše stvari niso tako čiste, kot se zdi na prvi pogled. Ne mislite, da bo sedaj vse božansko, če se je Jackson odrekel splatter-jem, možakar še vedno rad pači, izkrivlja stvari, kjer se le da, in najraje useka tam, ob čemer dekleti najbolj uživata. Obe sta nori na italijanskega popevkarja Maria Lanzo, na začetku še bolj kot ena na drugo in Jacksonov odgovor je takoj izgovorjen v besedah očeta ene izmed deklet, ki cinično pripomne, da gre pravzaprav za irskega paddyja s pravim imenom Mari 0'Lanza, in takoj zatem zapleše ples z ribo pred usti na glasbeno spremljavo Lanze. Še bolj ele-
mentaren je primer, ko si ogledujeta slike svojih filmskih bogov — Fairbanksa, Flyn-na, prideta do Wellesa in ena zakriči iuj, gnus in jo zabriše v reko. Pozneje prav Welles v njunem sanjskem, fiktivnem svetu postane lovki pes, ki ju v podobi Haryja Lima preganja preko zamračenih ulic, in ko si v kinu končno ogledata Tretjega človeka (gledamo ravno sklepno sekvenco pregona v kanalizaciji), jima postane jasno, kako preprosto bi naloga lahko bila. Prav sekvence dekletovih sanj oziroma fiktivnega sveta so Jacksonu dober izgovor, da znova lovi lastno filmsko preteklost, da brez neumestnega pretiravanja uporabi vse nenavadne montažne rešitve in divje tobo-ganske vožnje kamere kot v božanski sekvenci, kjer se kamera s kakšnih stotih metrov z vso močjo zažene proti peščenemu gradu na plaži, prodre v njegovo notranjost, v spirali drvi po skrbno oblikovanih peščenih stopničkah in se ustavi pred okenci, skozi katera sedaj v notranjost kukata obe dekleti, ki sta z rahlo zamudo pritelkli za kamero. Dva demona, stvora pred težko nalogo, dve božanski bitji. Božanska bitja je tako močan film, da ga je moral Jackson začeti s koncem, z vsem kričanjem in hropenjem deklet potem, ko sta izvršili poslanstvo na tem svetu, gledalca je moral prelisičiti s krvavim uvodnikom. ki je za nekaj časa podrl osnovno percepcijo običajnegga kino-obiskovalca. Pisci o filmu smo svojevrstna golazen, ki nerada izda svoje emocije ob gledanju filma, toda tule je treba povedati naglas: Božanska bitja te pripelje do solz, ne do joka, toliko sem še tough. Peter Jackson je film označil s tremi besedami: nedolžnost, imaginacija, obsesija. Že dolgo na platnu nisem gledal tako skoncentriranih emocij. Kri in razpršeni možgani treh Jacksonovih predhodnikov so se v filmu Božanska bitja prelevili v nedolžno najstniško razigranost
simon popek