251
KRONIKA
Milan Zver
GOVOR NA PO^ASTITVI DNEVA
REFORMACIJE V LJUBLJANI 2006
Spoštovani gospod predsednik, spoštovani gospod škof Geza Erniša, dame
in gospodje, pozdravljam vas na predvečer državnega praznika – dneva
reformacije.
Slovenci smo pred petnajstimi leti, v času nacionalne osamo-
svojitve, razglasili 31. oktober za državni praznik zaradi pomena, ki
ga pripisujemo protestantskemu gibanju za razvoj slovenske književ-
nosti.
Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo smo se tudi formalno
zavezali evropskim demokratičnim vrednotam, med katere sodijo
demokracija, svoboda, enakost, človekove pravice in svoboščine. Naša
pot v evropski družini je uspešna, mnogokrat nas postavljajo za zgled
ostalim pridruženim članicam in državam, ki si prizadevajo za vstop
v njo. Suvereno se pripravljamo na predsedovanje tej veliki družini v
prvi polovici leta 2008. Toda naša umestitev v evropski prostor ni od
včeraj.
Čez dve leti se bomo spominjali petstote obletnice rojstva Primoža
Trubarja, vizionarja in človeka, ki je leta 1550 svoje rojake nagovoril z
besedami ,Vsem Slovencom gnado, mir, milost inu pravo spoznane božje
skuzi Jezusa Kristusa prosim’. Z močjo pisane besede in strastno
govorniško karizmo je Primož Trubar osrednja osebnost slovenske
protestantske reformacije, ki sodi v okvir evropskega reformacijskega
gibanja.
Ob izteku srednjega veka se je v evropskem prostoru začela utrje-
vati miselnost, ki je človeka dojemala kot individualno bitje, vendar
je bila njegova osebnost zaznamovana s strahom. Človekov obstoj so
KRO IKA
252
KRONIKA
ogrožale smrtonosne epidemije kuge, nenehni vojaški spopadi, kata-
strofalni potresi, pa tudi širjenje osmanskega imperija. Strah in
slutnja ogroženosti sta botrovala hlastanju za posvetnimi dobrinami,
pa tudi vdajanju nebrzdanim strastem. Ravnanju nekaterih cerkvenih
oblastnikov, predvsem pa prodajanju odpustkov, je leta 1517 odločno
nasprotoval nemški menih in profesor Martin Luther, ki je s svojimi
spisi sprožil val zahtev po prenovi verskega in vsakdanjega življenja, s
tem pa odločilno vplival tudi na oblikovanje nove duhovne in kul-
turne podobe Evrope. Evropski Zahod je bil po dolgotrajnih verskih
sporih in spopadih še vedno krščanski, toda ne več čisto enoten v
verskem smislu. Na severu je zmagala protestantska reformacija, na
jugu pa katoliška prenova. Obema pa je poslej skupno večje spošto-
vanje človeka kot posameznika, ki je odprlo prostor t.i. razsvetljen-
skemu projektu.
Luthrovo sklicevanje na evangelij je sprožilo vprašanje dostopnosti
božje besede vsakemu človeku. Prevajanje Svetega pisma v nemščino
in druge jezike je postavilo temelje posameznih nacionalnih književ-
nosti, med drugim tudi slovenske. Pri tem seveda ne gre prezreti prvih
zapisov slovenskega jezika v brižinskih spomenikih konec 10. stoletja,
ki so najznamenitejše znamenje zgodnjega vključevanja slovenskega
kulturnega in verskega prostora v evropskega. V dokaj viharnih časih
16. stoletja pa je Primož Trubar utrjeval pot slovenskemu knjižnemu
jeziku in književnosti ter začetke šolstva v slovenskem jeziku. Lju-
bezen do Boga in ljubezen do domovine stojita v osrčju Trubarjevega
delovanja, ki ga sprva zaznamujeta dve osnovni knjigi: Abecedarij in
Katekizem, v kasnejših letih pa še vrsta del, potrebnih za bogoslužje
in šole v slovenskih deželah.
V letih med 1555 in 1577 je Primož Trubar poskrbel za natis vseh
delov Nove zaveze v slovenskem jeziku, pa tudi za prevod Psalmov
Stare zaveze. Za izhodišče slovenskega knjižnega jezika je vzel ljudski
jezik svojega rojstnega kraja, vasi Rašica v osrednji Sloveniji, in ga
oplemenitil z izrazi z drugih slovenskih govornih področij, kjer je
hodil in deloval. Evropsko pomembni intelektualec Trubar, ki si je
dopisoval z mnogimi vidnimi osebnostmi tedanjega časa, je svojim
rojakom poskušal približati Božjo besedo na kar najbolj razumljiv
način. Med črkopisi se je odločil za humanistično latinico, ki se
253
KRONIKA
mu je zdela najlepša in najpripravnejša za zapisovanje slovenskega
jezika.
Trubar in njegovi duhovni sopotniki so v dobrih štiridesetih letih
izdali skoraj petdeset knjig v slovenskem jeziku, nekaj prevodov
osnovne krščanske literature ter lastna originalna dela. Med njimi so
najpomembnejši Trubarjev prevod Svetega pisma Nove zaveze, Dalma-
tinov prevod celotne Biblije, Bohoričeva gramatika slovenskega jezika
ter Trubarjeva Cerkovna ordninga.
Katekizem, Sveto pismo z razlagami, koledar, pesmarica, cerkveni
spisi, slovnica, učbeniki, slovar predstavljajo temeljni fond razvitih
književnosti 16. stoletja, kamor se je z navedenimi književnimi deli
umestila tudi slovenska. Protestantske knjige so izhajale v visokih
nakladah in s podporo tedanje družbene elite, ki je v delovanju
slovenskih protestantov prepoznala svoj interes. Pisanje, prevajanje
in izdajanje knjig za dobrega pol milijona tedanjih Slovencev, veči-
noma nepismenih, je pomenilo ogromno delo, ki izpričuje pogum,
znanje in optimizem slovenskih protestantov, obenem pa govori o
njihovi izjemni vitalnosti.
Ta se kaže tudi v načrtih slovenskih protestantov o ustanavljanju
šol. Trubarjeva misel o šoli v domačem jeziku pri vsaki fari je sprožila
proces ustanavljanja prvih osnovnih in stanovskih šol v slovenskem
jeziku. Z jezuitskimi šolami in uvedbo obveznega osnovnega šolstva
v drugi polovici 18. stoletja se je dvignila izobrazbena raven Slovencev,
šolstvo pa je postalo eden najmočnejših dejavnikov slovenskega
nacionalnega oblikovanja.
Trubarjeva dela so bila po letu 1596 na seznamu knjig, ki so bile
katoličanom prepovedane. Kljub temu jih akcija katoliške prenove ni
mogla zaobiti. Za uporabo delov protestantskega prevoda Nove zaveze
je pridobila celo posebno papeško dovoljenje. To je izjemno pomemb-
no dejstvo, ki ga večkrat spregledamo, ko opisujemo ta čas kot totalno
ločitev duhov.
Trubar je osrednja osebnost slovenske kulturne zgodovine, človek,
ki je s svojim delom odločilno vplival na potek slovenske zgodovine.
Njegova podoba je skupaj s pomenljivimi besedami Stati inu obstati
upodobljena na novem slovenskem kovancu za en evro. Misel tega
pokončnega in neuklonljivega moža nas bo spremljala v družini
254
KRONIKA
evropskih narodov in nas spominjala na prelomne trenutke v 16.
stoletju, ki so tako zaznamovali slovensko zgodovino.
Slovenci smo z ustanovitvijo slovenske države ustvarili okolje, ki
se vse bolj zaveda pomena izobrazbe za obstoj in uspešno preživetje v
času globalizacije. Dobro izobraženi Slovenci in Slovenke, sposobni
soočati se z izzivi vsakdana ter z jasnimi občutki kulturne pripad-
nosti, so porok slovenske uspešnosti in prepoznavnosti tudi v tretjem
tisočletju.
 Naj bodo vztrajnost, pokončnost, gospodarnost in trdoživost, pa
tudi širina duha, ki so jo izkazovali Trubar in njegovi protestantski
sodobniki, neminljiv zgled sedanjemu in prihodnjim rodovom.
Članom slovenske evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji ter
ostalim državljankam in državljanom še enkrat voščim lep praznik.
Vam, tukaj zbranim, ter vsem pred radijskimi in televizijskimi spre-
jemniki, pa prijetno nadaljevanje večera v družbi naših sijajnih umet-
nikov.