Srečno Novo leto! Z današnjo številko stopa naš list v dvainštirideseto leto svojega obstanka. Docela se je izred.ilo število tistih mož našega stanu, ki so mu kumovali pri rojstvu. Ali tista navdušenost do povzdige učiteljskega stanu, ki ga je rodila, ni izumrla do današnjsge dne, zakaj tista navdušenost ga vzdržuje še danes in ga bo v bodočih letih. Iz te navdušenosti se je polagoma razvila tista odločnost in brezobzimost^ ki prešinja naš list; boreč se za interese šolstva in učiteljstva, ki mu je priborila na eni, nam prijazni strani ugled in upoštevanje, na dragi, nam sovražni strani, zavist in odpor. Kakšno je bilo šolstvo ob ustanovitvi našega lista in kakšno je danes! Kak je bil naš položaj takrat in kak je danes! Nečemo in ne moremo trditi, da je vse to naša zasluga, a priznavamo pa lahko z mirno vestjo, da je naš list k preobratu na boljše obilo pripomogel. Med tistim časom, ko so učitelji še mežnarili in bili pred vsem hlapci mogočnih gospodov, pokorno klanjajoč tilnik in koleno pred njimi, pa med današnjim časom, ko se je ljubljanskemu knezu in škofu blagovolilo zljubiti, da je postavil tudi naš list na indeks in njega bralce še pri živih telesih obsodil v večno pogubo — leži pa. dolga, dolga doba, doba bojev in naporov, doba prebujenja, osamosvojitve in uspehov! Malo ima nas nTovariž" tovarišev med slovanskim časopisjem, ki bi se bil vanje zaletal vladoželjni klerikalizem s tako silo, s kakršno se je in se zaleta še sedaj vanj. Kakor da pišemo svoj list kje na dnu pekla, tako padajo po nas klerikalni peresarji in farizeji duhovskega in posvetnega stanu. Toda, glej, našega lista n i s o ugonobili, naše stanovske samozavesti niso razbili, naše odločnosti niso nklenili v jarem blapčevanja, naših ust niso zaprli in štcvila našib somišljenikov n i s o skrčili. Obratno! Nikdai* nismo bili svojim naročnikom bolj po volji, nego jim smo sedaj, nikdar nismo imeli več simpatij razsodnih in s svojo glavo mislcčib ljudij na svoji strani, nego jih imamo sedaj, in nikdar ni bil dub napredka v vrstah naših somišljenikov tako močan in nepremagljiv nego je danes. Kar je bilo na nasem telesu gnilega in omahljivega, to je odpadlo in se vrglo tja, kamor sodi, a naša stanovska zavest se je dvignila ponosno in inponujoče, in danes stoji kot skala, ki je ne omajajo viharji, pluskajoči vanjo od nasprotne strani! In to je obupno in žalostno: tolikemu besnemu nasprotovanju, tolikim zavvatnim naskokom — negativni uspehi! Pa to so sadovi klerikalne politike! Kar jih pomni zgodovina, vsi so bili zgolj hipne vrednosti, trenotncga obstanka — kakor mehurčki iz mila, če nam je dovoljeno rabiti to primero v slučaju, ko imamo opravek z ostalim, španskemu beraškemu plemstvu identičnim klerikalizmom. Mi bi sicer gospodo, ki se je zbrala v krog naših nasprotnikov, lahko otipali z debelo palico, zakaj veliki grešniki so ta gospoda! človek, ki zapostavlja obče koristi svoji koristi, je vreden največega zaničevanja, zasluži, da mu poveš naravnost v lice: »Zatajil si svojo moško čast; ko si zatajil svoj značaj; zatorej nisi vreden časti!" In takih mož brez časti je vse polno tamkaj, koder var. pušice, ki jih streljajo v nas. Dogodilo se je nekje — da navedemo samo en primer — da se je nekdo nekoč izrazil, da je šola nekaj takega, kar diši po prokletstvu za ljudstvo, ki jo ima in dogodilo se je kmalu potem, ko še niso te umazane in lažnjive besede prav izzvenele in jim tudi sicer pokorna ušesa niso mogla prav verjeti, da se je dobil nekje nekdo iz našega stann, ki je sklenil prijateljstvo z dotičnikom in se še danes trka na prsa, češ: nUčitelj sem!" To se reče: Učitelj sem, torej član tistega stanu, ki deluje v šoli, o kateri pa vem, da je prokletstvo za moje ljudstvo! In jaz se strinjam s tem, zakaj jaz sem še danes učitelj in obenem v družbi in službi človeka, ki je izustil tiste besede. Kdor je zmožen tega, verjemite, da bi mu tudi kaj drugega ne bilo težko storiti! Mi bi sicer lahko in opravičeno protestirali, da si tak človek še dandanes prilastuje naslov učitelja* zahtevali bi lahko, da ga vržcjo iz šole, ker se ne zlaga z zakoni, na katerih je osnovana, ter da se popolnoma udinja tistim, med katerimi šušmari in kramari. Ali nam se kar zdi, da bi zamahnili samo po zraku, zakaj kako naj zadenemo človeka v živo, če nima časti? Znano nam je namreč, da so že nekaterim ljudem klerilkalcem dokazali čudne, umazane reči, pa se jih ni nič prijelo. Tako na debelo se jih drži umazanost! Kdor preudari to, kar smo baš sedaj povedali, in kdor pomisli, kolikokrat smo imeli že priliko, da smo morali v zadnjih petih, šestih letih ožigosati početje klerikalcev, ki bi radi spravili naše šolstvo in učiteljstvo pod svoj široki klobuk, ta lahko izprevidi, da ni med njimi niti trohice, niti atoma naklonjenosti do šole. Ali klerikalci so zmožni vsega! Bili so zmožni, zvezati se s svojimi najhujšimi sovražniki — socijalnimi demokrati — pa so zmožni zatajiti tudi svoje druge principe (če jih sploh kaj imajo) in nadeli črnim svojim dušam vesele in prijazne maske. Zato se nam zdi jako verjetno, da doživimo v pribodnjih dneh še kakšno presenečenje, preseneeei)je marveč, da se bodo začuli iz ust, ki danes taje važnost šolstva, jutri glasovi, ki jo bodo povzdigovali, ki se bodo vnemali za učiteljstvo. Ali prerokujemo že danes, da bi bila to ocividna hinavščina, past, nastavljena tistim, ki ne vidijo daleč, ki verjamejo samim besedam. Kdo naj dandanes še verjame ljudem, podobnim izdajniku Gospodovemii, ki ga je za hrbtom prodal, a v lice poljubljal? Izmed nas nihče! Kakor kažejo znamenja, stoji tudi pred namidobabojevinnaporov. Misetega bojane stfrašimo, ker imamo zavest, da se bojujemo za pravično stvar. Napovedali smo boj temu, izzvani po neštevilnih navalih klerikalne srditosti in gospodstvaželjnosti, in toliko casa ne bomo odnehali, dokler ne podleže ta noč svetli Iu5i! S ponosom se imennjemo pijonirje narodne prosvete. Zato bi nam labko očitali frazerstvo in gostobesednost, ako se bi umaknili iz bojnih vrst in pustili, da nas pokrijejo črez in .rez megle klerikalnega nasilstva. Nikdar in nikoli ne bomo dovolili, da bi zapadli klerikalni nadvladi. Mi sploh ne pripoznavamo nobene navlade, a najmanj klerikalno, ker je principijelna nasprotnica vede in omike, katero širiti med slovenskim ljudstvom je naša sveta, edina dolžnost! Mi smo za enakopravnost v vsakem pogledu ! Sola je naša, a cerkev je duhovnikova. Kakor nimamo mi v cerkvi ničesar govoriti in kakor se ne silimo vanjo, tako nimajo tudi cerkveni služabniki s solo nobenega posla, razen da uče otroke krsčanskega nauka. Učiteljstvo je stan zase, ki ima svoje dolžnosti in svoje pravice. Za izvrševanje svojih dolžnosti smo edino odgovorni zakonom, ki nam jih nalaga, a nikoli ne klerikalnim šarlatanom in pustolovcem, pa naj stoje se tako visoko. Tudi svojib pravic imamo mnogo, a mnogo jih je doslej samo še na papirju. Da dosežemo te pravice, se bomo še nadalje borili in potegali z isto vnemo in neustrašenostjo, s kakršno se bomo borili proti sovražnikojn šolstva in učiteljstva, pa naj so že slovenske ali neslovenske krvi. Kakor dajemo mi človeštvu vse, kar zahteva od nas, tako zalitevamo mi, da nam dajo, kar nam gre. Ljubljeuemu slovenskemu narodu bomo blažili srce in bogatili z vedo duha, a zahtevali bomo glasno in glasneje, da se nam priznajo vse pravice, da nas puste klerikalci zmirom in da ne iztezajo svojih dolgih prstov po tem, kar ni njihovega. Zabtevali bomo tudi v bodoče, da bodi slovenski učitelj, ki boče biti naš pristaš, odločnega, narodnega in naprednega mišljenja, vsak popoln, značajen mož, ki čuva svojo 5ast kot drag zaklad. Ker so časi resni, hočemo tudi resnih mož. Polovičarjev, omahljivcev in breznačajnežev ne maramo — take kreature od srcaprivoščimo rSlomškarjevn" in njih pokroviteljem! To so naše odkritosrčne besede, ki obsegajo obenem naš program za bodoče leto! Govorili smo tako, kakor čutimo — brez hinavš.ine, brez lepotičenja — tako, kakor prija vsem tistiin, ki stoje za našim listom. In vsem tem neustrašenim bojevnikom za pravice nove šole in naprednega učiteljstva želi nUčiteljski Tovariš1', s pogumom in radikalnostjo stopajo. v svoje dvainštirideseto leto, veselo in srečno Novo leto!