■O LU U oc « £ « u Za prgišče umazancev Quentin Tarantino je končno posnei Neslavne barabe (Inglourious Basterds), rimejk italijanske misijske akcije Pet zaznamovanih, alias Bastardi senza gloria, alias Quel maledetto treno blindato, tipični eurotrash, ki je v Ameriki kroži! pod tako različnimi naslovi (The Inglorious Bastards, Counterfeit Commandos, Deadly Mission, G.I. Bro, Hell's Heroes), da je kar klical po poenotenju. Francozi so ga v svojem času naslovili elegantno in precizno: Une poignée de salopards. Po naše: Prgišče umazancev. S tem so poudarili derivativnost tega filma. Leonejev vestem Per un pugno di dollar! so naslovili Pour une poignée de dollars, Aldrichevo misijsko akcijo The Dirty Dozen pa Les douze salopards. Odtod: Une poignée de salopards. Ne brez razloga: film Pet zaznamovanih je bilo špageti poosebljenje Ducata umazancev. Toda vprašanje, zakaj je Tarantino posnel rimejk Petih zaznamovanih, ne pa Ducata I umazancev, je manj plodno od vprašanja, zakaj je Tarantino sploh posnel rimejk Petih zaznamovanih, ne pa kake druge špageti misije. Enzo G. Castellari je namreč Pet zaznamovanih posnel leta 1977, v času, ko seje ciklus špageti misij že iztekel in ko je Umberto Lenzi, sicer tipični špagetar, že začutil potrebo, da ta minižanr prelevi v nekaj več, magari v art: vojna filma Bitka za Maret (Il grande attacco, 1977) in Od pekla do zmage (Contro quattro bandiere, 1978) je napihnil v protivojni epopeji. V vojna filma, ki naj bi-končala misijske vojne akcije. Toda tako kot nam je bilo vseeno za trupla v teh dveh filmih, nam je bilo vseeno za žive. Lenzi je hotel preko sebe in preko žanra. Podobno kot Castellari: s Petimi zaznamovamimi je hotel izčrpati, ubiti in groteskno raznesti žanr, ki pa je tik pred tem že pikantno mutiral - v nazi-porno, naciseksploatacijo, groteskno karikaturo II. svetovne vojne in vojnih filmov. Bruno Mattei, Luigi Batzella, Sergio Garrone in Fabrizio De Agostini so svoje naciseksploatacije, naslovljene Lager smrti (KZ9 - lager di sterminio, 1977), SS dekleta {Casa privata per le SS, 1976), Padeclagerja (Kaput lager - gli ultimi giorni delle SS, 1976), Vročična zver (La bestia in calore, 1977) in Lager SSadis Kastrat Kommandantur (1976), prešpikali z nacističnimi eksperimenti, orgijami, psihopati, ekstremno dekadenco, lizanjem škornjev, amputacijami, perverzno nekrofilijo, nimfomanijo, plinskimi celicami, elektrokucijami dojk in vagin, izdiranji nohtov, kastracijami in evgeniko. Jasno, tudi naciseksploatacije so bile le derivati - po eni strani art filmov Nočniportir (II portiere di notte, 1974, Liliana Cavani) in Salo ali 120 dni Sodome (Salo o le centoventi giornate di Sadoma, 1975, Pier Paolo Pasolini), po drugi strani pa trasha, ki sta ga še pred tem pakirala švicarski softcore genij Erwin C. Dietrich in ameriški showman David F. Friedman. Film Pet zaznamovanih se začne leta 1944, sredi II. svetovne vojne, ko nemška letala zbombardirajo zavezniški vlak, v katerem ameriške vojake peljejo v vojaški zapor. Med njimi so tudi Bo Svenson, Peter Hoo-ten, Fred Williamson, Michael Pergolani in Jackie Basehart, ki bombardiranje preživijo, tako da postanejo zaznamovani - okej, ožigosani. Ko se prebijajo čez Evropo, od Švice do Francije, jih na vsakem koraku čaka mina - ali pa šuting. Kar je dobra pretveza za non-stop akcijo. In Castellari, ki žanr objame z vsemi štirimi, poskrbi, da so šutingi čiste orgije, popolne sarkastične, samoironične akcijske hiperbole, obenem pa ne zamudi nobenega klišeja. Klišeje objame tako intenzivno in tako fanovsko kot žanr. Melodramo zamenjata ironija in absurd. Vmes srečajo tudi francoske partizane, ki jih vodi Michel Constants in ki jim v imenu svobode obljubijo amnestijo, če izvršijo nevarno, avtodestruktivno, tako rekoč samomorilsko misijo - uničiti morajo nemški vlak, ki prevaža prototipe apokaliptičnih raket. In fantje zajezdijo vlak. Enzo G, Castellari je kariero začel zelo konsistentno - s špageti vesterni, ki so bili v šestdesetih nova velika stvar ali, bolje rečeno, motor italijanskih impersonacij h'woodske žanrske produkcije. Njegovi vesterni so bili efektni, energični, divji in brutalni, napol akcijski filmi, toda budžetno podhranjeni, kar je skušal kompenzirati z dodano vrednostjo. Recimo: v vesternu 7 pušk za pokol (Sette winchester per un massacro, 1968, Castellari} iščejo skriti zaklad generala Beauregarda, ki je bil v špagetih zelo pogost priimek, južnjaškega polkovnika, ki ga zlato povsem obnori, pa preganja agent FBI. Ha! Dalje, v Krvavi reki (Vado... I'ammazzo e torno, 1968, Enzo G. Castellari) v mesto prijezdijo kloni Clinta Eastwooda, Leeja Van Cleefa in Djanga, ki jih potem pobije George Hilton, alias »Tujec«, ki je bil v špagetih pogosto ime. No, na nekaterih trgih so mu rekli Django. In končno, v Johnnyju Hamletu (Quelle sporca storia nel West, 1968, Castellari), kije bil kakopak špageti verzija Shakespearovega Hamleta, se Chip Gorman vrne z državljanske vojne in v grozi ugotovi, da je oče mrtev, mati pa poročena s stricem, kar ga vodi v obračun s svojim prekletim družinskim deblom in zloveščim banditom po imenu Santana. Johnny Hamlet je Hamlet za začetnike. Za razliko od tiste falange špageti vester-nov, ki so bili fascinirani nad Mehiko in mehiško revolucijo, so se Castellarijevi vesterni redno dogajali med ameriško državljansko vojno, zato ne preseneča, da je to kuliso in te kostume dobil tudi njegov najboljši vestem, Ubij vse in se vrni sam (Ammazzali tutti e torna solo, 1967}, v katerem se južnjaški in severnjaški častniki združijo pri ropu zlata, ki je, kot vedno, dobra pretveza za prevare, dvojne igre, šutinge in vendetto. Zlato je v Leonejevih vesternih delalo čudeže. In Castellari je šel za vetrom. Razlika je bila v tem, da so pri Leoneju nekateri kopali in nekateri streljali, pri Castellariju pa so vsi le streljali, toda kljub temu ga je doletela čast, daje posnel Keomo, ki velja za »zadnji veliki špageti vestem«. Ker pa je bil špageti vestem leta 1976 že v povsem očitnem zatonu, je bil revolveraš Keo-ma videti kot neogotska mešanica mistika, guruja kake sekte, Jezusa Kristusa in hipija - razen v dejanjih je bil podoben Djangu. In ker ga je igral Franco Nero, izvirni Django, so mu na nekaterih trgih rekli kar Django.Tokrat mora razbiti štab tipa, ki hoče okupirati celo mesto. No, leta 1976, ko je posnel »zadnji veliki špageti vestem«, pa je posnel tudi Čipola kolt (Cipolla Colt), ki velja za »najslabši špageti vestem«. Razlog več, da so ga na nekaterih trgih prevajali kar kot Spaghetti western. Enzo G. Castellari seje sicer rodi! kot Enzo Girolami, toda da ga ne bi mešali z njegovim očetom, Marinom Girolamijem, si je pritaknil psevdonim Castellari. Tudi njegov oče je bil namreč filmski režiser, prav tako specialist za eurotrash: za peplume, špagete, seksi komedije, giallo in zombije. Šel je za vetrom: koga imitiramo danes? Aha, Ben-Hura! Tudi Castellari je skakal od žanra do žanra, tako da je svoji zbirki vesternov dodal nekaj kriminalk, recimo Hladne oči groze (Gli occhi freddi della pa ura, 1971}, Od krivice do resnice (II cittadino si ribella, 1974) in Smrt policijskega komisarja (La polizia incrimina la legge assolve, 1973), ki so bile dobre vivisekcije epi-demične korupcije, inhibirane demokracije in vigilant-skega populizma. Berlusconi bi lahko v teh filmih vedno igral negativca. Ko je zažigalo Žrelo, je Castellari snemal šokerje z morskimi psi. Ko je zažigal Cestni bojevnik, je snemal postapokaliptične šokerje. In ko je zažigal Ducat umazancev, je snemal misijske akcijske filme, ki so bili vrženi ob kuliso II. svetovne vojne. Prvega - Orle nad Londonom (Battaglia d'lnghilterra) - je posnel že leta 1969. Frederick Stafford igra britanskega častnika Paula, ki ugotovi, da so Nemci skrivaj pobili njegove vojake in jim sunili dokumente, osebne legitimacije in podobno, kar pomeni, da načrtujejo infiltracijo - nekaj velikega, bombastičnega, fatalnega. Recimo: miniranje radarjev, nameščenih ob britanski obali. Britanci so brez radarjev mrzli - Nemci bi jih zasuli z bombami, razbili, razsuli, hen-dikepirali in verjetno okupirali. Stafford, ki ga za vrat grabi letalski as (Van Johnson), za tiča pa Ida Galli, z misijsko akcijo počisti nemške agente, s čimer kakopak odloči tudi bitko za Anglijo. Radarji so bili pogost MacGuffin teh filmov: v Mestu v peklu (Un posto all'inferno, 1968, Giuseppe Vari) je Monty Greenwood na Filipinih odklapljal japonski radar, film Verjetnost nič (Probabilita zero, 1968, Lucidi), pri nas sicer znan kot Štirje komandosiza Norveško, pa je že v naslovu poudaril možnosti komandosov, ki so skušali pod vodstvom Henryja Silve na Norveškem osvojiti nemški mega radar. >0 z < u <£ < S •y ■o z «t u tt < 5 Orli nad Londonom so bili posneti med prvim valom italijanskih vojnih akcij. In Frederick Stafford je bil zaščitni znak teh prvih misij: v filmu Od Ardenov do pekla (Dalle Ardenne all'inferno, 1967, Alberto De Martino) je reši! nizozemske diamante in sunil načrte za rakete V-2. Igral pa je tudi v precej bolj spektakularni in precej bolj epopejski Bitki za El Alamein (Battaglia di El Alamein, 1969, Giorgio Ferroni), le da je tokrat igra! junaškega, patriotskega italijanskega poročnika, toda z razlogom: v tej historični bitki, ki sta ji vsak s svoje strani dirigirala Rommel in Montgomery, je namreč padla truma italijan- skih vojakov. Nemci, ki so bitko izgubljali in se umikali, so jih pošiljali pred zavezniške tanke, topove in mitra-Ijeze, hja, kot glinaste golobe. Italijanska pešadija je tako ujeta med arogantno nemško komando, ki jo hoče žrtvovati, in nič manj arogantno britansko komando, ki jo vodi general Montgomery (Michael Rennie). Toda v principu je šlo za pulp fiction, za neke sorte B antici-pacijo Peckinpahovega Železnega križca (Cross of Iron, 1977) - za paketno kombinacijo špageti zvezdnikov (George Hilton, Gérard Herter, Enrico Maria Salerno, Tom Felleghy, Ettore Manni itd.), žanrskih tipov (nesposobni nemški oficir, oklevajoči vojak, ki v odločilnem trenutku heroično zbere pogum, junaški vojak, ki je zgled visoke bojne morale ipd.), efektnih bitk, mitraljiranj, garaških kaskaderjev, neskončnih zoomov in peščice v misijskem boju s sovražno maso. Italijanski vojni akcijski filmi, ki so bili bolj adrenalinski, bolj konzumni in tudi retorično bolj atraktivni kot De Laurentiisovo ail-star Izkrcanje pri Anziu (Lo sbarco di Anzio, 1968, Duilio Coletti & Edward Dmytryk) in ki so eksplodirali v drugi polovici šestdesetih, takoj za špageti vesterni in subbondiadami, so običajno stavili prav na misijsko formulo, ki je jamčila udarnost in kompaktnost: skupina komandosov na misiji, ki ni le tvegana, ampak samomorilska. Kar jim na začetku tudi vedno povedo: Gospodje, ne jamčim, da se boste vrnili! Recimo: v filmu Junij 7 944 - izkrcanje v Normandiji (Giugno 44 - sbarcheremo in Normandia, 1967, Leon Klimovsky) misijo preživi le en, dalje, ameriški komandos (Gordon Mitchell), ki bi moral v UriX (Ora X - pattuglia suicida, 1969, Gaetano Quartararo) uničiti nemški mega oddajnik, pade, ko rešuje talce, dalje, v Prstu v rani (II dito nella piaga, 1969,Tonino Ricci) ameriška vojaka (Klaus Kinski, George Hilton), sicer kriminalca, ki se po zaslugi nemškega desanta izmakneta eksekuciji, padeta med hranjenjem neke vasi, dalje, v filmu Pet mož za pekel (5 per inferno, 1968, Gianfranco Parolini), v katerem skušajo ameriški komandosi po izkrcanju pri Anziu blokirati združitev dveh nemških armad, preživita le dva, dalje, v Prekletem mostu na Elbi (Quel maledetto ponte sull'Elba, 1968, Klimovsky), v katerem skušajo komandosi zrušiti strateški most na Elbi, preživi le vodja (Tab Hunter), in končno, v Mostišču (Testa di sbarco per otto implacabili, 1968, Alfonso Brescia) je preživel le Peter Lee Lawrence, kije zaveznikom omogočil sabotažo nemškega obrambnega sistema in izkrcanje v Normandiji. V Atentatu na tri velike (Attentato ai tre grandi, 1967, Umberto Lenzi), kije imel dokaj prepričljiv pirotehnični in testosteronski tempo, se pet nemških komandosov zavihtt v Casablanco, kjer naj bi se srečali veliki trije, saj veste, Churchill, Roosevelt in De Gaulle, toda zavezniški komandosi, ki jih vodita Ken Clark in Horst Frank, jih skušajo likvidirati, tako da kmalu ostanejo le še trije, ki pa kljub asistencam seksi vodičke prav tako padejo, še preden bi lahko spremenili tok zgodovine. Misije so bile vedno »zgodovinsko« pomembne: v Oazi smrti (Commandos, 1968, Armando Crispino) morajo komandosi, ki jih vodi Lee Van Cleef, dva dni držati saharsko oazo, Samomorilski komandos (Commando suicida, 1968, Ca-millo Bazzoni), ekspert za eksploziv, ki ga igra Aldo Ray, mora demolirati nemško letališče, Ta prekleta patrulja (Quella dannata pattuglia, 1968, Roberto Bianchi Montero) mora vTuniziji uničiti nemško skladišče goriva, da bi zaveznikom olajšala izkrcanje na Siciliji, v Vojni za petrolej (La colomba non deve volare, 1969, Sergio Garrone) morajo zavezniki nemško-italljansko navezo odsekati od letalskega goriva, v Legiji prekletih (La legione dei dannati, 1969, Umberto Lenzi) morajo komandosi, ki jih vodi Jack Palance, v Normandiji uničiti orjaški nemški top, ki bi lahko oviral zavezniško izkrcanje, v Churchillovih leopardih (I leopardi di Churchill, 1971, Maurizio Pradeaux) pa mora Richard Harrison zrušiti strateški jez, Komandosi, ki jih v filmu Ubijte Rommela! (Uccidete Rommel!, 1969, Alfonso Brescia) vodi Anton Diffring, morajo izvesti atentat na maršala Erwina Rommela, kar je bilo seveda tipično špageti pretiravanje: Peklenski komandosi (L'urlo dei giganti, 1968, Leon Klimovsky), ki jih je vodil Jack Palance, so mu namreč leto prej omogočili samomor. Skupine oportunističnih »specialistov« so bite vedno sestavljene eklektično in zelo bizarno. V Puščavski bitki (La battaglia del deserto, 1969, Mino Loy) ima George Hilton, ki mora minirati Tobruk, ob sebi arogantnega Kanadčana (FrankWolff), motorističnega šampiona (Rik Battaglia) in romantičnega Charlieja (Fabrizio Moroni). Heroji (Gli eroi, 1972, DuccioTessari), ki osvajajo saharsko Afriko, so bili nemški dirkač, pariški žepar, londonska cipa, neapeljski kreten in newyorski mafijec. V Petih zaznamovanih pa misijo izvršijo dezerter (Svenson), morilec (Hooten), kronični strahopetec (Jackie Basehart), napol hipijevski tat (Pergolani) in črnec (Williamson), ki je ubil rasističnega oficirja. In niti za trenutek se ne postavijo nad film. V svoji grotesknosti uživajo do zadnjega diha. Zdi se, kot da je hotel Castellarl pobiti vse Nemce, onemogočiti kakršnokoli nadaljevanje in končati žanr. In, da ne bi bilo kakih dvomov, je sam film končal s spektakularno, apokaliptično slow-motion detonacijo tistega prekletega blindiranega vlaka.