Lepo čitanje
Takih, ki znajo čitati, je jako veliko. Saj zdaj, ko mora v šolo hoditi vsak otrok, ki je izpolnil šesto leto, bi bila res skrajna sramota, ko bi se še našel kdo, ki ne zna čitati. Ali takih, ki bi znali p r a v lcpo čitati, pa ni kaj veliko, zlasti med malimi učenci ne. Nekateri se bore šele z zlaganjem črk in se bojujcjo pri vsaki besedi kot s hudim nasprot-nikom. Drugi pa, ki so jitn črke že dobro znane, kar brez premisleka enakomemo naprej ropočejo, kakor nagel voz po kameniti cesti. Še drugi ne pazijo nič na ločnice in hite kar v eni sapi, da še dihati ne uteg-nejo. So pa tudi taki, ki so preveč odvisni od ločnic in nič ne pazijo na pomen tega, kar čitajo, ter po-vzdigajo glas in padajo z njim, kakor bi pela strojna žaga. Mnogi so prehitri, drugi zopet prepočasni. Marsikdo je tih, da ga niti bližnji poslušalci ne mo-rejo razumeti, drugi pa kriči in vpije, da se mu žile napenjajo.
Take in enake napake se večkrat opazujejo pri mladih čitateljih. In vendar je lepo čitanje enake vrednosti kot lepo govorjenje. In navadno se res ujema to dvoje: kdor zna dobro čitati, zna tudi lepo govoriti, in obratno je dober govoraik tudi dober čitatelj.
Kako pa se naučimo lepo čitati? Enako kakor drugih važnih opravil — z obilno vajo. Naj-prej si je treba pridobiti toliko spretnosti, da se ni več boriti s posameznimi črkami, marveč da oko že kar hkrati pregleda celo besedo, ali cel stavek, ali celo vrsto, ali morda še več.
Ko si je mladi čitatelj pridobil toliko spret-nost, mu je močno olajšano drugo imenitno delo: čitanje, ki se ozira na v s e b i n o. Tu utegnc biti najbolj merodajno tole splošno pravilo: Čitaj tako, kakor se navadno pogovarjajo pametni ljudje; morda le nekoliko bolj slovesno. Kadar čitaš kak dogodek, čitaj tako, kakor bi komu pripovedoval kaj mikav-nega. Kadar čitaš vprašanje, vprašaj tako in s takim poudarkom,   kakor   se   navadno   vprašuje,   kakor   bi
8
Skupno čitanje. |^k
res pričakoval odgovor. Kadar je klicaj ob koncu: čitaj, kakor bi res klical koga ali hotel posebno poudariti kak ukaz ali opomin. Kdor pridno opazuje navadno govorico, bo tudi pri čitanju zadel pravi glas in pravo mero: kaj žalostnega bo čital bolj po-časi in z nižjim glasom, vesele reči bo pa čital hitreje in v višjem glasu. Pri skrivnostnih rečeh bo že v glasu razodeval nekaj tajnega itd.
Treba pa se je ogibati pretiravanja. Sploh naj se mladi čitatelj ne zanaša sam nase, mar-več naj naprosi dobrega tovariša ali kakega izve-denca, naj ga posluša in opozori, kaj bi bil moral lepše brati.
Koristno bi bilo, ko bi mladi tovariši včasih med seboj napravili neko tektno v čitanju. Po primernih vajah naj bi končno dobili kako darilo oni, ki znajo najbolje čitati; pa morda tudi oni, ki znajo najbolje p o s 1 u š a t i ter potlej povedati to, kar so slišali. Starši in učitelji bi gotovo radi pod-pirali tako prekoristno tekmo. Zdi se mi, da je na naši sliki nekaj takega.                                    In . .