Štev. 4. Tečaj IV. PreiEled. Kazne poezije: Heleni. Pri glasoviru. Lep dokaz. — Klarina. — Iz zapiskov slovenskega umetnika. — O našej smlji. — Gustav Vaza. — Drobnosti: Posebnosti nekojih slavnih mož. — Dr. E. H. Costa f - — Listnica. — Naznanilo in zahvala. — V IMariborii IS. lebrviarja ±^7S. Heleni. Jos. Cimperman. Ha sveti slajšega ne vem imena, Kot ljubeznivo Tvoje, oj, Helena, Ki zdaj vladar je mojega srca, In ktero bode v srci kraljevalo. Dokler ne bode v smrti mi obstalo. Ki sama naju ločiti ima. Otožnost je brezkončna méne trla. Rešilna pota sreča mi zaprla, Obiip morilen pikal mi srce, Ljubljencev trop, ki mi zvestost prisegal, Je pred nesrečnikom ubogim begal, Zvesto ostalo mi je le gorje. Život mi bil je neprenósno bréme. In prosil smrti sem. naj je odvzeme, Da ramen več žulilo mi ne bo; Prišla si Ti — podala mi desnico. In jaz pozdravil sem Te kot resnico, A moje zjasnilo se je oko. Dejala si: ,,Nikar ne žali sebe. Če trop nezvest pobegnil je od tébe. Verjemi, to dobiček le je tvoj ; A znaj, da srce zvesto za-te jedno V ljubezni bije, kot je bilo vedno. Od nekdaj ti si ljubljenec bil moj!" „Če morem ti život jaz osladiti. Ce morem ti izgubo namestiti. Zaupaj meni se, pa boš miran! Po hudi uri sopet solnce sije. In dan na; oči, kedar noč se skrije. Veselja in svetlosti polni din!" Srce se moje Tébi je udalo, Boléstij je kardelo izbežalo. Izgubil moč obiipnosti je pik; ^ ' Spet veseliti morem se življenja, In mojega središče hrepenenja Ter mojega srca si ti malik! Jaz vreden Tvoje nijsem, vem, dobrósti, Zaslužil Tvoje nijsem jaz blagósti, Pa, ali vidiš rosno Ti oko? Položi roko sem na srce moje. Ki uka zdaj veselo sreče svoje In bije vdano le za-Té samo! Kaj svet je meni zdaj, kaj čest in slaya? Ti sreča si jedina moja prava. In za-Te le, Helena, spet živim! Poljubov Tvojih vživajoč sladkosti Na srce stiskam Te polno radosti In druge sreče več si ne želim! V ljubezni zvesti Tvoji, brezkonečni Pokoj uživa pevec prej nesrečni, Ki v nov život si ga vzbudila Ti, In slednja misel v mirnem srci mojem Vrti ob dragem se imenu Tvojem, In pesmi mi nesmrtne v njem budi! Pri glasoviru. Bedének. Pri glasoviru si zadnjič sedela. Ko sem čez dolgo te spet obiskal. Pesmica mila iz ust ti donela, Kojo si pela mi v srčen pozdrav. 28 čvrsti glasovi strun kreplco zvonečih Zdruzi'ni z mehkimi tvojih besed Zde se mi prošnje v molitvah kipečih, Ki se dvigujejo gori nad svet. Kaj si prosila, je skrito ostalo, Nihčii ni zvedel, še danes ne ve. Tvoje oko mi pa vedet' je dalo, Srčice da je prosilo — za mé! Lep dokaz. p. D. Zraven tebe sem sedela, Z desno stola se objela. Poslušala, ko si bral Pesmi, koje sam si vbral. Srce da bi vpokojila, Kar b'ne smela, sem storila; Lepe pesmi, mil glas tvoj Je vzbudil mi v srcu boj. Ti pa mi še nesi branil, Z žal-besedo me ne ranil. Naslonila ko glavo Sem na ramo ti ljubo. Mirno dalje si prebiral. Glas samo jo malo hiral; Eekel nesi, da ne smem — Hvala, hvala, dosti vem! Klarina. Izvirna novela. — Spisal J. Savinjski. (Dalje.) Vzbndivši se iz teb sanj vstane Klarina s klopi ter se polagoma povrača k vinogradskej hiši. Ko nazaj dospe, čakala jo je uže ena domačih dekel, da jej sporoči od matere povelje, naj se ona na odhod v mesto pripravi; kajti je čas prišel, da se ona z bratom k lastnemu vinogradu preseli. V enej uri pride voz po njo ter jo najpreje v M* zapelje; potem pak šče isti večer nazaj iz mesta k namenjenemu vinogradu. Klarina, polna silnih in borečih se občutkov, želela si je samote in zato jej je materino povelje jako d hvo došlo. Brž je pospravila svoje obleke, in črez eno uro je bila uže na potu domu. Medpotoma je šče mnogo premišljevala o Mirku, namreč ali bi mu odpisala in kaj; no nakanila je, zdaj šče nič pisati. „Raji čem čakati, kaj mi Mirko iz T* sporoči." Zvečer je bila uže na mestu, kamor jo je mati poslala, pri vinogradu, z mlajšim bratom in dvema služkinjama. Med tem je Mirko i)revzel vodstvo imenitne kupčijske biče v T-u. Bila je to kupčija z železnim blagom, v zvezi vsemi deželami, ki leže onstran jadranskega in sredozemskega morja. Veci del je železo hodilo v evropejsko Turčijo, pa mnogo tudi v Srbijo, v Grecijo, največ pak v Egipet in malo Azijo. Ta velika kupčijska zveza bila je delo mladega moža, Nemca iz Badenske, ki je nekaj časa bil tovariš in prijatelj Mirkov. Preselivši se pozneje v T* oženil se je z bogato Bavarkinjo, ter osnoval ono kupčijo. Nemila esoda, ktere namenov nijedno človeško oko ne pievida, pograbila je moža po poldrugoletnem srečnem delovanju in zakonu ter mladej udovi na enkrat naložila pretežko breme skrbij, kojih ona nij mogla prenašati. Ubožica je zbolela; jedina dolžnost do svojega otroka, premile zapuščine svojega prerano umrlega moža, vzdrževala jo je pri življenju. Tako je polagoma a silno počasi okrevala, pa ob enem tudi dejanjske poslednice prerane smrti svojega soproga tudi vedno bridkeje spoznavala. Si-eča, da se je v svojih britkostih spomnila prijatelja svojega moža, ki ga je soprogi na smitnej postelji priporočil: Mirka! Njemu kot poštenjaku je izročila vse svoje premoženje v varstvo in oskrbljevanje. Mirko je opravičil izvanredno zaupanje, koje se je njemu, tako mlademu človeku, skazalo. Uredjenje predanega mu premoženja smatral je kot svojo prvo dolžnost. Neumorno je delal, na enej strani zaostali tek izročene mu kupčije pospeševal, na drugej nevarne dolgovo poravnaval, spremenil nekoje samopašne pomočnike, z eno besedo dela se tako poprijel, kakor da bi premoženje bilo njegova last. Tako je pa pozornost kupčijskega sveta v T* obudil. Njegova hiša je zadobila novi blesk in prejšnje zaupanje, in o Mirkovem plačilu je sodil ves kupčijski svet enoglasno : da mora Mirkovim zaslugam primerno biti. Da tega jedini denar ne premore, o tem je bil eden glas. Seveda Mirku je zadostoval dobri glas in vidni prospeh izročene mu kupčije. Na kaj drugega nij mislil niti on niti — vsaj se nasprotno nij dalo dokazati — njegova gospodinja, mlada in lepa udova. — Pretekel je skoro ves oktober in uže nekaj dnij novembra meseca, da nij Mirko Klarini nič pisal. Opuščal je to, dobro vede, v kakovih okolnostih je Klarina ondaj živela. Bila je v trgatvi; denes tu, jutre tam, in kdo ve — kaj bi se med mestom M* in vinogradi pri kojih je Klarina vselej jesenske čase bivala, pismom lahko pripečalo. Čakal je torej onega časa, da bode Klarina, kakor je iz večletnih skušenj vedel, zopet doma v M.* Ondaj, prve dni novembra, pisal je Mirko sledeče pismo Klariui. Ljubezniva Klarina! Kako težko sem se premagoval do denes, da ti nisem pisal, kakor sem to uže z davna želel. Zdaj ko si v mestu, vem, da to pismo doboš neposredno. Kakor najinej ljubezni, tako najinim pismom nij treba posredovalcev, razve onih potrebnih, ki nadomestujejo dotiko kraja. Koliko časa je preteklo, ali se mi vsaj zdi, da je preteklo, kar sem bil zadnjič blizu Tebe! Dnevi se mi zde meseci, meseci leta. V jedinem srcu mojem rana zavoljo ločitve šče živo tli, kakor da je bilo to sinoči; in v spominu mi stojiš Ti pred dušo, kakor sem Te gledal oni sladko-bridki večer ločitve. Samo moje oči Te težko pogrešajo. Da Ti nekoliko popišem način svojega samotnega življenja; kajti sem sam in samoten v gnječi tolikega ljudstva. Delavnik moj je posvečen kupčiji, ktero vodim; svetki so mojih sanj in — Tvoji. Moja zabava je morje, kojemu smo toliko podobni mi umrteljniki ; in cilj mojih morskih voženj je bližnji Miramar, včasih tudi oddaljeni Piran. Eako mi bije srce, kedar se zvečer povračam po morskih valovčih sproti velikemu morskemu svetilniku, ki tako čarobno pre- 27 menja svojo luč. Zamaknen v njega, ki kaže pristan bore-čemu morjaku, spominjam se svoje osode. Jaz sem bedni mornar, Ti prijazni svetilnik, kažoč mi ravnilo na mojem p6tu. K Tebi pripluti in poleg Tebe kotvico svoje ladjice spustiti, to je moja sladka namera. — — Preteklo nedeljo bil sem v Gorici, v poslih. Moja bolna gospodarica leči se tam. Poročal sem jej nekoliko o teku kupčije, da se pomiri in tem brže okreva. Bil sem v kratkem s poročilom gotov. Ostanek dneva porabil sem v ogle-danje prelepe goriške okolice. S prijateljem sva se v vozu podala k Bajti, a od onod, zopet mimo krasnih vil, v Solkan. Kakovi prizori se tu kažejo mojemu očesu ! Pri nas doma v gorah je zdaj sneg ali vsaj moč in grez; drevje golo listja; zrak vlažen; nebo neprijazno. A tu, kakovo nasprotje! Drevje v šče zelenem listju; polje obloženo šče s poznim obrodom ; zrak mehek in topel ! In sploh kakove čudne prikazni meni severjaku! Drugo rastje, druga slika krajine ! Tam le v nebo raste visoki cipres z gostim temno zelenim vejevjem, z daleka stolpu enak ; tu-le vitki, vedno zeleni lovor, in tu-le pred menoj duhteča roža vrtnica. Z veseljem in zraven z nekako pobožnostjo in otožnostjo sem revici utrgal glavico, da Ti jo pošljem v poklon. Večer sem pa prebil v družbi vrlih prijateljev goriških ter v poznej noči po železnici zdrčal nazaj v T.* Kakor na morskih mojih vožnjah, tako me je i tukaj spremljal moj priljubljeni svetilnik, na kteri sem iz voza nepremakneno zrl, in kakor vselej, tako sem tudi ondaj sanjal o Tebi, životom meni oddaljene), a mojemu duhu toli bližnjej. — Ljubezniva! Čemu Te dolgočasim s temi popisi? — Da si preženem tožnost, kojo mi zadaje Tvoja oddaljenost. Kako rad bi Ti jaz vse to ustno pripovedoval, ali pa koliko šče raji sam tu razkazoval! Dokler pak tega ne moreva ne Ti ne jaz, dopuščaj, da si s popisi olegšavam srce. Željno pričakujem od Tebe pisma, v kojem mi povedi, kako si prejela ta moj list, kaj delaš in — kako si se mu smijala. Stori to prav iz srca! Samo da ne pozabiš Tvojega tisoč in tisočkrat pozdravljajočega Te Mirka." Napisavši to pismo prečita je Mirko s pomnljivo skrbnostjo. Samo o enem mestu je dvojil, ali bi bilo prilično. To je ono mesto, kjer govori o svojej gospodarici; kajti moglo bi ono Klarino nekoliko pozorno storiti. Ali brž se je pomiril; kaj bi si Klarina tudi mogla pri omenjenju nje hudega misliti? Tako je torej pismo skrbno zavil in z njim kakor z dragocenim tolmačem svojih čutij popeljal se na kolodvor, da je sam pošti preda. — — Klarina je bila zopet v M* doma, ko jej pismo dojde s pošte. Pomeknola se je v stransko sobo, da je mirno prečita. Brzini očesom pismo pregleda, da površno zve njega sodržanje; potem je z nova jame citati, stavek za stavkom. Vzradosti jo milo pismo. Kako rada bi na mah zapustila to tožno vreme in oblačno nebo, da se poda v one prelepe in vesele kraje, koje jej opisuje Mirko. Ali kmalu se zmisli zaprek, koje so temu na poti in pa da je ona šče de-vojka, nesvobodna, privezana in prikovana na dom, dokler je — Mirko ne reši. Da! to bi bilo veselo. O da bi kmalu prišla ona blažena ura, da sme ona zapustiti svobodno svoj dom ter poiti po svetu kot verna soproga in družica svojemu možu ! Med tem zamišljenjem pa jej pride ona Mirkova „gospo-darica" na misel. Kakor oblak solnčno svetlobo zakrije, koja je malo preje pozlačevala krasno poletno krajino, ter v mrak zavije malo preje osvetljene predmete, tako jej spomin na ono pgospodarico" prikrije lep razgled v vmišljeno bodočnost. „Čemu pa ,gospodarica', a ne ,gospodar' ?" reče ona sama sebi; ,,ne bi li lepše se glasilo, ko bi Mirko svoje račune prinašal kakemu ,gospodarju' ? In ta gospodarica sedi tako rekoč sredi raja, v kojem deluje in živi Mirko! — Ali pa kamo ljubše bi mi bilo, da bi Mirko bil svoj gospodar! ali pa bi meni, kot svojej ,gospodarici' poročal o stanju najine kupčije! — To stvar treba na tenje preudariti." Nekako nevoljna, a kmalu zopet omamljena prvega utiša Mirkovega pisma začne Klarina premišljevati svoje in Mirkove razmere. Toda ne dolgo; nij bila vajena težavnega modrovanja. Mlado srce, bezskrbnost kmalu jej prežene vse skrbi. Zopet jej je bila Miikova podoba in pošteni njega obraz na pameti; pogled v bodočnost zopet jasen in svitel. Radovala se je kakor poprej njegovega spomina ter nakanila, odgovoriti mu. Popoludne, ko je trušč hišnih poslov nekoliko polegel se, šla je v gornjo sobo — prostorno, podolgovato, okinčano s slikami svojega rajnkega očeta in z mnogimi drugimi svetimi in nesvetimi podobami — ter vrata za seboj za-klenola. V tej tihoti je šče enkrat precitala Mirkovo pismo, potem pak ta-le odgovor mu napisala: „Ljubi Mirko ! Tvoje drago pismo sem dnes prejela in se ga srčno zveselila. Ti veš sam, kako se meni godi. Zato ne bodem Ti na dolgo pisala. Naša mamka večkrat o Tebi govore; tudi brata in sestra. Povedala sem jim, da imaš dosti dela; a rekli so, da je to prav, in veseli jih, da si zdrav. Zelo me je razveselil opis onih lepih krajev, kjer Ti zdaj bivaš, in tudi jaz bi jih rada videla. Kako bi bila s Teboj vesela! Več pa Ti zdaj ne utegnem pisati ; jaz sem okorna v pisanju ; piši nam pa Ti tem večkrat, in povem Ti, da nas bode Tvoje pismo vselej jako veselilo. Bodi prav zdrav. V mislih sem prav pogosto pri Tebi. Srečno ! Vsi Te pozdravljamo. Tvoja Klarina." Med tem, ko je Mirko v T* svoje posle z vso zvestobo in natančnostjo opravljal, upotrebljevali so razni njegovi „pri-jatelji" to njegovo oddaljenost od M*, da si srce ali harem roko lepe Klarine pridobodo. Zares ! čudo bi bilo, da bi bil takov biser dekliški, kakov je bila Klarina, od mladičev pre-ziran ostal. Ali, kako se njej približati? To jim je glave belilo. Kajti Klarina nij hodila na javne zabave; tudi v hišo k Kovačevim nij bilo lehko vstopa dobiti, in potem Klarina sama nij bila prilizovalcem pristopna. Mnogi so se jej u.silje-vali, ali s slabim uspehom ; bila je jako stroga nasproti mladičem,, kakor se to spodobi devojkam. Izmed trume onih, ki so svoje oči in nadeje obračali na Klarino, bil je tudi — Dragotin, oni isti, ki je Mirku prvi čestital. Da-si je vedel, da je Klarina Mirku naklonjena, ipak je stavil svoje upanje na njega oddaljenost. „Aus den Augen, aus dem Sinn", ta prigovor ga je bodril, poskušati svojo srečo. In kteri mladič ne bi bil zastavil glavo in vrat, samo da bi srce ali vsaj — roko lepe Klarine si pridobil? (Dalje prih.) 4* 28 Iz zapiskov slovenskega umetnika. Izvirno spisal Vatroslav. (Dalje.) IV. Med Scyllo in Charybdo. Na prijaznem griču med goricami dviga se na zelenej trati v senci sadunosnih dreves lična Vrazova hiša z nadstropjem, krog in krog z vinskimi obrajdami opletena. Pred vrati razprostira košati oreh svoje zeleno vejevje in v njego-vej senci stoji velika lesena miza. Kakih deset korakov pred hišo je lično ograjen vrt, krog katerega raznovrstno sadno drevje raste. Na južne) strani zazoreva po solnčnatem griču na žlahtnej trti zlato grozdje. Pod vinogradom se vije prijazna dolina mimo Svetinj tija doli do Or mu ž a. Proti zapadu leže rodovite njive in pod njimi smerečji gozd. Zadaj za hišo, na severnej strani, greje se o večernem solncu žlahtni trs. Mimo hiše je vozna cesta. Pri lesenej m'zi pod orehom sedi krepek prileten mož, kateri, ko naju zagleda, naglo vstane in nama nasproti gre. To je hišni gospodar, Josip Vraz, mlajši brat slovečega pesnika — Stanka Vraza, mož kakih 50 let, visoke, krepke rasti in dobrovoljnega obraza. Milko ga uljudno ogovori in pozdravi ter mu mene kot ^potujočega slikarja" predstavi. Uljudno mi Vraz poda roko ter me z besedami: „Dobro došli, gospod slikar!" srčno sprejme. Na to se vsedemo vsi trije v sencg košatega oreha. Milko pripoveduje, da bodi iz Ljutomera in da sva mimogrede drznila se, pri njem oglasiti se, kar moža jako zveseli. Med tem ko se onadva o tem in onem pogovarjata, zapazim jaz, da med zelenimi brajdami iz hišnih oken nekoje zvedave oči kukajo. V istem hipu pride Vrazovka, živahna in dobrosrčna ženka in naju prijazno pozdravi ter nas povabi, v hišo stopiti. Ko vstopimo, hišna dekleta kakor plahe srne pobegnejo. Prva se prikaže potem Josipina. Ko me zagleda, zarudi in me sramežljivo pozdravi. Za njo pride druga deklica v sobo in Milko mi skrivaj pomigne; naglo se ozrem in ostrmim: Vekoslava, mlajša sestra Josipine stoji pred menoj. Nehote se jej poklonim in jo prijazno pozdravim in ona mi vsa zmedena in zarudela rahlo odzdravi. Josipina je visoke, vitke rasti, ravnomernega in pravilnega razvoja; gracija in Ijubeznjivost obdaja njeno vilinsko bitje in iz nežnega nje obličja, po katerem je neka otožna bledost razlita, sije rajska milina in duševna plemenitost. Prijetno valoviti obris njene postave ugaja umeteljskemu okusu in drzni rez jenega nosa podaja njenej glavi grški profil. Debele kite zlatorumenih las okvirjajo nje mični obraz ; saajarski pogled njenih modrih očes pa razodeva nežno sentimentalnost in iskreno občutnost; krog njenih ljubeznjivih usten pa igra nekakov vedni mično-zapeljivi, melanholično-sladki smehljaj. Vekoslava nasproti je bolj bujne rasti in zdrave čvrste polti ; radost in brezskrbna dobrovoljnost jej sije z obraza. Njene temno-rjave oči gledajo bistro in veselo v beli svet in naivno njeno kramljanje svedoči nepopačeno nedolžnost srca. Kostanjevo-rjavi kodri vihrajo krog jenih rdečih lic in se raz-sipavajo raz glave po belem tilniku črez ramena. Njeni obraz sicer nij estetičao krasen niti pravilno razvit ter ne zadostuje popolnoma strogemu poznavatelju lepote; a celota homogennih potez njenega obličja očara v istem trenotku vsakega opazovalca. Razumljivo je torej, zakaj rekajo, da je Vekoslava lepša nego Josipina : estetično lepoto Josipine vedel je samo ume-teljno izobražen poznavatelj čislati. Razve tega pa je Vekoslava tudi prostejša in vsled svoje veselosti bolj prikupljiva nego Josipina, katere tiha otožnost in sentimentalnost vsacega nekoliko odvrača. Toda, da-si tudi je tolik razloček med tema sestrama, vendar nijsem mogel določiti, katera mi bolje ugaja. Za prvo zanima se moj umeteljsko naobraženi um, a k drugej me vleče naravna čutečnost srca. A iz te borbe med umom in srcem probudi me blagovoljni poziv starega Vraza k južini, katero je Vrazovka med tem pripravila. Vraz obžaluje, da ne more v najinej druščini ostati, ker ga nujni opravki v Ormuž zovejo ; zato naju svojej ženi in hčeram priporoči ter se poslovi. Po njegovem odhodu smo začeli veselo kramljati; posebno Vekoslava, sicer šče nekoliko zmedena in sramežljiva, postane živahna in se vede proti meni celo prosto in neposiljeno. Po južini obsedi Josipina z Milkom pri mizi in govori z njim o nekih bolj zasebnih zadevah ; Vekoslava pa me povabi, da jo spremim v sadunosni vrt, da si izberem sadja, kakoršno se mi poljubi. In kakor dva stara znanca hitiva od drevesa do drevesa ter ogledujeva razno sadovje, ki nama izmed listovja prijazno nasproti kima. Radostno mi kaže priprosta deklica to in ono drevo, na katerem ta in ta sad raste. Dolgo se ukvarjava s pomologijo in pretresujeva raznovrstna plemena sadja, a nenadejani prihod Josipine in Milka nama študije zmoti. Josipina nas povabi, da blagovolimo ogledati njeni vrtič in proizvode njenega vrtnarstva občudovati. Podamo se vsi štirje na vrt, ki se v lične, a raznovrstnimi cvetkami nasajene gredice razdeljen v tihem zavetju žive ograje širi. Prijetna vonjava, ki iz tisočerih cvetlic duhti, nas obveje in nehote se mi izvije iz prs glas začudjenja. Kakor cvetoča vrtnica stoji Josipina med svojimi pisanimi cvetkami, in utrga najlepši, jedva razcvitajoči brstič rdeče vrtnice ter mi ga ljubeznivo ponudi. Tako sem obdarovan s koristnim in prijetnim: Vekoslava mi je podarila sadje, Josipina pa cvetlico- In s temi svojimi darili ste izrazili vsaka svoj značaj: Vekoslava praktičen svoj realizem, Josipina pa sanjarski svoj idealizem. Kot počutnemu človeku mi je Vekoslavin podarek ugoden, a kot umetnika me dar Josipine očarjuje in zopet stojim pred fatalnim vprašanjem, katera mi bolj ugaja. — A pred globljšim pretresovanjem me obvaruje Milkov spomin, da treba odriniti, ker „Lenčika najinega prihoda željno pričakuje". Pri teh besedah ves za-rudim in bi si najraji „hudobnega" Milka Bog vedi kam želel. Tema moje zarudenje nij ušlo, posebno Vekoslava ga razumeva in mi zaradi Lenčikinega „željnega pričakovanja" nagajati začne. A zviti Milko mi hitro iz zadrege pomore ter pravi ročno, da je Lenčiki darilo iz Ljutomera prinesti obljubil, kar ste deklici sicer na videz verjele, a vendar sumile, da ima Lenčika kakov važnejši razlog „željnega pričakovanja". Napotiva se torej proti domu. Deklici naju sprejmete doli med goricami v hladno dolino in veselo pogovarjajo do-spejemo do košatega gabra, pod katerem bister studenec izvira. Tu se poslovimo; jaz in Milko se zahvaliva za gostoljuben sprejem in za blagovoljno spremstvo, a deklici naju povabite na večkratne pohode in ločimo se „na veselo svidanje". 29 Radostno korakava po tihej dolini, na katero se je vlegel večerni mrak ; rahel zefir naju obveja in krog in krog vlada sladek mir. Deklici pa prepevate gori po goricah ljubljeno Slomšekovo večernico. Zavzeta poslušava sladko melodijo, ki lahno po mirnem zraku plavaje milo odmeva po molčečej naravi. Vedno bolj se izgublja sladki glas petja, katerega poslednji odmev: „Lahko noč!" po večernej tihoti razšumlja ter naposled popolnem omolkne. Molče greva po samotnej cesti, ki iz Ljutomera v Ormuž pelje. In glej! ^Prijazno zvonenje V dolino doni, Nam praznik znanuje — Veselo glasi!" Miloglasno trjančenje pri Svetinjah naznanja praznik Velike Smarnice, ki se jutre obhaja. — V temi prideva k Skrjančevim. Prva, ki nama pride nasproti, bila je Lenčika. Vidi se jej na obrazu, da naju je nže s skrbijo pričakovala. Pozna se ji, da sluti uzrok najinega zakasnenja, a posiljeno zakriva svojo otožnost. Toda zlobni Milko jej nagaja in pripoveduje navlašč prav obširno, kako dobro sva se pri Vrazovih imela. Med tem zapazi Lenčika na mojih prsih ono vrtnico, katero mi je Josipina podarila: od jeze mi jo iz suknje iztrga ter jo vrže v kot. Na to pride prijatelj Božidar in mi pove, da je jutre pri Svetinjah slovesno posvečenje njegovega dela, katero je ravnokar zgotovil, in da po jutranjem odide v Maribor. Te Jakonično-malomarno izgovorjene besede presunejo mene in Lenčiko z neizrečeno bridkostjo in predokus ločitve naju obide. In ta vzajemna bolest naju zopet zedini. Porabivši poslednje trenotke, obsedimo dolgo v noč skupaj ter si ponavljamo obljube vzajemnega prijateljstva. Drugo jutro me vzbudi iz sladkih ljubezenskih sanj prijatelj Božidar in me povabi, da ga spremim v cerkev ter si njegovo delo ogledam. Urno se oblečem in napotiva se proti Svetinjam, kamor med goricami črez pol ure hoda do-spejeva. Cerkva vseh Svetnikov ali „Svetinj", kakor ondi rekajo, stoji, dve uri hoda od Ormuža proti severu, na prijaznem hribu, krog katerega se blagoslovljeni griči slovečih ljutomerskih in jeruzalemskih vinogradov dvigajo. Krog cerkve je razprostrta preproga zelene trate in prijetna vonjava veje po zraku. Tu se razgreba krasen razgled po lepej slovenskej domovini. Pri cerkvi nahajajo se, razen farovža in šole, še kake tri druge hiše. Gori dospevši, najdeva pri cerkvi že mnogo praznično oblečenega ljudstva, katero naju radovedno gleda. Posebno na Božidara so vseh oči obrnene in slišim še])etati : „To je tisti gospod, ki nam je tako lepo naše oltarje pozlatil." Midva stopiva v cerkev in jaz osupnen ostrmim: Svetotihi mir je po celej cerkvi, V zlatnem kinču ves oltar leskeče : Rajske zore svit pa razsvetljuje Božjo dvorano. Od svetega postovanja oziram se po cerkvi in občudujem harmonično uredbo umeteljskih del. Dolgo slonim med sv. opravilom na mramornem stebru, niti ne zapazim, da je ljudstvo že zdavna iz cerkve odišlo. Toda Božidar me iz mojega strmenja predrami ter me opomina na odhod. Ko iz cerkve stopiva, razgrne se pred nama nov prizor: krog cerkve stoje s plahtami in lipovim vejevjem po-grneni šotorji, pod katerimi se žlahtno vino toči. Tu je vse polno ljudij, ki si prijazno in veselo napivajo. Ko midva med nje stopiva, naju vsi spoštljivo pozdravijo ter pozivljejo na požirek vinske kapljice. In tako hodiva od šotorja do šotorja in povsod nama radostno napivajo; Božidara vsi radostni sprejemajo. „Bog živi našega gospoda pozlatarja!" doni od vseh stranij in prijetno žvenkljajo čaše krog in krog. In med tem ko kmetje Božidara v svojem krogu vjetega drže, stopam jaz med ljudmi sem ter tija in glej ! — v senci lipovega vejevja sedite na zelenej trati — Josipina in Vekoslava in sicer v druščini neznanega mladenča.. Spoštljivo ju pozdravim in hočem mimo iti, a deklici me zovete nazaj ter me povabite v svojo druščino. In tako se jima pridružim in napivamo si vzajemno ter govorimo brezposilno in zaupljivo kakor stari znanci. Sladko vince ljutomerskih goric me prešine z blagodejno svojo močjo ter mi razgreje krv in srce: celi svet se mi dozdeva zdaj velik cveotč vrt, po katerem veje prijetno vonjava dišečih cvetlic in kjer večno mladi ljudje srečno žive. In moje, od trsovega soka razgreto srce plava v slasti ter se širi v preozkih mu prsih; razve tega pospešujejo Ijubez-ujivi pogledi mičnih deklic mojo razburjenost. Navdušen povzdignem čašo ter.napijem deklicam z besedami slavnega njunega strijca: „0 Slovenke, Bogom posestrime mile! Bile vek zelenim našim gajem Vile! Vek Vam duša čista i ne vina bila! Tudja zmija srdca Vam ne otrovila! Čuvao Vas angjeo, neba sinak prosti, Svedj Vas nadkriljajuč štitom narodnosti!" Jedva napitnico izgovorim, kar se mi predstavi — Milko in z njo Lenčika. Mi trije in Božidar se od Vrazovih poslovimo, ter idemo k Skrjančevim domu. (Dalje prih.) O našej zemlji. Dr. Križan. (Konec.) Kak hitro se solnce za gore skrije, nastane mrak, in traje, dokler se brez svečne luči v izbi lahko vidi ; to pa se dogodi, kak hitro solnce do 6" pod obzorje zajde. Taj mrak se imenuje državljanski. Ali znanost ima svoj posamezni mrak, kteri se zvezdoslovni imenuje, kteri do tedaj trpi, da zadnja svitloba na zapadnem nebu ne izgine. To pa je navadno tedaj, ko je že solnce 16" ali pa 18" pod obzorje zašlo. Mrak ne trpi na vseh krajih zemeljskega površja enako dolgo, in to zatega del ne, ker solnce v raznih pokrajinah zemlje ne zahaja v enakem času pod 16" ali 18" obzorja. Čem je tedaj daljša pot solnca, tem kesneje zajde pod 16" ali 18" obzorja in tem delj mrak trpi. Na poludoevniku je zatorej mrak najkrajši, prema skrajnikoma pa vse delji. V nekterih pokrajinah v stanovitnem (gotovem) času, kakor na mestih 30 50'' severne širine 1. rožnika vsakega leta ne zajde solace tudi ne pod 18"; zatorej tam neima taj čas noči, ampak nepretrgani mrak do drugega dne. Ali obstoj mraka ne odvisi samo od nižave solnca, ampak tudi od čistote in prozornosti zraka. Čem je namreč zrak čistejši in prozornejši, tem krajše mrak trpi. Pri solnčnem zahodu spazimo kmalu na izhodnem nebu temno-sivi odsek, kteri nije nič d?ugo kakor senca naše zemlje, in to je prvi sled mraka. Najsjajnejše prikazni svitlobe v zraku so brez dvombe juterna in večerna zarja (zora). Ako primerjamo njih lepoto in sjajnost, prepričamo se, da je večerno rumenilo obično (navadno) od juterne zarje veličastnejše. Ono prikazuje se pri temno-modrem nebu, ko se gdegde oblaki nahajajo v največej jasnosti. Ker pa te prikazni vsaki pozna, zatorej jih ne bomo tukaj natenje opisovali, ampak preidemo na vzroke njihove. Forbes je prvi trdil, da so tem prikaznim vodeni hlapi v zraku nahajajoči se vzrok, in ravno to uče nas tudi poskusi v taj namen narejeni. Vodene sape niso povsod v zraku enako goste, ampak so v gornjih skladbah zraka naj-redkejše, prema doli pa čem dalje gostejše. Pa ravno zato je zrak v gornjih skladbah prezornejši, kakor v dolnjih. Ako prelazi solnčna svitloba kroz tako razno goste vodene sape, te se one tudi v raznej meri popijajo, in to tako, da redkejše ali drobnejše vodene sape več rdečih žarov solnčne svitlobe popijajo; gostejše vodene sape pa nasproti več modrih žarov vpijajo, med tem ko rdeče propuščajo. Eavno zategadel vidimo megle v vseh skladbah nahajajoče se v rdečej boji. V raznih bojah spazili bomo megle tedaj, ko se one v raz- | nih višavah nahajajo. Ako se prikaže zarja z rdečimi oblaki, tedaj védimo, da je zrak na izhodnem nebu vodenimi sapami napolnjen, tedaj gotovi dež pričakujmo ; lepo in jasno večerno rumenilo pak nam lepo vreme naznaja. Ali razve goščave vodenih parov ima na omenjene prikazni tudi dolgost pota solnčnih trakov imeniten vpliv. Zrak namreč tem več solnčnih trakov vpija, čem je gostejši in čem daljši je pot, kteri imajo solnčni traki prevaliti ; pot pa je tem daljši, čem bolj se solnce obzorju približuje. Vodene sape tedaj pri solnčnem zahodu postopno tem več in več solnčnih trakov vpijajo, čem je solnce bliže obzorju, dok zadnjič samo rdeči, narančni in zeleno-žolti trakovi ne ostanejo. Gori smo uže omenili, da je večerno rumenilo sjajnije od jutrne zarje. Tudi ta prikazen ima svoj vzrok v vodenih sapah zraka. Pred vzhodom solnca namreč se ne nahaja toliko vodenih parov, kakor pri zahodu. In ravno zategadel se v tropičnih krajih te prikazni slabo prikazujejo, ali pa čisto izostajo. Mnogokrat lahko opazimo okoli solnca in vekših zvezd jasen obod, kteri se imenuje kolobar. Ta prikazen ima svoj vzrok v ogibu*) svitlobe. Taj ogib svitlobe stvarja pa se v zraku tedaj, kedar so vodeni pari v zraku tako med seboj zedinjeni, da med njimi svitloba lahko prolazi. Cem veci nastanejo vodeni pari, tem manjši je kolobar. Ako so vo deni pari enaki, tedaj ima kolobar stanovitno bojo, ako pa *) Ako 80 svitloba skozi razpok v temno izbo prepušča tako, da ona leliko na steno pada, tedaj je rasvetljeni del stene desta širši, kaker razpok sam; taj oklon svitlobe od mera prave črte imenuje se ,.ogib." Pis. so neenaki, tedaj pride ena boja na drugo v kolobar, in on se nam brez boje prikazuje. V časih opazimo, da skozi kolobar solnca ali pa meseca bel, svetel in vodoraven obod ide, in je na tistih mestih, kjer se s kolobarom seče, tako sjajen, da se nam zdi, da se tam solnce ali mesec nahaja ; in ravno zategadel se taj prikazek imenuje „slepo solnce", ali pa „slepi mesec." Tudi taj prikazek svitlobe uzrokuje ogib svitlobe na vodenih parih. — Naše poznanje zemlje pa je vender le enostransko, ker mi bi se morali tudi v notranjost zemlje podati in njene tvorbe razlagati. Tudi bi morali o tleh in različnem zemljišču govoriti, ako bi se vsestranski z zemljo opoznati želeli. No poslednje ni bil naš namen; zato naj se zadovolji samo z gore povedanim. Gustav Vaza. (Med letem M90 do 1560.) Spisal Fr. Jaroslav. Švedska je že skoraj polnih sto let zdihovala v danskem robstvu, in Švedi so se neprestano nadejali, da jim hoče pobijati solnce svobode, da zopet zadobodo nekdanjo svojo sa-mostalnost. Vsi Švedi brez razločka od najsiromašnejšega seljaka do najpremožnejšega vlastelina bili so navdušeni želje: stresti s sebe gospodarstvo tujca, ki jim je ukljubi obstoječim dogovororir odvzel vso neodvisnost, strgal vse pravice, ki je iz svobodnega naroda učinil platežne robotnike. Švedi so več potov poskušali osvoboditi se danske nadvlade, in ti poskusi bili so povod mnogobrojnim vojskam, katere so imeli med seboj Švedi in Danci. Če tudi so izgubili Švedi bitvo, ipak so se pripravljali zopet takoj na nove odpore, in tako neprestano bojevaje s svojimi tlačitelji kazali jasno, da imajo dovolj moči v sebi, končno priboriti si svobodo. Po dolgoletnih borbah bila je sreča Švedom vsaj toliko mila, da so se osvobodili tujega gospodstva. Osvoboditelj Švedov pa je bil Gustav Vaza. Kristijan II., kralj danski, je po dolgoletnih borbah se porazumil s Švedi, da so ga priznali za svojega kralja, a tako da se pretrga medsebojno neprijateljstvo. Kristijan je obetal čuvati in braniti prava švedskega naroda. L. 1520 pride v Stockholm, prestolno mesto Švedske, in je bil tu ven-čan za kralja. Kristijan pa nij bil mož beseda; prelomil je vse storjene pogodbe. Vse znamenitejše velikaše švedske, o katerih je sumil, da mu utegnejo kedaj nevarni postati, dal je takoj po venčanju umoriti; mnoge je tudi poslal v zapor v danske gradove in mesta, mnogim je vzel imetja, vsakemu pa dal glavo sneti, ki je količkaj poskušal protiviti se izdanim ukazom. Strah in groza obšla sta vso Svedijo ; vsa varnost življenja je izginila, vsaki se je bal za glavo, mene: o prvej piiliki moreš i ti priti na vrsto. Mnogi znameniti Švedi, da se rešijo danskega preganjanja, razkropili so se 1)0 selih in gozdih, da tamo pričakajo časov, ko bodo mogli svobodneje dihati. Med ostalimi znamenitimi Švedi, kateri so se tako na samem stikali, bil je tudi Gustav Vaza, ki je on čas živel v mestu Rafiios. Bil je potomec stare kraljeve rodovine švedske. - I *) Ako 80 svitloba skozi razpok v temno izbo propušča tako, ! da ona leliko na steno pada, tedaj je rasvetljeni del stene dosta širši, kakor razpok sam; taj oklon svitlobe od mera prave črte imenuje se ,.ogib." Pis. i 31 dobro vedeč, da ga okrutni Kristijan, ako le zanj zve, gotovo ne pusti pri miru. Zato pobegne v oni predel dežele, kamor danske čete niso še bile prodrle. Gustav Vaza navodil se je 1. 1480; oča mu je bil Ericb Johanson, katerega je Kristijan 11. brž po svojem venčanju dal pogubiti. Ko je Kristijan II. po izvršenih borbah s Švedi se bil pomiril, iskal je neki pottalnikov (porokov), da bi skozi Švedsko mirno potovati mogel. Med temi taluiki bil je tudi mladi Gustav, katerega je Kristijan II. zaprl v danski grad Kalloe, da-si je pri sprejemanju talnikov obetal bil, da jih hoče brez žaljenja poslati domov. Ali Gustavu se je posrečilo, svoje čuvarje preslepiti ter iz svojega zapora kot seljak preoblečen pobegniti. Dva dni je hodil po neznanih mu krajih, tretji dan pa dospel v mesto Flensburg. Na potu sreča nemške kupce, kateri so goveda na Danskem nakupljevali in se domov v Ljubek povra-čali. Te poprosi, da mu dovolijo, kot govedarju pridružiti se njim. Po dolgi prošnji sprejme ga neki trgovec v svoje družtvo in Gustav tako dospe v Ljubek. On se je nadejal, da bode varen v Ljubeku, kajti znano mu je bilo, da so Danci mrzeli na Ljubečane, kateri se jih niso bali, imajoč močnih zaveznikov po nemških mestih. Gustav se zbog tega razodene mestnemu starašinstvn in ga piosi obrambe proti Kristijanu. Kmalu potem pride v Ljubek, tudi ujec njegov, Banner, ki je Kristijanu prilizovaje se zagotavljal, da hoče Gustava pripeljati na Švedsko, in je zato delal na to pri Ljubečanih, da mu izdajo njegovega sorodnika. Ob enem prinesel je od Kristijana na Ljubečane pismo, v katerem je Kristijan zahteval od starašinstva, da mu izda Gustava Vazo. Mestni očetje se silno prestrašijo prvi hip, tako da so že hoteli Gustava izdati, ali pogumni župan Biem opomni svetnike, da bi bilo njih mestu na sramoto splašiti se in iz strahu izdati begunca, ki je došel z največiin zaupanjem v njih varstvo. Dokazuje, da jim je sveta dolžnost ne samo ne izdati Gustava, nego celo na pomoč mu priti z novci, orožjem, ladijami in vojniki, da neprijatelje svoje domovine potolče. Te besede so pomogle. Starašiustvo je odbilo Kri-stijanovo zahtevanje, Gustavu pa je dalo skrivaj dovolj pomoči tako da je mogel 1. 1520 na trgovinske] ladiji odpluti v Švedijo. Došedši v svojo domovino napoti se Gustav v mesto Kolmar, kojega Danci niso še bili posedli. Tu se mest-janom naznani in pozove kolmai-iko posadko, da mu pomore otresti danski jarem. A njegove besede bile so brezuspešne; kajti načelnik trdnjave bil je nakanil mesto Dancem predati ter je samo še čakal ugodne prilike k temu; nemški najemniki pa, kateri so tedaj nastanjeni bili v Kjlmaiu, pretili so Gustavu, da ga ubijejo ali pa Kristijanu izdajo, ako pri priči ne zapusti mesta in okolice. Ranjen v domoljubnem srcu zapusti Gustav Kolmar, kjer se je nadejal rešitve sebi in domovini, postane znova bedni prognanec, in stoprav po dolgotrajnem skrivanju prispe do sreče, da ubeži v mesto RafnSs, kjer je hotel ogniti se ogledušuemu iskanju svojih i neprijateljev. j V Rafnosu zve Gustav, da je Kristijan v Stockholmu dal pobiti vse najznamenitejše Švede, in da je pogubljen bil tudi oča njegov in vsi njegovi prijatelji. Tudi je zvedel, da je Dancem znano, da on biva na Švedskem, da ga skrbno iščejo, in da mnogo novcev obetajo onemu, ki bi ga jim izdal. Gustav razvidi, da ni varen v Rafuosu; zato z nova začne begati, da se tako umakne svojemu sovražniku. On sklene dalje iti proti severu in tam iskati zavetja v sredini junaških severnih Švedov, kateri so se s svojim junaštvom, zvestobo, poštenjem in ljubeznijo do svobode že od nekdaj odlikovali. Pot proti severu bil je dolg in nevaren. Danci so vse navzkrižem jio potih in stezah lazili in iskali nedolžnih žrtev, Z ednim služabnikom krene Gustav na pot, pa tudi ta edini služabnik se mu zneveri in pobegnivši odnese mu vso prtljago z novci in dragocenostmi. Zapuščen od vseh in čisto tuj v neznanem kraju, okrožen od okrutnih zasledovalcev, bil je Gustav v največej pogibelji. A junaški njegov duh ni obupal. Odjaše konja, ki je ves spehan se zgrudil na tla, ter ga s tovorom vied pusti sredi pota ležati. S tem je hotel premotiti svoje zaslednike, da bi menili, da je on poginil. Potem se preobleče v obleko delavca, si pristriže lasi, si natakne na glavo mal okrogel klobuk, in tako kot delavec nadaljuje svoj pot. Več dnij se je po gozdih stikal brez novcev in tovarišev, zapuščen od vseh, in skoro brez sleherne nadeje ua rešitev. ' Nekaj časa delal je v rudnikih, ali sprevidevši, da podzemeljsko življenje ni za-nj, zapusti rude in zopet začne bloditi ter v krvavem znoju iskati si vsakdanjega kruha. Pri nekem plemiču se ponudi za mlatca, ali delavci so pri tej priči spoznali, da ni navadni delavec, povejo to svojemu gospodarju, ki Gustava pokliče k sebi in ta ga spozna na mah, ker sta nekdaj skupaj se šolala v Upsali. Vendar ga nij obdržal pri sebi, boje se osvete okrutnega Kristijana. Gustav bil je primoran zopet bloditi dalje po svetu. — (Konec prih.) Dro"bnosti. Posebnosti nekojih slavnih mož. M. N. Ivan Sigmund Popovič, rojen 9. febr. 1705 v Arclinu v Vojniškej fari pri Celju, profesor nemščine na Bečkem vseučilišču, ud cesarske akademije naravoslovcev in še drugih domačih in inostranih družtev, prebil je zadnja svoja leta v Bercbtolsdorfu pri Beču. Jegovo največe veselje bilo je nabiranje bilja (zelišč). Plazil je po grmovju in lesovju, hodil po hribih i poljih s cilindrom na glavi i s košem na hrbtu. Kar ni slo v koš, viselo mu je iz razuih žepov. V nje-govej sobi bilo je vse polno strupenih i nestiupenih, suhih i gnjilih, dišečih i smrdljivih, cvetočih i necvetočih zelišč. Kedar ni nabiral, kuhal je v malih i velikih piskrih. Bližnji sosedi so ga stranski pogledovali mene, da je čarovnik. Nagrobni napis si je sam omislil z besedami: „Quid Popo-vicii fuit," Abbe Lacaille, slaven astronom, znašel je posebne vilice, v koje je vtikal svojo glavo, da bi tem lagljej opazoval zvezdato nebo. Poznal je le dva huda sovražnika, kakor je sam pravil, spanje in megle. O Newton-u pripoveduje se, da je bil s prva jako len i zanikam učenec, ki je sedel vedno mej najposlednej-šimi, dok ga neki deček, ki je pred njim sedel, dregne prav hudo med rebra. Iz gole osvete postal je mladi Isaak na enkrat tako marljiv, da je v kratkem sedel pred svojim stra-hovalcem i prvi bil med vsemi sošolci. 32 E. H. COSTA je 28. janvarja t. 1. umrl v Ljubljani, po daljšej bolezni. Bil je leta 1830 v Ljubljani rojen. Dr. Costa zavzimal je mnogo častnih mest v svojej domovini in se ima najvišim dostojanstvenikom slovenskim prištevati. Bil je doktor prava in modroslovja, odvetnik, bivši župan ljubljanskega mesta, deželski poslanec in odbornik, predsednik Matice, podpredsednik banke Slovenije, podpredsednik čitalnice ljubljanske, bivši načelnik Sokola, ud premnogih drugih družtev, noseč Franc-Josipovega, guadelupskega inpapežkega reda i. t. d. Bil je izvrsten podpiratelj domače književnosti, neutrudljiv delavec, znamenit pravdni zastopnik, jako obširno in temeljito izobraženi učenjak. V njem je izgubila kranjska dežela močnega podpiratelja obrazovanosti in učenosti, izvrstno delavno moč, celega moža. Isto tako narod slovenski mogočnega zavetnika in zagovornika. Večnaja jemu pamjat! Listnica. F. K. „Osveta" je dobro rimana, a poezija nij. Kon-statiranjo istinslve (ali istini podobne) dogodbe samo na sebi šče nij poezija; da bode to, potrebuje več. Dobre pesnike — n. p. Preširna — čitajte, pak se vprašajte, zakaj njih pesni ugajajo. — G. dr. Heiss: Pod Vašim sedanjim adresom (Hernals, Martinsgasse) pošilja nam pošta liste nazaj. — G. Nem—ó Avg.; Mi smo. kakor za gotovo vemo, vse liste redno pošiljali, torej jc pomota v Gradcu. — G. Poznik lladiv.: Od tod je šlo vse redno, kakor za gotovo vemo; torej je pomota na si. ljubljanskej pošti. — Prosimo g