NA OBISKU PRI DIREKTORJU POZDA MINITIPOGRAFIJA VIKTORJU VRBNJAKU
Male serije pomembnih izdelkov
Razvoj gospodarstva je pokazal, da so POZD običajno hitrejša pot do raznih drobnih obrtniških storitev, so bliže produktivnemu vlaganju sredstev samih vlagateljev, predvsem pa pripomorejo /e Y majhnih količtnah. Prt tent pa priha/a do izraza iznajdljivost posameznikov, ki se lotevajo takih del. Pogodbena organizacija združenega dela Je konkurenčna vselej tam, kjer velike naložbe niso racionalne. Kako zagotoviti čimbolj uspešno poslovanje POZD in njihovo vključevanje v naše gospodarstvo? S kakšnimi problemi se srečujejo POZD in kakšna Je njihova prihodnost? O tem smo se pogovarjali z direktorjem pogodbene organizacije združenega dela Minitipografija Viktorjem Vrbnjakom, nekdanjim samostojnim obrtnikom.
»Pozd Minitipografija je začel z de-lom leta 1975. Tedaj je bilo zaposle-nih 5 delavcev. To število pa se je kaj kmalu zvišalo, tako da smo povečali število zaposlenih v letu 1978 že na 14. No, danes jih je le 10. Res pa je, da zaposlujemo še pogodbene delavce, ki bodisi opravljajo priložnostna dela ali pa nadomeščajo redno zaposlene v času bolniških dopustov.«
Prednost pozda je v tem, da se lah-ko lotevajo manjših serij in da narede svoje izdelke zares hitro. »Delamo pač tisto, kar za velike organizacije ni zanimivo. Izdelati en kos ali dva je za
njih res predrago, če upoštevamo, kolikšni so že zagonski stroški do pričetka redne velike serijske proi-zvodnje.«
»Po drugi strani nismo zainteresi-rani za serije več kot 10.000 kosov. To je zgornja meja, čez katero nikakor ne gremo, ker se nam večjih količin preprosto ne izplača izdelovati.«
»Tiskanje drobnih grafičnih pred-metov zahteva očitno veliko dela. Glede na majhne serije pa je to še pomembnejše. Stranka pri nas pona-vadi računa na kratek rok izdelave in mi ji seveda skušamo ustreči ne gle-
de na to, koliko časa je potrebnega za izdelavo.«
Ko smo se pogovarjali o tem, zakaj v Ljubljani pa tudi v Sloveniji ni več-jega števila pozdov, je menil, da je tu treba našteti več vzrokov. Med prve velja po njegovih besedah uvrstiti očitno nezainteresiranost občin, ki z ustanovitvijo pozdov izgube svoj de-lež na dohodku. Občini so mnogo bolj naklonjene klasične obrti. Tam gredo obrtnikom precej na roke.
»Tu je še služba družbenega knji-govodstva, ki pri kontrolah ne upo-števa pogodb ustanovitelja ali usta-noviteljev pozda in hoče mimo njih zmanjševati pogodbene obveznosti, ki se po posameznih letih zaradi in-flacije dokaj spreminiajo, tako da ob izplačilu celotnega, v začetku nalože-nega ustanovnega kapitala ustanovi-telji dejansko izgube eno tretjino nekdanje vrednosti, čeprav so navi-dezno finančno na boljšem kot tedaj, ko so se odločali za ustanovitev po-godbene organizacije. To je po moji sodbi glavni vzrok«, je dejal med po-govorom Viktor Vrbnjak.
»Naše delo je včasih težko tudi za-
to, ker ne vemo natanko, kakšni ukrepi so predvideni za nadaljnji ra-zvoj obrti oziroma pogodbenih orga-nizacij. Pri vsakem pozdu je težko že sedaj ugotoviti trenutno stanje neod-plačane vloge, obresti in dohodka ustanovitelja. Sedaj pa se, kot kaže, obetajo še drugi instrumenti za take izračune, ki naj bi bili manj procen-tualni in bolj v povezavi v odnosu na porabljena sredstva, čisti dohodek, čas izdelave, kar pa bo očitno izračun še bolj zameglilo, tako da niti ustano-vitelj niti delavci ne bodo vedeli de-janskega trenutnega stanja. To pa ve-ča medsebojno nezaupljivost.
Interes za vse pozde ni enak. Za velike dokaj velik, za male pa ne. Nas že več let ni nihče obiskal.«
Na koncu pogovora smo se dota-knili še f inančnega stanja. Vrbnjak je povedal, da poslujejo dokaj uspešno ter da delavci v primerjavi s kolegi v isti stroki zaslužijo bolje. Ko sem ga na koncu vprašal, ali bi se kljub teža-vam še enkrat odločil za tovrstno de-lo, je dejal, da vsekakor, saj težave niso nepremostljive, čeprav bi jih lahko hitreje odpravljali...