Šest let brezposelnosti slovenskega učiteljskega narascaja Ni ga glasu, ki bi tako žalostno odjeknil med slovenskim učiteljstvom, kakor proseč klic več stotin nezaposlenih učiteljskih abiturientov za delo, kiuh in eksistenco, za človeka vredno življenje. Pred našimi očmi hirajo telesno, duševno in moralno mlada življenja, vtapljajo se v negativizmu in pesimizmu, iztezajo brezmočne roke po rešilni bilki — zaman: ne moremo jim na pomoč. Vse, kar zmoremo, je, da z njimi vred kličemo v svet glas o nesreči, ki se bliža, da obujamojavno vest ter skušamo prepričati, da vse to ni potrebno, ni nujno. Žal, vse naše vpitje se izgublja v gluho noč. Od nikoder nikakega odmeva. Podoba je, da se tudi to vprašanje rešuje Ł>o stari prislovici »Kdor molči, devetim odgovori«. Poglavje brezposelnosti naših učiteljskih abiturientov, ki so dosegli v letošnjem letu rekordno število 719, se uvršča tako z adekvatno aktualnostjo v celotno problematiko slovenske prosvete. In vendar ne smemo nustiti, da bodo šli odločujoči činitelji še nadalje preko tega vprašanja molče na dnevni red. Rekli smo, da je postala ta zadeva del slovenske kulturne problematike. Stevilo brezposelnega učiteljstva raste iz leta v leto — že dolgih šest let. Kulturno vprašanje iz tega je pa postalo samo pri nas, v Sloveniji. Nikjer ni po drugih delih države niti približno toliko čakajočega učiteljstva kakor pri nas, nikjer ni pa tudi drugih čakajočih problemov toliko, kolikor se jih je nakupičilo zadnja leta v vsem slovenskem kulturnem živlienju. Slovenija postaja pojem perečih vprašanj, ki čakajo, »vehementno« čakajo na rešitev. Vsa ta vprašanja dozorevajo polagoma, a neizbežno, v eno samo težko in vedno bolj pereče slovensko vprašanje. Že zopet se zbirajo naši narodni zastopniki v stolnem Beogradu Jugosiavije, v tistem Beogradu, kjer se morajo reševati tudi naša vprašanja, kjer se mora slišati tudi slovenski glas, kamor je poslalo tudi naše ljudstvo svoje odposlance. V teh dnevih, ki imajo odločiti zopet za vse leto možnosti gmotnega in duhovnega razvoja slovenskega dela naše države, dvigamo ponovno svoj glas in kličemo vsem, ki po svoiem poslanstvu morajo prisluhniti bednim in čakajočim, vsem onim, ki zro ob vratih novega proračunskega leta z upom in trepetom v svojo bodočnost. Ali se začenja zanje zopet hovo leto, eno celo leto stradanja in obupavanja, zopet eno leto počasnega hiranja in propadanja v brezdelju in razdvojenosti? Ali se današnji svet in celo njegova elita res ne more vživeti v strahotno stanje mladega človeka, ki čaka štiri, pet in celo že šest let, kdai se ga bo naše krščansko občestvo usmililo in mu odprlo vrata, ne v blagodati in razkošje, marveč v trdo delo, ki naj mu vrne vero, da je na svetu še potreben, da njegova eksistenca ni več nonsens, ne usodna pomota in igrača brez vrednosti v rokah zlih moči, ki z mefistovsko naslado tirajo vso našo »kulturo« ua rob propada. Ali se bo sedaj, na pragu sedmega proračunskega leta zaustavila ta pot, ali smejo ti naši najbednejši upati, da pomeni letošnje leto preobrat k boljšemu? Ali je mogoče ali ne, da neha letos, ko vsa naša oficialna javnost s ponosom ugotavlja splošen preobrat na boljše, za brezposelno slovensko učiteljstvo doba trpljenja in obupavanja in da pade tudi nanje usmiljen drobec povračajoče se gospodarske konjunkture? Ali bo z njimi vred deležna tudi naša slovenska osnovna šola ogrevajočega žarka nove, toplejše in kulturnejše dobe, po kateri hrepenimo že toliko let? Kolikokrat smo že kričali svojo bol v gluho noč! Ne moremo verjeti, da bi nas doletela ista usoda tudi sedaj po šestih letih. Ne moremo verjeti, ker nočemo in ne smemo postati obupanci, ker nam je optimizem še edino oporišče, ki nas drži kot rešilni pas na valovih današnjega kaosa. Verovati hočemo, da se naša slovenska delegacija v prestolnici zaveda, kakšne so razmere pri nas in da ne sme pustiti slovenske mladine, da bi v prenatrpanih razredih še nadalje zaman čakala na svoje vzgojitelje, ne mladega učiteljskega naraščaja, da bi stopil tudi v sedmo leto svojega brezdelja, ko je vsepovsod toliko dela med deco in odraslimi, ko bo zahtevala nova doba na vseh propriščih novih organizatorjev in učiteljev, če naj slovensko ljudstvo izide enakopravno in življenja zmožno iz enega svojih najtežjih zgodovinskih razdobij.