— 18 — Zatajuj se! 2. Zakaj se moramo zatajevati? 1. Dokler sta Adam in Eva še srečno živela v raju, jima še ni bilo treba zatajevanja. Volja jima je bila bolj nagnjena k dobremu nego k hudemu. Vsled podedovanega greha pa je naša volja zel6 oslabeia in vsa naša narava se je močno poslabšala. Kdor hoče še zdaj dober ostati, se mora zelo truditi in junaško bojevati. Ta hudi boj je naznanil sv. apostol Pavel z hesedami: ,,Drugo postavo čutim v svojih udih, ki sc bojuje zoper mojega duha. . . Dobrega, katero hočem, ne storim; marveč hudo, katerega nočem, to delam." To hudo nagnjenje se začne kaj zgodaj glasiti, že pri malem otroku. Že otroku se kaj slabega zdi lahko, prijetno in vabljivo, kaj dobrega pa težko, ne-prijetno, zoprno . .. Ako znaš našteti sedem pogla-vitnih grehov, me boš že vsaj ponekoliko razumel, kaj hočem s tem povedati. Komaj dobi deček prve hlačice, deklica prvo lepše krilce, že se začne primerjati z drugimi otroci. Ako vidi take, ki so lepše oblečeni, jim noče nič kaj privoščiti tega; raje bi videl ta mali gizdavček, da bi ne bili tako lepi. Ako pa opazuje ubožne otroke v slabi in zakrpani obleki, jih začne gledati nekako po-strani in zviška, morda jih celo zaničevati kot otroke nižje vrste. Olejte, tu že začne kazati napuh svoje rožičke. Otrok je dobil lepo pomerančko ali kepico slad-korja, pa ga kdo poprosi: ,,Daj, daj meni!" Menite li, da hoče dati ? Krčevito začne k sebi stiskati svoje sladke dobrote, in gotovo se bo še začel jokati, ako se ne ustavi nadležna prošnja. Ali opazuj ga, kako mu je zelo pri srcu njegov — hranilniček, kako varuje in rad prešteva svoja darila — svoj mali zaklad! Glej, kako že poganja korenine — grda lakomnost, skopost in stiskavost! - Ako sta dobila bratefefiin sestrica večji košček, lepše darilce, kako hudo vreme nastane v tvojem mladem — 19 — srcu, — oči.s.e bliskajo, zatohlo godrnjanje se oglaša, še ploha solzž se ulije! Nevoščljivost porrienijo ti zatemneli oblaki na tvojem sicer jasnem licu. Ali mar še niste videli jezne ga otroka? Še go-. voriti ne zna, pa že otepa z rokami in nogami in kriči in se dere na vse pretege, ako se mu ne izpolni volja! In kako I e n o b a tlači in zadržuje večkrat človeka, to že tudi veš iz lastne izkušnje, kaj ne, da! Sladkosned-nost, ki se imenuje tudi požrešnost, ako se pri-kazuje v večji meri, ti menda tudi ni več popolnoma tuja in nepoznana reč ? Da, še cel6 taki se dobe, ka-lerim so všeč nespodobne, ostudne — nečiste reči. Olej, veselje do takih in enakih slabih in prepo-vedanih reči se imenuje h u d o nagnj en j e, grešno p o ž e I e n j e. Kaj ne, zgodaj se ti napovedujejo nad-ležni sovražniki. Zato je pa tudi zgodaj treba krepkega odpora, — junaškega boja. Zmagovalno orožje za ta boj se pa imenuje zatajevanje ali premagovanje sa-mega sebe. Torej le pridno brusi in krepko suči in junaško rabi to svitlo orožje! 2. Zatajevanje pa je človeku od leta do leta po-trebnejše. Z leti namreč raste tudi hudo nagnjenje ter je vedno silnejše in nevarnejše. Hudcmu poželenju pa se pridruži še drug, jako močan zaveznik, krepko ga podpirajo takozvane grešne nevarnosti. Ne-varni so slabi zgledi zlobnih Ijudi, kakršnih se nikjer ne manjka; nevarna je druščina in občevanje z izpri-jenimi tovariši; nevarni so pohujšljivi pogovori, ne-spodobne slike, spotakljivi spisi in nenravne knjige; nevarne so čestokrat razne veselice, igre in zabave itd. Vse take in enake nevarnosti se imenujejo tudi s škupnim imenom s v e t ali p o s v e t n o s t. Ker je svet za tvoje srce nov mogočen sovražnik, ti je treba tudi novega junaškega boja, in tudi v tem boju je za zmago ne-obhodno potrebno orožje — premagovanje. Zatajevati se moraš, da se izpgneš takim prijetnim rečem, ki bi ti bile nevarne, in zatajevati se moraš, da rabiš pri-merne pomočke, ki so potrebni v varstvo proti svčtni zapeljivosti. Dvojni vojski, v kateri napada človeško srce huda nagnjenje in hudobni svet, se pa še jako rad pridruži 2* — 20 — tretji sovražnik — h u d o b n i d u h, ki je tem nevar-nejši zaveznik, ker deluje nevidno, skrivno in zvijačno.. In to je tretji dokaz, da se mora premagovati, veliko in krepko premagovati, kdor hoče rešiti in v plemeni-tosti ohraniti svojo dušo. Kdor torej hoče srečno premagati vse svoje dušne sovražnike, naj se naj-prejnauči — premagati samega sebe! 3. Zatajevanje pa zahteva tudi božja zapoved. Sv. pismo gostokrat govori o tem krepkem sredstvu našega zveličanja. Navedem samo dve reči. V onih starodavnih časih, ko Bog ni učil Ijudi tako kakor zdaj, po svojih namestnikih, učiteljih, rnarveč se jim sam prikazoval in govoril ž njimi, že takrat je imenoval zatajevanje kot edino sredstvo, edino orožje, s katerim se premaga greh. Ko je namreč videl ljubi Bog, kako ostudno grešno srce ima nevoščljivi in sovražni Kajn, ga je posvaril, rekoč: ,,Zakaj se togotiš, in zakaj ti je obraz tako upadel ? Olej, kakor tvoj brat si mi Ijub, če dobro delaš. Ako pa hudobno delaš, ti bo kmalu za petami kazen za greh. »Premaguj poželenjedogreha, inti mu go-s p o d u j!" ln v novi zavezi je Jezus mnogokrat zatrjeval, kako zelo nam je potrebno zatajevanje. Kar naravnost reče, da ne more biti njegov učenec in da se ne more zveličati,- kdor se ne mara zatajevati: ,,Kdor hoče za menoj priti, naj zataji .samega se be, naj vzame svoj križna ramo in naj hodi za menoji" — Zatajevanje velja pri človeku več kot vse drugo: Ako te desno oko pohujša, izderi ga in vrzi gaodsebe; boljetijezenimočesom iti v življenje, kakor dve očesi imeti, pa vrženemu biti v peklenski ogenj. lsto zahteva o roki in nogi ter pristavi, da je bolje hromemu in kruljevemu iti v nebesa nego z obema rokama in no-gama priti v pekel. Ljubi Jezus hoče s tem reči: Ako ti je kakšna reč tako Ijuba in draga kot desno oko, kot roka in noga, pa je ne smeš brez greha imeti,. moraš jo pustiti. — 21 — Naš zastavonoša. Ko bi imel priložnost, da bi dal svojim čitateljem na glasovanje vprašanje: ,,Kdo je najpridnejši, da naj nosi zastavo pred hrabrimi vojščaki, ki se hočejo junaško bojevati zoper močne dušne sovražnike z nepremagljivim orožjem zatajeva-nja?" sem prepričan, da bi po kratkem premisleku in medsebojnem pomenku soglasno pritrdili mojemu pred-logu: ,,Sv. Alojzij bodi naš zas ta vo n oša" ? O tem sem tako prepričan, da sem mu že kar sam v vašem imenu prisodil ta častni naslov. Da sem opra-A^icen, za tak predlog in tako razsodbo, dokazuje vse njegovo sveto življenje. Čitajte, n. pr., v knjižici: ,,Po-d o b i c a s v. A1 o j z i j a ali njegova pot v nebesa" V. odstavek str. 21. Pa ker bržkone nima vsak pri rokah one male knjižice, vam ga tukaj ponatisnem: Do solz ganljiva je pokora sv. Alojzija v pre-magovanju in zatajevanju. Ne le, da ni nikdar pogledal kaj tcicega, kar bi bilo količkaj nevarno njegovi čisti duši, zatajevai je toliko svoje oči, da tudi tacih reči ni gledal, kutere bi bi! smel gledati brez nevarnosti. Po ulicah je imel navadno v tla obrnene oči, da niti najnavadnišili hiš ni poznal, čeravno je bil več časa v kakem kram. Slavno cesarico Marijo je spremljal z Laškega na Špansko, kjer je ostal tri leta na dvoru in moral vsak dan pred njo priti, pa je še poznal ni po obrazu; in v samostanu je bival dokaj časa, pa še ni vedel. kje predstojnik sedi. Toliko se je zatajeval v pogledu, da niti niso vedeli, kake barve je njegovo oko. Enako je pazil na svoj jezik, na svoja ušesa in svoj živi dan se je kesal in pokoril, ker je v svoji otročji nevednosti poslušal in govoril nečedne reči; govoril je le jnalo in sicer Ie kaj potrebnega ali bo-goljubnega. Živel je na raznih dvorih med najimenit-nejšimi Ijudmi, kaleri so si privoščili vse sladnosti, katere svet ponuja; on pa je živel, kakor bi bil naj-večjega reveža sin. Ni se mu manjkalo šumnih veselic, gledališčnih iger, plesov in druzih nečimernih izkazo-vanj; a on se jih ni vdeleževal, če je pa kdaj moral navzoč biti, jih ni hotel gledati, marveč bolj od zadaj je stal, oči pobesil in se na tihem z Bogom pogo varjal; nihče na svetu bi ga ne bil mogel pripravitt __ 22 __ k plesu. Do ostajanja je bilo najboljših in najokusniših jedil in pijač; a on se je od 11. leta dalje v sredo, petek in saboto postil ob kruhu in vodi, po okoli-ščinah pa še večkrat; tudi sicer je užival tako malor da se je vse čudflo, kako more živeti ob tako pičli hrani; in če je moral biti pri sijajnih pojedinah, si je vselej izbral najslabše in še tega čisto malo. Na po~ nudbo je imel najlepših oblačil, a izbiral si je najpre-prostejšo in ponošeno; pod obleko pa je nosil za pokoro trde in zbadljive reči. Pripravljeno mu je bilo mehko klečalo, a klečal je le na trdih tleh in še v mrzlih nočeh je vstajal k molitvi. lmel je mehko po-steljo in ker si je ni mogel z drugo zamenjati, pod-kladal si je polen in dil, da si je na trdem privoščil nekoliko počitka. Pri vseh svojih opravilih si je izvolil vselej najrajše to, kar mu je bilo obtežno in nepri-jetno, posnemaje Jezusa, ki si je bil odbral na zemlji Je trpljenje in neprijetnosti za svoj delež.