Svetvečer. ^eto se nagiba koncu. Nehote navdajajo nas raznovrstne rnisli, ki Jii^ nas spominjajo na marsikaj, kar smo prestali v tem letu — bodisi veselega ali žalostnega. Skoraj nemogoče se nara zdi, opisati raznovrstne občutke, ki navdajajo dušo vsakterega izraed nas na koncu leta. Posebno božični prazniki vzbujajo nam razne spomine na končano leto. ,,Svet večer" spominja nas na naša mladostna leta in na vse dogodke našega življenja; posebno družinske dogodke nariše nam prav živo v spomin. Poglejmo si naše družinske razmere, če so še tako vravnane, kakor so bile pred letoni dnij. Mogoče, da se je od zadnjega »svetega večora" družina naša ponmožila. Ta družinski prirastek nam dela z jedne strani veselje, z druge pa zopet skrb, ceš, ali nam bode raogoce z našo skromno plačo stanu primerno preživeti to mlado zemeljsko bitje. Mogoče je pa tudi, da smo izgubili od zadnjega ,,svetega večera" znabiti najdražje bitje v družini: raoža, ženo, očeta, mater, otroka, ali pa prijatelja, tovariša — — — ln tu — tu, dragi tovariši, vstavlja se nam pero, kajti neizprosna smrt nain je pobrala od lanskega ,,svetega večera" do letošnjega šestnajst tovarišev, kiso zapustili mnogo potrtih vdov in še več nepreskrbljenih otrok. Imena predrazih ranjcih navedli srao na drugem mestu. Komu se pač ne krči srce, ko vidi ined njirai tako vzorne učitelje in toliko družinskih očetov. Marsikteri predrazih ranjcih se je veselil pretečeni ,,svet večer" v krogu svojih drazih, ne misleč, da bode letošnji ,,svet večer" že prah in pepel. Da — veselil se je — vsaj navidezno; dušo njegovo je pa navdajala skrb, koje nikomur ni maral razodeti, Češ, kaj bi vendar bilo, ce bi timrl — kedo bode potera preskrboval ljubo ženo in drage otročiče. Zal, da se je ta skrb in bojazen predrazih ranjcih obistinila; žal, da ta njihova slutnja ni bila zainan, kajti marsiktera učiteljeva vdova, ki se je minuli ,,svet večer" veselila rojstva Gospodovega v družbi svojega ljubega soproga, vije letošnji nsvet večer" vsa obupana in potrta roki k Vsegamogočnerau, da bi ji olajšal njene velike britkosti. In koliko nedolžnih sirot, ki so se lanski ,,svet večer" tako nedolžno veselile bogato obdarovanega božičnega drevesca, se stiska letos v nirzlej sobi ob nesreono žalostno mater, proseč jo skorjice kruha. Dragi tovariš! Gotovo tudi tebe letošnji wsvet večer" pretresa skrb za svojo družino, češ, kaj bode neki ž njo, če urarjem. In to ni nemogoče! Poglej jih predrage ranjke tovariše, kako krepki in veseli so bili pred letom dnij, a letošnji nsvet večer" pokriva pa njihova trupla ledena gruda, na kojo padajo gorke solze zapuščenih vdov in sirot! Res, strašna je smrt; a še bolj strašna je misel za skrbnega družinskega očeta, kako se bode preživela žena in otroci po smrti njegovi. Tovariš! ,,Kjer je najhujša sila, je božja roka najbolj mila.u Pokojnina naših vdov in sirot je res rnajhna in skromna, s kojo bi se kornaj jeden človek preživel, ne pa mnogobrojna družina; imamo pa na Kranjskem blagodejno ?,vdovsko učiteljsko društvo", ki nudi sleharnemu skrbnemu učitelju-očetu prelepo priliko, da lahko preskrbi družino svojo s primerno pokojnino. Verjemi mi, dragi tovariš, če si član tega društva, da ti bode zelo olajšana tvoja zadnja ura. Če pa še nisi clan ,,vdovskega učiteljskega društva", potrkaj se na letošnji ,,svet večer" na prsa ter stori trden sklep, da se zanesljivo v novem letu vpišeš v to prekoristno društvo ter preskrbiš družini svoji dobro bodočnost, sebi pa mirno zadnjo uro! Verjemi mi, da bode to najlepši ,,svet večer" tvojega življenja.