—   54   -
Pri zajčkih
§rijetno je pa na kmetih le najbolj — naj reče kdo, kar hoče. Tu je živa zabava, živo veseljel Res, lepe so gosposke, mestne sobane; toda nolri vlačijo  gosposki  otroci  lesene konjičke,  lesene kravice,   lesene   osličke   in   teličke.    Pcstujejo   lesene ovčice in mačice, ki jih je treba šele navili, da tečejo; pritisniti, da mekečejo in mijavkajo.  Ali je to kaj? —
Na kmelih imamo pa to vse res živo. Vse skače samoodsebe, rezgeče, muka, laja, bekeče in mijavka. To je življenje, to je veselje, živa igrača!
Pri nas na kmetih imajo nareiene igrače veljavo le pri dve- trtletnih samosrajčnikih. In še pri teh samo pozimi; poleti pa leže leseni konjci in debelooke punice iz žaganja pod slreho in samevajo med nepo-trebno šaro in ropotijo.
Glejte jih: Kodranova dva, Jančeta in Manico, koliko zabave in kralkoča«ja imata pri svojih zajcih! Da, materi se zdi da še malo prcveč. Pa vendar potrpe ž njima, Ceš boljše je, da sta pri nedolžnih zajch kot pri malopridni tovanšiji. ln prav imajo Kodranova mati.
Sicer tudi Kodranovemu očetu niso zajci popol-noma po volji. Vse jc v luknjah v hlevu in v ovčjaku. Pa kaj se hoče: bope nekaj škode v živinski staji kot pa morda mnog-o v ncdolžnih olroških srcih.
Pa pustita otrokoma veiiko veselje in zajccm prijetno življenje. Imajo pa res Kodranovi zajci uprav gosposko življenje. Zelenjava je njih jed poleti in po-zimi. Že jeseni preskrbila Janček in Manica za zimo. Vsakovrstnih zeli spravita v gorko klel. No, pa saj tudi repa in korenje sproli odganjata odrastke, nežno jed za zajčje smrčke.
Jančku in Anici je pa tudi zajčje življenje vedno na skrbi.
Skubinov muc-mišjak ni bil nič kaj zanesljiv soscd Kodranovih zajcev. Odkar ga je Janček zalezel. ko je ravno tresel malega rjavčka za vrat, ga ni pozdravil drugače kot s polenom, ako je naletel nanj. Tudi Lešnikarjev čuvaj Dagon ni samo dobrega nosa, ampak
b
^^udi požreSnega gobca, da mu ga ni para v celi vasi. Edina tolažba za Jančefa je, da je kosmatin navadno priklenjen.
No, zajčki pa ludi poznajo sktbnost in dobrot-Ijivost svojih gospodarjev. Brez strahu se jima bližajo, sicer boječe, strahopeto; jemljejo jima pa le iz rok zelenjavo, kruh in drugo hrano. Oblezejo in obvohajo vse na njiju od nog do glave. Pri Jančetu poiščejo še kruh, naj ga ima že v najbolj skriti malhi, ali pa celo za srajco. Da pa tudi Janček in Manica počneta z njimi, kar hočeta. to se ve samoobsebi. No, mučita jih ne. To bi bilo greh.
Onile dan je prišla pa tudi nad Jančka, Manico ni njune zajčke huda poizkušnja. Takole je bilo:
Kodranovi so imeli sicer čcdno posestvo Vendar se težko dobi denar na posestvu. Za življenje se ze pridela; toda čevlji se ne obirajo s konopelj, in hlačke in suknjice in krilca ne visijo po orehih in leščevju : tudi klobukov in klobučkov ne rodi druga rastlina. kot ..jurčki" in druge gobe. pa so še tisti premajhni za Kodranovega.Jančeta. Zato so pa stopili Kodranov oče vsako jesen dol v Slavonijo, da so zaslužili v hrastovih gozdih s sckiro in žago, kar je bilo treba doma za davke in opravo.
Tudi 10 jesen so se napotili tja dol. Toda lelos jim ni poteklo po sreči. Južno vreme je dalo mnogo vode. Sava je udarila čez bregove in se razlila po hrastju, Tudi, ko je odtekla, je bilo še silno močvirno po zemlji. Na taj<ih lleh stati danzadncm — ni dobto niti zdravo. Zazeblo je Kodranovega očeta v noge. Mraz je Scl po nogah, in potegnilo jim je na pljuča. Vleči so se morali in niso mogli več na delo. Pljuč-nica se jih je ]otj)a.
,,Kar domov pojdem," so dejali tovarišu, Bdokler se morem še vsaj vleči. Ne bi rad umrl in počival lukaj   Že rajši doma, čc je tako božj« volja."
Težko, težko so se privlekli domov. Seveda se jc vse prestrašilo. Prišli so nenadoma. Niso hoteli strašiti s pismom Ijubih svojih domačih
,Da si le še živ!" so zaklicali mati. ,Po zdrav-nika grcm: bo že Bog dal, da ti odleže."

__58   __
,Prav, prav, da ste lakoj prišli pome," jih je potolažil prijazni zdravnik ob bolnikovi postelji. ,Vse se bo naredilo."
,Lepo jih imejte na gorkem! Bogobvaruj pre-hlajenja; in kaj boljšega, tečnejšega jim pripravitel nTako-le piščanci bi bili prav priležni; pa kje jih zdaj dobiti?"
.Zajce, dotnače zajce, pa imamo, če bi bili tudi dobri," zinejo cnati. Toda prestrašijo se skoraj, ko zazro za seboj Jančeta in Manico, ki boječe pričakujeta zdravnikovega odgovora.
,Kunce imate! Dobro, dobro! Le skrbno jih pri-pravitel Še ločiii jih ni od piščancev, čc so dobro pri-pravljeni. Toda le po malem naj jih uživa bolnik!"
,No, JanCek, ali jih boš dal?" vprašajo mali, ko odide zdravnik.
Nič ne odgovori Janček. Ne more. Nekaj mu je zaprlo sapo. Zajokal bi bil najrajše, pa ga je nekaj stisnilo za vrat. Ni mogel — satno debele solze so se mu ulile po licu.
Bil se je boj v njegovem srcu.
Saj bi rad dal zajčka, vse bi dal, toda v smrt! To je bilo prehudo. Seveda je prodal ie katerega so-sedovemu pastirju ali komu drugemu, toda ne, da bi ga bil zaklal. Zdaj pa naj ga da v smrl!
Hudo je bilo jančku pri srcu, (oda oče so le oče. Premaga se. Nič ne izpregfovori; kar skoči iz hiše in je v trenutku nazaj z rjavčkom v naročju . . .
,Na-le ga!" — Pomoli zajca maferi, držeč ga za dolgi uhlji.
,Si že priden," pogladijo mati sinčka rahlo po kodrcih, in ote ga hvaležno pogledajo iz posteljc ...
Še drugega zajca je bilo treba, preden so oče toliko okrevali, da jim je šla druga jed. A tega je Janče že sarn ponudil, pa sa| mu bo bela zajka pri-peljala iz luknje novo zajčjo družino, ko bo jela spo-mladi poganjati deteljica na njivi.
Ferdinand Gregorec   .