20
S SIMPOZIJEV 2008
Miran Hladnik
TRUBAR IN INTERNET
Inflacija simpozijev v Trubarjevo čast je v jubilejnem letu tolikšna,
da vzbuja pomisleke. Simpozij je termin s področja znanosti, znanost
pa povezujemo z raziskovanjem neznanega in odkrivanjem novega.
Ali imajo desetine referatov na simpozijih po Sloveniji in tujini res ta
namen? Dogajajo se ob okrogli obletnici, okrogla obletnica ali jubilej
pa je izraz s področja kulture, ohranjanja zgodovinskega spomina,
torej priklicevanja in utrjevanja že znanega. Naša srečavanja, posveti
in simpoziji imajo predvsem kulturno vlogo, s čimer ni nič narobe,
če se le zavedamo nevarnosti stereotipizacije spoznanj. Trditev, ki
imajo nedvomno kulturno osmišljevalno vrednost, ni treba vedno
znova preverjati in argumentirati, kar je praksa in naloga znanosti,
zato rade skrepenijo v šolske fraze. Naslov tegale simpozija, Trubar in
internet, kaže željo, preseči vpetost razpravljanja o Trubarju v krog
kulturnega rituala in ga premisliti na novo v zvezi s svežimi civiliza-
cijskimi dejstvi.
Če bi začela svojo šolsko uro z naslovom Trubar in internet učiteljica
za slovenščino, bi jo najbrž morala uvesti z izjavo: »Ne, Trubar še ni
poznal interneta.« Pri mladini, ki še ni utegnila razviti zgodovinskega
čuta in je preteklost niti ne zanima, bo izzvala začudenje in pomilo-
vanje, saj si težko predstavlja že življenje brez mobija in se ji zdijo vsi
časi pred njegovim izumom obupno dolgočasna prazgodovina.
Kdo drug bo pod naslovom Trubar in internenet želel izvedeti,
koliko Trubarja smo že preselili na internet, o principih, formatih in
težavah digitalizacije, strojni analizi njegovih besedil itd. Tema je
vredna poudarjene pozornosti in angažmaja, saj je nadvse žalostno,
da je Trubarja v javno dostopni digitalni obliki komaj za vzorec. V
21
zbirki slovenskih leposlovnih besedil so Tiga Noviga testamenta ena
dolga predguvor iz leta 1557 (http://lit.ijs.si/trubar57.html – 56.500
besed; to dobro delo za slovenski digitalni ponos je moral spet
opraviti nekdo iz tujine, nemška slavistka Elisabeth Seitz 1998) in
odlomki iz Trubarjevega berila v pičlem obsegu 1650 besed (http://
lit.ijs.si/trubar.html). Ta besedila je vatikanski portal IntraText (http:/
/www.intratext.com/Catalogo/Autori/AUT1561.HTM) uporabil za
izdelavo konkordanc in besedilnih statistik. To pa je tudi vse. Trubarja
imamo za začetnika slovenske književnosti, potrebe po tem, da bi se
z njim v digitalni obliki vsaj ponašali, če ga že ne raziskovali, pa očitno
ni, kar dokazuje, da je naše občudovanje prve osebnosti slovenske
književnosti zgolj deklarativne narave. Na Wikiviru (http://sl.wiki
source.org/wiki/Primo%C5%BE_Trubar) je pripravljeno kazalo 21
Trubarjevih knjig in desetih njegovih nemških predgovorov, trenutno
pa tam žal ni še ničesar. Še najprej se obeta, da se bo kakšna Tru-
barjeva knjiga pojavila v Googlovem projektu digitalizacije ameriških
univerzitetnih knjižnic (http://books.google.com), ki hranijo marsi-
katero slovensko knjižno rariteto, ali v kakšnem podobnem projektu
v tujini.
Če odtipkamo v iskalnik Primož Trubar, dobimo najprej članek
iz Wikipedije. Že konec 2004, kmalu po rojstvu tega izvrstnega sple-
tišča, je geslo za slovensko Wikipedijo pripravil dijak idrijske gimna-
zije. Redakcij članka je bilo do danes 176 (http://stats.wikimedia.org/
SL/), s čimer se uvršča Trubar med 200 najpogosteje redigiranih slo-
venskih člankov (povprečje je 14 redakcij na članek); avtorjev redakcij
je bilo 79 (dobra polovica redakcij je delo 28 registriranih avtorjev,
ostalo so anonimneži). Zaradi vandalskih posegov je bil članek
oktobra 2006 in 22. januarja 2008 zaklenjen za redakcije in ga lahko
urejajo le uveljavljeni wikipedisti; take usode so deležna le redka gesla
na Wikipediji.
Slovenski članek o Trubarju je bil preveden in prirejen za 13 drugih
Wikipedij: bosansko, angleško, nemško, špansko, finsko, francosko,
hrvaško, italijansko, nizozemsko, poljsko, portugalsko, slovaško,
srbsko. Obsežnejše je nizozemsko geslo, kar je zasluga tujega štu-
denta slavistike na izmenjavi v Ljubljani, ki je to delo opravil namesto
izpita; tako nastajajo tudi slovenska gesla v bolgarščini, češčini,
MIRAN HLADNIK
22
S SIMPOZIJEV 2008
poljščini, nemščini. Na vrhu seznama zadetkov s Trubarjem je poleg
Wikipedije spletna stran društva Hervardi, ki skrbi »za ohranjanje
domoljubnih tradicij« (gre za slovensko paravojaško organizacijo, ki
se v zadnjem času izpostavlja v protestnih pohodih na južni meji). Če
že slovenisti ne pogrešajo digitalnega Trubarja, nam ga mogoče
digitalizirajo nacionalistični rojaki.
Kaj povezuje Trubarja in internet? Pojma sta daleč vsaksebi in v
naslovu simpozija ju združuje status zgodovinske prelomnosti. Tru-
bar je prelomen kot začetnik slovenske knjižne kulture, internet je
prelomen kot nov način komunikacije in sinonim za novo civiliza-
cijsko paradigmo. O Trubarjevem prelomnem značaju ni nobenih
dilem, o prelomnosti interneta pa pravzaprav tudi ne. Ker pa se med
humanisti sem in tja še najde skeptik, ki zatrjuje, kako je bilo vse
bistveno odkrito že pred tisočletji in kako je vse novo samo v dru-
gačno embalažo zapakirana starodavna človeška izkušnja (s takimi
trditvami se absolutno ne strinjam), naj ponazorim prelomnost
interneta s slikovitim zgledom. Nekatere izziva kar k novemu štetju
časa: namesto pred našim štetjem (pr. n. š.) pravijo pr. G. in namesto
Anno Domini (A. D.) pravijo po G., kar ne pomeni pred našim Gospo-
dom in po njem, ampak »pred Googlom« in »po Googlu«.
Novi načini komunikacije bistveno spreminjajo tudi konstanto,
ki ji rečemo slovenski nacionalni značaj. Če povprašamo tujega
poznavalca slovenskih čudi, kaj je tisto, kar najbolj označuje podalp-
ske Slovane, bo brž postregel s slovenskim pregovorom »Naj sosedu
koza crkne« in tako izpostavil privoščljivost kot našo prepoznavno
značajsko specifiko. Internetna revolucija briše zloglasno slovensko
privoščljivo skrb za sosedovo živino iz zavesti in jo obeta nadomestiti
s plemenitejšimi interesi. Gre za t. i. »distribuirano kooperativno
omrežno produkcijo znanja«, ki jo bolje poznamo pod imenom
Wikipedija. Wikipedija je metafora za internet, saj kar najbolje uteleša
njegovo specifiko, tj. priložnost za kreativno participacijo slehernika
pri produkciji informacij. Kot taka je strašno ranljiva in si v okviru
tradicionalnega slovenskega obnašanja njene eksistence ni mogoče
predstavljati. Ker Wikipedija živi in cveti med Slovenci že od leta 2002,
bo za opis spremenjene slovenske čudi treba najti kakšen spodobnejši
pregovor.
23
Med prelomnostjo Trubarja in prelomnostjo interneta se takoj
pokažejo tudi bistvene razlike:
1. Trubar je prelomen samo za Slovence in za slovenščino, internet
pa je pojav globalne narave.
2. Trubar je prelomen kot avtor prvih slovenskih knjig dobrih sto
let po izumu knjižnega tiska (1440), internet pa je prišel med Slovence
tako rekoč brez zamude.
3. Trubar je svoj knjižni projekt sicer namenjal vsem Slovencem,
neposrednih bralcev pa je bilo pri izredno nizki stopnji pismenosti
neprimerno manj kot današnjih udeležencev internetne komunika-
cije; internet je leta 2007 uporabljalo že 60 % populacije ali skoraj
1 milijon ljudi (Raba interneta v Sloveniji, http://www.ris.org/), porast
uporabe je 12 % na leto. Mesečno pregleda statistični Slovenec 275
spletnih strani in se na vsaki zadrži dobre pol minute. Tudi če je
polovica teh informacij slikovne narave, pomeni to kar nekaj branja
in spodbija tožbe o tem, kako novi mediji zavajajo vstran od branja.
4. Slovenski protestantski knjižni čudež je bil skorajda monopol-
ni plod Trubarjevega ustvarjalnega genija, internetne informacije pa
ustvarjajo desettisoči: internet nagovarja slehernika k ustvarjalnosti.
Razlik med Trubarjem in internetom je očitno več kot skupnih
točk, od tod potreba po bolj specifičnem podnaslovu simpozija:
Slovenci na začetku in na koncu Gutenbergove galaksije. Ta usmerja k
razmisleku o udeležbi Slovencev v knjižni kulturi in njihovi priprav-
ljenosti za udeležbo v novi kulturni paradigmi. Koliko lahko Sloven-
cem pri tem pomaga Trubarjeva oz. knjižna izkušnja? Moje razmišlja-
nje jo bo preverjalo najprej ob spremembah koncepta avtorstva, nekaj
malega pa še ob jeziku in razmerju med domačim in tujim.
1. Avtorstvo
Problem avtorstva se izpostavi, ko pomislimo, kateri osebnosti bi
v današnjem prelomnem trenutku pripisali podoben status kot
Trubarju v prelomnem času 16. stoletja, in take osebnosti ne najdemo.
Za nikogar ni mogoče reči, da je novodobni ali internetni Trubar. V
žurnalističnih krogih se je pred časom sicer govorilo o slovenskem
Gutenbergu (http://lit.ijs.si/cosic.html), pa ni bil mišljen izumitelj
reciklažnega svinčenega stavka in knjižne preše, ampak projekt
MIRAN HLADNIK
24
S SIMPOZIJEV 2008
Gutenberg, ki mu gre od pionirskih časov interneta dalje za digita-
lizacijo svetovne literarne dediščine. Internetni čas postopoma briše
uveljavljeni koncept avtorstva. Razkrajati se je začel že s kolektivnim
avtorstvom pri filmu, gledališču, v glasbi, pa tudi v znanosti nas
vedno znova doletijo korekture šolskih oz. enciklopedičnih resnic o
izumiteljih tega in onega. V zavest prihaja, da največji dosežki v
civilizaciji niso plod posameznikov, ampak skupinskih prizadevanj.
Za izumitelje so zapisani ljudje, ki so znali spretno strniti in promo-
virati znanje, ki so ga prispevali pred njimi ali ob njih že drugi.
Samo ilustracija iz literarne vede, kjer je obveljal za prelomno
osebnost, začetnika svetovnega zgodovinskega romana Walter Scott,
čeprav je dokumentirano, kako je natanko tak tip zgodovinske fikcije
kot njegov (s posebnim občutjem preteklega časa in s poudarkom na
njegovi slikovitosti) že 40 let prej živel v nemški literaturi (http://
www.uibk.ac.at/germanistik/histrom/docs/kent.html). Scott seveda
ni samo eno od možnih imen, pod katerimi si zapomnimo zgodo-
vinski roman, ampak je bil za blagovno znamko žanra izbran zaradi
svoje prevodne slave in vpliva. Še provokativni primer iz sloven-
ske književnosti. Josip Jurčič velja za utemeljitelja pripovedne proze
19. stoletja, ker naj bi preprosto znal pisati bolje od vrstnikov. Daleč
od tega, da bi mu hotel odvzeti prvenstvo, trdim le, da je njegova
zvezda zasijala tudi na račun drugih stilnih, tematskih in žanrskih
inovatorjev, kakršna sta bila npr. Anton Koder in Pavlina Pajk: en
sam reprezentant za vsako obdobje pač lajša organizacijo jubilejnih
ritualov.
Romantično dojemanje kulturne zgodovine naroda kot zaporedja
vélikih tekstov genialnih avtorjev, ki se pojavijo v spletu naključnih
srečnih okoliščin (saj še pomnimo: daleč pred svojim časom in v sporu
z nevrednim družbenim okoljem, najlepši zgled je ravno France
Prešeren), se izpeva. S sodobnega stališča leta 2008 nimamo kaj
proslavljati, ker se 1508. leta ni zgodilo nič odločilnega. Praznovanje
Trubarjevega rojstva je refleks starodobnega poudarjanja avtorskega
genija, ki predpostavlja, da je bila že tedaj spočeta tudi prva slovenska
knjiga, ki se je rodila dobra štiri desetletja pozneje.
Na pravno formalni ravni se sprememba kaže v pojavu drugačnih
ureditev avtorstva, kot jo poznamo prek standardnega copyrighta
25
(vse pravice pridržane). Copyright je nastal v času monopolne knjižne
oblike intelektualnih proizvodov in sodobnim oblikam, v katerih se
pojavljajo proizvodi človeškega uma, zlasti zaradi internetne distri-
bucije ne ustreza več in povzroča nerešljive pravne konf likte. Alter-
nativna zakonodaja in praksa je znana pod imeni copyleft, licenca
CC, licenca GFDL (GNU Free Documentation License ’licenca o rabi
proste dokumentacije’ – gre za postmodernistični rekurzivni akro-
nim) ipd. Vsaka naslednja gre korak dlje v razpuščanju avtorske
blagovne znamke. Licenca CC (http://creativecommons.si/ – creative
commons, »licenca ustvarjalnega ljudstva«) še zahteva, da se pri
uporabi intelektualnega produkta sklicujemo na avtorja in njegovo
voljo, da ne posegamo v njegovo delo ipd., licenca GFDL, s katero so
opremljeni članki v Wikipediji, pa ne računa več z avtorskim napu-
hom: ime avtorja ali avtorjev najdemo šele v historiatu redakcij, ne
pa več na nekdaj običajnem mestu, v glavi ali na dnu dokumenta,
avtorji se podpisujejo s psevdonimi in se strinjajo, da njihov prispevek
takoj postane javna last.
Običajno se misli, da je internet prostor vsesplošne kraje, pirati
pa da imajo v razmerju do bogatih producentov status nekakšnih
plemenitih robinhudov. Nasprotno, v Wikipediji, ki je zgled obna-
šanja na internetu, je zahteva po tem, da vsako informacijo doku-
mentiramo in opremimo z dovoljenjem za objavo, neprimerno večja,
kot smo navajeni iz knjižne in časopisne kulture. Internet krepi
občutljivost za izvor in za avtorstvo dokumentov in omogoča tudi
instantno kontrolo plagiatorstva. Po drugi strani pa s tem, ko nago-
varja, da damo svoj članek v javno last, goji sproščen in neritualni
odnos do avtorstva.
Primož Trubar se je svoje avtorske izjemnosti, prvenstva in zaslug
še kako zavedal, bil nanje ponosen in se razumljivo upiral tujemu
prisvajanju njegovega dela. Postavil se je na začetek dolge verige
avtorskih veličin, na katerih je zrasla nacionalna literarna kultura.
Internet gradi svet brez izstopajočih avtoritet. Za vseobsežno Wiki-
pedijo ne stoji nobena državna ali profitna inštitucija, sodobna
proizvodnja informacij hoče biti neodvisna tako od države kot od
trga. Znani sta seveda imeni izumiteljev Wikipedije, to sta Larry
Sanger in Jimmy Wales, vendar njeno življenje ni več odvisno od njiju,
MIRAN HLADNIK
26
S SIMPOZIJEV 2008
razvila se je v sistem, ki se regulira sam. Avtorji občudovanja vredne
količine člankov na Wikipediji se praviloma podpisujejo z vzdevki in
le posamezni tradicionalno s svojim pravim imenom in priimkom.
Kjer ni ekskluzivne avtoritete, tudi ni ene same, ekskluzivne
resnice, zato wikipedijska gesla lahko neobremenjeno vključujejo
različne perspektive na en pojav. Občudovalce knjižne kulture moti
prav wikipedijsko nagnjenje k združevanju alternativnih definicij in
odsotnost vrednostnih sodb. Avtoriteta je v wiki svetu razumljena
kot nekaj, kar hromi kreativnost subjekta in omejuje svobodo, uve-
ljavljanje avtorstva pa razume zgolj kot stvar ega in želje po honorarju.
Ta dva pojma, kreativnost in svoboda, sta osnovni gesli wiki univer-
zuma. Z izrecnim nagovarjanjem k smiselnemu kršenju oz. adaptaciji
lastnih pravil se vanjo naseljuje tudi nekaj plemenitega anarhizma.
Ustvarjajoča wiki skupnost je oblikovala dovolj učinkovite mehaniz-
me skupinskega uredniškega odločanja, ki kljub odsotnosti avtoritete
blokirajo avtorsko samovoljo. Ključno izrazje razkriva nazorsko
zaledje nove paradigme: skupnost, občestvo, »ustvarjalna gmajna«
(kar z asociacijo na slovensko uporniško pesem Leukhup, leukhup,
leukhup, leukhup woga gmaina iz šestnajstega stoletja opozarja na svojo
uporniško dimenzijo; ne pozabimo, da je bil Trubar proti kmečkemu
uporništvu!), »pametni kaos«, »decentralizirana eksistenca«, »moč
od spodaj navzgor«, »množični um«, enakost, bratstvo. Niso to pojmi,
ki od francoske revolucije dalje osmišljajo zahodno kulturo? Nena-
vadno je, kako se v opisani duhovni atmosferi prav iz pisateljskih vrst
pojavljajo glasovi, ki bi raje videli zmagovati razsvetljeni absolutizem.
Ni tudi klic po novodobnem Trubarju take narave?
Wikipedija je skupinsko podjetje iz prepričanja, da je skupnost
najboljše varovalo pred ekstremnimi, agresivnimi ali zlonamernimi
posamezniki. Kritiki ji očitajo, da je s poudarjanjem anonimnega
kolektivizma v nevarnem sorodstvu z vzhodnimi ideologijami, govo-
rijo celo o digitalnem maoizmu in strašljivem uveljavljanju množične
pameti (hive-mind, »pamet panja«). Wikipedisti zavračajo strahove z
izkušnjo, koliko individualnih kreativnih energij sprostijo taka pod-
jetja, in s prepričanjem, da skupnostna naravnanost nikakor ne ogro-
ža osebnostnega individualizma in zahodne demokracije. Množica
seveda ostaja ambivalenten pojem v naši civilizaciji, ki ga salomonsko
27
rešujemo tako, da jo presekamo na dobro in zlo polovico: dobri
množici, ki jo opredeljujejo demokratična pravila, damo ime skup-
nost (občina, občestvo, ljudstvo), zlo množico, ki jo značita nasilje in
centralizem, pa iz spomina na vse sovjetsko poimenujemo kolektiv.
Kako močno zna ta »množični um« preplaviti ustvarjajočo knjiž-
no elito, pokaže primerjava med spletnimi stranmi slovenskega pisa-
teljskega društva (http://www.drustvo-dsp.si) in spletišča Pesnik.net
(http://www.pesnik.net/content/view/420/1/), ki je, podobno kot
spletna revija Locutio (http://www.locutio.si/), neselektivno odprt
kateri koli pesniški ambiciji. Med 300 člani društva z uradno potrje-
nim pesniškim statusom ni malo takih, pri katerih imamo težave, če
hočemo priti z njimi v stik, ker nimajo ne e-naslova ne predstavitvene
strani, ki jim je skratka za bralca figo mar. Neprimerno bolj živa je
scena med največkrat anonimimi oz. psevdonimnimi avtorji na
pesniškem portalu. Trenutno jih je okrog 700 in pohvalijo se lahko s
številčno in sprotno bralsko odzivnostjo. Pasivnost udeležencev v
knjižni kulturi se nadomešča s kreativno aktivnostjo udeležencev v
internetni komunikaciji. Internetna kultura animira več ustvarjalnih
energij, pa vendar še vedno zajame le manjši del populacije in je v
tem smislu elitna: slovenskih wikipedistov je npr. vsega nekaj čez 1000
ali 0,1 % ljudi na internetu, blogarjev je med 100 uporabniki interneta
šest, med 1000 nagovorjenimi slovenisti se jih za digitalizacijo lepo-
slovne klasike javi le 1 % ipd. Preostala večina populacije, ki je v in-
ternetni kulturi udeležena tako, kot je navajena iz knjižne kulture, to
je pasivno, je potencial, ki ga bo verjetno nagovorila šele naslednja
civilizacijska paradigma.
2. Jezik
Trubarjeva odločitev za medij knjigo 100 let po njenem izumu ni
bila pretirano inovativna, inovativna je bila njegova odločitev, da bo
knjiga v slovenščini. Dalmatin je s prevodom celega Svetega pisma
zagotovil Slovencem visoko 12. mesto med kulturnimi krščanskimi
narodi v 16. stoletju. Dejanje je primerljivo s slovenskim prevodom
operacijskega sistema Okna, »biblije današnjega časa«, kar uvršča
slovenščino na 30. mesto; slovenščina je menda najmanjši jezik, v
katerega je bil preveden. Med 253 jeziki, v katerih najdemo Wikipe-
MIRAN HLADNIK
28
S SIMPOZIJEV 2008
dijo (po strožjem štetju, ki izključuje dialekte, 190), je po številu
člankov slovenščina nekako na 23. mestu. Na dan nastane povprečno
50 gesel in s trenutnimi 63.000 gesli med skupaj 10 milijoni wikipe-
dijskih gesel na svetu je slovenski delež 0,6 %. Internet imamo povprek
za prostor uveljavljanja globalne angleščine na račun lokalnih jezikov,
kar sploh ne drži več. Na Wikipediji je delež gesel v angleščini 25 % in
vztrajno pada v korist rastočih spletišč v drugih jezikih. Internet
spodbuja jezikovno raznolikost in je v tem pogledu primerljiv z
učinkom, ki ga je imel na jezikovni in književni razvoj protestantizem.
Ob vsakem wikipedijskem geslu se nahaja seznam povezav na isto
geslo v drugih jezikih. Primerljivost opisov prvič odpira instantno
možnost za soočanje raznolikosti konceptov sveta. Nič novega ni, da
je slovenščina še najbolj diskriminirana v slovenski akademski sferi,
kjer veljajo samo objave v angleščini, čeprav naj bi univerza in akade-
mija jamčili slovenščini privilegiran položaj. To je nenavadno tudi
spričo dejstva, da je bil internet izumljen prav za akademsko sfero.
3. Domače-tuje
Trubar je moral v tujino, da je izpolnil svoje slovensko knjižno
poslanstvo. Bivanje v tujini je bilo tudi zame in še za marsikaterega
udeleženca internetne komunikacije bistvenega pomena za dojetje
novih komunikacijskih možnosti. Idealno slovensko pozicijo v raz-
merju domače–tuje lepo artikulira nostalgični klic junaka v Škamper-
letovem romanu Kraljeva hči (1997): »Mi smo odhajali v svet, svet pa
do nas ni imel dostopa. Kakšno razkošje!« Takega nesimetričnega
udobja sodobni svet ne dopušča. Privilegiju splendid isolation se bo
treba odpovedati in mislim, da brez škode. Za kulturno preživetje
nas bo utrdilo samo, če se zunanjemu svetu izpostavimo, tako kot so
za zgled počeli vsi veliki slovenski literarni avtorji: Trubar s prevze-
mom tujega črkopisa in tiskarske tehnike, pa seveda s prevzemom
alternativne veroizpovedi, Prešeren s prevzemom tujih pesemskih
form in s kritiko avtarkizma v Novi pisariji, Cankar z bivanjem na
Dunaju, Bartol s promocijo »neslovenskih« literarnih tem in ideolo-
gij ... Interneta ne smemo spoznavati tako, kot spoznavamo sovraž-
nika, da bi ga obvladali in premagali (spomnimo se Iztoka, ki je v
Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem spoznaval bojno tehniko
29
sovražnih Bizantincev), ampak ga moramo razumeti kot enkratno
priložnost za sprostitev lastne ustvarjalnosti.
Za konec ponavljam vprašanje, koliko nam lahko v spremembi
civilizacijske paradigme, ki smo ji priča, pomaga Trubarjeva izkušnja?
Trdim, da so izkušnje in preživetne strategije, ki jih je v ovkiru knjižne
kulture, kakor jo je utemeljil Trubar, prakticirala slovenska družba
in ki so ji v preteklosti pomagale preživeti, danes v veliki meri neupo-
rabne. Uporabni in zelo pomembni se zdita pravzaprav samo dve
Trubarjevi potezi, to sta odprtost za svež in neobremenjen razmislek
o lastnem mestu v kulturi in pogum, podati se na novo, neuhojeno
in negotovo pot. Postavljanje spomenika knjigi je kljub nasprotni želji
snovalcev dokument spoznanja, da je z Gutenbergovo ero konec.
MIRAN HLADNIK