TIM-REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Pr- vinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo¬ vorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat letno. Celoletna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna poštnina plačana v gotovini cena 7,00 din pp 541-X • Tekoči Kočevski tisk, Kočevje • turna sfcjjpnost Slovenije. XVI. letnik September 1977 Za izdelavo tega okraska potrebujete le kos papirja kvadratne oblike in škarje, ter seveda spretne roke. IZDELAVA Najprej preganemo papir na eni strani diago¬ nalno in na drugi sredinsko tako, da bodo dia¬ gonalni zgibi izbočeni, sredinski pa izbočeni. Nato primemo vse štiri vogale tako, da se dia¬ gonalni zgibi znotraj dotikajo in jih dobro zli¬ kamo. Odpremo zganjeno obliko in zgibamo po črtka¬ nih črtah tako, da polagamo robove na diago¬ nalne zgibe (1). Ko papir zložimo, mora nastati pravilna oblika z robovi navznoter (2). Upognemo najprej eno in nato še drugo konico navzdol (3). Pripognemo prednjo in zadnjo stranico po dol¬ žini (4). Spodnji konici tvorita rep (5). Iz zgornjih polovic izoblikujemo, iz notranje no¬ ge in iz vnanje glavo (6). Na vsaki strani narišemo še oko in ptič je gotov (7J. TIM 1 September 1977 XVI. letnik TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE e Izdaja Tehniška založ¬ ba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat letno. Celoletna naročnina 70,00 din, posamez¬ na številka 7,00 e Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X • Tekoči račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna Kočev¬ ski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirata Razisko¬ valna in Kulturna skupnost Slovenije. SLIKA NA NASLOVNI STRANI Jamarja prečkata podzemno jezero. V današnji številki se boste seznanili z opremo, ki je potrebna za takšne podvige, kot ga vidite na sliki. KAZALO TIMOVA POŠTA . 1 PRVI KORAKI Otroštvo in mladost Josipa Broza Tita . 4 MODELARSTVO Galeb 2 .7 Kaj naj bi modelar vedel o lepilih ... 11 DALJINSKO VODENJE Kaj pravijo predpisi . 14 Vezje Tim IX PS . 16 RADIOAMATERSTVO Detektorski sprejemnik ZRS Det 1 . . 19 Merilnik časa osvetlitve . 26 JAMARSTVO Jamarska oprema . 28 IZUMITELJSTVO Ladje . 32 Timova naloga . 34 Naš pogovor . 34 BRANJE Zgodba o plovbi po odprtem morju . . 37 Zgodovina avtomobilizma . 41 MALI OGLASI . 46 ZANKE IN UGANKE . 47 Zadnjo stran ovitka smo namenili kratkemu slikovnemu pregledu razvoja ladijskega ma- ketarstva. Na ovitku vsake številke boste našli barvno sliko zanimivejših ladijskih ma¬ ket od začetkov ladjedelništva pa vse do danes. Na sliki vidite model flamske tovorne ladje iz leta 1480. Trup je izdolben iz enega samega kosa lesa. timova pošta Stari prijatelji se po navadi pozdravljajo s »Kako si kaj?«. In ker sem prepričan, da smo tudi mi že stari znanci in prijatelji, si tudi jaz za uvod v našo letošnjo pošto dovolju¬ jem isto vprašanje: »Kako ste, kaj?« No, ker se na štiri oči ne moremo pogovarjati, am¬ pak si prek Tima le dopisujemo, bom moral na vaše odgovore najbrž malo počakati. Pa vendar, če lahko ugibam, se imate tako, kot vsako leto ob tem času: malo vam je žal, ker so počitnice že mimo, pa spet veseli, ker ste se zopet sešli s svojimi sošolci in prijatelji. Upam, da se bomo tudi letos ra¬ zumeli tako dobro, kot smo se prejšnja leta. želim vam dosti uspehov pri vašem delu in učenju in da bi se oglašali vsaj tako pridno kot lani, če ne še bolj. Zdaj pa k pismom, ki ste mi jih poslali med počitnicami. Žal sem jih dobil prepo¬ zno, da bi nanje lahko dogovoril v zadnji številki lanskega letnika, zato bodo moji ko¬ mentarji prišli za marsikoga prepozno. Za začetek si preberimo dopisnico Pavleta Bizjaka s črnega vrha nad Idrijo: »Sem vnet modelar in bi vas prosil, če mi lahko pošljete načrte modelov jadralnih letal in zmajev, že vnaprej se vam zahvaljujem.« Z njegovim dopisom ne začenjam brez raz¬ loga. Njemu in vsem ostalim, ki lani še niso bili naročeni na Tim ali pa niso dovolj zbra¬ no sledili naši pošti, naj povem, da načrtov ne tiskamo, niti jih ne pošiljamo posamez¬ nikom. Ne takih ne drugačnih. Kar imamo, objavimo v reviji, s trgovino te vrste pa se ne ukvarjamo, saj bi bilo to v nasprotju s tistim, za kar je naše uredništvo zadolženo. Naj velja to za vse, ki bi se letos še ogla¬ sili s podobnimi prošnjami in zahtevami. S tem pa seveda ni rečeno, da ne bomo kateri od prošenj ugodili z objavo v reviji. Miran Brumat iz Nove Gorice v svojem dol¬ gem in izčrpnem pismu na začetku hvali grafično podobo Tima, pri čemer revijo ne¬ koliko humorno primerja z Mercatorjem, češ tako kot pri Mercatorju, tudi v Timu do- TIM 1 «77/78 TIM 1 • 77/78 CM bite vse. Če ni ta primerjava mišljena tudi nekoliko pikro? V nadaljevanju govori o ra¬ dioamaterstvu, kjer se zavzema za uporabo integriranih vezij, še posebej na tako »vro¬ čem« področju, kot so N F ojačevalniki. V lanskem letniku smo tak načrt, ki ga je pri¬ pravil tov. Božo Ropret, objavili, zato ga bomo ponovili, da bi ga v prihodnjih števil¬ kah podrobneje obrazložil. Tudi graja nas, ker na koncu člankov ne navajamo uporab¬ ljene literature. Njegovo kritiko sprejema¬ mo in bomo poizkušali to pomanjkljivost odpraviti. Miloša Ferlana iz škofje Loke zanimajo ma¬ kete podmornic. O tej precej ozki veji ma- ketarstva doslej v reviji res nismo kaj prida pisali. Bomo pa v eni od prihodnjih številk objavili načrt modela podmornice. Marjan Fajdiga iz Postojne ima najraje le¬ talsko in brodarsko modelarstvo. Zanima ga, kje bi lahko nabavil balso in japonski papir. Ta material imajo običajno modelarski klubi, pa tudi v Mladem tehniku je včasih na voljo. Cena 3,5 ccm letalskega motorčka je pri¬ bližno 850,00 din, zelo kvalitetni pa stanejo tudi 2.000,00 din. Samo Kunaver iz Ljubljane ima težave z iz¬ delavo oddajnika, ki je bil objavljen kot se¬ stavni del rakete Honest. Najbolje bo, da poprosi za pomoč avtorja tega oddajnika. Njegov naslov je: Tone Kranjc, ARK Vega, 68290 Sevnica. Niko Jeraj iz Vodic pri Ljubljani se pritožu¬ je nad kvaliteto vezave, češ da je Tim ven¬ dar revija, ki jo večkrat uporablja, zato bi listi ne smeli izpadati. Upam, da je ta pri¬ mer prej izjema kot pravilo in da se kaj takega v bodoče ne bo več dogajalo. Poleg tega pa zastavlja tudi nekaj vprašanj v zve¬ zi z ojačevalnikom, ki je bil objavljen lani v osmi številki. Ta del sem posredoval av¬ torju in upam, da bo nanj odgovoril v eni od prihodnjih številk, ali pa osebno po po¬ šti. Načrt preprostega detektorja pa bomo objavili. Tomaž Novljan iz Ljubljane nam je ponudil za objavo načrt rakete Sidevvinder. Ker tre¬ nutno zelo dobro sodelujemo z nekaterimi raketarskimi klubi, ti pa nas zalagajo s kva¬ litetnimi in preizkušenimi načrti, bo moral njegov prispevek malo počakati. Načrta ma¬ kete letala, za katerega prosi, seveda ni mogoče kar stresti iz rokava, saj zahteva kar precej natančnega dela. Morda bi pa našel kaj primernega za objavo v Naši obrambi, v kateri je bilo zaslediti že veliko načrtov letalskih maket, med njimi tudi po¬ dobni tvojemu načrtu. Raketar je tudi VValter Istenič iz Logatca, in to organiziran, saj je član ARK Jurij Gagarin. Pohvalil je izbrano raven raketnih načrtov in nam tudi sam enega poslal. Na objavo pa bo moral, kar je bilo že rečeno, malo počakati. Boštjan Tepina nam sporoča, da je po načr¬ tu iz Tima že izdelal maketo Belfegor. Prosi pa za načrt jadrnice Suzana, ki je bil objav¬ ljen v Timu letnik 73/74. Poizkušal sem mu izjemoma ustreči in poiskati želeni načrt, vendar žal tega letnika nimamo več na za¬ logi, tako da mu ga ne morem poslati. Mor¬ da pa ima shranjen ta letnik kateri od nje¬ govih prijateljev. Ob tej priliki prosim vse tiste, ki bi imeli podobne želje, da navedejo vse podatke, tako kot smo se dogovorili že lani: poleg letnika še številko strani in av¬ torja ter seveda naslov članka. Tako se bo¬ mo izognili nepotrebnemu iskanju in vam bom lahko hitreje ustregel, seveda, če bo želena številka še na zalogi. Roman Matko iz Braslovč je s Timom kar zadovoljen, zanima pa ga, kako bi naredil raketni motorček. O tem smo že pisali, pa vendar ne bo odveč, da še enkrat poudari¬ mo, da izdelovanje raketnih motorčkov sploh ni nedolžna stvar in zato njemu, kot tudi vsem drugim, ki bi poizkusili z izdelavo mo¬ torčka, to odločno odsvetujemo. Dosti pre¬ prosteje je (in tako delajo mimogrede tudi izkušeni raketarji) uporabiti tovarniško iz¬ delan motorček, ki je izdelan v skladu z var¬ nostnimi predpisi. Damjan Močivnik iz Prevalj pravi o Timu takole: »Na splošno mi je revija všeč, če¬ prav ne najdem v njej vsega tistega, kar bi rad. Moti me rubrika Timova fantastika in sestavki o malih železnicah. Tudi modelar¬ stvo me ne zanima, čeprav vem, da ima prav ta rubrika mnogo pristašev, zato naj ima v reviji stalen prostor. Sam sem vnet radioamater in imam majhno željo. Rad bi, da bi objavili načrt radijskega sprejemnika za srednje valove brez ojačevalnika.« Ker smo take in podobne ocene že veliko¬ krat komentirali, naj povem le to, da bomo načrt sprejemnika objavili v eni od prihod¬ njih številk. l/se tiste izkušenejše modelarje, ki so nas v svojih pismih večkrat opozarjali, da bi bilo treba spet objaviti kakšen načrt zah¬ tevnejšega letalskega modela na daljinsko vodenje, bo najbrž razveselilo pismo, ki nam ga je poslal naš dolgoletni sodelavec, tov. Pavlovčič. Poglejmo, kaj pravi. »Pripravljam načrte za letečo maketo po¬ slovnega letala LIBIS-520. Če je še čas za prvo letošnjo številko, bi morda objavili samo ta obris oziroma stran¬ ski ris tega letala (seveda pomanjšano) s primernim tekstom. Za vse tiste, ki se ukvar¬ jajo z letalskim modelarstvom, bo ta načrt še kako dobrodošel, predvsem zato, ker je LIBiS-520 delo slovenskih konstruktorjev. Na žalost pa to letalo ni bilo nikoli izdelano in so popolnoma narejeni načrti končali na po¬ licah arhiva. Presenetil me je odziv modelarjev za letečo maketo AVIA in bil sem prav vesel ob dej¬ stvu, da se toliko mladih želi ukvarjati s to vrsto modelarstva. Poleg tega sem prebiral rubriko pisma naročnikov, kjer sem zasledil želje po načrtih letal; morda tudi nekoliko bolj kompliciranih. LIBIS-520 bo poslastica za vse tiste, ki ga bodo gradili. Povedati pa moram, da bo ta model zares zahteven. Le¬ talo je dvomotorno in prav tako dvomotoren bo tudi model, ki naj bi bil grajen samo za daljinsko upravljanje. Model, za katerega sem načrt v glavnih merah že narisal, bo imel dva motorja po 5 do 6 ccm. Za njegovo upravljanje pa bo potrebna vsaj osemkanalna RC naprava. Tam, kjer imajo po klubih samo po eno tako napravo, si bodo delo lahko organizirali sku¬ pinsko, tako da bo več modelarjev delalo en sam model. Če bo le velikost priloge dopuščala, bom skušal prav vse narisati v merilu 1: 1. Če to ne bo mogoče, bom 1 : 1 narisal vse glav¬ ne dele oziroma vse tisto, kar bo za grad¬ njo nujno potrebno.« Toliko za začetek, zdaj pa še običajna pika na i. Kot vsako leto, vas tudi tokrat vabim k sodelovanju. Pričakujem, da mi boste po¬ slali vaše načrte, domislice, pa tudi pri¬ pombe in predlogi bodo dobrodošli. Če bo vmes kakšno vprašanje, bom poizkušal po svojih močeh nanj odgovoriti. Tako, za zdaj smo se naklepetali, navsezadnje pa bo za klepet dovolj priložnosti v prihodnjih števil¬ kah! Urednik mala oglasa Prodam električno kitaro solo in dvovatni oja¬ čevalnik z zvočnikom in potenciometrom. Cena za oboje po dogovoru. Niko Jeraj Vodice 67 61217 Vodice nad Ljubljano Kupim 26 ravnih, 36 krivih tračnic, 6 električnih kretnic, 2 transformatorja z regulatorjem, usmer¬ nikom in dodatnim izhodom za izmenično nape¬ tost 12 V, dve ročni kretnici, eno rabljeno to¬ vorno lokomotivo in dva vagona-cisterni. Vse naj bo po HO sistemu. Oglas velja dva meseca po izidu. Ponudbe pošljite na naslov, ali sporočite po telefonu ob delavnikih od 15 do 17. ure. Robert Sotler Na trati 11 68000 Novo mesto Tel.: (068)22-484 TUVI 1 • 77/78 TIM 1 #77/78 prvi koraki _ otroštvo in mladost Josipa Broza Tita Drago Mehora V tem sestavku vam bemo povedali, kako je živel Tito, ko je bil vaših let in kako je delal 'in se boril kot mladenič in kot mlad mož. Konec preteklega stoletja, ko se je rodil Josip Broz, je bilo Hrvatsko Zagorje med najgosteje naseljenimi lin tudi najrevnej¬ šimi pokrajinami v Evropi. Posestva so bila majhna in razdrobljena. Kmete so pritiskali hudi davki, dajati pa so morali tudi bero v pridelkih za cerkev in samostane. Živ¬ ljenje zagorskih kmetov je bilo revno, trdo in naporno. Del pridelkov so morali kmetje večkrat prodati pod ceno, da so imeli de¬ nar za davke, za sol, obleko in druge nujne potrebščine. Titov oče je imel 8 juter, tj. okoli 2,5 ha zemlje, kar ni zadoščalo za preživljanje številne družine. Že v januarju je moral iz leta v leto kupovati koruzo, za pšenični kruh pa ni bilo denarja. Z avstrijsko-ogrsko pogodbo iz leta 1868 je bila vsa Hrvaška in Slavonija prepuščena Ogrski, ki je deželo neusmiljeno izkoriščala. Kar 56 % dohodka iz Hrvaške in Slavonije je šlo v Budimpešto. Ta bremena so še posebno čutili revni zagorski kmetje. V le¬ tih 1903 in 1904 je prišlo v nekaterih vaseh do uporov, ki so jih madžarski orožniki brezobzirno zatrli in tisoče kmetov vrgli v ječe. Za kazen so prišli v Zagorje madžar¬ ski vojaki, ki so jih morali kmetje preživ¬ ljati. Tito se spominja, da so tudi pri Bro¬ zovih morali hraniti štiri vojake, čeprav še sami niso imeli dovolj hrane. Spominja se, kako je kot otrok mlel koruzo med dvema okroglima kamnoma. Ta ročni mlin, imeno¬ van žrmlje, še danes lahko vidimo v Titovi rojstni hiši. Mali Joža je živel tako kot je živela takrat večina revnih kmečkih otrok. Doma pri stricu ali dedu je moral pasti krave, pleti na vrtu, okopavati koruzo in opravljati številna druga kmečka opravila. Kakor drugi otroci je tudi Joža našel čas, da se je igral na travniku ali stikal okoli raz¬ valine bližnjega Cesargrada. Včasih pa je skušal ujeti kako ribico v tolmunih počasi tekoče Sotle. V predšolski dobi je Joža precej časa pre¬ živel pri dedu Martinu onstran Sotle. Tu se je naučil slovenščine, kar ga je potem prvo leto v hrvaški osnovni šoli celo mo¬ tilo. Takrat je bila v Kumrovcu štiriirazredna šola s 366 učenci in enim učiteljem. Tito je zamudil precej ur pouka, ker je moral pasti očetove krave. Sam je o tem obdobju svojega življenja povedal tole: »Težko je bilo takrat učiti se. Bil si de¬ lovna sila. Nikoli nisi imel časa za učenje — paseš živino, koplješ ... Greš past ži¬ vino, vzameš s seboj knjigo, da bi bral, pa ni nič iz tega. Krava te vodi s .štrikom’ kamor hoče... če ne gledaš za njo ali .štnik’ izpustiš, je že na tuji njivi... Otro¬ štva res nisem imel ...« V to šolo je hodil Josip Broz v letih 1900 do 1905. Njegov sošolec Štefan pravi,.da je bii Joža zelo bister in živ pa tudi du¬ hovit in nagajiv ter ponosen in ni trpel krivice. Kumrovec je bil med najrevnejšimi vasmi v Zagorju. Moški so hodili na sezonsko de¬ lo v rudnike, ženske pa na dnino h kme¬ tom onstran Sotle. Za revnega fanta je bilo še najbolje, če se je izučil kake obrti. Uči¬ telj Vimpušek je opazil, da ima Broz smi¬ sel za kovinarstvo in je priporočil očetu, naj da sina izučit za mehanika. Po končani osnovni šoli je Joža nekaj časa delal pri stricu v Sloveniji, leta 1907 pa je postal vajenec v ključavničarski delavnici mojstra Karasa v Sisku. S tem se je pravzaprav končalo Titovo otroštvo in se je pričela... POT V ŽIVLJENJE Pni Karasu je torej obiskoval vajensko šolo. Pokazal je tolikšno sposobnost, da mu je mojster zaupal tudi samostojna dela. Tako je samostojno izdelal za Okrožno sodišče v Sisku lepo kovano ograjo za stopnišče. Danes čuvajo to ograjo v spominskem mu¬ zeju v Sisku. Kot pomočnik v Sisku je začel Broz pre¬ birati socialistične knjige in časopise, želel se je izpopolnjevati, zato se je napotil v Za¬ greb; kjer je postal član socialnodemokrat¬ ske stranke. Ker ni našel primerne za- Tito v svojem delovnem kabinetu na Brionih poslitve, je odšel za nekaj časa v Kumro¬ vec. Tu je slišal, da je v Trstu dovolj dela v kovinarski stroki. Odšel ije v Ljubljano, od tam pa peš v Trst. Dela ni dobil, zato se je vrnil v Zagreb in se zaposlil v meha- niški delavnici mojstra Knavsa. Tu se je naučil popravljati zapletene stroje in tudi avtomobile. V tem času se je udeleževal sindikalnih sestankov in vneto sodeloval v stavkovnem gibanju. V SVET V tistih časih so številni hrvaški in tudi slovenski delavci odhajali v svet s trebu¬ hom za kruhom. Govorili so, da odhajajo v »fremd«, tj. na tuje. Odhajali so v velike tovarne v Avstriji, Češki, Švici, Franciji, Nemčiji ,in drugje. Tudi Josip je nekega dne rekel očetu: »Grem v fremd.« Oče je molčal, saj je vedel, da doma za ukaže!j- nega fanta ni prave bodočnosti. Josipa pa je vlekla v svet tudi želja po izpopolnitvi znanja in po spoznavanju delavskega giba¬ nja v drugih deželah. Na svoji poti v tujino se je Josip ustavil v Kamniku. Tam je bila takrat že znana to¬ varna kovinskih izdelkov »Titan«. Tu je Broz delal skoraj dve leti. Leta 1912 je zašla tovarna v hudo stisko in je morala odpu¬ stiti večje število delavcev. Glavni poslo¬ vodja je predlagal Brozu in petdesetim dru¬ gim delavcem, naj gredo ma češko, v čen- kov, kjer potrebujejo delavce v tovarni ko¬ vinskih blagajn. Dal je vsakemu po 100 kron za pot. Broz in tovariši so res odšli v čenkov, toda že na postaji v čenkovu so izvedeli, da delavci v tej tovarni stav¬ kajo. Takoj jim je postalo jasno, da so jih poslali, da bi nadomestili stavkajoče de¬ lavce. Namesto v tovarno so odšli v De¬ lavski dom in se pridružili stavkajočim. Stavka je uspela. Ko je vodstvo tovarne vi¬ delo, da poskus z »uvoženimi« slovenskimi delavci mi uspel, je zvišalo plače starim in tudi novim delavcem, ki so prišli liz Slo¬ venije. V tej tovarni je delal Broz le nekaj mese¬ cev, vendar so po vojni vzidali v steno ploščo, kjer piše: »V tej tovarni je leta TIM 1 • 77/78 TIM 1 • 77/78 (O 1912 delal kot kovinar Josip Broz Tito, mar¬ šal Jugoslavije.« Po odhodu iz Čenkova je Broz delal v to¬ varni avtomobilov v Munchnu, v rudarski pokrajini Rhur v Nemčiji, v Mannheimu, na Dunaju in v VViener Neustadtu v Avstriji kot poizkusni voznik v tovarni avtomobilov Daimler. V tem obdobju se je nenehno izobraževal. Naučil se je češčine in nemščine, predvsem pa je spoznaval probleme delavskega raz¬ reda in njegov boj za dosego pravic. 1/ SVETOVNI VOJNI Poleti leta 1913 je moral k vojakom. Po¬ stal je najmlajši vodnik v 25. brambovskem polku v Zagrebu. Ko je leto pozneje (1914) izbruhnila prva svetovna vojna, mu je bilo jasno, da gre za imperialistično vojno, v kateri so se spopadle kapitalistične države med seboj za osvojitev tujih ozemelj in na račun delavskih množic in malih narodov vse Evrope. »Za koga neki naj se vojskujemo,« je glasno govoril Broz svojim tovarišem. Kaj¬ pak so ga aretirali in odgnali v srednje¬ veške zapore Petrovaradinske trdnjave pri Novem Sadu. Začuda ga niso sodili, ampak so ga poslali skupaj z njegovim polkom na rusko fronto. Bil je v Galiciji in na Karpatih. V spopadu s čerkeškimi jezdeci je bil hudo ranjen s kopjem v pleča. Prišel je v rusko ujetništvo. Trinajst mesecev se je zdravil v bolnišnici v Svijažu. V bolni¬ šnici je Broz mnogo bral in se učil ruščine. Ko je ozdravel, so ga kot vojnega ujetnika poslali v neko vas, kjer je delal v velikem mlinu. Dela ni bilo preveč, zato je lahko ves prosti čas izkoristil za branje ruske li¬ terature. Vaška učiteljica mu je rada pre¬ skrbela knjige za branje in študij. Tu se je tudi mnogo pogovarjal z domačini in spoznaval bedno življenje ruskih kmetov. Proti koncu leta 1916 so ujetnika Broza pre¬ mestili na delo v Kungur na Uralu. Ujet¬ niki so morali v hudi zimi delati na želez¬ niški progi. Broz je kot podoficir in naj¬ bolj izobražen med ujetniki postal koman¬ dant delavcev v taborišču. Nekega dne se je sprl s šefom sekcije, ko je branil se¬ stradane in slabo oblečene ujetnike. Trije kozaki so planili na Broza, ga zvezali, pre¬ tepli in vrgli v zapor. PRIČNE SE RUSKA PROLETARSKA REVOLUCIJA V tistih dneh je izbruhnila februarska revo¬ lucija. Oboroženi kungurski delavci so vdrli v zapor in osvobodili Broza lin ostale za¬ pornike. V Rusiji je prevzela oblast začasna vlada, ki pa ni izpolnila pričakovanj ruskega proletariata. Vojna je še vedno trajala, ljud¬ stvo pa je vse bolj tonilo v revščino. Bolj- ševike so preganjali in zapirali. Tudi Broz je bil v nevarnosti. Njegov prijatelj, neki poljski inženir, ki je 'imel zveze z boljše- viki, mu je pomagal pobegniti iz Kungura in mu dal nekaj naslovov v Petrogradu (sedaj Leningrad). V Petrogradu so ga med uličnimi demonstracijami aretirali in zaprli v zloglasno Petropavlovsko trdnjavo, avgu¬ sta istega leta pa so ga skupaj z večjo skupino zapornikov odpeljali v Sibirijo. Na postaji Jekaterinburg (sedaj Sverdlovsk) je Broz pobegnil s transporta in se napotil proti vzhodu. Potoval je z vlakom. Ker je bil v civilni obleki in dobro govoril rusko, so ga sopotniki imeli za enega od vojakov, ki se vračajo z zahodne fronte. Radi so mu pomagali. Na neki postaji blizu Omska so prišli v vlak oboroženi ljudje in povedali, da je v Petrogradu revolucija, da se je Lenin vrnil in da sovjeti prevzemajo oblast. To je bila velika novica, še istega dne se je Broz prijavil v rdečo gardo. Postal je vojak revolucije. SPET V DOMOVINI Jeseni leta 1920 se je Josip Broz vrnil v Jugoslavijo, kjer je bila komunistična partija prepovedana. Začelo se je težko, odgovorno in nevarno delo za izgradnjo čvrste ilegal¬ ne organizacije delavskega razreda v Ju¬ goslaviji. Na tej poti je šel Tito skozi za¬ pore v Ogulinu, Lepoglavi in Mariboru. Zavzemal je vedno odgovornejša mesta v partiji, dokler ni pred štiridesetimi leti sto¬ pil na čelo komunistične partije, ki jo je vodil v času druge svetovne vojne skozi narodnoosvobodilni boj vse do končne zmage. Povedali smo vam resnično povest o tem, kako je potekalo otroštvo im mlada leta na¬ šega dragega predsednika. Otroštvo brez iger lin v revščini, mlada leta pa v ne¬ nehnem delu, borbah, na bojiščih in v za¬ porih. Predsednik Tito je odličen fotograf; vse svoje posnetke razvija v glavnem sam Tito se je šolal na življenjskih univerzah v Sisku, Zagrebu, na Dunaju, v Kamniku in v Trstu; šolal se je v čeških in nemških tovarnah, v Sibiriji, Leningradu in v Moskvi, pa v leningrajski lin petrovaradinski trdnja¬ vi in v zaporih v Mariboru, Lepoglavi in Ogulinu. Takšno življenje je izklesalo moža, ki je bil sposoben voditi naše narode skozi vojno vihro in revolucijo v svobodo. Tito ima letos 85 let. S svojo modrostjo in bogatimi življenjskimi izkušnjami vodi našo neodvisno lin neuvrščeno državo in uživa v domovini in v tujini velik ugled in spoštovanje. Po knjigi Gustava Krkleca: Mi smo Titovi — Tito Je naš modelarstvo galeb 2 Sašo Krašovec Galeb 2 v zraku ... ... in po srečnem pristanku Pred vami je načrt tekmovalnega jadralnega letala kategorije A-1. Model je namenjen tistim, ki so pred tem zgradili vsaj že kakšen podoben model. Temu je prilagojen tudi načrt in tekst. Glavni deli so narisani v M 1:1, ostalo pa je kotirano, tako da ne bo nobenih težav s povečevanjem. KRILO Je narejeno iz balse, ojačeno s smrekovimi letvicami (vse dimenzije letvic in reber so v načrtu). Za krilo izdelamo najprej vsa rebra. Prva tri (pišem za polovico krila) so TIM 1 • 77/78 TIM 1 • 77/78 05 TIM 1 »77/78 TIM 1 «77/78 10 iz vezane plošče (B), ostala pa iz balse (C). Rebro D je zadnje na ušesu. Ko je krilo zlepljeno, prilepimo v rebra B še alu¬ minijaste cevke 0 3 mm lin med -rebra B še 1,5 mm debelo balso. Na konec ušesa prilepimo 10 mm balso in jo zbrusimo v obliki kaplje. Na začetek krila (na rebro B) prilepimo rebro A in celotno krilo še zbrusimo. Prekrijemo ga s tankim japon¬ skim papirjem in ga 4-krat prelakiramo z razredčenim nitrolakom. VIŠINSKI STABILIZATOR Izdelamo ga na enak način kot krilo. Zanj uporabljamo rebra E. Tudi na konec pri¬ lepimo 8 mm balso in jo zbrusimo v obliki kaplje, med srednji dve rebri pa prile¬ pimo 1 mm balso. Višinski stabilizator zbru¬ simo, prekrijemo z japonskim papirjem in 3Jkrat prelakiramo. TRUP Nos je izdelan iz balse debeline 8 mm. Po¬ daljšujeta ga 2 letvici iz balse 8x4. Gor¬ nja ostane enake višine, spodnjo pa zbru¬ simo, tako da dobimo na koncu trupa de¬ belino 6 mm. Med letvice prilepimo še oja¬ čitve, prav tako tiz balse. Trup od konca krila nazaj zbrusimo, tako da na koncu do¬ bimo debelino O. V prvi prekat v nosu vlijemo svinec, drugega pa samo zgoraj prevrtamo. Trup obložimo s 3 mm balso in ga zbrusimo. Prerezi -skozi trup so eliptični. Konec trupa naredimo kot kaže detajl (M = 1 : 1). Na mesto, kjer pride krilo, pri¬ lepimo rebro A in zvrtamo luknje v debe¬ lini bajonetov (bajoneti so iz jeklene žice). V trup, na označeno mesto (s črtkano črto), prilepimo še kljukico. Trup prekrijemo s tankim japonskim papirjem in ga 3-krat pre¬ lakiramo. Zadnji del smernega stabilizator¬ ja je premičen. Kljukico zvežemo s smer¬ nim stabilizatorjem z laksom. Ko je -klju¬ kica spredaj, mora stati smerni stabilizator ravno. Model še zregliramo (dodajamo ši- bre v drugi prekat, dokler ne pride T na svoje mesto). Pri spuščanju in na tekmovanjih vam že¬ lim veliko uspeha. Na voljo imam tudi načrte M1 :1. Na naslov Sašo Krašovec, Cesta talcev 15a, 64000 Kranj, pošljite 50 ND in prejeli boste načrt. Ne pozabite napisati svojega naslova. kaj naj bi modelarji vedeli o lepilih Vlado Zupan Dva predmeta iz različnih ali enakih snovi lahko spojimo v en kos mehanično ali z lepljenjem. Na prvi način bomo dva kosa lesa združili z žeblji ali vijaki, na drugi način pa z lepilom. Še pred nekaj desetletji je imel modelar na razpolago le skromno izbiro lepil: škrobovo lepilo, mizarski klej, gumijevo lepilo, in nič več! Šele povojni razvoj kemične industrije je tudi na tem področju prinesel prav revo¬ lucionarne spremembe. Izbira lepil je dan¬ danes tako velika, da lahko dobimo lepilo prav za vsak namen, za vsako snov. Nekate¬ ra lepila vežejo tako močno, da pri obreme¬ nitvi zlepljenega predmeta poči snov, ne pa zlepljeno mesto. Najboljše sodobno lepilo, ki veže dva kovinska kosa, doseže natezno trdnost celo 400 kg/cm 2 — to pomeni, da če bi zlepili dve ploščici preseka 1 cm 2 , bi lahko nanju obesili 400 kg, pa lepilo ne bi popustilo. Seveda modelar običajno ne rabi tako zahtevnih lepil, važno pa je, da ve, kaj lahko dobi in kaj lahko pričakuje od lepil. Ko so bili še naši starši otroci, so lepili večinoma le papir, karton in les. Plastičnih snovi, s katerimi ima večinoma opravka da¬ našnji modelar, takrat še niso uporabljali. Za papir so rabili škrobovo lepilo — če ni bilo denarja, da bi ga kupili, so ga skuhali kar iz moke, podobno kot danes mati skuha puding, če so hoteli zlepiti les, so šli do mizarja, ki jim je dal že pripravljen mizarski klej. Tega je bilo treba segreti v drugi po¬ sodi z vrelo vodo, da se je raztalil, namazati lesena kosa, ju tesno stisniti s prižemami in pustiti najmanj 24 ur. Hudo je bilo, če si moral klej pripravljati sam. Žilave plošče kleja je bilo treba s sekiro zdrobiti, namočiti za dalj časa v vodi in končno s pravilno količino vode segrevati v drugi posodi z vrelo vodo toliko časa, da si dobil enako¬ merno gosto tekoče lepilo. Povrhu vsega pa je ob tem kuhanju še grdo smrdelo! Po- TIM 1 «77/78 H TIM t • 77/78 12 vemo naj še to, da so mesta zlepljena s škrobom ali mizarskim klejem občutljiva na vlago in da sta obe snovi odlično hranilo za mikroorganizme. Dandanes je v tem pogledu veliko laže, saj lahko dobimo razna lepila. Težava je danes v izbiri pravilnega lepila za določen namen. Sodobna lepila so vsa po vrsti zelo kvalitetna. Nevšečnosti pri lepljenju se do¬ gajajo le zato, ker nismo uporabili pravega lepila ali ker lepljenje nismo pravilno opra¬ vili. Cela številka Tima bi bila premalo, če bi hoteli prikazati vsa lepila in povedati, kaj vse lahko z njimi lepimo. Največji upo¬ rabniki lepil seveda niso modelarji, temveč industrija — od proizvodnje čevljev, pohi¬ štva, papirne embalaže, električnih strojev pa tja do lepljenja raznih oblog v avtomo¬ bilu, lepljenja stekla in kovin, cementa ter podobno. Pomen lepil bomo razumeli bolje, če povemo, da porabijo danes na celem svetu letno blizu 5 milijonov ton lepila! Tudi pregleda vseh vrst lepil tu ne moremo na¬ vesti, saj delimo lepila po raznih vidikih: po kemični sestavi, po načinu lepljenja, po izvoru in končno po namenu uporabe. Kaj pa je sploh bistvo lepljenja? Med dva kosa, ki ju hočemo združiti, nanesemo tenko plast lepila. Pomembno je, da se lepilo najprej čvrsto veže na snov, iz katere je naš predmet. Zato je za dober uspeh lep¬ ljenja najvažnejše, da je površina, na katero nanašamo lepilo, povsem čista, brez prahu in brez maščob. Najbolje je, če jo lahko s steklenim ali smirkovim papirjem napravimo hrapavo. Lepilo je bolj ali manj gosto teko¬ če. Če hočemo, da bo lepilo čvrsto vezalo oba kosa, mora lepilo postati trdno, saj sicer lahko kosa zopet razstavimo, če je lepilo še tekoče. Zato je pogoj za zleplje- nje otrditev lepila. V pogledu strjevanja le¬ pil ločimo v glavnem dve vrsti lepil: ena vežejo zaradi fizikalnih sprememb, druga pa zaradi kemičnih. Lepila prve vrste dobimo tako, da snov, ki lepi, raztopimo v primer¬ nem topilu — na primer, naravni kavčuk v bencinu. Ko lepilo nanesemo na predmet, počakamo, da topilo izhlapi, nakar predmeta stisnemo in sedaj trdna lepilna snov »drži« oba kosa skupaj. Vzrok lepljenja je torej fi¬ zikalna sprememba: lepilo je izhlapelo, le¬ pilna snov je postala trdna. Drugače je pri lepilih druge vrste: tu imamo navadno oprav¬ ka z lepili »v dveh delih«. Zmešati moramo sestavini iz ene in druge tube, lepilo hitro nanesti med oba kosa, ju združiti in poča¬ kati predpisan čas. V tem času se zgodi prava kemična reakcija. V eni tubi je bila lepilna snov, v drugi pa katalizator, ki po¬ vzroči reakcijo, pri kateri nastane nova snov, ki je trdna in ki z izredno močno silo »drži« oba kosa skupaj. Glede na to, da ima modelar največ oprav¬ ka s predmeti iz plastičnih snovi, lesa in raznih kovin, se bomo omejili na lepila, ki jih bo za te namene s pridom uporabil. Kdaj drugič pa morda še o lepilih, ki jih rabimo doma za tapete, za parket, za plastične pode in podobno. Najbolj poznano je »univerzal¬ no« lepilo, ki naj bi bilo uporabno za vse namene. Z njim res lahko lepiš »skoraj vse«, vendar, ker je primeren za vse, ne more biti tako dober kot specialna lepila. Zato v drugih državah danes univerzalna lepila vse bolj opuščajo. Med taka lepila spada naš OHO, na inozemskem trgu pa dobimo UHU — ALLESKLEBER. Lepilo je raztopina umetne smole v topilu. Ko lepilo namaže¬ mo na predmet, mora topilo izhlapeti, na¬ kar umetna smola veže oba kosa. S takim lepilom lahko lepimo papir, usnje, les, ne¬ katere plastične mase, steklo in podobno, vendar trdnost lepljenja ni vedno najboljša. Druga skupina lepil so KONTAKTNA LEPILA, ki so raztopine raznih vrst sintetičnih kavču¬ kov v topilih. Lahko jih rabimo za lepljenje lesa, usnja, trdega polivinilklorida in mela- pan plošč. Lepilo moramo namazati na oba predmeta, počakati 20 minut, da vse topilo izhlapi, in predmeta močno stisniti skupaj. Potem ni treba več čakati in lahko zlepljen predmet že uporabljamo, čim smo predmeta stisnili skupaj, ju seveda ne moremo več premikati, ker lepilo »prime« takoj ob do¬ tiku (kontaktu). Ta lepila uporabljajo tudi čevljarji in polagalci polivinilkloridnih talnih oblog. Naše domače tovarne delajo TELEOL, NEOSTIK in SAVANOL, od tujih lepil pa naj omenimo PATTEX in UHU-KONTAKT. Za lepljenje hišic na maketi in raznih mo¬ delov avtomobilov ter avionov, ki so skoraj izključno izdelani iz plastične snovi POLI- STIROL, imamo na razpolago prav za to na¬ menjena lepila. Zaenkrat jih še uvažamo, ker je poraba pri nas premajhna in se zato proizvodnja doma ne splača. Sem spadajo med drugim: UHU-PLAST, UHU-HART in FALLER PC 505. Topilo, ki ga vsebujejo ta le¬ pila, topi tudi polistiro! in tako je spoj še posebno čvrst. Običajno namažemo le en predmet — raje ne preveč debelo! — oba predmeta takoj stisnemo in počakamo kako minuto, da topilo izhlapi, pa je zlepljenje končano. Tu moramo omeniti, da boste doživeli razo¬ čaranje, če boste s temi lepili poskušali zlepiti STIROPOR; to je bela, lahka penasta umetna snov iste sestave kot polistirol, ki jo modelar na veliko uporablja. Stiropor je posebno primeren za »gradnjo« hribov na maketi. Če namažemo stiropor z enim ome¬ njenih lepil, nam bo predmet kar zginil iz¬ pred oči, ker se tako močno topi v topilu. Zato dobimo v ta namen lepilo s poseb¬ nim topilom, ki se imenuje UHU-POR. Na¬ mažemo, počakamo, da topilo izhlapi, in predmeta stisnemo, pa bo držalo za vse čase. Seveda za lepljenje stiropora lahko upo¬ rabljamo tudi lepila, ki imajo kot topilo vodo. To so bela, gosto tekoča lepila, ki jih izde¬ lujejo domače tovarne pod imeni JUBINOL ali STOLAKOL FP, od uvoženih pa imenuj¬ mo PONAL in UHU-COLL. Ta lepila so sicer namenjena za les, lahko pa jih uporabljamo tudi za lepljenje tapet. Seveda moramo po lepljenju počakati dalj časa, saj voda hlapi dosti bolj počasi kot, denimo, bencin. Med najbolj kvalitetna, pa tudi najdražja, sodijo dvokomponentna lepila. Dobimo jih vedno v dveh tubah različne barve. Pred uporabo moramo zelo dobro zmešati določe¬ no količino iz obeh tub in zmešano lepilo namazati med predmeta, ki ju želimo zlepiti. Predmete takoj stisnemo in pustimo predpi¬ san čas. Glede na obliko predmeta ju pač začasno zvežemo, prelepimo s selotejpom ali obtežimo. Lepilo veže kemično, se v dolo¬ čenem času strdi in zelo trdno veže oba predmeta. Domačih lepil na tej osnovi še nimamo, najbolj poznana tuja pa so: ARAL- DIT, UHU-PLUS in STABILIT. Povedati mo¬ ramo še, da dobimo tri vrste teh UHU lepil: UHU-PLUS SOFORTFEST veže že po 5 minutah, UHU-SCHNELLFEST po 20 minu¬ tah in navadni UHU-PLUS po 12 do 24 urah. Ta lepila so predvsem namenjena za leplje¬ nje kovin, stekla, porcelana, betona in trdnih plastičnih snovi, kot je bakelit (sti¬ kala, pokrovčki vtičnic in podobno). Dose¬ žejo natezno trdnost 250 kg/cm 2 . Med najnovejše dosežke sodijo cianoakrilat- na lepila, ki dosegajo trdnosti do 400 kg/cm 2 , vežejo v nekaj sekundah in so primerna za kovine in celo vrsto drugih snovi. Njihova prednost je tudi v tem, da so enokompo- nentna, torej ni treba mešati dveh sestavin skupaj. Pri nas v trgovinah se še ne dobijo. V drugih državah jih poznajo pod imeni CYANOLIT, LOCTITE in EPPLE 4201. So red¬ ko tekoči in zelo dragi. Mala plastična po¬ sodica z 2 grami lepila stane okoli 6 DM, kar pomeni 48.— dinarjev. Uporaba je zelo eno¬ stavna: oba predmeta zelo skrbno očistimo, stisnemo skupaj in damo vmes le nekaj kapljic lepila. Čez nekaj sekund — glede na vrsto lepila lahko tudi do pol minute — lepilo že »prime« in predmet lahko uporab¬ ljamo. Moramo pa zelo paziti, da ne pride lepilo med prste. Koža se takoj zlepi tako močno, da jo je treba odrezati ali pa prste toliko časa namakati v acetonu, da lepilo popusti. Zato je najbolje delati v tenkih plastičnih rokavicah. Omenimo naj še, da lepilo posebno dobro veže tudi mehki po- Iivini(klorid, ki je sicer »trd oreh« za leplje¬ nje. Pri nas to lepilo uporablja predvsem električna industrija pri izdelavi raznih elek¬ tričnih aparatov. Našteli smo tako nekaj glavnih vrst lepil in povedali, za kaj in kako jih uporabljamo. Modelar bi moral imeti doma vse te vrste lepil, saj mora poleg plastike večkrat lepiti še les, pa steklo in celo kovine. Zadnje čase je mogoče tudi v naših trgovinah dobiti precej vrst naštetih lepil. Pri CHEMU v Ljubljani sem pred nekaj dnevi videl skoraj kompletno kolekcijo UHU lepil, če ne gre drugače, jih je treba pač kupiti v kaki trgovini prek meje. Tovarna UHU je pri¬ pravila zelo praktičen komplet, ki ga imenuje UHU-ALLVVERKERSET. V priročnem, 12 X X 27 cm velikem ovitku je shranjenih šest lepil: PLUS, PLAST, HART, KONTAKT, COLL, ALLESKLEBER in zraven še kolobar selotej¬ pa. Na notranji strani ovitka je tabela, ki kaže, katero lepilo je primerno za določeno snov. Stane okoli 6 DM, kar je po naše okoli 50.— dinarjev. No, vseeno pa bi moral modelar imeti vsaj tale lepila: FALLER PC 505 ali UHU-PLAST za polistirol, TELEOL ali NEOSTIK za les, usnje in polivinilklorid, malo JUBINOL-a za stiropor in kakšen UHU- PLUS, ker je včasih treba zlepiti kakšne ko¬ vinske dele ali pa steklo in porcelan. Naj¬ bolj primeren je UHU-PLUS-SCHNELLFEST. Seveda, če imate možnost in če ni treba prav posebej gledati na vsak dinar, bi zelo prav prišel kak CYANOLIT. Rabimo ga sicer malokrat, a včasih nam edinole to lepilo pomaga iz zadrege. Nič ne bo škodilo, na¬ zadnje, če bo doma tudi tuba univerzalnega lepila OHO ali UHU-ALLESKLEBER. Oba tre¬ nutno dobite v naših trgovinah. TIM 1 • 77/78 13 TIM 1 • 77/78 14 daljinsko vodenje Jan I. Lokovšek kaj pravijo predpisi? V naših klubih je že cela množica naprav za daljinsko vodenje modelov od kupljenih do doma narejenih. Kupljene, ki so tovar¬ niški izdelek, ustrezajo predpisom države, kjer so narejene; z domačimi je malo dru¬ gače. Ker je v zaključni fazi nov PRAVIL¬ NIK O RAZDELITVI IN UPORABI FREKVENC V JUGOSLAVIJI, je nujno vedeti, kaj pravi ta o napravah za daljinsko vodenje mode¬ lov. Oddajniki RC naprav so pač radijski oddaj¬ niki in zanje veljajo predpisi tako kot za vse ostale! Najprej poglejmo frekvenčno razporeditev. Dovoljeni pasovi so: I. od 26,960 do 27,070 MHz, II. od 36,500 do 37,500 MHz in III. od 40,660 do 40,700 MHz. I. in III. pas se ujemata s predpisi večine evropskih držav. I. pas (27 MHz) je sicer malo okrnjen, vendar predstavlja del frek¬ venc, ki se drugod v svetu množično upo¬ rabljajo v ta namen. Nasprotno pa je II. pas v veljavi le pri nas, zato vas opozarjam, da z napravo, ki deluje v tem frekvenčnem področju, ne bi smeli tekmovati v tujini. Posebej smo dolžni opozoriti modelarje, ki imajo v tujini kupljene RC naprave, ki ne ustrezajo našim (bodočim) predpisom: NE KUPUJTE KVARC KRISTALOV V PASU 27 MHz, KATERIH FREKVENCE SO VIŠJE OD 27,070 MHz! PAS 35 MHz, KI GA SICER V TUJINI ZELO UPORABLJAJO ZA VODENJE LETALSKIH MODELOV, V SFRJ NI DOVOLJEN! PAS 27 MHz NI DOVOLJEN! Poleg frekvence je definirana tudi »kvali¬ teta« signala in vrsta dela oddajnikov za daljinsko vodenje. — Modulacija je lahko amplitudna ali frek¬ venčna (A3 ali F3), — Razmik med centralnimi frekvencami so¬ sednjih kanalov je 10 KHz oziroma 20 KHz, — VF izhodna moč je lahko največ do 2W (oziroma 250 mW izsevana), — Dovoljeno odstopanje frekvenc je naj¬ več 1 KHz, — Čistost spektra: vse ostale (višje har¬ monske) komponente morajo biti oslab¬ ljene najmanj za 50 dB glede na osnovni signal! Večina tovarniških naprav ustreza vsem tem pogojem. V mislih imam predvsem iz¬ delke iz ZRN. Zadnjemu pogoju (čistost spektra) pa zadoščajo le oddajniki, mlajši od dveh let oziroma tisti, ki so bili nare¬ jeni v letu 1975 ali kasneje. Skoraj gotovo pa ne ustreza velika množica amaterskih izdelkov. Na osnovi členov 58, 68 in 69 Zakona o os¬ novah sistema zvez (Uradni list SFRJ 24/74), je za oddajnike potrebno imeti dovoljenje. Na zahtevo, naslovljeno preko ustrezne or¬ ganizacije, jih izdaja Zvezna uprava za ra¬ dijske zveze v Beogradu. O problemu prijavljanja oddajnikov RC na¬ prav bomo še pisali, pričakujete pa lahko, da ga boste morali (imeti vedno pri sebi, kadar nameravate tekmovati ali celo samo voziti! ANTENSKI FILTRI Da bi starejše RC naprave, predvsem pa amaterske, ustrezale novim predpisom, ob¬ javljam načrt dveh antenskih filtrov. Slo¬ venski izraz za objavljeno vezje je pravza¬ prav nizko sito. To koristnega signala ne oslabi, drastično pa zmanjša tako imeno¬ vane višje harmonske komponente. Poglej¬ mo, kaj so to. Koristni signal je npr. 27 MHz. To je torej osnovna komponenta, druga, harmonska je potem na 54 MHz, tretja na 81 MHz itd. Vezje mora torej pu¬ stiti 27 MHz nedotaknjenih, čim bolj pa naj duši 54 MHz lin ostale. Sama vezava nizkega sita je preprosta. Vežemo ga med anteno in priključkom za anteno na vezju oddaj¬ nika, kot sem narisal na sliki 1. C 2 ^ o—o——< <—o— nffiTT *—° 2 C 04 25 c Slika 2. Shemi filtrov C 04 25 c in C 05 20 C 05 20 Na sliki 2 si oglejmo shemi dveh anten¬ skih filtrov. Oznaki C 04 25 c in C 05 20 izvirata iz ka¬ taloga, ki označuje stopnjo in tip nizkega sita. Naredimo tabelo vrednosti za oba tipa: Praktično Izvedemo to tako, da navijamo na zgornji (gladki) del svedra, in sicer navoj ob navoju. Pri C 04 25 c vzamemo 9 mm, pri C 05 20 pa 6 mm sveder. Vprašali boste, čemu dvoje filtrov? Prvi (C 04 25 c) je namenjen oddajnikom s celo anteno. Takrat imamo možnost združiti tu¬ ljavo L4 in induktivnost, ki rabi za elek¬ trično podaljšanje antene. V tem primeru ima skupna induktivnost 28 ovojev bakrene lakirane žice premera 0,5 do 0,6 mm, na¬ vite na tulcu premera 7 do 8 mm z VF jedrom (za 1,2 do 1,5 m antene). Če pa imamo že prilagojeno anteno (s tu¬ ljavo v sredini), raje uporabimo vezje C 05 20, ki [ima le dva kondenzatorja več, zato pa veliko boljšo karakteristiko. Slika 3 prikazuje potek dušenja obeh nizkih sit. V zapori oba dušita z več kot 40 dB. Tistim, ki ne vedo, kaj to pomeni, naj povem, da gre (pni istih frekvencah) le 1/10000 moči. Torej, 27 MHz gre celih, od višjih harmon¬ skih pa le 1/10000! Pri C 05 20 pa so višje harmonske komponente še posebno zadu¬ šene (druga in tretja) in je seveda zato to vezje tudi boljše. Na sliki 3 sem označil položaj osnovne, kakor tudi višjih harmon¬ skih komponent radijskega signala 27 MHz. Še praktičen nasvet. Pri montaži tuljav L2 in L4 pazite, da sta med seboj pravokotni! Za konec si oglejmo še nekaj tehničnih podatkov na naslednji strani. Slika 3. Karakteristiki filtrov C 04 25 c in C 05 20 TIM 1 • 77/78 15 TIM 1 « 77/78 16 Tip fiitra Eliptični, Cauerjeva realizacija C 04 25 c C 05 20 Stopnja 4 Frekvenca prepusta 27 MHz Frekvence polov 61 MHz, Frekvenca zapore 54 MHz Min. dušenje v zapori 40 dB Impedanca 75 Q 5 38 MHz °o 54 MHz, 80 MHz 50 MHz 40 dB 75 Q vezje Tim IX PS Jan I. Lokovšek UVOD Vezje TIM IX PS omogoča zvezno regulacijo moči pogonskega elektromotorja. Namenje¬ no je predvsem tistim ladijskim modelar¬ jem, ki tekmujejo v razredu F3E, tj. spret¬ nostni vožnji. Na večini tekmovanj je lahko opaziti, da tekmovalci zelo pogostokrat zgrešijo vratca, posebej tisti s hitrejšimi modeli. Ko nataknejo manjši vijak, je sicer vožnja skozi vratca lažja, pač pa se to pozna na času, ki je tudi odločilnega pomena. Vezje TIM IX PS rešuje ta problem, saj lah¬ ko krmilimo pogonski motor od mirovanja pa do polne moči, in to zvezno; skratka, iz¬ beremo si tisto hitrost modela, ki nam najbolj ustreza in ne samo to. Hitrost spre¬ minjamo med samo vožnjo. Ravne dele pro¬ ge vozimo s polno močjo, zahtevne figure pa 'izvajamo počasneje! OPIS DELOVANJA Vezje krmilimo s pomočjo krmilne napeto¬ sti, ki jo dobimo iz analognega sprejemnika (TIM VII — drugi proporcionalni kanal). Z majhnim dodatkom je vezje univerzalno. Upravlja ga lahko vsak servomehanizem in je zato uporabno tudi za digitalne RC na¬ prave. Za začetek si oglejmo shemo na¬ prave na sliki 39. Uporabil sem dvoje integriranih vezij 741 ter tri traosistorje. Zadnji je dovolj močan, da upravlja elektromotorje tokov do 12 A. IC 1 z elementi R1, R2, R3, R4 in C2 je v vezavi generatorja trikotne napetosti. Kom¬ binacija uporov R1, R2 in R3 določa ampli¬ tudo, vrednost kondenzatorja C2 in upora R4 pa frekvenco nihanja. Integrirano vezje IC 2 primerja napetost na kondenzatorju (1) z vhodno krmilno napetostjo {2). Za nekaj različnih povelj sem signale narisal na sli¬ ki 40. Ko je krmilna napetost manjša od najmanj¬ še napetosti na kondenzatorju, IC 2 ne po¬ slika 39. Shema vezja TIM IX PS Slika 40. Slike signalov vezja TIM IX PS v posameznih merilnih točkah za različna povelja sreduje toka (prek transistorjev T1, T2 in T3), in pogonski elektromotor stoji. To je po¬ velje »STOP«. Pri povelju 1/4 IC2 že po¬ sreduje pravokotne impulze. Zveza med pre¬ klopom IC 2 v odvisnosti od vhodne krmil¬ ne napetosti je lepo prikazana na sliki 40. S tanko črto sem označil, kdaj IC 2 preklopi in posreduje tok pogonskemu elektromo¬ torju. Ko naraste krmilna napetost (2) pre¬ ko največje napetosti na kondenzatorju (1), dobi elektromotor polno moč. Vidimo pa še nekaj. Elektromotor je krmi¬ ljen v impulzih. Ker je frekvenca impulzov relativno visoka (50 Hz ali več), motor im¬ pulzov ne »čuti«. Krmiljenje z impulzi pri¬ nese bistveno novost. VSA MOČ SE TROŠI NA POGONSKEM ELEKTROMOTORJU. Če bi imeli predupor (reostat), bi ta trošil tudi do četrtino polne moči elektromotorja! IZBIRA MATERIALA Integrirani vezji sta 741, izdelek RIZ. Lahko sta tudi cenejši, amaterski izvedbi. T1 je BC107B, 2N1613, 2N1711. T2 je 2N1613, 2N1711, BD137 ali kak drug transistor, ki zmore do 1 A toka. T3 je 2N3055, ki ga iz¬ deluje Ei, še boljši bi bil 2N3773 ameriške tovarne RCA. Kondenzator C2 je Iskrin, prav tako tudi ves ostali material. Obe zaščitni diodi D2 in D3 naj bosta malo močnejši (BY 236 ipd.). GRADNJA Ploščica tiskanega vezja meri 30 X 25 mm, tako da jo je možno montirati na hladilno rebro transistorja T3, kot bomo videli kas¬ neje. V merilu 1 : 1 jo prikazuje slika 41. Slika 41. Slika ploščice tiskanega vezja TIM IX PS v merilu 1 :1 Slika 42. Slika ploščice tiskanega vezja TIM IX PS z oštevilčenimi sponkami TIM 1 » 77/78 17 TIM 1 • 77/78 18 Na sliki 42 sem narisal povečano sliko plo¬ ščice in na njej oštevilčil tudi priključne sponke. Naredimo tabelo in v njej podajmo vezavo in vrednosti posameznih elementov. , Predvidel sem dvoje možnosti. Veljajo, če je vezje krmiljeno iz analognega sprejem¬ nika. Ko oddajnik izključimo (ali ko model uide iz dosega naprave ali nastopijo mot¬ nje), obvelja povelje: — pogonski elektromotor dobi polovično moč ali — pogonski elektromotor se ustavi. Drugo možnost sem na shemi (slika 39) na¬ risal črtkano, če hočemo, da se bo motor v takem primeru ustavil, dodamo diodo d1 in upor R8. Vežemo ju na priključek za rele v sprejemniku. Na sami ploščici tiskanega vezja pa ju prispajkamo na spodnji ploščici, tam kjer so bakrene povezave. V ta na¬ men sem na ploščici predvidel tudi ustrez¬ ne kontaktne blazinice (39, 40, 48, 31). Pogled na samo ploščico z elementi je pri¬ bližno tak, kot sem narisal na sliki 43. Slika 43. Ploščica vezja TIM IX PS Transistorja T2 in T3 sta pritrjena na hla¬ dilno rebro. Cel izdelek sem narisal na sliki 44. Slika 44. Celotno vezje TIM IX PS na hladilnem rebru Naj še povem, zakaj je potrebno transistor T3 hladiti. Tudi takrat, ko je popolnoma od¬ prt, »ostane« na njem približno 0,8V. Vi¬ deti je res malo, toda pri toku 12 A pred¬ stavlja to moč celih 10 W in ga moramo seveda hladiti. PRIKLJUČEVANJE VEZJA TIM IX PS V DRUGE RC SISTEME Ker je med modelarji cel kup najraznovrst- nejših RC naprav, sem predvidel tudi mož¬ nost uporabe našega vezja tudi v teh si¬ stemih. V ta namen potrebujemo potencio¬ meter, s pomočjo katerega genereramo kr¬ milno napetost za vezje. Vrednost le-tega ni kritična, je lahko od 5 KOhm pa vse do 50 KOhm. Električno ga vežemo kakor delil- nik napetosti. Njegovo os obračamo s pre- nosom na krmilno rooico servomehanizma. To sem skiciral na sliki 45. *4,8V°- -o + 4.8V vhod O--O 0 Slika 45. Vezava potenciometra v drugih RC si¬ stemih na ločen servomehanizem Naj vas opozorim, da morate pazljivo na¬ staviti srednjo lego in hod osi tako, da lah¬ ko krmilite od ničle pa vse do polne moči! PREIZKUŠANJE Dobro je, če se prepričamo o tem, da vezje ustreza našim namenom in potrebam. Pred¬ vsem se moramo prepričati, ali je hod dovolj velik in ali res dosežemo polno moč. Vežimo V-meter med emiter (—■) in kolek- tor { + ) transistorja T3. Pri polni moči mora V-meter pokazati največ 1 V (sicer se T3 začne močneje greti). Če nismo dosegli tako nizke napetosti, je možno predvsem dvoje: — hod vezja je premajhen ali — T2 in T3 ne zmoreta tako velikega toka. Hod vezja lahko povečamo s spreminjanjem vrednosti uporov R5 in R6. Če pa T2 in T3 nista v stanju zmožnosti, potem zmanjšamo vrednost upora R7 na 15 ali celo 10 Ohmov. Po potrebi (za tokove nad 12 A) vzamemo močnejši tudi T2 (npr. BD 137). Za zaklju¬ ček pa še najvažnejši tehnični podatki: VEZJE TIM IX PS Napetost napajanja Krmilna napetost za povelje Frekvenca impulzov Največji dovoljeni tok Pri polni moči Največja dovoljena na¬ petost pogonskega elektromotorja 4,8 V ali 6 V (4—7,7 V) 2,4 ±0,8 V oz. 3 + 1 V 40 do 50 Hz 12 A, T3 = 2N3055, T2 = 2N1613 16 A, T3 = 2N3773, T2 = BD 137 30 V radioamaterstvo Na željo mnogih naših bralcev vam bomo letos predstavili pet začetnih radioamater¬ skih sestavljenk, ki jih je v obliki komple¬ tov pripravila Zveza radioamaterjev Slove¬ nije. To so: cena/din — Detektorski sprejemnik DET-1 112,00 — Nizkofrekvenčni ojačevalnik NFO-1 198,00 — Nizkofrekvenčni korektor NFK-1 108,00 — Tonski oscilator TO-3 72,00 — Kratkovalovni sprejemnik OT-2 338,00 Naročila: — naročilnica z izjavo, da so kompleti (material) namenjeni za učilo pri teh¬ nični vzgoji in z oznako načina plačila (virman, gotovina) itd. — direkten nakup na spodnjem naslovu Rok dobave: — 8 dni po sprejemu naročila ali osebni prevzem — stroške exp./emb. in poštni¬ no plača naročnik! Informacije/naročila: ZVEZA RADIOAMATERJEV SLOVENIJE 61000 Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 180 Telefon: (061)20-922 DETEKTORSKI ZRS DET-1 TIM 1 • 77/78 19 TIM t • 77/78 20 Slika 1. Montažna shema Stopnje: demodulator in nizkofrekvenčna ojačevalna stopnja Frekvenčno področje: srednjevalovno 500— —1600 KHz (alternativno 500—900 ali 900— —1600 KHz) Nizkofrekvenčni izhod: visokoohmske slu¬ šalke (možnost priključitve na NF ojačeval¬ nik ZRS NFO-1 j Napajanje: 9 V (2 X 4,5 V — ploščata bate¬ rija) Poraba: maks. 0,3 mA Velikost: 70 X 127 X 65 mm Teža (brez baterij); 0,15 kg OPIS DELOVANJA Najenostavnejša naprava za brezžični spre¬ jem radijskega programa je vsekakor detek¬ torski sprejemnik. Napajamo ga z visoko¬ frekvenčno energijo, ki jo sevajo v prostor močni oddajniki radijskih postaj. Ta energija je elektromagnetno nihanje. Enostavno jo imenujemo radijski valovi. Ti se inducirajo (ulove) v sprejemni anteni in se prek an¬ tenskih priključkov (At ali A z ) dovajajo v tuljavo L, ki s kondenzatorjem C tvori ni¬ hajni krog. Njegovo frekvenco (valovno dol¬ žino) menjamo s premikanjem feritnega jedra v tuljavi L. Takrat, ko uglasimo nihaj¬ ni krog na frekvenco postaje, katero želimo poslušati, imamo najmočnejši sprejem. Oddajniki radijskih postaj oddajajo visoko¬ frekvenčno energijo (valove) — program je vtisnjen (moduliran) na nosilni visoko¬ frekvenčni val, ki se širi na velike razdalje. V vsakem radijskem sprejemniku moramo program ločiti od nosilnega vala, z eno¬ stavnim usmerjanjem izvršimo demodulacijo ali detekcijo, (zato tudi ime sprejemnika — detektor). Pri sprejemniku DET-1 opravi to nalogo dioda D — polprevodniški ele¬ ment, ki tok prek delovnega upora 100 K v eno smer prevaja, v nasprotno smer pa ga zapira. Na tem uporu se tako pojavita isto- smerna napetost in nizkofrekvenčni signal (govor, glasba). Namesto upora bi lahko priključili kar slušalke, ki pretvarjajo nizko¬ frekvenčne signale v zvočne, vendar bi bi¬ la glasnost sprejema zelo šibka, posebno še pri uporabi kratkih anten, saj te pre¬ strežejo le malo energije. Zato moramo te šibke signale ojačati z nizkofrekvenčno oja- čevalno stopnjo. Prek kondenzatorja 0,1 pF, ki prepušča nizkofrekvenčni tok, istosmer- n ega pa ne, krmilimo transistor T na bazi Emiter E je neposredno spojen z maso, baza pa mora imeti majhno pozitivno na¬ petost, da transistor prevaja in ojačuje v Pravilnih delovnih pogojih. To nalogo ima upor 1,5 M, priključen med pozitivnim ko- lektorjem C in bazo. Transistor napajamo z baterijo, ki je serijsko vezana s slušalka¬ mi. Stikalo ni predvideno, ker se baterija izklopi, brž ko izvlečemo slušalke. Poraba je minimalna in znaša 0,2 do 0,3 mA. PRIPRAVA ORODJA IN MATERIALA Uspeh gradnje je vedno odvisen od dobrega orodja in pripomočkov. Zato si pripravimo naslednje: električni spajkalnik moči 18 do 50 W ročni ali električni vrtalni stroj izvijač 0,8 X 5, ploščata pila klešče ščipalke, klešče ploščate ali »kom- binirke« žepni nož, točkalo, pinceta konica za risanje po pločevini, ravnilo spiralni svedri za kovino: 1,0, 2,0, 3,5, 4,0, 6,0 stekleni papir (smirek) krpa (mehka), bencin ali alkohol spray VVD-40 ali kontaktno olje kolofonija v kosu (za čiščenje spajkalnikove konice). Spajkali bomo s tinol-cinom, ki vsebuje či¬ sto kolofonijo (priložen je kompletu ZRS DET-11). V nobenem primeru pa ne smemo uporabljati tinol-cina, v katerem so kolofo- niji dodane še razne spajkalne paste (če¬ prav se s takšnim tinol-cinom spajka izred¬ no lepo!), ker kljub zagotovilu proizvajalcev vsebuje še ostanke kislin, te pa lahko po določenem času poškodujejo tiskano vezje in prispajkane elemente. Vsebino kompleta DET-1 razložimo in pre¬ verimo material (elemente) po priloženem seznamu! Ploščico tiskanega vezja DET-1 dobro pre¬ gledamo, če ni na njej kakšne poškodbe. Nato se pripravimo za vrtanje. Da bodo iz- vrtine čim lepše, položimo ploščico tiska¬ nega vezja na ravno površino tršega ma¬ teriala, ki pa ne brusi svedrov, npr. trd les, vezana plošča, pertinaks, tudi aluminij ali podobno. Tako preprečimo, da bi luknje na spodnji strani imele štrleč rob. Vrtamo lahko z ročnim vrtalnim strojem, vendar mo¬ ramo zelo paziti, da ne zlomimo najtanjše¬ ga svedra. Najlažje pa bomo vrtali seveda z električnim vrtalnim strojem, montiranim na stojalu. Tudi ročni miniaturni vrtalni strojčki so za vrtanje majhnih izvrtin zelo primerni. TIM 1 • 77/78 21 TIM 1 • 77/78 22 Slika 3. Ploščica tiskanega vezja Praviloma vrtamo vedno na strani vezja bakrene folije, v našem primeru pa naredi¬ mo izjemo zaradi estetskega videza. Plo¬ ščico obrnemo, da tisk (shema) gleda proti svedru zato, da bodo luknje in elementi točno na označenih mestih. Pri izdelavi plo¬ ščic pride namreč do večjih ali manjših odstopanj med bakrenim vezjem in tiskom na nasprotni strani. Ne uporabljajte starih skrhanih svedrov, ker se z njimi težje vrta, pa še robovi se naredijo na spodnji povr¬ šini ploščice! Skrhan sveder ne poreže vse¬ ga materiala, ampak ga delno tudi razriva. S svedrom 0 1 mm zvrtamo luknje, kjer bomo kasneje vstavili elemente ter ostalih 11 lukenj v ploščici — te luknje postopo¬ ma večamo do pravih končnih mer: s sve¬ drom 0 3,5 mm izvrtamo 4 pritrdilne luknje v vogalih tiskanega vezja, 2 luknji za tuljav- nik izvrtamo s svedrom 0 4 mm, 5 lukenj za puše pa s svedrom 0 6 mm — slika 2. Ploščico tiskanega vezja položimo na zgor¬ njo stran kasete za baterije, poravnamo robove in skozi izvrtino s konico označimo 4 luknje za pritrdilne vijake. Tu se potrudi¬ mo in delajmo čim bolj točno, saj pridejo vijaki povsem na rob kasete. Vrtamo s sve¬ drom 0 2 mm. Nato označimo in izvrtamo 2 luknji za napajalni žici — sveder 0 3,5 mm (slika 2) ter posnamemo robove s svedrom 0 6 mm. Dva vogala kontaktne ploščice za baterije posnamemo za ca. 1 mm s ploščato pilo — slika 1! Ploščico nato položimo na notranjo stran kasete in napravimo s svedrom 0 2 mm izvrtino za zakovico (vrtamo oboje hkrati!). Z zunanje strani kasete povrtamo s svedrom 0 6 mm. Zakovico skrajšamo na dolžino 4 mm in jo zakovičimo z zunanje strani. Navijanje tuljave — lakirana žica 0 0,4 mm, priložena kompletu, je navita na kos stiro¬ pora s posebnim namenom. Pred odvijanjem predremo stiropor z dolgim žičnikom ali iglo (pletilko), tako da dobimo nekakšno vreteno. To improvizirano os zapičimo (za¬ bijemo) v primerno podlago ali položimo tako, da bomo lahko žico neovirano odvijali (brez snemanja in zank). V sredini tuljavni- ka je čep z zarezo, v katero položimo žico in jo pritrdimo — s spajkalnikom čelno pri¬ tisnemo na čep. Žico zategnemo za polo¬ vico navoja okrog čepa in začnemo navijati brez presledka med navoji. Pri 25. navoju naredimo odcep, tako da žici na tem mestu vpredemo (zvijemo skupaj) in navijemo na¬ prej do konca tuljavnika (skupaj ca. 85 na¬ vojev) ter pritrdimo žico na tuljavnik. Izvode tuljave pustimo dolge ca. 25 mm in s smir¬ kovim papirjem na koncih ostrgamo izolacijo (lak) v dolžini 6—10 mm ter jih prispajka- mo. Izogibajmo se nepotrebnega večkratnega krivljenja žice, da se na mestu pregiba ne zlomi! SESTAVA Pripravimo vezni žici dolžine 6 cm in 12 cm — krajša za minus, daljša za plus. Na kon¬ cih posnamemo izolacijo v dolžini ca. 3 mm in jih prispajkamo na skrajni rob kontaktne ploščice za baterije. Pri tem pazimo, da naneseni cin ne bo oviral kontaktnih lamel baterij. Nazadnje ploščo očistimo z benci¬ nom ali alkoholom in zaščitimo s sprayem VVD-40 ali s kontaktnim oljem. Sedaj si dobro ogledamo položaj elementov na ploščici tiskanega vezja — slika 1 in informacijo o označevanju ter spajkanju elementov. Pred spajkanjem uporoma pravo¬ kotno zakrivimo žice, tako da je med njima razdalja 15 mm. Na kosu kolofonije skrbno očistimo in prispajkamo konico spajkalnika po dolžini nekaj milimetrov, da bomo lahko uspešno in brez težav spajkali. Spajkanje posameznih spojev moramo opraviti čim hitreje, da ne pregrejemo elementov in vezi (bakreno folijo), ki zaradi premočnega se¬ grevanja lahko odstopijo. Najprej prispajkamo upora, diodo in konden¬ zator C — 200 pF za frekvenčno področje 500—900 KHz ali 100 pF za 900—1600 KHz, nato pa kondenzator 0,1 pF in transistor. Paziti moramo na pravilno priključitev diode in transistorja (izvodi E, B, C). Montiramo vtične puše in tuljavnik ter na tiskano vezje prispajkamo izvode tuljave A,, A 2 in Z. Ko prispajkamo še žici izvora na¬ pajanja, smo skoraj gotovi, še enkrat pre¬ gledamo zaspajkana mesta, ki morajo biti pravilno zalita s spajko, da ne bi imeli kasneje težav s kakšnim slabo spajkanim mestom (hladni spoj). Nato vložimo štiri kniping vijake 3,5 x 25 v ploščo tiskanega vezja, nataknemo distančnike in vse skupaj privijemo z izvijačem na kaseto baterije. Vložimo dve 4,5 V ploščati bateriji, priklju¬ čimo slušalke ter anteno v A-,. Slišati mo¬ ramo program lokalne srednjevalovne radij¬ ske postaje. Če imamo dolgo anteno, jo priključimo v A 2 . Jakost sprejema se pri tem sicer zmanjša, vendar postane nihajni krog bolj selektiven in ročica za uglaševa¬ le reagira bolj precizno. Na sprejemniku DET-1 lahko poleg kontrole napetosti baterij merimo le še porabo, to je tok skozi slušalke oziroma transistor. En priključek slušalk spojimo z zgornjo Pušo, drugega pa prek miliampermetra na drugo pušo, ki je na masi. Na instrumentu moramo odčitati tok med 0,2 do 0,35 mA. Jakost tega toka je odvisna od porabljeno- sti baterij, kvalitete transistorja in uporno¬ sti slušalk. če DET-1 ne deluje, iščemo napako tako, da preverimo: 1 - napetosti in polariteto obeh baterijskih vložkov 2. porabo 0,2—0,35 mA 3. vrednost uporov (barvna koda) 4. izvode transistorjev (E, B, C) 5. diodo, transistor, kondenzatorja OSTALA NAVODILA IN PRIPOROČILA Antena in ozemljitev Sprejmnik »lovi« elektromagnetne valove z anteno, zato mora biti le-ta postavljena čim više. Tip antene ni tako pomemben, važno je le, da je antena primerno dolga ter da je na koncih izolirana (jajčasti keramični izolator ali PVC profil). Za antensko žico uporabimo golo ali izolirano bakreno žico 0 2—2,5 mm, najboljša pa je antenska ple¬ tenica. DET-1 je zaradi nizkofrekvenčne stopnje ze¬ lo nezahteven glede antene. Običajno za¬ dostuje za dober sprejem lokalne radijske postaje priključitev A, ali A 2 na kovinsko vodovodno instalacijo. Tudi radiator ali bal¬ konska kovinska ograja bosta dobro nado¬ mestila anteno. Mlad amater pa bo hotel poslušati še kakšno drugo postajo, ne samo lokalno. Za to bo potrebna zunanja antena. Slika 4. Različne možnosti postavitve antene Na sliki 4 vidimo nekaj možnosti. Prva (1) je pogosto uporabljena »L antena« in omo¬ goča zelo dober sprejem, če bi antenski dovod vezali na sredino, bi dobili enako dobro »T anteno«. Ker je en konec antene pritrjen na dimnik, naj bodo izolatorji za¬ radi saj odmaknjeni vsaj nekaj metrov. Druga antena (2) je prav tako »L«, razpeta pa je na podstrešju. Antenski dovod naj bo izveden z izolirano žico. Anteno lahko razpnemo med oknom ali bal¬ konom in bližnjo zgradbo ali drevesom (3). Antena 4 visi od roba strehe, izolatorji pa so samo na zgornjem koncu. TIM t #77/78 23 TIM 1 »77/78 24 Najustreznejše dolžine anten so od 15 do 40 metrov. S krajšo anteno jakost sprejema sicer upade, vendar je mehansko manj ob¬ remenjena in lahko uporabimo tanjšo žico. Pomembno vlogo ima tudi ozemljitev. Ta nam rabi za zaščito pred strelo. Najbolj¬ šo ozemljitev predstavlja bakrena plošča 50 X 50 cm ali železna plošča večjih di¬ menzij, vkopana v zemljo. Dovodna žica naj bo čim debelejša. Kot zasilno ozemljitev lahko uporabimo vodovodno cev ali insta¬ lacije centralne kurjave, seveda le, če so kovinske in v njih teče voda. Opozorilo! Postavljanje anten nad vodi elek¬ trične in telefonske napeljave ni dovoljeno, razen s posebno zaščito, za katero pa mla¬ di amaterji nimajo možnosti. Vse zunanje antene morajo biti opremljene oziroma varovane z ozemljitvijo in pretika- lom, da jih lahko v primeru slabega vre¬ mena ozemljimo. Vzdrževanje — menjava baterij Bateriji uporabljamo več mesecev, saj je poraba le 0,2—0,35 mA, vendar ju moramo občasno kontrolirati. Bateriji lahko »izteče¬ ta« in s tem poškodujeta kontaktno plo¬ ščico (elektroliti). Priporočilo za eksperimentiranje: če reso¬ nančni LC krog spojimo z anteno induktivno, dobimo izredno ločljivost (selektivnost) med postajami. Na cevko iz izolacijskega mate¬ riala (papir, plastika — približno istega pre¬ mera kot tuljavnika), navijemo ca. 40—60 navojev bakrene izolirane žice debeline 0 0,3 do 0,5 mm. Na en konec priključimo anteno, na drugega ozemljitev, ter tuljavico približujemo tuljavi L v razdalji od nekaj milimetrov do nekaj centimetrov. Osi tuljav morata biti vzporedni. Prav neverjetno je, kako se poveča selektivnost, saj lahko po¬ polnoma ločimo postaji, ki oddajata na frekvencah čisto blizu, lahko tudi 100 KHz narazen. Priključitev na NF ojačevalnik Če želimo glasnejši sprejem (na zvočnik), priključimo izhod DET-1 na vhod nizkofrek¬ venčnega ojačevalnika (npr. ZRS NFO-1): vhodni potenciometer NFO-1 priključimo ne¬ posredno na puše za slušalke, katere ob¬ vezno premostimo z uporom 5—10 K. Masi obeh sestavljenk vežemo skupaj, da ne pri¬ de do brnenja, povezava pa mora biti čim krajša. Najbolje je, da za to uporabimo oklopljen kabel. V primeru, da ima ZRS NFO-1 vgrajen tudi nizkofrekvenčni korektor ZRS NFK-1, bomo s sprejemom (lokalnega) radijskega oziroma glasbenega programa res zadovoljni. Spre¬ jem bo čist in kvaliteten, pravzaprav nič slabši kot z večjim in zahtevnejšim spre¬ jemnikom! SEZNAM ELEMENTOV ZRS DET-1 ABCT T : toleranca srebrna 10 % zlata 5 % Označevanje uporov z barvno kodo upor ima vrednost 27 Kohm nepravilno spajkana in odrezana žica Transistor, pogled od spodaj V drugi številki bomo objavili načrt nizkofrek¬ venčnega ojačevalnika ZRSNFO-1, zato morda ne bo odveč, če že tokrat objavimo nekaj osnov¬ nih podatkov o tem kompletu: SIMBOLI -h med seboj izolirana prevodnika spojena prevodnika dioda upor potenciometer nastavljivi potenciometer transistor PNP kondenzator elektrolitski kondenzator vrtilni kondenzator tuljava (navitje) z VF jedrom baterija stikalo spoj z maso transistor NPN NIZKOFREKVENČNI OJAČEVALNIK ZRS NFO-1 Pmax = 1,0—1,5 W Izhodna moč na bremenu: Frekvenčni potek: Vhodni signal (največji): Vhodna impedanca: Izhodna impedanca (za Pmax) : Napajalna napetost: Mirovni tok: Maksimalni tok: Transistorji: Dimenzije ploščice tiskanega vezja: ZRSNFO-1 (komplet): 35—20.000 Hz + 3 dB U vh = 30 mV Z vh = 50 Kohm Z; z = 4—8 ohm U b = 9—12 V l min ca. 20 mA lmax ca. 230 mA BC 108 (2), AC 187K (AC 193K), AC 188K (AC 194K) 75 X 68 mm — ploščica tiskanega vezja — kaseta za baterije s kontaktno ploščo — čelna plošča Al 86 X 240 mm — potenciometer 100 Kohm s stikalom — mikrofonska vtičnica — puše TIM 1 • 77/78 26 merilnik časa osvetlitve Božo Ropret čas osvetlitve se na začetku določi na os¬ novi preizkusne osvetlitve. Z opisanim merilnikom lahko nastavljamo čas osvetlitve ročno ali avtomatsko. Ročno lahko čas nastavljamo od približno 0,5 sek pa do 100 sek. Za avtomatsko nastavitev osvetlitve pa poskrbi foto upor, ki nam sam nastavi čas osvetlitve, pri tem pa upošteva količino svetlobe, ki prihaja na foto papir. DELOVANJE Mnogi med vami, dragi braloi, se gotovo ukvarjate s fotografiranjem in si fotogra¬ fije tudi sami izdelujete. Večina amaterjev določa čas ekspozicije (osvetlitve) kar s štetjem. Na žalost se na ta način ne da doseči enakomerne kvalitete. Zato se s ta¬ kim načinom dela porabi več materiala, s tem pa naraste tudi cena posamezne foto¬ grafije. Merilnik časa osvetlitve, ki je opisan v tem sestavku, predstavlja rešitev tega proble¬ ma. S pomočjo tega merilnika dosežemo, da bo žarnica v povečeval niku vključena točno določen čas. Ta čas je odvisen od mnogih faktorjev, kot so: uporabljeni foto papir, osvetljenost negativa, oddaljenost foto papirja od izvora svetlobe, velikost za¬ slonke in moč žarnice v povečevalniku. Da bi bil foto papir pravilno osvetljen, je po¬ trebno upoštevati vse te faktorje. Točen Na sliki 1 je narisana blok shema meril¬ nika časa ekspozicije, ki nam bo pomagala pri razlagi delovanja. Najprej si bomo ogledali delovanje meril¬ nika takrat, ko je preklopnik Pr1 v položaju »ročno«. Preden pritisnemo na tipko, se kondenzator C1 napolni na napetost 12 V. Ko pritisnemo tipko . T (start), pripeljemo napetost na ojačevalnik, in rele, ki ga kr¬ mili ojačevalnik, pritegne. Rele s svo¬ jimi kontakti opravi naslednje preklope: od¬ klopi kondenzator C1 od napajalne nape¬ tosti ter ga priključi na vhod ojačevalnika, poleg tega pa vključi še žarnico v pove¬ čevalniku. Kondenzator C1 se začne praz¬ niti prek upora R2, vhod ojačevalnika pa •na praznjenje praktično ne vpliva, saj ima emitorski sledilnik zelo veliko vhodno upor¬ nost. Hitrost praznjenja je torej odvisna le od velikosti upora R2, ki ga lahko ročno nastavljamo in s tem spreminjamo čas ekspozicije. Ko napetost pade na določeno vrednost (določa jo vezje ojačevalnika), re¬ si. 1. Blok shema merilnika le odklopi in merilnik je takoj ponovno pri¬ pravljen na novo osvetlitev. Poglejmo še, kaj se dogaja, če damo pre¬ klopnik v položaj »avtomatsko«. Kondenza¬ tor C2 se tokrat napolni le do vrednosti, ki jo določa drsnik potenciometra P1. S tem potenciometrom nastavljamo občutlji¬ vost: nastavimo ga takrat, ko delamo po¬ skusno fotografijo. Potem, ko pritisnemo na startno tipko, je ves mehanizem de¬ lovanja enak kot prej, le da se konden¬ zator ne prazni čez upor R2, ampak čez foto upor. Upornost foto upora LDR pa je odvisna od količine svetlobe, ki pada na os¬ vetljen foto papir. Čas osvetlitve bo torej obratno sorazmeren osvetljenosti, če bo te svetlobe več, bo čas ekspozicije krajši, ozi¬ roma obratno. Foto papir tako poskrbi za merjenje svetlobe in nam avtomatsko na¬ stavlja osvetlitev. NABAVA MATERIALA Verjetno vam bo nekaj težav povzročala nabava foto upora. Zato vam svetujem, da ga poiščete prek oglasov, kjer posamezni amaterji prodajajo material. Druga možnost Pa je, da ga poiščete v nekaterih starih te¬ levizorjih, kjer je rabil za avtomatsko re¬ gulacijo osvetljenosti ekrana. Mogoče vam ga bodo lahko odstopili tudi v kakem TV servisu, če pa greste s starši slučajno čez mejo, ga boste v Trstu gotovo našli. Ostali material, ki je uporabljen, je mogoče dobiti v naših trgovinah. SEZNAM ELEMENTOV R1 56 Q R2 6,8 kQ P1 1 k lin, potenciometer P2 100 k lin, potenciometer C1 1000 [iF, 15 V elektrolitski konden¬ zator T1, T2, T3 BC 107 Dl do D4 BA103, 1N914 Re V23154 —• D0412 — B110 SIEMENS ali ekvivalentni Iskrin proizvod (PR 15 ali PR 16) LDR foto upor LDR 3 ali podoben Pri preklopnik 2X2 položaja Pr2 stikalo Ti tipka Sl. 3. Vezje stabiliziranega usmernika Sl. 4. Druga verzija usmernika TIM 1 • 77/78 2 7 TIM 1 • 77/78 28 USMERNIK Za napajanje merilnika potrebujemo eno¬ smerno napetost 12 V. Predlagam vam dve varianti vezij za napajanje. Prva od teh je s transformatorjem, kateremu sledi pre¬ prost stabilizirani usmernik. Druga mož¬ nost, iki pa je slabša, uporablja za znižanje napetosti kondenzator. Pri tej moramo pa¬ ziti, da je vezje dobro izolirano in zaprto v primerno ohišje, ker lahko pri določenem položaju vtiča pride faza na maso, kar je lahko smrtno nevarno, če vezje mi dobro izolirano. KONSTRUKCIJA Celotno vezje moramo zapreti v primerno ohišje, ki je lahko tako kot na sliki 5. Na sprednji strani je gumb potenciometra s skalo, ki jo umerimo v sekundah in rabi za ročno nastavitev časa ekspozicije. Na tej stranici so še: startna tipka ter sti¬ kali Pr 1 in Pr 2. Prvo rabi za preklop roč¬ no—avtomatsko, drugo pa za stalno vklju¬ čitev žarnice v povečevalniku. Na vrhnji strani ohišja je gumb potenciometra za nastavitev občutljivosti pri avtomatski os- vetljivosti ter gumb stikala za vklop in iz¬ klop celotne naprave. Na zadnji strani je vtičnica za priključitev povečevalnika, pri¬ ključni kabel za omrežno napetost ter ka¬ bel, na katerega je priključen foto upor. Foto upor moramo zapreti v cevko dolžine 30 mm in premera 15 mm, tako da na foto upor pride svetloba lahko le z ene strani. S tem dosežemo, da na foto upor pada le svetloba, odbita od foto papirja. Cevko s fo¬ to uporom montiramo še na posebno sto¬ jalo, da jo lahko usmerimo proti foto pa¬ pirju na oddaljenosti od 10 do 15 cm. jamarstvo Tone Brancelj V šoli ste verjetno že veliko slišali o Kra¬ su. Kras je pokrajina, ki leži med Gorico in Trstom. Zanj so značilne oblike, kot so na primer žlebiči, škraplje, vrtače, uvale, jame... Te oblike so bile prvič opisane prav na tem delu naše domovine, zato se vsak kraj, ikjeir jih najdemo, imenuje kras. Predpogoj za nastanek kraških pojavov je apnenec, že bežen pogled na geološko kar¬ to Slovenije nam pokaže, da je ta prisoten skoraj po vsej Sloveniji, le na SV delu in na ozkem pasu ob morju ga ni. že v kameni dobi je človek uporabljal jame kot varno zavetje pred vremenom in div¬ jimi živalmi. V jamah je namreč skozi celo leto bolj ali manj stalna temperatura, vse¬ kakor pa višja, kot je temperatura okolice pozimi. Potem se ljudje dolgo časa niso zanimali za jame, ker so verjeli, da živijo v jamah čarovnice, škrati, hudobne vile. Verovali so, da so vhodi v jame ali brezna vhodi v pekel, ipd. Na te misli so jih verjetno navajale sove in netopirji, ki se res zadržu¬ jejo v jamskih vhodih, zvečer pa se odprav¬ ljajo na lov. Po ljudskem izročilu so sove in netopirji namreč spremljevalci čarovnic. Torej, kjer so te živali, je v bližini tudi čarovnica, s katero pa ni dobro češenj zo¬ bati. Prvi opis in načrt jame pri nas sega v 17. stoletje, ko je J. W. Valvasor v knjigi Slava vojvodine Krajnske leta 1689 objavil načrt Podpeške jame pri Dobrepolju. Od tedaj naprej so se ljudje začeli bolj zanimati za jame. Nekatere, ki so bile še posebej lepe, so celo uredili za turistični obisk. Sedaj pa poglejmo, kakšne so jame in kako jih delimo. Najprej jih razdelimo na dve skupini: — vodoravne jame, — navpične jame ali brezna. Vodoravne jame razdelimo še na: — suhe jame; to pomeni, da v jami ni tekoče vode lin — vodne jame — v njih so potoki, reke ali jezera. Brezna pa razdelimo v: — enostavna brezna in — stopnjasta brezna — to je sistem več brezno s pomočjo vrvne zavore brezen, ki se nizajo eno za drugim v globino. Obstajajo tudi 'kombinacije med brezni in jamami, pa tudi v breznih lahko naletimo na potočke, predvsem, če so to večja brezna. Jame (in brezna nastajajo na več načinov, vedno pa mora biti prisotna voda. Če zapi¬ šemo nastajanje jame s kemično formulo, se bo to glasilo takole: CaC0 3 + H 2 0 + C0 2 ' ;± Ca(HC0 3 ) 2 V vodi se raztopi ogljikov dioksid iz zra¬ ka, tako da nastane šibka ogljikova kislina, ki raztaplja apnenec, ki v čisti vodi ni to- Pen. Nastane kalcijev hidrogenkarbonat, ki je v vodi topen, zato ga voda odnaša. Ko Pride tako raztopljeni apnenec v področje, kjer je zvišana temperatura (to pa je na¬ vadno v jamskem prostoru), se topni hi¬ drogenkarbonat spremeni v kalcijev kar¬ bonat (kapniki) in v vodo ter ogljikov dio¬ ksid. Na ta način si tudi lahko razložimo, zakaj v visokogorskih jamah ni kapnikov. V njih je temperatura skozi vse leto okoli 0° C, to pa je sila neugodno za izhlape¬ vanje vode. Nasprotno pa je kapnikov do¬ volj po nižinskem krasu, ker je tam pov¬ prečna letna temperatura v jamah okoli 8° C. Toliko o jamah, zdaj pa poglejmo, kdo in kako raziskuje jame. To so seveda jamarji. Ti so organizirani v jamarske klube, ki so po vseh večjih slovenskih krajih, v Ljub¬ ljani sta celo dva. Klubi sprejemajo v svo¬ je vrste vse, ki jih veseli raziskovanje pod¬ zemlja. Za nepoučene ljudi je hoja po pod¬ zemlju lahko usodna, zato organizirajo klu¬ bi tečaje, na katerih se novi člani usposab¬ ljajo za delo v jamah. V klubih si lahko njihovi člani izposojajo tudi opremo, ki jo pri svojem delu potrebujejo. Preden se jamar napoti v jamo, se mora primerno pripraviti. Začnimo pri obleki, kajti v jami je lahko neprijetno mrzlo. Spodnjo obleko predstav¬ ljajo tople majice, puloverji in dolge spod¬ nje hlače, še najboljše so enodelne obleke iz trenirk, čez vse to pride nato enodelna obleka iz močnega blaga. Mnogokrat se je treba plaziti po tleh, po ilovici, blatu, ostrih skalah, kjer bi se navadna obleka takoj strgala. Na nogah so debele volnene noga¬ vice in močnejši čevlji (navadno so to de¬ lavski) ali pa škornji, če je v jami voda. Kapniki so navadno trši kot jamarjeva gla¬ va, zato iz znanih razlogov jamar posadi na glavo čelado, ki ga varuje pred buškami ali celo čem hujšim. Na roke si natakne rokavice, ki ga varujejo pred ostrimi ska¬ lami, za katere se mora prijemati. In že smo pri najpomembnejšem delu ja¬ marjeve opreme, to je pri luči. Jamar mora imeti s seboj obvezno dve svetilki: glavno in pomožno. Glavna svetilka je karbidka, ki je sestavljena iz dveh delov. V zgornjem je voda, ki teče po ventilu v spodnjo po¬ sodo, kjer je karbid. Med vodo