43LEPoSLoVJE
Tam najbolj v meni, 
na krhkem na skritem, 
tam je Tvoj dom. 
Včasih me tam dolgo čakaš.
ko se slečem sveta, 
pridem k Tebi. 
Dolgo si zreva v oči 
in žariva.
MARJETA LONGyKA
Tam najbolj v meni
Nekje na poti 
sem Te izgubila. 
Zapahnil si vrata  
in zdaj Te ni. 
Sva šla res kdaj 
skupaj v korak?
Če naj grem brez Tebe naprej,  
naj bo – 
brez luči 
med ostanki sveta. 
A še vedno je 
vsak moj dih Zate.
Nekje na poti
Zdrobilo me je  
v kataklizmi. 
Blodeče mrtve lune 
zdaj jemljejo mi 
sanje, dih in kri.
Pokliči me, zberi me 
s koncev sveta! 
V svojih dlaneh me oživi; 
naj spet zažarim 
Tvojo Luč! 
Zberi me
ko si me ustvaril človeka, 
si zlomil svojo mogočnost, 
da si mi podaril svobodo.
ko sem Te zavrgla in padla v prah, 
si prišel k meni kot brat, 
da bi me spet dvignil k svetlobi.
Dal si se streti in se razlamljaš, 
da me vzpostavljaš in hraniš, 
da rastem iz Tvoje krvi.
Eva
44    TRETJI DAN    2011    1/2
S Tvojim 
dotikom
Ti veš, Gospod, 
moje roke so hladne 
in moj objem kdaj boli.
Zato mi daj svojih rok! 
ko sklenem dlani, 
naj bo vmes prostor še Zate.
Sester in bratov 
naj se dotikam – 
da jih ne ranim – 
le s Tvojim dotikom.
Ne s svojo raskavo dlanjo – 
le s Tvojo svetlo, 
prebodeno.
Iti za Tabo, Jezus, 
okleščena vsega.
Za Tabo, ki nimaš,  
kamor bi glavo položil. 
Za Tabo ubogim.
Za Tabo, ki si ječal: 
Moj Bog, moj Bog … 
Za strtim in šibkim.
Zdaj, ko je težko, 
ko še želje ni več, 
ne utehe, ne vere …
Je res šele to  
prava pot za teboj?
In vendar sem rajši  
s Tabo v puščavi 
kot brez Tebe  
v vrtincu nesmisla.
Iti za Tabo
Včasih zadišiš 
kot jagned v zgodnji jeseni, 
včasih kot gozd 
mladih akacij.
kdaj si kot morski vetrc, 
kot vonj sonca na koži. 
kdaj spet kot vino, kot kruh, 
kot objem.
Včasih si kot toplina, 
kot dom – 
kadar sem tuja in sama. 
kako lep si in velik, 
o Bog!
kako lep si 
in velik
45LEPoSLoVJE
kako je bilo, Magdalena, 
ko te je našel Njegov pogled?
kot prej je klilo žito 
in grozdje zorelo, 
minevale setve in žetve, 
sobote in leta.
A vendar vse čisto drugače. 
Dom je dobila dobrota, 
ljubezen mesto  
v redu sveta; 
stvarstvo je vstalo 
iz bolečine nesmisla.
In bila je tam pot 
in veselja objem! 
In ti - spet svobodna, 
resnična, sprejeta …
Tako je bilo, Magdalena, 
ko si našla Njegov pogled. 
Moja sestra Magdalena!
 
Marija 
Magdalena
Pogreznem se v globino 
in obmirujem. 
Tam je moj svet.
Ples morske pene 
in igra bleščave  
teži, utruja in duši.
kjer sem doma, 
sta mir in tišina; 
zasidrana v tukaj in zdaj.
V 
znamenju 
sidra
Včasih 
pobožam 
kako drevo
Včasih pobožam kako drevo.
Najljubši so bori 
s krhkim slojnatim lubjem. 
Dišeči so, nežni in mehki.
Včasih objamem kako drevo.  
Ta krotka, čuteča bitja! 
V njihovem risu toplote 
rosijo na nas blagoslov.