ZORA ◦ 150 Dialektologija na Dnevih akademikinje Zinke Zorko Slovenski jezik je narečno med vsemi slovanskimi jeziki najbolj razčlenjen. Ruščino govori okoli sto mi- lijonov ljudi, a ima le okoli 25 narečij, ki se ne razliku- jejo tako izrazito kot pri nas sedem narečnih skupin. Rusi so ostali stalno naseljeni, medtem ko so se naši predniki selili iz različnih naselitvenih jeder, saj so pripadali več plemenom in v sebi nosili klice poseb- nega jezika. V naše kraje sta se naselila dva tokova: zahodni se je usmeril proti Koroški, Gorenjski in Pri- morski, drugi pa krenil ob Savi in Dravi navzgor, to je na Dolenjsko, Štajersko in Panonsko. Razlog selitev so bile največkrat vojne, ne vemo pa, zakaj so se slo- vanska plemena selila v to likšnem številu. Držala so se skupaj, se naselila in opredelila slovenski prostor. Plemena koroških Slovencev so bila zelo močna, kar sklepamo po tem, kako trdno so se oklepali svojega jezika. Kar govorim iz sebe, je moja materinščina. Sama go- vorim koroško narečje. Nikoli nisem niti poskušala govoriti štajersko, zato sva se z možem pogovarjala vsak v svojem narečju. Jezikov se učimo s pomočjo učbenikov, jih gradimo od glasoslovja, oblikoslovja, skladnje do besedja. Zlasti glasoslovje je težko po- snemati. Mož je, denimo, dejal svejt in moust, jaz pa po koroško sviet in muost. Otroka, ki sta odraščala tudi v Mariboru, sta sprejela mestno govorico, ki je blizu knjižnega jezika. Ne govorita ne štajersko in ne koroško. Včasih le skušam posnemati tukajšnji selni- ški govor in se tudi tako približati ljudem, a ti dobro vedo, da to ni moj jezik. Moja globinska materinščina je vzhodna podjunska koroščina, knjižnega jezika pa sem se naučila. Dobro je, da imamo Slovenci tako dobro razvit knjižni jezik, v katerem se lahko najde- mo vsi. Zinka Zorko, Zvon, 2016, 19/1, 32‒39. ZORA 150 Dialektologija na Dnevih akademikinje Zinke Zorko Uredil Marko Jesenšek Univerzitetna založba Univerze v Mariboru Maribor 2023 ZORA 150 Mednarodna knjižna zbirka ZORA International Book Series ZORA Urednik zbirke / Editor Marko Jesenšek Mednarodni svetovalni odbor Editorial Advisory Board Jožica Čeh Steger (Maribor) Marc L. Greenberg (Lawrence, Kansas) István Lukács (Budapest) Alenka Jensterle Doležal (Praha) Bernard Rajh (Maribor) Emil Tokarz (Katowice) ZORA 150 Naslov/ Title Dialektologija na Dnevih akademikinje Zinke Zorko Dialectology at the Days of Academician Zinka Zorko Uredil / Edited by Marko Jesenšek Recenzentki/ Reviewers Prof. dr. Nada Šabec Prof. dr. Melita Zemljak Jontes Jezikovni pregled / Language Editor Marko Jesenšek Slika na naslovnici / Photo on Cover Janez Repnik, Molitev, olje na platno, 70 × 50 cm, 2022 (izrez) Oblikovanje in prelom / Design and typesetting Katarina Visočnik Založnik / Published by Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, Slomškov trg 15, 2000 Maribor, Slovenija https://press.um.si zalozba@um.si Izdajatelj / Issued by Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija http:/ www.ff.um.si/zalozba‑in‑knjigarna/zora/ ff@um.si Vrsta publikacije / Pulication type E‑knjiga Dostopno na / Available at https://press.um.si/index.php/ump/catalog/book/750 Izdano / Published Maribor, februar 2023 © Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba University of Maribor, University Press Besedilo / Text © avtorji v Jesenšek (ur.), 2023 To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. / This work is licensed under the Creative Commons Attribution 4.0 International License. Uporabnikom je dovoljeno nekomercialno in komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava avtorskega dela pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. / This license allows reusers to distribute, remix, adapt, and build upon the material in any medium or format, so long as attribution is given to the creator. The license allows for commercial use. Vsa gradiva tretjih oseb v tej knjigi so objavljena pod licenco Creative Commons, razen če to ni navedeno drugače. Če želite ponovno uporabiti gradivo tretjih oseb, ki ni zajeto v licenci Creative Commons, boste morali pridobiti dovoljenje neposredno od imetnika avtorskih pravic. / Any third-party material in this book is published under the book’s Creative Commons licence unless indicated otherwise in the credit line to the material. If you would like to reuse any third-party material not covered by the book’s Creative Commons licence, you will need to obtain permission directly from the copyright holder. https:/ creativecommons.org/licenses/by/4.0/ CIP ‑ Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 811.163.6'28:929Zorko Z.(082)(0.034.2) DIALEKTOLOGIJA na Dnevih akademikinje Zinke Zorko [Elektronski vir] / uredil Marko Jesenšek. – E‑zbornik. – Maribor : Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2023. – (Mednarodna knjižna zbirka Zora = International book series Zora ; 150) Način dostopa (URL): https://press.um.si/index.php/ump/catalog/book/750 ISBN 978‑961‑286‑694‑5 doi: 10.18690/um.ff.3.2023 COBISS.SI‑ID 139750659 ISBN 978‑961‑286‑694‑5 (pdf) 978‑961‑286‑695‑2 (mehka vezava) DOI https:/ doi.org/10.18690/um.ff.3.2023 Cena/ Price Brezplačni izvod Odgovorna oseba založnika/ For publisher prof. dr. Zdravko Kačič, rektor Univerze v Mariboru Citiranje / Attribution Marko Jesenšek (ur.), 2023: Dialektologija na Dnevih akademikinje Zinke Zorko. Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. doi: https:/ doi.org/10.18690/um.ff.3.2023 Vsebina Marko Jesenšek 7 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij Jožica škofic 39 Dialektološke poti Zinke Zorko – kraji, metode, spoznanja anJa Benko 53 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja s frazeološkim razdelkom Mihaela koletnik 120 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih živalskih frazemih nataliJa Ulčnik 151 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora (na primeru gradiva Zinke Zorko) irena straMlJič Breznik 181 Glagoli v govoru Malečnika alenka Valh lopert 203 Aktualni germanizmi v govoru Ruš nina zVer 223 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja 5 oto Vogrin 247 Likovna podoba v narečju BarBara VolMaJer 261 Mladi in narečje 269 Povzetek 272 Abstract 275 Zora 1998–2023 6 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij Marko Jesenšek Slovenska akademija znanosti in umetnosti, II. razred za filološke in literarne vede, Novi trg 3, SI 1000 Ljubljana; Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, marko@jesensek.si DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.3.2023.1 ISBN 978-961-286-694-5 Akademikinja Zinka Zorko je svoje življenje posvetila znanstvenemu, raziskovalnemu in pedagoškemu delu. Študentom je posredovala znanje z izrazito osebno noto, ki jo je uveljavila za najbolj priljubljeno predavateljico na mariborski slovenistiki. Raziskovala je koroške, štajerske in prekmurske govore, njeno znanstveno delo pa je spodbudilo nastanek mariborske dialektološke šole. V članku je predstavljena njena »jezikovna opo‑ roka«, ki zavezuje in zahteva odgovorno nadaljevanje dela na področju dialektologije. Ključne besede: Zinka Zorko, dialektologija, slovenski jezik, slovenska narečja Academician Zinka Zorko has dedicated her life to science, research, and teaching. She imparted her knowledge to her students with a distinctly personal touch, which made her the most popular professor at the Department of Slavic Languages and Literatures at the University of Maribor. She researched the Carinthian, Styrian and Prekmurje dialects and founded the Maribor School of Dialectology. This article presents her “linguistic testament” that requires us to continue her work in the field of dialectology responsibly. Key words: Zinka Zorko, dialectology, Slovene language, Slovene dialects Uvod1 Zinka (Terezija) Zorko, rojena Lep, se je rodila 24. februarja leta 1936 na Spodnji Kapli na Kozjaku, na meji med Slovenijo in Avstrijo, kot peta od enajstih otrok. Maturirala je na II. gimnaziji v Mariboru leta 1956, 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6‑0156 (Slovensko jeziko‑ slovje, književnost in poučevanje slovenščine ‒ vodja programa prof. dr. Marko Jesen‑ šek), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 7 Marko Jesenšek diplomirala pa je leta 1961 iz slovenščine in ruščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Za diplomsko delo Govor Kaple na Kozjaku je prejela Prešernovo nagrado za študente. Na ljubljanski univerzi je leta 1977 zago‑ varjala magistrsko nalogo Koroški govori na severnem Pohorju zahodno od Ruš do Vuzenice pri akademiku Tinetu Logarju, leta 1986 pa je pod njegovim mentorstvom zaključila še doktorski študij z disertacijo Koroški govori Dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu in pridobila naslov doktorice jezikoslovnih znanosti. Od 1961 do 1971 je poučeval slovenščino in ruščino na Ravnah na Ko‑ roškem, leta 1971 pa se je zaposlila kot asistentka za slovenski jezik na Univerzi v Mariboru. Na Pedagoški akademiji je kot višja predavateljica predavala na Oddelku za slovanske jezike in književnosti ter na Oddelku za razredni pouk. Na Pedagoški fakulteti je bila leta 1986 izvoljena v naziv docentke, leta 1991 v naziv izredne profesorice, leta 1996 pa je postala red‑ na profesorica za zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo. Od leta 1981 je ciklično predavala slovenski jezik na Visoki pedagoški šoli Daniela Berzsenyija v Sombotelu (Szombathely) na Madžarskem, kot gostujoča pro‑ fesorica tudi na Inštitutu za slavistiko Univerze Karla in Franca v Gradcu (Avstrija). Med letoma 1986 in 1996 je predavala slovensko dialektologijo tudi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2003 se je upokojila, nato pa je kot zaslužna profesorica mariborske univerze do leta 2013 pogod‑ beno predavala na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru predmet Slovenske narečne skupine. Bila je predstojnica Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Pedagoški fakulteti v Mariboru, med letoma 1995 in 1999 prodekanka za znanstvenoraziskovalno delo Pedagoške fakultete, od leta 1999 do 2003 pa prorektorica za knjižnični sistem in habilitacije na Univerzi v Mari‑ boru. Zinka Zorko je bila predsednica stanovskega Slavističnega društva Maribor (1994‒1998). Aktivno je bila vključena v slovensko jezikovno politiko in načrtovanje kot članica Sveta za visoko šolstvo, predsednica Komisije za volitve pri Svetu za visoko šolstvo, predsednica Strokovnega sveta pri Uradu Republike Slovenije za slovenski jezik, članica Komisije za jezikovno načrtovanje in jezikovno politiko pri Državnem zboru Repu‑ blike Slovenije itd. Na Univerzi v Mariboru je sodelovala pri preraščanju Pedagoške akademije v Pedagoško fakulteto kot članica republiške komisije za ocenjevanje kvalitete študijskih programov, veliko zaslug pa ima tudi za ustanovitev Filozofske fakultete – nenehno je poudarjala, da prihaja s Filozofsko fakulteto v Maribor skozi glavna vrata humanistični duh, ki ga univerza nujno potrebuje. 8 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij Leta 2003 je bila sprejeta v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Za svoje pedagoško, znanstveno in raziskovalno delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugim srebrno (1990) in zlato plaketo (1999) Univerze v Mariboru, nagrado Ministrstva za šolstvo, znanost in šport za življenjsko delo na področju visokega šolstva (1997), svečano listino Uni‑ verze v Mariboru (2003) in Zoisovo nagrado za življenjsko delo2 (2013), tj. najvišjo nagrado Republike Slovenije na področju znanosti in raziskovanja. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor ji je leta 2016 podelil medaljo za zasluge za izjemen prispevek k slovenski dialektologiji in utrjevanje med‑ narodnega ugleda slovenske znanosti na področju slavistike. V predlogu za nagrado sem med drugim poudaril njene zasluge za razvoj slovenske dialektologije in na kratko predstavil njene tri znanstvene monografije: Znanstvenoraziskovalno delo Zinke Zorko je bilo usmerjeno v slovensko dialektologijo, predvsem v raziskovanje »belih lis« na dialektološkem zemljevidu Slovenije – postala je najboljša poznavalka in raziskovalka koroških, štajerskih in panonskih narečij ter govorov. V monografiji Narečna podoba Dravske doline (1995) je predstavila izsledke obsežnih dialektoloških raziskav koroškega vokalizma, konzonantizma in morfologije 2 Na slavnostni podelitvi Zoisovih nagrad in priznanj v mariborski Unionski dvorani se je v imenu nagrajencev takole zahvalila: »Izrekam veliko hvaležnost v svojem imenu in imenu vseh nas, ki smo tu, v Mariboru, ta pomembna priznanja prijeli za svoje predano delo na znanstvenem področju. Vsi si seveda želimo, da bi znanost zmogla biti tudi vnaprej v službi odkrivanja resnice in pravice, lepega in dobrega, da bi nam torej na vseh ravneh pomagala živeti! Znanost napreduje s hitrimi koraki, količina informacij se množi iz dneva v dan. To v nas prebuja sposobnost za čudenje, za resnično radost v iskanju in odkrivanju novega. Ljudje smo spoznavno zavezani znanosti in umetnosti. Vsak pravi znanstvenik je na nek način umetnik Življenja in vsak pravi umetnik je znanstvenik duše, srca in duha. Znanost se danes nahaja pred večjo moralno odgovor‑ nostjo kot kdaj koli prej; neverjetno veliko zmore in resnično vprašanje je, če vse to tudi sme! Vse znanosti, naravoslovne še zlasti, govorijo neki univerzalni jezik sveta, a vendar vsak znanstvenik kot posameznik in kot oseba nosi v sebi neko njemu lastno govorico prostora, iz katerega izhaja; to je prostor njegove ožje domovine, prostorje njegovega srca in jezika, mesto njegovih sanj in zjedrenega spomina na prednike. Kot slavistki mi zdajle ob tem svečanem trenutku misel beži v našo tisočletno usojenost maternega jezika ‒ od Brižinskih spomenikov do danes. Majhni smo in smo obstali med velikimi. Od malih in od velikih se razlikujemo zopet zaradi našega jezika. Zato bodimo ponosni na svojo materinščino, na svoj slovenski jezik. Branimo njegovo dostojanstvo in suverenost tako, da pri nas slovensko govorimo in pišemo na vseh ravneh obstajanja, in radostno sanjajmo tudi svoje narečje. In bodimo v vsem pošteni, odkriti, sočutni in solidarni. Bodimo torej hvaležni in veselo vznemirjeni raziskovalci Življenja. Na naš slovenski in univerzalni način. Delajmo dobro, varujmo se hudega in radi se imejmo! Hvala lepa!« 9 Marko Jesenšek na severnem Pohorju od Ruš do Vuzenice in v Dravskem obmejnem hribovju od Oj‑ strice nad Dravogradom do Duha na Ostrem vrhu. Z natančno monografsko obdelavo vseh raziskanih govorov na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in leksikalni ravnini je dokazala, da sega temeljni vzhodnokoroški podjunski samoglasniški sestav, ki se ohranja v severnopohorsko‑remšniškem narečju, na vzhodu v Dravsko dolino do Fale in Ruš. Monografijo odlikujejo natančni znanstveni zapisi govorov v Dravski dolini, nova dialektološka spoznanja prostora, v katerem se stikata koroška in štajerska na‑ rečna skupina, ter poglobljena analiza in sinteza zbranega gradiva (Jesenšek, Koletnik 2009: 9‒10). Svojo drugo monografijo, Haloško narečje in druge dialektološke študije (1998), je posvetila haloškemu narečju in drugim narečnim prvinam v knjižnem jeziku 19. in 20. stoletja. Šlo je za prvo celostno predstavitev haloškega narečja v zgodovini slovenske dialektologije. Primerjava posameznih ravnin narečnega jezikovnega sestava v stiku s slovensko knjižno normo ali s tujimi jeziki je pomenila novost pri raziskovanju slo‑ venskega narečnega prostora v stiku z nemščino, madžarščino in hrvaško kajkavščino. Zinka Zorko je na podlagi raziskav glasoslovja, oblikoslovja in skladnje vzhodnih, srednjih in zahodnih haloških govorov potrdila Logar‑Riglerjevo uvrstitev haloškega narečja v panonsko narečno skupino (Orožen 1998). V monografiji je predstavila tudi vzhodne in zahodne prleške govore Radomerščaka, Gomile pri Kogu in Biša ter mednarečna prepletanja v govoru vasi Žetinci / Sicheldorf v avstrijskem Radgonskem kotu. Temu je dodala še raziskave narečnih prvin v vzhodnoštajerskem pokrajinskem (knjižnem) jeziku knjižnem jeziku 19. stoletja v besedilih Leopolda Volkmerja in Petra Dajnka, prekmurski različici knjižne slovenščine v 20. stoletju pri Francu Ivanocyju in dialektizmih v delih Prežihovega Voranca. Monografija je v slovensko dialektologijo uvedla primerjavo posameznih ravnin narečnega jezikovnega sestava v stiku s slovensko knjižno normo ali s tujimi jeziki, tako da se je raziskovalna metodologija primerjalnega jezikoslovja v dialektologiji uveljavila na področju glasoslovja, oblikoslovja in besedja. (Orožen 1998) Natančni analizi posameznih govorov v koroški, štajerski in panonski narečni skupini na vseh jezikovnih ravninah je posvečena tudi njena tretja znanstvena monografija Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih (2009), ki je vrhunski prispevek v teoretično zakladnico analiz slovenskih narečij. Gre za 387 strani obsežno in doslej najbolj poglobljeno razpravljanje o razširjenosti posameznih narečij in narečnih prepletanj ter o nastajanju mednarečij oz. vmesnih govorov zaradi geografskih in socialnih vzrokov (Jesenšek 2009: platnice). Z raziskavo mislinjskega govora je dokazala, da ta spada k južnopohorskemu štajerskemu narečju in ne h koro‑ škemu mežiškemu, kot je to označeno na karti slovenskih narečij, z raziskavo govora Strojne na Koroškem pa je potrdila pravilnost Logar‑Riglerjeve uvrstitve tega govora v koroško podjunsko narečje; dokazala je, da je glasoslovna podoba strojnskega govora enaka kot v podjunskem narečju na avstrijski strani, le da so se pod vplivom štajerske narečne skupine izgubila tonemska nasprotja. Upoštevajoč medjezikovne vplive v slovenskih obmejnih narečjih je prva odkrila in razložila močnejše slovenske vplive na obmejne nemške štajerske govore, tovrstna raziskovanja pa je usmerila še ne na obmejna slovensko‑hrvaški prostor (Bizeljsko, Rogatec, Hum na Sutli), za katerega ugotavlja štajersko‑panonsko zahodnohaloško‑hrvaško kajkavska narečna prepleta‑ nja, ter slovensko‑madžarski prostor (Porabje). Njene več kot dvajsetletne obsežne, sistematične in poglobljene terenske raziskave arhaičnega prekmurskega goričkega 10 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij podnarečja v Porabju na Madžarskem, ki je bilo v preteklosti premalo raziskano, zapostavljeno in izpostavljeno močni madžarizaciji, kažejo, da je slovensko narečje danes ohranjeno v sedmih vaseh med slovensko državno mejo in Monoštrom; osvet‑ ljuje zgodovinske, politične, kulturne, jezikovne in literarne razmere v slovenskem Porabju od naselitve do danes, še posebej pa se posveča izvirnem soočanju knjižne norme in narečja v prvem porabskem narečnem romanu Garaboncijaš – Črnošolec avtorja Franceka Mukiča. Razširjevalka ugleda slovenske dialektologije v javnosti Zinka Zorko se je zavedala, da mora kot dialektologinja dobro poznati tudi normo in predpis slovenskega knjižnega jezika ter slovensko jezi‑ kovno politiko in načrtovanje, kljub temu pa je bila dialektologija njena prva ter največja raziskovalna ljubezen. Po njej je prepoznavna, zato bodo nadaljnje dialektološke raziskave slovenskih narečij morale upoštevati spoznanja, ki so predstavljena v njeni osebni bibliografiji, ki obsega 643 enot.3 Najpomembnejše so tri znanstvene monografije Narečna podoba Dravske doline (1995), Haloško narečje in druge dialektološke študije (1998) in Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih (2009). Med njenimi dialektološkimi deli vsebinsko in številčno izstopa še 42 samostojnih znanstvenih sestavkov ali poglavij v mono‑ grafskih publikacijah, 34 izvirnih znanstvenih člankov, 52 objavljenih znanstvenih prispevkov na domačih in mednarodnih konferencah in 9 objavljenih vabljenih predavanj na znanstvenih konferencah. Objavljala je v uglednih domačih in medna rodnih znanstvenih revijah, npr. Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Slavia Centralis, Jezikoslovni zapiski, Časopis za zgodovino in narodopisje, Studia Historica Slovenica, Muratáj, Studia Slavica Savariensia, Intralinea online translation journal Wiener slawisti-scher Almanach, v Razpravah SAZU in številnih domačih in mednarodnih zbornikih ter znanstvenih monografijah. O slovenskih narečjih je preda‑ vala po en semester na univerzah v Trstu, Celovcu in v Gradcu, večkrat pa v Sombotelu in Budimpešti na Madžarskem, na Poljskem v Katowicah in Łodzu, na Dunaju, v Passauu, v Helsinkih, v Bologni, v Zagrebu, v Zadru, na Ohridu, v Skopju in v Sarajevu. Organizirala je več znanstvenih sestankov, med njimi 1. mednarodni dialektološki simpozij v Mariboru 3 COBISS Kooperativni online bibliografski sistem in servis COBISS, dr. Terezija Zorko (04822), osebna bibliografija za obdobje 1936‑‑2023. Dostopno na https:/ bib.cobiss. net/bibliographies/si/webBiblio/bib201_20230121_113127_04822.html (pridobljeno 21. 1. 2023). 11 Marko Jesenšek (1996), 2. mednarodni dialektološki simpozij v Mariboru (1999), 3. mednarodni dialektološki simpozij v Mariboru (2002). Bila je članica 14 ured‑ niških odborov revij, zbornikov in monografij. Napisala je 42 spremnih besed, predgovorov, uvodnikov in dodatnih besedil k izdanim knjigam, 18 recenzij znanstvenih del, lektorirala pa je veliko strokovnih besedil in revij. Ves čas se je borila proti nestrokovnemu ali površno opravljanemu pedagoškemu ter znanstvenemu delu. V njenem času v univerzitetnem okolju ni bilo prostora za ljudi, ki veliko govorijo in ničesar ne naredijo, ki svoje nesposobnosti prikrivajo z nastopaštvom, ki ne raziskujejo in ne objavljajo. V univerzitet nem okolju, to je nenehno poudarjala, ni prostora za politikanstvo, znanstveno‑raziskovalno podpovprečnost in slabo oprav‑ ljanje pedagoškega dela. S takim odnosom do dela, do sebe in do okolja, v katerem je delala, je bila prepoznavna na fakulteti in univerzi. Bogato znanje in modrost izkušene učiteljice sta odlikovali tudi njeno pedagoško delo. Mnogim generacijam slavistov je znala s svojim predava‑ teljskim darom in žarom vliti ljubezen do slovenščine, ki ji je, kot je nekoč sama zapisala, darovala svoje življenje. Več kot tri desetletja je študentom posredovala temeljna vedenja iz slovenskega knjižnega jezika, zgodovine slovenskega glasoslovja in oblikoslovja ter slovenske dialektologije. Študen‑ te je znala pritegniti z živahnimi in zanimivimi predavanji, dopolnjenimi z zvočnimi zapisi slovenskih govorov, zadnja leta tudi z dialektološkimi filmi, ki so pomembna novost na področju dialektologije, ter delom na terenu, s čimer je dialektologijo prenesla iz »suhoparnih akademskih okvirov« med študente (Jesenšek Koletnik 2017). Posebno odmevne so bile strokovne ekskurzije, ki jih je organizirala za študente, npr. Strokovna ekskurzija v Potrno na avstrijsko Štajersko in v Monošter na Madžarsko (2000), Ekskurzija na Koroško (Djekše – Celovec – Gosposvetsko polje – Wolfsberg) (2001), Strokovna ekskurzija na Skomarje (2003) itd. Njihova predhodnika sta bila raziskovalna tabora Porabje 1 (1995) in Porabje 2 (1996), na katerih je s študenti in učitelji prvo leto raziskovala porabska govora v Slovenski vesi in Sakalovcih ter zapisovala tamkajšnjo zemljepisno lastnoimenskost, naslednje leto pa so zbirali besedje v porabskem naselju Verica‑Ritkarovci in se seznanili z njihovim narečjem. Pozornost in občudovanje vzbuja tudi njeno mentorsko delo na mariborski slovenistiki ‒ pod njenim strokovnim in pedagoškim vodstvom je napisalo diplomske naloge 138 študentov, bila pa je tudi mentorica pri 7 znanstvenih magistrskih delih in 5 doktorskih disertacijah. Študentom je vedno dajala vse svoje bogato znanje. Učila jih je vsega, kar je znala, pri tem pa je dodajala še humanistični kanček več: spoznanje in zavedanje, da znanje brez duha in smisla ni nič – misel, način 12 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij dela, obnašanja in raziskovanja, ki tako odločilno loči ene znanstvenike od drugih, ene raziskovalce od drugih, izbrance od povprečnežev. Ves čas si je prizadevala, da je dialektologija postajala znana in priljublje‑ na tudi izven ozko znanstvenih krogov, tako da jo je predstavljala v medijih (zelo odmevne so bile njene tedenske oddaje o slovenskih narečjih na Radiu Maribor med letoma 1991 in 1992) in razširjala med veliko ljudi (več kot 60 strokovnih člankov in številni intervjuji o narečjih in narečni podobi slovenskega jezika). Z zavzetostjo do slovenskega jezika in z ustvarjalnim ter izvirnim pristopom do slovenskih narečij je veliko prispevala k uza‑ veščanju dialektološke stroke. Dialektologijo je popularizirala v številnih občinskih zbornikih, npr. Zbornik Občine Videm, Zbornik Občine Miklavž na Dravskem polju, Zbornik Občine Mislinja, Zbornik Občine Slovenska Bistrica, Zbornik Občine Markovci pri Ptuju, Zbornik Občine Selnica ob Dravi, Limbuška govorica, Zbornik Občine Podvelka itd. Jezikovne drob‑ tinice, ki jih je več let pisala za domače Selniške novice (glasilo občine Selnica ob Dravi), so mali narečni biseri, nastavki za narečne slovarčke stavbarskega izrazja v koroškem in štajerskem narečju, za razumevanje prevzetih besed in tujk v narečju in kar je za njene Selničane bilo najbolj zanimivo, predstavila, popisala in razložila je severni štajerski govor v Občini Selnica ob Dravi. V glasbenih krogih je bila znana kot predsednica komisije za jezik na mariborskem festivalu Slovenska narečna popevka, kjer je sodelovala več kot 30 let . Na strokovnih seminarjih za učitelje v zamejstvu na dvojezičnih šolah je imela vsako leto predavanja za učitelje iz Porabja (1972‒2012), večkrat pa tudi za učitelje iz avstrijske Koroške in iz Italije. Dvorane širom po Sloveniji so polnila njene predstavitve sloven‑ skih narečij, na katerih je predvajala tudi zvočne posnetke in videofilme, v katerih so nastopali naravni govorci. S filmskim snemalcem Dušanom Ivanišinom je posnela številne videokasete z narečnimi govorci v koroški, štajerski in panonski narečni skupini. V koroški narečni skupini v krajih Mlake (Laaken) nad Pernicami v Avstriji, Radvanje (Rothwein) v Avstriji, Kapla (žage, mlini, stavbarstvo) in Strojna. V štajerski narečni skupini v krajih Veliki Boč (Großwalz) v Avstriji, Kopivnik, Tinje, Ponikva in Orešje na Bizeljskem. V panonski narečni skupini v krajih Brezovci v Prekmurju, Nuskova, Rogašovci, Cankova, Bakovci, Šafarsko, Vodranci. Sodelovala je s TV Slovenija v filmu Kratka zgodovina slovenskega jezika in v doku‑ mentarnem filmu Toporišič: samotni hodec skozi neprijazni čas. Od leta 1993 do 1999 je sodelovala pri pregledu in zagovoru raziskovalnih nalog iz slovenskega jezika pri gibanju Mladi raziskovalci za napredek Maribora (Jesenšek 2020: 20). 13 Marko Jesenšek Raziskovanje Dravske, Mežiške in Mislinjske doline ‒ koroška in štajerska narečja Zinka Zorko je naša največja poznavalka koroških, štajerskih in panonskih narečij. Nadaljevala je Ramovševo, Riglerjevo in Logarjevo delo, utrdila slovensko dialektologijo kot moderno jezikoslovno vedo in jo uveljavila v mednarodnem prostoru. Na Slovenskem je bila prva, ki je začela natančneje raziskovati t. i. mednarečja, prehodne in vmesne govore v severovzhodni Sloveniji (Jesenšek 2022: 19‒20) in nato še v stičnem slovensko‑madžarsko‑ ‑nemškem jezikovnem prostoru (Jesenšek 2022: 15‒16). Gre za raziskave, ki so jo postavile v središče sodobne dialektološke znanosti ‒ z njimi je odprla vprašanje jezikovne ter nacionalne zavesti, tako da je pri tem raz‑ lagala vodilno vlogo slovenskih narečij in knjižnega jezika. Rodila se je v koroško podjunsko narečje na Kozjaku. Njena materinščina je bil kapelski govor, v katerem se je ves čas sporazumevala v domačem okolju: »Mi govorimo narečje, kakršnega smo se naučili od svojih staršev in kakor so govorili v našem okolju. […] Do narečja sem imela vedno čustven odnos, to je bila moja materinščina.« (Zorko 2016). Na jezikovne korenine je bila vedno ponosna in svojega maternega jezika se nikoli ni sramovala. Z Raven na Koroškem se je z družino za krajši čas preselila v Maribor, nato pa se je ustalila v Selnici ob Dravi, ki je štajersko govoreče naselje. Od otroštva je živela na jezikovni meji koroške in štajerske narečne skupine, medjezikovni vplivi teh govorov pa so jo spremljali v zasebnem, poklicnem in raziskovalnem življenju. V nižji gimnaziji, ki jo je obiskovala v Rušah, se je prvič zavedla, da nekateri sošolci govorijo ‘ svejt’ in ‘ moust’, drugi pa ‘ sviet’, ‘ muost’ (Jesenšek 2020: 13). Takrat še ni vedela veliko o narečni raznolikosti Dravske doline, vendar pa je nekaj let kasneje v diplomski nalogi že zapisala govor rojstne Kaple in ugotovila, da je v gimnazijskih razlikovanjih pri narečni izgovarjavi dvoglasnikov šlo za štajerski in koroški odraz jata, dolgega etimološkega e in dolgega etimološkega o. Narečna meja je bila v stičnem koroško‑štajerskem govornem območju v Dravski dolini pred Mariborom težko določljiva. Ramovš je govor Kaple uvrstil v štajersko narečno skupino, Zinka Zorko pa je dokazala, da je to zadnji govor koroške narečne skupine v stiku s štajerskimi govori. Ugo‑ tovila je, da je meja na Kozjaku. Remšniški govor in govor Kaple sta še podjunska koroščina, govora vasi Sveti Duh na Ostrem vrhu v dolini pa naselja Selnica ob Dravi pa sta že štajerska ‒ od potoka Črmenica proti vzhodu se govori štajersko, proti zahodu pa koroško (Zorko 2009: 73, 81). Jezikovne razlike v govoru teh mejnih govorov je utemeljila zgodovinsko 14 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij s pomočjo naselitvenih razlogov. Štajerska plemena so se naseljevala po levi strani Drave navzgor do potoka Črmenice, na desni pa do pragozda na Smolniku nad Rušami, koroška pa so se na Pohorju ustavila na Čin‑ žatu, na Kozjaku pa pred Črmenico. Gre za potok, ki bi ga danes lahko imenovali Rdeči potok, saj je ‘ črmljen’ ali ‘ črljen’ star v pomenu ‘ rdeč’ (Jesenšek 2022: 17). V 16. stoletju so izraz poznali slovenski protestantski pisci Trubar, Dalmatin in Megiser, v 18. stoletju tudi koroški slovničar in slovaropisec Gutsman (‘ zhermenjak’). Bezlaj (1976: 89) razlaga, da je pridevnik etimološko izpeljan iz * čьrmь (deloma vplivano po ‘ črn’) v po‑ menu ‘ črv’, »ker so iz določenih črvov pridobivali rdeče barvilo«. Zemlja ob potoku Črmenica je še danes rdeča, verjetno je bila v preteklosti polna železa (prim. Jesenšek 2020: 37). V dialektološki analizah koroških govorov od Dravograda do Kaple na Kozjaku je določila natančno mejo med koroškimi in štajerskimi govori v Dravski dolini. Raziskala je tudi koroške govore v obmejnem slovensko‑ ‑avstrijskem prostoru. Na Koroškem so jo zanimali govori do Pliberka (Bleiburg). Natančneje je raziskala govor vasi Strojna, ki meji na pliberško podjunsko narečje, naprej proti zahodu pa sama ni raziskovala, saj so tista področja dobro pokrivali raziskovalci dialektologi s celovške univerze. Na avstrijski strani je opravila veliko terenskih raziskav vzhodno od Dravogra‑ da na kozjaški jezikovni in državni meji. Zapisala je govor Pernic (naselje ob avstrijski meji med Gortino, Kozjim vrhom in Bistriškim jarkom) in bližnjih krajev Mlake in Sv. Jernej (Dravsko obmejno hribovje nad Muto med Dravsko dolino in državno mejo), ki se nahajata na slovenski (Mlake, Sv. Jernej nad Muto; ena tretjina) in avstrijski (Mlake/Laaken, Sv. Andrej/ Sankt Bartima; dve tretjini) strani, Radvanje (Rothwein) in Arvež (Arnfels). Zahodne koroške govore naselj Mlake (Laaken) in Radvanje (Rothwein) ob južni meji Avstrije je uvrstila v koroško podjunsko narečje, govora Arveža (Arnfels) in Gradišča (Schloßberg) v koroško severnopohorsko‑remšniško narečje, govora Lučan (Leutschach) in Velikega Boča (Großwalz) pa v se‑ vernoštajerski kozjaški govor (Zorko 2009: 212). V Radvanju (Rothwein) je spoznala, da imajo ljudje na avstrijski strani Kozjaka velik občutek za slovenščino, za slovensko podjunsko narečje, v katerem je Zinka Zorko odkrila več značilnosti, ki do takrat niso bile znane. Tudi na Kozjaku v okolici svoje rojstne vasi je odkrila zanimive prehodne in vmesne govore ter mednarečja v slovensko‑nemškem stičnem prostoru ‒ natančno je raziskala geografski prostor ob reki Dravi od Ožbalta, Selnice ob Dravi do Maribo‑ ra, na Kozjaku od Kaple, Duha na Ostrem vrhu, Velikega Boča do doline reke Pesnice in Svečinskega potoka, kjer se v Zgornji Kungoti, Svečini in 15 Marko Jesenšek na Plaču nad Mariborom stikajo kozjaški in slovenskogoriški govori; na avstrijski strani pa od (Gornjega) Oseka (Oberhaag ‒ nemško poimenovanje po naselju Hrast (Krast), ki je prevod slovenske besede ‘ hrast’), Arveža (Arnfels), ki je na severni meji slovenske poselitve (ohranjena so še /ger‑ manizirana/ slovenska ledinska in krajevna imena), Lučan (Leutschach), Velikega Boča (Großwalz), Gradišča (Schloßberg) do Gomilice (Gamlitz). Gre za »izredno zanimiv in zapleten jezikovni razvoj ob stičišču koroške in štajerske narečne skupine« (Zorko 1995: 182). Tabela 1: Raziskovalne točke Zinke Zorko na levi strani Dravske doline Koroško narečje Štajersko narečje Podjunsko Severnopohorsko‑ Severnoštajerski Slovenjegoriško narečje remšniško narečje kozjaški govor narečje Arvež Lučane (Arnfels) (Leutschach) Radvanje Gradišče (Schloßberg) Gomilica (Rothwein) Remšnik (Remschnigg) (Gamlitz) Sv. Jernej/Sankt Bartima Gornji Oseg Veliki Boč Mlake/Laaken (Oberhaag) (Großwalz) Sv. Jernej nad Muto Remšnik, Duh na Ostrem Zgornja Kungota, Mlake Kapla vrhu Plač, Svečina Podvelka Selnica Kamnica pri Muta Ožbalt ob Dravi Mariboru V tem prostoru se neglede na državno mejo stikajo vzhodnokoroški podjun‑ ski in severnoštajerski kozjaški govori. Vzhodnokoroško narečje govorijo v Ožbaltu in na Kapli v Sloveniji ter v Gradišču (Schloßberg) in na Rem‑ šniku (Remschnigg) v Avstriji, severnoštajersko pa ob Dravi med Selnico ob Dravi in Kamnico pri Mariboru, na slovenskem Kozjaku na Duhu na Ostrem vrhu in Slemenu na Kozjaku, na avstrijski strani pa proti severu do Lučan (Leutschach). Na Velikem Boču (Großwalz) se je Zinka Zorko v de‑ vetdesetih letih 20. stoletja še pogovarjala v slovenskem štajerskem narečju na desetih kmetijah (Zorko 1998: 181). Govor je popisala po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas (SLA). Ugotovila je, da se je na Velikem Boču (Großwalz) ohranilo arhaično štajersko narečje, ki se govori vse do Lučan 16 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij (Leutschach). Primerjalno besedje, ki ga je prav tako po vprašalnici SLA zbrala v Gradišču (Schloßberg), pa je pokazalo, da je govor v tem sosednjem naselju še koroški, čeprav učenci hodijo v šolo v Lučane, ki so štajersko govoreče. Pred prvo svetovno vojno je bilo Gradišče naselje s slovensko etnično večino (po popisu iz leta 1910 je bilo 50,2 % prebivalcev slovensko govorečih, 49,8 % pa nemško govorečih). Zinka Zorko je ugotovila, da se slovenski narečni pogovorni jezik vedno bolj izgublja, saj ga izrinja državni nemški jezik. Ohranjenih je veliko slovenskih besed, prevzete iz nemščine pa so enake kot na slovenski strani. Slovensko ime kraja označuje prostor, kjer stoji ali je nekoč stal grad (Snoj 2009: 150), naselje pa ima lahko tudi predslovanske korenine, in sicer kot poimenovanje za antične razvaline ali zapuščeno naselje (Bezlaj 1976: 168). Zinka Zorko je primerjala kozjaško glasoslovno podobo z nemškim narečnim glasoslovnim sestavom v stičnem avstrijsko‑slovenskem prostoru. Ugotovila je, da so obmejna nemška zahod‑ noštajerska narečja prevzela nekatere slovenske glasovne pojave, predvsem zaokroženost dolgega a v o ali å, diftongizacijo dolgih etimoloških e in o ( e in o), tudi dvogalsnika ḙe in oa ter zlogotvorna r in l. Na Velikem Boču je še zapisala končni l, npr. ˈrḙe:k ( t) (Zorko 1998: 181‒182). Naj‑ pomembnejše odkritje pa je, da je samoglasniški sestav, ki je značilen za jugovzhodno polovico slovenskih govorov na Kozjaku v celoti ohranjen v govoru Velikega Boča (Großwalz), prevzet pa je tudi v večino obmejnih nemških zahodnoštajerskih narečij (Zorko 1993: 277): iː uː i u ẹː ọː ə eː oː e ḙeː oː o eː oː + ar aː a + ar Mednarečno prepletanje v tem stičnem slovensko‑nemškem jezikovnem prostoru je obojestransko ‒ na obeh straneh državne meje je narečno be‑ sedje germanizirano, narečno glasoslovje pa je slovenizirano. Zinka Zorko je bila prva, ki je na take stike opozorila in ob že znanih medjezikovnih prepletanjih v besedju ugotovila, da je slovensko glasoslovje (v manjši meri pa tudi oblikoslovje) ohranilo »nepretrgan samosvoj razvoj«, ki so ga prevzela tudi nemška zahodnoštajerska obmejna narečja. Na desni strani Drave koroško narečje na Pohorju sega do Činžata, ob Dravi (na levi in desni strani) pa do Vurmata (naselje vzhodno od Ožbol‑ ta) in Fale (kraj na koncu Brezniške soteske, ki se nato odpira v Selniško 17 Marko Jesenšek polje; med letoma 1913 in 1918 so tam zgradili prvo elektrarno na Dravi v Sloveniji). Koroško narečje se je ohranilo zaradi vpliva gradu iz 13. stoletja, v katerem je bil sedež uprave pohorskih posesti samostana iz Šentpavla v Labotski dolini. Sosednji vzhodni govor Ruš je že štajerski (Zorko1998: 179). Na terenu je zapisovala na Logah pri Puščavi in dokazala, da je govor Činžata še koroško podjunski. Na severnem Pohorju je zapisala še govore v Lovrencu na Pohorju, v Ribnici in Svetem Primožu. Zinka Zorko je v slovenski dialektološki stroki uzavestila spoznanje, da je oblikoslovje v Dravski dolini zelo podobno kot v slovenskem knjižnem jeziku. Poseb‑ nost narečnih pregibalnih vzorcev je npr. ohranjanje končnic starih trdih in mehkih osnov, v množini pa posplošujejo končnice za vse spole. Od knjižnega jezika se razlikujejo, ker poznajo le jakostni naglas (tonemska nasprotja so izgubili), z njim pa so prepoznavno povezani z dvojino, ki je »v severnih govorih […] dobro ohranjena pri samostalniku, pri osebnih, svojilnih in kazalnih zaimkih ter pri glagolu« (Zorko 1998: 227). Narečna različica dvojine ima namesto nosnega ustničnika m zobnoustničnik v ( sva, ljubiva : sma, ljubima) iz množinskih oblik. Zinka Zorko je potrdila, da je dvojina kljub temu dobro ohranjena pri govorcih obmejnih narečjih, kar kaže, da so jo nekoč imeli tudi drugi slovanski jeziki. Skladenjska analiza narečnega gradiva (besedni in stavčni red) je poka‑ zala, da tudi »narečni stavčni vzorec je praviloma tak, kot knjižni, sledijo si izhodišče, prehod in jedro« (Zorko 1998: 227), še največ odstopanj je pri sopojavljanju naslonk v slovenskem knjižnem in narečnem naslonskem nizu, narečnih vrivkih, povezovanju besedila z narečno štajersko zvezo te pa in zapostavljanju levega prilastka na desno stran odnosnice (Zorko 1998: 233). Dobro je raziskala tudi štajerske pohorske govore v Rušah, Limbušu, Hočah, Framu, v Slovenski Bistrici in v Oplotnici. Veliko časa je raziskovala mislinjski govor, ki ga je uvrstila v štajersko narečno skupino (ugotovila je, da gre za južnoštajerski pohorski govor), imenovala pa ga je za štajer‑ ski vmesni govor (Jesenšek 2022: 16 in 19) med štajerskim in koroškim narečjem na južni strani Pohorja, saj je odkrila več štajerskih kot koroških jezikovnih značilnosti (Zorko 2009: 21, 30; Zorko, Benko 2015: 148, 162). Mežiško narečje (govori v Mežici, Črni in na Javorju) sodi v koroško na‑ rečno skupino, mežiški javorski govor pa je imenovala za koroški vmesni govor med koroško in štajersko narečno skupino, ker pri njem kljub neka‑ terim štajerskim narečnim vplivom »ostaja koroški naglasni sistem z vsemi drugotnimi in terciarnimi umiki in koroškim premikom v tipu babica ter koroška padajoča besedna melodija« (Zorko 2009: 15). 18 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij Raziskovanje štajerske in panonske narečne skupine Dialektološke raziskave severovzhodnega slovenskega narečnega prostora so zbrane v dveh znanstvenih monografijah (Zorko 1998 in 2009). Štajerska narečna skupina je predstavljena z analizo mariborske mestne govorice, natančnimi raziskavami štajerskih govorov v Koprivniku, Miklavžu in Šentrupretu nad Laškim (tu je odkrila več dolenjskih narečnih vplivov), vzhodnimi govori srednještajerskega narečja, s kozjansko‑bizeljskim na‑ rečjem (analiza govora Pleteršnikovih Pišec ter bližnjih naselij Lesično in Kaple) ter mednarečnim prepletanjem v srednještajerskih govorih Štaten‑ berga, Zgornje Sveče pri Stopercah, Strmca pri Rogatcu, Žahenberca pod Donačko goro in Slomškovega ponkovskega govora. V Sloveniji je znamenito njeno raziskovanje mariborskega mestnega go‑ vora, ki ga je razložila kot mednarečno, neenotno tvorbo slovenskogoriškega narečja (Maribora se dotika v Melju in na Košakih), severnoštajerskega narečnega kozjaškega govora (stikanje v Kamnici), severnopohorskega govora (meja na Studencih in v Radvanju) in vzhodnopohorskega govora (Pobrežje, Tezo, Radvanje). Tako natančno v Sloveniji ni bila raziskana še nobena druga mestna govorica. Mariborski pogovorni jezik na stičišču treh narečnih baz je obdelan v posebni študiji, v kateri so analizirani tudi primestni govori, ki so poleg zgodovinskih razlogov (Nemci v Mariboru) vplivali na današnji mestni pogovorni jezik na vseh jezikovnih ravninah. V panonski narečni skupini je temeljito raziskala haloško narečje od Borla in Leskovca do Žetal ter jezikovna prepletanja v Rogatcu in Humu na Sotli. Po obsežnem terenske delu in temeljiti analizi zbranega jezikovnega gradiva je haloško narečje ponovno uvrstila v panonski narečni prostor: »Če že moramo narečje omejevati in zamejevati, potem je haloško narečje razvojno bliže panonski kot štajerski narečni skupini.« (Zorko 1998: 49). Ugotovila je, da se je haloško narečje razvijalo »samostojno iz skupnih severovzhodnih osnov«, v stičnem štajerskem prostoru pa so prisotni tudi mlajši medjezikovni vplivi severnega prleškega in zahodnega štajerskega južnopohorskega narečja. Govorke haloškega narečja na vzhodu Haloz zase še uporabljajo moške slovnične oblike. Zinka Zorko tega ni znala razložiti. Ni jasno, zakaj v nekaterih govorih ženska v 1. osebi uporablja moško obliko: »Nima se za moškega. Beseda človek tudi nima ženske oblike, zato mogoče taka raba.« (Zorko 2014). Panonsko slovenskogoriško narečje, ki je razdeljeno na vzhodne in za‑ hodne govore, je natančneje raziskala le v mednarečnih stikih, in sicer na zahodni geografski meji s štajerskimi kozjaškimi govori (narečna meja 19 Marko Jesenšek poteka po črti Zgornja Kungota ‒ Svečina ‒ Plač), na vzhodni geografski meji so jo zanimala jezikovna prepletanja štajerskih in prekmurskih govorov (od Radencev do Gornje Radgone, tudi v avstrijskem Radgonskem kotu), na južni geografski meji pa stiki s prleškim narečjem. Slovenskogoriško narečje je podrobneje raziskal njena učenka Mihaela Koletnik (prim. Koletnik 2001). Zinka Zorko je bolj izčrpno predstavila prleški narečni prostor, ki se uvršča v panonsko narečno skupino in se deli na spodnje‑ (vzhodno od črte Ormož‒Ljutomer), srednje‑ (mursko‑ščavniško‑spodnjepesniško) in zgornjeprleško (nad Ptujem med Dravo in Muro) narečje ter kujleško narečje (med Dravinjo in Dravo) ‒ raziskala je govore Miklošičevega Radomer‑ ščaka, Borkove Gomile pri Kogu (spodnjeprleško narečje) in Murščevega Biša (zgornjeprleško narečje). Morala je na novo preveriti jezikovno mejo prleščine, Haloz in štajerščine s hrvaškim narečjem, kjer so mednarečna prepletanja zelo močna. V slovenskih obmejnih govorih jo je presenetilo, da ni odkrila veliko hrvaškega kajkavskega besedja, čeprav so starejše hrvaške dialektološke raziskave to poudarjale: »V resnici je tu slovenska leksika zelo trdna.« (Zorko 2004a: 62) Raziskovala je govor Razkrižja, Šafarskega in Stročje vasi, kjer je »zelo odprto in prepišno«, vendar pa je dokazala, da gre za značilno slovensko prleško narečje ki ni veliko prevzemalo od sosednjih kajkavcev, saj »leksika izvira še iz najstarejših časov« (Zorko 2004a: 62). V Radgonskem kotu je opravila pionirsko dialektološko delo, raziskala je govor vasi Žetinci (Sicheldorf) in krajev v okolici avstrijske Radgone, kjer se še govori slovensko (Dedonci/Dedenitz, Gorica/Gorizz bei Ratkens‑ burg, Potrna/Laafeld, Zenkovci/Zelting). Njena informatorka Jožefa Pepika Prelog ji je posredovala dragocene podatke o tamkajšnjem narečju, ki ga je zapisala po vprašalnici za SLA. Posnela je veliko narečnih besedil in dobila »veliko znanja o mejnem narečju med štajerščino in prekmurščino« (Zorko 2016a). Govor vasi Žetinci je označila za prekmursko‑štajersko mednarečje. Dokazala je, da v tem delu avstrijske Štajerske živijo avtohtoni Slovenci, ki govorijo slovensko panonsko narečje. Danes ima slovenščina v Radgonskem kotu dober položaj. Uvedli so jo v obmejne osnovne šole kot sosedski jezik in slovenščino se uči okoli štiristo otrok. Zinka Zorko se je zavedala, da sta prleško in prekmursko narečje slabo raziskani, zato se je načrtno lotila dela. Srečala se je z jezikovnim vprašanjem zamejskih Slovencev v Avstriji in v Porabju na Madžarskem. Ko je predavala na univerzi v Sombotelu, je začela raziskovati porabsko narečje, ga zapisovati in snemati. Verjetno je bila zadnja dialektologinja, ki je še pridobivala jezikovne podatke od infor‑ matorjev različnih starosti. Danes se v porabskih vaseh ne sliši več veliko slovenskega narečja. Slovenščina je ob državnem madžarskem, globalnem 20 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij angleškem in nemškem jeziku delodajalcev četrti jezik v vrsti. Izgublja vlo‑ go maternega jezika, saj se otroci v domačem okolju pogovarjajo madžar‑ sko, v vrtcu ali šoli pa se začnejo učiti tujega slovenskega knjižnega jezika. Porabsko narečje peša, Zinka Zorko pa kljub temu upa, da »asimilacija ne bo prekrila vseh slovenskih korenin« (Zorko 2004: 12). Porabski Slovenci so jo sprejeli za svojo in prepričala jih je, da je njihovo narečje arhaično, da ga naj uporabljajo v pisnem in govornem sporazumevanju in postanejo samozavestni slovenski govorci v vseh govornih položajih: Moje srce gori za Porabje. Od leta1972 so imeli učitelji dvojezičnih šol teden dni stro‑ kovnega izpopolnjevanja v slovenščini. Vedno sem sodelovala na teh srečanjih, vem, kaj Porabski Slovenci potrebujejo, s katerimi problemi se ukvarjajo. Vpeljati bi bilo treba stari prekmurski knjižni jezik. V časopisu Porabje ga še gojijo. V Beneški Sloveniji ima časopis Novi Matajur že tri četrtine vsebin v angleščine in italijanščini, v časopisu Porabju pa večinoma še pišejo v nadnarečju. (Zorko 2014) Prekmurščina ima v primerjavi z drugimi narečji starinsko osnovo in ve‑ liko besedja, ki je navezano na panonsko starocerkvenoslovansko tradicijo. Danes to potrjuje tudi bogato razvita kakovostna narečna literatura (Ftičar, Ružič, Lainšček, Mukič, Car, Krajczar, Holec, Šarotar, Kardoš, Vincetič itd.), mnogi med prekmurskimi pesniki in pisatelji pa ustvarjajo v knjižni slovenščini in v (nad)narečju. Zinka Zorko je analizirala porabščino kot umetnostni jezik v Mukičevem romanu Garaboncijaš, ki ga je pisatelj nato objavil še v knjižni različici z naslovom Črnošolec. Prekmurščina je bila nekoč knjižni jezik (Jesenšek 2013: 51), zato je skladenjsko še vedno dobro razvita, bolj kot druga slovenska narečja. Stari prekmurski knjižni jezik Števana in Mikloša Küzmiča, Košiča, Kardoša, Borovnjaka ter številnih drugih prekmurskih protestantskih in katoliških piscev 18. in 19. stoletja je jezikovnokulturna dediščina, za katero sodobni prekmurski literarni ustvarjalci odgovorno skrbijo in nanjo navajajo slovenske bralce kakovostne literature v narečju. Zinko Zorko so v prekmurskem narečnem prostoru raziskovalno pritegnili tudi slovensko‑madžarski medjezikovni vplivi v lendavskem kotu (Genterovci, Kobilje in Mostje), analizirala je narečno podobo dolinskega, ravenskega in goričkega podnarečja ter zelo natančno raziskala slovenske govore v sedmih porabskih vaseh, kjer se govorita dva govora, ki se osredinjata na Gornji Senik in Števanovce z Andovci. Zapisala je narečno besedje, glasoslovne in oblikoslovne posebnosti je zabeležila na več kot 300 točkah (manj se je ukvarjala s skladnjo) ter sestavila slovnico teh govorov, ki jih je pritegnila v goričko podnarečje. Gre za obsežno delo, ki ga predstavljam po mojem zapisu v Zinkinem zborniku: 21 Marko Jesenšek Razprave o haloškem narečju prvič v zgodovini slovenske dialektologije predstavljajo vzhodne, srednje in zahodne haloške govore na fonološki, morfološki in skladenjski ravnini. Haloze obsegajo okrog 25.000 ha površine. V vzhodnih haloških govorih (Zavrč, Veliki Vrh) se v dolgem in kratkem enoglasniškem vokalnem sistemu ( i, ü, u, e, o, e, a, r) še sliši tonemska intonacija. Nizka akutirana intonacija se sliši le na kratko naglašenem zlogu. Med soglasniškimi premenami so opazne: raznosnjenje nj, depalatalizacija lj, razvoj sklopov: dl > l, šč > š, sc > fc, vv > hv, vm > hm; končni -m se izgovarja kot -n. V srednjih Halozah (Leskovec, Sveti Andraž, Velika Varnica, Gradišče) je prevladal jakostni naglas na dolgih in kratkih vokalih, ki so nastali tudi iz umično naglašenih; visoki vokali se lahko diftongirajo; dolgi jat se je razvil v dvoglasnik ej, dolgi o in nosni o pa v ou. V oblikospreminjevalnih vzorcih so za vse tri spole prevladale končnice ‑ ah, -ama, -ami. V glagolski spregatvi se v 3. osebi množine v sedanjiku pojavlja končnica -do poleg -jo ( delado : delajo). Ženske v 1. in 2. osebi ednine v pretekliku uporabljajo moško obliko glagolskega deležnika. V zahodnem haloškem govoru v Žetalah se je dvoglasnik iz jata poenoglasil v široki e, medtem ko je diftong ou za dolgi o ohranjen. Ohranjen je tudi ü tako kot v vseh haloških govorih. Zinka Zorko je zelo natančno in na novo raziskala prleško narečje, ki je bilo pred tem predstavljeno le delno in z ne dovolj verodostojnim gradivom. Razprave o prleškem narečju obravnavajo oblikoslovje v panonski narečni skupini, prleško narečje v Radomerščaku, rojstnem kraju Frana Miklošiča, govor Gomile pri Kogu, rojstnega kraja Božidarja Borka, govor Vodrancev, Biša, leksiko v Volkmerjevih pesmih, oblikoslovno in skladenjsko analizo Dajnkovega dela Kmet Izidor s svojimi otroki ino lydmi, spodnjeprleško narečje, narečno členjenost v Občini Videm pri Ptuju, mednarečje v Markovcih pri Ptuju, prleško narečje v Biserjanah, govor Šafarskega, dialektizme v poeziji Štefana Modrinjaka iz Središča ob Dravi, dialektizme v delih Jakoba Gomilšaka. Prleško narečje ima značilen enoglasniški sestav dolgih in kratkih samoglasnikov. Ker imata odraza za dolgi jat in dolgi o ter za nosni o zelo ozek izgovor, dialektologi menijo, da sta nastala iz dvoglasnikov ej in ou, tipičnih za štajersko in panonsko narečno skupi‑ no, in sicer po mlajšem enoglašanju, zato se razlikujeta od srednje ozkih e in o, nastalih iz dolgega polglasnika, dolgega nosnega e in dolgega etimološkega a po labializaciji. Značilnost prleščine je tudi zaokroženi ü za izhodiščni u in u za samoglasniški l. Govor Šafarskega in Vodrancev je raziskovalka posnela tudi na videokaseto. Med oblikoslov‑ nimi značilnostmi je opazna končnica ‑ a za ‑ l v preteklem deležniku: je ša. V spregatvi glagola se ponekod še ohranja končnica - va v dvojini: delava. Brezpriponski glagoli se spregajo po vzorcu za priponske. V moški sklanjatvi se v dajalniku in mestniku ednine govori končnica -i, v ženski sklanjatvi pa v orodniku ednine končnica ‑ oj. V besedju prevladujejo slovenske, desetina pa je tudi prevzetih besed, največ iz nemščine, nekaj tudi iz kajkavščine. V rokopisnih spominih je prleško narečje še dodatno razloženo; zapisano je še neobjavljeno jezikovno gradivo, ki ga je Zinka Zorko zbrala na svojih terenskih raziskavah (slika 1–4). Posebno pozornost je namenila raziskavam jezika v časopisu Porabje, na slovenskem Radiu Monošter, jezikovni analizi prekmurskega knjižnega jezika (npr. Jožef Košič: Zobriszani Szloven i Szlovenka med Murov i Rabov ali Ivanocyijev jezik v Kalendarju 22 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij Slika 1: Iz jezikovne delavnice Zinke Zorko (Prleško narečje). 23 Marko Jesenšek Slika 2: Iz jezikovne delavnice Zinke Zorko (Prleško narečje, nadaljevanje). 24 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij Slika 3: Iz jezikovne delavnice Zinke Zorko (Prleško narečje, nadaljevanje). 25 Marko Jesenšek Slika 4: Iz jezikovne delavnice Zinke Zorko (Prleško narečje, nadaljevanje). 26 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij Nájszvetejsega szrca Jezusovoga) in porabske narečne literarne ustvarjalnosti (npr. roman Franceka Mukiča Garaboncijaš, Porabska legenda). V posebni razpravi je predstavila analizo prekmurskega goričkega podnarečja v Porabju in opozorila na fonološke razlike med gornjeseniškim in števanovskim govorom. Po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas je zapisala besedje v andovskem govoru in opisala značil‑ nosti andovskega glasoslovja in oblikoslovja. V študiji Porabski Slovenci danes podaja zgodovinske, politične, kulturne, jezikovne in literarne razmere v slovenskem Porabju od naselitve do danes. Razprava Govor Cankove, posvečena Avgustu Pavlu, osvetljuje ravensko podnarečje na glasoslovni, oblikoslovni in besedijski ravnini. Analiza Abecednika M. Küzmiča poudarja predvsem pedagoške in vzgojne smotre pouka, pisanja in branja. V Zborniku Soboškega muzeja je leta 2011 izšla razprava Zinke Zorko in Anje Benko: Prekmurski knjižni jezik v Küzmičevem Evangeliju po Ivanu in prekmursko narečje v Strukovcih. Analiza narečja kaže, da je v Evangeliju ohranjeno goričko glasoslovje in oblikoslovje, v skladnji pa so deležniški in deležijski polstavki verjetno prevzeti iz grškega originala in so tipično knjižni pojav. Didaktična študija Od slovenskega prekmurskega narečja h knjižnemu jeziku v osnovni šoli osvetljuje značilnosti prek‑ murskih podnarečij, v jedru pa prinaša rezultate desetletnega spremljanja govornega in pisnega izražanja osnovnošolskih otrok v Šalovcih v Prekmurju. Analizirani so posnetki otroških pripovedi in pisnih sporočil. Do konca osnovne šole se učenci naučijo zakonitosti slovenskega knjižnega jezika. Posebna razprava je posvečena zakonitostim oblikoslovja v panonski narečni skupini, v Jezikoslovnih zapiskih ZRC SAZU pa je izšla na simpoziju že predstavljena razprava Skladnja v panonski narečni skupini. (Jesenšek 2020: 24–26) Mariborska dialektološka šola Predstavljeni znanstveno‑raziskovalnimi dosežki Zinke Zorko na področju dialektologije po vrednosti močno izstopajo v domačem in tudi mednarod‑ nem jezikoslovju. Samoumevno je, da so spodbudili skupino mariborskih jezikoslovcev, učencev Zinke Zorko, da so jo začeli raziskovalno posne‑ mati. Zinka Zorko je bila ena izmed redkih znanstvenici v svetu in edina v Sloveniji, ki je ustanovila dialektološko šolo, v kateri je s svojimi učenci odločilno vpliva na razvoj sodobne evropske dialektologije. V tujini je veliko dialektoloških simpozijev, na katerih jezikoslovci izmenjavajo svoja spoznanja, v Sloveniji pa ni bilo ničesar. Zinka Zorko se je zato odločila, da za Logarjev 80. rojstni dan organizira dialektološki simpozij na mariborski univerzi. Leta 1996 se ga je udeležilo 34 dialektologov iz Slovenije, Italije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške, Nizozemske in ZDA, ki so predstavili svoje najnovejše raziskave narečnega glasoslovja, oblikoslovja, besedotvorja, leksikologija ter mednarečne vplive, narečno poezijo in didaktiko pouka. Središčni referat je imela Martina Orožen, ki je obravnavala raziskovalne 27 Marko Jesenšek metode in dosežke slovenskega narečnega oblikoslovja od Oblaka do Lo‑ garja, Zinka Zorko pa je skupaj s svojo učenko Mihaelo Koletnik te referate zbrala in uredila ter jih objavila v Logarjevem zborniku, ki je izšel leta 1998 v zbirki Zora. To je bil tudi uradni nastop mariborske dialektološke šole, ki se je nato uveljavila še s simpoziji o narečjeslovcu Jakobu Riglerju (19 referatov s simpozija je izšlo v monografiji Glasoslovje, besedoslovje in besedotvorje v delih Jakoba Riglerja, 2003), Martini Orožen (36 referatov je izšlo v monografiji Med dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika, 2002) in Zinki Zorko (63 referatov je izšlo v monografiji Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah, 2006). V mednarodni knjižni zbirki Zora je svojo drugo in tretjo znanstveno monografijo objavila Zinka Zorko, v Zori pa objavljajo tudi drugi člani njene mariborske dialektološke šole, npr. Mihaela Koletnik, Bernard Rajh, Marko Jesenšek, Melita Zemljak Jontes, Alenka Valh Lopert, Natalija Ulčnik, Anja Benko idr. Zinka Zorko si je zamislila mariborsko dialektološko šolo kot jeziko‑ slovno delavnico, v kateri bodo nastajale slovnice posameznih govorov, ki razlagajo narečno mnogovrstnost slovenskega jezika. Raziskovati je začela bele lise na karti narečnih značilnosti slovenskega jezika in z natančnimi analizami terenskega dela zarisovati nove natančnejše narečne meje. Pri tem je vedno opozarjala na vlogo in pomen informatorjev, ki morajo biti premišljeno izbrani. Za njeno dialektološko šolo sta značilna skrbno na‑ črtovano terensko delo in spoštljiv odnos do informatorjev in njihovega jezika. Pomembno je, da informator sprejme dialektologa, ker mu le‑ta zna pokazati, da spoštuje jezik, ki ga znanstveno preučuje: Jezika ne moreš preučevati, če se ljudem ne znaš približati, če jih ne pritegneš, če ne vzbudiš zaupanja. In seveda: če ne poznaš njihovega življenja, njihovih opravil, ne mo‑ reš raziskovati izrazja. Moderno bi se reklo, da je dialektologija zelo interdisciplinarna veda, stika se z zgodovino, etnologijo in drugimi vedami. (Zorko 2004a: 62) Na terenskem delu je potrebno vzpostaviti odnose, ki združujejo v sebi vse, kar je v človeku pozitivnega. Če tega ni, potem zapisi ne bodo zanesljivi, pripovedovanje na zvočnih posnetkih ne bo naravno in informatorjev nastop pred kamero ne bo spontan. Zapisovanja, snemanja na magnetofon in na videofilm se je potrebno naučiti. Zinka Zorko je s strokovnim snemalcem Dušanom Ivanišinom posnela okoli 25 narečnih videofilmov, v njih pa vsi posneti govorci sproščeno pripovedujejo in nastopajo, kar je za dialektologa najbolj pomembno. Svojim učencem je ponudila zanesljivo znanje, s predanim delom in človeško toplino pa zapušča najlepšo dediščino za pot skozi jezik in 28 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij njegovo spreminjanje ‒ odgovorno je poskrbela, da bodo dialektološke raziskave na Slovenskem po njej nadaljevali zanesljivi strokovnjaki, člani njene mariborske dialektološke šole. V njeni zapuščini najbolj obvezuje narečni slovar Dravske doline, ki ga je začela pripravljati, a ga sama ni dokončala. Skrb za razvoj in uveljavljanje slovenskega jezika Zinka Zorko je skrb za razvoj in uveljavljanje slovenskega jezika na vseh področjih javnega sporazumevanja razumela v Slomškovem duhu. V raz‑ pravi o dialektizmih je v njegovih Treh pridigah za najbolj znano Slomškovo misel izbrala (Zorko 2010: 619): Vrli Slovenci! Ne pozabite, da ste sinovi matere Slave; naj vam bo drago materinsko blago: sveta vera in pa materina beseda! Prava vera vam bodi luč, materin jezik vam bodi ključ do zveličavne omike. Spoštovanje jezika in vera sta najvišji vrednoti vsakega posameznika. Slomšek je prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor zato, da je utrdil severno slovensko jezikovno mejo. Slovenci smo se obdržali zaradi svojega jezika, zato je pomembno, da so se takrat novi mariborski škofiji priklju‑ čile vse slovenske štajerske fare. Slomšek je dolgoročno začrtal slovensko severno jezikovno in narodnostno mejo, ki jo je ob koncu prve svetovne vojne udejanjil general Maister z odločno vojaško akcijo. Slovenski knjižni jezik in narečja so naš zelo pomemben razpoznavni simbol. Latinščina, nemščina, madžarščina, italijanščina in srbohrvaščina so imele na Slovenskem skoraj tisoč let (od Brižinskih spomenikov do osamosvojitve) v razmerju do slovenščine posebne pravice in ugodnosti v javni rabi. Danes je za polnofunkcijsko rabo slovenščine najhujša grožnja jezikovna globalizacija. Zinka Zorko je med raziskovanjem slovenskih narečij v Avstriji videla, da na avstrijskem Koroškem od Labotske doline do Radgonskega kota v cerkvah ni več slovenskih maš, zato obiskujejo jezikovno zavedni avstrijski Slovenci z Arveža in Lučan mašo na Kapli ali pri Svetem Duhu na Ostrem vrhu, iz Radgonskega kota pa prihajajo v Gornjo Radgono. Slovenščina danes še bolj izgublja prestižnost v stiku z imperialistično angleščino, ki (nezakonito) postaja učni jezik v našem izobraževalnem sistemu. Zinko Zorko je zelo skrbelo, ker se pozabljajo slovenske besede, zamirajo npr. stari slovenski pozdravi, v pogovorni jezik mladih nekritično vdirajo anglicizmi. Nasprotovala je poskusom Rektorske 29 Marko Jesenšek konference Slovenije, da bi pri nas uzakonili predavanja v angleščini: »Bo‑ jim se, da se bodo na slovenski univerzi začelo predavati v angleščini.« (Zorko 2014). Slovenščina je v Republiki Sloveniji uradni in državni jezik. Jezik v znanostih zadeva kulturne probleme slovenstva. V Evropski zvezi ni univerzalne kulture, ene vere ali enega, univerzalnega jezika. Je res danes slovenščina preveč moteča, ker je bila pač ves čas svoje zgodovine narodotvorna in državotvorna, ker je kot taka tudi v temelju prve sloven‑ ske univerze? Skrb za slovenščino je Zinko Zorko zbližala s francoskimi pogledi na jezik in postala je zagovornica francoskega zakona o jeziku, ki je odločno zaščitil javno rabo državnega jezika. Predlagala je podobno primerno skrb za slovenščino z učinkovito jezikovno zakonodajo, ki bo zagotavljala polnofunkcijskost knjižnega jezika, dosledno rabo slovenskega učnega jezika ter razvoj strokovnega in znanstvenega jezika: »Znanstvene razprave je potrebno pisati in objavljati tudi v slovenščini, kar bi bilo za jezik zelo pozitivno.« (Zorko 2014) V slovenščino smo rojeni, v njej se pogovarjamo, odraščamo, živimo, z njo izražamo svoja najgloblja čustva, spoznanja in vedenja, v njej sanjamo in se ljubimo …, ali je res mogoče, da v njej ne bi znali ali smeli pisati znanstvenih razprav ali strokovnih člankov in da ni več primerna za univerzitetna predavanja? Jezikovno odpadništvo zgodovina vedno obsoja in zavrača, zato se bo ponovno pokazalo za za‑ blodo. Znanost na Slovenskem, pa naj je še tako »svetovna«, se ne more razvijati brez slovenskega jezika in s strokovnimi izrazi samo v tujem, globalnem jeziku. Odmik od svojih jezikovnih korenin je usodna napaka. Slovenski jezik je naša najmočnejša narodnostna vrednost, odličnost in posebnost, ki določa slovenski način mišljenja, ravnanja in doživljanja. Jezik je sestavni del naših moralnih vrednot, s katerimi se predstavljamo v globalni skupnosti ‒ gre za naš odnos do drugih in do sebe, za zavedanje o večstoletni kulturni in jezikovni dediščini, ki jo je potrebno razumeti in prenašati na nove generacije slovenskih govorcev. Jezik je mnogo več kot le vsebinsko prazno sporazumevanje ‒ je naš začetek in konec, hkrati pa nam omogoča spoznanje o obstoju zavednega in tega, kar je zunaj zavesti. Slovenski jezik je umetnost in umetnost sporazumevanja hkrati, v tem pomenu ostaja jezikovno vprašanje najtesneje povezano z narodnostnim. Ali se Slovenci zavedamo, kaj izgubimo, če slovenski jezik v znanosti in izobraževanju zamenjamo za poenostavljeno angleščino? Po kulturi in znanosti naroda se meri ustvarjalna moč družbe. Poglavitna opora tega je ustvarjanje v nacionalnem jeziku, zato moramo uporabljati slovenski jezik pri ustnem in pisnem sporazumevanju v vseh govornih položajih in funkcij‑ skih zvrsteh jezika. Če se bomo spoštovali sami, nas bodo spoštovali tudi 30 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij drugi. Slovenščina se danes sliši v Bruslju in odnos tujcev do našega jezika se popravlja. Zinka Zorko je bila prepričana, da smo Slovenci v Evropski zvezi spoštovani, ker imamo svoj knjižni jezik in hkrati ohranjamo več kot petdeset narečij in govorov (Zorko 12): Na svetu je okoli sedem tisoč jezikov. Če Zemlja ne bo doživela katastrofe, jih bo pre‑ živelo le kakih dvesto. Slovenščina bo med njimi. Ne le zato, ker imamo svojo državo, ampak tudi zaradi tega, ker je narečno tako globoko ukoreninjena. Kjer so korenine, je tudi drevo. Ni jih mogoče zlahka izruvati. (Zorko 2016: 33) Če ne bi imeli enotne knjižne norme, bi se Rezijan in Prekmurec težko sporazumevala. Slovenski knjižni jezik je združevalen. Zinka Zorko je v javni rabi zagovarjala enotni slovenski knjižni jezik, ki ga imamo na najvišji ravni, narečja pa Slovenci uporabljamo v zasebnem govoru, lahko tudi v umetnostnem jeziku: Za zamejce se priporoča, naj otroci prinesejo narečje v šolo, naj učitelji prisluhnejo temu bogastvu narečja in naj ga peljejo v knjižni jezik. Pisnega jezika se lažje nauči‑ mo, govornega (samoglasniki, oblikoslovje itd.) težje, a če gremo po poti od narečja do knjižnega jezika, bomo uspešni. Naglas, dolžina, kračina na nepravem mestu in melodija pa ostanejo narečni. Rodimo se materi v naročje, mati pa je lahko narečno ali nenarečno govoreča. Tej ma‑ terinščini in tej materi moramo biti zvesti, v šoli pa se vsi učimo knjižne slovenščine, ki smo jo v 19. stoletju oblikovali pod vplivom narečij. Naš knjižni jezik ima izraze za vsa temeljna področja življenja, prevzeli pa smo tudi veliko mednarodnih strokovnih izrazov. Tako je tudi prav. (Zorko 2012) V strokovnem jeziku si izrazov ne sposojamo, ampak jih prevzemamo in jih glasoslovno ter oblikoslovno prilagodimo zakonitostim in potrebam slovenskega jezika. Tako tvorjeno besedje postane sčasoma del našega besedišča, če pa bi si jih le izposodili iz drugega jezika, ne bi bile naše in »bi jih morali vrniti«. Prevzemanje iz drugih jezikov slovenščine ne bo uničilo ali pokvarilo. Pozitivni odnos do slovenskega jezika najbolje izraža misel Zinke Zorko: »Bodimo ponosni, da smo Slovenci, bodimo srečni, da smo se rodili v najmanjši slovanski skupnosti, a dragoceni in nezamenljivi, ki ima veliko literature, bogat jezik, bogato besedje ‒ biti Slovenec nam mora biti ponos.« (Zorko 2012) Zinka Zorko je pričakovala, da politiki, gospodarstveniki, novinarji in duhovniki obvladajo knjižni jezik. V javnosti in v cerkvi narečje ni primerno. Zadovoljna je bila z odnosom nacionalne televizije in radija do slovenskega knjižnega jezika, spodbujala je delo lektorjev in pohvalila jezi‑ kovno izobraževanje novinarjev na RTV SLO. RTV Slovenija je namenjena 31 Marko Jesenšek vsem Slovencem, zato »jezikovno sproščeni pogovori v ljubljanščini niso primerni« (Zorko 2014). Nekoliko več jezikovne svobode je dopuščala regionalnim radijskim postajam, ki so namenjene narečno bolj enotnim skupinam poslušalcev, vendar je tudi tem priporočala, da novinarji upo‑ števajo zadostna merila jezikovnega sporočanja v javnosti. Narečje je pogovorni jezik med narečno govorečimi. Zinka Zorko je sporazumevanje v narečju zagovarjala in spodbujala v domačem okolju in zaključenih družbah. Njena materinščina je bila narečna kapelska govorica in nikoli se ji ni odpovedala. Iz lastnih izkušenj, ki jih je potr‑ dila na terenu med raziskovanjem in odkrivanjem narečnih zakonitosti slovenskega jezika, je vedela, da na narečni govor najbolj vpliva družina. Otroke je potrebno spodbujati, da se pogovarjajo »po domače«, jim uza‑ vestiti spoznanje, da narečno sporazumevanje ni grdo v primerjavi z lepo knjižno izreko in da se narečja ne delijo na manjvredna in večvredna: »Žalostno je, kadar se dvigne eno izmed narečij in poslušalce zavede.« (Zorko 2004: 9) V nareč je smo rojeni, knjižnega jezika pa se naučimo v šoli po naravni poti »od domačega govora do zborne izreke« (Zorko 2014). Poučevanje knjižnega jezika izhaja iz poznavanja narečja, ki v osnovno‑ in srednješolskem razredu ter univerzitetni predavalnici povezuje narečno različne govorce, »ki s tem ohranjajo zavest pripadnosti svoji identiteti« (Zorko 2016b: 39). Zinka Zorko je zagovarjala enakovreden odnos med narečjem in knjižnim jezikom ter jezikovno preklapljanje glede na govorni dogodek in okoliščine: »Ko se pojavi drugače govoreči, se je potrebno dvigniti iz svojega narečja v knjižni jezik. Veliko ima pri tem jezikovna vzgoja, hkrati pa je to tudi zaščita samega sebe, ker tako dokažeš, da ob‑ vladaš knjižni jezik.« (Zorko 2014). Narečja se bodo ohranila v kmečkem okolju, pešajo pa v večjih slovenskih mestih, ker se zaradi priseljevanja in dnevnih jezikovnih migrantov oblikujejo nadnarečni mestni govori. V njih se sopostavljajo različni govori in narečja, taka mednarečna preple‑ tanja pa pogovorni mestni jezik nenačrtno usmerjajo v manj predvidljiv (nad)narečni razvoj, ki ni značilen za slovenske narečne skupine in ga dialektologija ne more vnaprej predviditi. Razlike med narečji pa se bodo kljub temu obdržale: Jezikovne meje bodo ostale; vse druge meje se bodo v Evropi tako ali drugače izbrisale. Da, jezikovna meja bo ostala in se bo prenašala iz roda v rod. Dvomim, da se bodo spremenili glasovi, besede, melodija besede in sklanjatve, spreminjanje oblik. (Zorko 2004: 8) 32 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij Zaključek Zinka Zorko je v svojih dialektoloških raziskavah severovzhodnih sloven‑ skih narečij (1) pomaknila mejo med štajerskimi in koroškimi govori na vzhodu globoko po Dravski dolini do Fale in Ruš, do koder sega temeljni vzhodnokoroški podjunski samoglasniški sestav; (2) razmejila kozjaški in slovenskogoriški jezikovni prostor; (3) odkrila in razložila močnejše slovenske vplive na obmejne nemške štajerske govore, upoštevajoč medje‑ zikovne vplive v slovenskih obmejnih narečjih – odkrila je nove, prehodne in vmesne govore na slovenski in avstrijski strani državne meje; (4) opravila pionirsko dialektološko delo v Radgonskem kotu; (5) raziskala jezikov‑ no arhaične porabske govore in (6) preverila smeri razvoja jezikovnega prepletanja v stičnem slovensko‑hrvaškem jezikovnem prostoru (Haloze, Rogatec, Bizeljsko). Dialektološke raziskave Zinke Zorko so najboljši prikaz vitalnosti slo‑ venske znanosti, njeno delo pa dokazuje, da je slovenski jezik enakovre‑ den jezik svetovne znanosti, ki sprejema vrhunske znanstvene rezultate v slovenskem jeziku. Zinka Zorko tako ni bila le uveljavljena raziskovalka, ampak tudi ena izmed najboljših ambasadork slovenskega jezika, Slovenije in slovenstva v svetu – dokazala je, da smo tudi v znanosti lahko spreje‑ ti, prepoznavni in upoštevani po slovenskem jeziku. Zinka Zorko je bila humanistka v najžlahtnejšem pomenu te besede in je sledila Cankarjevi misli Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi. Za najvišje vrednote je prepoznavala spoštovanje človekovega dostojanstva, skrb za človeka in akademsko odličnost ter poštenost. Bila je znanstvenica, raziskovalka in humanistka, ki je z (1) znanstveno‑raziskovalnim in pedagoškim delom, (2) mednarodno uveljavljeno mariborsko dialektološko šolo, (3) skrbjo za razvoj in uveljavljanje slovenskega jezika v znanosti, (4) promocijo slo‑ venske znanosti doma in v mednarodnem prostoru ter (5) ugledom, ki ga uživa slovensko jezikoslovje z njenim delom na znanstvenem področju, za seboj pustila mnogo več kot le dober spomin. V mariborski dialektološki šoli in v programski skupini, ki jo je nekoč vodila Zinka Zorko, smo se oblikovali, šolali in strokovno razvijal njeni nasledniki na Oddelku za slovanske jezike in književnosti. Mariborska slovenistika je danes rezultat kadrovanja in znanja Zinke Zorko. Naučila nas je odgovorno raziskovati in delati, s tem pa je odločno presegla zgolj raziskovalno poslanstvo slovenske znanstvenice jezikoslovke. Njeno znan‑ stveno‑raziskovalno in pedagoško delo se nadaljuje v mariborski dialekto‑ loški šoli in na mariborski slovenistiki. 33 Marko Jesenšek Literatura Anja BENKO, Zinka ZORKO, 2011: Madžarizmi v Mukičevem romanu Garaboncijaš in nekateri ustrezniki zanje v Pleteršnikovem slovarju. Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja. (Zora, 75). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. 237–252. France BEZLAJ, 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika. A‒J. Ljubljana_ Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Marko JESENŠEK, 1995/96: Ob življenjskem jubileju dr. Zinke Zorko, Jezik in slovstvo 41/6, 327‒329. – –, 2006: 70 let dr. Zinke Zorko. Ob jubileju zaslužne profesorice Univerze v Mariboru in izredne članice SAZU, Večer 62/47, 9 (27. 2. 2006). – –, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. – –, 2016: 80 let akademikinje in zaslužne profesorice Univerze v Mariboru prof. dr. Zinke Zorko, UMniverzum. Interna revija Univerze v Mariboru 1, 6–7. 2016a: Osemdeseti rojstni dan akademikinje prof. dr. Zinke Zorko. Selniške novice. Glasilo občine Selnica ob Dravi 27. Selnica ob Dravi: Občina. 10–12. – –, 2016b: 80 let akademikinje Zinke Zorko. Že dolgo časa je sinonim za slovenska narečja, dobra vila žive slovenske besede, angel varuh naše materinščine, Večer 45/72, 9 (24. 2. 2016). – –, 2019: In memoriam Zinka Zorko (24. februar 1936 ‒ 22. marec 2019). Slovenski jezik in njegovi sosedje. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 29). Ur. Matej Šekli. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. 536‒539. – –, 2019a: Zinka Zorko (1936‒2019). Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti 70. 325‒333. – –, 2020: Življenje in delo častne občanke občine Selnica ob Dravi akademikinje Zinke Zorko. Zinkin zbornik. Ur. Marko Jesenšek. Selnica ob Dravi: Občina. 7–41. – –, 2022: Zinka Zorko in Pleteršnikovi dnevi. Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora, 148). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. 7‒29. Marko JESENŠEK (ur.), 2016: Rojena v narečje. Akademikinji prof. dr. Zinki Zorko ob 80-letnici. (Zora, 114). Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. – –, 2020: Zinkin zbornik. Ur. Marko Jesenšek. Selnica ob Dravi: Občina. – –, 2022: Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora, 148). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. Marko JESENŠEK, Mihaela KOLETNIK 2009: Zaslužna red. prof. dr. Zinka Zorko ‒ redna članica SAZU, Časopis za zgodovino in narodopisje 80 = 45/1, 5‒11. 34 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij – –, 2009a: Prva akademikinja mariborske univerze. Zapis ob imenovanju dialektologinje red. prof. dr. Zinke Zorko za redno članico SAZU, Večer 65/212, 13 (14. 9. 2009). – –, 2016: Akad. red. prof. dr. Zinka Zorko. Mohorjev koledar. Celje: Mohorjeva družba. 141‒144. – –, 2017: Zinka Zorko ‒ osemdesetletnica. Ob življenjskem jubileju akademikinje redne profesorice doktorice Zinke Zorko. Glasnik Slovenske matice 34, 95‒98. Mihaela KOLETNIK, 2001: Slovenskogoriško narečje (Zora, 12). Maribor: Slavistično društvo. Martina OROŽEN, 1998: Recenzija monografije Zinka Zorko: Haloško narečje in druge dialektološke študije. Zinka Zorko, Haloško narečje in druge dialektološke študije. (Zora 6). Maribor: Slavistično društvo. Besedilo na zavihku knjige. Marko Snoj, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan. Zinka ZORKO, 1993: Koroška, štajerska in panonska narečja ob severni meji, Časopis za zgodovino in narodopisje 64=29/2, 274‒283. – –, 1995: Narečna podoba Dravske doline. (Zbirka Piramida, 3). Maribor: Kulturni forum. – –, 1995a: Narečna podoba Dravske doline (Zinka Zorko). Strokovno posvetovanje slavistov. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 6). Ur. France Novak in Zoltan Jan. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 179‒182. – –, 1998: Haloško narečje in druge dialektološke študije. (Zora, 6). Maribor: Slavistično društvo. – –, 2001: Zunanji in notranji vzroki za nastanek slovenskih narečij. Słowiańszczyzna w kontekście przemian Europy końca XX wieku: język – tradycja – kultura. Red. Emil Tokarz. Katowice: Śląsk. 260–270. – –, 2004: Slovenec se bo angleščine naučil za sporazumevanj, sanjal, mislil in ustvarjal pa bo po slovensko, Dialogi 40/1‒2, 5‒17. – –, 2004a: Iz bogastva narečij raste slovenski knjižni jezik. Pogovor z Zinko Zorko (Štefan Kutoš), Ampak 5/6‒7, 60‒64. – –, 2009: Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. (Zora 64). Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. – –, 2010: Dialektizmi v delu Antona Martina Slomška (Tri pridige o jeziku), Studia Historica Slovenica 10/2‒3, 609‒622. – –, 2010a: Mislinjski govor. Občina Mislinja: zbornik. Ur. Jože Potočnik idr. Mislinja: Občina. 206–211. – –, 2012: Dober dan, dobri ljudje! ‒ Zinka Zorko. Televizijska oddaja. Exodus TV Slo‑ venija. Dostopno na https:/ www.youtube.com/watch?v=tE2‑9h91Uuw (pridobljeno 12. 11. 2022). – –, 2014: Dr. Zinka Zorko. Oddaja Intervju. TV SLO 1, RTV SLO (9. 2. 2014). Dostopno na https:/ 365.rtvslo.si/arhiv/intervju/174260434 (pridobljeno 7. 10. 2022). 35 Marko Jesenšek – –, 2015: Odličen jezikoslovec, predan profesor in iskren prijatelj akademik prof. dr. Jože Toporišič. Toporišičevo leto. (Zora, 115). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. 47–51. – –, 2016: Prof. dr. Zinka Zorko, jezikoslovka. Oddaja Storž ‒ Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja. Radio Prvi, RTV SLO, (9. 3. 2016). Dostopno na https://365.rtvslo.si/ arhiv/storž/174392948 (pridobljeno 5. 10. 2022). – –, 2016a: Portret – Zinka Zorko . CBA Podcast AGORA Divan. Dostopno na http://cba. fro.at/400208 (pridobljeno 14. 11. 2022). – –, 2016b: Slovenščina je narečno globoko ukoreninjena ‒ to jo bo ohranilo. Dr. Zin‑ ka Zorko, Zvon 19/1, 31‒39. Dostopno na https:/ www.mohorjeva.org/wp‑content/uplo‑ ads/2020/07/16613_ZVON_1_2016.pdf (pridobljeno 6. 10. 2022). Zinka ZORKO idr., 2005/2006: Kratka zgodovina slovenskega jezika. Ljubljana: TV Slo‑ venija. 2 el. optična diska (DVD‑ROM). Zinka ZORKO, Anja BENKO, 2015: Živalski frazemi v štajerskem južnopohorskem na‑ rečju, Slavia Centralis 8/1, 147–164 Zinka ZORKO, Marko JESENŠEK, Anja BENKO, Tone PETELINŠEK, 2016: Akademikinja prof. dr. Zinka Zorko. Pogovor v oddaji Radijska delavnica znancev. Radio Maribor, 22. 2. 2016. Dostopno na http:/ 4d.rtvslo.si/arhiv/radijska‑delavnica‑znancev/174389656 (pridobljeno 6. 10. 2022). ZINKA ZORKO UND DIE ERFORSCHUNG SLOWENISCHER DIALEKTE Zinka Zorko war Mitglied der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und an‑ erkannte Dialektologin, ihre Verdienste als Erforscherin der stairischen, pannonischen und Kärntnerdialekte wurden mit höchstem Respekt gewürdigt. Geboren wurde sie am 24. Februar 1936 in Spodnja Kapla (Kozjak), einem Dorf an der slowenisch‑österreichi‑ schen Grenze und in einer großen Familie – sie war das fünfte unter elf Kindern. An der Universität Ljubljana absolvierte sie das Studium der slowenischen und russischen Sprache (1961), an derselben Universität erwarb sie 1986 den Doktorgrad in Slowenistik (Dialektologie) mit einer Dissertation über die Kärntner Dialekte in Slowenien ( Koroški govori dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu) . Zwischen 1961 und 1971 unterrichtete sie Slowenisch und Russisch in Ravne na Ko‑ roškem, ab 1971 war sie an der Universität Maribor tätig und zur Professorin für Dialektologie und Geschichte der slowenischen Sprache ernannt. An der ehemaligen Pädagogischen Fakultät war sie lange Jahre Vorständin der Slawistik und Forschungs‑ prodekanin, am Rektorat der Universität hatte sie das Prorektorat für Habilitationen inne, als Ehrenprofessorin der Universität Maribor unterrichtete sie seit 2006 auch an der neugegründeten Philosophischen Fakultät. Zwischen 1986 und 1996 hielt sie Vor‑ lesungen zu Dialektologie und Vokalismus auch an der Philosophischen Fakultät der Universität Ljubljana, ab 1981 dozierte sie in zyklischen Kursen an der Pädagogischen Hochschule im ungarischen Szombathely und als Gastprofessorin am Institut für Sla‑ wistik der Karl‑Franzens‑Universität Graz. Im Jahre 2003 wurde sie zum Mitglied der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste. 36 Zinka Zorko in raziskovanje slovenskih narečij Ihre exzellenten Forschungsergebnisse und universitäre Tätigkeit wurden mit höchsten Auszeichnungen gewürdigt, u. a. mit der goldenen Plakette der Universität Maribor, mit der höchsten Auszeichnung des Ministeriums für Bildung, Forschung und Sport (1996), mit dem Zois‑Preis der Republik Slowenien für Wissenschaft und Forschung (2013). Vom Präsidenten der Republik Slowenien wurde ihr 2016 die Medaille für besondere Verdienste in der Erforschung slowenischer Dialekte und in Stärkung des internationalen Ansehens der slowenischen Slawistik verliehen. Zinka Zorko gehört zur Nachfolgegeneration berühmter slowenischer Slawisten Fan Ramovš, Tine Logar und Jakob Rigler, denen gelungen ist, die slowenische Dialekto‑ logieforschung fest zu begründen und international zu etablieren. Noch insbesondere galt ihr Interesse der Entstehung sogenannter Zwischendialekte, vorübergehender Interdialekte im slowenisch‑ungarisch‑deutschen Kontaktraum. Durch umfangreiche Studien und wertvolle Forschungsergebnisse wurde sie zur Hauptperson der modernen slowenischen Dialektforschung, durchgesetzt in der Mariborer dialektologischen Schule. Im ungarischen Raab‑Gebiet durchführte sie viele Untersuchungen slowenischer Mund‑ arten. Beschrieben wurden die Phonologie und Morphologie, gesammelt wurde der Wortschatz, hingewiesen wurde auf Unterschiede zwischen den Mundarten um Števa‑ novci (Števanovci/Apátistvánfalva/Stephansdorf, Verica/Kétvölgy/Perbisch, Otkovci/ Újbalázsfalva/Wergelin, Slovenska ves/Rábatótfalu/Windischdorf, Andovci/Orfalu/ Andelsdorf, Sakalovci/Szakonyfalu/Eckersdorf) und denen um Gornji Senik (Gornji Se‑ nik/Felsőszölnök/Oberzemming, Dolnji Senik/Alsószölnök/Unterzemming, Ritkarovci/ Kétvölgy/Riegersdorf). Besondere Aufmerksamkeit schenkte sie dem Sprachgebrauch in der Zeitschrift Porabje und im slowenischen Radio Monošter, mit großem Interesse widmete sie sich den Analysen der Schriftsprache in Prekmurje, u. a. untersuchte sie den Sprachgebrauch bei Jožef Košič ( Zobriszani Szloven i Szlovenka med Murov i Rabov) und Ivanocy ( Kalendar Nájszvetejsega szrca Jezusovoga) sowie die Sprache der mundartlichen schönen Literatur, z. B. im Roman Garaboncijaš, Porabska legenda von Francek Mukič. Ihre Dialektforschung im österreichischen Grenzgebiet betraf Mundarten in Podjuna (Jauntal), Mlake (Laaken), Radvanje (Rothwein), Gradišče (Schlossberg), Lučane (Leut‑ schach) und Žetinci (Sicheldorf im Radkersburger Winkel). Im Radkersburger Winkel konnte sie beweisen, dass da Slowenen autochthone Bevölkerung darstellen und eine pannonische Mundart sprechen. Die Mundart von Radvanje (Rothwein) ordnete sie dem östlichen Jauntal‑Dialekt zu, anhand der Mundart von Lučane (Leutschach) und Lonč (Deutschlandsberg) konnte sie eine archaische nordstairische dialektale Ausprägung und starkes Gefühl der slowenischen Zugehörigkeit ihrer Sprecher nachweisen, in Žetinci (Sicheldorf) konnte sie eine interdialektal geprägte Sprache von Prekmurje (Übermur‑ gebiet) und Slovenske gorice (Windische Bühel) festlegen. Ihre dialektale Forschung in Slowenien ist bedeutend geprägt durch zahlreiche Studien zur Umgangssprache der Stadt Maribor. Auch diese zeigt nach Zinka Zorko eine inter‑ dialektale, uneinheitliche Prägung mit Merkmalen der Mundart von Slovenske gorice, der nordstairischen Mundart von Kozjak, der Nordbachernmundart der Stadtteile Stu‑ denci und Radvanje sowie der Ostbachernmundart der Stadtteile Pobrežje, Tezno und Razvanje. Keine weitere Umgangssprache in Slowenien wurde bisher so genau und ausführlich untersucht und beschrieben wie die Umgangssprache in Maribor. 37 Marko Jesenšek Zinka Zorko leistete Pionierarbeit bei der Eruierung der dialektalen Situation in Dravska dolina (Drautal). Anhand ihrer Studien konnte eine klare Trennungslinie zwischen den stairischen und Kärntner Mundarten gesetzt werden – sie liegt sozusagen vor der Tür der Stadt Maribor. Darüber hinaus schenkte Prof. Zorko ihr Forschungsinteresse der Vielfältigkeit stairischer und pannonischer Mundarten in Prlekija, Haloze, Slovenske gorice und Prekmurje. Durch ihre dialektologischen Studien konnten störende Lücken bei der Erforschung der slowenischen Dialekte geschlossen werden und einer ganzheit‑ lichen Synthese der dialektalen Entwicklung uns Ausprägung slowenischer Dialekte stand dadurch nichts mehr im Wege. Zinka Zorko war es bewusst, dass eine moderne Dialektologieforschung gleicherma‑ ßen Detailkenntnisse des normierten sprachlichen Standards benötigt – aus diesem Grund schenkte sie ihr Interesse auch ausgewählten sprachpolitischen Themen. Ihre Forschungsliebe blieb allerdings der Dialektologie gewidmet. Danach kann man sie als Forscherin erkennen, dadurch wurde sie anerkannt und dafür wurde sie gewürdigt und geehrt. Durch ihre drei wissenschaftlichen Monographien hat sie Meilensteine für die künftige Erforschung slowenischer Dialekte gesetzt: Narečna podoba Dravske doline (Maribor, 1995), Haloško narečje in druge dialektološke študije (Maribor, 1998), Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih (Maribor, 2009). Ihre Gesamtbibliographie umfasst 641 Publikationen. Zinka Zorko hat somit ihre linguistische Forschungsmission entscheidend übertroffen – sie erkannte und verdeutlichte die Problematik des Sprach‑ und Nationalbewusstseins, indem sie slowenische Dialekte zur geistigen Grundlage der slowenischen Schrift‑ sprache erhob. 38 Dialektološke poti Zinke Zorko – kraji, metode, spoznanja Jožica Škofic Slovenska akademija znanosti in umetnosti, II. razred za filološke in literarne vede, Novi trg 3, SI 1000 Ljubljana; ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Novi trg 4, SI 1000 Ljubljana; Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Titov trg 5, SI 6000 Koper, jozica.skofic@zrc-sazu.si DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.3.2023.2 ISBN 978-961-286-694-5 Akademikinja Zinka Zorko je četrta dialektologinja v vrsti članov SAZU. Njene dia‑ lektološke raziskovalne poti so večinoma potekale po krajih na območju koroških, štajerskih in panonskih narečij, raziskave govorjenega narečnega jezika pa je ob raz‑ ličnih priložnostih dopolnjevala s preučevanjem narečnih elementov v zgodovinskih dokumentih in leposlovju. V prispevku je posebna pozornost namenjena t. i. mariborski dialektološki šoli in načinu predstavitve narečij in krajevnih govorov v njenih delih. Ključne besede: Zinka Zorko, mariborska dialektološka šola, koroška narečja, štajerska narečja, panonska narečja Academician Zinka Zorko is the fourth dialectologist in the line of SAZU members. Her dialectological research journeys mostly took place in the areas of the Carinthian, Styrian and Pannonian dialects. On various occasions, she supplemented her research of the spoken dialect by studying dialect elements in historical documents and literary texts. This paper pays special attention to the so‑called Maribor dialectological school and how the dialects are represented in her works. Key words: Zinka Zorko, Maribor dialectological school, Carinthian dialect group, Styrian dialect group, Pannonian dialect group Uvod1 Akademikinja Zinka Zorko je četrta dialektologinja v vrsti članov Slo‑ venske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), kjer je nadaljevala delo 1 Prispevek je nastal v okviru programa Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju (P6‑0038, 1. 1. 2004–31. 12. 2021) in projekta i‑SLA – Interaktivni atlas slovenskih narečij (L6‑2628, 1. 9. 2020–31. 8. 2023), ki ju sofinancira ARRS. 39 Jožica Škofic Frana Ramovša, Tineta Logarja in Jakoba Riglerja.2 Dialektologija – veda o narečjih je (bila) vse od ustanovitve ljubljanske univerze in SAZU ena temeljnih ved slovenskega jezikoslovja. Fran Ramovš (1890–1952)3 je s svojimi raziskavami zgodovinskemu jezikoslovju in dialektologiji postavil trdne metodološke temelje, njegov učenec in naslednik Tine Logar (1916– 2002)4 je bil prvi in najširši raziskovalec slovenskih narečij in krajevnih govorov iz mreže Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA), ki ga je leta 1934 zasnoval Ramovš, in s sodelavcem Jakobom Riglerjem (1929–1985)5 prav na osnovi raziskav za SLA posodobil Ramovševo karto slovenskih narečij. Tudi raziskovalne poti akademikinje Zinke Zorko so bile ves čas dia‑ lektološko obarvane – temeljitim raziskavam koroških narečij so sledile še raziskave štajerskih in panonskih narečij, s čimer je obogatila naše pozna‑ vanje severovzhodnih narečij slovenskega jezikovnega prostora, z njihovim opisom pa v marsikateri podrobnosti pripomogla k natančnejši klasifikaciji slovenskih narečij in njihovemu prikazu na narečni karti. Raziskave koroških narečij v domači Dravski dolini V diplomskem delu je raziskala govor svojega rojstnega kraja Spodnje Kaple na Kozjaku, v magistrskem delu se je posvetila domačemu sever‑ nopohorsko‑remšniškemu narečju zahodno od Ruš do Vuzenice na stiku s (štajerskim) kozjaškim podnarečjem. Sledilo je še bolj poglobljeno razis‑ kovanje koroškega podjunskega in severnopohorsko‑remšniškega narečja 2 Tudi več sedanjih dopisnih članov II. razreda za filološke in literarne vede SAZU je svoje raziskovalno delo posvetilo slovenskim narečjem, med njimi: Ludvik Karničar z univerze v Gradcu (slovenska koroška narečja v Avstriji), Liliana Spinozzi Monai z Univerze v Vidmu (slovenska narečja v Furlaniji) in Johannes Steenwijk z Univerze v Padovi (rezijansko narečje). 3 »Dr. fil., redni profesor za fonetiko in zgodovino slovenskega jezika na Univerzi v Ljubljani. Redni član od 7. oktobra 1938; načelnik filozofsko‑filološko‑historičnega razreda od 28. januarja 1939 do 31. januarja 1940; glavni tajnik AZU oz. SAZU od 11. julija 1942 do 19. maja 1950; upravnik Inštituta za slovenski jezik; predsednik SAZU od 19. maja 1950 do smrti.« (https:/ www.sazu.si/clani/fran‑ramovs, dostop 5 1. 2022.) 4 »Dr. filozofije, redni profesor za dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika Filozof‑ ske fakultete UL in njen zaslužni profesor. Izredni član od 13. marca 1972, redni član od 24. aprila 1981. Tajnik II. razreda SAZU od 5. marca 1975 do 31. oktobra 1979.« (https:/ www.sazu.si/clani/valentin‑logar, dostop 6. 1. 2023) 5 »Dr. filoloških znanosti, znanstveni svetnik v Inštitutu za slovenski jezik ZRC SAZU. Izredni član od 23. maja 1985.« (https:/ www.sazu.si/clani/jakob‑rigler, dostop 6. 1. 2023) 40 Dialektološke poti Zinke Zorko – kraji, metode, spoznanja Slika 1: Tine Logar, Jakob Rigler: Karta slovenskih narečij, 1983 41 Jožica Škofic v dravskem obmejnem hribovju od Ojstrice nad Dravogradom do Duha na Ostrem vrhu v okviru doktorske disertacije. Razprave o koroških narečnih govorih v Dravski dolini je (skupaj z obravnavo štajerskih govorov Dravske doline vse do Maribora) strnila v monografiji Narečna podoba Dravske doline in z njo postavila temelje t. i. mariborske dialektološke šole,6 v kateri so se izoblikovali številni jezikoslovci, ki danes nadaljujejo dialektološke in jezikovnozgodovinske raziskave Zinke Zorko: Marko Jesenšek, Bernard Rajh, Mihaela Koletnik, Melita Zemljak Jontes, Drago Unuk, Alenka Valh Lopert. Kakšen je (bil) torej način predstavitve narečij in krajevnih govorov v delih Zinke Zorko? Njene dialektološke razprave, pa najsi gre za monogra‑ fije ali članke, izkazujejo avtoričin pedagoški čut, s katerim naslovnikom predaja svoja spoznanja – geografskemu in zgodovinskemu orisu sledi jezikoslovna obravnava posameznih krajevnih govorov, tej pa sinteza z izpostavljenimi temeljnimi novimi spoznanji, ki jih je prinesla v delu pred stavljena raziskava. Pregled njenih jezikoslovnih del in dialektoloških raziskav njenih učencev (ne le doktorantov in magistrantov, ampak tudi 6 »Natančno in dobro pripravljeno pedagoško delo je napovedovalo tudi preporod sloven‑ ske dialektologije. Akademikinja Zinka Zorko ga je v zrelem raziskovalnem obdobju suvereno izpeljala v svoji, t. i. mariborski dialektološki šoli, ki ima središčno mesto v njenem življenju in znanstvenoraziskovalnem delu. Kdo med slovenskimi univerzi‑ tet nimi profesorji se danes lahko predstavlja s svojo "šolo"? Le malo jih je takih med slovenskimi znanstveniki in slovenskimi akademiki – mariborska dialektološka šola Zinke Zorko je ena izmed takih. Uči nas, da jezika ne smemo in ne moremo deliti na "lepo" in "pravilno" knjižno normo in "grda" in "napačna" narečja; […] Mariborska dialektološka šola Zinke Zorko tako pred nami riše nov dialektološki zemljevid Slo‑ venije, ki nastaja ob upoštevanju vsega pozitivnega v dosedanjih raziskavah, ponuja pa nova, na terenu odkrita in z najsodobnejšim znanstvenim aparatom raziskana jezi‑ ko(slo)vna dejstva.« (Jesenšek, Koletnik 2009: 7) »V monografiji ( Večno mladi Htinj, op. Škofic) so predstavljena tista področja iz slo‑ venskega jezika, po katerih je mariborska slovenistika danes prepoznavna v slovenskem in prisotna tudi v mednarodnem prostoru. Na prvem mestu sta vsekakor zgodovina slovenskega jezika in dialektologija (znana mariborska dialektološka šola), področji, na katerih je mariborska slovenistika vodilna v državi in, ker gre za nacionalno vedo, tudi v svetu.« (Jesenšek 2012: besedilo na zavihku); https:/ press.um.si/index.php/ump/ catalog/book/106, dostop 8. 1. 2023). »Bila je edina znanstvenica v Sloveniji, ki je ustanovila svojo šolo, t. i. mariborsko dia‑ lektološko šolo, v kateri je skupaj s svojimi učenci odločilno vplivala na razvoj evropske dialektologije.« (Jurič 2019: https:/ press.um.si/index.php/ump/catalog/book/106, dostop 8. 1. 2023). »V njeni mariborski dialektološki šoli nastajajo slovnice posameznih go‑ vorov, ki razlagajo narečno mnogovrstnost slovenskega jezika, dialektološke raziskave belih lis na karti narečnih značilnosti slovenskega jezika pa zarisujejo nove natančnejše narečne meje.« (Jesenšek 2016: 7) 42 Dialektološke poti Zinke Zorko – kraji, metode, spoznanja številnih diplomantov, ki so raziskovali svoje domače govore), kaže, da gre za sistematične, sistemske opise krajevnih govorov na vseh jezikov‑ nih ravninah: glasoslovne značilnosti so navadno predstavljene z metodo fonološkega opisa; na oblikoslovni ravnini so najpogosteje izpostavljene posebnosti pregibnih besednih vrst, zlasti v primerjavi s knjižnim jezikom; običajno so prikazane tudi izrazitejše skladenjske značilnosti govorjene‑ ga narečja. Dragocena so v fonetični transkripciji zapisana ponazarjalna besedila, ki jih je na različnih strokovnih srečanjih obogatila še v video‑ predstavitvijo narečnega govora. V mnogih prispevkih je pomemben delež namenila še predstavitvi lokalnega narečnega besedja, kar predstavlja bogat vir za uvrstitev te leksike v vseslovenski narečni slovar. Raziskava krajevnih govorov med Rušami in Vuzenico predstavlja prvo temeljito raziskavo severnopohorsko‑remšniškega narečja koroške narečne skupine. V njej so predstavljeni naglas, dolgi in kratki naglašeni ter nena‑ glašeni vokalizem ter konzonantizem (z zvočniki in nezvočniki) na Činžatu, pri Lovrencu na Pohorju (SLA T054), na Ribnici na Pohorju (SLA T053) in pri Svetem Primožu na Pohorju (SLA T050).7 Fonemski sistem je pojasnjen s prikazom distribucije fonemov in njihovih alofonov ter s predstavitvijo izvora posameznih fonemov v praslovanščini. Oblikoslovje je prikazano po vzorcu iz slovnice slovenskega knjižnega jezika, tj. samostalniki 1. in 2. ženske sklanjatve, 1. moške sklanjatve in 1. srednje sklanjatve (vse tudi z opombami o premenah osnove ob pregibanju), pridevniki z osnovno sklanjatvijo, predstavitvijo določne in nedoločne obli‑ ke ter stopnjevanja, osebni, svojilni, kazalni in vprašalni zaimki z njihovim pregibanjem, prav tako glavni števniki, podrobneje je predstavljen še glagol s spreganjem vzorčnega glagola delati v povednem in velelnem naklonu ter opozorilom na značilne končnice (npr. -ma v 1. osebi dvojine, -ta v 2. in 3. osebi dvojine ter -te v 2. osebi množine); ostali glagoli so predstavljeni s pregibanjem po posameznih vrstah in razredih, izpostavljena je še raba nedoločnika, namenilnika in deležnikov. Predstavljene so tudi nepregibne besedne vrste, tj. prislov, predlog, veznik in medmet, ponekod še členek. Narečna skladnja je predstavljena z značilnostmi govorjenega (oz. »pogo‑ vornega«) jezika, v katerem prevladujejo »prosti stavki« in priredja, razen vzročnega, pogoste ponovitve, zaznamovan besedni red, neizpolnjenost skladenjskih vzorcev ipd. (Zorko 1995: 79). S ponazarjalnimi primeri so 7 Krajevni govor SLA T051 Vuzenica v tej monografiji ni posebej predstavljen, po vpra‑ šalnici za SLA ga je leta 1959 zapisal Drago Vobovnik. 43 Jožica Škofic prikazane še značilnosti narečne zgradbe različnih vrst prirednih in pod‑ redno zloženih povedi. Sinhroni predstavitvi severnopohorskih govorov sledi diahroni »[p]odro‑ ben pregled različnega razvoja posameznih vokalov na severnem Pohorju« (Zorko 1995: 86) s sklepno ugotovitvijo, da so vokalni sistemi mnogo manj enotni kot razvoj konzonantov, ki kažejo bolj arhaično podobo. Za morfolo‑ ški razvoj pa v teh govorih ugotavlja preplet koroških in štajerskih pojavov. Na podoben način so v tej monografiji predstavljeni tudi koroški krajevni govori na levem bregu Drave med Ojstrico nad Dravogradom in Duhom na Ostrem vrhu – gre za krajevne govore Ojstrice, Pernic (SLA T049), Remšnika in Kaple (Zgornja Kapla, SLA T055).8 Remšniški del severno‑ pohorsko‑remšniškega narečja je zaradi razlik v nekaterih razvojih dolgih in kratkih samoglasnikov, npr. polglasnika in ę, poimenovala podnarečje (Zorko 2009: 83). Z remšniškim krajevnim govorom, ki zajema tudi ne‑ kaj sosednjih vasi, je Zinka Zorko predstavila značilnosti severnopohor‑ sko‑remšniškega narečja na levem bregu Drave in ga dopolnila še z opisom vzhodnokoroškega govora Kaple na Kozjaku, ki je »zadnji kraj s koroškim vokalnim sistemom, ki meji na duhovsko faro, kjer je izhodiščni samoglas‑ niški sistem štajerski« (Zorko 1998: 194). Predstavitev glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske ravnine ojstriškega govora koroškega podjunskega narečja9 (kamor je v tej razpravi uvrščen tudi krajevni govor Libelič, SLA T041) je zaokrožena s poglavjem o nje‑ govih besedotvornih značilnostih. Predstavljeni so besedotvorni načini tvorjenja samostalnikov in pridevnikov ter njihovi besedotvorni pomeni. Opis krajevnega govora Pernic, SLA T049 na glasoslovni in oblikoslovni ravnini pa je dopolnjen še s predstavitvijo vokalizma na Muti ter prikazom besedotvorja v perniškem govoru. Podjunsko narečje je v tej monografiji ponazorjeno s fonetično transkribiranim besedilom z Brezovca. Zinka Zorko je narečja koroške narečne skupine raziskovala tudi v na‑ slednjih letih in nekaj prispevkov o njih (ponovno) objavila v svoji tretji 8 Krajevni govor SLA T052 Radlje ob Dravi v tej monografiji ni posebej predstavljen, po vprašalnici za SLA ga je leta 1959 zapisala Ana Renčelj. 9 Na Logar-Riglerjevi Karti slovenskih narečij je govor Ojstrice vrisan kot sestavni del mežiškega narečja. Natančna analiza tega govora na glasoslovni, oblikoslovni in besedijski ravnini kaže, da je to podjunsko narečje podobno podjunskemu narečju v Strojni, saj se tudi na Ojstrici razvije dolgi polglasnik skupaj z nosnim ę v a, torej gre za pozno denazalizacijo in za skupen razvoj s polglasnikom. Tudi dolgi a se labializira v široki o. Takega razvoja a-ja pa mežiško narečje ne pozna. Podoben razvoj je potekal v Dravogradu, na Viču in čez Dravo v Libeličah. (Zorko 2009: 19) 44 Dialektološke poti Zinke Zorko – kraji, metode, spoznanja monografiji Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Med govori podjunskega narečja je posebno pozornost posvetila govoru Strojne na Koroškem (opisala ga je po modelu svoje dialektološke šole), ki je zaradi stika z mežiškim narečjem izgubil tonemsko naglaše‑ vanje. Ugotovila je, da se govor Šentanela, SLA T040 precej razlikuje od podjunskega govora Strojne, zato ga označi kot prehodni10 podjunsko‑me‑ žiški govor. Vzhodnopodjunska govora na Pernicah in Mlakah, ki ju je na osnovi njunih glasoslovnih značilnosti izvzela iz remšniškega narečja, sta ob glasoslovnem in oblikoslovnem opisu predstavljena tudi z gozdarskim in lesarskim izrazjem, kjer so ob slovenskih izpostavljeni zlasti iz nemščine prevzeti strokovni izrazi, v razpravi o remšniškem narečju pa je posebno pozornost namenila stavbarskemu izrazju. Posebno pozornost je v eni od razprav o koroškem mežiškem narečju posvetila še govoru Mislinje, SLA T048, »na vzhodni meji mežiškega narečja ob sred njesavinjskem in južnopohorskem narečju. Gre torej za vmesni govor med koroško in štajersko narečno skupino, ki je zlasti bi‑ stveno vplivala na današnjo jezikovno podobo mislinjskega govora.« (Zorko 2009: 21) Primerjava mislinjskega z dvema govoroma sosednjih štajerskih narečij, tj. krajevnim govorom Zreč (južnopohorsko narečje) in Gaberk (srednjesavinjsko narečje), je potrdila hipotezo, da je mislinjski krajevni govor štajerski, ne koroški. Raziskave štajerskih narečij Z raziskovanjem kozjaškega podnarečja (oz. severnoštajerskega podnarečja) v okolici Lučan, SLA T360, na Kapli na Kozjaku, SLA T055, in v Dravski dolini (med njimi zlasti krajevnih govorov Svetega Duha na Ostrem vrhu in Selnice ob Dravi) ter južnopohorskega narečja v Dravski dolini in na vzhodnih obronkih Pohorja vse do Maribora se je raziskovalna pozornost Zinke Zorko osredinila na štajerska narečja. Mejo med koroško in štajersko narečno skupino je po natančnih raziskavah krajevnih govorov v dravski dolini postavila na potok »Črmenica v Gradišču, […] na sredi črmeniške grape se dvigne na Vurmat in se v bližini Fale pri Šturmu približa Dravi. Temeljna razlika med jugovzhodnim in severozahodnim delom tega slo‑ venskega jezikovnega prostora je v najstarejših razvojih stalno dolgega jata 10 Za govore na narečnih jezikovnih mejah je nato uveljavila izraz vmesna narečja in govori (Jesenšek 2022: 16, 19–20). 45 Jožica Škofic in dolgega etimološkega e ter dolgega etimološkega o v dvoglasnika ie in uo ter ei in ou.« (Zorko 2009: 75) Med štajerskimi narečji se je najprej posvetila raziskovanju severnošta‑ jerskega kozjaškega podnarečja, kot se govori v Selnici ob Dravi in Bi‑ striškem jarku (tudi za raziskovanje materialne in žive kulturne dediščine so dragoceni njeni opisi izrazja, povezanega z delovanjem žag venecijank, mlinov na vodni pogon in oglarjev v tem delu Dravske doline). Ruški govor je Zinka Zorko opredelila kot severnoštajerski govor (na Logar‑Riglerevi karti imenovan južnopohorsko narečje), sem pa je uvr‑ stila še vzhodnopohorske krajevne govore Kopivnika, Hoč in Frama ter južnopohorska govora Zreč in Oplotnice. Med severnoštajerske govore je umestila tudi govor Miklavža na Dravskem polju, SLA T359, »ki se je nekaj stoletij razvijal skupaj s panonskimi narečji« (Zorko 2009: 150). Vse omenjene krajevne govore je predstavila na način, kot ga je uveljavila že s predstavitvami koroških krajevnih govorov. Med krajevnimi govori srednještajerskega narečja je opisala govore v Šentrupertu nad Laškim (ta govor je na osnovi njegovih glasoslovnih značilnosti namesto k laškemu posavskemu narečju uvrstila k t. i. južno‑ štajerskim narečjem »s samo padajočo besedno intonacijo, z zgodaj podalj‑ šanimi padajočimi akutiranimi samoglasniki, zato so se vsi kratki vokali podaljšali, dolgi pa diftongirali« (Zorko 2009: 161)) ter t. i. vzhodne govore srednještajerskega narečja, kamor je uvrstila krajevni govor v Strmcu pri Rogatcu, Žahenbercu pod Donačko goro in tudi govor v Humu na Sutli, SLA T408, »ki ima dolgi vokalni sestav enak kot govori okoli Rogatca« (Zorko 2009: 179), a ga hrvaška dialektologija sicer uvršča v gornjosutlanski dialekt kajkavskega narečja hrvaškega jezika. Kozjansko‑bizeljsko narečje štajerske narečne skupine je Zinka Zorka predstavila z opisi krajevnih govorov Lesičnega, Kapel, SLA T349, in Pišec, SLA T347, ter dokazala, da tudi to narečje v glasoslovnem razvoju ni enotno. Raziskave panonskih narečij S štajersko‑panonskimi narečnimi prepletanji se je Zinka Zorko ukvar‑ jala zlasti med raziskovanjem haloškega narečja (med drugim je v tem kontekstu opisala krajevne govore v Štatenbergu in Zgornji Sveči ter Že‑ talah, SLA T384, in jih primerjala z vzhodnoštajerskimi govori v okolici Rogatca). 46 Dialektološke poti Zinke Zorko – kraji, metode, spoznanja Veliko pozornosti je namenila tudi raziskavam krajevnih govorov pa‑ nonske narečne skupine. Raziskovala je spodnjeprleško narečje v krajih Šafarsko, Gibina, SLA T375, Razkrižje, pa tudi v Štrigovi na Hrvaškem, jugozahodni prleški govor v Lancovi vasi ter krajevne govore v Radomer‑ ščaku, na Gomili pri Kogu, Bišu, zgornjeprleški govor v Biserjanah, Vidmu, SLA T370, Ljutomeru in govor v Markovcih, ki ga je na osnovi razvoja dol‑ gega ę in dolgega etimološkega e v dolgi široki e, zaradi česar se razlikuje od drugih prleških govorov in se približuje vzhodnemu haloškemu narečju, opredelila kot »mednarečni govor južno od Drave« (Zorko 2009: 252). Dotlej slabo raziskano haloško narečje je opisala v monografiji Haloško narečje in druge dialektološke študije, z raziskavami pa nadaljevala tudi še kasneje. Tako je opisala krajevne govore v Zavrču, Cirkulanah, SLA T386, Leskovcu in Žetalah, SLA T384, ter v Veliki Varnici. V raziskovanje slovenskogoriškega narečja je usmerila svojo učenko in naslednico Mihaelo Koletnik, sama pa je v razpravah nekaj pozornosti namenila predvsem krajevnim govorom Metave ter Zgornje Ščavnice in Črešnjevcev, SLA T368. Zanimale so jo tudi značilnosti prekmurskega narečja – raziskala je govor Cankove, SLA T387, in opisala njegove glasoslovne, oblikoslovne in leksične značilnosti, posebno raziskovalno pozornost je namenila tudi prekmurskim govorom v Radgonskem kotu v Avstriji in v Porabju na Ma‑ džarskem (opisala je npr. krajevni govor Števanovcev, predvsem njegovo glasoslovno in oblikoslovno ravnino, ter leksiko v Andovcih). Raziskave narečnih elementov v pisnih besedilih in stika severovzhodnih slovenskih narečij z drugimi jezikovnimi kodi Raziskave govorjenega narečnega jezika je Zinka Zorko ob različnih pri‑ ložnostih dopolnjevala s preučevanjem narečnih elementov v različnih zgodovinskih dokumentih in leposlovju, tako je med drugim raziskovala elemente koroškega narečja pri Prežihovem Vorancu ( Jamnica, Samo-rastniki, Solzice), Luki Sienčniku ( Spomini), Josipu Šašlju (krajevna ime‑ na), značilnosti prekmurskega narečja in prekmurskega knjižnega jezika v romanu Garaboncijaš Franceka Mukiča in v Kalendarju Nájsvetejsega szrca Jezosovega Franca Ivanocyja, prleškega narečja pri Volkmerju in Dajnku ( Kmet Izidor s svojimi otroki ino lydmi) ter srednještajerskega na‑ rečja v krajevnem govoru Ponikve in v Slomškovem delu Blaže in Nežica v nedeljski šoli. 47 Jožica Škofic Zanimali so jo tudi medjezikovni vplivi, npr. madžarsko‑slovenski/prek‑ murski stik v Lendavi z okolico, tj. v Genterovcih ter Mostjeh in Kobilju, ter slovensko‑nemški stik v Radgonskem kotu (po vprašalnici za SLA je npr. zapisala govor v kraju Žetinci – Sicheldorf, SLA T414). Z raziskovanjem mestnega govora Maribora na stičišču treh narečnih baz je zasnovala t. i. urbano dialektologijo, zanimal pa jo je tudi stik med narečjem in knjižnim jezikom. Sklep Mnogi od obravnavanih krajev, ki jih je Zinka Zorko obiskala in pisala o njihovih govorih, so del mreže Slovenskega lingvističnega atlasa, mar‑ sikatero od njenih raziskav pa so vzpodbudila tudi različna (spominska) znanstvena srečanja. Zinka Zorko se je v želji po karseda natančnem opisu obravnavanih narečij pogovarjala z mnogimi narečnimi govorci, katerih govore je vestno zapisovala in opisovala. V nadaljevanju naštevam kraje, katerih narečne govore je opisala v svojih dialektoloških razpravah. Koroška narečna skupina: – podjunsko narečje: Libeliče, Pernice, Mlaka, Muta, Brezovec, Ojstrica, Strojna; – severnopohorsko‑remšniško narečje: Činžat, Lovrenc na Pohorju, Rib‑ nica na Pohorju, Sveti Primož na Pohorju, Remšnik, Ožbalt, Brezno, Podvelka; – mežiško narečje: Mežica, Črna na Koroškem, Javorje, Šentanel, Kotlje, Pameče pri Slovenj Gradcu, Mislinja. Štajerska narečna skupina: – kozjaško podnarečje (severnoštajersko podnarečje): Sveti Duh na Ostrem vrhu, Selnica ob Dravi, Kapla na Kozjaku, Slemen, Lučane, Rošpoh; – južnopohorsko narečje: Ruše, Smolnik (severnoštajerska govora), Hoče, Kopivnik, Fram (severnoštajerski vzhodnopohorski govori), Oplotnica, Zreče (severnoštajerska južnopohorska govora), Miklavž na Dravskem polju; – srednještajersko narečje: Šentrupert nad Laškim, Ponikva, Strmec pri Rogatcu, Žahenberc pod Donačko goro, Hum na Sutli, Štatenberg, Zgor‑ nja Sveča, Šmarje pri Jelšah; 48 Dialektološke poti Zinke Zorko – kraji, metode, spoznanja – srednjesavinjsko narečje: Gaberke; – kozjansko‑bizeljsko narečje: Pišece, Kapele, Lesično. Panonska narečna skupina: – prekmursko narečje: Žetinci, Gornji Senik, Števanovci, Andovci, Can‑ kova, Kobilje, Mostje; – haloško narečje: Veliki Vrh, Žetale, Čermožiše, Štatenberg, Zgornja Sveča; – prleško narečje: Radomerščak, Gomila pri Kogu, Biš, Sestrže, Šafarsko, Lancova vas, Videm pri Ptuju, Markovci pri Ptuju, Biserjane, Ljuto‑ mer; – slovenskogoriško narečje: Metava, Zgornja Ščavnica, Črešnjevci. Za slovensko dialektologijo so pomembne tudi tiste poti dialektološkega raziskovanja, ki jih je Zinka Zorko prehodila posredno kot mentorica pri številnih diplomskih, magistrskih in doktorskih delih (prim. Kumin Horvat, Gostenčnik 2022: 30–52). Zinka Zorko je s svojim raziskovalnim delom in pedagoškim zgledom postavila temelje mariborski dialektološki šoli. Izhajala je iz nerešenih vprašanj pri Ramovšu, Riglerju (npr. o daljšanju akuta), Logarju oz. »be‑ lih lis« na Karti slovenskih narečij. Narečne značilnosti je predstavljala sistematično po jezikovnih ravninah: fonološki (glasoslovne značilnosti so navadno predstavljene z metodo fonološkega opisa, predstavljene so temeljne naglasne značilnosti, med drugim jo je zanimalo (ne)daljšanje akutiranih samoglasnikov), morfološki (na oblikoslovni ravnini so najpogo‑ steje izpostavljene posebnosti pregibnih besednih vrst, zlasti v primerjavi s slovenskim knjižnim jezikom), besedni (mnogim razpravam so priloženi različno urejeni slovarčki narečnih besed/dialektizmov, več raziskav je na‑ menila prevzetemu besedju in narečnemu besedotvorju, zanimala so jo tudi lastna imena (npr. toponimi, hišna imena, priimki) in skladenjski (običajno so prikazane izrazitejše skladenjske značilnosti govorjenega jezika, besedni red, zgradba zloženih povedi), nadaljnjo raziskavo besedilne ravnine seve‑ rovzhodnih slovenskih narečij pa omogočajo v fonetični ali poenostavljeni narečni transkripciji zapisana ponazarjalna besedila. O njenem načinu predstavitve posameznih krajevnih govorov je jeziko‑ slovka Martina Orožen (1998: na zavihku platnic) v recenziji monografije Haloško narečje in druge dialektološke študije zapisala: »Raziskovanje, zapisovanje, analiza in sinteza poteka po slovenski metodologiji v narečje‑ slovju pa tudi po enotnih vprašalnicah. Vse gradivo se snema na kasete, 49 Jožica Škofic Slika 2: Karta slovenskih narečij, SLA 2.1, 2016, in območje intenzivnih dialektoloških raziskav Zinke Zorko z natančnejšimi razmejitvami narečij 50 Dialektološke poti Zinke Zorko – kraji, metode, spoznanja tudi že videokasete, po prepisih nastajajo analize vseh jezikovnih ravnin in tudi slovarji po tematskih narečnih sklopih.« S svojimi dialektološkimi potmi je Zinka Zorko nedvomno obogatila naše poznavanje severovzhodnih narečij slovenskega jezikovnega prostora, z njihovim opisom pa v marsikateri podrobnosti pripomogla k natančnejši klasifikaciji slovenskih narečij in njihovemu prikazu na narečni karti. Literatura Marko JESENŠEK, 2012: (Besedilo na zavihku knjige). Večno mladi Htinj. Ob 80-letnici Janka Čara. (Zora, 83). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Mednarodna knjižna zbirka Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofska fakulteta. – –, 2016: 80 let akademikinje in zaslužne profesorice Univerze v Mariboru prof. dr. Zinke Zorko, UMniverzum: interna revija Univerze v Mariboru, april 2016/1, 6–7. – –, 2022: Zinka Zorko in Pleteršnikovi dnevi. Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora, 148). Maribor: Univerza v Mariboru, Uni‑ verzitetna založba. 7–29. – –, 2022a: Življenje in delo častne občanke občine Selnica ob Dravi akademikinje Zinke Zorko. Zinkin zbornik. Ur. Marko Jesenšek. Selnica ob Dravi: Občina. 7–41. Marko JESENŠEK (ur.) (2022): Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora 148). Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2022. Marko JESENŠEK, Mihaela KOLETNIK, 2016: Zaslužna red. prof. dr. Zinka Zorko – redna članica SAZU. Časopis za zgodovino in narodopisje, 80=45/1, 5–11. Tamara JURIČ: Zorko, Zinka. (1936–2019). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. Dostopno na: https:/ www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/zorko‑zinka‑ ‑terezija/ (pridobljeno 8. 1. 2023). Mojca KUMIN HOVAT, Januška GOSTENČNIK (2022): Zinka Zorko in Slovenski lingvi‑ stični atlas. Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora 148). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2022. Martina OROŽEN, 1998: Recenzija. Zinka Zorko (1998): Haloško narečje in druge dialektološke študije. (Zora, 6). Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Na zavihku platnic). Zinka ZORKO, 1995: Narečna podoba Dravske doline. (Piramida 3). Maribor: Kulturni forum, 1995. – –, 1998: Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor: Slavistično društvo, 1998. – –, 2009: Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. (Zora 64). Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2009. 51 Jožica Škofic Spletni viri https://fran.si/204/sla‑slovenski‑lingvisticni‑atlas/datoteke/SLA_Karta‑narecij.pdf https:/ www.sazu.si/clani‑sazu/2 (pridobljeno 3. 1. 2023). ZINKA ZORKOS DIALEKTOLOGISCHE SPUREN – ORTE, METHODEN, ERKENNTNISSE Die Akademikerin Zinka Zorko war die vierte unter den Dialektologen, Mitgliedern der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste, wo sie die slowenische dialektologische Forschung von Fran Ramovš, Tine Logar und Jakob Rigler erfolgreich fortsetzte. Ihre Forschungsrouten verliefen überwiegend im Bereich der Kärntner, Steirischen und Pannonischen Dialekte. Die Erforschung der gesprochenen Mundart ergänzte sie durch das Studium der dialektalen Elemente in historischen Dokumenten und Belletristik. Ebenso wichtig für die Weiterführung der slowenischen dialekto‑ logischen Forschung ist ihre Mentorentätigkeit, denn sie engagierte sich als Mentorin zahlreicher Diplom‑, Master‑ und Doktorarbeiten. In der vorliegenden Studie wird besonderes Augenmerk auf die Analyse der Darstellung von Dialekten und lokalen Mundarten in den Werken von Zinka Zorko gelegt. Folgen‑ des wurde festgestellt: Phonologische Merkmale werden prinzipiell mit der Methode der phonologischen Beschreibung dargestellt, auf morphologischer Ebene werden am häufigsten und insbesondere im Vergleich zur Literatursprache Besonderheiten flek‑ tierender Wortarten hervorgehoben, in der Regel werden auch die wesentlichen syn‑ taktischen Merkmale der gesprochenen Dialekte gezeigt. Wertvoll dazu sind zahlreiche illustrierende dialektale Texte in phonetischer Transkription, die sie auf verschiedenen Fachtagungen mit Videopräsentationen bereicherte. Prof. Zinka Zorko hat mit ihrer Dialektforschung unsere Kenntnisse zu nordöstlichen Dialekten des slowenischen Sprachraums entscheidend geprägt und mit deren detail‑ reichen Beschreibung zu ihrer genaueren inhaltlichen und geographischen Einordnung in den Reichtum der slowenischen Dialekte beigetragen. 52 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja s frazeološkim razdelkom Anja Benko Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Območna enota Slovenj Gradec, Podgorska cesta 2, SI 2380 Slovenj Gradec, anja.benko@zrss.si DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.3.2023.3 ISBN 978-961-286-694-5 V prispevku skozi dosedanje obstoječe raziskave predstavljam področje slovenske na‑ rečne frazeologije. Prvič prikazujem in objavljam narečne frazeme, ki sem jih zbrala na terenu v štirih raziskovalnih točkah. Na podlagi predlagane in predstavljene zasnove za nadgradnjo slovarskih gesel so frazemi vključeni v avtoričin strokovni narečni slikovni slovar koroškega podjunskega narečja (Benko 2013). Z zbranim in dokumentiranim narečnim gradivom pomembno prispevam k slovenski jezikovni in kulturni dediščini slovenskega govornega prostora ter delno zapolnjujem vrzel pri raziskovanju slovenske narečne frazeologije. Ključne besede: jezikoslovje, dialektologija, strokovni narečni slikovni slovar, koroško narečje, koroško podjunsko narečje, frazeologija, narečni frazemi In this paper, we present the area of Slovene dialect phraseology through existing research. For the first time, we show and publish dialect idioms collected in the field in four research points, which are included in the author’s technical dialect picture dictionary of the Carinthian Podjuna dialect (Benko 2013), based on the proposed and presented design for upgrading dictionary entries. With the collected and documented dialect material, we contribute significantly to the Slovene linguistic and cultural her‑ itage of the Slovene‑speaking area and partially fill the gap in the research of Slovene dialect phraseology. Key words: linguistics, dialectology, technical dialect picture dictionary, Carinthian dialect, Carinthian Podjuna dialect, idioms, dialect idioms 53 Anja Benko Prispevek1 posvečam svoji življenjski, poklicni in strokovni mentorici akademikinji Zinki Zorko, s katero sem bila najprej posredno povezana z mojimi starimi starši, nato s starši, kasneje pa so se najine poti združile v raziskovalnem svetu dialektologije. Sodelovanje se je začelo leta 2007, ko sem bila študentka dodiplomskega študija in me je Zinka Zorko povabila k raziskovanju rokopisnega slovarja Luka Sienčnika, ki ga je dobila v dar. Iz osebnih izkušenj vem, da jo je v življenju ves čas vodila misel, ki jo je izrekla v enem od intervjujev: »Narečje je bogastvo, ki ga nosiš v sebi. Kamor koli pridem v svet, sem Korošica in ponosna sem na to.« (Rihter 2014: 2) Ker se je Zinka Zorko znanstvenoraziskovalno ukvarjala s fra‑ zeologijo v narečjih,2 je ta razprava poklon njej, njeni in moji Koroški ter najinemu koroškemu narečju, ki ga je akademikinja vedno nosila v srcu. Uvod V frazeologiji kot jezikoslovni disciplini in fondu frazeoloških enot ne‑ kega jezika se izraža slikovita moč ljudstva, jezika, njegova iznajdljivost, ustvarjalnost, barvitost, kultura, miselnost duha ter splošna izkušnja za‑ dnje generacije kot redka dediščina prednikov (Fabčič, Bernjak 2014: 13; Koletnik, Nikolovski 2020: 85). Jeziki tvorijo frazeme tako, da izhajajo iz svoje narodove tradicije, življenja, politične, gospodarske in verske misli. S pomenom in zgradbo izkazujejo družbeno, politično in zgodovinsko pogojeno pomensko oziroma konceptualno ozadje posameznih jezikov, 1 Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (http:/ zrcola.zrc‑sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http:/ www.zrc‑sazu. si) razvil Peter Weiss. 2 Zinka Zorko je s področja narečne frazeologije objavila: (1) izvirni znanstveni članek v soavtorstvu (Zorko, Benko 2015: 147–164), (2) strokovni članek (Zorko 2013: 168–173), (3) prispevek na konferenci brez natisa (Zorko 2013); (4) bila je mentorica 8 diplomskim delom (Tomaž Šoster, 1997: Frazeologija govora pri Lovrencu na Pohorju; Neža Ci‑ güt, 1997: Živalska frazeologija in najpogostejši obrazci sporazumevanja v turniškem govoru; Vanja Benko, 1999: Živalski frazemi v Prežihovi Požganici in v mežiškem na-rečju; Jelka Kos, 2000: Javorski govor z vzorci iz živalske frazeologije; Nataša Očko, 2002: Živalska frazeologija v oplotniškem govoru; Vesna Podlesnik, 2002: Živalska frazeologija v trboveljskem govoru; Anita Krel, 2004: Živalska frazeologija v govoru Kamnice; Nina Karničnik, 2012: Živalska frazeologija v govoru Lovrenca na Pohorju) in (5) mentorica pri nalogi (Mojca Žagar Karer, 1998: Živalska frazeologija in izrazje v romanu Na kmetij Ivana Potrča ter v prleškem narečju. Maribor: II. gimnazija.). (Vir: osebna bibliografije Zinke Zorko, Cobiss.si, pridobljeno 13. 12. 2022.) 54 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … zato bi, kakor ugotavljata že Vida Jesenšek in Natalija Ulčnik (2014: 278), njihovo proučevanje moralo imeti kulturno in nacionalno temeljni pomen. Gre za nosilce informacij o tradicionalnih vrednotah, družbenih normah in moralnih prepričanjih govorcev nekega jezika. Enako velja za narečno frazeologijo v posameznem jeziku. Po mnenju slovaškega narečjeslovca Ripkeja (2002: 12) se v frazeoloških enotah di‑ namično prepletata povezanost jezika in mišljenja, smisel za podrobnosti in izvirnost, hkrati pa se izkazuje neponovljivost metafor in posledično se bogati kultivirana knjižna izreka (Poklač 2004: 138). Teoretični del V prispevku ne gre za teoretično raziskavo slovenske narečne frazeologije. Prikazati želim, kako sem vključila frazeološki razdelek v strokovni na‑ rečni slikovni slovar koroškega podjunskega narečja. V prvem delu članka podajam oris in krajši pregled dosedanjih raziskav ter pojasnjujem têrmine, ki sem jih uporabila v drugem, empiričnem delu prispevka. Frazeologija in opredelitev frazema v slovenskem jezikoslovju Začetki frazeologije kot vede segajo v leto 1947, ko je izšlo delo ruskega jezikoslovca V. V. Vinogradova; sistematično so se z njim pričeli ukvarjati šele v 70. letih 20. stoletja (Marc Bratina 2014: 17). V ta čas uvrščam tudi začetke slovenske frazeološke razprave, saj je začel izhajati Slovar slovenskega knjižnega jezika (Kržišnik 1994: 91) in je Jože Toporišič objavil prvi teoretični frazeološki prispevek (Jakop 2022: 183). Janez Keber je leta 2003 izdal Frazeološki slovar slovenskega jezika, Poskusni zvezek (124 strani), prvi slovenski enojezični frazeološki slovar (v nadaljevanju: SSF; 1158 strani) pa je izdal osem let kasneje (Keber 2011). Šlo je za pomembno prelomnico na področju raziskovanja slovenske frazeologije. Pri poimenovanju frazeološke enote raziskovalci slovenske frazeologi‑ je niso enotni. Navajajo naslednje têrmine: frazem,3 frazeološka enota,4 3 Izraz je prevzet iz češke frazeologije. 4 Gantar (2007), Keber (2002: 237). 55 Anja Benko stalna besedna zveza,5 frazeologem,6 frazeologizem 7 in fraza.8 Od konca osemdesetih let 20. stoletja se po vzoru čeških in slovaških frazeologov v slovenskem jezikoslovju uporablja têrmin frazem (Kržišnik 1994: 91, Me‑ terc 2017: 15), čeprav Nataša Jakop (2022: 185) ugotavlja, da je frazeologija v Sloveniji med slabše razvitimi v slovanskem in evropskem prostoru, saj nima niti tradicije niti splošno sprejetih smernic za sodobno slovarsko obravnavo frazemov. Frazem ima po mnenju raziskovalcev9 naslednje značilnosti: – stalnost, celovitost, vključenost v sobesedilo (kot del stavčne zgradbe ali kot samostojna stavčna enota), slikovitost, konotativni pomen in ekspresivna funkcija; – večbesednost ali fraznost – najmanj dve sestavini, ki sta lahko obe pol‑ nopomenski ali ena polnopomenska in ena nepolnopomenska, v govor so vključene kot celovita enota; – omejeno povezanost sestavin; – neslovarskost pomena vsaj ene od sestavin oziroma pomenska nepro‑ zornost; – semantično in stilistično vezljivost v kombinaciji z drugimi besedami; – popolno ali delno preneseni/metaforični pomen; – ustaljenost, tj. preštevnost leksikalnih in drugih različic; – pretvorbeno omejenost ob ohranitvi celostnega frazeološkega pomena. Frazemi lahko obstajajo v frazeoloških različicah, ki so »(…) ustaljene različice enega frazema: imajo enak pomen, enako skladenjsko vlogo in del skupnih sestavin. Glede na razlike, ki se znotraj frazema (lahko) pojavljajo, se običajno govori o oblikoslovnih, besedotvornih, sestavinskih in skladenj‑ skih variantah« (Kržišnik 2004: 205). Pojmovanje različic ni enostavno, saj se teoretična izhodišča slovenskih in tujih frazeologov razhajajo. 5 Erika Kržišnik (1994: 91) meni, da je izraz neprimeren, saj predpostavlja, da so frazeo‑ loške enote vselej le besedne zveze in tako izloča iz frazeologije vse stavčne tvorbe. 6 Toporišič (1973/1974: 273) po analogiji na fonem, morfem, tonem ipd. ločuje frazeolo‑ geme s stavčno in nestavčno strukturo (rečenice, rekla). 7 Po ruski terminologiji. 8 Neterminološko poimenovanje (Toporišič 1973/1974: 273). 9 Povzeto po: Babič 2008: 49; Fink‑Arsovski, Kržišnik 2006: 11; Gantar 2007: 77, 79; Anita Naciscione (iz ustne predstavitve v Mariboru – Europhras 2012); Vidovič‑Muha 2013: 117; Weiss 2005: 124. 56 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Jezikoslovci (Kržišnik 1995: 143, Marc Bratina 2014: 19, Trampusch 1999: 110) različno pojmujejo zbir frazemov. Gre za frazeologijo v: – ožjem pomenu, tj. za frazeme, ki so jezikovne enote s stalno (a) sesta‑ vinsko zapolnitvijo z vsemi predvidenimi različicami, (b) skladenjsko zgradbo z vsemi predvidenimi pretvorbami in (c) pomensko zgradbo, in sicer s predpostavko, da vsota pomenov njegovih sestavin ni enaka celovitemu pomenu frazeološke enote; – širšem pomenu, tj. za frazeologijo, ki vključuje pregovore,10 izreke in reke, ter obsega (a) lastnosti (večbesednost, stalnost) in (b) vse stalne besedne zveze, ki jih v govoru ne tvorimo sproti, temveč jih jemljemo iz spomina. Frazeologijo v tem prispevku razumem v širšem pomenu, frazem pa kot stalno besedno zvezo, ki ima značilno zunanjo in notranjo (predvidoma) stalno zgradbo (tj. nespremenljivost posameznih sestavin v zapisu in po‑ menu) v besedišču določenega jezika. Frazem je zgrajen iz najmanj dveh ali več sestavin; je čustveno zaznamovan zaradi pomenskih premikov in oblike; njegovega pomena ne moremo izpeljati iz pomena posameznih leksemov, temveč ga moramo razumeti kot celoto. Narečna frazeologija in narečni frazem Dialektologija se v slovenskem jezikoslovnem prostoru ukvarja predvsem z glasoslovjem, besedjem, narečnim diskurzom, najmanj pa z narečno frazeologijo (Marc Bratina 2014: 11), to pa potrjujejo pa tudi dognanja domačih11 in tujih raziskovalcev, ki za narečno frazeologijo ugotavljajo: – v narečjeslovju je v svetovnem jezikoslovju skromno obdelano področje raziskav, enako velja za slovensko področje; – v slovenskih narečjeslovnih delih so frazeološke enote med vsemi jezi‑ kovnimi enotami najmanj raziskave (frazeologija je mlada disciplina); – teoretične in praktične frazeološke raziskave so šele na začetku – v t. i. »povojih«; 10 »S pregovori, njihovim izvorom, zgradbo in funkcijami se ukvarja posebna disciplina v okviru folkloristike, tj. paremiologija, ki pa je tesno povezana s paremiografijo, tj. zbiranje, zapisovanje in predstavitev pregovorov.« (Marc Bratina 2014: 40) 11 Kenda Jež 2006: 25, 28; Marc Bratina 2009: 400; Marc Bratina 2009a: 234; Poklač 2004: 138. 57 Anja Benko – v slovenski dialektologiji ne obstaja vprašalnica, ki bi bila namenjena izključno frazeološkemu raziskovanju, čeprav izkušnje kažejo, da bi bila nujno potrebna; – zbiranje frazeoloških enot v narečju je metodološko zahtevno, sestavljeno iz etapnega dela in ni enostavno;12 – frazemi so redkeje ali vsaj v posebnih situacijah pojavljajoče se jezikovne enote, ki v narečju nastajajo pogosteje v govorjeni kot v pisni podobi. Hrvaška avtorja Vajs in Zečević (1994; povzeto po Marc Bratina 2009: 406) s terminom narečna frazeologija razumeta frazeologijo kot ozko teritorial‑ no območje, ki se lahko od narečja do narečja razlikuje; vanjo po njunem mnenju ne sodijo splošno znani frazemi, ki se nahajajo v knjižnem jeziku. V nasprotju s temi trditvami Weiss v narečno frazeologijo vključuje »(…) vse, kar je v narečju (torej prav tako kot pri besedi), le da čisto novih reči v njem (še) ni, ker nimamo jasnega oprijemališča, ali se bo prijelo ali ne« (Poklač 2004: 142). Enako razmišlja Vera Smole (2014: 1), ki kot narečno pojmuje vso frazeologijo, ki je v rabi v nekem krajevnem govoru. S trditvijo hrvaških raziskovalcev se ne strinjam, saj ravno geselski članki v mojem strokovnem narečnem slikovnem slovarju, ki jih objavljam v tem prispevku, dokazujejo, da so med narečno in knjižno frazeologijo zelo majhna razhajanja in da se v narečju tvorijo posebne oblike frazemov. V navedenih primerih gre za splošno znane frazeme, ki se od knjižnega jezika v narečju ločijo le po določenih besednih zamenjavah in morebitnih 12 Marc Bratina (2009) predlaga tri etape za zbiranje narečnega frazeološkega gradiva. Prva je t. i. izraba virov. To pomeni, da smo pred izdelavo usmerjevalne vprašalnice, ki je druga etapa, proučili različne (zgodovinske, geografske, etnološke, kulturološke, folkloristične) vire, iz katerih smo črpali predvsem knjižnoslovenske izraze, ki smo jih potem s pomočjo vodenega pogovora, v katerem je pomembno, da narečjeslovec dobro pozna obravnavano narečje in značilnosti okolja, v katerem se le‑to govori, preverjali na terenu – to je tretja etapa zbiranja. V tej etapi se kot težava lahko pojavi izbor infor‑ matorjev in delo z njimi, saj je potrebno za odkrivanje narečnih frazeoloških enot najti dobrega, ustreznega in zanesljivega informatorja, ki se bo kljub snemalnim napravam dovolj sprostil in posledično ustvaril ugodno vzdušje in v doživeto pripoved vključil frazeološke enote (Poklač 2004: 138). S tremi etapami zbiranja narečnega frazemskega gradiva pa dialektološko delo seveda še končano, a Marc Bratina naslednjih etap ne omenja. Pred zapisovalno etapo je potrebno namreč dodati še etapo določanja, kaj sploh je narečna frazeologija in narečni frazem, nato pa seveda zbrano posneto gradivo zapi‑ sati, združiti in preoblikovati v slovarsko obliko, in sicer po vnaprej določeni teoretični shemi za slovarski sestavek oziroma za frazeološki razdelek v njem. Narečne frazeme je potrebno še dodatno preveriti pri večjem številu informatorjev in v več raziskovalnih točkah, s tem pa se delo dialektologa vrača spet nazaj na tretjo etapo. 58 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … dopolnitvah. Podpiram predloga Petra Weissa in Vere Smole, da vključimo v narečno frazeologijo (čisto) vse, saj na določeni jezikovni točki ne mo‑ remo vedeti, ali se bo določena oblika frazema prijela, obdržala, še naprej uporabljala ali morebiti spremenila. Težavo znotraj narečne (kot tudi splošne/knjižne) frazeologije predstav‑ ljajo določitve, kaj je frazem oziroma osnovna enota frazeologije, katere so njegove obvezne ali kanonične ter katere neobvezne sestavine. Ta vprašanja imajo različne odgovore, o čemer sem v tem prispevku že pisala. Razliku‑ jejo se glede na to, kako določamo osnovno frazeološko enoto v narečju. Frazemi so pomembna sestavina vsakdanje, tudi narečne, govorice/govora in jih tvorimo iz našega spomina. So leksikalne enote, enakopravne dru‑ gim enotam besedišča, tj. »enobesednim« leksemom, le da imajo od njih bolj zapleteno zgradbo. Strinjam se s trditvijo Vere Smole (Marc Bratina 2014), da je raziskovanje narečne frazeologije v okviru samega narečjeslovja zagotovo najtežje področje za raziskovalca in za narečnega govorca, saj z njim posegamo v govorčev najintimnejši način izražanja (ekspresivnost). Podpiram spoznanja Saše Poklač (2004: 142–143), ki narečne frazeme deli v tri skupine: – variantne – (a) frazemi v narečju, ki so glasoslovne, oblikoslovne, skla‑ denjske različice splošno sprejetih, tj. knjižnih frazeoloških enot, in (b) narečni frazemi, pri katerih obstaja njihova zamenljivost znotraj istega semantičnega polja; – sopomenske – frazemi v narečju, ki gradijo na drugačni predstavnosti kot v knjižnem jeziku, a imajo v njem istoznačne ustreznice; – posebne – frazemi, ki so po sestavinah, predstavnosti in pomenu povsem drugačni od tistih v knjižnem jeziku. Med knjižno in narečno frazeologijo torej ni bistvenih razlik. Poklač (2004: 141–142) po zgledu slovaškega dialektologa Buffeja predlaga razlikovanje med: – širšim smislom oziroma frazeologijo v narečju/ narečjih – pri tem gre za skupek vseh v narečju rabljenih frazemov oziroma frazeološke enote, rabljene v danem narečju, ki se ne raziskujejo od frazeologije knjižnega jezika, razen v primeru, če gre za posamezne tipe frazemov; – ožjim smislom oziroma narečno frazeologijo – gre za obravnavo t. i. posebnih narečnih frazemov, ki nimajo ustreznikov v knjižnem jeziku ali v drugih narečjih, oziroma za frazeme, ki jih zunaj narečja ne najdemo in nimajo odnosa s knjižnimi frazemi. 59 Anja Benko V empiričnem delu razprave upoštevam in v slovar vključujem vse frazeo‑ loške enote, ki so mi jih povedali govorci (lahko samo eden) in sem jih posnela na terenu. Frazeologija v slovenskih narečnih slovarjih Narečna frazeologija je v slovenski dialektologiji manj raziskana. Pregledala in analizirala sem slovensko narečno slovaropisje in ugotovi‑ la (Benko 2016a: 134), da je frazeologija v slovenskih narečnih slovarjih13 nesistematično zastopana po obsegu in po vsebini zbranega gradiva14 ter da se frazeološko gnezdo uvaja z različnimi netipografskimi označeval‑ ci – npr. ◊ Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem, ● Weissov Slovar govorov Zadrečke doline (1998), ✽ Karničarjev slovar Der Obir- -Dialekt (1986). Narečna frazeologija v koroškem narečju Ugotovitve za narečno frazeologijo v koroškem narečju se skladajo s tem, kar sem ugotovila na splošno za slovensko narečno frazeologijo – nerazis‑ kanost, nesistematično zbiranje, nepokritost celotnega narečnega ozemlja, zgolj posamezne raziskave za področje pregovorov ter rekov.15 13 Frazeologijo v različnem obsegu in na različne slovaropisne načine vključujejo: Tominec (1964), Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem (1982–2012), Novak (1985, 1996, 2009), Karničar (1986), Steenwijk (1986), Jakomin (1995), Weiss (1998), Del Medico (2006), Ivančič Kutin (2007), Bajzek Lukač (2009), Čujec Stres (2010, 2014), Rajh (2010), Vnuk (2012), Gregorič (2014). 14 Koletnik in Nikolovski (2020: 85) navajata raziskave s področja slovenske narečne frazeologije in se osredinjata na živalsko frazeologijo. Ugotavljata, da je to področje v slovenskih narečjih le primerjalno obravnavano »v nekaj slovenskih govorih na avstrijskem Koroškem (Karničar, 1994; Trampusch, 1999), v vzhodnodolenskem šent‑ ruperskem govoru (Smole, 2014), v notranjem zagorskem (Koletnik in Šabec, 2017) in porabskem gornjeseniškem govoru (Koletnik, 2017). Dodajata, da je nabor oplotniških živalskih frazemov dodan še glasoslovnemu orisu štajerskih južnopohorskih govorov Mislinje in Oplotnice (Zorko, Benko 2015: 147–164), a brez podrobnejše (primerjalne) analize«. (Koletnik, Nikolovski 2020: 85) 15 Raziskava Martine Piko‑Rustia v enem delu prikazuje pregled zbranega in objav‑ ljenega gradiva v pregovorih in rekih v dialektoloških raziskavah znotraj koroške narečne skupine (Piko‑Rustia 2014: 235–236). Avtorica že v uvodu ugotavlja, da so bili na Koroškem slovenski pregovori in reki doslej premalo raziskani, pri analizi 60 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Po natančnem pregledu obstoječega gradiva in literature ugotavljam, da se dialektološke raziskave v koroškem narečju osredotočajo le na področje živalske frazeologije, saj se vse bibliografske enote večinoma nanašajo nanjo: – raziskava Ludvika Karničarja Živali v frazeologiji koroških slovenskih narečij (1994); – raziskava Tatjane Trampusch Živalska frazeologija v vasi Dob pri Pliberku na avstrijskem Koroškem (1999); – diplomsko delo Vanje Benko Živalski frazemi v Prežihovi Požganici in v mežiškem narečju (1999); – diplomsko delo Jelke Kos Javorski govor z vzorci iz živalske frazeologije (2000); – raziskava Vanje Benko Živalske omembe v Prežihovem romanu Požganica in njihova preverba v koroškem mežiškem narečju (2010); – razpravi Zinke Zorko (obe iz leta 2013): (a) Nosniki tudi danes: živalski frazemi v koroškem mežiškem narečju in (b) Živalski frazemi v mežiškem narečju; – prispevek Martine Piko‑Rustia Pregovori in reki na Koroškem/Proverbs in Carinthia (2014).16 Empirični del Na podlagi tujih in slovenskih znanstvenih ter strokovnih dognanj je bila okviru doktorske disertacije Anje Benko (2013)17 izdelana teoretična zasno‑ va za strokovni narečni slikovni slovar, ki je bila vljučena in predstavljena dialektološkega gradiva pa kot raziskovalne dosežke na tem področju navaja: Zdov‑ ca (1972; jugovzhodna Podjuna), Karničarja (1990; Obirsko), Sturm‑Schnabl (1973, Celovško polje), Isačenka in Priestlya (1994; Sele), Feinig (1985, Bistrica v Rožu), Černuta (2008, okolica Baškega jezera), Pronka (2009) in Neweklowskega (2013; Zilja); ob tem omenja še projekt avdiovizualne dialektologije Maurer‑Lausseger in zgoščenke z živalskimi pripovedmi ter Miklovo Zalo za otroke v rožanskem narečju (2012), zgoščenko s pravljicami v ziljskem narečju (2011) in zgoščenko s podjunskimi pripovedkami (2012) (Piko‑Rustia 2014: 235). 16 Zbranega narečnega frazeološkega gradiva v diplomskih nalogah je precej manj kot v narečnih slovarjih. Pri prispevkih gre po navadi za gradivo, ki bi lahko bilo dobro izhodišče za nadaljnje in obširnejše raziskave ter za izdelavo narečnega slovarja s slovarskimi razdelki (Mrvič 2020: 11). 17 Mentorica red. prof. dr. Mihaela Koletnik, somentorica akad. zasl. prof. dr. Zinka Zorko. 61 Anja Benko v slovarju za koroško podjunsko narečje.18 Slovar je od sredine leta 2013 dostopen na avtoričini spletni strani Narečna bera (Benko 2013a). V nadaljevanju opredeljujem slovar in prikazujem, kako v njegovo ma‑ kro‑ in mikrostrukturo vključujem frazeološki razdelek. S tem želim spod‑ buditi slovenske dialektologe k sistematičnemu raziskovanju slovenske narečne frazeologije.19 Opredelitev slovarja Strokovni narečni slikovni slovar je omejen ali poseben slovar, ker se leksika v njem osredotoča na narečno strokovno izrazje s področja dolo‑ čenega tematskega področja, tj. kmetijstva (hlevska živinoreja, poljedelsko orodje in kulturne rastline). Zasnovan je na ustnem gradivu in po v naprej sestavljeni tematski vprašalnici. Izdelan je na način, da sledi praktični na‑ membnosti: dokumentaciji slovenske narečne leksike. Uporabniki so lahko predvsem slovensko govoreči ljudje, ki se želijo dodatno poučiti o narečnem besedju koroškega podjunskega narečja na vseh jezikovnih ravninah. Slovar je izrazijski, enojezičen in konkordančnega tipa.20 Nastal je na podlagi posnetkov z informatorji na terenu,21 ki so bili posneti v štirih raziskovalnih točkah znotraj koroškega podjunskega narečja:22 Brdinje, Strojna in Libeliče v Sloveniji ter Bistrica pri Pliberku v Avstriji. 18 Leta 2013 nastali strokovni narečni slikovni slovar je brezplačno dostopen na avtoričini spletni strani Narečna bera: www.narecna‑bera.si. S tem je bila omogočena njegova brezplačna in enostavna uporaba, izkoriščene pa so bile možnosti sodobne tehnologije (dodatno slikovno gradivo, zvočni posnetki, kratki filmi). Podrobneje je spletna različica slovarja že bila predstavljena (Benko 2016). 19 Nataša Jakop na podlagi pregleda izhajanj frazeoloških del od 60. let 20. stoletja dalje izpostavlja naslednje: »Zato kot prvi pomembnejši izziv slovenske frazeologije in fra‑ zeologije v 21. stoletju izpostavljamo nujo po spodbujanju sistematičnega raziskovanja slovenske frazeologije in redno objavljanje rezultatov raziskav.« (Jakop 2022: 185) 20 To pomeni, da sem vanj zabeležila le tiste besede/besedne oblike, ki se pojavljajo v gradivu, zbranem na terenu. 21 Terensko delo dialektologom predstavlja eno najtežjih in hkrati najprijetnejših etap narečnega raziskovanja; doživljamo ga zelo osebno, saj z informatorji skozi pogovore ustvarimo neko posebno trdno in prijateljsko vez. 22 Opisa in predstavitve koroškega podjunskega narečja na tem mestu ne podajam, saj sem o tem že pisala (Benko 2013: 172–218; Benko 2018). Več o tem je objavljeno tudi na https:/ www.narecna‑bera.si/koroska‑narecja. 62 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Narečne frazeme, ki jih v tem prispevku prvič objavljam, sem z infor‑ matorji zbirala v več obdobjih in s številnimi dodatnimi preverbami (leta 2008, v obdobju 2010–2014, nato še 2018 in 2022). Zgradba slovarskega članka z osredotočenostjo na zgradbo frazeološkega razdelka Zbrane in pripravljene podatke, ki si sledijo po določenem vrstnem redu, sem uredila v slovarsko obliko. Sestava slovarja je hierarhična in to sem želela doseči pri umestitvi frazeološkega razdelka v slovarski članek. Natančnejša oziroma podrobnejša zgradba slovarskega članka v stro‑ kovnem narečnem slikovnem slovarju je že bila predstavljena (Benko 2013: 237–255; Benko 2016: 135–138). Na tem mestu jo le povzemam in se podrobneje osredotočam na makro‑ in mikrostrukturni prikaz zasnove nadgradnje obstoječega slovarskega članka. Novo dodani frazeološki raz‑ delek je usklajen s celotno slovarsko makro‑ in mikrostrukturo, prav tako sem upoštevala tudi enake tipografske in netipografske označevalce. Makrostruktura V makrostrukturi strokovnega narečnega slikovnega slovarja so poknjižene glavne leme abecedno urejene. Slovarski članki so v slovarju razvrščeni s pomočjo jasno navedenega postopka iskanja, tj. algoritma. Slovar zaradi preglednosti strukture in lažje dostopnosti do podatkov pri makrostrukturni zgradbi uporablja tipografske in netipografske označevalce. Frazeološki razdelek sledi tej makrostrukturni ureditvi. Poknjiženi na‑ rečni frazemi so razvrščeni po abecednem vrstnem redu znotraj poknjižene glavne leme. Držala sem se načela, da so posamezni frazemi znotraj slo‑ varskih člankov predstavljeni po naslednjih pravilih (Weiss 1998: 14–15). Če frazem vsebuje samostalnik, je razložen v geslu, kjer je obdelan (prvi) samostalnik v frazemu. Če ne vsebuje samostalnika, je razložen v geslu, kjer je obdelan prvi pridevnik v frazemu. Če ne vsebuje samostalnika in pridevnika, je razložen v geslu, kjer je obdelan prvi glagol v frazemu (če frazem vsebuje dva glagola, je razložen pri tistem, ki se v njem pojavlja v osebni glagolski obliki). V tem zaporedju so nato obdelane še druge besedne vrste: prislov, števnik, medmet. Primerjalni frazemi (knjižno: kot, kakor, v koroškem podjunskem narečju: kə, ko in ˈkəkər) so obdelani v nasprotju z zgornjim pravilom, in sicer so navedeni pod nosilno besedo, ki stoji za primerjalnim veznikom (Weiss 1998: 15). 63 Anja Benko V zabeleženih poknjiženih narečnih frazemih ne ločujem med obveznimi in neobveznimi sestavinami frazema, saj bi morala za to delitev opraviti temeljitejšo raziskavo pri več narečnih govorcih. Zavzemam se, da v narečno frazeologijo lahko vključujemo frazeme v zelo širokem poimenovanju, in sicer od stalnih besednih zvez naprej, saj le tako lahko zajamemo vse, kar dialektologi posnamemo/slišimo na tere‑ nu in to brez selekcije vključimo v narečni slovar. Vse posneto oziroma zapisano je lahko pomembno za prihodnje rodove in omogoča številne nadaljnje raziskave. Skladno z navedenim v strokovni narečni slikovni slovar koroškega podjunskega narečja v frazeološkem razdelku vključujem vse na terenu slišane frazeme, tj. tiste, ki imajo obliko v knjižnem jeziku, in tiste, ki se v knjižnem jeziku ne pojavljajo, in sicer v vseh oblikah in z vsemi leksem‑ skimi možnostmi. Narečne frazeme sem, kakor priporoča stroka (Marc Bratina 2009a: 234), na terenu zbrala z usmerjevalno vprašalnico, z vodenim pogovorom (tj. z delom po posebej pripravljeni vprašalnici, ki je temeljila predvsem na geslih, zbranih za mojo doktorsko disertacijo /Benko 2013/), nekatere od njih z možnostjo t. i. »paberkovalnega zbiranja« (Weiss 2005: 130), tj. s pristopom, ki omogoča nesistemsko zbiranje in temelji na naključnem, spontanem be‑ leženju frazeoloških enot. Od informatorjev sem želela (pri)dobiti čim več informacij o frazemu, njegovem pomenu, rabi v govoru in podobno. Mikrostruktura Mikrostrukturo opredeljujem kot vsebino, zgradbo, strukturo in zaporedje slovarskega članka ter njegovih razdelkov. Pri tem uporabljam različne tipografske in netipografske označevalce. Slovarski članek v strokovnem narečnem slikovnem slovarju je zgra‑ jen iz obstojskega razdelka (obvezen), izgovarjalnega razdelka (obvezen), slovničnega in besednovrstnega razdelka (obvezen), razdelka s krajevnimi označevalniki (obvezen), pomenskega razdelka (obvezen), sopomenskega razdelka (neobvezen), ponazarjalnega razdelka (neobvezen), etimološkega razdelka (neobvezen), razdelka razno (neobvezen), vodilk in kazalk (neob‑ vezno) ter slikovnega razdelka (neobvezen). K naštetemu v tem prispevku dodajam še frazeološki razdelek (neobvezen).23 23 Na katero mesto znotraj slovarskega članka uvrščamo frazeološki razdelek, je razvidno s Slike 1. 64 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Mikrostrukturno je vsak slovarski razdelek vnesen na točno določeno in enako mesto v slovarskem članku ter oblikovan s pisavo, ki ima določeno obliko, položaj in tisk. Temu sem sledila v frazeološkem razdelku. Zaradi doslednosti in uskladitve (frazeološkega razdelka) s celoto (slovarskim člankom) sem uporabila enake označevalnike kot v zasnovi (prim. Benko 2013), zaradi boljše preglednosti pa sem dodala nekaj novih tipografskih in netipografskih označevalnikov, kakor sledi iz opisa v nadaljevanju. V strokovnem narečnem slikovnem slovarju je uporabljen še mešani tip strukture. Mikrostrukturni pokazatelji so npr. poševni in krepki tisk, pike, poševnice in ostala ločila. Slika 1: Prikaz slovarskih rubrik v slovarskem geslu kura iz strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja, ki še ne vsebuje frazeološkega razdelka. Iz slike je razvidno, na katero mesto znotraj slovarskega članka ga umeščam. Narečni frazemi, zbrani na štirih izbranih točkah koroškega podjunskega narečja, so v slovarju navedeni v frazeološki rubriki, ki jo uvaja velik poln črn krožec: ●. Vsak frazem ima zaradi lažje preglednosti in dostopnosti v slovarskem članku (dolžina in število rubrik znotraj frazeološke rubrike) dodano svoje grafično znamenje ● (črn poln krog) in se piše v novi vrstici. V obstojskem razdelku (obvezen) znotraj frazeološkega razdelka so narečni frazemi najprej zapisani v poknjiženi slovarski (osnovni) obliki24 in tipo‑ 24 V poknjiženih frazemih ni naglasnih znamenj. Pri zapisu sem se naslanjala na narečni frazem, slišan/zabeležen na terenu in sledila glasovnorazvojnim pravilom knjižnega 65 Anja Benko grafsko označeni (odebeljeni tisk, zelena barva). Če informatorji pomena niso poznali, sem ga razložila s pomočjo svoje narečne zmožnosti ali pa sem nedoločniško obliko razbrala iz sobesedila ali jo iz njega rekonstruirala (Marc Bratina 2009a: 236). Poknjiženemu frazemu za grafičnim znamenjem oziroma zaznamkom razdelitve (poimenovanje po Wiegandu /2000: 974/) ▶ (v desno usmerjeni črn trikotnik) pri vsakem poknjiženem frazemu sledi izgovarjalni razdelek (obvezen), v katerem je v osnovni slovarski obliki in v slovenski fonetični transkripciji zapisan vsaj en ali več narečnih frazemov, zabeležen na terenu. Izgovarjalni razdelek je tipografsko (črna barva) in netipografsko označen (grafično znamenje: [ ]). Navedeni primeri v tem razdelku so avtentični. S tem sem želela doseči čim večjo stopnjo dokumentiranosti slovarskega frazeološkega gradiva, kakor priporoča Vida Jesenšek (2009: 391). Če je teh primerov več in se med raziskovalnimi točkami fonetično ali kakor koli drugače razlikujejo, je pred zapisanim to še dodatno označeno z navedbo krajevnega označevalnika, ki mu sledi dvopičje.25 Zaradi lažje ločljivosti posameznih različic narečnega frazema so med posameznimi poknjiženimi narečnimi frazemi dodana grafična znamenja ◾ (dvignjen črn kvadratek). Če narečni frazem vsebuje lastno ime, je v izgovarjalnem razdelku pri fonetični obliki dodan znak  xxx, ki označuje veliko začetnico. Izgovarjalnemu razdelku sledi razdelek s krajevnimi označevalniki (obve‑ zen), ki je tipografsko (pomanjšana velikost pisave, temno modra barva) in netipografsko označen (navadni oklepaji). Vsebuje navedbo krajevnih po‑ datkov, ki prikazujejo, v katerih raziskovalnih točkah smo zapisano obliko narečnega frazema slišali/jo zapisali oziroma kje ga v govoru uporabljajo.26 Raziskovalne točke v slovarskih člankih, tudi v frazeološkem razdelku, vedno uvaja netipografski označevalec Ⓣ, ki pomeni raziskovalno točko. jezika. Za poknjiževanje sem se odločila iz tehničnih razlogov, preprostejšega razvr‑ ščanja frazemov znotraj slovarskih člankov po abecedi, čim širše dostopnosti slovarja narečnim in nenarečnim uporabnikom, lažjega iskanja, lažjega združevanja itd., z vsem naštetim pa sem povečala dostopnost, uporabnost in informiranost slovarja za čim širši krog uporabnikov. 25 Primer: Ⓣ BP: […]. 26 Na mestih v strokovnem narečnem slikovnem slovarju, kjer je v razdelku s krajevnimi označevalniki zapisano, da sem narečni frazem slišala/zabeležila zgolj v eni raziskovalni točki, to ne pomeni, da zapisanega narečnega frazema v drugih raziskovalnih točkah ne govorijo ali ne poznajo. Za potrditev/zavrnitev te trditve bi bila potrebna še temeljitejša terenska raziskava. 66 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Vedno so mu po abecednem vrstnem redu okrajšav dodane oznake krajev (B – Brdinje, BP – Bistrica pri Pliberku, L – Libeliče, S – Strojna). Zapisanim ponazarjalnim primerom sledi pomenski razdelek (obvezen) frazeološkega razdelka, tipografsko označen (poševni tisk, vijolična barva pisave). Ker je strokovni narečni slikovni slovar enojezičen, so razlage v tem razdelku zapisane s sredstvi istega jezikovnega diasistema, kot mu pri‑ pada narečje, a drugega podsistema, to je knjižnega jezika. Pomen frazema je razlagalno podan iz drugih slovarskih del, literature ali, predlog Marc Bratine (2009a: 236), v primerih, ko gre za izvirni frazem (tj. frazem, ki ni zabeležen v drugih slovarjih), razlage motivacijske podlage frazema, ki so jo posredovali narečni govorci. Kadar ima narečni frazem več pomenov, so ti ločeni z arabskimi štev‑ kami (na primer 1., 2.). Večpomenskost sem dokumentirala tako, da so posamezni pomeni razvrščeni od pričakovanega do redkejšega. Pri posameznih frazemih takoj za pomenskim razdelkom sledi še razdelek s sestavinskimi različicami in/ali sopomenskimi frazemi (neobvezen). Pri tem obstajata dve možnosti. (1) Če se narečni frazem pojavi pri drugih geslih v slovarju, potem v tem razdelku za grafičnim znamenjem ⇒ sledi geslo, kjer sinonimni frazem najdemo (tipografsko: pomanjšana pisava, črna barva), in v oklepaju je za grafičnim znamenjem = in s tipografsko označitvijo (pomanjšana pisava, roza barva) zapisano, katera je tista sestavinska va‑ rianta/tisti sinonimni frazem, ki ga v kazalčnem geslu iščemo. (2) Če gre za narečni frazem znotraj istega gesla, potem so v tem primeru za netipo‑ grafskim označevalcem = in s tipografsko označitvijo (pomanjšana pisava, roza barva) zapisane sestavinske variante in sopomenski frazemi k danemu frazemu, ki so razporejeni po abecedi in med seboj ločeni s podpičji. Pri vrstnem redu navajanja v tem razdelku dajem prednost drugi možnosti, tj. tistim frazemom, ki se pojavljajo znotraj slovarskega gesla, šele nato usmerjam na druga gesla. Sledi ponazarjalni razdelek (neobvezen), ki prikazuje funkcioniranje oziro‑ ma rabo narečnega frazema v govoru oziroma kako le‑ta deluje v kombi‑ naciji z drugimi besedami. Gre za pomembno sestavino slovarja, po kateri se pogosto meri njegova kakovost, saj hkrati ponazarja, pojasnjuje, ilustrira narečne frazeme, in sicer tako, da jih prileže v konkretni, realni jezikovni rabi v konkretnem, realnem (so)besedilnem okolju (Jesenšek 2009: 390). Gradivo za ta razdelek je pridobljeno na terenu in zapisano na podlagi 67 Anja Benko posnetkov, ki so nastali s pomočjo informatorjev v izbranih raziskovalnih točkah koroškega narečja. Grafična podoba sledi zgradbi celotnega slovar‑ skega članka v slovarju. Ta del je v frazeološkem razdelku slovarskih člankov zamaknjen nekoliko v desno in zapisan s pomanjšano pisavo. Uvaja ga znak Ⓣ, ki označuje raziskovalno točko, nato mu sledi še označba raziskovalne točke/kraja in grafično znamenje ▷. Ponazarjalni zgledi si vedno sledijo v enakem abe‑ cednem vrstnem redu, in sicer glede na oznako točke: Ⓣ B ▷ (raziskovalna točka Brdinje); Ⓣ BP ▷ (raziskovalna točka Bistrica pri Pliberku); Ⓣ L ▷ (raziskovalna točka Libeliče); Ⓣ S ▷ (raziskovalna točka Strojna). Vsak posamezni zgled narečnega frazema je zapisan v fonetični obliki in podan v oglatih oklepajih ([ ]). Če je ponazarjalnih primerov pri posa mezni raziskovalni točki več, so ti med seboj ločeni z grafičnim znamenjem ◾ (dvignjen črn kvadratek). Če ima narečni frazem več pomenov, so pred ponazarjalnimi primeri in pred oglatim oklepajem dodane številke, ki nakazujejo, na kateri pomen frazema se narečni zgled nanaša. Zbrano narečno gradivo za frazeološki razdelek je zapisano v slovenski fonetični transkripciji, in sicer v takšni obliki, kakor sem ga slišala in posnela na terenu. Narečna leksika ni iztrgana iz svojega naravnega sobe‑ sedila, zato je zapis objavljen oziroma zapisan v celoti, saj le tako leksemi vstopajo v sintagmatska in paradigmatska razmerja, kakor priporoča Zgusta (1991). Ponazarjalni zgledi so zapisani z ločili in z velikimi začetnicami. Gre za transkripcijo posnetega narečnega besedila, vezanega na določen frazem.27 Želela sem prikazati in dokumentirati posneto narečno stanje v izbranih raziskovalnih točkah podjunskega narečja. Nekaj primerov, navedenih v ponazarjalnem razdelku frazeološkega razdelka, sem pridobila tudi iz drugih razprav, ki so bile narejene za ome‑ njeno narečje, saj se mi zdi pomembno, da na enem mestu zberem vse, kar je bilo o narečnem frazemu že zapisanega. V navadnih oklepajih sem na koncu navedka dosledno navedla vse vire. Ponazarjalnemu gradivu lahko sledijo še rubrike o tem, kako je z be‑ leženjem frazema v drugih slovarjih, morebitna dodatna dopolnila pri razumevanju frazema in slikovni razdelek. 27 Če sem zapisani frazem npr. zabeležila le v eni raziskovalni točki, to ne pomeni, da ga ne poznajo v ostalih treh. 68 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … V dokumentarnem razdelku (neobvezna sestavina) prikazujem, kako je z dokumentiranostjo narečnega frazema v drugih jezikovnih virih in upo‑ rabnikom slovarja nudim neposreden podatek o razširjenosti jezikovnega pojavitve v prostoru in času (Mrvič 2020: 44). Za grafičnim znamenjem ~  je naveden podatek, ali je narečni frazem zabeležen v kateremu od slovarjev, objavljenem na portalu Fran. V primeru, da je, je v tem razdelku najprej navedena okrajšava slovarja (podčrtano),28 sledi grafično znamenje ▹, nato pa so navedeni podatki, v kakšni obliki je zapisan in s katerim pomenom. Če je frazem naveden v več slovarjih, so le‑ti med seboj ločeni s podpičjem. Če ta slovarska rubrika v slovarskem članku ni zapisana, pomeni, da frazema na omenjenem portalu oziroma v njem vključenih slovarjih nisem našla. Dokumentarnemu razdelku za grafičnim znamenjem ~  sledi razdelek komentar (neobvezen). S pomočjo najrazličnejše literature frazeme še dodatno razlagam in ponazarjam, s tem pa dopolnjujem in uporabnikom prikazujem, kako in zakaj je določen frazem sploh nastal oziroma kaj pomeni. Zaradi lažje ločljivosti je med različnimi navedbami dodano grafično znamenje ◾ (dvignjen črn kvadratek). V komentarju je lahko tudi kazalka ali vodilka, ki kaže k narečnemu frazemu, v katerem je v komentarju povedano več ali še kaj o obravnavanem frazemu. Neobvezna sestavina frazeološkega razdelka je pri mikrostrukturi slovar‑ skega članka še slikovni razdelek, ki je prikazan na desni strani slovarskega članka. Stoji in govori sam zase ter dopolnjuje slovarske članke. Na sedanji stopnji nadgradnje sicer ni neposredno povezan z narečno frazeologijo,29 saj v njem niso ilustrirani/slikovno prikazani frazemi, temveč uporabnikom slovarja le pomaga pri vizualizaciji glavnega gesla. Nekatere risbe in foto‑ grafije so avtorsko delo, druge, ki niso avtorsko zaščitene, so pridobljene na medmrežju. Slovarski članek je z dodanim frazeološkim razdelkom zaradi uskla‑ jenosti vseh rubrik v mikrostrukturi mogoče prenesti v spletno različico slovarja (Benko 2013a). 28 Seznam okrajšav iz dokumentarnega razdelka je dodan na koncu prispevka. 29 V nadaljevanju raziskave bi lahko tudi to slovarsko rubriko nadgradila, tako da bi ilustrirala tudi narečne frazeme. 69 Anja Benko Na Sliki 2 s pomočjo sheme za geslo kura prikazujem posamično mi‑ krostrukturno zgradbo frazeološkega razdelka v slovarskem članku v strokovnem narečnem slikovnem slovarju koroškega podjunskega narečja. Slika 2: Prikaz notranje zgradbe frazeološkega razdelka za narečni frazem še slepa kura zrno najde v geslu kura v strokovnem narečnem slikovnem slovarju koroškega podjunskega narečja. Primerjava Slike 1 in Slike 2 kaže, da zgradba frazeološkega razdelka mikrostrukturno sledi zgradbi slovarskega članka. Slovarski sestavki s frazeološkim razdelkom v strokovnem narečnem slikovnem slovarju koroškega podjunskega narečja V celoti objavljam vse slovarske članke iz strokovnega narečnega slikov‑ nega slovarja koroškega podjunskega narečja, v katere sem vključila fra‑ zeološki razdelek, saj se mi zdi pomembno, da so uporabnikom dostopni na enem mestu z vsemi vključenimi slovarskimi razdelki. bičej ▶ [ˈbiːčej] -a m (Ⓣ BP) tele |goveji mladič| = biči (1.); čolej; čoli; junec; teliček; tele; voli ● biti zarukan kot en bičej ▶ [ˈbət zaˈruːkan kə ˈaːn ˈbiːčej] neumen, trmast ⇒ bik (= ● biti samosvoj tako kakor bik; ● biti zabit kakor en bik; ● biti zapat kot en bik; ● biti zarukan kakor en bik) Ⓣ BP ▷ [Zaˈruːkan kə ˈaːn ˈbiːčej poˈmiːəni ˈbət ˈtərmast.] ~ Ⓘ Praslovansko * bčь je izpeljano iz * bti, slovensko bíti ‘tolči, tepsti’. Prvotni pomen besede je *‘kar bíje, tepe’. (Snoj 2009: 40) Tele. 70 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … bider ▶ [ˈbiːdər] -dra m (Ⓣ B, BP, L, S) oven |ovčji samec| = oven; pok (2.) Ⓣ B ▷ [ˈBiːdra ˈmaːmo. ˈBiːdər je pa ˈsaːməc od ˈọːce.] Ⓣ S ▷ [Koštˈruːn je pa ˈbiːdər.] Bider. ● gledati tako kot en bider ▶ [gˈlẹːdat ˈtək ko ˈaːn ˈbiːdər] (Ⓣ BP) zabodeno, hudo Ⓣ BP ▷ [ˈŠət ˈmeː pa ˈtək gˈlẹːda ˈtək ko ˈaːn ˈbiːdər.] ~ Ⓘ Izposojeno iz štajersko nemško Wider, Widerl ‘Germgabäck, Gugelhupf’. (Bezlaj 1977: 20) bik ▶ [ˈbik] ˈbiːka m (Ⓣ B, BP, L, S) bik |odrasel samec goveda| = biči (2.) Ⓣ BP ▷ [ˈBik, odˈraːso ˈsaːməc goˈwẹːda.] Ⓣ L ▷ [ˈBik pa ˈbiːči ˈtuj. ˈTuːə je ˈmiːx ˈbik, ˈmaːjnši ˈbik. ˈMiːxno je ˈteːle al pa ˈčọːli, ˈpọl je bi pa ˈbiːči. ˈPọl, ko je bi pa ˈwẹːjki, je bi pa ˈbik.] Bik. (Risba: Urša Ⓣ S ▷ [ˈBik. Še ˈliːətos smo ˈmẹːli ˈbiːka, da smo ga kˈlaːli. Kogelnik.) ˈNọ, pa ˈza za napˈrẹːj ˈtuj ˈmaːta ga.] ● biti močen tako kot bik ▶ [ˈbət ˈmoːč ˈtək kə ˈaːn ˈbik] (Ⓣ B, L) biti zelo močen, biti sposoben opravljati fizično delo ⇒ konj (= • biti močen kot en konj) Ⓣ L ▷ [ˈŠət je pa ˈmoːč ˈtək kə ˈaːn ˈbik.] ~  SSKJ 2 ▹ močen ko bik; Weiss ▹ biti močen ko bik biti zelo močen |sposoben opravljati naporno fizično delo| ● biti samosvoj tako kakor bik ▶ [ˈbət samosˈvọj ˈtək ˈkəkər ˈbik] (Ⓣ B) neumen, trmast = ● biti zabit kakor en bik; ● biti zapat kot en bik; ● biti zarukan kakor en bik (1. pomen); ⇒ bičej (= ● biti zarukan kot en bičej) Ⓣ B ▷ [Samosˈvọːj je ˈtək ˈkəkər ˈbik, so ˈtoːdi ˈrəkli ˈčaːsix. Ko ˈbik je ˈčuːdno ˈmọ samosˈvọːj ˈbət.] ● biti zabit kakor en bik ▶ [ˈbət zaˈbiːt ˈkəkər ˈaːn ˈbik] (Ⓣ B) neumen, trmast = ● biti samosvoj tako kakor bik; ● biti zapat ko en bik; ● biti zarukan kakor en bik (1. pomen); ⇒ bičej (= ● biti zarukan ko en bičej) Ⓣ B ▷ [ˈŠətə je gˈlix ˈtək zaˈbiːt ˈkəkər ˈaːn ˈbik. ˈTək ˈnẹːka napˈrẹːj ˈsiːli ˈtək ˈkəkər ˈaːn ˈbik. ˈTək so ˈčaːsix pˈraːjli.] ● biti zapat kot en bik ▶ [ˈbət zaˈpaːt kə ˈaːn ˈbik] (Ⓣ BP) neumen, trmast = ● biti samosvoj tako kakor bik; ● biti zabit kakor en bik; ● biti zarukan kakor en bik (1. pomen); ⇒ bičej (= ● biti zarukan ko en bičej) Ⓣ BP ▷ [Si ˈtək zaˈpaːt kə ˈaːn ˈbik. Zaˈpaːt poˈmiːəni, da je Bik. ˈtərmast.] 71 Anja Benko ● biti zarukan kakor en bik ▶ [ˈbət zaˈruːkan ˈkəkər ˈaːn ˈbik] (Ⓣ B, BP) 1. neumen, trmast = ● biti samosvoj tako kakor bik; ● biti zabit kakor en bik; ● biti zapat ko en bik; ⇒ bičej (= ● biti zarukan ko en bičej) 2. zaljubljen Ⓣ B ▷ 2. [Nˈeuːm, ˈtərmast. Ko ˈaːni, če so bˈlə zaˈluːbleni, ˈal, se je ˈrəkwo, da je zaˈruːkan ˈtək ˈkəkər ˈaːn ˈbik. Ko ne ˈviːdi, da ni za nˈjeːga ˈkiːra al pa ˈkiːri.] Ⓣ BP ▷ 1. [Si ˈtək zaˈruːkan ˈtək ˈkəkər ˈaːn ˈbik.] ● gledati kot bik v nove duri ▶ [gˈwaːdaš ko ˈbik  ˈnọːve ˈduːri] (Ⓣ L) zelo neumno, začudeno gledati = ● gledati kot en bik, kot bi nova vrata videl; ● gledati kot en hud bik; ● gledati kot en bik, ko bi nova vrata videl; ● gledati kot en bik; ● gledati kot en tak, kot bi bika zabodel); ⇒ čolej (= ● gledati kot en čolej v nove duri); ⇒ tele (= ● gledati ko tele v nove duri); ⇒ vol (= ● gledati kot en vol) Ⓣ L ▷ [ˈTək gˈwaːdaš ko ˈbik  ˈnọːve ˈduːri.] ~  SSF ▹ glédati kot bìk v nôva vráta ekspr.; primera zelo neumno ali začudeno; Weiss ▹ gledati ko bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno gledati ● gledati kot en bik ▶ [gˈwaːdat kə ˈaːn ˈbik] (Ⓣ B, BP) zelo neumno, začudeno gledati = ● gledati kot bik v nove duri; ● gledati kot en bik, kot bi nova vrata videl; ● gledati kot en hud bik; ● gledati kot en bik, ko bi nova vrata videl; ● gledati kot en tak, kot bi bika zabodel; ⇒ čolej (= ● gledati kot en čolej v nove duri); ⇒ tele (= ● gledati ko tele v nove duri); ⇒ vol (= ● gledati kot en vol) Ⓣ B ▷ [Zaˈčuːdeno, zaˈboːdeno gˈwaːda, ˈnẹːki ne zasˈtoːpi, ˈnẹːki mu ni ˈjaːsno. Gˈwaːda kə ˈaːn ˈbik.] Ⓣ BP ▷ [Gˈwaːda kə ˈaːn ˈbik.] ● gledati kot en hud bik ▶ [gˈwaːdat kə ˈaːn ˈxuːt ˈbik] (Ⓣ BP) zelo neumno, začudeno gledati = ● gledati kot bik v nove duri; ● gledati kot en bik, kot bi nova vrata videl; ● gledati kot en bik, ko bi nova vrata videl; ● gledati kot en bik; ● gledati kot en tak, kot bi bika zabodel; ⇒ čolej (= ● gledati kot en čolej v nove duri); ⇒ tele (= ● gledati ko tele v nove duri); ⇒ vol (= ● gledati kot en vol) Ⓣ BP ▷ [Gˈwaːda kə ˈaːn ˈxuːt ˈbik.] ● gledati kot en tak, kot bi bika zabodel ▶ [gˈlẹːdat ko ˈaːn ˈtaːk, ko bi ˈbiːka zaˈboːdo] (Ⓣ B) zelo neumno ali začudeno = ● gledati kot bik v nove duri; ● gledati kot en bik, kot bi nova vrata videl; ● gledati kot en hud bik; ● gledati kot en bik, ko bi nova vrata videl; ● gledati kot en bik; ⇒ čolej (= ● gledati kot en čolej v nove duri); ⇒ tele (= ● gledati ko tele v nove duri); ⇒ vol (= ● gledati kot en vol) Ⓣ B ▷ [ˈŠəti pa ˈtək gˈlẹːda, ˈtək ˈkəkər ˈaːn ˈtaːk, ko bi ˈbiːka zaˈboːdo.] ~  SSF ▹ glédati kot zabóden bìk, gl. kot zaboden bik; kot zabóden bìk ekspr.; primera zelo neumno ali začudeno ● gledati kot en bik, kot bi nova vrata videl ▶ [ˈglẹːdat ko ˈaːn ˈbik, ko bi ˈnọːve vˈraːte ˈviːdo] (Ⓣ B) zelo neumno, začudeno gledati = ● gledati kot bik v nove duri; ● gledati kot en bik, kot bi nova vrata videl; ● gledati kot en hud bik; ● gledati kot en bik; ● gledati kot en tak, kot bi bika zabodel; ⇒ čolej (= ● gledati kot en čolej v nove duri); ⇒ tele (= ● gledati ko tele v nove duri); ⇒ vol (= ● gledati kot en vol) Ⓣ B ▷ [ˈŠəti pa gˈlẹːda ˈtək ko ˈaːn ˈbik, ko bi ˈnọːve vˈraːte ˈviːdo. ˈTək 72 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … ˈčuːdno gˈlẹːda, ko se ˈmọ na ˈnọːvo zˈdiː. ˈViːdi ˈtaːm ˈtaːko, ko ˈmọ je ˈbọl na ˈnọːvo.] ~  SSKJ 2 ▹ pog. gleda ko zaboden bik, kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno ~  »Frazem gledati kot bik v nova vrata ima pogostejšo različico gledati kot tele v nova vrata. Kot primerjalna sestavina se pri nas in v drugih jezikih pojavlja krava.« (Keber 2011: 73; SSF, Fran.si /9. 10. 2022/) ⬝ »Na velike goveje oči nas spominjajo oči začudenega, nevednega človeka (kot bi padel z lune), zato pravimo, da gleda kot tele ali bik v nova vrata. Ko pa ta vrata odpremo, se žival (morda še bolj začudena kot nad novimi vrati) zaleti na svobodo. Ob tem jo morda še malo zaslepi dnevna svetloba in je zares videti neumna, nespametna in prenagljena.« (Kos 2000: 73) ● z bikom se ne moreš tepsti ▶ [z ˈbiːkom se ne ˈmọːrəš ˈtəpst] (Ⓣ BP) ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom = ● z bikom se ni dobro bosti ● z bikom se ni dobro bosti ▶ [z ˈbiːkom se ni ˈdoːro ˈboːdit] (Ⓣ B) ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom = ● z bikom se ne moreš tepsti Ⓣ B ▷ [Z ˈbiːkom se ni ˈdoːro ˈboːdit. Če je ˈnẹːgdo ˈmoːč al ˈnẹːki, ne ˈxoːdi z nˈjẹːmo ˈraːjš  štˈriːt.] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. ne bodi se z bikom! ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; SSF ▹ bôsti se z bíkom ekspr.; pren., tudi z zanikanim velel. ne bodi se nasprotovati človeku, ki ima večjo veljavo, moč; prepirati se s trmastim človekom; Pleteršnik ▹ preg. pojdi se z bikom bost! (tako pravi, kdor se neče ustavljati človeku, ki se ne da nič dopovedati) ~  »Frazem bosti se z bikom, ki se pogosto uporablja z zanikanim velelnikom kot svarilo, temelji na življenjski izkušnji, da se človek ne more fizično kosati z močnim bikom. To poklicno delajo bikoborci v državah, kjer so bikoborbe še v veljavi, npr. v Španiji. (…) Izraz bosti se z bikom se preneseno uporablja za izražanje tega, da imamo opravka s človekom z večjo veljavo in močjo ali trmo ali za svarilo pred takim opravkom.« (vir: SSF, Fran.si /9. 10. 2022/) ⬝ »Pametnejši odneha, saj ve, da trmastemu neumnežu noben dokaz ne pride do živega.« (Kos 2000: 73) ● zgrabiti kot bika za roge ▶ [zgˈraːbit kə ˈbiːka za ˈroːge] (Ⓣ B) [zagˈroaːbət kə ˈbiːka za ˈruːəje] (Ⓣ B, BP) odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela Ⓣ B ▷ [ˈŠət ga je ˈtək zgˈraːbo ko ˈbiːka za ˈroːge. Ko ˈbiːka ˈmọrš zgˈraːbit ˈtaːm, da te uˈbọːga.] Ⓣ BP ▷ [Zagˈroaːbo je kə ˈbiːka za ˈruːəje. ˈTọː je ˈpač ˈtək ˈbọl ˈmiːšleno, če gˈliːx ˈtək, ko pa če si sˈwiːjo pod ˈnoːso ʍˈsiːəko, ˈtaj zacˈviːli. ˈIːsti je poˈmiːən.] ~  SSKJ 2 ▹ zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; SSF ▹ zagrábiti bíka za róge, gl. zgrabiti bika za roge; zgrábiti bíka za róge ekspr.; pren. odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; Weiss ▹ zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela ~  »Frazem zgrabiti bika za roge z različico zagrabiti bika za roge je vseevropski, zato ni mogoče zanesljivo določiti izhodiščnega jezika.« (Keber 2011: 74) ~ Ⓘ Praslovansko * bykъ besedotvorno ustreza litavsko bkas ‘bukač, ptica Botaurus stellaris’. Oboje je izpeljano iz glagola, ki pomensko ustreza sorodnemu slovensko bučáti. Prvotni pomen je tako verjetno *‘bučeč, hrumeč’. (Snoj 1997: 32) ~ Ⓡ Bik je odrasel samec goveda. Odlikuje se po svoji moči, neumnost se nanaša na vse člane družine. V prenesenem pomenu, ekspresivno, je to močan, plečat in orjaški moški, slabšalno je to neumen, omejen in zabit človek; bik neumni, zdrav ko bik, je močen kot bik. (Benko 1999: 20; Keber 1996: 59–121) 73 Anja Benko britof ▶ [bˈriːtaf] -a m (Ⓣ B) britof |pokopališče| ● kurji britof ▶ [ˈkuːrji bˈriːtaf] (Ⓣ B) debel človek, debeluh ⇒ smrt (= ● kurja smrt) Ⓣ B ▷ [ˈAːn je pa ˈkuːrji bˈriːtaf. ˈWiːəm za ˈaːŋga, ko so pˈraːjli: »ˈZa že ˈaːni pˈriːde, ˈkuːrji bˈriːtaf.«] ~  SSKJ 2 ▹ vulg. imel je trojen podbradek in kurji britof velik trebuh; SSF ▹ kúrji brítof vulg.; pren. 1. velik trebuh 2. debel človek, debeluh ~  »Sestavina britof je nemška izposojenka, in sicer iz srvn. vrithof, nvn. Friedhof ‘ograjen prostor pri pokopališču; pokopališče’. Za kurji britof ni ustreznega in po besedni sestavi enakega izraza v nemščini ali kakem drugem jeziku. Izraz bi torej lahko nastal na slovenskem ozemlju, kar dokazuje njegova dokaj zgodnja pojavitev (1873). Predstava, po kateri je nastal izraz kurji britof, je zelo razvidna. Nanaša se na kure kot vse čase in pri vseh narodih zelo zaželeno jed. Kurji britof je prostor ali oseba, kjer kure končajo svoj zemeljski vek. Na podobni predstavi je nastal izraz kurja smrt ‘požeruh, debeluh’. Izraz kurja smrt je sicer ena od sopomenk za teloh.« (SSF, vir: Fran.si /11. 10. 2022/) ~ Ⓘ Prevzeto iz srednjevisokonemško vrīthof s prvotnim pomenom ‛negovan ograjen prostor (pri cerkvi)’, zloženke iz starovisokonemško frīten ‛gojiti, negovati’ in hof ‛odprt prostor, dvorišče’. Današnje nemško Friedhof je le ljudskoetimološko naslonjeno na nemško Frieden ‛mir’. (Snoj 2015; vir: Fran.si /13. 10. 2022/) bog ▶ [ˈbuːəx] ˈboːga m (Ⓣ B, L, S, BP) bog |nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj| ● bog para ljudi, paver pa vola ▶ [ˈbuːəx ˈpoːra ˈlədi, ˈpaːwər pa ˈwọːli] (Ⓣ BP) bog spravi skupaj prava partnerja, kmet pa prava vola za delo Ⓣ BP ▷ [ˈBuːəx ˈpoːra ˈlədi, ˈpaːwər pa ˈwọːli. ˈTọː je bi ˈtaːk ˈriːək. ˈTọː, če sta dˈwaː ˈkup bˈwa, ˈpọl se je pa poˈčuːdo, ˈpọl so pa ˈrəkli: ˈbuːəx ˈpoːra ˈlədi, ˈpaːwər pa ˈwọːli.] ● bog že ve, kateri kozi roge pobije ▶ [ˈbuːəx že ˈwiːə, ˈkiːəri ˈkoaːzi ˈroaːje puˈbiːje] (Ⓣ BP) prešernost se kaznuje; to rečejo, kadar domišljava oseba, predvsem ženska, doživi neuspeh (Trampusch 1999: 120) Ⓣ BP ▷ [ˈBuːəx že ˈwiːə, ˈkiːəri ˈkoaːzi ˈroaːje puˈbiːje. Preˈwẹːka je, moˈgọːčna. Se preˈwẹːko poˈnoːša.] ~ Ⓘ Enako je starocerkvenoslovansko bogъ. Praslovansko * bȍgъ je dalje enako z avestijsko baγa- ‛gospod, bog’, perzijsko baγ ‛bog’ in staroindijsko bhága- ‛bog, ki deli bogastvo, delež, usodo; blagostanje, imetje’. Za slovansko in iransko poimenovanje boga je treba torej izhajati iz pomena ‛delež; bog deleža, usode’, tj. iz po božje čaščenega, poosebljenega deleža. Indoevropski koren * bhag- je prvotno pomenil ‛podeliti, razdeljevati’, trpno ‛biti deležen’. (Snoj 2015; vir: Fran.si /13. 10. 2022/) bogšajt ▶ [ˈbọxˈšaːjt] -a m (Ⓣ B, BP, L, S) premična naprava pri vozu, v katero sta se vpregla konja Ⓣ B ▷ [ˈTuːə je leˈsiːən dˈrọːx, ˈtək, ko ˈtuːə, pa na ˈsaːkem kˈraːjo je koˈwaːn pa ˈkaːwəl ˈgər pa  sreˈdiːni ˈeːna ˈriːŋka. Da Bogšajt. (Foto: Urša se je ˈpọl ˈtəsta ˈkoːnska ˈcuːga, al, ˈmiː smo ˈrəkli ˈtəstmo, ko Kogelnik.) 74 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … je ˈkọːjn ˈmẹ usnˈjẹːne ˈtəste tˈraːke, da se je ˈtaːm ˈgər zaˈxaːklawo in ˈpọl je ˈkọjn ˈliːəko ˈwuːəs s ˈtim. ˈGər na ˈkọːmat se je ˈpọl to naˈwaːdno ˈtək ˈdaːwo. ˈTək naˈwaːdno sta bˈwa dˈwaː: ˈtək je bi ˈkọːjn pˈrẹːžen, ˈpọl ˈtək ˈgər so bˈlə ˈtəsti jerˈmẹːni zaˈxaːklani. Šˈtuːə pa je ˈpọl reˈciːmo bi še ˈeːn ˈbọxˈšaːjt pa ˈpọl sreˈdiːnski ˈdẹː ˈwoːza. Če sta bˈwa dˈwaː ˈkọːjna. Če je bi pa ˈeːdən, je bi pa ˈsaːmo ˈeːdən. Ko smo z dˈwiːəma ˈkọːjnama ˈwọːzli, je bi ˈeːn osˈnọːni ˈtəti ˈbọxˈšaːjt, ˈpọl je pa na ˈtẹːga bˈwọ še dˈwaː, da sta ˈsaːk sˈwọːjga ˈliːəkwa.] Ⓣ BP ▷ [ˈBọxˈšaːjt je pər ˈkoaːjəx ˈbọːwo. (…) Je bˈwa šˈtoːŋga. In za ˈpaːr si ˈmẹ pa ˈwoːgo, ta ˈpərwe. Je bˈwa ˈwoːga pa na ˈsoːk kˈraːj ˈbọːxˈšaːjt. ˈWoːga ˈkọp dərˈžiː. (…) Si ˈməro dˈwaː ˈkoaːja ˈmeːt, da sta ˈliːəkwa. Si ˈmẹ ˈtaːk žeˈlẹːzən kˈliːn, da si zaˈxaːklo, da ni ˈaːdən ˈtək na ˈaːn kˈraːj ˈliːəko. In zaˈtuːə so pa aˈniː iˈmẹːli, ko sən pˈrẹj ˈrẹːko, za poˈsiːəbne reˈčiː: ˈwọːjce. ˈTaːm pa ni bˈwọ ˈtək, da bi ˈkọj za ˈeːnega ˈkoaːja ˈbọːwo. ˈTaːm je pa ˈtut za ˈkoaːje ˈbọl ˈfaːjn ˈbọːwo, ker je s ˈpərsami ˈliːəko. ˈTaːm so bˈlẹ pa pˈraːgliji ˈnətre.] Ⓣ L ▷ [ˈBọxˈšaːjt je pa ˈtəsti ˈdẹː, ˈtaːk pˈrẹːč ˈdẹː, ko se je ˈkọːjo ˈgər našˈtiːmawo na ˈtəste ˈnẹːke ˈwoːjeti se je našˈtiːmawo, ˈpọl se je pa ˈtaːm ˈgər otˈwẹːgwo ˈtəsto ˈzaːdi, ˈkar je ˈmẹ, bˈroːno naˈwoːdno, ˈbọxˈšaːjt.] ◾ [ˈWoːno, ko se pa ˈzaːdi prikˈlẹːne, je pa ˈtaːka ˈdọːga šˈtaːŋga, je pa ˈbọxˈšaːjt.] Ⓣ S ▷ [ˈTəsti ˈwaːgi se je pa ˈrəkwo ˈbọxˈšaːjt. ˈTuːə sta bˈlẹ na ˈsaːki stˈraːni ˈkọːjna ˈdọːta dˈwiːə ˈkẹːtni, ˈzaːdi ˈwoːnta je pa bi ˈtaːk žeˈlẹːzən al pa leˈsiːən ˈbọxˈšaːjt. ˈTuːə je ˈboːwo ˈzaːda na sreˈdiːni ˈwọn. In ˈtaːm na sreˈdiːni ˈwọn so se ˈpoːle ˈcuːə ˈdaːli kˈliːnci. ˈTuːəː je bˈwọ pa zaˈtuːə, da je  ranoˈwẹːsju ˈkọjn ˈliːəko pa da ni ˈliːəko na ˈeːno stˈraːn.] ● biti kšajt tako kot pa bogšajt ▶ [ˈbət kˈšaːt ˈtək ko pa ˈbọxˈšaːt] (Ⓣ BP, L) neumen, neinteligenten = ● biti kšajt tako kot pa en star bogšajt Ⓣ L ▷ [Smo zˈmiːər ˈrəkli, da si kˈšaːt ˈtək ko pa ˈbọxˈšaːt. ˈTọː poˈmiːəni, da si ˈbuːtast, ˈtuːmast.] ◾ [ˈPọl si pa ˈrẹːko, da si kˈšaːt ˈtək ko pa ˈbọxˈšaːt. ˈTọː poˈmiːəni, da si ˈpoːmet ˈtək ko ˈtəsta dˈruːwa ˈtaːm ˈdọ. ˈTọː poˈmiːəni, da ˈniːsi ˈpoːmet.] ~  kšajt – nem. gescheit ʻpametenʼ (Trampusch 1999: 120). ● biti kšajt tako kot pa en star bogšajt ▶ [ˈbət kˈšaːt ˈtək kə pa ˈaːn sˈtaːr ˈbọːxˈšaːt] (Ⓣ BP) neumen, neinteligenten = ● biti kšajt tako kot pa bogšajt Ⓣ BP ▷ [Si kˈšaːt ˈtək kə pa ˈaːn sˈtaːr ˈbọːxˈšaːt. Ni bi ˈtək ˈpaːmət.] čolej ▶ [ˈčọːlej] -a m (Ⓣ BP) tele |goveji mladič| = bičej; biči (1.); čoli; junec; teliček; tele; voli ● biti binkoštni čolej ▶ [ˈbət ˈbiːŋkoštni ˈčọːlej] (Ⓣ B, BP) na binkoštni praznik krstijo tistega družinskega člana, ki se prikobaca zadnji iz postelje, 75 Anja Benko s posebnim imenom: »binkoštni čoli« ⇒ čoli (= ● biti binkoštni čoli); ⇒ voli (= ● biti binkoštni voli) Ⓣ BP ▷ [ˈBiːŋkọštni ˈčọːlej. ˈTọː je ˈtəsti, kə ta šˈliːji sˈtaːne na ˈbiːŋkošti.] ~  Po razlagi domačinke iz Javorja, ki prav tako spada v koroško podjunsko narečje, izraz izhaja iz pastirskega življenja. Kdor je namreč na binkošti zadnji pripeljal na pašo, je bil tisti dan čolej (teliček). Izraz se je prinesel in obdržal v širših sferah življenja; kdor predolgo spi in poležava v postelji, je danes vsak dan binkoštni čolej. (Kos 2000: 75–76) ● gledati kot en čolej v nove duri ▶ [gˈwaːdat kə ˈaːn ˈčọːlej  ˈnọːwe ˈduːri] (Ⓣ BP) zelo neumno, začudeno gledati ⇒ bik (= ● gledati kot bik v nove duri; ● gledati kot en bik, kot bi nova vrata videl; ● gledati kot en hud bik; ● gledati kot en bik, ko bi nova vrata videl; ● gledati kot en bik; ● gledati kot en tak, kot bi bika zabodel); ⇒ tele (= ● gledati ko tele v nove duri); ⇒ vol (= ● gledati kot en vol) Ⓣ BP ▷ [Gˈwaːda kə ˈaːn ˈčọːlej  ˈnọːwe ˈduːri.] čoli ▶ [ˈčọːli] -ja m (Ⓣ B, BP, L, S) tele |goveji mladič| = bičej; biči; čolej; junec; teliček; tele; voli Ⓣ L ▷ [ˈČọːli, teˈliːček.] Ⓣ S ▷ [ˈČọːli al pa ˈjuːnəc.] ◾ [ˈTeːwa al pa ˈčọːli. Če je ljupkoˈwaːno, je ˈčọːli, če pa ni, je pa ˈteːwa.] ● biti binkoštni čoli ▶ [ˈbət ˈbiːŋkoštni ˈčọːli] (Ⓣ B) na binkoštni praznik krstijo tistega družinskega člana, ki se prikobaca zadnji iz postelje, s posebnim imenom: »binkoštni čoli« ⇒ čolej (= ● biti binkoštni čolej); ⇒ voli (= ● biti binkoštni voli) Ⓣ B ▷ [ˈBiːŋkoštni ˈčọːli. ˈTọː je bi ˈtəsti, ko je najˈbọːlj ˈdọːgo sˈpaː na ˈbiːŋkošti.] čreda ▶ [čˈrẹːda] -e ž (Ⓣ B, BP, L, S) čreda |večja skupina živali iste vrste| = trop Ⓣ B ▷ [Tˈroːp smo ˈrəkli. Čˈrẹːda ˈmiː ˈniːsmo pˈraːjli. Tˈroːp je bi ˈtaːm al pa ˈwẹːjko žˈwaːdi je bˈwọ ˈkọp. ˈTək smo ˈrəkli.] ◾ [Tˈroːp smo ˈrəkli ˈbọl za drobˈniːco. Reˈciːmo: tˈroːp ˈọːc, diˈjaːdi pa vtək. Čˈrẹːda se je ˈmaːjn upoˈraːblawo. Je bˈwa reˈciːmo čˈrẹːda kˈraː pa čˈrẹːda ˈkọːjno.] Ⓣ BP ▷ [Za ˈciːəwo čˈrẹːdo jix je.] Ⓣ S ▷ [ čˈrẹːdi ˈbọl pˈraːjimo, da se dərˈžiːjo ˈkoːze al pa ˈdiːji ˈwọːki se  čˈrẹːdi dərˈžiːjo. Pa medˈwẹːdi ˈtuj pa kˈraːwe, ˈtẹːleti, ˈbiːki. Čˈrẹːda je ˈbọl ˈwẹːjka skuˈpiːna.] Čreda ovac. ● biti jih za celo čredo ▶ [ˈbət ˈjəx za ˈciːəwo čˈriːədo] (Ⓣ BP) veliko Ⓣ BP ▷ [Za ˈciːəwo čˈriːədo ˈjəx je.] ~ Ⓘ Praslovansko * čerda ‘vrsta (enakih živali), čreda’ je nastalo iz indoevropsko * k’erdhā v enakem pomenu (…). Prvotni pomen je bil verjetno *‘vrsta’, kar smemo sklepati na osnovi sorodne staropruske besede kērdan (tožilnik) ‘čas’ < *‘vrsta dni, let ali drugih časovnih enot’. (Snoj 1997: 75) 76 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … črevo ▶ [čˈrẹːwa] -e ž (Ⓣ B) črevo |cevast prebavni organ v trebuhu| ● pot se vleče kot kurja čreva ▶ [ˈpọːt se ˈliːəče ko ˈkuːrja čˈrẹːwa] (Ⓣ B) zelo = ● vleče se kot kurja čreva Ⓣ B ▷ [Če je ˈkaːka ˈdọːga ˈcẹːsta bˈwa kˈjẹ, da si ˈmọːgo ˈbuːəx ˈwiːə ˈkam ˈdaːuč ˈjət, so pa ˈrəkli, da se ˈpọːt ˈliːəče ko ˈdọːga/ˈkuːrja čˈrẹːwa. Al pa, če se je ˈkiːəra stˈvaːr ˈtək ˈliːəkwa, da ni bˈwọ ne ˈkoːnca ne kˈraːja, smo pa ˈrəkli: šˈtọ se pa ˈtək ˈliːəče ko ˈkuːrja čˈrẹːwa.] ~  SSKJ 2 ▹ pot se vleče kot (kurja) čreva zelo; SSF ▹ pót se vléče kot kúrja čréva ekspr.; mn., primera pot se zelo vleče, je daljša od pričakovanja; Pleteršnik ▹ pot se vleče; vleče se kakor megla brez vetra ~  ⇒ vleče se kot kurja čreva ● vleče se kot kurja čreva ▶ [ˈliːəče se ko ˈkuːrja čˈrẹːwa] (Ⓣ B) zelo = ● pot se vleče kot kurja čreva Ⓣ B ▷ [Če je ˈkaːka ˈdọːga ˈcẹːsta bˈwa kˈjẹ, da si ˈmọːgo ˈbuːəx ˈwiːə ˈkam ˈdaːuč ˈjət, so pa ˈrəkli, da se ˈpọːt ˈliːəče ko ˈdọːga/ˈkuːrja čˈrẹːwa. Al pa, če se je ˈkiːəra stˈvaːr ˈtək ˈliːəkwa, da ni bˈwọ ne ˈkoːnca ne kˈraːja, smo pa ˈrəkli: šˈtọ se pa ˈtək ˈliːəče ko ˈkuːrja čˈrẹːwa.] ~  SSKJ 2 ▹ pot se vleče kot (kurja) čreva zelo; SSF ▹ vléči se kot kúrja čréva ekspr.; primera, mn. zelo se vleči, odvijati se, potekati zelo počasi; Pleteršnik ▹ pot se vleče; vleče se kakor megla brez vetra ~  »(…) je možno primeri pot se vleče kot kurja čreva in vleči se kot kurja čreva povezovati z rastlinskim poimenovanjem kurja čreva, kurja črevca ‘njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media’. Ta naj bi rasla oziroma se vlekla ob poteh. Manj verjetno, čeprav ne nemogoče, je nastanek primere možno povezovati s pravimi kurjimi črevi, ki jih je pri čiščenju zaklane kokoši treba vleči iz trupa. Iz obeh primer izhaja izraz kurja čreva v pomenih ‘kar je zapleteno, težko razumljivo’; ‘težko čitljivo ali težko razumljivo besedilo’.« (SSF, vir: Fran.si /11. 10. 2022/) drek ▶ [dˈreːk] -a m (Ⓣ B, BP, L, S) drek |neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo; blato, govno, iztrebki| = gnoj Ⓣ B ▷ [Dˈreːk. Kˈraːji dˈreːk je ˈtaːm. ˈỌː, ˈkẹːjko dˈreːka je ˈtaːm ˈwoːnta po ˈpuːəlo al pa po ˈpaːšniko.] ● biti kot en kurji drek ▶ [ˈbət ko ˈaːn ˈkuːrji dˈreːk] (Ⓣ L) malovreden, nepomemben človek Ⓣ L ▷ [ˈTək si ko pa ˈaːn ˈkuːrji dˈreːk.] ~ Ⓘ Prevzeto iz nemško Dreck ‘umazanija’ (to v nemščini ni vulgarna beseda).« (Snoj 1997: 101) »Morfološka analiza: drek < *(drek)-ъ ʻblato, iztrebkiʼ ← srvnem. drec, nem. Dreck ʻumazanijaʼ. (SLA V573.01 ʻgnojʼ; vir: Fran.si /10. 10. 2022/)  konjski drek; kravji drek; kurji drek; živinski drek figa ▶ [ˈfiːga] -e ž (Ⓣ B, L) okrogel iztrebek, zlasti konjski ● biti toliko do tebe kot za konjsko figo ▶ [ˈbət ˈtẹːk do ˈteːbe ku za ˈkọːjnsko ˈfiːgo] (Ⓣ BP) ni mi mar Ⓣ BP ▷ [ˈMiː je ˈtẹːk do ˈteːbe ku pa za ˈkọːjnsko ˈfiːgo.] 77 Anja Benko ~ Ⓘ Izposojeno ali iz srednjevisokonemško vīga ‘Feige’ ali iz beneško italijansko figo, furlansko fig, fígar, istrsko romansko féiga (Bezlaj 1977: 128).  konjska figa godec ▶ [ˈgọːdec] -dca m (Ⓣ B, L, S, BP) godec |kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju| ● godec ni konj, da bi godel zastonj ▶ [ˈgọːdec ni ˈkoaːj, da bi ˈgọːdo zasˈtọːj] (Ⓣ BP) vsak mora biti plačan za svoje delo Ⓣ BP ▷ [ˈGọːdec ni ˈkoaːj, da bi ˈgọːdo zasˈtọːj. ˈXọːče ˈbət pˈlaːčan.] ~ Ⓘ Praslovansko * gǫsti̋ ‛gosti, igrati na godalo ali brenkalo’ je sorodno z litovsko gaũsti ‛zveneti, doneti’, letonsko gaũst ‛jadikovati’. Praslovanska beseda je prvotno nosniški sedanjik iz indoevropskega korena * geu̯h2- ‛klicati, vpiti’. Izhodiščni pomen je verjetno *‛povzročati, da doni, zveni’. (Snoj 2015; vir: Fran.si /10. 10. 2022/) grm ▶ [ˈgərm] -a m (Ⓣ B, L, S, BP) grm |nižja lesnata rastlina, ki se že pri tleh močno razrašča| ● ni za vsakim grmom zec ▶ [ni za ʍˈsọːkəm ˈgərmo ˈzaːc] (Ⓣ BP) ni vedno tu jedro problema, bistva stvari Ⓣ BP ▷ [Ni za ʍˈsọːkəm ˈgərmo ˈzaːc, sən ˈreːkwa.] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; SSF ▹ v tém gŕmu tičí zájec ekspr.; pren. tu je jedro problema, bistvo stvari; za vsákim gŕmom ekspr.; pren., prisl. zv. povsod; Pleteršnik ▹ v tem grmu zajec tišči ~  »Frazem v tem grmu tiči zajec brez dvoma temelji na dejstvu, ki ga ponazarja naslednji navedek: ‘Pred desetletji je bil zajec ena izmed najpogostejših živali pri nas. Bilo jih je toliko, da je za vsakim grmom tičal po eden.’« (Keber 2011: 249) ◾ Trampuscheva (1999: 124) navaja, da se različica knjižnega frazema v tem grmu tiči zaje c v podjunskem narečju uporablja tudi v zanikani obliki in pomeni, da človek ne uspe vedno, npr. ne zmaga vedno na loteriji; v tem primeru označuje zajec dobiček. ižna živina ▶ [ˈiːžna žˈwiːna] -e -e ž (Ⓣ B) vprežna živina = vprežna živina ● matrati kot ižno živino ▶ [ˈmaːtrat ko ˈiːžno žˈwiːno] (Ⓣ B) močno, zelo, hudo ⇒ vprežna živina (= ● mučiti kakor vprežno živino); ⇒ živad (= ● matrati kakor eno živad) Ⓣ B ▷ [ˈDọːst ˈdọːgo so nas ˈmaːtrali ko ˈiːžno žˈwiːno.] ~ Ⓘ ⇒ goveja živina ~ Ⓡ Ižna živina je tista živina, ki je vprežena v igo – v določeno vrsto kravjega jarma, ki se je nekoč uporabljal za delo v strmini (Benko 1999: 22). ječmen ▶ [ˈjeːčmen] ječˈmẹːna m (Ⓣ B, L, S) [ˈjaːčmen] ječˈmẹːna m (Ⓣ BP, L) ječmen |kulturna rastlina, katere klas je sestavljen iz enocvetnih klaskov, ali njeno seme| 78 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Ⓣ B ▷ [Za kloˈbaːse smo ˈkuːxali ˈjeːčmen pa ˈraːjs. Kˈjẹr so pa ˈẹːdo ˈmẹːli, ˈẹːdoce, pˈxaːno, ˈtaj so pa ˈtəste še ˈcuːə ˈdiːəli. Pˈxaːno se gˈlix ˈtək spxˈnẹ, gˈlix ˈtək ˈkəkər pa ˈjeːčmen. ˈIːsto se ˈdiːəwa. ˈSaːmo ˈtaːm je ˈẹːda, šˈtuːə je pa ˈjeːčmen. Pˈxaːn je ˈtək, da se ˈdọ oˈluːpi, da ˈsaːmo ˈwọːne ˈnət na sreˈdiːni osˈtaːne. (…) ˈNọ, saj sən ˈjəs že ˈdiːəwawa ˈtuːə  ˈeːnem mˈliːno ˈzuːna. ˈTuːə je ˈtaːk šˈtọːr, ˈpač ˈeːn ˈtaːk ˈliːəs, ˈšərek, ˈnətər pa ˈluːkna zˈwərtana. Sˈpoːda na kˈraːjo je ˈbọl ˈọːska, ˈgərta pa ˈbọl šˈroːka. (…) ˈGər je ˈpač ˈtaːk ˈbat, ˈtoːdi ˈtaːk ˈkọː, bi ˈreːkwa, ˈiːsto ˈcuːə. ˈPọl pa ˈdiːəwaš ˈdọ. ˈPọl pa ˈtək ˈtọːčeš ˈdọ. ˈPọl se pa ˈtəsto ˈsuːče ˈnətre, se pa ˈdọ oˈluːši, ˈdọ zˈwuːši ˈtəsta luˈpiːna ˈsẹ – ˈẹːdi al pa ječˈmẹːno. Osˈtaːnejo Ječmen. ˈciːəwa ˈzərna. ˈZərno osˈtaːne, ˈsaːmo wuˈpiːna gˈrẹː ˈdọ. Sən pa (Risba: Urša ˈdiːəwawa ˈjəs že. Sən že sˈkuːswa.] Kogelnik.) Ⓣ BP ▷ [ˈJaːčmen. Če ta ˈpərwi zaˈzọːri, ˈtəste ne ˈwiːəm, če bo dərˈžaːwo. ˈNọ, ˈwiːgredni ˈjaːčmen je že ta ˈpərwi. ˈMiː smo ˈčaːsix ˈtut ˈərš, ko je ˈfuːrt bˈwa, ˈmẹːli. Ne ˈwiːəm, ˈkiːəro je ˈbọːwo pˈrẹj. Pərbˈliːžno gˈliːx.] ◾ [ˈPərnas smo ga za sˈwiːje ˈnuːcali, ko so sˈwiːje bˈlẹ. Se je zmˈlẹːwo, ˈpọl se je pa ˈtəsti štˈrọːt se ˈfuːətra.] ◾ [ˈJaːčmen, ˈtəsti opˈxoːni ˈjaːčmen. Opˈxoːn ˈjaːčmen se je ˈreːkwo. ˈTəsti se je ˈtuj  kwoˈboːse ˈdiːəwa.  kərˈwaːwe kwoˈboːse si ˈwaːxko zˈraː ˈdeː. Ko pa ni ˈwḙeːnč ˈtək opˈxoːnega bˈwọ, so pa ˈraːjši ˈriːš ˈdiːəwali, ˈnọ, ˈraːjs, smo ˈmiː ˈrəkli.] Ⓣ L ▷ [ˈJaːčmen smo ˈdọ ˈžaːli. Najpˈrẹj ga je tˈriːəba ˈžeːt. Oˈziːmni ˈjaːčmen. ˈPọl ˈmaːš pa še ˈjoːrega. Ko je oˈziːmno ˈžiːto, ˈtəsto, ko ˈməra preˈziːmit, da zˈmərzne, ˈpọl pa še ˈjoːre: ˈjoːra pšeˈniːca pa ˈjoːri ˈjaːčmen.] ◾ [ˈJaːčmen na oˈčiːəso se je ˈdọ ˈžeː. ˈTək je goˈwọːru zˈraːno: »ˈJeːčmen ˈžẹːjem, ˈjeːčmen ˈžẹːjem.« Pa ga ˈtək ˈbək ˈnẹːkot ˈmeːto.] Ⓣ S ▷ [ˈJeːčmen. Al pa ječˈmẹːnowo ˈkaːšo. ˈJeːčmen je ˈpač za Ječmen. žˈwaːt. ˈTuːə se poˈsẹːje spomˈlaːdi, ˈtaːm ˈnẹːki apˈriːla,  zaˈčẹːtko ˈmaːja, ˈpọl se pa ˈžaːnje. Dozoˈriː pa najˈpərwo za ˈžeːt ˈjeːčmen, ˈpọl pa ˈərš pa pšeˈniːca. ˈZa ga ˈžaːnjemo s komˈbaːjnom, pˈrẹj pa s ˈsərpami.] ● ječmen je najboljši, če prašič vanj stopi ▶ [ˈjeːčmen je najˈbọːlši, če pˈraːšič ˈnətər sˈtọːpi] (Ⓣ B) jedi iz ječmena so najboljše, če se je v njih kuhalo svinjsko meso Ⓣ B ▷ [ˈJeːčmen je najˈbọːlši, če pˈraːšič ˈnətər sˈtọːpi. ˈTut, če je sˈwiːnski ˈpaːrk bi ˈnətər u ječˈmẹːno, je še vsˈeeːno ˈbọːlš, ko pa da je pˈraːz.] ~  SSKJ 2 ▹ šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso ~ Ⓘ ⇒ jari ječmen 79 Anja Benko ~ Ⓡ » Hordeum. Rod trav z okoli 25 vrstami na severni polobli in v Južni Ameriki; socvetje je klas z dvema skupinama po troje enocvetnih, večinoma dolgoresastih klaskov na vsakem kolencu.« (Duden 2002: 115) ◾ »Kulturna rastlina, katere klas je sestavljen iz enocvetnih klaskov, in njeno seme. Poznali so ga staroselci in Slovani ob naselitvi v Vzhodne Alpe. V srednjem veku je bila dajatev ječmena pretežno povezana z varjenjem piva in krajevno omejena (Sorško polje, Koroška). Ječmenovo moko, močnik, otrobe in zrnje so uporabljali v prehrani, za kašo (ješprenj), žgance, kruh, slad, sladilo. Ob pomanjkanju je bil pomemben v prehrani zato, ker je zgodnja vrsta žita. Pridelava ječmena je začela upadati v 1. polovici 20. stoletja, od časa pred 2. svetovno vojno je čedalje bolj upadala raba ječmena v prehrani. V 90. letih 20. stoletja je bil ječmen najpomembnejše krmno žito; veliko so ga odkupovali za predelavo v pivo. Iz praženega ječmena pripravljajo kavo.« (Baš 2004: 190)  jari ječmen; ophani ječmen; ozimni ječmen; phani ječmen; vigredni ječmen koči ▶ [ˈkọːči] -ja m (Ⓣ B, BP, L, S) prašiček |prašičji mladič| = prašiček; prolenk Ⓣ B ▷ [ˈKọːčiji so pa ˈmaːli praˈšiːčki.] Ⓣ L ▷ [ˈKọːči je praˈšiːček.] Prašiček. ● biti tako pijan kot koči ▶ [ˈbət ˈtək ˈpiːjen ko ˈkọːči] (Ⓣ B) zelo (Risba: Urša pijan ⇒ krava (= ● biti tako pijan kot krava; ● krava pijana); ⇒ svinja (= ● biti pijan Kogelnik.) kot ena svinja) Ⓣ B ▷ [Če se ga naˈpiːje, je ˈtək ˈpiːjen ko ˈkọːči.] ● smrdeti kot en koči ▶ [smərˈdeːt kə ˈaːn ˈkọːči] (Ⓣ BP) zelo, močno ⇒ merjasec (= ● smrdeti kot en merjasec); ⇒ pok (= ● smrdeti kot en pok); ⇒ svinja (= ● smrdeti kot ena svinja) Ⓣ BP ▷ [Smərˈdiː kə ˈaːn ˈkọːči.] ● zakaj kočiji mežijo, ko zizajo? – ker jih je sram, ker je mati svinja ▶ [Zaˈkaː ˈkọːčiji məˈžiːjə, kə ˈziːzajo? – Kə ˈjix je sˈrọːm, kə je ˈmoːti sˈwiːja.] (Ⓣ BP) uganka, šala ~ Ⓘ Verjetno * kot-s-ьkь, izvedeno iz neizpričanega - s- intensiva k s-kotiti ‘povreči mladiče’. (Bezlaj 1982: 51) koklja ▶ [ˈkọːkla] -e ž (Ⓣ BP, L, S) koklja |kokoš, ki vali, vodi piščance| = kvoklja Ⓣ BP ▷ [ˈKọːkla. ˈKọːkla se je ˈboːwa za mwaˈdiːče, se je ˈboːwa čloˈwẹːka, če je tˈrẹːbi, da je bˈroːnwa.] Ⓣ L ▷ [ˈKọːkla. ˈKọːkla kˈlọːmpa. ˈTaj, ko ˈzaːčne ˈtək ˈkọː ˈkọː ˈkọː ˈdeːwat, ˈtaj ˈwiːəš, da bo zaˈčaːwa ˈwaːlit ˈjaːjce. Kˈlọːmpawa je. Da kˈlọːmpa. Ko ˈkuːra ˈzaːčne kˈlọːmpat, ˈpọl so pa ˈwaːlit ˈdaːli. Al pa so jo pot ˈgaːjbico ˈdaːli, da je ˈẹːrawa kˈlọːmpat, če ˈniːso ˈxoːtli, da bi waˈliːwa. ˈPọl pa ˈjaːjc ne ˈneːse, ko kˈlọːmpa. ˈPọl so jo pa pot ˈgaːjbo ˈmərli ˈdat ˈeːn ˈcaːjt, da je ˈẹːrawa kˈlọːmpat.] 80 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Ⓣ S ▷ [ˈKọːkla kˈlọːmple. ˈTuːə je ˈkuːra, ˈsaːmo da kˈlọːmple. ˈTəsta ˈkuːra ne ˈneːse, ˈdoːkler pišˈčaːnce ˈmaː pər ˈsəbi. Ko pa sˈtaːlno ˈdiːəwa: kˈlọmp kˈlọmp kˈlọmp kˈlọmp … ˈTək kˈlọːmple, ˈnọ.] ● sedeti kot koklja na jajcih ▶ [ˈseːdet ko ˈkọːkla na ˈjaːjcax] (Ⓣ B) [ˈseːdet ko ˈkọːkla na ˈjaːjcix] (Ⓣ BP) (namensko) nepremičen Ⓣ B ▷ [Seˈdiː ko pa ˈkọːkla na ˈjaːjcax. Se ne preˈmaːkne ˈnəkamor. Ni za ˈnəč.] Ⓣ BP ▷ [ˈTək seˈdiː ko pa ˈkọːkla na ˈjaːjcix. ˈTọː poˈmiːəni, da je ˈaːdən ˈbọl sˈkọːp.] ~  SSF ▹ sedéti kàkor kóklja [na jájcih], gl. kot koklja [na jajcih] (namensko) nepremičen, tudi čepeti kot koklja [na jajcih] ~  Primera bdeti kot koklja nad kom/čim temelji na dejstvu, da koklja zelo skrbi za svoje piščance in jih v nevarnosti odlično brani. ~ Ⓘ Izpeljano iz kkati ‘oglašati se z glasom ko’. (…) Kokoš se v času valjenja in skrbi za piščance namreč oglaša z značilnim kokodanjem. (Snoj 1997: 245) ◾ Narečno kvklja je izpeljano iz kvka ti ‘kokati’ (Snoj 2009: 289). konj ▶ [ˈkọjn] ˈkọːjna m (Ⓣ B, BP, L, S) [ˈkoaːj] -a m (Ⓣ BP) konj |domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe| Ⓣ B ▷ [ˈKọːjno pa ˈniːsmo ˈmẹːli, ˈjəx ne pozˈnaːm.] Ⓣ BP ▷ [ˈKoaːj. ˈKoːje smo ˈmẹːli. ˈKoːji so mnoˈžiːna. S ˈkoːji je ˈšọ na ˈpuːəle.] ◾ [ˈAːnˈšiːəstdesetega ˈlẹːta smo ˈmẹːli ta šˈliːjega.] Konj. (Risba: Urša Ⓣ S ▷ [ˈMiː smo ˈsẹ ˈliːəte ˈmẹːli ˈkọːjne že pˈrẹj ˈtaːm ˈdoːma Kogelnik.) pa šˈtuːə so ˈbəli. Šˈtuːə ˈniːso ˈbəli ˈdọːgo. Ko sən ˈjəs pˈrəšwa, ˈpoːle sma ˈkọːjne ˈkər ˈbək spˈraːjwa. ˈOːn je ˈraːjši ˈmẹ ˈeːno kˈraːwo al pa ˈeːni ˈwoːli ˈwḙeːnč, ni pa bi za ˈtəste, da bi ˈtək ˈfuːro. ˈKọːjne se pa ni spˈwaːčawo za kaj dˈruːjga ˈmeːt ko pa za ˈfuːro.] ● biti močen kot en konj ▶ [ˈbət ˈmoːč ko ˈaːn ˈkọjn] (Ⓣ B) [ˈbət ˈmoːč kə ˈaːn ˈkoaːj] (Ⓣ BP) zelo močen ⇒ bik (= ● biti močen tako kot bik) Ⓣ B ▷ [Če je ˈkiːri bi ˈriːəs ˈtək ˈmoːč, da je ˈwaːxko ˈdiːəwo na ˈdaːn, so ˈmọː ˈrəkli, da je ˈtək ˈmoːč ko ˈaːn ˈkoaːj.] Ⓣ BP ▷ [ˈMoːč kə ˈaːn ˈkoaːj.] ~  SSKJ 2 ▹ je močna kot konj; SSF ▹ močán kot kònj ekspr.; primera, v povedni rabi zelo močen; Pleteršnik ▹ močen kakor konj Konj. ~  »Primera močen kot konj temelji na dejstvu, da je konj velika in močna žival.« (Keber 2011: 362) ● biti šikan kot en konj ▶ [ˈbət ˈšiːkaŋ kə ˈaːn ˈkoaːj] (Ⓣ BP) zelo spreten, hiter Ⓣ BP ▷ [ˈŠiːkaŋ kə ˈaːn ˈkoaːj. ˈTọː poˈmiːəni, da je bi fˈliːŋk.] ~  flink – nemško schnell; pomen ʻhiter, šikanʼ (Tezaver 1992: 154) ◾ flink pomeni ʻhiter, spretenʼ (Slovar bovškega govora; vir: Fran.si /30. 12. 2022/) 81 Anja Benko ● brcati kot en konj ▶ [ˈbərcat ko ˈaːn ˈkọjn] (Ⓣ B) [ˈbərsat ku ˈaːn ˈkoaːj] (Ⓣ BP) rad napada z nogami Ⓣ B ▷ [Da je bi ˈtak xuˈdoːbən al ka bi ˈreːkwa. ˈBərca ko ˈaːn ˈkọjn.] Ⓣ BP ▷ [ˈTək ˈbərsa ku pa ˈaːn ˈkoaːj.] ● podarjenemu konju ne gledati na zobe ▶ [podarˈjeːnemo ˈkọːjno ne gˈlẹːj na ˈzoːbe] (Ⓣ B) [ˈšẹːŋkanemo ˈkọjo ne gˈwaːdat na ˈzoːbe] (Ⓣ BP) pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake Ⓣ B ▷ [ˈKar si ˈdọːbo, ˈtəstə ˈmọːrš ˈbət zadoˈwọːl. Ne gˈlẹːj podarˈjeːnemo ˈkọːjno na ˈzoːbe.] Ⓣ BP ▷ [ˈŠẹːŋkanemo ˈkọjo pa ne gˈwaːj na ˈzoːbe. Ne sˈmiːəš ˈmọ na ˈzoːbe gˈwaːt. ˈKọːjo si na ˈzoːbax ˈwiːədo, ˈkẹːjk je sˈtaːr. ˈZa ne zˈnaːmo ˈweːč. Ampak pˈrẹj ˈčaːsix so. Ko si ˈkoaːja ˈkuːpo, si ˈmọ ˈzoːbe pogˈwaːdo in si ˈwẹːdo, ˈkẹːjk je sˈtaːr. Zato pa ˈšẹːŋkanemo ˈkọjo ne gˈwaːj na ˈzoːbe, ker je ˈšiːəŋkan. Si ˈšẹːŋkanega ˈduːəbo. (…) ˈTu so pa ˈtọːki tərˈgọːci, ko so s ˈkoːjami ˈxoːntwali, so ˈjəx dˈruːgim ˈpaːrom pˈrẹːdali, so ˈtəste ˈzoːbe poˈpiːləli ˈtək, da je mˈwaːjši zgˈwaːda; so nasˈraːli ˈpaːra. ˈAl, ˈkiːəri so bˈli ˈbọl štˈriːki. Je zˈnaː poˈpiːlit s ˈpiːwo in ˈpọl je pa ˈriːəko: »Gˈwiːdiš, pogˈlẹːj, je še mˈwoːt, ˈmaː ˈtaːke ˈzoːbe ˈgər. ˈViːdiš, še ˈniːma ˈtaːke ˈčuːdne.« ˈOːn je bi pa že deˈsẹːt ˈliːət sˈtoːr.] ~  SSKJ 2 ▹ podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; SPP ▹ Podarjenemu konju se ne gleda v zobe. pregovor izraža, da se je treba sprijazniti z morebitnimi pomanjkljivostmi česa podarjenega, zlahka pridobljenega ~ Ⓘ ⇒ bos konj ~ Ⓡ »Zoološka razvrstitev konja. Razred: Mammalia – sesalci. Podrazred: Placentalia – višji sesalci. Red: Ungulata – kopitarji. Podred: Perissodactyla – lihoprsti kopitarji. Družina: Equidar – konji. Rod: Equus. Vrste: Equus Caballus – pravi konj; Equus Hippotigris – zebra; Equus asinus – osel; Equus Hemionus – polosel.« (Zupanc 2000: 15) ◾ »Konji (Equidae), po vsem svetu razširjena družina velikih lihoprstih kopitarjev s sedmimi vrstami. Živijo v manjših ali večjih čredah v travnatih stepah in savanah. Imajo visoke noge, hitro tekajo, prehranjujejo se s travo. Prsti na nogah, razen srednjega prsta, ki je močno podaljšan in se končuje s kopitom, so zakrneli. Od tretjega in četrtega prsta so ostali le še krnasti ostanki. Kot tipični rastlinojedci imajo v zgodnji in spodnji čeljusti ohranjene vse sekalce, s katerimi trgajo travo, ki jo potem zmeljejo z vrsto grbinastih zob z visokimi kronami. Kot neprežvekovalci imajo nerazdeljen želodec. Slepo črevo je močno povečano. Zelo dobro imajo razvita čutila za voh, sluh in okus, vid je slabše razvit, niso sposobni prostorskega gledanja. Živijo v majhnih skupinah ali velikih čredah, med samci potekajo boji za samice in vodstvo črede. Vodnik vodi in varuje čredo. Po enajstmesečni brejosti samica skoti žrebička, ki je že po nekaj minutah sposoben slediti materi. Spolno dozorijo po treh letih. Dočakajo starost 40–50 let.« (Benedičič 2002: 121)  bos konj korak ▶ [koˈraːk] -a m (Ⓣ B) korak |psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom| ● petelinji korak ▶ [petˈliːnji koˈraːk] (Ⓣ B) na drobno hoditi, z majhnimi koraki ⇒ koza (= ● hoditi tako kakor ena koza) Ⓣ B ▷ [Če je ˈkiːri ˈtək poˈčaːsi ˈxọːdo, so ˈrəkli: »ˈỌː, Maˈriːja, ˈkək ˈxọːdi, ˈmaː pˈraːwi petˈliːnji koˈraːk. ˈTak kˈraːtək, ˈmaːli.] 82 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … korito ▶ [koˈriːto] -a s (Ⓣ B, BP, L, S) korito |podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine| = napajalnik Ⓣ BP ▷ [Koˈriːto, ˈjaː. Pˈrẹj je leˈsiːəno bˈwọ. Sən že poˈzoːbwa, da smo ˈtaːke leˈsiːəne ˈmẹːli.] ◾ [Koˈriːto, ˈjoːsli.  nˈjix so pa ˈsẹno ˈnətər daˈjọːli. ˈRaːjtam je ˈtəste ˈbọːwo pər ˈkoaːjex, ko so ˈmẹːli ˈwiːše ˈgəre, da so ˈciːəwo ˈsəno ˈnətər nameˈtoːli, da je ˈdọ ˈjiːədo. ˈTaːm so ˈjoːsli bˈlə.] Ⓣ L ▷ [Leˈsiːəne koˈriːte so bˈlẹ ˈčaːsix, ˈza so pa že gˈliːnaste.] Ⓣ S ▷ [Pˈrẹj smo ˈmẹːli leˈsiːəna koˈriːta.] ● biti takšen kot eno korito ▶ [ˈbət ˈtak ko ˈaːno koˈriːto] (Ⓣ L) neumen, nespameten Ⓣ L ▷ [ˈTiː si ˈtak ko ˈaːno koˈriːto. Če si ˈteːrbast.] ~ Ⓘ Praslovansko * koryto ‘korito, žleb’ etimološko ni dokončno pojasnjeno. Tvorbeno enako izgleda * kopyto, slovensko kopíto, kar je verjetno izglagolska izpeljanka. Praslovansko * koryto je prvotno morda pomenilo *‘izdolben, izrezan kos lesa’. Druga pomenska možnost iz iste baze je domnevanje sorodstva s praslovansko * korьcь, slovensko kóre c, pri čemer bi bil prvotni pomen *‘iz lubja narejen (žleb)’. (Snoj 1997: 261) koza ▶ [ˈkoːza] -e ž (Ⓣ B, L, S) [ˈkoaːza] -e ž (Ⓣ BP) koza |manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka| Ⓣ B ▷ [ˈSoːset ˈmaː ˈgəra ˈkoːze.] ◾ [ˈKoːze se ˈpaːsejo šˈtam ˈzuːna. Še ˈwaːni sən ˈjəx gˈlẹːdwa ˈwoːnta.] Ⓣ BP ▷ [ˈNọ, šˈtuːə ˈgəre je ˈmẹːwa ˈaːno ˈkoaːzo, ˈpọl je pa ˈtuj gˈnoːwa ˈjọ. Je ˈpẹːwa si: »Čes zeˈleːne tˈraːte, ˈžeːnem ˈkoaːzo  sˈwaːte.« Šˈtuːə si je ˈpẹːwa, ˈwi:əš, ˈMiːca ˈMọːrijewa.] ◾ [ˈWiːəš, ˈkoaːze pa naˈwoːdno ˈniːso bˈlẹ ˈtək pər ˈpaːrix, a ˈwiːəš. ˈTəsti, kə si je, ˈčaːsix, ko je ˈtərdo ˈbọːwo, si ˈjəx je pa aˈnaː ˈžiːəŋka ˈmaː poˈpaːswa, da je mˈliːəko ˈmẹːwa. Ampak ˈtək doˈnoːsno ni ˈbọːwo. ˈDaːnəs pa ˈmaːjo aˈniː ˈpa:ri ˈsaːmo ˈkoaːze, ˈtək špeˈciːalno ˈnẹːki, ˈčaːsix pa ˈtuːə ni ˈbọːwo. ˈỌːce jim pa ˈpọl ˈtuj ˈsẹ ˈeːn tˈraːnike poˈpaːsejo. Pa ˈdọːle, uˈnẹːx pər Rˈjiːəki, se je Koza. rˈjeaːkwo, da so ˈtut ˈkoaːze ˈmẹːli, da so ˈsẹ poˈjẹːdle.] (Risba: Urša Kogelnik.) Ⓣ L ▷ [ˈKoːza je ˈsərna. ˈSərnam so ˈtuj ˈrəkli, da so ˈkoːze ˈzẹːle poˈjẹːdle na ˈpuːəlo.] Ⓣ S ▷ [ˈEːne ˈpar ˈkoːz je. ˈEːne ˈpar ˈkoːz je pˈrəšwo. ˈKoːze ni tˈriːəba stˈrəčt, ˈọːce ˈmərš pa stˈrəčt ˈwiːgret pa  ˈjəsən.] ● biti neumen kakor/kot ena koza ▶ [ˈbət ˈtuːmast ˈkəkər ˈaːna ˈkoːza] (Ⓣ B) [ˈbət ˈtuːmast ku ˈaːna ˈkoaːza] (Ⓣ BP) zelo neumen = ● koza kozasta; ● trapasta koza Ⓣ B ▷ [ˈŠəta je pa ˈtək ˈtuːmasta ˈtək ˈkəkər ˈaːna ˈkoːza.] Ⓣ BP ▷ [ˈTuːmasta ku ˈaːna ˈkoaːza. ˈSaːmo ˈtọː ˈniːsi sˈmẹː ˈtək ˈkuːmo ˈrəčt, ko ni ˈləpo.] 83 Anja Benko ● hoditi tako kakor ena koza ▶ [ˈxoːdit ˈtək ˈkəkər ˈaːna ˈkoːza] (Ⓣ B) na drobno hoditi, z majhnimi koraki ⇒ korak (= ● petelinji korak) Ⓣ B ▷ [ˈXọːdi ˈtək ˈkəkər ˈaːna ˈkoːza. Če je ˈkiːra ˈtək drobecˈlaːwa ˈkaj. ˈFiːno ˈxọːdwa. ˈTək na dˈroːbno je ˈxọːdwa.] ● koza kozasta ▶ [ˈkoːza ˈkoːzasta] (Ⓣ B) [ˈkoaːza ˈkoaːzasta] (Ⓣ BP) zelo neumen = ● biti neumen kakor/kot ena koza; ● trapasta koza Koza. Ⓣ B ▷ [ˈKoːza ˈkoːzasta. ˈTọː smo ˈmiː ˈmẹːli, ko smo bˈlə otˈrọːci. ˈTọː so ˈbọl ˈtaːke zbadˈliːke otˈrọːške bˈlẹ.] Ⓣ BP ▷ [Tˈreːpasta ˈkoaːza pa ˈkoaːza ˈkoaːzasta, če si se zˈjaːzo ˈkaj.] ~  SSKJ 2 ▹ slab. neumna, domišljava ženska: koza kozasta ● trapasta koza ▶ [tˈreːpasta ˈkoaːza] (Ⓣ BP) zelo neumen = ● biti neumen kakor/kot ena koza; ● koza kozasta Ⓣ BP ▷ [Tˈreːpasta ˈkoaːza pa ˈkoaːza ˈkoaːzasta, če si se zˈjaːzo ˈkaj.] ~ Ⓘ Praslovansko * koza ‘koza’ se je razvilo iz indoevropsko * kag’ā, kar je ženska oblika od * kog’o-. (Snoj 1997: 265) ~ Ⓡ »Koza ( Capra), rod sodoprstih kopitarjev iz plemena koz in ovc. S štirimi recentnimi vrstami naseljujejo planinska območja Evrazije in severne Afrike. Zelo dobro plezajo, samci imajo brado in velike zavite ali upognjene rogove, ki so pri samicah manjši. (…) Iz bezoarske koze so v 9. tisočletju pred našim štetjem vzgojili domačo kozo. Danes poznamo številne rase domače koze.« (Benedičič 2002: 126–127) ◾ »Koza kot domača žival zadnja leta spet pridobiva na veljavi. Ima bogato metaforiko in frazeologijo ter zanimivo simboliko. (…) Koza se oglaša z me, meketa. Njen glas je zategnjen, jokav in pretrgan. (…) Koza ima rogove, s katerimi se brani ali napade.« (Benko 1999: 31; Keber 1996: 175–192) kozle ▶ [ˈkoːzle] -a s (Ⓣ B, L) kozle |majhen kozel, kozliček| = kozliček (2.) ● skakati kakor eno kozle ▶ [sˈkaːkat ˈkəkər ˈaːne ˈkoːzle] (Ⓣ B) hitro, sunkovito Ⓣ B ▷ [Sˈkaːče ˈtək ˈkəkər ˈaːne ˈkoːzle. ˈKoːzle ˈtək ˈmọːre sˈkaːkat, poskaˈkuːwat. ˈTọː so ˈnaːm zˈmiːərom ˈrəkli, ko smo Kozle. bˈlə otˈrọːci: sˈkaːčete ˈkəkər ˈaːni ˈkoːzle. Ko smo ˈkər skakˈlaːli, ko ˈniːsmo ˈmiːra ˈmẹːli.] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. majhen kozel, kozliček: okrog njega je skakal kakor kak kozle ● ustreliti kozle ▶ [ustˈrẹːlt ˈkoːzle] (Ⓣ B) delati velike napake, neumnosti Ⓣ B ▷ [ˈŠəti je pa ˈtək, ˈtaːko beˈsiːədo ˈwoːnta spˈraːjo, ˈtək ko bi ˈkoːzle ustˈriːəlo. ˈTaːke ˈbuːtaste beˈsiːəde.] ~  »Frazem steljati kozle, tudi ustreliti kozla, se verjetno navezuje na nem. einen Bock schießen. Ta se povezuje z nekim starim običajem strelskega ceha, po katerem je najslabši strelec kot tolažilno nagrado dobil kozla.« (Keber 2011: 388) ~ Ⓘ ⇒ koza 84 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … koža ▶ [ˈkọːža] -e ž (Ⓣ B, BP, L, S) koža |tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu živali| Ⓣ S ▷ [ˈčaːsix so ˈkọːže pa ˈbọl dˈraːge ˈbəle, smo jix pa  ˈkọːteks ˈdaːjali. Koˈtẹːks, še  Pˈrẹːwalax je ˈboːwa, ˈtək ˈeːna dwoˈraːna. ˈDọːta so se ˈkọːže noˈsiːle al pa peˈlaːle, ˈpọl ˈtaːm so jix pa soˈliːli pa napˈrẹj  suˈšiːlnice poˈšiːlali, za ˈlẹːdər.] ◾ [ˈTəste sˈwiːnske pa ˈtək, ko jix ˈaːramo, ˈtəste ˈkọːže, ˈtəste pa ˈtuj ˈpeːčemo jix al pa ˈžọːco ˈwọn ˈdiːəwamo.] ● dobiti kurjo kožo ▶ [ˈdọːbət/ˈdọːbit ˈkuːrjo ˈkọːžo] (Ⓣ B) zaradi mraza ali groze naježena koža ⇒ polt (= ● imeti kurjo polt) Ⓣ B ▷ [ˈKər ˈkuːrjo ˈkọːžo sən ˈdọːbwa. ˈTək me je zaˈzẹːbwo, da sən ˈkər ˈkuːrjo ˈkọːžo ˈdọːbwa.] ◾ [Šˈtəga sən se pa ˈtək prestˈraːšo, ˈtək da sən ˈkər ˈkuːrjo ˈkọːžo ˈdọːbo.] ◾ [ˈKuːrja ˈpọːt. Če te je ˈtək zmraˈziːwo ˈkaj al pa si bi ˈbọːn. Si ˈmẹː ˈciːəwo ˈkuːrjo ˈpọːt. ˈBọl smo ˈrəkli, da ˈmaː ˈkuːrjo ˈkọːžo ko pa ˈpọːt.] ~  SSF ▹ dobíti kúrjo kóžo, gl. kurja koža; kúrja kóža nar.; tudi pren. kurja polt; Kostelski ▹ kurja koža kurja polt ʻzaradi mraza ali groze naježena kožaʼ ~ Ⓘ Praslovansko * koz’a imajo navadno za izpeljanko iz besedotvornega predhodnika beseda * koza. Če je razlaga pravilna, je beseda prvotno pomenila *‘kozja (koža)’. Naslednja stopnja do danes zelo splošnega pomena je *‘(odrta) živalska koža’. (Snoj 1997: 267) kramp ▶ [kˈraːmp] -a m (Ⓣ B, L, S) kramp |orodje za kopanje, navadno s sekalom in s konico| Ⓣ B ▷ [Za ˈkoːpat je ˈbọl kˈraːmp. Kˈraːmp je ˈbọl šˈpiːčast pa ˈbọl ˈdọ, ˈmọːtka je pa ˈbọl šˈroːka pa ˈtẹːži je.] Ⓣ BP ▷ [Kˈraːmp je pa za ˈkoːpat.] ◾ [Če se je ˈkaj graˈdiːwo, ˈtaːm se je ˈnuːca kˈraːmp. Al ˈpač če si ˈkoːpu kˈjẹ ˈkoːke Kramp. ˈluːkne. Koˈpoːli smo ˈmiː, ˈjoːma se je skoˈpoːwa. Pa kˈraːmp se je ˈtuj ˈnuːca, da je bˈwọ tˈriːəbi ˈmaːlto na ˈnoːwo napˈraːtə, so pa ˈtut kˈraːmp ˈnuːca, da je ˈdọ poˈtọːkel ta sˈtaːre.] Ⓣ L ▷ [ˈKoːpat s kˈraːmpom.] ◾ [S kˈraːmpom je ˈkoːpo.] Ⓣ S ▷ [Odˈwiːsno, za ˈkaː je bˈwọ. Kˈraːmp je bi za ˈbọl ˈtərdo pa ˈbọl gwoˈbọːko.] ● biti tak kramp ▶ [ˈbət ˈtaːk kˈraːmp] (Ⓣ L) neroden, okoren človek Ⓣ L ▷ [ˈTiː si ˈtaːk kˈraːmp. ˈTọː poˈmiːəni, da si šˈtoːrast. ˈTəsti, ko je bi ˈtək neˈrọːd pa gˈrọːp, je bi kˈraːmp.] ~  Bovški ▹ 2. ekspr. jezen človek ~ Ⓘ Prevzeto iz srednjevisokonemško Krampe ‘vrsta motike’, iz česar se je razvilo današnje bavarsko nemško Krampen ‘kramp’. Beseda prvotno pomeni ‘krempelj’, primerjaj srednjevisokonemško Krammen ‘s kremplji zgrabiti’; verjetno se je razvila iz indoevropske baze * grem- ‘zbirati, kopičiti’. (Snoj 1997: 268) 85 Anja Benko kranjec ▶ [kˈraːnjec] -njca m (Ⓣ BP) Kranjec |prebivalec dežele Kranjske| ● biti tako neumen kot kranjci, ki so črnega bika milili, da bi bel postal ▶ [ˈbət ˈtək ˈtuːmast kə pa kˈraːjnci, kə so ˈčərnega ˈbiːka ˈžẹːfali, da bi ˈbiːə gˈroːta] (Ⓣ BP) zelo neumen Ⓣ BP ▷ [Si ˈtək ˈtuːmast kə pa Kˈraːjnc. Kˈraːjnci so bˈli ˈtək ˈtuːmasti, da so ˈčərnega ˈbiːka ˈžẹːfali, da bi ˈbiːə gˈroːta.] ~  míliti – nem. seife n (Pleteršnik) krava ▶ [kˈraːwa] -e ž (Ⓣ B, BP, L, S) [kˈroːwa] -e ž (Ⓣ BP) krava |odrasla samica goveda| = čoka; čokica Ⓣ BP ▷ [Kˈraːwa je ˈdaːjawa mˈliːəko.] Ⓣ L ▷ [Kˈraːwe ˈmaːmo pa še ˈdaːns. ˈXọːdijo ˈaːni po mˈliːəko.] ● biti tako obrabljen kot ena molzna krava ▶ [ˈbət obˈraːblen Krava. ko ˈaːna ˈmọːzna kˈraːwa] (Ⓣ B) [ˈbət ˈtək zˈnuːcan ko ˈaːna ˈmọːzna (Risba: Urša kˈraːwa] Kogelnik.) (Ⓣ BP) uničen; zelo izkoriščan Ⓣ B ▷ [ˈŠət je pa ˈtək obˈraːblen ko ˈaːna ˈmọːzna kˈraːwa. ˈTọː je poˈmiːenwo, da so ga ˈsi iskoˈriːščali.] Ⓣ BP ▷ [Je ˈtək zˈnuːcan ko ˈaːna ˈmọːzna kˈraːwa.] ~  SSF ▹ bíti mólzna kráva, gl. [kot] molzna krava; [kot] mólzna kráva ekspr.; pren., navadno v povedni rabi, tudi kot primera kar se da zelo izkoriščati ~  »Frazem molzna krava, ki se uporablja tudi kot primera, je nastal iz besedne zveze molzna krava v pomenu ʻkrava, ki ima, daje mlekoʼ, preneseno na človeka ali stvari ʻkdor, kar se da zelo izkoriščatiʼ.« (Keber 2011: 400–401) ● biti tako pijan kot krava ▶ [ˈbət ˈtək ˈpiːjen ˈkək kˈraːwa] (Ⓣ B) nezmernost pri pitju; zelo pijan = ● krava pijana; ⇒ koči (= ● biti pijan kot koči); ⇒ svinja (= ● biti pijan kot ena svinja) Ⓣ B ▷ [ˈỌː, ˈšəti je pa ˈtək ˈpiːjen ˈkək pa kˈraːwa. ˈKak piˈjaːnc, ko je bi.] ~  SSKJ 2 ▹ bil je pijan kot krava zelo; SSF > pijàn kot kráva pog., ekspr.; primera, v povedni rabi, tudi s kakor zelo pijan ~  Frazem se nanaša na tistega, ki pije kot krava. In če že pije kot krava, je pač pijan kot krava ali mavra (črna ali črna lisasta krava), čeprav ni samo količina, ampak tudi sestava popitega kriva za to (Kos 2000: 73). ● če je krava hin, naj še tele ▶ [če je kˈraːwa ˈxiːn, naj še ˈteaːwa] (Ⓣ BP) ob veliki izgubi človek ne bo gledal na majhno zgubo, ki se je zgodila hkrati = ● če je kravo zapravil, naj še pa tele; ● če je šla krava, naj še tele gre ● če je kravo zapravil, naj še pa tele ▶ [če je kˈraːwo zapˈraː, naj še pa ˈteaːwa] (Ⓣ BP) ob veliki izgubi človek ne bo gledal na majhno Krava. zgubo, ki se je zgodila hkrati = ● če je krava hin, naj še tele; ● če je šla krava, naj še tele gre 86 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … ● če je šla krava, naj še tele gre ▶ [če je šˈwa kˈraːwa, naj še ˈteːle gˈrẹː] (Ⓣ B) [če je šˈwa kˈraːwa, naj še ˈteaːwa gˈrẹː] (Ⓣ BP) ob veliki izgubi človek ne bo gledal na majhno zgubo, ki se je zgodila hkrati = ● če je krava hin, naj še tele; ● če je kravo zapravil, naj še pa tele ~  Pleteršnik ▹ kamor je šla krava, naj gre še tele ~  »Če nesreča nanese, da pogine krava, njeno tele ni nič več vredno, ali če npr. kvartopirec pri kvartanju izgubi skoraj vse premoženje, potem naj še izgubi to, kar mu preostane, pravi ljudsko modrovanje.« (Trampusch 1999: 118) ⬝ Frazem izraža nekakšno brezvoljnost, vdanost v usodo, morda obup; lahko samo opominja, naj začeto stvar dokončamo. Pomen je odvisen od situacije in govorca. (Kos 2000: 74) ● črepati kot ena krava ▶ [čˈreːpat ko ˈaːna kˈraːwa] (Ⓣ B, BP) glasno, požrešno = ● piti tako kot ena krava Ⓣ B ▷ [Če je ˈkiːri ˈtək ˈpiː, so ˈmọ ˈrəkli, da čreˈpaː ˈtək ko ˈaːna kˈraːwa.] Ⓣ BP ▷ [Čˈreːpa ko ˈaːna kˈraːwa, smo ˈrəkli.] ● dreti se tako kakor ena krava ▶ [ˈdeːre se ˈtək ˈkəkər ˈaːna kˈraːwa] glasno Ⓣ B ▷ [ˈDeːre se ˈtək ˈkəkər ˈaːna kˈraːwa. Otˈrọːkam so ˈtoː ˈrəkli, če je bi ˈtak oˈdərt, da je ˈtək ˈjọːko.] Ⓣ BP ▷ [Se ˈdeːre ˈtək ko ˈeːna ˈtaːka kˈraːwa.] ● krava pijana ▶ [kˈraːwa piˈjoːna] (Ⓣ BP) psovka; nezmernost pri pitju; zelo pijan = ● biti tako pijan kot krava; ⇒ koči (= ● biti pijan kot koči); ⇒ svinja (= ● biti pijan kot ena svinja) Ⓣ BP ▷ [Kˈraːwa piˈjoːna. Če je ˈkiːəra ˈšiːmfawa ˈkiːərga ˈmọːškega, ko so piˈjoːni ˈduːəmo pˈrəšli. Pər ˈpiːti ˈniːma ˈpọːdna. ˈŠəta ˈniːma ˈpọːdna.] ~  SSKJ 2 ▹ 2. nizko grob, nevzgojen človek: to ti je prava krava; s tako kravo ne morem nikamor / kot psovka: napil si se ga, krava; o ti krava pijana; Kostelski ▹ bit pijan ko krava zelo pijan; SSF ▹ pijan kot krava pog., ekspr.; primera, v povedni rabi, tudi s kakor zelo pijan ~  »Krava je med živalmi, ki se povezujejo s prekomernim pitjem ali pijanostjo, na prvem mestu, saj zaradi svoje velikosti resnično veliko poje in popije.« (Keber 2011: 401) ◾ »Kdor pije kot krava, zelo veliko pije, vendar navadno ne tudi tistega kot krava. S pitjem krave primerjamo navadno pitje pravega pijanca, ki ni navajen delati majhnih požirkov in se ne ustavi pri količini, ki navadnemu smrtniku zadostuje.« (Kos 2000: 72) ● krava se pri gobcu molze ▶ [kˈraːwa se pər ˈgọːpco ˈmọːze] (Ⓣ B, BP) čim več se vloži v kaj, večji je uspeh Ⓣ BP ▷ [Kˈraːwa se pər ˈgọːpco ˈmọːze. Če si ˈdoːro ˈfuːətra, si ˈjọ pa ˈfẹːst ˈmọːzo.] ~  SSKJ 2 ▹ pog. krava pri gobcu molze kravo je treba dobro krmiti, da lahko daje veliko mleka; čim več se vloži v kaj, večji je uspeh ~  Frazem sodi med nasvete za kmečki vsakdanjik in pomeni, da je kravo treba zaradi količine mleka, ki jo daje pri molži, dobro krmiti. V knjižni slovenščini ima še pomen ʻčim več se vloži v kaj, večji je uspehʼ. (Trampusch 1999: 118) ● piti tako kot ena krava ▶ [ˈpiːt ˈtək ko ˈaːna kˈraːwa] (Ⓣ B, BP) glasno, požrešno piti v velikih požirkih ali napiti se = ● črepati kot ena krava Ⓣ B ▷ [ˈPiːje ˈtək ko ˈaːna kˈraːwa.] Ⓣ BP ▷ [ˈPiːje kə ˈaːna kˈraːwa.] ◾ [ˈPiː ga je ˈtək ˈkə pa ˈaːna kˈraːwa.] 87 Anja Benko ● ponoči je vsaka krava črna ▶ [poˈnọči je ʍˈsoːka kˈraːwa ˈčərna] (Ⓣ B, BP) v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim Ⓣ B ▷ [Če je ˈkiːri ˈmeː ˈkaːko neˈvẹːsto, da ni bˈwa ˈkọːmo ˈšẹːč, so ˈrəkli: »ˈNọ, ja, poˈnọːči je ˈpač ʍˈsoːka kˈraːwa ˈčərna.« Noˈbeːn je ne ˈviːdi.] Ⓣ BP ▷ [Poˈnọči je ʍˈsoːka kˈraːwa ˈčərna. ˈTọː je ˈbọːwo pa ˈtək ˈmiːšleno, če si je ˈaːn ˈkiːəro zbˈraː, ˈpọl je pa ˈkiːəri ˈrẹːko, da ni ˈtək ˈfẹːst, da ni ˈtək ˈliːəpa. ˈPọl je pa ˈrẹːko: »Poˈnọči je ʍˈsọːka kˈraːwa ˈčərna.« ˈZa pa ˈtọ ne ˈmọːre ˈwẹč ˈrəčt, ker ˈčaːsix se je poˈnọči  sˈwoːte xoˈdiːwo, ˈza se pa ˈpọːdne ˈxọːdi, se pa ˈviːdi.] ~  SSKJ 2 ▹ šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim ~  Frazem ima tudi seksualno konotacijo, po kateri ponoči med ženskami ni razlike (Trampusch 1999: 118). ● saj pa nisva krav skupaj pasla ▶ [saj pa ˈniːswa kˈraːw sˈkup ˈpaːswa] (Ⓣ B) [saj pa ˈniːswa kˈraːwe ˈkup ˈpoːswa] (Ⓣ BP) nisva enaka, iste starosti, izobrazbe Ⓣ B ▷ [ˈToː je bˈwọ pa, če je ˈnẹːgdo neˈkọːmo ˈkər »ˈtiː« ˈriːəko al pa kaj. Pa mu je ˈaːni ˈrẹːko: »ˈMiːdva pa ˈniːsva kˈrav sˈkup ˈpaːswa. ˈTək se pa ne boš obˈnaːšo do ˈmeːne.«] Ⓣ BP ▷ [Če mu ˈniːsi ˈrẹːko »ˈviː«, ˈteːmveč »ˈtiː«, ˈtəste se je ˈtəbi zˈguːədwo. Sən ˈaːnem ˈreːkwa: »ˈSeːrbus, Fˈraːnci.« Je pa ˈriːək: »ˈTiː, ˈčuːješ, ˈmədwa pa ˈniːswa kˈraːwe ˈkup ˈpoːswa.«] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. saj nisva skupaj krav pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; SSF ▹ [kot da] sva kráve skúpaj pasla? ekspr., iron.; kot vprašanje, tudi kot primera izraža zanikanje enakosti s kom; Kostelski ▹ nismo skupaj krav pasli po položaju, stanu si nisva enaka ~  »Frazem [saj] nisva krav skupaj pasla izhaja iz pastirskega življenja zelo mladih ljudi, ki so si kasneje, ko so v različnih poklicih in na različnih položajih, navadno dobri prijatelji ali se sklicujejo na to. Slovenski frazem temelji na zanikanju skupnega pastirjevanja, kar pomeni poudarjanje neenakosti v starosti, izobrazbi. Na enaki predstavi temelji frazem (kot da) sva krave skupaj pasla.« (Keber 2011: 402) ⬝ Predvsem starejši govorci se s tem frazemom radi uprejo mlajšim, kadar se jim zdi, da od njih niso deležni spoštovanja, ki jim pritiče. (Kos 2000: 74) ● temu bi se še krave smejale ▶ [ˈšətmo bi se še kˈraːwe smeˈjoːle] (Ⓣ B) [ˈtẹːmo bi se še kˈraːwe smeˈjoːle] (Ⓣ BP) je zelo neumno, smešno, nemogoče Ⓣ B ▷ [ˈŠətmo bi se še kˈraːwe smeˈjaːle. Če je ˈkiːri ˈkaːko nˈeuːmnost naˈriːədo.] Ⓣ BP ▷ [ˈTẹːmu bi se še kˈraːwe smeˈjoːle. Če ga je ˈkiːəri ˈkaj poˈkiːda.] ~  SSKJ 2 ▹ nižje pog. temu bi se še krave smejale je zelo neumno, smešno, nemogoče; SSF ▹ [še] kráve bi se smejále kómu/čému nižje pog.; mn., pren., tudi prih. je zelo neumno, smešno, nemogoče ~  »Frazem [še] krave bi se smejale komu/čemu temelji na predstavi, da krava in sploh njena goveja družina ni preveč pametna (prim. gledati kot tele v nova vrata). In če se še tej zdi kaj zelo smešno ali neumno in na to reagira s smehom, tj. muhanjem, potem mora biti to res neumno, nesmiselno ali smešno. V drugih jezikih v tej vlogi nastopajo druge živali, npr. v angleščini mačka, v nemščini in ruščini kokoši, v poljščini konj.« (Keber 2011: 404) ~ Ⓘ Indoevropsko * k’erHā * k’erHo-, * k’Ho- ‘rogata žival’ je v različnih oblikah posamostaljeni pridevnik * k’erHo-, ki se ohranja v grščini keraós ‘rogat’. Izpeljan je iz baze *k’erH- ‘rog, vrhnji del glave’. (Snoj 1997: 269) 88 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … kura ▶ [ˈkuːra] -e ž (Ⓣ B, BP, L, S) kura |velika domača ptica s kratkim vratom in krepkim telesom; kokoš| = puta; putka Ⓣ B ▷ [ˈŠọp ˈkuːr se je ˈpaːso. Je pa ˈaːbox pˈrəšo, so se pa razleˈtẹːle.] ◾ [ˈŠəta ˈkuːra pa ˈčist ne ˈneːse ˈjaːjc. ˈKuːra ˈtək ˈbọl ˈbuːrno ˈneːse. Smo ˈmẹːli ˈgọːwoˈraːtne pa šˈtaːjerke smo ˈmẹːli pa ˈtaːke ˈpiːsane pa ˈsẹ ˈsoːrte je ˈboːwo.] Ⓣ BP ▷ [ˈKuːre še ˈmoːmo. ˈNiːmamo ˈjəx ˈza ˈwẹːjko, ˈjəx ˈmaːmo zˈmiːər ˈmaːjn.] Kokoš. ● biti ene pameti kot ena kura ▶ [ˈbət ˈaːne ˈpaːmeti ko ˈaːna ˈkuːra] (Ⓣ (Risba: Urša B) biti neumen, neinteligenten ● biti ko ena kura; ● biti pameten kakor ena kura; ⇒ Kogelnik.) pamet (= ● imeti kurjo pamet) Ⓣ B ▷ [O, ˈtiː si pa ˈtək ˈaːne ˈpaːmeti ˈtək ko ˈaːna ˈkuːra.] (Benko 2010: 142) ● biti kot ena kura ▶ [ˈbət kə ˈaːna ˈkuːra] (Ⓣ B, L) biti neumen, neinteligenten ● biti ene pameti kot ena kura; ● biti pameten kakor ena kura; ⇒ pamet (= ● imeti kurjo pamet) Ⓣ B ▷ [ˈŠəta je pa ˈaːna ˈkuːra. Če je ˈkiːra bˈwa ˈtək nˈeuːmna. Smo ˈrəkli: ˈŠəta je pa pˈraːwa ˈkuːra.] Ⓣ L ▷ [ˈŠəta je pa ˈaːna ˈkuːra. ˈTọː poˈmẹːni, da ni najˈbọl ˈpoːmetna. ˈMaː ˈkuːrjo ˈpoːmet.] ● biti pameten kakor ena kura ▶ [ˈbət ˈtək ˈpaːmet ˈkəkər ˈaːna ˈkuːra] (Ⓣ B) biti neumen, neinteligenten ● biti ene pameti kot ena kura; ● biti ko ena kura; ⇒ pamet (= ● imeti kurjo pamet) Ⓣ B ▷ [ˈTiː si pa ˈtək ˈpaːmet ˈtək ˈkəkər ˈaːna ˈkuːra. ˈNiːmaš ˈpaːmeti, to poˈmiːəni šˈtọ.] ● biti tak(šen) kot opipana kura ▶ [ˈbət ˈtaːk ko oˈpiːpana ˈkuːra] (Ⓣ B, L) oskubljen Ⓣ B ▷ [ˈBət ˈtak ko oˈpiːpana ˈkuːra. So ˈrəkli, če je ˈkiːra se ˈtək ˈnəč ni zˈriːxtawa pa ˈnəč.] Ⓣ L ▷ [»ˈTiː si pa ˈtaːk ko oˈpiːpana ˈkuːra.« Če je ˈkiːəri ˈmẹː ˈtako friˈzuːro ˈtək naˈraːto, ˈtək poˈsiːəbno. Smo ˈrəkli, da je ˈtak ko oˈpiːpana ˈkuːra.] ● držati se kakor ena mokra kura ▶ [ˈdəržat se ˈkəkər ˈaːna ˈmoːkra ˈkuːra] (Ⓣ B) boječe, preplašeno Ⓣ B ▷ [ˈŠəti se pa dərˈžiː ˈtək ˈkəkər ˈaːna ˈmoːkra ˈkuːra. ˈMoːkra ˈkuːra je ˈkər ˈtək sˈtaːwa. ˈPuːsto ji je ˈboːwo, ko je ˈmoːkra bˈwa.] ◾ [A ˈwiːəš, ˈkək se ˈmoːkra ˈkuːra drˈžiː? ˈČiːst ˈtək skˈruːčeno. ˈTọː poˈmiːəni, da je ˈkiːri ˈtək nebogˈlẹːn.] ~  SSF ▹ kot môkra kúra pog.; primera boječe, preplašeno ● hoditi s kurami spat ▶ [ˈxoːdit s ˈkuːrami sˈpaːt] (Ⓣ B, BP, L) [ˈxoːdit s Kokoš. ˈkuːrami ˈliːəč] (Ⓣ BP) zelo zgoraj hoditi spat Ⓣ B ▷ [ˈJəs sən šˈwa ˈtək ˈxiːtro ˈleːžet, sən pa ˈreːkwa: ˈtək ko pa 89 Anja Benko ˈkuːre gˈrẹːjo ˈxiːtro ˈleːžet. ˈAl pa so ˈrəkli ˈkiːərmo: ˈšəti gˈrẹː pa ˈxiːtro ˈleːžet ˈtək ˈkəkər ˈaːne ˈkuːre. Ko ˈkuːre so ˈxiːtro šˈlẹ.] ◾ [ˈŠəti pa že s ˈkuːram gˈrẹː sˈpaːt.] Ⓣ BP ▷ [ˈXọːdi s ˈkuːrami sˈpaːt, ˈnọ, ˈliːəč. Da ˈniːsi ˈtak ponočnˈjaːk, da gˈrẹːš ˈxiːtro sˈpaːt, s ˈkuːrami ˈliːəč.] Ⓣ L ▷ [Gˈrẹː s ˈkuːrami sˈpaːt. ˈKiːəri je ˈxiːtro ˈxoːdo sˈpaːt.] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. hoditi s kurami spat zelo zgodaj; ekspr. hoditi s kokošmi spat zelo zgodaj ~  »Frazem hoditi s kurami spat temelji na dejstvu, da gredo kure že s prvim mrakom spat v kurnik in da so ob sončnem vzhodu že budne.« (Keber 2011: 438) ● izgubljena kura ▶ [zˈguːblena ˈkuːra] (Ⓣ B) človek brez cilja, smisla življenja Ⓣ B ▷ [ˈŠəta je pa pˈraːwa zˈguːblena ˈkuːra, če ni ˈwiːədo pˈraː, ˈkaːm bi se ˈdaː.] ~  SSF ▹ [kot] izgubljêna ôvca ekspr.; pren., tudi kot primera človek brez cilja, smisla življenja ~  »Izraz izgubljena ovca izhaja iz Kristusove parabole o božji skrbi za grešnika in o veselju nad njegovo spreobrnitvijo.« (SSF, vir: Fran.si /11. 10. 2022/) ● mokra kura ▶ [ˈmoːkra ˈkuːra] (Ⓣ B) boječ, prestrašen = ● polita kura Ⓣ B ▷ [ˈŠət je pa pˈraːwa ˈmoːkra ˈkuːra.] ~  SSKJ 2 ▹ pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno; SSF ▹ kot políta kúra, gl. kura; kot môkra kúra pog.; primera boječe, preplašeno ~  »Primera kot mokra kura z različico kot polita kura temelji na dejstvu, da mokra kokoš ni videti prav lepa, ampak je prej usmiljenja vredna ali smešna. Iz primere moker kot kura se je razvil metaforični pomen sestavine mokra kura, ki je slabšalna ali zmerjalna oznaka za žensko.« (SSF, vir: Fran.si /11. 10. 2022/) ● naj te kura brcne ▶ [naj ˈteː ˈkuːra ˈbərcne] (Ⓣ B) izraža podkrepitev trditve ~  SSKJ 2 ▹ kot vzklik naj ga koklja brcne; SSF ▹ naj kúra bŕcne koga šalj.; pren., tudi z da bi izraža podkrepitev trditve ~  »Frazem naj koklja brcne koga temelji na dejstvu, da je koklja v primerjavi z drugimi kurami bolj napadalna, saj odločno brani gnezdo, v katerem vali, ali že izvaljene piščance. Sestavina brcne je tu pretiravanje, hiperbola, a prav s tem je dosežen pomen – podkrepitev trditve. Temu služi medmetna raba. Med starejšimi slovarji jo omenja J. Glonar, SSJ, 164: koklja ga naj brcne: krotka kletvica, izraz nejevolje.« (SSF, vir: Fran.si /11. 10. 2022/) ● pisati kot kura ▶ [ˈpiːsat ko ˈkuːra] (Ⓣ B) zelo grdo, nečitljivo pisati Ⓣ B ▷ [Ko je ˈnẹːgdo ˈgərdo ˈpiːso, so ˈrəkli: »ˈPiːšeš ko ˈkuːra.«] ~  SSF ▹ pisáti kot kúra ekspr.; primera zelo grdo, nečitljivo pisati ~  »Primera pisati kot kura temelji na predstavi, da bi kdo pisal tako kot kura praksa po tleh s svojimi kremplji na nogah.« (SSF, vir: Fran.si /11. 10. 2022/) ● polita kura ▶ [poˈliːta ˈkuːra] (Ⓣ B) boječ, prestrašen = ● mokra kura Ⓣ B ▷ [ˈŠət je pa pˈraːwa poˈliːta ˈkuːra. Je ˈtaka ˈmẹːža.] ~  SSKJ 2 ▹ pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno; SSF ▹ kot políta kúra, gl. kura; kot môkra kúra pog.; primera boječe, preplašeno ~  »Primera kot mokra kura z različico kot polita kura temelji na dejstvu, da mokra kokoš ni videti prav lepa, ampak je prej usmiljenja vredna ali smešna. Iz primere moker kot kura se je razvil metaforični pomen sestavine mokra kura, ki je slabšalna ali zmerjalna oznaka za žensko.« (SSF, vir: Fran.si /11. 10. 2022/) 90 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … ● se mu je ustavilo kakor slepi kuri zrno ▶ [se mu je usˈtaːjwo ko pa sˈliːəpi ˈkuːri ˈzərnə] (Ⓣ BP) tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči = ● še slepa kura zrno najde Ⓣ BP ▷ [Šˈtəmo se je pa ˈtək usˈtaːjwo ˈzərnə ko pa sˈliːəpi ˈkuːri. Se je ˈtək uˈraːjmawo, da je sluˈčaːjno ˈnaːšwa ˈnẹːki, ˈtək ko pa sˈliːəpa ˈkuːra.] ● slabo videti kakor ena kura ▶ [ˈbuːrno/sˈlaːbo ˈviːdet ˈkəkər ˈaːna ˈkuːra] (Ⓣ B) zmanjšana sposobnost za videnje v mraku ⇒ slepota (= ● imeti kurjo slepoto) Ⓣ B ▷ [ˈTək ˈbuːrno ˈviːdi ˈtək ˈkəkər ˈaːna ˈkuːra.] ◾ [ˈNọ, ˈtọː si pa ˈjəs ˈreːčem, če mi ˈčaːsix, ko ˈsən preˈdọːgo za račuˈnaːlniko, pa ˈsən ˈtək ko ˈkuːra, ne ˈviːdim ˈweːnč ˈkaj.] ● stara kura ▶ [sˈtaːra ˈkuːra] (Ⓣ B) navadno (starejša) ženska, ki veliko govori Ⓣ B ▷ [ˈŠəta je pa ˈaːna sˈtaːra ˈkuːra, ko je ˈbọl nˈeuːmna, ˈnọ, ˈtuːmasta bˈwa.] ~  SSF ▹ stára kúra nizko; pren. navadno (starejša) ženska, ki veliko govori ● še slepa kura zrno najde ▶ [še sˈliːəpa ˈkuːra ˈzərno ˈnaːjde] (Ⓣ B, L) [še sˈliːəpa ˈkuːra ˈzərne ˈnọːde] (Ⓣ BP) tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči = ● se mu je ustavilo kakor slepi kuri zrno Ⓣ B ▷ [Če se ti je ˈkaj posˈriːəčwo, pa ˈniːsi ˈmiːslo, da se ti bo. Pa si ˈriːəko: »Še sˈliːəpa ˈkuːra ˈzərno ˈnaːjde.«] Ⓣ BP ▷ [Še sˈliːəpa ˈkuːra ˈzərne ˈnọːde. ˈTọː poˈmiːəni, da naˈwoːdno ʍˈsaːk sˈwoːjiga ˈpaːrtnerja ˈnaːjde. Poˈmiːəni, da če je gˈlix sˈliːəpa, pa ˈnaːjde.] Ⓣ L ▷ [Sˈliːəpa ˈkuːra ˈtuj ˈzərno ˈnaːjde.] ~  SSKJ 2 ▹ preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči; SSF > nàjti kàj kot slépa kúra [zŕno], gl. kot slepa kura [zrno] kot slépa kúra [zŕno] ekspr.; primera na slepo, brez premisleka; Pleteršnik ▹ tudi slepa kura zrno najde ~  »Primera kot slepa kura [zrno] je nastala po preoblikovanju iz rekla Tudi slepa kura zrno najde. Primerjalna sestavina kot slepa kura je dobila prislovni pomen ʻna slepo, brez pomislekaʼ in se uporablja v povedni rabi, npr. biti kot slepa kura, a z drugimi glagoli.« (Keber 2011: 439) ● šopiriti se kakor ena kura ▶ [šoˈpiːrit se ˈkəkər ˈaːna ˈkuːra] (Ⓣ BP) postavljati se, ponašati se ⇒ petelin (= ● šopiriti se kakor en petelin; ● videti petelina) Ⓣ BP ▷ [ˈŠəti se pa ˈtək šoˈpiːri ˈtək ˈkəkər ˈaːna ˈkuːra ˈal pa peˈteːl ˈtuj.] ● vstajati s kurami vred ▶ [sˈtaːjat s ˈkuːrami wˈrẹːt] (Ⓣ BP) zelo zgoraj Ⓣ BP ▷ [sˈtaːja s ˈkuːrami wˈrẹːt. Da sən s ˈkuːrami wˈrẹːt sˈtaːwa ˈdans.] ~ Ⓘ ⇒ golovratna kura ~ Ⓡ Domača kokoš se je verjetno razvila iz več vrst različnih divjih kokoši, poleg omenjene še iz sive pragozdne kokoši, rumene pragozdne kokoši in zelene pragozdne kokoši. (Zabavnik-Cmok 1997: 20) ◾ »Kokoši (Gallus), rod južnoazijskih kur. Na glavi imajo greben, lica so gola in obarvana, samci imajo ostrogo in pisano obarvano perje, samice so rjavo obarvane.« (Benedičič 2002: 118) ◾ »Velika domača ptica s kratkim vratom in močnim telesom; domača perutnina, povezana s plodnostjo, obiljem in zdravljenjem s čarajočimi šegami. Pri tem so najpomembnejša dejanja, ki preprečujejo, da bi kokoš nesla jajca zunaj doma, ali obrambna dejanja pred zlemi silami in lisico.« (Baš 2004: 222)  golovratna kura 91 Anja Benko merjasec ▶ [merˈjaːsəc] -sca m (Ⓣ B, S) [mərˈjoːsəc] -sca m (Ⓣ BP) 1. merjasec | odrasel samec prašiča| 2. merjasec | plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; dvojni, obračalni plug| Ⓣ B ▷ 2. [S ˈšiːbo al pa z ˈgẹːjžlo. Ko sən oˈraːwa, sən pa Merjasec. ˈgẹːjžwo ˈmẹːwa ˈzaːdi, da sən kˈraːwe nagˈnaːwa. Oˈraːwa sən (Foto: Anja Benko.) pa z merˈjaːscom. Najpˈrẹːj smo ˈmẹːli merˈjaːsca, bi je ˈtaːk leˈsiːən, ˈpač ˈtaːk, da je leˈsiːəno bˈwọ ogˈrọːdje, ˈsaːmo ˈlẹːmeš je bi iz žeˈlẹːza. ˈNọ, ˈpọl smo pa ˈbọl žeˈlẹːznega ˈmẹːli, smo ga ˈmẹt ˈNẹːmčijo ˈkuːpli dˈruːgiga.] ◾ 2. [ˈMiː smo pa ˈtəstmo ˈrəkli merˈjaːsec, leˈsiːən merˈjaːsec. ˈMaː pˈriːədi ˈtək koˈliːəse, ˈnọ, ˈtaːk poˈdiːəwəc, ˈpọl pa ˈdọːta ˈtaːm dˈwiːə ˈtəsti ˈlẹːmeži. ˈNọ, ˈtaːm so bˈlẹ pa žeˈlẹːzne, ˈjaː. Dˈruːgo je bˈwọ pa ˈsẹ leˈsiːəno.] Ⓣ BP ▷ 1. [Merˈjoːsca smo ˈpərnas zˈmiːər ˈmẹːli. ˈTək da so dˈruːgi ˈtut k ˈnaːm pərpeˈloːli sˈwiːje. Ni ˈsoːka naˈraːwa gˈliːx, ˈnọ.] Ⓣ S ▷ 2. [Šˈtuːə je pa merˈjaːsəc.] ● 2. biti debel kot en merjasec ▶ [ˈbət ˈtọːst kə ˈaːn mərˈjoːsəc] (Ⓣ BP) zelo ⇒ prolenk (= ● biti debel kot en prolenk) Ⓣ BP ▷ [ˈTək ˈtọːst je kə ˈaːn mərˈjoːsəc.] ● 2. smrdeti kot en merjasec ▶ [smərˈdeːt kə ˈaːn merˈjoːsec] (Ⓣ BP) zelo, močno ⇒ koči (= ● smrdeti kot en koči); ⇒ pok (= ● smrdeti kot en pok); ⇒ svinja (= ● smrdeti kot ena svinja) Ⓣ BP ▷ [Smərˈdiː kə ˈaːn merˈjoːsec. Merˈjoːsec je pa ˈriːəs sˈmərdo. Pa ˈwuːni ˈpọːk pa ˈwuːni ˈbiːdər, ˈtọː so tuj ˈbọl smərˈdẹːli. Pər goˈvẹːdo ˈmẹːj.] ~ Ⓘ Merjásec ‘neskopljen, odrasel prašič’. Beseda se je razvila iz merásec, mersec, to pa ali prek po disimilaciji nastalega nersec, kar je znano v knjižnem jeziku, ali prek nepotrjenega * mrsec iz * nrsec < praslovansko * nerstьcь s prvotnim pomenom *‘ki se pari, ki je sposoben Merjasec. parjenja’. (Snoj 1997: 335) (Foto: Anja ~ Ⓡ »Plug z lemežema in deskama. Uporabljali so ga na hribovitih Benko.) območjih za oranje na strmih njivah, pri oranju v obeh smereh omogoča obračanje brazde navzgor, s čimer se zmanjšuje drsenje plodne zemlje.« (Baš 2004: 107) muha ▶ [ˈmuːxa] -e ž (Ⓣ B, L, S, BP) muha |žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili| ● narediti iz muhe konja ▶ [naˈreːst iz ˈmuːxe ˈkọːjna] (Ⓣ BP) močno pretiravati Ⓣ BP ▷ [Bi iz ˈmuːxe ˈkọːjn ˈraːto, če si pretiˈraːwa ˈnẹːki. Si Muha. ˈriːəko: »Naˈrẹːdo s iz ˈmuːxe ˈkọːjna.«] 92 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … ~  SSKJ 2 ▹ pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; SSF ▹ naredíti iz múhe slóna, gl. delati iz muhe slona; délati iz múhe slóna pog.; pren., dov. narediti močno pretiravati; Pleteršnik ▹ delati iz komarja vola, iz mušice konja delati ~  »Frazem delati iz muhe slona z dovršnima različicama narediti iz muhe slona, napraviti iz muhe slona je nastal po predstavi, ki temelji na nasprotju majhna : velika žival, preneseno majhna : velika stvar. To nasprotje je uporabljeno za hiperbolično ponazoritev močnega pretiravanja, tj. da se iz majhne, nepomembne stvari neosnovano, neutemeljeno ustvari velika, pomembna. Sestavine, ki predstavljajo člene nasprotja, se v evropskih jezikih lahko izmenjujejo, kar pomeni, da v vlogi majhnih in velikih živali nastopajo razen muhe in slona še druge: v sln. še konj, komar, mušica, v drugih jezikih slon, konj, medved, vol, bivol, osel, jelen, velblod ter muha, komar, bolha, mravlja, uš.« (SSF; vir: Fran.si /10. 10. 2022/) noga ▶ [ˈnoːga] -e ž (Ⓣ B, BP, L, S) noga | okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje| ● imeti telečje noge ▶ [ˈmeːt ˈtẹːwačje ˈnoːge] (Ⓣ S) mehke, nerodne, za stanje/ hojo negotove Ⓣ S ▷ [ˈTẹːwačje ˈnoːge smo ˈtuj ˈmẹːli. ˈMaːš ˈtẹːwačje ˈnoːge. ˈTəsti, ko je ˈpiːjen bi ˈal pa ko ga je ˈnọːswo, smo goˈvọːrli, da ˈmaː ˈtẹːwačje ˈnoːge. Ko je ˈtək opoˈtẹːko se. Ko ˈteːwa, ko se roˈdiː, se ˈtut še ˈtək prewˈroːča səm pa ˈtọːta.] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. imeti telečje noge za stanje, hojo negotove oko ▶ [ˈọko] oˈčiːəsa s (Ⓣ B, L, BP) oko | s prilastkom očesu podoben del česa| Ⓣ B ▷ [ˈTaːm so pa oˈčiːəse. ˈRẹːpa ˈmaː oˈčiːəse ˈwẹːjke že, ˈtək ˈwiːgret, ko smo ˈriːəzali jo, za ˈsaːdit. ˈKaːke ˈliːəpe oˈčiːəse že ˈmaː. ˈAːlte, če je na ˈtoːplem. ˈTaːm ˈpoːle poˈžeːne, da ˈraːste.] Ⓣ BP ▷ [ˈTuːə je ˈọko, da ˈpọl skˈliːje, da ˈpọl ˈroːste. Če ni ˈmẹːwa oˈčiːəs, ˈtoːko si ˈkər ˈbək ˈdeː, ˈtəste ˈtək ni ˈwḙeːnč ˈpọl ˈroːstwa. ˈEːne ˈọko, ˈwḙeːnč oˈčiːəs. Če ˈọːka ˈniːma, je ˈxiːn.] ◾ [ˈčaːsix, ko so nareˈzoːli ərˈpiːco, da je ˈwḙeːnč ˈsoːrt ˈbọːwo, da je ˈwḙeːnč ˈbọːwo seˈmaːna, so pa nareˈzaːli. In se je ˈmərwa ˈtək preˈreːzat ərˈpiːca, je na ˈsaːkem kˈraːjo ˈọko ˈbọːwo. Če si ˈtək preˈrẹːzo, da na ˈọnem ˈọka ni ˈbọːwo, ˈpoːle ˈtaːm ni ˈbọːwo ˈnəč.] ◾ [ˈTəste, ko so prerežˈwoːle, ˈžẹːnske so prerežˈwoːle, je ˈmərwa pogˈwaːt, da je pˈra odˈriːəzwa, da je bˈwọ na oˈbiːəx kˈraːjəx eˈnaːko. Ker bi šˈkọːda bˈwọ, da bi ˈtəsto ˈwẹːjko ərˈpiːco ˈnətər  ˈsọːdo in si jo pa poˈriːəzo, ˈčaːsix dˈwiːəˈbaːrti al pa tˈriːˈbaːrti, si pa tˈriː saˈdiːke naˈraːdo, ˈnọ.] ◾ [ˈWoːne, goˈmọːl kot ˈtaːk, ˈtəsti je bi pa za ˈpərwi šˈtaːrt, za xˈraːno, za mˈwoːde saˈdiːke.] Ⓣ L ▷ [ˈỌko pər ərˈpiːci. Oˈčiːəse smo ˈrəkli, da so pər ərˈpiːci.] ● dregniti v kurje oko ▶ [dˈrẹːgnit  ˈkuːrje ˈọːko] (Ⓣ B) prizadeti, vznemiriti = ● stopiti na kurje oko Ⓣ B ▷ [Da ˈteː je ˈnẹːgdo ˈtək prizaˈdeː, da ˈteː je boˈliːəwo  ˈbiːstwo. So ˈrəkli: »Šˈtọ je pa ˈtək, ko bi te ˈnətər  ˈkuːrje ˈọːko dˈrẹːgo.«] 93 Anja Benko ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. dregniti v osje, sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje; SSF ▹ drégniti v kúrje okó, gl. oko; drégniti v kúrje okó, gl. stopiti komu na kurje oko; stopíti kómu na kúrje óko ekspr.; pren. po nerodnosti zadeti koga na občutljivo mesto ~  »Besedni zvezi stopiti komu na kurje oko in dregniti v kurje oko sta uporabljeni v prenesenem pomenu, temeljita na dejstvu, da je kurje oko zelo občutljivo. Če stopimo nanj, zelo boli. Frazem stopiti komu na kurje oko je verjetno sprejet iz pog. nem. jm. auf die Hühneraugen treten. Tudi besedna zveza kurje oko je kot kalk sprejeta iz nem. Hühnerauge, to pa iz lat. oculus pullinus.« (SSF, vir: Fran.si /11. 10. 2022/) ● imeti kurje oči ▶ [ˈmeːt ˈkuːrje ˈọke] (Ⓣ B) kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom Ⓣ B ▷ [ˈKuːrje ˈọke so pa ˈgər na ˈroːkex pa poˈsọːdi oˈkoːwo so bˈlẹ. Šˈtọ ni bˈwọ ˈfaːn ˈmeːt ˈgər na ˈkọːži.] ~  SSKJ 2 ▹ kurje oko kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom ● stopiti na kurje oko ▶ [sˈtoːpit na ˈkuːrje ˈọːko] (Ⓣ B) prizadeti, vznemiriti = ● dregniti v kurje oko Ⓣ B ▷ [Sˈtoːpwa sən ˈmọ na ˈkuːrje ˈọːko. ˈTọ poˈmiːəni, da sən ga prizaˈdẹːwa ˈčuːdno ˈfẹːst.] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. dregniti v osje, sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje; SSF ▹ stopíti kómu na kúrje óko ekspr.; pren. po nerodnosti zadeti koga na občutljivo mesto ~ Ⓘ Praslovansko (Bezlaj 1982: 245–246). ◾ To so izpeljanke iz indoevropskega korenskega samostalnika * h3ok- ‘oko’ in korena * h3ok- ‘gledati’, ki se ohranja v glagolih. (Snoj 2009: 468)  oko pri repici ovca ▶ [ˈọːca] -e ž (Ⓣ B, BP, L, S) ovca |manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne| = bicka Ⓣ B ▷ [ˈKiːra ˈọːca je ˈtək ˈbọːna, ˈmaː ˈtəste ˈgaːrje. ˈPọl pa, če jix je ˈtək ˈwẹːjko sˈkọp, so pa osˈtaːle ˈtọt oˈkuːžene. Se pa naˈliːəzejo ˈeːna ot dˈruːge.] Ovca. Ⓣ BP ▷ [ˈMiː ˈniːsmo ˈmẹːli ˈọːc.] ◾ [ˈỌːce so aˈni soˈsẹːdi (Risba: Urša Kogelnik.) že ˈmẹːli.] ◾ [ˈỌːce jim pa ˈpọl ˈtuj ˈsẹ tˈraːnike poˈpaːsejo. Pa ˈdọːle, uˈnẹːx pər Rˈjiːəki, se je rˈjeaːkwo, da so ˈtut ˈkoaːze ˈmẹːli, da so ˈsẹ poˈjẹːdle.] Ⓣ S ▷ [ˈỌːca je bˈrẹːja ˈpẹt ˈmiːəsco pa ˈpar dˈni še zˈraːno.] ◾ [ˈỌːce ˈmərš pa stˈriːčt ˈwiːgret pa  ˈjəsən. Z ˈọːcami je ˈkər ˈwẹːjko ˈdẹːwa.] ◾ [ˈMəne je ˈtək preˈwoːmo ˈkərč, pˈrẹj pər noˈsẹːčnosti. Ko sən ˈboːwa z dˈruːgi ˈdəčwi noˈsẹːča pa pər čeˈtərtem otˈroːko. ˈMəne je ˈtək ˈwoːmo ˈkərč, ˈtək, da sən ˈčaːsix šˈtiːmo sˈpọːstwa. ˈPọl sən pa ˈdọːxtarjo poˈwiːədwa, ko sən šˈwa na pregˈlẹːt. Je ˈrẹːko: »ˈỌː, gosˈpaː, ˈwiː ˈmaːte pa ˈdoːma zdraˈwiːlo.« Sən ˈreːkwa: Ovca. »ˈWaːxko ˈrəčt, če pa čˈloːwek ne ˈwiːəš.« Je ˈrẹːko: »ˈMaːte ˈọːce?« Sən ˈreːkwa: »ˈJaː.« Je ˈreːko: »ˈWọːno?« Sən 94 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … ˈreːkwa: »ˈJaː.« Je ˈrẹːko: »ˈWọːno spˈrẹːdajte. Pa si nogaˈwiːce zaštˈriːkite. Pa ˈtəste ˈnọːste.« Je ˈrẹːko: »Doˈmaːče zdraˈwiːlo. Bo pa ˈnẹːxo ˈkərč ˈboːlet.« Sən pa ˈreːkwa: »ˈMaː, ˈwiːəte, ˈtəsto ˈwaːxko narˈdiːm.« ˈJəs sən si pa štˈraːmpne zaštˈriːkawa pa otˈroːkom ˈsiːəm, ko so ˈbəli otˈroːci ˈmiːxni. Sən ˈsiːəm ˈdoːma iz ˈwọːne, is pˈrẹːje štˈraːmple štˈriːkawa pa smo ˈtəste štˈraːmple noˈsiːli ˈsə. ˈMọːški pa ˈtuj. ˈOːn je pa ˈtuj ˈnọːso ˈwọːnaste štˈraːmple. ˈNọ, ˈjəs ˈjix ˈmaːm še ˈza ˈgər. Poˈmaːgawo je.] ● biti črna ovca v družini ▶ [ˈbət ˈčərna ˈọːca  druˈžiːni] (Ⓣ B, BP) kdor je v primerjavi z drugimi drugačen, slab Ⓣ B ▷ [ˈČərna ˈọːca  druˈžiːni je bi pa ˈtəsti, ko je bi ˈnẹːki poˈsiːəbnega. Če so ˈsi bˈli pˈriːdni, ˈaːd pa probleˈmaːtičən, je bi ˈčərna ˈọːca  druˈžiːni.] Ⓣ BP ▷ [ˈTəsti, kə je ˈmaːwo isˈtọːpa, da je neˈrọːčən bi, da ˈniːso bˈlə zadoˈvọːlni ˈtək ž nˈjẹːm. Pa ˈciːəwa druˈžiːna je ˈmẹːwa ˈaːn ogˈlẹːt, ˈaːdən je bi pa ˈčərna ˈọːca  druˈžiːni.] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; SSF ▹ čŕna ôvca ekspr.; pren., v povedni rabi kdor je v primerjavi z drugimi drugačen, slab ~  »Nastanek frazema črna ovca je verjetno treba povezovati z negativno simboliko črne ovce. (…) Pomen izraza črna ovca temelji na simboliki črne barve in izjemnosti te barve pri ovcah.« (Keber 2011: 653) ⬝ Človek, ki je označen za črno ovco, ima verjetno kakšno negativno lastnost/lastnosti, po kateri/katerih se loči od večine (Kos 2000: 91). ~ Ⓘ Praslovansko * ovьca je dalje enako s staroindijsko avik ‘ovca’. Oboje se je razvilo iz indoevropsko * Hoikā ‘ovčica’. (Snoj 1997: 416–417) ~ Ⓡ »Ovca in oven spadata poleg psa in goveda med najstarejše domače živali. Izhajata iz divje vrste, iz muflona. Oglašata se z b e, beketata. Ovca je krotka, prilagodljiva, potrpežljiva in skromna, polna je ponižnosti in pohlevnosti.« (Benko 1999: 43; Keber 1996: 265–285) ◾ Leta 1962 so na Strojni našteli 125 ovac, leta 1979 jih je bilo le še 29 (Makarovič 1982: 161). Ovce so redili predvsem zaradi volne in ne toliko zaradi mesa. Strigli so jih s posebnimi škarjami spomladi (aprila) in jeseni (septembra). pamet ▶ [ˈpaːmet] -i ž (Ⓣ B) pamet |sposobnost dojemati, razsojati, ravnati glede na izkustvo| ● imeti kurjo pamet ▶ [ˈmeːt ˈkuːrjo ˈpaːmet] (Ⓣ B) biti neumen, neinteligenten ⇒ kura (= ● biti ene pameti kot ena kura; ● biti kot ena kura; ● biti pameten kakor ena kura) Ⓣ B ▷ [»ˈKaːko ˈkuːrjo ˈpaːmet ˈmaːš ˈkọj ˈtiː!« je ˈčaːsi ˈkiːər ˈrẹːko.] ◾ [ˈKiːri je bi ˈtək nˈaiːv, da je ˈsẹːmo naˈsẹːdo, so ˈrəkli, da ˈšəti ˈmaː pa ˈkuːrjo ˈpaːmet.] ◾ [ˈViː ˈmaːte pa ˈkuːrjo ˈpaːmet.] (Benko 2010: 142) ◾ [ˈTiː ˈmaːš pa ˈkuːrjo ˈpaːmet.] (Benko 2010: 142) ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. biti kurje pameti neinteligenten; SSF ▹ iméti kúrjo pámet, gl. pamet; iméti kúrjo pámet ekspr.; pren. biti neumen, omejen ~  »Frazem kurja pame t temelji na domnevi, da so kure in sploh ptice neumne.« (SSF, vir: Fran.si /10. 10. 2022/) ⬝ »Kdor je kurje pameti, ne more imeti dosti v glavi, saj naj bi bile kokoši zelo neumne živali.« (Kos 2000: 80) 95 Anja Benko pav ▶ [ˈpaː] -wa m (Ⓣ B, L, S) velika domača ptica z zelo dolgim, živo pisanim repom = fav Ⓣ L ▷ [ˈPaː je na goˈriːci ˈxoːdo. Ko ˈreːčejo, da ˈwọːzi koˈčiːjo, ko ˈtək ˈrap narˈdiː, da ˈwọːzi koˈčiːjo.] Ⓣ S ▷ [ˈTəste je pa ˈpaː.] ● šopiriti se kakor en pav ▶ [šoˈpiːrit se ˈkəkər ˈaːn ˈpaː] (Ⓣ B) postavljati se, ponašati se ⇒ kura (= ● šopiriti se kakor ena kura); ⇒ petelin (= ● šopiriti se kakor en petelin; ● videti petelina) Ⓣ B ▷ [Šoˈpiːrit se ˈtək ˈkəkər ˈaːn ˈpaː. Zˈlọː je ˈnọːbəl.] ~ Ⓘ Prevzeto iz neke romanske predloge, ki se je razvila iz latinsko pāvus, pāvō ‘pav’, kar je kakor grško taṓs ‘pav’ verjetno izposojeno iz nekega antičnega vzhodnega jezika. Predloga ni znana. (Snoj 1997: 431) ~ Ⓡ »Pavi (Pavo), s fazani soroden rod velikih kur z dvema vrstama v gozdovih in goščavah južne Azije in Sundskih otokov. Samec ima na glavi krono iz pokončnih peres z golimi tulci. Značilno je zeleno zlato bleščeče se kolo razširjenega repa z bronastimi, modrimi in zelenimi očmi. Samica je skromno sivo rjavo obarvana. Navadni pav (Pavo cristatus) je pogost okras v evropskih parkih in živalskih vrtovih. Samec je dolg od glave do konca repa več kot 2 metra. Gnezdi pod gostim rastlinjem na tleh. Prehranjuje se s semeni, sadeži, z žuželkami in drugimi manjšimi nevretenčarji. Spi na drevesu.« (Benedič 2002: 220) petelin ▶ [peteˈliːn] -a m (Ⓣ B, S) [peˈteːlən] -lna m (Ⓣ S) [peˈtẹl] -a m (Ⓣ BP) [peˈteːl] -a m (Ⓣ L, S) [petˈliːn] -a m (Ⓣ B, L, S) petelin |kokošji samec| Ⓣ B ▷ [ˈWaːxko je pa ˈdiːji petˈliːn. ˈTuːə sta pa dˈwaː. ˈAːdən je ˈwələk, ˈaːdən pa ˈmaːli. ˈŠət je pa ta ˈmaːle ˈsoːrte petˈliːn.] ◾ [Petˈliːn kˈleːpa. Kˈliːče ˈkuːro.] Petelin. Ⓣ L ▷ [Peˈteːl ˈmaː ˈtut greˈbiːən.] ◾ [Peˈteːl kikiˈriːka. Kikiriˈkiː.] Ⓣ S ▷ [Petˈliːna pa ne ˈmọːrš ˈreːzat, ko peˈteːl ˈmaː pa zˈnọːtra ˈjaːjce. ˈJaːjce ˈmaː peˈteːl zˈnọːtra, ˈpọt čˈriːəwami.] ● biti mogočen kakor petelin na gnoju ▶ [ˈbət moˈgọːč ˈkəkər peteˈliːn/petˈliːn na gˈnoːjo] (Ⓣ B) ponosen, bahav, ošaben = ● biti mogočen kot en petelin; ● hoditi kot petelin na/po gnoju; ● šopiriti se kot en petelin na gnoju Ⓣ B ▷ [ˈŠəti je pa ˈtək moˈgọːč ˈtək ˈkəkər petˈliːn na gˈnoːjo. ˈTək so ˈmọ pˈraːjli. Ko petˈliːn, ko je na gˈnọj pˈrəšo, je pa naˈvaːdno zaˈpeː.] ~  SSKJ 2 ▹ drži se kot petelin na gnoju; SSF ▹ kot petêlin na gnóju ekspr.; primera ponosno, bahavo; Pleteršnik ▹ ošaben kakor petelin na gnoju ● biti mogočen kot en petelin ▶ [ˈbət moˈgọːč ko ˈaːn peteˈliːn/ Petelin. petˈliːn] ponosen, bahav, ošaben = ● biti mogočen kakor petelin na gnoju; ● (Risba: Urša hoditi kot petelin na/po gnoju; ● šopiriti se kot en petelin na gnoju Kogelnik.) 96 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Ⓣ B ▷ [Da je ˈtək moˈgọːč ˈtək ko pa ˈaːn peteˈliːn, petˈliːn.] ◾ [ˈŠəti je ˈtək moˈgọːč ko ˈaːn petˈliːn.] ● hoditi kot petelin na/po gnoju ▶ [ˈxoːdit ko petˈliːn na gˈnọːjo] (Ⓣ B) [ˈxoːdit ko petˈliːn po gˈnọːjo] (Ⓣ B, L) ponosen, bahav, ošaben = ● biti mogočen kakor petelin na gnoju; ● biti mogočen kot en petelin; ● šopiriti se kot en petelin na gnoju Ⓣ B ▷ [Če je ˈkiːri ˈtək ˈfiːn bi pa ˈsam ˈsəbi spreˈxaːjo se səm ter tˈja. ˈXọːdi ko petˈliːn na gˈnọːjo.] Ⓣ L ▷ [ˈŠət pa ˈxọːdi ˈtək ko pa petˈliːn po gˈnọːjo.] ~  SSKJ 2 ▹ drži se kot petelin na gnoju; SSF ▹ kot petêlin na gnóju ekspr.; primera ponosno, bahavo; Pleteršnik ▹ ošaben kakor petelin na gnoju ~  »Primera kot petelin po gnoju temelji na lastnostih petelina, ki se počuti kot gospodar na svojem dvorišču ali na gnoju.« (Keber 2011: 692) ● iti na petelina ▶ [ˈjət na petˈliːna] (Ⓣ B) iti na lov za petelinom Ⓣ B ▷ [So šˈlə na petˈliːna, če ga ˈbọːjo ˈviːdli. ˈTo so bˈlə ˈlọːci. So ˈtək ˈxọːdli ˈgər pər ˈbiːci na Stˈrọːjni. So ˈrəkli: »Za bomo pa ˈviːdli petˈliːna.«] ● rdeči petelin ▶ [ərˈdẹːči petˈliːn] (Ⓣ B) ogenj, požar Ⓣ B ▷ [Ərˈdẹːči petˈliːn je pa ˈọːjg. Poˈkaːzo se je ərˈdẹːči petˈliːn. ˈPač kˈjiːər je ˈgoːret zaˈčẹːwo.] ◾ [Če je kˈjiːə goˈrẹwo, je bwa pa katastˈrọːfa. Je bi ərˈdẹːči petˈliːn na stˈrẹːxi.] ~  SSKJ 2 ▹ 4. ekspr., navadno s prilastkom ogenj, požar; SSF ▹ rdéči petêlin ekspr.; pren. požar ~  »Frazem rdeči petelin temelji na dejstvu, da je pri več skupinah narodov petelin simbol ognja in sonca. Zato so rdečega petelina žrtvovali ustreznim bogovom, npr. Slovani Perunu ali Svarogu, Germani bogu groma Toru. Sončni kult petelina ima sledove v materialni kulturi. Pločevinaste figure petelina so že izdavna dajali na strehe hiš, cerkva, zgradb, da bi s tem odvrnili strelo. Po vraževernih predstavah naj bi petelin imel magično moč, njegovo petje naj bi odganjalo zle duhove, saj naznanjuje sončni vzhod. Med najstarejšimi poskusi razlage nastanka frazema rdeči petelin je naslednji: zaradi žarjave barve in leskečega očesa so ga (= petelina) že od nekdaj jemali za simbol plamena in prav zato rekajo, kedar gori: petelin pleše po strehi (Ogrinec, Obrazi, SG 1868, 96).« (Keber 2011: 692) ● šopiriti se kakor en petelin ▶ [šoˈpiːrit se ˈkəkər ˈaːn petˈliːn] (Ⓣ B) [šoˈpiːrit se ˈkəkər ˈaːn peˈtẹːl] (Ⓣ BP) postavljati se, ponašati se = ● videti petelina ⇒ kura (= ● šopiriti se kakor ena kura); ⇒ pav (= ● šopiriti se kakor en pav) Ⓣ B ▷ [Šoˈpiːri se ˈtək ˈkəkər ˈaːn petˈliːn.] Ⓣ BP ▷ [ˈŠəti se pa ˈtək šoˈpiːri ˈtək ˈkəkər ˈaːna ˈkuːra ˈal pa peˈtẹːl ˈtuj.] ● šopiriti se kot petelin na gnoju ▶ [šoˈpiːrit se ko peteˈliːn na gˈnọːjo] (Ⓣ B) ponosen, bahav, ošaben = ● biti mogočen kakor petelin na gnoju; ● biti mogočen kot en petelin; ● hoditi kot petelin na/po gnoju Ⓣ B ▷ [Šoˈpiːri se ko peteˈliːn na gˈnọːjo. ˈŠəti je pa ˈtək moˈgọːč gˈraːto, da bi ˈkər sˈxaːbo.] ~  SSKJ 2 ▹ drži se kot petelin na gnoju; SSF ▹ kot petêlin na gnóju ekspr.; primera ponosno, bahavo; Pleteršnik ▹ ošaben kakor petelin na gnoju ● tristo petelinov ▶ [tˈriːsˈtuːə petˈliːno] (Ⓣ B) psovka Ⓣ B ▷ [ˈỌː, tˈriːsˈtuːə petˈliːno, ˈkək je ˈboːwo šˈtuːə naˈrọːbe.] ~  SSKJ 2 ▹ šalj., kot podkrepitev res je, tristo petelinov 97 Anja Benko ● videti petelina ▶ [ˈviːdet petˈliːna] (Ⓣ B) postavljati se, ponašati se = ● šopiriti se kakor en petelin; ⇒ kura (= ● šopiriti se kakor ena kura); ⇒ pav (= ● šopiriti se kakor en pav) Ⓣ B ▷ [A ˈviːdiš petˈliːna? ˈTọː bi ˈboːwo, če se ˈkiːəri ˈtək posˈtaːla.] ● vstajati s petelinom vred ▶ [sˈtaːjat s petˈliːnom wˈrẹːt] (Ⓣ B) zelo zgoraj, hitro vstajati Ⓣ B ▷ [sˈtaːja s petˈliːnom wˈrẹːt.] ◾ [ˈKiːər je ˈmọː zˈgọːda sˈtaːjat, ˈkiːər je ˈmeː ˈtaːko sˈluːžbo, al pa ˈčaːsix, ko so zˈgọːda šˈlə na ˈfuːro, ˈnọ, ko so s ˈkọːjnam ˈvọːzli, da ni bˈwọ wˈrọːče. ˈTəsti so s petˈliːnom wˈrẹːt sˈtaːli.] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; SSF ▹ vstájati s petelíni ekspr.; pren. zelo zgodaj vstajati ~  »Frazema vstajati s petelini, zbujati se s petelini temeljita na dejstvu, da so petelini navsezgodaj budni in se oglašajo s petjem.« (Keber 2011: 693) ~ Ⓘ Prvotno * pětelinъ je pomenilo *‘pevec’, saj je to izpeljanka iz praslovansko * pěti, slovensko pti. (Snoj 1997: 149) ~ Ⓡ » Galliformes, kokošji samec. V ljudskem izročilu nastopa kot napovedovalec vremena, smrti in obiskov. Z naznanjanjem novega dne (svetloba kot znamenje božanstev luči in svetlobe) je bil petelin božji glasnik. (…) Ker velja za ošabno žival, je prispodoba za hvalisave in prevzetne ljudi.« (Baš 2004: 413) pok ▶ [ˈpọːk] -a m (Ⓣ B, BP, L, S) 1. kozel |kozji samec| = kozel; kozlič; kozliček 2. oven |ovčji samec, oven| = bider; oven Ⓣ L ▷ [ˈPọːk. ˈPọːkec ˈtuj ˈreːčemo ˈmiːxnemo pa ˈkoːzica pa kozˈliːči ˈtuj.] ● smrdeti kot en pok ▶ [smərˈdeːt kə ˈaːn ˈpọːk] (Ⓣ BP) zelo, močno ⇒ koči (= ● smrdeti kot en koči); ⇒ merjasec (= ● smrdeti kot en merjasec); ⇒ svinja (= ● smrdeti kot ena svinja) Ⓣ B ▷ [Smərˈdiː kə ˈaːn ˈpọːk. ˈMi ˈnismo ˈrəkli ˈkọːči. ˈTọː poˈmiːəni, da gˈroːzno smərˈdiːš. Na ˈdaːč ga zaˈwọːxaš.] ~ Ⓘ Prevzeto iz bavarskega avstrijskega refleksa za novovisokonemško Bock ‘kozel’, srednjevisokonemško starovisokonemško boc, - ckes ‘isto’, starosaško buck, anglosaško bucca, staronordijsko Bukkr, bokkr < germansko * bukka- < indoevropsko * bhug’-nó- poleg * bhūg’ó > avesta būza- ‘isto’. (Bezlaj 1995: 76) polt ▶ [ˈpọːt] -i ž (Ⓣ B, BP) polt |površina (človeške) kože, zlasti na obrazu| ● kurja polt ▶ [ˈkuːrja ˈpọːt] (Ⓣ B, BP) zaradi mraza ali groze naježena koža ⇒ koža (= ● dobiti kurjo kožo) Ⓣ B ▷ [ˈKuːrja ˈpọːt. Če te je ˈtək zmraˈziːwo ˈkaj al pa si bi ˈbọːn. Si ˈmẹː ˈciːəwo ˈkuːrjo ˈpọːt. ˈBọl smo ˈrəkli, da ˈmaː ˈkuːrjo ˈkọːžo ko pa ˈpọːt.] Ⓣ BP ▷ [ˈKuːrjo ˈpọːt ˈmaːš, če te ˈzaːbe.] ~  SSKJ 2 ▹ kurja polt zaradi mraza ali groze naježena koža; SSF ▹ kúrja pólt ekspr.; pren. groza; Pleteršnik ▹ kurja polt 98 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … ~  »Poimenovanje kurja polt, narečno kurja koža, se uporablja v pomenu ʻzaradi mraza ali groze naježena kožaʼ. Povezanost z grozo nakazuje preneseni pomen poimenovanja: ekspr. ʻgrozaʼ. Poimenovanje kurja pol t je nastalo po podobnosti kože kur, ko jim odstranimo perje. V nekaterih drugih jezikih kuro nadomestita gos ali pura.« (SSF, vir: Fran.si /10. 10. 2022/) prasec ▶ [pˈraːsec] -sca m (Ⓣ B) [pˈraːsəc] -sca m (Ⓣ B) prašič |domača žival, ki se goji zlasti zaradi mesa in slanine| = prase; prašič ● biti tak(šen) prasec ▶ [ˈbət ˈtaːk pˈraːsec] (Ⓣ B) hudoben, nemaren človek Ⓣ B ▷ [ˈŠəti je pa ˈtaːk pˈraːsec. Žˈleːxt je.] ◾ [ˈŠəti je pa pˈraːvi pˈraːsec. Če je ˈkiːəri ˈtək neˈmaːr bi, da ˈtiː je ˈciːəwo swijaˈriːjo naˈriːədo.] ~  SSKJ 2 ▹ nizko ničvreden, malovreden človek kateri prasec jih je izdal / kot psovka prekleti prasec; Kostelski ▹ 2. nizko ⏐ ničvreden, malovreden človek⏐; Pleteršnik ▹ prásəc – tudi kot psovka ~ Ⓘ ⇒ prase prasica ▶ [praˈsiːca] -e ž (Ⓣ S) samica prašiča; svinja = svinja; žavka ● biti len kot ena prasica ▶ [ˈbət ˈfaːlast ko ˈaːna praˈsiːca] (Ⓣ B) zelo len Ⓣ B [Če je ˈkiːər ˈtək ˈlẹːn bi, ˈtək ˈfaːlast, so ˈrəkli, da je ˈtək ˈfaːlast ko ˈaːna praˈsiːca.] ~ Ⓘ ⇒ prašič prašič ▶ [pˈraːšič] -a m (Ⓣ BP, L, S) [praˈšiːč] -a m (Ⓣ B) [pˈreːšič] -a m (Ⓣ B) prašič | domača žival, ki se goji zlasti zaradi mesa in slanine| = prase; prasec Ⓣ BP ▷ [Pˈraːšič. Če si ˈrẹːko, da si zaˈpiːto, ˈčaːsix, ko se Prašič. je ˈmoːst ˈnuːca, na ˈbọx so piˈtoːli, ˈtuːə so sˈtoːre sˈwiːje piˈtoːli na ˈbọx. So pˈrẹj doˈjiːle ˈparˈbaːrti ˈkọːčije, da je ˈbọl ˈwẹːjka bˈwa, ˈpọl se je pa ˈwḙeːnč šˈpeːxa ˈgər nabaˈsoːwo, če si jo ˈpiːta. Kər ˈčaːsix se je šˈpeːx ˈnuːca. ˈZa je pa gˈliːx naˈrọːbe. ˈZa ga pa ne sˈmiːə ˈkaj ˈbit, če proˈdaːjaš praˈšiːče. Naˈwoːdno je ˈtəsti, kə je sˈtuːə ˈkiːl, ˈtəsti je bi pˈriːəlaŋk, ˈtəsti sˈtuːə ˈkiːlski, ˈtəste ni bˈwọ ˈtək ˈčuːdno šˈpeːxa.] ◾ [ˈPərnas na ˈduːəm, ˈkəkər so ˈnuːcali, ˈjəs ˈniːs ˈtək bi zaˈtuːə, je ˈaːdən ˈtək pˈrəšo, da ˈmiː je poˈmọːgo, da je ˈtəsti kˈwoː, ˈpoːle se je pa proˈdaːjawo. ˈMiː smo ˈwẹːjk praˈšiːčo ˈmẹːli, ˈaːnix dˈwiːəsˈtuːə.] ● biti debel kakor en prašič ▶ [ˈbət ˈtọːst ˈkəkər ˈaːn praˈšiːč] (Ⓣ B) zelo debel Ⓣ B ▷ [ˈŠəti je pa ˈtọːst ˈtək ˈkəkər ˈaːn praˈšiːč.] ~  eSSKJ ▹ debel kot prašič slabšalno debel kot pujs; debel kot prašič/pujs slabšalno zelo debel; SSKJ 2 ▹ ekspr. debel kot prašič zelo Prašič. ~  Primerjava debelega človeka s prašičem, svinjo je povsem samoumevna, saj ti dve živali namensko pitamo za zakol (Kos 2000: 100). 99 Anja Benko ● pitan prašič ▶ [ˈpiːtan pˈraːšič] (Ⓣ B) len Ⓣ B ▷ [ˈPiːtan pˈraːšič so ˈmọ ˈrəkli. ˈTọː poˈmiːəni, da je pa ˈfaːlast.] ~ Ⓘ Prvotno * porsьčit’ь je manjšalnica od praslovansko * porsьcь, slovensko prásec. (Snoj 1997: 483) ◾ Indoevropsko * pórkʼo ‘prašič’ (Bezlaj 1995: 103) ~ Ⓡ »Prednik domačih prašičev je divji prašič (Sus scrofa). Razširjen je v Evropi, Aziji, severni Afriki in Indoneziji. Zaradi geografskih ločitev so nastale podvrste divjih prašičev, ki so se prilagodile vplivom okolja. Najpomembnejši podvrsti sta evropski divji prašič (Sus scrofa) in azijski divji prašič (Sus vittatus).« (Zabavnik-Cmok 1997: 20) prolenk ▶ [pˈriːəlaŋk] -a m (Ⓣ B, BP, L, S) prolenk |prašiček| = koči; prašiček Ⓣ BP ▷ [Pˈriːəleŋk. Ko se pˈriːəleŋk proˈdaː, ˈmaː sˈtuːə ˈkiːl pa ˈwaːxko ˈmaːwo ˈwḙeːnč pa ˈmaːwo ˈmaːjn. Sˈtuːə do sˈtuːə dˈwaːjst. ˈMaːjnši ot ˈọːsəndeset pa ˈniːma poˈmiːəna. ˈTəsti ta ˈmaːjnši so pa ˈriːəs za ˈkoːke oˈdọːjke, ko jix na ˈžaːro ˈsuːčejo ˈnətər.] Ⓣ L ▷ [Pˈriːəleŋk je ˈtaːm od ˈšẹːzdeset, ˈsẹːdəmdeset ˈkiːl napˈrẹːj. Pa do sˈtuːə ˈkiːl so pˈriːəleŋki. ˈTəstega se pˈrẹj zaˈkọːle. Če se ga pˈrẹj zaˈkọːle, ˈreːčemo, da si pˈriːəleŋka zakˈwaː. Pˈrẹj si ga zakˈwaː, pa še ni ˈtək wəˈlək.] Ⓣ S ▷ [Pˈriːəleŋk je ˈtaːka sˈwiːna od ˈpẹːtdeset do ˈọːsəmdeset ˈkiːl, da se pˈrẹj zaˈkọːle, je pˈriːəleŋk.] ● biti debel kot en prolenk ▶ [ˈbək ˈtọːst kə ˈaːn pˈriːəlaŋk] (Ⓣ B, BP) zelo ⇒ merjasec (= ● biti debel ko en merjasec) Ⓣ BP ▷ [ˈTək ˈtọːst je kə ˈaːn pˈriːəlaŋk.] ~ Ⓘ Iz srednjevisokonemško bavarsko fonetična ustreznica novovisokonemško Brüling (Bezlaj 1995: 126). prsi ▶ [ˈpərsi] -i ž m (Ⓣ B) prsi |sprednji del človeškega ali živalskega trupa med vratom in trebuhom| ● kurje prsi ▶ [ˈkuːrje ˈpərsi] (Ⓣ B) ozke, izbočene prsi Ⓣ B ▷ [ˈTọː so pa ˈweːč za ˈkoːga ˈrəkli: »ˈŠəti ˈmaː pa ˈkuːrje ˈpərsi.« ˈTọː je bˈwa ˈtaːka izˈbọːčenost šˈtọ, na ˈpərsnici.] ~  SSKJ 2 ▹ kurje prsi ozke, izbočene prsi prst ▶ [pərst] -a m (Ⓣ B) prst |vsak od petih gibljivih podaljškov dlani ali stopala| ● imeti prst gor na petelinu ▶ [ˈmeːt ˈpərst ˈgər na petˈliːno] (Ⓣ B) imeti orožje pripravljeno na strel Ⓣ B ▷ [ˈPərst ˈmaː že ˈgər na petˈliːno. Stˈrẹːlo bo. ˈMaː ˈpərst na gˈwiːro.] ~  SSKJ 2 ▹ držati prst na petelinu imeti orožje pripravljeno na strel 100 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … rog ▶ [ˈruːəx] ˈroːga m (Ⓣ B, BP, L, S) rog |roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali| Ⓣ B ▷ [ˈRoːge ˈmaː. ˈEːne ˈmaːjo ˈroːge pa so ˈtut bˈrẹs ˈrọːgo. ˈŠəte ˈkoːze pa ˈroːge ˈmaːjo.] ◾ [Kˈraːwa pa ˈtək obˈwẹːzno ˈroːge ˈmaː.] Rog. Ⓣ S ▷ [ˈKoːza ˈmaː dˈwaː ˈrọːga.] ● biti temno kot v enem rogu ▶ [ˈbət ˈtəmno ko  ˈaːnem ˈrọːgu] (Ⓣ B) zelo temno = ● biti temno kot v kozjem rogu Ⓣ B ▷ [ˈDanəs je pa ˈtək ˈtəmno ko  ˈaːnem ˈrọːgu kˈjẹ.] ~  SSKJ 2 ▹ bila je tema kakor v rogu zelo; SSF ▹ temnó kot v rógu ekspr.; primera, tudi s kakor zelo temno ● biti temno kot v kozjem rogu ▶ [ˈbət ˈtəmno ko  ˈkoːzjem ˈrọːgu] (Ⓣ B) zelo temno = ● biti temno kot v enem rogu Ⓣ B ▷ [ˈDaːns je pa ˈaːna ˈtaːka ˈtəma ko  ˈkoːzjem ˈrọːgu, če je bˈwọ bˈrẹs ˈluːne ˈnuːəč, ˈnọ.] ◾ [Šˈtọ ˈdọːle je bˈwọ ˈtək ˈtəmno ko pa ˈkoːzjem ˈrọgu al pa ko  ˈriːti. Če ˈkoːzi ˈruːəx ˈdọ wˈzaːmeš, pa ˈnətər pogˈlẹːdaš,  ˈtəsti ˈruːəx, je ˈtəmno ˈnətər tək, da se ˈnəč ne ˈviːdi niˈkaːmor.] (Benko 2010: 142) Ⓣ BP ▷ [ˈTəmno ko  ˈkoːzjem ˈrọːgu. Če bi pa ˈnətər pogˈlẹːdo, ˈnətər  ˈtəsti ˈruːəx, ˈal, ko ga ˈdọ ˈdaːš, je pa ˈtəmno ˈnətər ˈtək, da se ne ˈviːdi nəˈkaːmor.] ~  »Primera temno kot v rogu z različico tema kot v rogu, tema kakor v rogu, temelji verjetno na predstavi, da je v votlem in zavitem rogu zelo temno.« (Keber 2011: 817) ● biti zvit kot kozji rog ▶ [ˈbət zˈviːt ko ˈkoːzji ˈruːəx] (Ⓣ B) zelo zvit Ⓣ B ▷ [Bi je zˈviːt ko ˈkoːzji ˈruːəx. ˈTọː je pa naˈviːxan. Zˈnaː si poˈmaːgat.] ~  SSKJ 2 ▹ fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo; SSF ▹ zvít kot kózji róg ekspr.; primera zelo zvit ~  »Primera zvit kot kozji rog temelji na dejstvu, da so kozji rogovi zaviti, zviti.« (Keber 2011: 819) ● pokazati svoje roge ▶ [poˈkaːzat sˈwoːje ˈroːge] (Ⓣ B) upreti se mu Ⓣ B ▷ [ˈAː, ˈza je pa poˈkaːzo sˈwoːje ˈroːge, ˈjaː. Če je ˈkiːri ˈtək samosˈvọj bi.] ◾ [Ko je ˈdoːbo obˈlaːst, je pa poˈkaːzo ˈroːge.] ~  SSF ▹ kazáti róge [ kómu], gl. pokazati roge [komu]; pokazáti róge [ kómu] ekspr.; pren., tudi rogove, nedov. kazati 1. upreti se; 2. uveljaviti svoj prav, postaviti se ~  »Frazem pokazati roge [komu] izhaja iz dejstva, da živali z rogovi v nevarnosti sklonijo glavo in se pripravijo, da z njimi sunejo napadalca. Pogosto zadostuje že grožnja z rogovi. Preneseno na človeka pomeni to upor, uveljavljanje svojega prav, postavljanje.« (SSF, vir: Fran.si /10. 10. 2022/) ● trobiti v en rog ▶ [tˈrọːbit  ˈaːn ˈruːəx] (Ⓣ B) v vsem pritrjevati komu; imeti enake namene, cilje s kom Ⓣ B ▷ [ˈAːba ˈnətər  ˈaːn ˈruːəx tˈrọːbita.] ◾ [ˈŠəti pa  ˈaːn ˈruːəx ˈkiːə tˈrọːbi. Da ˈniːma poˈmiːəna. ˈNiːmaš ˈnəč ˈka ˈtaːm.] ◾ [ˈŠəti pa  ˈaːn ˈruːəx ˈkiːə tˈrọːbi. Je z neˈkọːm poˈtẹːgno.] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; SSF ▹ v ísti róg tróbiti [s kom] ekspr.; pren. v vsem pritrjevati komu; imeti enake namene, cilje s kom 101 Anja Benko ~  Frazem v en rog trobiti navajajo že Cigale, Pleteršnik in Glonar; temelji na dejstvu, »(…) da so na nekdaj običajnem brezventilnem rogu lahko igrali samo en tonski način.« (SSF, vir: Fran.si /10. 10. 2022/) ~ Ⓘ Prvotni pomen je verjetno *‘štrleči’. Če je domneva pravilna, je beseda izpeljana iz glagolske osnove * reg- ‘štrleti’, ki se odraža v litavsko regéto, letonsko redzêt ‘gledati’, prvotno *‘stati pokonci, štrleti’. (Snoj 1997: 542) slepota ▶ [sleˈpoːta] -e ž (Ⓣ B) slepota |lastnost, stanje slepega| ● kurja slepota ▶ [ˈkuːrja sleˈpoːta] (Ⓣ B) zmanjšana sposobnost za videnje v mraku ⇒ kura (= ● slabo videti kakor ena kura) Ⓣ B ▷ [ˈŠət ˈmaː pa ˈkuːrjo sleˈpoːto.] ~  SSKJ 2 ▹ kurja slepota zmanjšana sposobnost za videnje v mraku; Kostelski ▹ kurja slepota kurja slepota |zmanjšana sposobnost za videnja v mraku| sorta ▶ [ˈsoːrta] -e ž (Ⓣ B) sorta | pog. vrsta| ● biti čisto kozje sorte ▶ [ˈbət ˈčiːsto ˈkoːzje ˈsoːrte] (Ⓣ B) neumen, domišljav Ⓣ B ▷ [ˈŠəta je pa ˈčiːsto ˈkoːzje ˈsoːrte.] smrt ▶ [sˈmərt] smrtí ž (Ⓣ B) smrt |stanje, ko se prenehajo življenjski procesi| ● kurja smrt ▶ [ˈkuːrja sˈmərt] (Ⓣ B) debel človek, debeluh ⇒ britof (= ● kurji britof) Ⓣ B ▷ [ˈKiːərim, ko so ˈčaːsix kˈraːdli oˈkọːwo, so ˈrəkli: »ˈŠəti je pa pˈraːwa ˈkuːrja sˈmərt.« Ko je kˈjiːə ˈkaːko ˈkuːro ukˈraːdo pər ˈxiːši. ˈTuːə so čloˈwiːəko ˈrəkli, da je ˈkuːrja sˈmərt, ko je ˈkuːro ˈtiː ukˈraːdo, pa je ni bˈwọ ˈweːč.] ~  SSF ▹ kúrja smŕt star.; pren. debel človek, debeluh; Pleteršnik ▹ kurja smrt = teloh; kȗrjica ~  ⇒ britof ◾ »Izraz kurja smrt je tako kot sopomenska kurjevec in kuroslek eno od poimenovanj za teloh.« (SSF, vir: Fran.si /11. 10. 2022/) sreča ▶ [sˈrẹːča] -e ž (Ⓣ B) sreča |naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa| ● imeti svinjsko srečo ▶ [ˈmeːt sˈwiːnjsko sˈrẹːčo] (Ⓣ B) veliko ⇒ svinja (= ● imeti srečo kakor ena svinja) Ⓣ B ▷ [ˈŠəti je ˈmeː pa sˈwiːnjsko sˈrẹːčo, ko je ˈnẹːki ˈfaːniga ˈdọːbo.] svinja ▶ [sˈwiːja] -e ž (Ⓣ B, BP, L, S) [sˈwiːna] -e ž (Ⓣ B, L, S) [sˈwəne] s -ta (Ⓣ B) svinja |samica prašiča| = prasica; žavka Ⓣ BP ▷ [Sˈwiːja al pa ˈžaːka ˈtuj.] ◾ [Norˈmọːlno ˈmaː sˈwiːja dˈwaːnajst ˈziːzijo. ˈBọːwo jəx je pa ˈmẹːj ˈtuj pa ˈwẹːnč ˈtuj. Dˈwaːnajst je ˈbọːwo najˈbọːl ˈfaːjn. Pa ˈkọːčijo je ˈbọːwo ˈčaːsix, ko je ˈmẹːwa, po šˈtiːrnajst pa po ˈšẹːstnajst ˈtuj. ˈPọl so se pa ˈtəpli. ˈBọlš je, da jix je ˈmẹːjn.] 102 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … ◾ [Goˈwẹːdo je zˈmiːər ˈbọl na ˈsuːxem leˈžaːwo, sˈwiːna pa ˈbọl na ˈmoːkrem, ˈpọl pa ˈbọl smərˈdiː. Pa spˈlọx poˈlẹːti, če je ˈtọpwo, je ˈwoːxko ˈbọːwa sˈwaːma, da je nastˈwoːno bˈwọ, ampak je ˈnətər  dˈrẹːk ˈliːəzwa, da ji je ˈbọl xˈwaːdno bˈwọ.] Ⓣ S ▷ [Sˈwiːna ˈmaː po dˈwaːnajst, po tˈriːnajst ˈziːzijo. (…) ˈKiːəra ˈjix ˈmaː šˈtərnajst, ˈpẹːtnajst ˈtuj, ˈšẹːstnajst ˈjix je že ˈtuj ˈmẹːwa, ˈkọːčijo. Naˈwaːdno pa ˈtaːm oˈkuːəwo deˈsẹːt, ˈeːdnajst, deˈwẹːt. ˈTuj ˈsaːma ˈmaː, ˈbọːlše je pa, da si zˈraːno, če ˈwiːəš, da ˈwiːdiš, koˈdaː se pərpˈraːla, da ˈpoːle ˈtəste zreˈdiːwo, ko so ˈpuːjski ˈnətre, ko ˈtəste gˈrẹː napˈrẹːj, da ˈtəste ˈkər ˈbək ˈwəržeš. Če pa ˈtəste pusˈtiːš ˈnətre, da ˈtək ˈsaːma ˈmaː, pa sˈwiːja sˈniːə, ˈpọl pa ˈpuːjske ˈtuj ˈjiːə. ˈTəsta ˈpọl naˈwaːdno ˈkọːčije poˈjiːə ˈtuj.] ◾ [Sˈwiːja je bˈrẹːja ˈmaːwo ˈmaːjn ko pa šˈtir ˈmiːəsce.] ◾ [Sˈwiːja ˈtọt ˈsẹ ˈsoːrte zˈnaːke ˈdaːje, ko se ˈpọːja. ˈčaːsix je ˈkiːəra ˈxuːda ˈtək, da bˈliːzo ne sˈmiːəš pa ˈkər ˈxọːče. (…) Pa ˈzaːdca se ji nabˈrẹːkne, da je ˈtək ərˈdẹːča.] ● biti navadna svinja ▶ [ˈbət naˈwaːdna sˈwiːna] (Ⓣ B) nesramen človek Ⓣ B ▷ [ˈŠət je ˈčiːst naˈwaːdna sˈwiːna.] ~  SSKJ 2 ▹ 3. nizko ničvreden, malovreden človek: ta človek je čisto navadna, prava svinja ● biti pijan kot ena svinja ▶ [ˈbət piˈjaːn kə ˈaːna sˈwiːja] (Ⓣ B) [ˈbət piˈjoːn kə ˈaːna sˈwiːja] (Ⓣ BP) zelo ⇒ koči (= ● biti pijan kot koči); ⇒ krava (= ● biti tako pijan kot krava; ● krava pijana) Ⓣ BP ▷ [Piˈjoːn je bi kə ˈaːna sˈwiːja.] ~  SSKJ 2 ▹ pijan kot svinja zelo; SSF ▹ pijàn kot svínja vulg.; primera zelo pijan ~  »Svinji se glede na primero pijan kot svinja kot domači živali verjetno zaradi domnevne požrešnosti, nenasitnosti pripisuje pijanost. Sicer bi lahko pripisovanje slabega povezali z negativno simboliko svinje. S primero pijan kot svinja je tesno povezana psovka svinja pijana, ki je seveda veliko bolj žaljiva.« (SSF, vir: Fran.si /10. 10. 2022/) ◾ »Biti pijan kot svinja pomeni ʻbiti zelo pijanʼ, ker svinja spominja na umazanijo, nečistočo in slabo vedenje (valjanje po blatu), dobi primerjava še prizvok vseh teh negativnih lastnosti. Če za koga rečejo, da je pijan kot svinja, pod tem v Javorju [op. avtorice: tj. govor v koroškem podjunskem narečju] razumejo človeka, ki je tako pijan, da se ne zaveda svojih dejanj in se zato ‘obnaša kot svinja’.« (Kos 2000: 101) ● biti prava svinja ▶ [ˈbət praˈwaː sˈwiːja] (Ⓣ B) nesramen ali grd človek Ⓣ B ▷ [Če je ˈkiːər ˈtək nesˈraːmen al pa ˈgərt. So rəkli: »ˈŠət je praˈwaː sˈwiːja.«] ● biti svinja ▶ [ˈbət sˈwiːna] (Ⓣ B) 1. zelo umazan = ● biti umazan kot ena svinja; ● biti zamazan kakor ena svinja 2. len človek Ⓣ B ▷ 1. [Sˈwiːna je pa ˈtaːk čˈloːvek, da ni naˈrẹːdo ˈkaj. ˈAl pa da so ˈmọ ˈkaj ˈrəkli, da ˈməra naˈreːt, pa ne narˈdiː.] ~  SSKJ 2 ▹ 2. nizko umazan človek: kakšna svinja si, umij se 3. nizko ničvreden, malovreden človek: ta človek je čisto navadna, prava svinja ● biti umazan kot ena svinja ▶ [ˈbət uˈmaːzan kə ˈaːna sˈwiːja] (Ⓣ BP) [ˈbət uˈmoːzan ko ˈaːna sˈwiːja] (Ⓣ BP) zelo umazan = ● biti svinja; ● biti zamazan kakor ena svinja 103 Anja Benko Ⓣ B ▷ [ˈŠəti je pa ˈtək uˈmaːzan kə ˈaːna sˈwiːja, ko se ni uˈmiːwo.] Ⓣ BP ▷ [ˈŠətə je pa ˈtək uˈmoːzan ko ˈaːna sˈwiːja.] ~  Raziskave prašičev kažejo, da so te živali med najčistejšimi – moti jih, če so mesta, kjer jejo ali spijo, umazana. To je v nasprotju s pripisom nemarnosti in umazanosti ter izhaja iz antropocentričnega pojmovanja, da je blato umazanija. Prašici se valjajo v blatu, ker ima le-to blagodejen učinek na njihovo kožo, s tem regulirajo telensko temperaturo in tako ščitijo kožo pred soncem. (Koletnik, Nikolovski 2020: 92) ● biti zamazan kakor ena svinja ▶ [ˈbət zaˈmaːzan ˈkəkər ˈaːna sˈwiːja] zelo umazan = ● biti svinja; ● biti umazan kot ena svinja Ⓣ B ▷ [Zaˈmaːzan je ˈtək ˈkəkər ˈaːna sˈwiːja.] ◾ [ˈŠəti je pa ˈtək zaˈmaːzan ˈkəkər ˈaːna sˈwiːja.] ● če svinjo pri rilcu udariš, zacvili ▶ [če sˈwiːjo pər ˈriːco uˈdaːriš, zacˈwiːli] (Ⓣ B) [če sˈwiːno pu ˈriːcə uˈdoːrəš, zacˈwiːli] (Ⓣ BP) človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese ~  Kadar poveš nekomu neprijetno resnico, se lahko ta odzove užaljeno. Podoben knjižni frazem je če mački na rep stopiš, zacvili ʻčlovek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, intereseʼ. (Trampusch 1999: 120) ● delati kot svinja z repom ▶ [ˈdiːəwat ko sˈwiːja z ˈraːpom] (Ⓣ BP) grdo, malomarno = ● delati s čim kot svinja z mehom Ⓣ BP ▷ [ˈDiːəwa ˈtək ko sˈwiːja z ˈraːpom.] ● delati s čim kot svinja z mehom ▶ [ˈdiːəwat s ˈčim ko sˈwiːja z ˈmẹːxom] (Ⓣ B) grdo, malomarno = ● delati kot svinja z repom Ⓣ B ▷ [S ˈtətim ˈdiːəwa ko sˈwiːja z ˈmẹːxom. ˈAl pa čˈloːvek s ˈkọm, da ˈkoːga ˈtək zaniˈčuːje ˈal pa ˈtək ˈmọ ˈkaj naˈrọːbe narˈdiː ˈal pa da si ˈtək ˈuːpa s ˈkọm.] ~  SSKJ 2 ▹ s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; SSF ▹ délati s kóm/čím kot svínja z méhom slabš.; primera delati s kom, čim grdo, malomarno; Pleteršnik ▹ dela z njim kakor svinja z mehom ~  »Primera delati s kom/čim kot svinja z mehom z različico ravnati s kom/čim kot svinja z mehom temelji na predstavi, kako domnevno neumna, nerodna svinja dela z mehom, tj. ʻnevešče, nerodno, ne da bi bila za to sposobnaʼ. Preneseno se uporablja za slabo, neustrezno ravnanje z osebami ali s stvarmi. Spada v večjo skupino živalskih primer, ki temeljijo na neustreznosti določene živali za kako opravilo, za kaj sploh.« (Keber 2011: 938) ◾ »Kadar kdo s kom (ali s čim) dela kot svinja z mehom, ga zanemarja, ga jemlje za preveč samoumevnega, nasploh grdo dela z njim.« (Kos 2000: 101) ◾ Peter Weiss in Helena Dobrovoljc v Jezikovni svetovalnici (vir: Fran.si /10. 10. 2022/) v odgovoru na vprašanje, od kje izraz delati kot svinja z mehom poleg Kebrove razlage dodajata, da gre za »(…) živalsko primero, ki sooča dve protislovni entiteti – nerodno svinjo in občutljivi meh, narejen iz tanjše opne ali plasti, ki ga ob neprevidnem ravnanju hitro predremo ali raztrgamo. Zakaj torej ta primera? Meh, s katerim svinja pač ne zna in ne more ravnati dovolj previdno in pazljivo, je bil narejen iz odrte in posušene živalske kože, večinoma kozje ali ovčje, uporabljal se je za prenašanje ali shranjevanje zrnja, moke in ponekod vina, kar vse so bile nekoč velike dragocenosti.« ● imeti srečo kakor ena svinja ▶ [ˈmeːt sˈrẹːčo ˈkəkər ˈaːna sˈwiːja] (Ⓣ B) veliko ⇒ sreča (= ● imeti svinjsko srečo) Ⓣ B ▷ [ˈUː, ˈtaːko sˈrẹːčo sən ˈmeː, ˈtək ˈkəkər ˈaːna sˈwiːja.] ● smrdeti kot ena svinja ▶ [smərˈdeːt kə ˈaːno sˈwəne] (Ⓣ B) [smərˈdeːt kə ˈaːna sˈwina] (Ⓣ BP) zelo, močno ⇒ koči (= ● smrdeti ko en koči); ⇒ merjasec (= ● smrdeti ko en merjasec) 104 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Ⓣ BP ▷ [Smərˈdiː kə ˈaːna sˈwina.] ~ Ⓘ ⇒ dojna svinja ~ Ⓡ »Svinje (Suidae), družina sodoprstih kopitarjev iz podreda neprežvekovalcev z devetimi vrstami. (…) So vsejedci, pri ritju po tleh jih vodi izjemno dobro čutilo za voh. Telo je čokato, veliko 50–180 cm, glava je nasajena na kratkem in debelem vratu, gobec je podaljšan v kratek in gibljiv rilec. Samci imajo močno podaljšane čekane. Noge so razmeroma kratke, dlaka je ščetinasta, pogosto imajo grivo na vratu ali hrbtu. Rep se pogosto zaključuje s čopom. So zelo vzdržljivi tekači, med parjenjem in pri iskanju hrane prehodijo velike površine. Lahko zelo dobro plavajo. Imajo stalne prostore v svojem revirju, kjer spijo, se prehranjujejo, pijejo ali se valjajo po blatu. V bojih za prevlado se samice med seboj grizejo, uporabljajo velike in zelo nevarne čekane. Samica povrže 4–6, navadno do 12 mladičev. Predstavniki: divja svinja, čopičasta svinja, svinja bradavičarka in babirusa. Udomačevanje se je začelo že v sedmem tisočletju pred našim štetjem. Ustanovitelji starodavnih ver niso prepovedali uživanja svinjine zaradi nečistoče (valjajo se po blatu), ampak ker so vedeli, da so v svinjskem mesu zajedavci, zlasti trihine, ki so še kako nevarne človeku.« (Benedičič 2002: 309–310) ◾ »Svinjska ali prašična družina ima v kmečkem okolju pomembno vlogo. Njenih predstavnikov je precej: prašič, svinja, prase, prasec, prašiček, pujs, pujsek, merjasec … Kaj ta bitja pomenijo in so pomenila v življenju ljudi, nam razlaga metaforika, frazeologija in simbolika. (Benko 1999: 52; Keber 1996: 330–334)  dojna svinja; plemenska svinja; plemna svinja; prasečna svinja šnops ▶ [šˈnọps] šˈnoːpsa m (Ⓣ B) šnops | nižje pog. žganje| ● to je šnops za vola ubiti ▶ [šˈtọː je šˈnọps za ˈwoːwa uˈbət] (Ⓣ B) zelo močan Ⓣ B ▷ [Šˈtọː je šˈnọps za ˈwoːwa uˈbət. Šˈnọps je ˈtək ˈmoːč, da bi še ˈwoːwa ˈbiː.] ~  SSKJ 2 ▹ pog. to je žganje za vola ubit(i) zelo močno šola ▶ [ˈšuːəwa] -e ž (Ⓣ B, L, S, BP) šola |vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti| ● če nisi za v šolo, pojdi pa krave past ▶ [če ˈniːsi za  ˈšuːəwo, ˈjədi pa kˈraːwe ˈpaːst] (Ⓣ BP) [če ˈniːsi za  ˈšuːəwo, pa ˈpọːjt kˈraːwe ˈpoːst] (Ⓣ BP) loti se drugega, umsko nezahtevnega dela Ⓣ B ▷ [Če ni bi ˈkiːəri ˈtək naˈdaːrjen, ˈnọ, oˈziːroma ˈtək spoˈsọːb, so ˈmọ ˈrəkli: »Če ˈniːsi za  ˈšuːəwo, ˈjədi pa kˈraːwe ˈpaːst.«] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. če nisi za šolo, pa pojdi krave past loti se drugega, umsko nezahtevnega dela; SSF ▹ [sàj] nísva kráv skúpaj pásla ekspr.; pren., nikal., navadno dv. nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; SPP ▹ Nisva krav skupaj pasla. rek; opisuje situacijo, v kateri obnašanje koga do govorca ni ustrezno, ker si ne moreta biti enaka, domača, se ne moreta tikati; izraža podcenjujoč odnos do sogovornika. ~  »Frazem [saj] nisva krav skupaj pasla izhaja iz pastirskega življenja zelo mladih ljudi, ki so si tudi kasneje, ko so v različnih poklicih in na različnih položajih, navadno dobri prijatelji ali se sklicujejo na to. Slovenski frazem temelji na zanikanju skupnega pastirjevanja, kar pomeni poudarjanje neenakosti v starosti, izobrazbi. Na enaki predstavi temelji frazem (kot da) sva krave skupaj pasla.« (SSF, vir: Fran.si /26. 12. 2022/) 105 Anja Benko tele ▶ [ˈteːle] teˈlẹːta s (Ⓣ B) [ˈteːwa] -ta s (Ⓣ S) [ˈteaːwa] -ta s (Ⓣ BP) tele | goveji mladič| = bičej; biči (1.); čolej; čoli; junec; teliček; voli Ⓣ S ▷ [ˈTeːwa al pa ˈčọːli. Če je ljupkoˈwaːno, je ˈčọːli, če pa ˈni, je pa ˈteːwa.] Tele. ● biti neumen kakor eno tele ▶ [ˈbət ˈtuːmast ˈkəkər ˈaːno ˈteːle] (Ⓣ (Risba: Urša B) zelo neumen Kogelnik.) Ⓣ B ▷ [ˈTiː si ˈtək ˈtuːmast ˈtək ˈkəkər ˈaːno ˈteːle.] ~  SSKJ 2 ▹ nizko neumen je kot tele zelo ● gledati kot tele v nove duri ▶ [gˈlẹːdat ko ˈteːle  ˈnọːve ˈduːri] (Ⓣ B) [gˈwaːdat ko ˈteːle  ˈnọːve ˈduːri] (Ⓣ S) zelo neumno, začudeno gledati ⇒ bik (= ● gledati kot bik v nove duri; ● gledati kot en bik, kot bi nova vrata videl; ● gledati kot en hud bik; ● gledati kot en bik, ko bi nova vrata videl; ● gledati kot en bik; ● gledati kot en tak, kot bi bika zabodel); ⇒ čolej (= ● gledati kot en čolej v nove duri); ⇒ vol (= ● gledati kot en vol) Ⓣ B ▷ [Če je ˈkiːri kaj zaˈčuːdeno ˈtək gˈlẹːdo, smo ˈrəkli: »Gˈlẹːdaš ko ˈteːle  ˈnọːve ˈduːri.«] Ⓣ S ▷ [Gˈwaːda ˈtək ko ˈbik  ˈnọːve ˈduːri ˈal pa ˈteːle  ˈnọːve ˈduːri.] ~  SSKJ 2 ▹ pog. gleda kakor tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; SSF ▹ glédati kot têle v nôva vráta ekspr.; primera gledati zelo neumno ali začudeno ~  »Primera gledati kot tele v nova vrata s sopomenkama gledati kot bik v nova vrata, gledati kot krava v nova vrata temelji na dejstvu, da tako tele kot bik in krava radovedno pogledajo vsakogar, ki se pojavi na hlevskih vratih. Da je ta radovedno pogled označen kot neumen ali začuden, je stvar presoje nekdanjih ustvarjalcev primer, kar velja še za mnoge druge živalske primere.« (Keber 2011: 964) ● obnašati se kot eno tele ▶ [obˈnaːšat se ko ˈaːno ˈteːle] (Ⓣ B) [ubˈnoːšat se kə ˈaːna ˈteaːwa] (Ⓣ BP) neumno Ⓣ B ▷ [Obˈnaːša se ko ˈaːno ˈteːle. Da ni noˈbẹːŋga ˈrẹːda bˈwọ.] Ⓣ BP ▷ [Se ubˈnoːša kə ˈaːna ˈteaːwa. Nemoˈgọːče, neoˈliːkano se obˈnoːša.] ~ Ⓘ Navedene besede verjetno temeljijo na korenskem samostalniku indoevropsko * tḗl, rodilnik * tlés, tvorjenem iz indoevropskega korena, iz katerega se je razvilo letonsko iz-tilt ‘donositi, povreči’. Če je domneva pravilna, je téle prvotno pomenilo *‘kar je donošeno, povrženo’. (Snoj 1997: 658–659) ~ Ⓡ » Bovidar: Bovin i. Goveji mladič. Do 1. svetovne vojne so govejemu mladiču ob skotitvi namenili nekaj dejanj, s katerimi so mu hoteli zagotoviti boljšo ješčnost in zdravje. Z rejo domačega teleta je kmet najlaže prišel do novega goveda; del telet je bil namenjen prodaji, povečini za cenjeno telečje meso. (…) Tele je prispodoba za nespametnost in neizkušenost (…).« (Baš 2004: 623) vol ▶ [ˈwọ] ˈwoːla m (Ⓣ B, BP, L, S) [ˈwaː] -wa m (Ⓣ BP) vol |skopljen samec goveda, ki se goji zlasti zaradi vprege in mesa| Ⓣ L ▷ [Z ˈwoːli se je pa oˈraːwo pa ˈwọːzwo. ˈčaːsix ˈtək ˈniːso ˈmẹːli ne ˈkoːjo pa ne tˈraːktoro, pa še ˈmẹːje so ˈmẹːli, Vol. so ˈmẹːli pa ˈwoːle. Se je z ˈwoːlami ˈwọːzwo.] 106 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … ● biti neumen kot en vol ▶ [ˈbət ˈtuːmast kə ˈaːn ˈwọ] (Ⓣ B) [ˈbət ˈtuːmast kə ˈaːn ˈwaː] (Ⓣ BP) zelo neumen ● biti tako lačen, da bi res vola snel, ko bi ga imel ▶ [ˈbət ˈtək ˈwaːč/ˈlaːč, da bi pa ˈriːəs ˈwoːwa sˈniːədo, ko bi ga ˈmeː] (Ⓣ B) zelo lačen Ⓣ B ▷ [ˈỌː, ˈšəti je ˈtək ˈwaːč, ˈšəti bi pa ˈriːəs ˈwoːwa sˈniːədo, ko bi ga ˈmeː.] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; SSF ▹ láčen, da bi vôla pojédel ekspr.; primera zelo lačen  »Primera lačen, da bi vola pojedel temelji na pretiravanju – hiperboli, po kateri je kdo tako lačen, da bi pojedel celega vola. V resnici se z enim volom lahko nasiti mnogo ljudi.« (Keber 2011: 1048) ● biti trmast kot en vol ▶ [ˈbət ˈtərmast ko ˈaːn ˈwọ] (Ⓣ B) zelo trmast ● boljše prihranjeno jajce kakor sneden vol ▶ [ˈbọːlš prixˈraːnjeno ˈjaːjce ˈkəkər sˈniːəden ˈwọ] (Ⓣ B) pregovor Ⓣ B ▷ [ˈBọːlš prixˈraːnjeno ˈjaːjce ˈkəkər sˈniːəden ˈwọ. Če ˈxọːčəš ˈka šˈpaːrat. Če ˈwoːwa sˈniːədeš, ga ni ˈweːč, če pa ˈjaːjce xˈraːneš, ga pa še ˈmaːš.] ~  SSKJ 2 ▹ preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol; Pleteršnik ▹ bolje je eno jajce kakor sneden vol ● če bi me vlekli z volmi, potem bi šel tja ▶ [če bi me wˈliːəkli z ˈwoːlmi/ ˈwoːlam, ˈpọl bi ˈšọ ˈtọːta] (Ⓣ B) sploh ne bi šel tja Ⓣ B ▷ [Če bi z ˈwoːlam wˈliːəkli, bi ˈšọː, drˈgaːč pa ne gˈrẹːm, če je bˈwọ kaj ˈtaːkiga, da mu ni bˈwọ za ˈjət.] ● garati kot en vol ▶ [gaˈraːt ko ˈaːn ˈwọ] (Ⓣ B) trdo, hudo, zelo veliko, naporno in vztrajno delati ⇒ živina (= ● garati kot ena živina) Ⓣ B ▷ [Gaˈraː ko ˈaːn ˈwọ.] ◾ [ˈGaːra ko ˈaːn ˈwọ.] ~  SSKJ 2 ▹ delati, garati kot vol zelo veliko, naporno in vztrajno; SSF ▹ délati kàkor vòl, gl. delati kot vol; délati kot vòl ekspr.; primera zelo veliko, naporno in vztrajno delati ~  »Primera delati kot vol z različico garati kot vol temelji na dejstvu, da je vol vprežna žival. Podobno velja za sopomenki garati kot konj in garati kot [črna] živina.« (Keber 2011: 1048) ● gledati kot en vol ▶ [gˈlẹːdat ko ˈaːn ˈwọ] zelo neumno ali začudeno Ⓣ B ▷ [Gˈlẹːda ˈtək ko ˈaːn ˈwọ. ˈČuːdno gˈlẹːda. ˈNẹːki so ˈtaːk pogˈlẹːd ˈmẹːli. Še ˈjəs pozˈnaːm ˈaːŋga is ˈKọːt, ko je gˈlẹːdo ˈtək ko ˈaːn ˈwọ. ˈTək ˈčuːdno je ˈmọ gˈleːdat.] ◾ [ˈTək ˈgərdo je pogˈlẹːdo ko ˈwoː.] (Benko 2010: 147) ~  SSKJ 2 ▹ pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno; SSF ▹ glédati kàkor zabôden vòl pog.; primera gledati zelo neumno ali začudeno ~ Ⓘ Praslovansko * volъ, rodilnik *- u, etimološko ni zadovoljivo pojasnjeno. Beseda je morda sorodna s tračansko bólinthos ‘tur, zober’. Nadaljnja možnost je domnevanje na sorodnosti s praslovansko * velь ‘velik’. Če je pravilna ta domneva, je vȍl poimenovan kot *‘velika žival’ v nasprotju z drobníco, tj. malimi, drobnimi živalmi. (Snoj 1997: 725) ~ Ⓡ »Vol se odlikuje po svoji moči, počasni vztrajnosti, nerodnosti, neumnosti, ješčosti. V prenesenem pomenu je vol slabšalno neumen, domiseln človek.« (Benko 1999: 54; Keber 1996: 59–121) 107 Anja Benko voli ▶ [wọːli] -ja m (Ⓣ B, BP) tele |goveji mladič| = bičej; biči (1.); čolej; čoli; junec; teliček; tele; voli ● biti binkoštni voli ▶ [ˈbət ˈbiːŋkọštni wọːli] (Ⓣ B, BP) na binkoštni praznik krstijo tistega družinskega člana, ki se prikobaca zadnji iz postelje, s posebnim imenom: »binkoštni čoli« ⇒ čoli (= ● biti binkoštni čoli); ⇒ čolej (= ● biti binkoštni čolej) Ⓣ BP ▷ [ˈBiːŋkoštni wọːli. ˈTọː je ˈtəsti, ki ta šˈliːji sˈtaːne.] ● binkoštni voli je planke usral, v štirih nedeljah še umitih ni imel ▶ [ˈbiːŋkoštni ˈwọːli je ˈpwọːŋke usˈraː,  šˈtiːrix neˈdẹːlax še uˈmiːtix ni ˈmeː] (Ⓣ BP) pesem, ki se nanaša na nekoga, ki je tako len, da smrdi Ⓣ BP ▷ [ˈBiːŋkọštni ˈwọːli je ˈpwọːŋke usˈraː,  šˈtiːrix neˈdẹːlax še uˈmiːtix ni ˈmeː. Ker je ˈfaːlast ˈməro ˈbiːti, ker je dọːgo ˈleːžo.] ~ Ⓘ ⇒ vol volk ▶ [ˈvọːk] -a m (Ⓣ L) volk |psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom| ● narediti tako, da je volk sit in koza cela ▶ [naˈreːst šˈtək, da je ˈvọːk ˈsit pa ˈkoːza ˈciːəwa] (Ⓣ L) da bo prav za obe strani Ⓣ L ▷ [So naˈriːədli šˈtək, da je ˈvọːk ˈsit pa ˈkoːza ˈciːəwa. Če si ˈtək uˈmiːlo situˈaːcijo, si pa ˈrẹːko, da je ˈvọːk ˈsit pa ˈkoːza ˈciːəwa.] ~  SSKJ 2 ▹ ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; SSF ▹ [takó, da] bo vólk sìt in kôza céla ekspr.; prih., pren., v povedni rabi in načinovno, tudi sed. in pret. (da) bo prav za obe strani; SSP ▹ rek: volk sit in koza cela ʻopisuje situacijo, ko sta zadovoljni dve strani, čeprav sta si nasprotni, imata nasprotne, neskladne intereseʼ. ~  »Frazem [tako da] bo volk sit in koza cela, ki se navadno uporablja v prihodnjiku in načinovno, izhaja iz živalskega sveta, v katerem je volk plenilec, zver, ovca pa možna žrtev. Preneseno sestavini volk in koz a v frazemu predstavljata dve zelo različni strani, ki naj bi se dogovorili tako, da bi bilo prav, sprejemljivo za obe, ali bi to zanju storili drugi.« (Keber 2011: 1051) vprežna živina ▶ [pˈrẹːžna žˈwiːna] -e -e ž (Ⓣ B) živina, ki je v vpregi = ižna živina ● mučiti kakor vprežno živino ▶ [ˈmaːtrat ˈkəkər pˈrẹːžno žˈwiːno] (Ⓣ B) močno, zelo, hudo ⇒ ižna živina (= ● matrati kot živino); ⇒ živad (= ● matrati kakor eno živad) Ⓣ B ▷ [ˈDọːst ˈdọːgo so ˈnas ˈmaːtrali ˈkəkər pa pˈrẹːžno žˈwiːno. […] ˈIːžna je pˈrẹːžna. Ko ˈiːge ˈdaːjo ˈgər ˈgəra  Stˈrọːjni. ˈTaːm je pa ˈiːge naˈmẹːst ˈjaːrma.] ◾ [ˈDọːjst ˈdọːgo so ˈnas ˈmaːtrali ko pˈrẹːžno žiˈviːno.] (Benko 2010: 141) ~  Frazem omenja Prežihov Voranc v Požganici (Benko 2010: 141): »Dovolj dolgo so nas mučili kot ižno živino.« (Prežih 1971: 14). Vanja Benko dodaja (prav tam), da se frazem nanaša na težaško in garaško delo, ki človeka hitro izčrpa. ~ Ⓘ ⇒ goveja živina 108 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … zec ▶ [ˈzaːc] -a m (Ⓣ BP, L) zajec |glodavec z velikimi uhlji in dolgimi zadnjimi nogami; glodavec s krajšimi zadnjimi nogami, zlasti udomačen| = mandeljc; zajec Ⓣ BP ▷ [ˈTiː si ˈmẹːwa ˈdoːma ˈzaːce. ˈPərnas ˈjəs ˈtẹːga ne ˈwiːəm ˈtọːlk, ko pərˈnas ˈniːsmo ˈmẹːli ˈzaːco.] ◾ [ˈZaːco ˈniːsmo ˈmẹːli. Je preˈwẹːka kmeˈtiːja.] Zajec. ● biti zašikan kot en zec ▶ [ˈbət zaˈšiːkan kə ˈaːn ˈzaːc] (Ⓣ BP) (Risba: Urša strahopeten, bojazljiv, plah človek Kogelnik.) Ⓣ BP ▷ [Zaˈšiːkan kə ˈaːn ˈzaːc. Ne ˈliːəp, zaˈšiːəkan smo ˈrəkli. Da je straxoˈpaːtən. Da se je ˈbaː.] ~  zašikan ʻzastrašenʼ (Trampusch 1999: 124) ● spati z odprtimi očmi tako kot en zec ▶ [sˈpaːt z otˈpərtami oˈčiːəsami kə ˈaːn ˈzaːc] (Ⓣ BP) zelo rahlo spati Ⓣ BP ▷ [Z otˈpərtami oˈčiːəsami sˈpiːje ˈtək kə pa ˈaːn ˈzaːc.] ~  SSF > spáti z odpŕtimi očmí ekspr.; pren. rahlo, napol bede spati ~  »Primera spati kot zajec je na prvi pogled predstavno zelo razvidna: kot domnevno strahopetna žival (…) zajec spi zelo rahlo, na pol buden. V resnici je nekoliko drugače. Primera spati kot zajec je verjetno nastala po krajšanju iz primere spati z odprtimi očmi kot zajec. Ta ubeseduje pogost resnični položaj zajca v nevarnosti, ki kje skrit nepremično leži, a z odprtimi očmi, da je pripravljen na beg, če ga kdo izsledi ali odkrije. Tak položaj zajca je bil nekdaj zmotno razumljen kot spanje zajca, iz česar se je razvilo ljudsko prepričanje, da zajec spi z odprtimi očmi. V resnici spi z zaprtimi. Primera spati z odprtimi očmi kot zajec je zaradi dolžine razpadla na dva frazema z enakim pomenom – spati kot zajec in spati z odprtimi očmi. Slednji je zaradi izgube primerjalne sestavine kot zajec izvorno manj prepoznaven in se glede na novejše gradivo večinoma uporablja z glagolsko sestavino sanjati ( sanjariti), tj. sanjati z odprtimi očmi.« (Keber 2011: 1081) ~ Ⓘ ⇒ zajček živad ▶ [žˈwaːt] -di ž (Ⓣ B) [žˈwoːt] -di ž (Ⓣ L) žival |bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika| ● matrati kakor živad ▶ [ˈmaːtrat ˈkəkər žˈwaːt] (Ⓣ B) močno, zelo, hudo ⇒ ižna živina (= ● matrati kot živino); ⇒ vprežna živina (= ● mučiti kakor vprežno živino) Ⓣ B ▷ [ˈMaːtrali so ˈnas ˈtək ˈkəkər žˈwaːt. ˈčaːsix se je pa žˈwaːt ˈkọ ˈmaːtrawa.] ~  SSKJ 2 ▹ nižje pog. mučiti matrati živali ~ Ⓘ ⇒ goveja živad  goveja živad živina ▶ [žiˈwiːna] -e ž (Ⓣ B, BP, L, S) [žˈwiːna] -e ž (Ⓣ B) živina |navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo| ● biti kakor ena živina ▶ [ˈbət ˈkəkər ˈaːna žˈwiːna] (Ⓣ B) priden, deloven 109 Anja Benko Ⓣ B ▷ [ˈTəsti so ˈtək ˈkəkər ˈaːna žˈwiːna, pˈriːdni.] ◾ [ˈTəsti so pa gˈlix ˈtək ko pa ˈeːna žˈwiːna. Pˈriːdni ˈal pa ˈtək, ˈnọ.] ◾ [ˈTəsti so ˈtək ˈkəkər ˈaːna žiˈwiːna.] (Benko 2010: 141) ● biti prava živina ▶ [ˈbət pˈraːwa žˈwiːna.] (Ⓣ B) pomemben, vpliven človek oziroma človek, ki je pri svojem delu izredno priden, vztrajen in na nek način že deloma iztrošen, zgaran Ⓣ B ▷ [ˈŠət je pˈraːwa žˈwiːna.] ◾ [ˈỌː, ˈšəti je pa pˈraːwa žˈwiːna, ko je ˈnẹːki posˈtaː.] ~  SSF ▹ [velíka] živína ekspr.; pren. kdor ima pomembnejši družbeni položaj; Kostelski ▹ nizko živina ʻnasilen, surov človekʼ ~  »Frazem [velika] živina izhaja iz prenesenega pomena sestavine živina ʻkdor ima pomembnejši družbeni položajʼ in se uporablja navadno s prilastki – razen z velika še vplivna, ministrska, politična itd.« (SSF, vir: Fran.si /10. 10. 2022/) ● delati kot črna živina ▶ [ˈdiːəwat ko ˈčərna žˈwiːna] (Ⓣ B) trdo, hudo = ● trpeti kot črna živina Ⓣ B ▷ [ˈŠət pa ˈtək ˈdiːəwa ko ˈčərna žˈwiːna.] ~  SSKJ 2 ▹ dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo; SSF ▹ délati kot [čŕna] živína, gl. garati kot [črna] živina garáti kot [čŕna] živína ekspr.; primera, tudi kakor zelo veliko, naporno in vztrajno delati; Črnovrški ▹ dela kot črna živina; Kostelski ▹ dela ko črna ževina ʻzelo, hudoʼ; Pleteršnik ▹ dela kakor črna živina; ~  ⇒ garati kot ena živina ● garati kot ena živina ▶ [ˈgaːrat ko ˈaːna žˈwiːna] (Ⓣ B) trdo, hudo, zelo veliko, naporno in vztrajno delati ⇒ vol (= ● garati kot en vol) Ⓣ B ▷ [ˈŠət pa ˈtək ˈgaːra ko ˈaːna žˈwiːna.] ~  SSF ▹ garáti kot [čŕna] živína ekspr.; primera, tudi kakor zelo veliko, naporno in vztrajno delati ~  »V primeri garati kot [črna] živina z različicama delati kot [črna] živina, gnati se kot [črna] živina se sestavina živina nanaša na vprežno živino, kot so vol, konj, marsikje včasih krava. Neobvezna sestavina črna nekoliko poudarja pomen primere, v sestavo je prišla na osnovi dejstva, da je zaradi grobega ravnanja vprežna živina pogosto črna od udarcev.« (Keber 2011: 1143) ⬝ »V časih, ko še nismo imeli kmetijskih strojev, jih je nadomeščala ‘črna’ živina, ki so jo zares gnali, saj je bilo treba nahraniti prav toliko lačnih ust (ali še več) kot danes. Zato naporno delo še danes primerjamo z garanjem živine ali ‘črne’ živine. Delati kot črna živina pomeni torej ʻnaporno delati, zelo garatiʼ.« (Kos 2000: 104) ● trpeti kot črna živina ▶ [tərˈpẹːt ku ˈčərna žiˈwiːna] (Ⓣ BP) trdo, hudo = ● delati kot črna živina Ⓣ BP ▷ [Tərˈpiː ku pa ˈčərna žiˈwiːna. Kˈjiːər je ˈməro ˈfeːst ˈdeːwat kˈjẹ ˈkaj, kˈjẹr je ˈməro ˈfẹːst ˈtərpet kˈjẹ.] ~  SSKJ 2 ▹ trpi kot žival zelo veliko, naporno dela ~ Ⓘ ⇒ goveja živina ~ Ⓡ »Domače živali, ki jih gojijo za lastno prehrano, prodajo in pomoč pri delu. Za slovenskega kmeta je bila živina do konca fevdalizma najpomembnejši del premoženja.« (Baš 2004: 723)  goveja živina; ižna živina; jalova živina; vprežna živina 110 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Analiza V strokovnem narečnem slikovnem slovarju je pri 60 slovarskih geslih30 zapisanih (trenutno) 154 narečnih frazemov; 19 slovarskih gesel31 sem zaradi dodanega frazeološkega razdelka morala tvoriti na novo (s tem sem dopolnila obstoječi slovar iz leta 2013; celoten slovar sedaj vsebuje 1.116 slovarskih člankov). Večina zapisanih narečnih frazemov v koroškem podjunskem narečju je povezana z živalsko frazeologijo, kar posledično izhaja iz zasnovane in omejene terenske vprašalnice (Benko 2013). Ravno na tem področju se od‑ ražata človekovo znanje in predstave o živalskih lastnostih radi uporabljamo za karakteriziranje človekovih lastnosti: drug drugemu ljudje pripisujemo živalske, največkrat negativne lastnosti, preslikamo zunanjo podobo živali na posameznike, jih primerjamo z živaljo, včasih celo zmerjamo z živalskim imenom (Trampusch 1999: 109; Koletnik, Kaloh Vid 2022: 235). Pri večini objavljenih narečnih frazemov, zbranih v koroškem podjun‑ skem narečju, gre za primerjalne frazeme, ki izražajo fizične ali psihične lastnosti človeka in temeljijo na povezovanju z živalmi; gre za to, da eno lastnost pripišemo neki drugi stvari (Koletnik, Kaloh Vid 2022: 215). Največ narečnih frazemov najdemo v strokovnem narečnem slikovnem slovaru pod naslednjimi gesli: kura (17), sledita bik in krava (vsak po 13), svinja (11), petelin (10), vol (7), rog in živina (vsak po 5), konj in koza (vsak po 4). Največ frazeoloških enot je bilo zaradi sistematičnega zbiranja gradiva na terenu zabeleženih v raziskovalnih točkah Brdinje in Bistrica pri Pliberku (Avstrija), sledijo Libeliče, najmanj pa v Strojni. Temu sledijo tudi primeri v ponazarjalnem razdelku. 30 Slovarska gesla so: bičej, bider, bik, britof, bog, bogšajt, čoli, čolej, čreda, črevo, drek, figa, godec, grm, ižna živina, ječmen, koči, koklja, konj, korak, korito, koza, kozle, koža, kramp, kranjec, krava, kura, merjasec, muha, noga, oko, ovca, pamet, pav, petelin, pok, polt, prasec, prasica, prašič, prolenk, prsi, prst, rog, slepota, sorta, smrt, sreča, svinja, šnops, šola, tele, vol, voli, volk, vprežna živina, zec, živad, živina. 31 Na novo dodana slovarska gesla k obstoječemu slovarju (2013) so: britof, bog, črevo, godec, grm, korak, kranjec, muha, noga, pamet, polt, prsi, prst, slepota, sorta, sreča, šnops, šola, volk. 111 Anja Benko Le dva zabeležena narečna frazema imata dva pomena, in sicer (1) biti zarukan kakor en bik 1. ʻneumen, trmastʼ, 2. ʻzaljubljenʼ ter (2) biti svinja 1. ʻumazan človekʼ, 2. ʻlen človekʼ . Če primerjam narečne frazeme v koroškem podjunskem narečju, ob‑ javljene v tem prispevku, s frazemi, ki sem jih dokumentirala s slovarji, objavljenimi na portalu Fran, ugotavljam, da jih 77 ni nikjer zabeleženih, kar predstavlja točno polovico vseh zbranih (50 %). Komentar je dodan pri 58 narečnih frazemih, kar predstavlja skoraj četr‑ tinsko pokritost znotraj frazeološkega razdelka (37,7 %), slikovni razdelek pa najdemo pri 23 geslih (tj. 38,4 %). Pri tem je objavljenih 29 risb (od tega 11 avtorskih, delo Urše Kogelnik) in 3 avtorske fotografije (slovarska gesla: bogšajt /foto: Urša Kogelnik/ in 2 fotografiji pri merjasec /foto: Anja Benko/). Ugotavljam, da med knjižno in narečno frazeologijo v koroškem podjun‑ skem narečju prihaja do zelo majhnih (leksemskih) razhajanj. Na primer za knjižni frazem gledati kakor bik, tele v nova vrata ʻzelo neumno ali začudenoʼ imamo za njegov pomen v narečju kar 8 različnih frazemov: gledati kot bik v nove duri; gledati ko en bik; gledati kot en bik, kot bi nova vrata videl; gledati kot en čolej v nove duri; gledati kot en hud bik; gledati kot en tak, kot bi bika zabodel; gledati ko en vol; gledati kot tele v nove duri. Z vsem navedenim potrjujem tudi ugotovitve Tatjane Trampusch (1999: 125), da je v narečnem govoru za rabo frazeoloških enot pri aktualizaciji prisotnih veliko različic. Delujejo predvsem na asociativni ravni in omogo‑ čajo spontano nastajanje narečnih različic, ki so lahko pomensko razlikujejo od knjižnih frazeoloških enot. Sklep Frazemi so v govoru in v narečjih pomembno in učinkovito večfunkcijsko besedilno sredstvo, ki bi moralo biti (Ulčnik 2014: 101) ustrezno slovaro‑ pisno obravnavano. Za narečno frazeologijo na Slovenskem ugotavljam, da ni tako in navajam razloge. Zbiranje frazemov v govorih je za (enega) dialektologa izredno težko, naporno in dolgotrajno delo, zato obstaja še veliko raziskovalnega prostora. V prispevku na primeru obstoječega avtorskega strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja, ki je bil prvič objavljen leta 2013 (Benko 2013), leksikografsko prikazujem, kako v posamezni 112 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … geselski članek makro‑ in mikrostrukturno vključujem frazeo loški razde‑ lek. Nadgradnja bi bila naknadno še mogoča z dopolnitvijo spletne različice slovarja Narečne bere (Benko 2013a), a to trenutno ni mogoče.32 Model strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja omogoča preslikavo na katero koli slovensko narečje, s predstavlje‑ no nadgradnjo pa tudi primerjalno zbiranje slovenskega narečnega frazeolo‑ škega gradiva. Če bi se raziskovanja lotili v celotnem slovenskem narečnem prostora, in sicer načrtno, sistematično in enotno, bi dobili primerjalni nabor frazemov med posameznimi izrazijskimi sestavi pri nas. Nastal bi lahko slovenski narečni frazeološki slovar – ugotavljali bi lahko narečne različice posameznega frazema, izrisali areale posameznih frazemov, določali njihov pomenski obseg ter sklepali o živosti frazemov v slovenščini (Koletnik, Šabec 2017: 57) in njihovi rabi v vsakdanjem narečnem govoru. Okrajšave za slovarje s portala Fran v dokumentarnem razdelku (~ ) znotraj frazeološkega razdelka – Bovški – Barbara Ivančič Kutin: Slovar bovškega govora (vir: Fran.si) – Črnovrški – Ivan Tominec: Črnovrški dialekt (vir: Fran.si) – eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika – Kostelski – Jože Gregorič: Kostelski slovar (vir: Fran.si) – SPP – Matej Meterc: Slovar pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov (vir: Fran.si) – SSF – Janez Keber: Slovar slovenskih frazemov (vir: tiskana izdaja in Fran.si) – SSKJ 2 – Slovar slovenskega knjižnega jezika 2 (vir: Fran.si) – Pleteršnik – Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (vir: Fran.si) – Weiss – Peter Weiss: Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami (vir: Fran.si) 32 Nemoteno delovanje spletne strani (registracija domene, spletno gostovanje) je moj vsa‑ koletni strošek. Če bi slovarske članke želela nadgraditi, bi morala poseči v obstoječo slovarsko mikrostrukturo, kar pa bi zahtevalo večji finančni vložek. Upam, da se bodo za to v prihodnosti našla projektna sredstva. 113 Anja Benko Znaki, simboli, slovnične oznake in kratice krajevnih podatkov Znaki in simboli Znamenje Pomen . kadenca in morebitni premor , polkadenca in morebitni premor ! vzklična intonacija ? konec vprašalne povedi / (stično) ali < se je razvilo iz/izvira, je nastalo iz … > se je razvilo v/prehaja, je prešlo v … ‘xxx’ pomen (določene besede) |xxx| zamenjevalni del razlage (…) izpust dela posnetega besedila [ ] fonetični zapis narečnega leksema ali v ponazarjalnem razdelku fonetični zapis posnetega narečnega gradiva ◾ stoji med (različnimi) ponazarjalnimi primeri  xxx pri lastnem imenu označuje veliko začetnico () xxx dopušča dve možnosti – pisanje leksema z malo ali veliko začetnico ▶ stoji med glavo in zaglavjem ali uvaja stransko/dodatno lemo ⇒ uvaja kazalko ali glej  uvaja vodilko (pomena ‘glej še’ in ‘primerjaj’) = uvaja sopomenski razdelek ~ Ⓘ uvaja etimološki razdelek ~ Ⓓ uvaja kazalke k poimenovanju posameznih delov predmetnosti ~  v frazeološkem razdelku uvaja razdelek o dokumentiranosti frazema v drugih slovarjih ~  v frazeološkem razdelku uvaja razdelek s komentarjem za frazem ~ Ⓡ uvaja razdelek razno – razna besedila, vezana na geslo Ⓣ uvaja raziskovalno točko … (levo- ali desnostično) izpust dela besede 1., 2. … pomen 1, 2 … 114 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Slovnične in besednovrstne oznake Oznaka Pomen dov. dovršni glagol m samostalnik moškega spola medm. medmet mn. množina nav. navadno nedov. nedovršni glagol prid. pridevnik prisl. prislov s samostalnik srednjega spola ž samostalnik ženskega spola Kratice krajevnih podatkov Kratica Raziskovalna točka B Brdinje BP Bistrica pri Pliberku L Libeliče S Strojna Literatura Saša BABIČ, 2008: Minimalni frazemi v slovenščini, Jezik in slovstvo 53/2, 49–63. Angelos BAŠ, 2004: Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Mojca BENEDIČIČ (ur.), 2002: Živali. Zbirka: Tematski leksikoni. Tržič: Učila Interna‑ tional. Anja BENKO, 2013: Teoretični model za izdelavo strokovnega narečnega slikovnega slovarja (na primeru koroškega podjunskega narečja). Doktorska disertacija. Maribor: Filozofska fakulteta. Dostopno na: http:/ hdl.handle.net/20.500.12556/dkum/05ea29fd‑ 11d1‑4ba1‑a60c‑20058144c7b3 (pridobljeno 31. 12. 2022). – –, 2013a: Narečna bera. Dostopno na: www.narecna‑bera.si (pridobljeno 31. 12. 2022). – –, 2015: Slovenska (strokovna) narečna leksikografija, njeni dosežki in prikaz možnosti za nadaljnje delo. Škrabčevi dnevi 8. Zbornik prispevkov s simpozija 2013. Ur. Danila Zuljan Kumar, Helena Dobrovoljc. Nova Gorica: Založba Univerze v Novi Gorici. 105–117. 115 Anja Benko – –, 2016: Narečna bera – prvi slovenski interaktivni spletni narečni slovar. (Zora, 114). Rojena v narečje. Akademikinji prof. dr. Zinki Zorko ob 80-letnici. (Zora, 114). Ur. Mar‑ ko Jesenšek. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. 140–160. – –, 2016a: Slovensko narečno slovaropisje: razvoj, stanje in prihodnost. Historični seminar 12. Ur. Katarina Šter, Mojca Žagar Karer. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 123–143. Dostopno na: http:/ hs.zrc‑sazu.si/eknjiga/HS12.pdf (pridobljeno 31. 12. 2022). – –, 2018: Fonološki opis govora Brdinj v občini Ravne na Koroškem. Zbornik prispevkov s simpozija 2017. Ur. Aleksandra Bizjak Končar, Helena Dobrovoljc. Nova Gori‑ ca: Založba Univerze. 13–23. Dostopno na: http:/ www.ung.si/media/storage/cms/atta‑ chments/2018/11/29/16/56/02/skrabcevi_dnevi_10_11k18.pdf (pridobljeno 31. 12. 2022). Vanja BENKO, 1999: Živalski frazemi v Prežihovi Požganici in v mežiškem narečju. Di‑ plomsko delo. Maribor: Pedagoška fakulteta. – –, 2010: Živalske omembe v Prežihovem romanu Požganica in njihova preverba v ko‑ roškem mežiškem narečju, Jezik in slovstvo 55/3/4. 139–150. Dostopno na: https:/ www. dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC‑EE5CCS2R/deacca58‑877e‑43de‑8098‑554bed98d19e/ PDF (pridobljeno 31. 12. 2022). France BEZLAJ, 1976, 1982, 1995, 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika (A–J, K–O, P–S, Š–Ž). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Mladinska knjiga. DUDEN, 2002: Rastline. Zbirka Tematski leksikoni. Tržič: Učila International. Melanija FABČIČ, Elizabeta BERNJAK, 2014: Frazemi in pregovori v stiku: kulturološki in semantično-pragmatični vidiki. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za germanistiko. Željka FINK‑ARSOVSKI, Erika KRŽIŠNIK, 2006: Hrvatsko-slavenski rječnik poredbenih frazema. Zagreb: Knjigra. FRAN. Portal Fran. Dostopno na: www.fran.si. Polona GANTAR, 2001: Slovenska frazeologija v dosedanjih slovarjih glede na aktualna slovaropisna načela, Jezikoslovni zapiski 7/1–2, 207–223. – –, 2007: Stalne besedne zveze v slovenščini: korpusni pristop. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Nataša JAKOP, 2022: O izzivih slovenske frazeologije pri pripravi tretje izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika (eSSKJ). Slavistična prepletanja 1. Ur. Gjoko Nikolovski, Natalija Ulčnik. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. 181–196. Dostopno na: https://press.um.si/index.php/ump/catalog/book/140 (pridobljeno 30. 12. 2022). Vida JESENŠEK, 2009: Ponazarjalni primer in slovaropisna obravnava frazeologije. Annales 19/2, 389–398. Vida JESENŠEK, Natalija ULČNIK, 2014: Spletni frazeološko‑paremiološki portal: redakcijska vprašanja ob slovenskem jezikovnem gradivu. Več glav več ve: frazeologija in paremiologija v slovarju in vsakdanji rabi = Zwei Köpfe wissen mehr als einer: Phraseologie und Parömiologie im Wörterbuch und Alltag = Two heads are better than one: phraseology and paremiology in dictionaries and in everyday use; Maribor, Ljubljana, 116 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … 18.–19. 4. 2013. Ur. Vida Jesenšek, Saša Babič, Janko Jemec, Melanija Fabčič. Maribor: Oddelek za germanistiko, Filozofska fakulteta; Ljubljana: Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 276–292. Karmen KENDA JEŽ, 2006: Slovenska dialektologija v drugi polovici 20. stoletja. (Zora, 41). Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Ur. Mihaela Koletnik, Vera Smole. Maribor: Slavistično društvo Maribor. 22–30. Janez KEBER, 1996: Živali v prispodobah. Celje: Mohorjeva družba. – –, 2011: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Mihaela KOLETNIK, Gjoko NIKOLOVSKI, 2020: Primerjalni frazemi z zoonimnimi sestavinami v prekmurskem narečju in makedonščini, Slavia Centralis 13/2, 83–99. Dostop no na: https:/ journals.um.si/index.php/slaviacentralis/article/view/966/908 (prido‑ bljeno 31. 12. 2022). Mihaela KOLETNIK, Tina ŠABEC, 2017: Frazemi s poimenovanji za domače živali v notranjskem zagorskem govoru, Slavia Centralis 10/1, 40–60. Dostopno na: https:/ dk.um. si/Dokument.php?id=122255&lang=slv (pridobljeno 31. 12. 2022). Mihaela KOLETNIK, Natalia KALOH VID, 2022: Primerjalni frazemi z zoonimnimi sestavinami v slovenščini in ruščini. Slavistična prepletanja 1. Ur. Gjoko Nikolovski, Natalija Ulčnik. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. 213–238. Dostopno na: https://press.um.si/index.php/ump/catalog/book/140 (pridobljeno 30. 12. 2022). Jelka KOS, 2000: Javorski govor z vzorci iz živalske frazeologije. Diplomsko delo. Ma‑ ribor: Pedagoška fakulteta. Erika KRŽIŠNIK, 1994: Frazeologija kot izražanje v »podobah«. Pouk slovenščine malo drugače. Ur. Martina Križaj, Marja Bešter, Erika Kržišnik. Trzin: Different. 91–140. – –, 1995: Frazeologija v slovenskem časopisju v dveh prelomnih obdobjih. Opole: Uniwer‑ sytet Opolski, Institut filogii polskiej. – –, 2004: Poskusni zvezek slovenskega frazeološkega slovarja. Slavistična revija 52/2, 199–208. Marija MAKAROVIČ, 1982: Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana: Mladinska knjiga. Karin MARC BRATINA, 2009: Etape zbiranja narečnega frazemskega gradiva. Annales, Ser. hist. sociol. 19/2, 399–410. Dostopno na: https:/ repozitorij.upr.si/Dokument. php?id=4966&lang=slv (pridobljeno 30. 12. 2022). – –, 2009a: Zasnova narečnega frazeološkega slovarja. Infrastruktura slovenščine in slovenistike. Ur. Marko Stabej. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 233–238. – –, 2014: Jezikovna podoba Slovenske Istre; Kulturna semantika slikovnega v slovensko-istrskem narečju. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno‑raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales. Matej METERC, 2017: Paremiološki optimum. Najbolj poznani in pogosti pregovori ter sorodne paremije v slovenščini. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Dostopno na: https:/ omp.zrc‑sazu.si/zalozba/catalog/view/1169/4956/904 (pridoblejno 31. 12. 2022). 117 Anja Benko Rok MRVIČ, 2020: Koncept narečnega frazeološkega slovarja: tiskana in elektronska oblika. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko. Dostopno na: https:/ repozitorij.uni‑lj.si/Dokument.php?id=135102&lang=slv (pridobljeno 31. 12. 2022). Martina PIKO‑RUSTIA, 2014: Pregovori in reki na Koroškem/Proverbs in Carinthia. Več glav več ve. Frazeologija in paremiologija v slovarju in vsakdanji rabi. Ur. Vida Jesen‑ šek, Saša Babič. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za germanistiko; Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje. Saša POKLAČ, 2004: Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji in narečnih fraze‑ mih, Jezikoslovni zapiski 10/2, 137–145. Mateja RIHTER, 2014: Oseba v žarišču: Zinka Zorko. »Narečje je bogastvo, ki ga nosiš v sebi.« Nedelja, Cerkveni list Krške škofije, 83/28, 13. julij 2014, 2–3. Ivor RIPKA, 1989: Niektoré aspekty koncepcie a realizácie slovnika slovenskych náreči, Polszczyzna północno-wschodnia: Metodologia badán jzykowych. Vroclas, Varšava, Krakov, Gdansk, Lodž: Zakład narodowy im. Ossolińskich, Wydawnictwo PAN. 117–125. Vera SMOLE, 2009: Slovenski etimološki slovar. Druga, pregledana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Modrijan. – –, 2014: Frazemi za domače živali v slovenskem vzhodnodolenjskem šentruperskem govoru. Životinje u frazeološkom duhu. Ur. Ivana Vidović. Zagreb: Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu. 1–21. Marko SNOJ, 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga. – –, 2009: Slovenski etimološki slovar. Druga, pregledana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Modrijan. Jože TOPORIŠIČ, 1973/1974: K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije, Jezik in slovstvo 19/8, 273–279. Tatjana TRAMPUSCH, 1999: Živalska frazeologija v govoru vasi Dob pri Pliberku na avstrijskem Koroškem, Slovenski jezik, Slovene Linguistic Studies 2, 109–127. Natalija ULČNIK, 2014: Frazemi in pregovori v slovenskih splošnih in specializiranih slovarjih (s poudarkom na slovarjih 19. stoletja), Slavia Centralis 7/2, 98–101. Dostopno na: https:/ dk.um.si/Dokument.php?id=111523&lang=slv (pridobljeno 31. 12. 2022). Ada VIDOVIČ‑MUHA, 2013: Frazem med besedo in stalno besedno zvezo. Frazeološka simfonija: sodobni pogledi na frazeologijo. Ur. Agnieszka Będkowska‑Kopczyk idr. Lju‑ bljana: Založba ZRC. 109–118. Peter WEISS, 1998: Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami: Poskusni zvezek (A–H). Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. – –, 2005: Frazeologija v (slovenskem) narečnem slovarju. Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika. (Zora, 32). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo. 124–134. Herbert Ernst WIEGAND, 2000: Printed Dictionaries and Their Parts as Texts. An Over‑ view of More Recent Research as an Introduction. Kleine Schriften. Eine Auswahl aus den Jahren 1970 bis 1999 in zwei Bänden. Band II: 1988–1999. Ur. Matthias Kammerer in Werner Wolski. Berlin, New York: Walter de Gruyter. 951–1063. 118 Nadgradnja strokovnega narečnega slikovnega slovarja koroškega podjunskega narečja … Nevenka ZABAVNIK‑CMOK, 1997: Splošna živinoreja: biološke osnove živinoreje. Ljubljana: DZS. Zinka ZORKO, 2013: Nosniki tudi danes: živalski frazemi v koroškem mežiškem narečju. Mohorjev koledar. 168–173. – –, 2013a: Živalski frazemi v mežiškem narečju. Prispevek na znanstvenem simpoziju Pleteršnikovi dnevi, Slovaropisna dejavnost na Slovenskem, rojstna hiša Maksa Pleteršnika, Pišece, 9. 9. 2013 (neobjavljeno). Zinka ZORKO, Anja BENKO, 2015: Živalski frazemi v štajerskem južnopohorskem na‑ rečju, Slavia Centralis 8/1, 147–164. Ladislav ZGUSTA, 1991: Priručnik leksikografije. Sarajevo: Svjetlost. Adrijana ZUPANC, 2000: Konjereja. Ljubljana: Kmečki glas. ERWEITERUNG DES DIALEKTALEN FACH-BILDWÖRTERBUCHS DER KÄRNTNER JAUNTAL-MUNDART DURCH PHRASEOLOGIE Die Anfänge einer forschungsintensiven Auseinandersetzung mit der slowenischen Phraseologie reichen in die 70er Jahre des 20. Jahrhunderts zurück und betreffen vor allem die Herausgabe des allgemeinen Wörterbuchs der slowenischen Schriftsprache ( SSKJ, Slovar slovenskega knjižnega jezika). Einen weiteren Meilenstein in der slowe‑ nischen Phraseologieforschung setzte die Herausgabe des ersten einsprachigen phra‑ seologischen Wörterbuchs von Janez Keber ( Slovar slovenskih frazemov). Im Beitrag werden Defizite in der Erforschung dialektaler phraseologischer Bestände diskutiert, eine kleine Anzahl von Studien zur Phraseologie der Kärntner Dialekte wird skizzen‑ haft dargestellt, sodann folgt die Darstellung der mikrostrukturellen lexikographischen Präsentation der Phraseologie im dialektalen Fach‑Bildwörterbuch der Kärntner Jaun‑ tal‑Mundart. Mit der Erarbeitung des Wörterbuchs begann man im Jahr 2013, nun soll seine Mikrostruktur durch Angaben zur Phraseologie erweitert werden. Das phraseo‑ logische Sprachmaterial wurde durch die Feldforschung gesammelt, und zwar in vier Feldforschungsorten des Kärntner Jauntal‑Dialekts (in Brdinje, Libeliče und Strojna in Slowenien sowie in Feistritz ob Bleiburg in Österreich). Derzeit sind 154 Phraseme in 62 Wörterbucheinträgen erfasst; die meisten davon sind dem semantischen Feld der Tierphraseme zuzuordnen und unter den Zuordnungslemmata Huhn (17), Stier und Kuh (je 13), Schwein (11), Hahn (10), Ochse (7), Horn und Rind (je 5), Pferd und Ziege (je 4) auffindbar. Es kann festgestellt werden, dass die Hälfte davon in den Wörterbüchern des slowenischen Wörterbuchportals Fran bisher nicht verzeichnet sind, was den Sinn und Nutzen dialektaler Phraseologieforschung stiftet. Mit entsprechender lexikogra‑ phischer Dokumentation der dialektalen Phraseologie werden ihre Lebendigkeit und Einzigartigkeit in der heutigen Kärntner Alltagssprache sowie ihre bedeutende Position in unserem sprachlichen und kulturellen Erbe bewiesen. 119 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih živalskih frazemih Mihaela Koletnik Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, mihaela.koletnik@um.si DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.3.2023.4 ISBN 978-961-286-694-5 Prispevek prikazuje človekova čustva in občutenja, vedenjske vzorce in stanja, kot se zrcalijo v prekmurskih primerjalnih frazemih, ki imajo kot eno od sestavin poimeno‑ vanje za žival. Frazemi iz prekmurske gradivske zbirke, katerih struktura in pomen so preverjeni z ugotovitvami Ž. Fink Arsovski in E. Kržišnik, so predstavljeni primerjal‑ no s knjižnimi frazemi po pomenskih skupinah, kakor so se (iz)oblikovale na osnovi zbranega narečnega gradiva, preverjenega tudi s slovarskimi viri. Ključne besede: frazeologija, primerjalni frazemi, zoonimi, panonska narečna skupina, prekmursko narečje The article presents Prekmurje phrasemes, expressing human emotions and feelings, behavioral patterns and states as reflected in the comparative phrasemes, which have as a component the name of an animal. The structure and semantic aspects of these phrasemes are compared with the findings of Ž. Fink Arsovski and E. Kržišnik. They are compared to the phrasemes from Standard Slovene according to individual semantic groups. Dictionaries as additional reference sources will be used to verify the dialect data gathered. Key words: phraseology, comparative phrases, zoonyms, Pannonian dialect group, Prekmurje dialect Uvod Prispevek1 posvečam spominu na akademikinjo Zinko Zorko, katere jeziko‑ slovnemu delu in raziskovanju severovzhodnih slovenskih narečij koroške, 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6‑0156 (Slovensko jezi‑ koslovje, književnost in poučevanje slovenščine – vodja programa prof. dr. Marko 120 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … štajerske in panonske narečne skupine je bilo posvečeno prvo dialektološko srečanje Dnevi akademikinje Zinke Zorko, ki je potekalo 14. in 15. oktobra 2022 v Selnici ob Dravi. S profesorico sva se spoznali jeseni leta 1986, ko sem kot brucka dru‑ ge generacije študentov visokošolskega študija slovenistike sedla v klopi mariborske pedagoške fakultete. S svojim predavateljskim darom, osebno očarljivostjo, neusahljivo energijo in občudovanja vredno zavzetostjo nam je na široko odstirala vrata svoje raznovrstne jezikoslovne delavnice. Odkri‑ vajoča bogastvo narečnih oblik in izrazov sem pri profesorici diplomirala, magistrska in doktorska leta šolanja pod njenim mentorstvom na ljubljanski slovenistiki pa so mi omogočila razširiti in poglobiti vedenje o današnji podobi slovenskih narečij, o njihovem oblikovanju, razvoju in položaju v okviru južnoslovanske in širše slovanske jezikovne skupnosti. V najinih triintridesetih letih sopotništva na mariborski univerzi sva se zelo zbliža‑ li. Občudovala sem njeno raziskovalno vnemo in posluh za raznolikost v jeziku, še posebej pa njen človeški in spoštljiv odnos do ljudi, ki jih je sre‑ čevala na terenu. Spoznavala sem jo kot predano snovalko mariborskih di‑ alektoloških simpozijev, kjer smo tkali prve stike z raziskovalci slovenskih narečij iz domovine in tujine. Prepoznavala sem jo kot raziskovalko, katere znanstvena odličnost je bila nagrajena s Zoisovo nagrado za življenjsko delo in s sprejemom v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Občudovala sem jo kot učiteljico in kot dialektologinjo, ki si je vztrajno prizadevala za popularizacijo in uzaveščanje dialektološke stroke. Spominjam se je kot odlične pripovedovalke zgodb, ki jih je še posebej rada delila s svojimi sonci – Melito, Kristino, Klaro in Ožbijem, in po globokem spoštovanju svoje družine, še posebej očeta in mame, ki sta jo vzgojila v veri, ki ji je pomagala premagovati ovire, obup in razočaranje ter h kateri se je hvaležna zatekla tudi za vse lepo in dobro. Akademikinjo Zinko Zorko, ki mi je odkrila lepote bogate narečjeslovne zakladnice, globoko spoštujem. Hvaležna in ponosna sem, da sem lahko bila njena učenka. S svojim zgledom človeka, ki za najvišjo vrednoto pre‑ poznava spoštovanje človekovega dostojanstva, skrb za soljudi, akademsko odličnost in poštenost, me je vzgajala. S svojo široko in poglobljeno dia‑ lektološko razgledanostjo me je skrbno usmerila v raziskovanje neraziska‑ nega – tako je tudi ta članek nadaljevanje njenega raziskovalnega dela na razmeroma novem področju slovenske narečne frazeologije. Jesenšek), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slo‑ venije iz državnega proračuna. 121 Mihaela Koletnik Nabor gradiva in metodologija Janez Keber (1996: 6) živali z antropocentričnega vidika pojmuje kot zelo primerne za slikovito označevanje ljudi in njihovih značajev z metaforami in frazemi, zlasti s primerami, a tudi s pregovori in reki.2 Med fraze‑ mi, katerih splošno znane definicijske lastnosti so najmanj dvočlenskost, ustaljenost oz. reproduktivnost, desemantizacija globinske slike prvotno nefrazeološke zveze, skladenjska vloga v stavku oz. samostojna stavčna enota in močna ekspresivnost, predstavljajo posebno skupino primerjalni frazemi, ki se konstituirajo na podlagi posebnega semantičnega razmerja in so pogosti v vseh jezikih. Po Kržišnikovi (2008: 39) so primerjalni frazemi modelne podobe, ki neposredno kažejo odnos do življenjskih okoliščin, v katerih se nahajajo rojeni govorci, pri čemer so kot vir za kulturološko in‑ terpretacijo še posebej značilni primerjalni frazemi, ki izražajo fizične ali psihične lastnosti človeka in temeljijo na povezovanju z živalmi, rastlinami, naravnimi pojavi itd. V njih gre za pripisovanje lastnosti ene stvari kaki drugi stvari, pri čemer so nekateri etaloni3 skupni mnogim (nacionalnim itd.) skupnostim, obstajajo pa tudi taki, v katerih se kažejo posebnosti določenega naroda, jezika in/ali kulture. Osnovna struktura primerjalnih frazemov je tridelna: A+primerjalni veznik+C, pri čemer je A tretje v primeri (tertium comparationes), C pa primerjalna beseda (comparatum). V nekaterih frazemih A‑del ni vedno izražen, tako da ima manjša skupina primerjalnih frazemov dvodelno strukturo (Kržišnik 2014: 245). Po Smo‑ letovi (2009: 104) je vsaj dvodelna zgradba za frazeološkost nujna, sicer se frazem spremeni v metaforično poimenovanje. V okviru pomenskih lastnosti primerjalnih frazemov Fink‑Arsovski ugo‑ tavlja (2006: 12, prevod Kržišnik), da je pri večini primerjalnih frazemov prvi del nedesemantiziran, tj. sestavina ohranja svoj prvotni leksikalni pomen, C‑del, za katerega so značilni slikovitost (figurativnost), konotativni pomen in močna ekspresivnost, pa opravlja vlogo potenciranja prvega dela in se zelo pogosto uveljavlja z »intenzifikatorskim pomenom ‘zelo’, ‘veliko’, 2 Ta opredelitev potrjuje, da metafore in frazemi z zoonimnimi komponentami ne vzpo‑ stavljajo zavesti o živalih, ampak so živali instrumentalizirane za izražanje človeških značajev in medčloveških odnosov. Kot je razvidno iz Kebrove opredelitve, pri samem postopku ne gre zgolj za redukcijo bivanja živali na izbrane lastnosti in pomene, o čemer je pisala Branislava Vičar (2013: 35–37), ampak tudi za pripis »namišljeni[h]« lastnosti, torej za antropomorfni pripis lastnosti, ki v metafori oz. frazemu učinkujejo na način, da ohranjajo središčnost človeškega bivanja. 3 Telija (1996: 242, v Kržišnik 2008: 39) stalne primere imenuje etalone. 122 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … ‘močno’, ‘v veliki meri’, ‘v velikem številu’« (Kržišnik 2014: 254). Z vidika kognitivne semantike se lahko primerjalni frazemi nanašajo na človeka in predmetnost, večpomenski med njimi pa lahko pokrivajo obe področji. Frazemi, povezani s človekom, se najpogosteje nanašajo na njegovo zuna‑ njost, lastnosti, stanje, odnos do dela, življenje v obilju in pomanjkanju, medosebne odnose, odnos do hrane, način gibanja ter količinskost (Fink‑ ‑Arsovski 2002, v Stramljič Breznik 2003: 148). V prispevku obravnavam človekova čustva in občutenja, vedenjske vzor‑ ce in stanja, kot se zrcalijo v prekmurskih primerjalnih frazemih z zoonim‑ no sestavino. Pregledala sem njihovo strukturo in pomen ter ju preverila z ugotovitvami Željke Fink‑Arsovski o primerjalnih frazemih v hrvaščini (in primerjalno v nekaterih drugih slovanskih jezikih) (2002, 2006) in Erike Kržišnik o zoonimih v slovenskih frazeoloških primerah (2014). Nabor obravnavanih frazemov sem pridobila s sistematičnim izpisom iz narečjeslovnih magistrskih nalog Ane Sobočan (2018) in Martine Zakocz (2019)4 ter seminarske naloge Martine in Barbare Zakocz (2018), nastalih na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru pod mojim mentorstvom. Terenske raziskave so bile opravljene v desetih prekmurskih krajih: Če‑ pincih (Č), Gornjih Petrovcih (GP), Ivanovcih (I), Kraščih (K), Pečarovcih (P), Vadarcih (V), Kupšincih (K), Murski Soboti (MS), Vanči vasi (VV) in na Gornjem Seniku (GS). Mreža desetih raziskovalnih točk je nastala naključno in je posledica krajevnega govora študentov oz. njihovih in‑ formatorjev. Narečno gradivo je bilo zbrano načrtno, tako da so se iskali narečni ustrez niki knjižnim primerjalnim frazemom. Narečne frazeme predstavljam primerjalno s knjižnimi frazemi po pomenskih skupinah, kakor so se (iz)oblikovale na osnovi zbranega narečnega gradiva, ki je preverjeno tudi s slovarskimi viri ( Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ, Slovar slovenskih frazemov Janeza Kebra – SSF, Hrvatsko-slavenski rječnik poredbenih frazema Željke Fink Arsovski – HSRPF). Pri razvrstitvi se opiram na razporeditev več avtorjev, in sicer Fabčič (2014), Koletnik, Nikolovski (2020) in Koletnik, Kaloh Vid (2022). 4 Avtorici sta gradivo zbrali s terensko raziskavo s pomočjo vnaprej pripravljene vpra‑ šalnice in vodenih intervjujev. V raziskavi je sodelovalo 19 informatorjev treh gene‑ racij. Narečno gradivo je bilo iz govorjene v pisno obliko pretranskribirano v skladu s slovensko narečno fonetično transkripcijo (Kenda‑Jež 2011: 27–30), ki jo je preverila avtorica tega prispevka. 123 Mihaela Koletnik Narečna podoba Prekmurja Prekmurje je nižinska, poljedelska pokrajina na skrajnem severovzhodnem delu Slovenije ob meji z Avstrijo na zahodu, Madžarsko na severu in vzhodu ter Hrvaško na jugu. Geografsko je razdeljena na severni (Goričko), osrednji (Ravensko) in južni (Dolinsko) del. Ločnice med temi tremi področji so se v zgodovini izoblikovale zaradi naravnih in upravnih dejavnikov. Meja med osrednjim in južnim Prekmurjem je ostro začrtana in se je skozi zgodovino formirala zaradi ogrske cerkvenoupravne razdelitve.5 Zaradi številnih in ostrih razdelitev Prekmurja vse do 18. stoletja, ko so na ta del slovenskega etničnega prostora dotekali različno močni kulturni ter posledično tudi jezikovni vplivi,6 so se na tem območju oblikovala tri temeljna podnarečja: goričko (severno), ravensko (osrednje) in dolinsko (južno). Prekmursko narečje ne pozna intonacijskih opozicij, naglas je jačinski, kolikostna nasprotja so ohranjena. Dolgi in kratki naglašeni zlogi so možni v vseh besednih zlogih večzložnih besed. Izvedena sta bila oba splošnoslo‑ venska naglasna premika ( zlȃto → zlatȏ ‘zlato’, ȍko → okȏ ‘oko’; dūšà → dúša ‘duša’), naglašeni so e, o in ə pred nekdaj kratkimi zadnjimi naglaše‑ nimi zlogi: ˈžena ‘žena’, ˈnọga ‘noga’, ˈmegla ‘megla’ ter samoglasniki (tudi v predponah in predlogih) po umiku naglasa s kratkega odprtega zloga: ˈbọgat ‘bogat’, ˈọtpren ‘odprem’, pˈrinas ‘pri nas’. V sedanjiški glagolski spregatvi naglasnega vzorca tipa nesem in berem je ohranjeno končniško naglaševanje: neˈsẹːn ‘nesem’, beˈrẹːn ‘nabiram’ . Po Zorkovi (2003: 74) ohranjen samoglasnik -e v sedanjiku kaže na zveze z zahodnoslovanskimi jeziki, še posebej s slovaščino. 5 Prekmurje je bilo od 11. stoletja dalje sestavni del ogrskega kraljestva, po trianonski mirovni pogodbi leta 1920 pa je bilo slovensko etnično ozemlje med Muro in Rabo (t. i. Slovenska krajina) razdeljeno tako, da je večji del pripadel Kraljevini SHS (kasneje Jugoslaviji, danes Sloveniji), 9 slovenskih vasi ob reki Rabi (t. i. slovensko Porabje) pa je ostalo na Madžarskem. Po črti, ki danes loči južni in osrednji del Prekmurja, je od leta 1176 pa vse do leta 1777 potekala meja med györsko in zagrebško škofijo. 6 Jezik prekmurskih Slovencev je bil ob močnih madžarskih pritiskih že od 11. stoletja naprej izpostavljen tudi hrvaško‑kajkavskim vplivom, saj je bilo ozemlje med Muro in Rabo l. 1094 cerkvenoupravno priključeno zagrebški škofiji. Zaradi narodnozavednih in tudi jezikovnih vzrokov, prekmurski Slovenci namreč kajkavščine niso nikoli spre‑ jemali za svoj jezik, ampak so jo imeli za »nepriljubljen, vendar potreben pripomoček pri posredovanju grških, latinskih in madžarskih besedil v njim najbližji jezik« (Je‑ senšek 1991/92: 178), se je prekmurski jezik ohranil kljub zapletenim zgodovinskim okoliščinam, njegovo pisno tradicijo pa danes ohranja tudi sodobna prekmurska narečna književnost. 124 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … Prekmurski samoglasniški vokalni sistem je monoftongično‑diftongi‑ čen. Dolgi široki praslovanski samoglasnik jat se je zožil in diftongiral v dvoglasnik e ( ˈbeːli ‘bel’, ˈleːs ‘les’, ˈseːkan ‘sekam’), z njim pa sta se kot fonološki par zožila tudi praslovanska dolgi o in nosni o ter se diftongirala v dvoglasnik o ( ˈmoːst ‘most’, ˈnoːč ‘noč’; ˈgoːs ‘gos’, kˈloːp ‘klop’). Posebnost prekmurščine so še sprednja zaokrožena samoglasnika ü za u ( ˈdüːša ‘duša’, ˈküp ‘kup’) ter ö za e in u v položaju ob zvočnikih v in r ( ˈvöter ‘veter’, ˈköːjati ‘kuhati’), u za samoglasniški ł̥ ( ˈkuːčti ‘tolči’, ˈpun ‘poln’, ˈvuːk ‘volk’), dolgi ozki e za praslovanski stalno dolgi polglasnik ( ˈdẹːn ‘dan’, ˈlẹːn ‘lan’, ˈvẹːs ‘vas’) ter onemitev ali prehod velarnega pripornika x v j, odvisno od glasovne soseščine ( ˈlaːpec < xlapec ‘hlapec’, stˈrẹja < strexa ‘streha’, pˈraːj/pˈraː < prax ‘prah’). Končni -m se zamenjuje z -n ( ˈdẹlan ‘delam’, ˈtån ‘tam’), zvočnik v pa ima položajno različico f ( fˈküp ‘skupaj’, ˈkːf ‘kri’, ˈretkef ‘redkev’). Zvočnik j se v dolinskem in delu vzhodnega ravenskega podnarečja izgovarja kot j ( ˈjes ‘jaz’, ˈjabuko ‘jabolko’), sicer kot dj/dž, g ali k ( ˈdjaːrek ‘jarek’, ˈdžoːkati ‘jokati’, piˈgẹːn ‘pijem’, ˈliːstke ‘listje’). Posebnosti v prekmurskem oblikoslovju so končnica -i v dajalniku in mestniku ednine moške sklanjatve ( ˈsiːni ‘sinu’, pri ˈsiːni ‘pri sinu’), v mno‑ žini je ohranjeno podaljševanje osnove z ‑ je ( vlasˈjẹː ‘lasje’), pred končnico -je pa se osnova pogosto podaljšuje še z -ov- ( zoˈboːvge ‘zobje’). Edninska orodniška ženskospolska končnica se glasi ‑ ov ( z ˈmåterjof ‘z materjo’). Dvojina je trdno ohranjena pri vseh spolih. V sedanjiški glagolski spregatvi se v prvi osebi dvojine ohranja osebilo ‑ va za moški ( ˈdẹlava ‘delava’) in ‑ ve ( ˈdẹlave ‘delava’) za ženski spol, pogosta pa je še tvorba ponavljalnih glagolov s sedanjiško pripono ‑ je ( plaˈčüvlen ‘plačujem’, ˈlẹːčen ‘letam’).7 Primerjalni frazemi za semantično polje človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja Frazemi, ki izražajo človekova čustva in občutenja (1) Jeza, bes Jeza in bes se v prekmurščini izražata s primerjalnimi sestavinami ris, osa, konj, jež, pozoj ‘zmaj’, pura, puran in kokot ‘petelin’. 7 Več o narečni podobi Prekmurja glej pri Koletnik (2008: 9–16.) 125 Mihaela Koletnik Izhodiščna primera besen kot ris ‘zelo jezen’, v kateri predstava o jez‑ nem risu po Kebru (2011: 809) verjetno izhaja iz primere gledati kot ris v pomenu ‘gledati jezno, srepo’ in ki je v SSKJ ni moč najti, jo pa najdemo v SSF ter HSRPF, tu kot ustreznico hrvaškim frazemom bijesan kao bik, bijesan (ljut) kao guja, bijesan (ljut) kao zmija in bijesan (ljut) kao ris, je izpričana samo v Vanči vasi: ˈbeːsen kåk ˈris ‘zelo jezen’. V Pečarovcih ima izhodiščni frazem ekvivalent besen kak osa ‘zelo jezen’, na Gornjem Seniku pa besen kak konj ‘zelo jezen’. A‑del frazemov, ki v knjižne slovarje nista vključena, je sestavinsko enak knjižnemu, v C‑delu pa je samostalniška sestavina ris iz izhodiščnega frazema nadomeščena s samostalniškima sestavinama osa in konj: ˈbeːsen kåk ˈọsa ‘zelo jezen’ (P), ˈbeːsen kåk ˈkọnj ‘zelo jezen’ (GS). Knjižni frazem gledati kakor ris ‘jezno, srepo gledati’, ki ga najdemo tako v SSKJ kot v SSF, v Prekmurju ni izpričan, pač pa je v Murski Soboti in na Gornjem Seniku zabeležen njegov ekvivalent gledati kak pozoj, ki ga knjižni slovarji ne beležijo. A‑del frazema se ne razlikuje od knjižnega, v C‑delu pa izhodiščno samostalniško sestavino ris zamenjuje samostalniška sestavina pozoj ‘zmaj’: gˈlẹːdati̥ kåk ˈpọzoj ‘gledati jezno’ (MS), gˈlẹːdatẹ kåk poˈzọnj ‘gledati jezno, neprijazno’ (GS). Na Gornjem Seniku je domišljijska sestavina pozoj zamenljiva s sestavino pura: gˈlẹːdatẹ kåk ˈpuːra ‘gledati jez‑ no’. Na podobi pure temelječe primere v knjižnih slovarjih ni mogoče najti. Knjižni frazem gledati kot čuk ‘gledati jezno, neprijazno’, ki ga najdemo tako v SSF kot v SSKJ, je v narečju redek, kot enkratnica izpričan samo v Čepincih: gˈlẹːdati̥ kåk ˈčuːk ‘gledati neprijazno, jezno’. A‑ in C‑del frazema sta sestavinsko enaka izhodiščnemu frazemu. Izhodiščni frazem sikati kot kača ‘jezno govoriti z ostrim, rezkim gla‑ som’, ki ga najdemo tako v SSKJ kot v SSF, je s sestavinsko enakim A‑ in C‑delom, kot je to v knjižnem jeziku, znan samo na Goričkem: ˈsiːkati̥ kåk ˈkåča ‘jezno govoriti z ostrim, rezkim glasom’ (KR), ˈsiːkatẹ kåk ˈkåča ‘jezno govoriti z ostrim, rezkim glasom’ (GS). Izhodiščni frazem pihati kakor gad ‘biti zelo jezen’, motiviran z ogla‑ šanjem gada, kadar je ta razdražen (Keber 2011: 210), najdemo v SSF, medtem ko ga SSKJ ne beleži. Frazem v prekmurščini ni znan, pač pa ima v narečju ekvivalent fudati kak jež ‘biti zelo jezen’, ki v knjižne slovarje ni vključen. V A‑delu fraze‑ ma, ki v narečju ne variira, nastopa narečna glagolska sestavina fudati kot sinonim k pihati, v C‑delu samostalniško sestavino gad iz izhodiščnega frazema nadomešča sestavina jež: ˈfudati̥ kåk ˈgeːš ‘biti zelo jezen’ (VV), ˈfudati̥ kåk ˈgeːš ‘biti zelo jezen’ (V). 126 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … V koncept izražanja jeze in besa se v prekmurščini vključujeta še zoo‑ nima puran in mali kokot. Frazemi biti kak nasršeni puran, sršiti se kak puran, vžigati se ‘jeziti, razburjati se’ kak puran, peniti ‘jeziti, razburjati se’ se kak puran in skakati kak mali kokot v knjižne slovarje niso vključeni. Njihov A‑del je sestavinsko zelo raznolik, v C‑delu pa je najpogostejša primerjalna sestavina puran, v Vadarcih tudi mali kokot: ˈbiti̥ kåk naˈsšeni̥ puˈraːn ‘biti zelo jezen, besen’ (VV), ˈsšiti̥ se kåk puˈraːn ‘zelo se jeziti, razburjati’ (V), vuˈžigati̥ se kåk puˈraːn ‘zelo se jeziti, razburjati’ (Č), ˈpẹniti̥ se kåk puˈraːn ‘zelo se jeziti, razburjati’ (K), sˈkaːkati̥ kåk ˈmaːli̥ koˈkoːt ‘biti zelo razburjen’ (V). (2) Sreča Sreča se v prekmurščini povezuje s podobo ribe v vodi in svinje v blatu ali blatni kopanji. Narečni frazemi srečen kak svinja v blatu, srečen kak svinja v blatni kopanji in srečen kak riba v vodi, s katerimi se označuje zelo srečnega človeka, v knjižne slovarje niso vključeni. A‑del frazemov ne variira, v C‑delu pa ob pogostejši samostalniški sestavini svinja nastopa še sestavina riba: sˈrečen kåk sˈvinja v bˈlåti̥ ‘zelo srečen’ (KR), sˈrečen kåk sˈvinja v bˈlåtni̥ koˈpånji̥ ‘zelo srečen’ (KR), sˈrečen kåk ˈriba v ˈvoːdi̥ ‘zelo srečen’ (KR), sˈrečen kåk ˈriba v voˈdeː ‘zelo srečen’ (V). (3) Nejevolja Nejevoljnega človeka se v Prekmurju, natančneje na Goričkem povezuje s komarjem, sršenom, kokoško, kuro in puro. Narečnih frazemov muviti kak sumič, muviti kak stršen, držati se kak pula, držati se, kak če bi ti pura kruh odnesla in držati se, kak če bi mu kure kruh vzele, ki izražajo človekovo nejevoljo, knjižni slovarji ne beležijo. V A‑delu frazemov ob glagolu muviti ‘godrnjati, mrmrati, brundati’ nastopa še glagol držati se, v C‑delu pa se po dvakrat pojavita zoonima sumič ‘komar’ in pura, po enkrat pa zoonimi stršen ‘sršen, pula ‘kokoška’ in kura: ˈmuːviti̥ kåk ˈsumič ‘z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje’ (Č, GP), ˈmuːvitẹ kåk stˈšẹːn ‘z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje’ (GS), dˈžåti̥ se kåk ˈpula ‘ne‑ jevoljno, mrko se držati’ (K), dˈžåti̥ se, kåk či bi ti ˈpura kˈrüj odˈnesla ‘nejevoljno, mrko, kislo se držati’ (K, VV), dˈžåtẹ se, kåk čẹ bẹ ma ˈküre kˈrü ˈzẹle ‘nejevoljno, mrko se držati’ (GS). 127 Mihaela Koletnik (4) Ljubezen V koncept (redkega) izražanja ljubezni je v Prekmurju vključen samo golob. Da golob oz. golobji par simbolizira ljubezen, potrjujejo hrvaške primere (gl. Fink Arsovski 2006: 184). Frazema živeti kak dva goloba, s katerim se na Gornjem Seniku izraža ljubezen, v SSKJ in SSF ni moč najti, v HSRPF pa je frazem naveden kot ustreznica hrvaškim frazemom živjeti kao dva goluba, živjeti kao golub i golubica in živjeti kao golubovi ‘živeti v ljubezni, dobro se razumeti’. Narečno gradivo: žiˈvẹtẹ kåk dˈvaː goˈloːba ‘živeti v ljubezni, dobro se razumeti’. (5) Lakota Lakota se v prekmurščini ubeseduje s podobami psa, volka, svinje in do‑ mišljijskega zmaja. Izhodiščni frazem lačen kot pes ‘zelo lačen’, ki ga najdemo tako v SSKJ kot SSF, v HSRPF pa je naveden kot ustreznica hrvaškemu frazemu gladan kao pas, je izpričan tudi v prekmurščini: ˈlåčen kåk ˈpes ‘zelo lačen’ (MS, VV, P, V, GS). V vseh krajih, kjer se frazem pojavi, sta A‑ in C‑del frazema sestavinsko enaka izhodiščnemu frazemu. Knjižni frazem lačen kot volk ‘zelo lačen’, ki ga najdemo tako v SSKJ kot SSF, v HSRPF pa je naveden kot ustreznica hrvaškemu frazemu gladan kao vuk, je z enakimi leksičnimi sestavinami kot v knjižni slovenščini moč najti tudi v prekmurščini: ˈlåčen kåk ˈvuːk ‘zelo lačen’ (K, MS, VV, Č, GP, V, GS). V Vanči vasi in Čepincih je sestavina volk zamenljiva z manj pogosto domišljijsko sestavino zmaj: ˈlåčen kåk zˈmaːj ‘zelo lačen’ (VV, Č). Kot ekvivalent knjižnemu frazemu je v Ivanovcih in Kraščih zabeležena primera lačen kak svinja. A‑del frazema je enak knjižnemu, v C‑delu pa je samostalniška sestavina volk iz izhodiščnega frazema nadomeščena s sestavino svinja: ˈlåčen kåk sˈvinja ‘zelo lačen’. Frazemov, temelječih na podobah zmaja in svinje v knjižnih slovarjih ni najti. (6) Obžalovanje Izražanje obžalovanja s primerami je v prekmurščini zelo redko, zabeleženo samo na Gornjem Seniku. Frazema biti žal kak tistemu psu, kateri jih je devet skotil – ˈbitẹ ˈžå kåk ˈtistoma pˈsọvẹ, šˈterẹ deˈvẹːt sˈkọto ‘biti zelo žal’, knjižni slovarji ne beležijo. 128 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … (7) Sovraštvo Sovražnost se v Prekmurju izraža s primerjalnimi sestavinami pes‑mačka/ maček, svinja in koza. Izhodiščnega frazema biti kot pes in mačka ‘biti sprta/sprti, sovražna/ sovražni’ v SSKJ ni, ga pa najdemo v SSF in HSRPF, tu kot ustreznico hrvaškemu frazemu slagati se kao pas i mačka. Frazem enako kot različici gledati se kot pes in mačka ter živeti kot pes in mačka temelji na človekovi domnevi o boju psa in mačke za njegovo naklonjenost. Dejansko gre za prvotni odnos med psom roparjem in nje‑ govim možnim plenom mačko (Keber 2011: 679). Primera je znana tudi v prekmurščini. V vseh krajih, kjer se pojavi, v A‑delu nastopa pomožni glagol biti, v C‑delu pa sta izpričani variantni obliki mačka in maček: ˈbiti̥ kåk ˈpes pa ˈmaːčka ‘biti sprta/sprti, sovražna/ sovražni’ (K, MS, VV, P), ˈbitẹ kåk ˈpes pa ˈmaːček ‘biti sprta/sprti, so‑ vražna/sovražni’ (GS), ˈbiti̥ kåk ˈpes pa ˈmaːček ‘biti sprta/sprti, sovražna/ sovražni’ (Č, GP). Izhodiščni frazem gledati se kot pes in mačka ‘sovražiti se’, ki ga beležita tako SSKJ kot SSF, v HSRPF pa je naveden kot ustreznica hr‑ vaškemu frazemu slagati se kao pas i mačka, je v prekmurščini redek, izpričan samo v Vanči vasi in na Gornjem Seniku: gˈlẹːdati̥ se kåk ˈpes pa ˈmaːčka ‘sovražiti se, ne marati se, zelo se prepirati’ (VV), gˈlẹːdatẹ se kåk ˈpes pa ˈmaːček ‘sovražiti se, ne marati se, zelo se prepirati’ (GS). A‑del frazema ne variira in je sestavinsko enak knjižnemu, v C‑delu pa se na Ravenskem pojavlja samostalniška sestavina mačka, na Goričkem pa maček. Izhodiščni frazem živeti kot pes in mačka ‘sovražiti se’ je moč najti v SSF, medtem ko v SSKJ ni vključen. Frazem je z zoonimno sestavino maček v svojem C‑delu izpričan samo na Gornjem Seniku: žiˈvẹtẹ kåk ˈpes pa ˈmaːček ‘sovražiti se, ne marati se’. Kot ekvivalent knjižnemu frazemu sta na Goričkem zabeležena frazema imeti se kak pes pa maček in imeti se rad kak pes pa mačka, ki v knjižne slovarje nista vključena. Prvi, ki se lahko v A‑delu sestavinsko širi, je izpričan na Gornjem Seniku: ˈmẹtẹ se kåk ˈpes pa ˈmaːček ‘sovražiti se, ne marati se’, ˈmẹtẹ se ˈråt kåk ˈpes pa ˈmaːček ‘sovražiti se, ne marati se’, drugi pa v Kraščih in Ivanovcih: ˈmẹti̥ se ˈråt kåk ˈpes pa ˈmaːčka ‘sovražiti se, ne marati se’. V koncept izražanja sovražnosti sta v osrednjem Prekmurju vključeni še svinja in koza. Frazemov imeti rad (koga, kaj) kak svinja nož, imeti 129 Mihaela Koletnik rad (koga, kaj) kak svinja metek in imeti rad (koga, kaj) kak koza nož v knjižnih slovarjih ni mogoče najti. A‑del frazemov z glagolsko besedno zvezo imeti rad v narečju ne va‑ riira. V Murski Soboti je sestavina svinja v C‑delu frazema zamenljiva s sestavino koza: ˈmẹti̥ ˈråt (koga, kaj) kåk sˈvinja ˈnọš ‘zelo sovražiti’ (MS), ˈmẹti̥ ˈråt (koga, kaj) kåk ˈkọza ˈnọš ‘zelo sovražiti’ (MS). V Kupšincih in Vanči vasi se v C‑delu frazema ob zoonimni sestavini svinja pojavlja sa‑ mostalniška sestavina metek za sestavino nož, izpričano v Murski Soboti: ˈmẹti̥ ˈråt (koga, kaj) kåk sˈvinja ˈmẹtek ‘zelo sovražiti’ (K, VV). (8) Žeja Občutek potrebe po pijači se v prekmurščini izraža s podobami žolne, psa in kače. Žolna se z žejo in posledično pitjem verjetno povezuje zaradi svojega drugega poimenovanja pivka, ki ga je dobila v zvezi z oglašanjem piv piv, pri čemer izraz pivka pomeni tudi ‘pijanka’, glagol pivkati pa ‘pomalo piti’ (Keber 1998a: 354). Intenzifikatorski del kot pes, ki pomeni ‘zelo, veliko, močno, v veliki meri, v velikem številu’, je sicer tudi samostojni dvodelni primerjalni frazem, ki se rabi ob sintaktično jedrnih besedah z različnimi kategorialnim in denotativnim pomenom (Kržišnik 2014: 254). Primerjava s kačo je lahko povezana z ljudskim verovanjem, da gož na pašnikih (pa tudi doma) rad napade krave in se ovit okoli njihovih zadnjih nog prisesa na vimen, da pije mleko (https:/ www.rtvbn.com/3822178/razlog‑zasto‑se‑ ‑kaze‑pije‑kao‑smuk; pridobljeno: 30. 11. 2022). Izhodiščni frazem žejen kot žolna ‘zelo žejen’ je zabeležen v SSKJ, medtem ko v SSF ni vključen; obravnavani frazeološki pomen je v SSF moč najti pod iztočnico žejen kot pivka ‘zelo žejen’, to primero pa beleži tudi SSKJ. V narečju je obravnavani frazem redek, znan samo v Kraščih na Go‑ ričkem: ˈžẹːden kåk ˈžuna ‘zelo žejen’. Samostalniška sestavina žolna v C‑delu frazema, ki je sicer sestavinsko enak knjižnemu frazemu, je tudi zamenljiva, in to z manj pogosto sestavino pes: ˈžẹːden kåk ˈpes ‘zelo žejen’. Ekvivalent izhodiščnemu knjižnemu frazemu žejen kot žolna je v Kup‑ šincih na Ravenskem frazem žejen kak kača, ki v knjižne slovarje ni vklju‑ čen. A‑del frazema se ne razlikuje od knjižnega, v C‑delu pa je zoonimna sestavina žolna iz izhodiščnega frazema zamenjana z zoonimno sestavino kača: ˈžẹːden kåk ˈkåča ‘zelo žejen’. 130 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … Frazemi, ki izražajo človekove vedenjske vzorce (1) Odnos do jedi Frazeme, ki ubesedujejo človekovo ješčnost, so motivirale prehranjevalne navade živali. Majhna ješčnost se v prekmurskih frazemih povezuje z mačkom in piščancem, velika (in pretirana) ješčnost se izraža z zoonimi krava, tele in prašič, nekulturno vedenje pri jedi pa se povezuje s podobami svinje, pujska in osla. Izhodiščni frazem jesti kot ptiček ‘zelo malo jesti’, ki ga v SSF ni, ga pa najdemo v SSKJ, v prekmurščini ni znan, pač pa sta v narečju kot ek‑ vivalenta knjižnemu frazemu izpričana frazema jesti kak pišče in jesti kak [mali] maček, ki v knjižne slovarje nista vključena. A‑del narečnih frazemov ne variira, v C‑delu pa na Ravenskem nastopa zoonim mali maček, pri čemer je pridevnik neobvezna sestavina frazema, na Goričkem pa zoonim pišče: ˈgẹsti̥ kåk [mali] ˈmaːček ‘zelo malo jesti’ (VV), ˈgẹstẹ kåk ˈpiške ‘zelo malo jesti’ (GS). Frazema jesti kak krava ‘zelo veliko jesti’, izpričanega tako na Goričkem kot na Ravenskem, knjižni slovarji ne beležijo. A‑del frezema v narečju ne variira, C‑del frazema z v vseh krajih, kjer se frazem pojavi, izpričano sestavino krava pa se v Vanči vasi neobvezno širi: ˈgẹstẹ kåk kˈråva ‘zelo veliko jesti’ (GS), ˈgẹsti̥ kåk kˈråva ‘zelo veliko jesti’ (MS), ˈgẹsti̥ kåk [ˈena] kˈråva ‘zelo veliko jesti’ (VV). Frazema najesti se kot krava ‘preveč se najesti’, zabeleženega tako v severnem kot v osrednjem Prekmurju, v knjižnih slovarjih ni mogoče najti. V Kupšincih in Murski Soboti je glagolska sestavina nažreti se za‑ menljiva s pogostejšo sestavino najesti se, v Pečarovcih pa v A‑delu fra‑ zema nastopa le narečni glagol nasuhnoti se ‘nažreti se’. V Kupšincih in Vanči vasi je samostalniška sestavina krava zamenljiva z manj pogosto sestavino praščič ‘prašič’, v Pečarovcih pa v C‑delu frazema nastopa samo sestavina tele: naˈgẹsti̥ se kåk kˈråva ‘preveč se najesti’ (Č, I, KR, K, MS, VV), nažˈreːti̥ se kåk kˈråva ‘preveč se najesti’ (K, MS), naˈgẹsti̥ se kåk pˈråščič ‘preveč se najesti’ (K, VV), naˈsünoti̥ se kåk ˈtele ‘preveč se najesti’ (P). Izhodiščni frazem jesti kot svinja ‘grdo, veliko, požrešno’, ki ga najdemo v eSSKJ z variantnimi samostalniškimi sestavinami prašič in pujs, v SSF ni vključen, v Prekmurju pa je redek, zabeležen samo v Vadarcih: ˈgẹsti̥ kåk sˈvinja ‘grdo (tudi glasno cmokaje) jesti’. Glagolska sestavina jesti je zamenljiva z manj pogosto sestavino cmokati: cˈmọfkati̥ kåk sˈvinja ‘grdo 131 Mihaela Koletnik (glasno cmokaje) jesti’ (V). Primera s sestavino cmokati v A‑delu v knjižnih slovarjih ni zabeležena. Izhodiščni frazem jesti kot pujs ‘grdo, veliko, požrešno’, ki ga najdemo v eSSKJ z variantnimi samostalniškimi sestavinami prašič in svinja, v SSF ni vključen. V Murski Soboti zabeleženem frazemu jesti kak pujsek – ˈgẹsti̥ kåk ˈpuːjcek ‘grdo jesti (navadno otrok)’ je samostalniška sestavina pujs iz iz‑ hodiščnega frazema zamenjana s sestavino pujsek, medtem ko se glagolski sestavini ne razlikujeta. Človeka, ki se mu zelo spahuje, v prekmurščini označuje frazem rigati kak osel, zabeležen v Vanči vasi, človeka, ki zelo počasi je oz. prežvekuje, pa frazem prežvekovati kak krava, zabeležen v Murski Soboti in Vanči vasi. Narečna frazema ˈrigati̥ ˈkåk ˈọse ‘zelo in glasno rigati’ in prežveˈküvati̥ kåk kˈråva ‘počasi jesti, glasno žvečiti’ v knjižne slovarje nista vključena. (2) Odnos do pijače Za izražanje človekovega prekomernega pitja je prekmurščina izbrala podobo krave, žabe, žolne in kokoši. Primerjava s kravo je motivirana s prehranjevalnimi navadami goveda, tj. veliko ješčnostjo oz. potrebo po krmi in vodi (Keber 1996: 60, 95). Žabo s prekomernim pitjem povezujeta njena simbolika in dejstvo, da je požrešna in da je tudi vodna žival (Ke‑ ber 1998a: 334). Žolna se s prekomernim pitjem verjetno povezuje zaradi svojega drugega poimenovanja pivka, ki ga je dobila v zvezi z oglašanjem piv piv, pri čemer izraz pivka pomeni tudi ‘pijanka’, glagol pivkati pa ‘po‑ malo piti’ (prav tam: 354). Primerjava s kokošjo je domnevno motivirana s prehranjevalnimi navadami kokoši oz. njihovo dnevno potrebo po vodi. Ta znaša od 150–200 ml. Pokornova piše (2006: 4), da kokoši v talni reji porabijo za pitje 6 % časa celotne dolžine dneva, kokoši v kletkah pa pijejo 8 minut vsako uro oz. 14 % časa celotne dolžine dneva. Izhodiščni frazem piti kot krava ‘zelo, veliko piti’, ki ga najdemo tako v SSF kot v SSKJ, kot ustreznica hrvaškemu frazemu piti kao deva pa je naveden še v HSRPF, je izpričan tudi v prekmurščini: ˈpiti̥ kåk kˈråva ‘zelo, veliko piti’ (K, MS, VV, Č, GP, V), ˈpitẹ kåk kˈråva ‘zelo, veliko piti’ (GS). A‑ in C‑del frazema se ne razlikujeta od knjižnega. V Čepincih je glagolska sestavina piti v A‑delu frazema zamenljiva s sestavino napajati se: naˈpaːjati̥ se kåk kˈråva ‘zelo, veliko piti’. Ta frazem v knjižnih slovarjih ni zabeležen. Izhodiščni frazem piti kot žaba ‘zelo, veliko piti’, ki ga je moč najti tako v SSKJ kot v SSF, je zabeležen samo na Gornjem Seniku: ˈpitẹ kåk ˈžåba 132 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … ‘zelo, veliko piti’. V Pečarovcih je zabeležena primera s sestavino napajati se v svojem A‑delu: naˈpaːjati̥ se kåk ˈžåba ‘zelo, veliko piti’; primera v knjižne slovarje ni vključena. Izhodiščni frazem piti kot žolna ‘zelo, veliko piti’, ki ga najdemo v obeh knjižnih slovarjih, kot ustreznica hrvaškemu frazemu piti kao smuk pa je naveden tudi v HSRPF, poznajo tako na Goričkem kot na Ravenskem: ˈpiti̥ kåk ˈžuna ‘zelo, veliko piti’ (K, MS, VV, Č, GP, KR, P, V). A‑ in C‑del frazema sta sestavinsko enaka knjižnemu frazemu. V Čepincih je samostalniška sestavina žolna v C‑delu frazema zamen‑ ljiva z manj pogosto sestavino kokoš: ˈpiti̥ kåk koˈkoːš ‘zelo veliko piti’. Frazema s podobo kokoši knjižni slovarji ne beležijo. Izhodiščni frazem napiti se kot krava ‘zelo se napiti’, ki ga v SSKJ ni, ga pa najdemo v SSF in HSRPF, tu kot ustreznico hrvaškemu frazemu napiti se kao deva, je zabeležen samo na Gornjem Seniku: naˈpitẹ se kåk kˈråva ‘zelo se napiti’. Frazem se od knjižnega razlikuje samo v B‑delu, kjer se pojavlja primerjalni veznik kak, tj. narečna sinonimna oblika za knjiž. primerjalni veznik kot. Človeka, ki glasno, hlastno pije, se v Prekmurju prav tako povezuje s kravo. Frazem žlepati kak krava, ki ga v knjižnih slovarjih ni najti, je kot enkratnica izpričan v Pečarovcih: žˈleːpati̥ kåk kˈråva ‘glasno, hlastno, v velikih požirkih piti’. V A‑delu frazema nastopajoča glagolska sestavina žlempati (< žlampati) je domnevno prevzeta iz nem. schlampen ‘cmokaje jesti; piti tako, da se sliši’ (Snoj 2016: elektronski vir). (3) Način oglašanja (1) Človekovo oglašanje in govorjenje z močnim, neprijetnim, rezkim gla‑ som ter vpitje se ubeseduje s podobami srake, vrane, živine, koze, krave, vodenega bika ‘Botaurus stellaris’,8 mačka, somarja ‘osla’, volka, papige in opice. Motivacija za izbiro teh živali je njihov način oglašanja. Izhodiščno primero dreti se kot sraka ‘zelo se dreti, kričati’, ki izhaja iz dejstva, da se sraka oglaša z značilnim predirljivim kričavim glasom (Ke‑ ber 2001: 895), in ki je zabeležena tako v SSKJ kot v SSF, kot ustreznica 8 Botaurus stellaris je velika čokata ptica rjavkaste barve iz družine čapelj. Samci so zelo glasni, še posebej v dobi parjenja; njihovo oglašanje se sliši tudi do 2 km daleč (https:/ www.gimnazijaso.edu.rs/gornje‑podunavlje/zivotinje/ptice/vodeni‑bik.php; pridobljeno 2. 12. 2022). 133 Mihaela Koletnik hrvaškemu frazemu derati se kao jarac pa je navedena tudi v HSRPF, poznajo tako na Goričkem kot na Ravenskem. V narečju A‑del frazema variira, saj se ob glagolu dreti se pojavljata še glagola zevati ‘dreti se’ in raščati ‘vpiti, kričati’, C‑del pa je sestavinsko enak knjižnemu: dˈreːti̥ se kåk sˈråka ‘zelo se dreti, kričati’ (Č, I, KR, V, K, MS, VV), ˈzeːvati̥ kåk sˈråka ‘zelo se dreti, kričati’ (K, MS, VV, I), ˈraːščatẹ kåk sˈråka ‘zelo se dreti, kričati’ (GS). V Kraščih je sestavina sraka zamenljiva z manj pogosto sestavino vrana, v Kupšincih pa z manj pogosto sestavino papiga: dˈreːti̥ se kåk vˈråna ‘zelo se dreti, kričati’, dˈreːti̥ se kåk ˈpåpiga ‘zelo se dreti’. Na Gornjem Seniku se obravnavan frazeološki pomen izraža še s frazemom kavuliti kak vodeni bik – kaˈvüːlitẹ kåk voˈdenẹ ˈbiːk ‘zelo se dreti, kričati’, v katerega A‑delu nastopa narečna glagolska sestavina kavuliti ‘dreti se’, v C‑delu pa samostalniška sestavina vodeni bik. Frazemov s podobami vrane, papige in vodenega bika knjižni slovarji ne beležijo. Izhodiščni frazem dreti se kot opica ‘dreti se, kričati’ je v SSF zabeležen kot sopomenka frazemu dreti se kot sraka (Keber 2011: 895). Slovarskega članka z obravnavo tega frazema v SSF ni najti, SSKJ pa frazema ne beleži. V Prekmurju je frazem, ki se sestavinsko ne razlikuje od knjižnega, redek, izpričan samo v Čepincih in Gornjih Petrovcih: dˈreːti̥ se kåk ˈọpica ‘zelo se dreti, kričati’ (Č, GP). Izhodiščni frazem ima v narečju še ekvivalente dreti se kak koza, dreti se kak živina, blejati kak krava in blejati kak koza, ki v knjižne slovarje niso vključeni. V A‑delu frazemov nastopata glagolski sestavini dreti se in blejati ‘dreti se, kričati’, ki sta v Pečarovcih in Kraščih zamenljivi, v C‑delu pa nastopajo samostalniške sestavine koza, živina in krava: dˈreːti̥ se kåk ˈkọza ‘zelo se dreti, kričati’ (P), bleˈjaːti̥ kåk ˈkọza ‘zelo se dreti se’ (KR, P), dˈreːti̥ se kåk žiˈviːna ‘zelo glasno se pogovarjati, dreti se’ (I, KR), bleˈjaːti̥ kåk kˈråva ‘zelo se dreti, kričati’ (V), bledˈjaːtẹ kåk kˈråva ‘zelo se dreti, kričati’ (GS). Izhodiščni frazem vpiti kot sraka ‘zelo vpiti, kričati’, ki ga je moč najti samo v SSF, v prekmurščini ni izpričan, pač pa so kot ekvivalent knjižnemu frazemu zabeležene primere tuliti kak volk, brečati kak maček, gda mu na rep stopiš in brečati kak somar, ki jih v knjižnih slovarjih ni mogoče najti. V A‑delu frazemov nastopata glagolski sestavini tuliti in brečati ‘kričati, jokati’, v C‑delu pa nastopajo samostalniške sestavine volk, maček in somar ‘osel’: ˈtuːliti̥ kåk ˈvuːk ‘zelo vpiti, kričati’ (KR), bˈrẹːčati̥ kåk ˈmaːček, gˈdå nˈjemi̥ na ˈrẹːp sˈtoːpiš ‘zelo vpiti, cviliti’ (MS, VV), bˈrẹːčatẹ kak soˈmaːr ‘zelo vpiti, kričati’ (GS). 134 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … (2) Človekovo oglašanje z zelo visokim glasom se v Prekmurju izraža s podobami miši, podgane, psa in svinje pred zakolom, torej živali, ki s cviljenjem izražajo svoje nelagodje ali bolečino. Izhodiščni frazem cviliti kot prašič ‘močno, predirljivo vpiti, stokati’, ki ga je moč najti v eSSKJ, v narečju ni izpričan. Človeka, ki zelo, predirljivo cvili, se v Prekmurju označuje s frazemi cviliti kak miš, cviliti kak podgan, cviliti kak pes in cviliti kak svinja pred zakolom. A‑del narečnih frazemov se sestavinsko ne razlikuje od knjižnega, v C‑delu pa samostalniško sestavino svinja iz izhodiščnega frazema za‑ menjujejo sestavine miš, podgan ‘podgana’, pes in svinja (pred zakolom): cˈviːliti̥ kåk ˈmiš ‘zelo, predirljivo, cviliti’ (MS), cˈviːlitẹ kåk ˈmüː()š ‘zelo, predirljivo cviliti’ (GS), cˈviːliti̥ kåk ˈpọdgan ‘zelo, predirljivo cviliti’ (Č, GP), cˈviːliti̥ kåk ˈpes ‘zelo cviliti’ (VV), cˈviːliti̥ kåk sˈvinja pred zaˈkọlon ‘zelo cviliti’ (V). (4) Način gibanja Človekovo divje, nemirno skakanje se v prekmurščini ubeseduje s podobo opice in telička, neugnano, poskočno, lahkotno skakanje pa s podobo žre‑ beta in mlade koze. Človeka, ki se urno in spretno giba, se v Prekmurju primerja s srno in veverico. Izhodiščni frazem skakati kot opica ‘divje, nemirno skakati; begati sem in tja’, ki ga beleži eSSKJ, je izpričan tudi v prekmurščini: sˈkaːkati̥ kåk ˈọpica ‘nenehno (nemirno) skakati; begati sem in tja’ (K, MS, V), sˈkaːkatẹ kåk ˈọpica ‘nenehno (nemirno, divje) skakati’ (GS). A‑ in C‑del frazema sta sestavinsko enaka izhodiščnemu frazemu. Ta ima v Vanči vasi ekviva‑ lent skakati kak becek – sˈkaːkati̥ kåk ˈbecek ‘nenehno (nemirno) skakati’. Frazem, katerega A‑del je enak knjižnemu, v C‑delu pa ima samostalniško sestavino becek ‘teliček’, v knjižne slovarje ni vključen. Izhodiščni frazem skakati kakor žrebe ‘neugnano, poskočno skakati’, zabeležen pri Kebru (1996: 164), je brez dopisanega frazeološkega pomena moč najti v SSKJ, in sicer v ponazarjalnem gradivu pod geslom žrebe. V Prekmurju je frazem s sestavinsko enakim A‑ in C‑delom, kot je to v knjižnem jeziku, znan na Goričkem: sˈkaːkati̥ kåk žreˈbẹː ‘neugnano, poskoč‑ no skakati’ (V), sˈkaːkatẹ kak žreˈbẹː ‘neugnano, poskočno skakati’ (GS). V Kraščih se obravnavan frazeološki pomen izraža s frazemom skakati kak mlada koza. V C‑delu frazema, ki v knjižne slovarje ni vključen, podo‑ bo žrebeta iz izhodiščnega frazema zamenjuje podoba mlade koze: sˈkaːkati̥ kåk mˈlaːda ˈkọza ‘neugnano, lahkotno, poskočno skakati’. 135 Mihaela Koletnik Človeka, ki se lahkotno, spretno giblje, se v Prekmurju primerja tudi s srno in veverico: sˈkaːkati̥ kåk ˈsna ‘urno, spretno skakati’ (K, V), sˈkaːkati̥ kåk ˈveverca ‘urno, spretno skakati’ (Č, GP, V). Frazemov skakati kak sr-na ‘urno, spretno skakati’ in skakati kak veverica ‘urno, spretno skakati’ knjižni slovarji ne beležijo. Frazemi, ki izražajo človekova stanja (1) Napihnjenost, napetost Napihnjenost, napetost človeka (navadno po (obilnem) obroku) se v prek‑ murščini primerja s kobilo, kravo in žabo. Narečni frazemi napnjeni kak kobila, napnjeni kak krava in napnjeni kak žaba, ki jih v knjižnih slovarjih ne najdemo, so ekvivalent knjižnemu frazemu napihnjen kot balon ‘zelo napihnjen; v širino zelo, pretirano velik, preobsežen’, zabeleženemu v eSSKJ. V A‑delu narečnih frazemov povsod nastopa v določni obliki izpričan pridevnik napnjen ‘napihnjen’, v C‑delu, ki variira, pa nastopata leksema kobila in krava: ˈnåpnjeni̥ kåk koˈbila ‘zelo napihnjen (zlasti po obroku)’ (V), ˈnåpnjeni̥ kåk kˈråva ‘zelo napihnjen (zlasti po obroku)’ (Č, GP, V). V Čepincih je sestavina krava zamenljiva z manj pogosto sestavino žaba: ‘ nåpnjeni̥ kåk ˈžåba ‘zelo napihnjen (zlasti po obroku)’ (2) Neugodje Neugodje se v prekmurščini izraža s podobo ribe na suhem. Izhodiščni frazem počutiti se kot riba na suhem ‘počutiti se neugodno, slabo’, ki ga najdemo tako v SSKJ kot SSF, kot ustreznica hrvaškemu frazemu osjećati se kao riba na suhom pa je naveden tudi v HSRPF, je zabeležen tako v severnem kot v osrednjem Prekmurju: poˈčüːtiti̥ se kåk ˈriba na ˈsüjon ‘počutiti se neugodno, slabo’ (MS), poˈčüːtitẹ se kåk ˈriba na ˈsüjon ‘počutiti se neugodno, slabo’ (GS). A‑ in C‑del frazema sta se‑ stavinsko enaka knjižnemu frazemu. V Kraščih na Goričkem je zabeležena različica z leksično drugačnim A‑delom frazema: ˈbiti̥ ˈkåk ˈriba na ˈsüjon ‘počutiti se neugodno, slabo’. 136 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … (3) Negibnost, nepremičnost Negibnega, nepremičnega človeka se v Prekmurju primerja s čukom na veji in mrtvo ribo. Izhodiščni frazem sedeti kakor koklja [na jajcih] ‘sedeti (namensko) nepremično’, ki je zabeležen tako v SSF kot v SSKJ, tu z v narečju neiz‑ pričanim pomenom ‘zelo vztrajno sedeti’, v Prekmurju ni znan, pač pa je v Kraščih izpričan njegov ekvivalent sedeti kak čuk na vejki ‘veji’ – siˈdẹti̥ kåk ˈčuːk na ˈvejki̥ ‘nepremično, negibno sedeti’.9 A‑del frazema se sesta‑ vinsko ne razlikuje od knjižnega, v C‑delu pa zoonim koklja iz izhodiščnega frazema nadomešča zoonim čuk. Obravnavani frazeološki pomen se v Prekmurju izraža še s frazemom ležati kak mrtva riba ‘negibno, nepremično ležati’, ki je narečni ekvivalent knjižnima frazemoma ležati kot zaklan ‘nepremično ležati’ in ležati kot mrtev ‘negibno ležati’, ki temeljita na predstavi o nepremičnosti zaklanega oz. mrtvega človeka, živali (prim. Keber 2011: 1082). Prvi je izpričan v SSF, drugi pa v SSKJ. Narečni frazem, ki ga v knjižnih slovarjih ni mogoče najti, je kot en‑ kratnica zabeležen samo v Murski Soboti: leˈžåti̥ kåk ˈmtva ˈriba ‘negibno ležati’. (4) Samota, osamljenost Smrt človeka, ki živi sam, brez stikov in povezave z drugimi ljudmi, se v prekmurščini ubeseduje s podobo konja. Frazem crkniti kak konj, ki v knjižne slovarje ni vključen, je redek, kot enkratnica zabeležen samo v Vadarcih na goričkem: ˈcərknoti̥ kåk ˈkọnj ‘umreti sam (zgaran, ničvreden)’. (5) Pijanost V povezavi s pijanim človekom se v Prekmurju pojavljajo podobe krave, svinje, kure, teleta, telička in živine. 9 Tega frazema ne gre zamenjati s knjižnim frazemom sedeti kot čuk na palici ‘gledati jezno, neprijazno’. To knjižno primero je namreč motivaralo dejstvo, da se čuku blešči, ker je v soncu privezan kot vaba za vrane, ki jih lovci streljajo, ko napadejo privezanega čuka (Keber 2011: 142). 137 Mihaela Koletnik Izhodiščni frazem pijan kot krava ‘zelo pijan’ najdemo tako v SSKJ kot v SSF, kot ustreznica hrvaškemu frazemu pijan kao deva pa je naveden tudi v HSRPF. V prekmurščini se v A‑delu frazema ob pridevniku pijan pojavlja tudi v določni obliki izpričan pridevnik zalijan ‘zalit’, C‑del frazema pa v narečju ne variira: ˈpijan kåk kˈråva ‘zelo pijan’ (K, MS, VV), ˈpijen kåk kˈråva ‘zelo pijan’ (GS), zaliˈdžaːni̥ kåk kˈråva ‘zelo pijan’ (VV). Izhodiščni frazem pijan kot svinja ‘zelo pijan’, ki ga je moč najti tako v SSKJ kot v SSF, kot ustreznica hrvaškemu frazemu pijan kao svinja pa je naveden tudi v HSRPF, je znan tako na Goričkem kot na Ravenskem. V A‑delu frazema nastopa pridevnik pijan, C‑del frazema pa je sestavinsko enak knjižnemu: ˈpijan kåk sˈvinja ‘zelo pijan’ (K, MS, VV), ˈpijen kåk sˈvinja ‘zelo pijan’ (Č, KR, V). Izhodiščni frazem pijan kot živina ‘zelo pijan’ v knjižne slovarje ni vključen,10 v HSRPF pa je naveden kot ustreznica hrvaškima frazemoma pijan kao stoka in pijan kao zvijer. V frazemu, zabeleženem samo na Gornjem Seniku, v C‑delu nastopa leksem mara, tj. narečni sinonim za knjiž. živina:11 ˈpijen kåk ˈmaːra ‘zelo pijan’. Izhodiščni frazem pijan kakor [božja] mavra ‘zelo pijan’, zabeležen v SSF, v Prekmurju ni izpričan, pač pa ima narečna ekvivalenta pijan kak tele in pijana kak kura. Slednji je obvezno v relaciji z nosilko ženskega spola. A‑del narečnih frazemov, ki ju knjižni slovarji ne beležijo, je sestavinsko enak izhodiščnemu, v C‑delu pa primerjalno sestavino [božja] mavra na‑ domeščata primerjalni samostalniški sestavini tele in kura: ˈpijen kåk ˈtele ‘zelo pijan’ (KR, V, GS), piˈjåna kåk ˈküra ‘zelo pijana’ (K). Samo na Gornjem Seniku se obravnavani frazeološki pomen izraža tudi z glagolskim frazemom ven gledati kak eci. V A‑delu frazema, ki ga v knjižnih slovarjih ne najdemo, nastopa glagolska besedna zveza ven gledati ‘izgledati’, v C‑delu pa samostalniška sestavina eci (< ici, icek) ‘teliček’: vö gˈlẹːdatẹ kak ˈẹːcẹ ‘biti zelo pijan’. 10 SSKJ beleži samo glagolski frazem piti kot živina ‘zelo, veliko’. 11 Živina je sopomenka za govedo (Keber 2011: 401). 138 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … (6) Svoboda, prostost Svobodnega, prostega, brezskrbnega človeka se v prekmurščini primerja s ptičem oz. ptičkom na veji. Izhodiščni frazem biti prost kot ptiček na veji ‘biti popolnoma prost, svoboden, brez skrbi’ beležita tako SSKJ kot SSF. Narečna različica knjižnega frazema, zabeleženega samo v Kraščih na Goričkem, se glasi biti fraj kak ftič na vejki – ˈbiti̥ fˈraːj kåk fˈtič na ˈvẹːjki̥ ‘biti svoboden, prost, brez skrbi’. V A‑delu frazema je opaziti iz stičnega nemškega jezika prevzeto pridevniško sestavino fraj (< nem. frei ‘prost, svoboden’ (Antič 1999: 148)), ki se pojavlja kot sinonim za knjiž. prost. V C‑delu deminutivno primerjalno sestavino ptiček nadomešča splošnejša sestavina ptič, v neujemalnem predložnem prilastku pa je narečna samo‑ stalniška sestavina vejka sinonim za knjiž. veja. Frazem živeti kot ptiček na veji ‘živeti svobodno, brez skrbi’ najdemo v obeh knjižnih slovarjih, zabeležen pa je tudi v Vadarcih, in to z narečno samostalniško sestavino vejka za knjiž. veja v C‑delu frazema: žiˈvẹti̥ kåk fˈtiːček na ˈvẹːjki̥ ‘živeti svobodno, brez skrbi’. V vseh preostalih krajih, kjer se frazem pojavlja, v C‑delu frazema deminutivno primerjalno sesta‑ vino ptiček nadomešča splošnejša ptič: žiˈvẹti̥ kåk fˈtič na ˈvẹːjki̥ ‘živeti svobodno, brez skrbi’ (Č, GP, V, VV), žiˈvẹtẹ kåk fˈtiːč na ˈvejkẹ ‘živeti svobodno, brez skrbi’ (GS). Na Gornjem Seniku je samostalniška sestavi‑ na vejka zamenljiva z manj pogosto sestavino drevo: žiˈvẹtẹ kåk fˈtiːč na dˈreːvẹ ‘živeti svobodno, brez skrbi’. Izhodiščni frazem kot ptič na veji ‘svoboden, brez skrbi’, ki ga v knjižnih slovarjih ne najdemo, je v HSRPF naveden kot ustreznica hrvaškemu frazemu kao ptica . V Prekmurju frazem ni zabeležen, le na Gornjem Seniku je izpričan njegov ekvivalent svoboden kak ftič, katerega A‑del je sestavinsko enak knjižnemu, C‑del pa se sestavinsko oži: sloˈboːden kåk fˈtiːč. (7) Stisnjenost, utesnjenost Stisnjenost in utesnjenost se v Prekmurju izražata z različnimi leksemi, povezanimi z ribami. Izhodiščni frazem stiskati se kot sardine ‘zelo se stiskati’ najdemo v SSF, v SSKJ pa je moč najti samo pridevniški frazem stisnjeni kot sardine, ki je naveden tudi v HSRPF, in to kot ustreznica hrvaškemu frazemu zbijeni (stisnuti, nabijeni i sl.) kao sardine . Ta primera s prehodno 139 Mihaela Koletnik različico stiskati (koga/kaj) kot sardine je nastala na osnovi dejstva, da so sardine v konzervi tesno zložene. Preneseno na človeka in stvari se je tako razvil pomen, da se kdo/kaj kje zelo stiska, ga zelo stiskajo, je zelo stisnjen, nagneten, natrpan ali naložen (Keber 2011: 847). V prekmurščini v A‑delu frazema nastopajo glagoli rivati se ‘gnesti se’, stiskavati se ‘stiskati se’ in biti, v C‑delu pa različni leksemi, povezani z ribami v konzervi: ˈriːvati̥ se kåk sarˈdiːne f konˈzervi̥ ‘zelo se gnesti’ (I, KR), stisˈkaːvati̥ se kåk ˈribe f konˈzervi̥ ‘zelo se stiskati’ (MS), ˈbiti̥ kåk sarˈdẹːlice f konˈzervi̥ ‘zelo se stiskati’ (P). V Čepincih A‑del frazema ni izražen: kåk ˈribe f konˈzervi̥ ‘biti v večjem številu zelo tesno drug ob drugem; zelo se stiskati’. (8) Siromaštvo Siromaštvo se v Prekmurju povezuje s cerkveno mišjo, ptičem in psom. Izhodiščni frazem reven kot cerkvena miš ‘zelo reven’ beležita tako SSF kot SSKJ, najdemo pa ga tudi v HSRPF, tu kot ustreznico hrvaškemu frazemu gol (siromašan) kao crkveni miš. Primera z različico ubog kot cerkvena miš temelji na dejstvu, da v cerkvah ni hrane kot npr. v kleteh, shrambah, kaščah, mlinih (Keber 2011: 531). V narečju se v A‑delu frazema pojavljata pridevnika siromašen in suh ‘siromašen, reven’, slednji v določni obliki, C‑del frazema pa je sestavinsko enak knjižnemu: sˈmåšen kåk cerkˈvena ˈmiš ‘zelo siromašen’ (P, V), ˈsüji̥ kåk cerkˈvena ˈmiš ‘zelo siromašen’ (MS, VV). Na Gornjem Seniku ima knjižni frazem ekvivalentno različico gol kak cerkvena miš. V A‑delu frazema se pojavlja v določni obliki izpričana pri‑ devniška sestavina gol ‘reven, siromašen’, primerjalno sestavino cerkvena miš iz izhodiščnega frazema pa zamenjuje sestavina ptič: ˈgoːulẹ kåk fˈtiːč ‘zelo siromašen’ (GS). Obravnavani frazeološki pomen se na Ravenskem izraža še z glagolsko primero živeti kak pes. Frazem, ki v knjižne slovarje ni vključen, je kot enkratnica izpričan samo v Murski Soboti: žiˈvẹti̥ kåk ˈpes ‘živeti slabo, v veliki revščini, siromaštvu’. (9) Spanje Spanje človeka se v Prekmurju izraža s primerjalnimi sestavinami hrček, (mali) maček, mali mucek, jazbec, medved, zajec in krt. 140 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … Izhodiščni frazem spati kot polh ‘trdno spati’, ki ga najdemo tako v SSF kot SSKJ, kot ustreznica hrvaškima frazemoma zaspati (spavati) kao hrčak in zaspati (spavati) kao puh pa je naveden tudi v HSRPF, v narečju ni znan,12 pač pa ima naslednje ekvivalente: spati kak hrček ‘trdno (in do‑ bro) spati’, spati kak maček ‘trdno spati’, spati kak mali maček ‘trdno (in pogosto) spati’ in spati kak mali mucek ‘trdno (in pogosto) spati’. A‑del narečnih frazemov se sestavinsko ne razlikuje od knjižnega, C‑del pa variira in izkazuje zoonime hrček, maček in mali maček: sˈpåti̥ kåk ˈxček ‘trdno (in dobro) spati’ (VV), sˈpåti̥ kåk ˈmaːček ‘trdno spati’ (P), sˈpåti̥ kåk ˈmaːli̥ ˈmaːček ‘trdno (in pogosto) spati’ (MS, VV). V Murski Soboti je samostalniška sestavina mali maček zamenljiva s sinonimno primerjalno sestavino mali mucek: sˈpåti̥ kåk ˈmaːli̥ ˈmuːjcek ‘trdno (in pogosto) spati’ Izhodiščnega frazema spati kot jazbec ‘trdno spati’, temelječega na dejstvu, da je jazbec znan po svojem zimskem spanju (Keber 2011: 722), v SSF ni moč najti, ga pa najdemo v SSKJ. V narečju je frazem redek, izpričan samo na Gornjem Seniku: sˈpåtẹ kåk dˈjaːzbec ‘trdno spati’. A‑ in C‑del frazema se sestavinsko ne razlikujeta od knjižnega. V Kraščih je kot ekvivalent knjižnemu frazemu zabeležena stalna pri‑ mera spati kak medved, ki v knjižne slovarje ni vključena. A‑del frazema je sestavinsko enak knjižnemu, v C‑delu pa zoonimno sestavino jazbec iz izhodiščnega frazema nadomešča zoonimna sestavina medved: sˈpåti̥ kåk ˈmedvit ‘trdno spati’. Izhodiščni frazem spati kot zajec ‘zelo rahlo spati’, ki ga najdemo tako v SSF kot SSKJ, v HSRPF pa je naveden kot ustreznica hrvaškemu frazemu spavati kao zec, poznajo tako v severnem kot osrednjem Prekmurju. Po Kebru (2011: 1081) je primera na prvi pogled predstavno zelo razvidna: kot domnevno strahopetna žival zajec spi zelo rahlo, na pol buden. V resnici je primera spati kot zajec verjetno nastala po krajšanju iz primere spati z odprtimi očmi kot zajec, ki ubeseduje pogost resnični položaj zajca v ne‑ varnosti, ko skrit z odprtimi očmi kje nepremično leži, pripravljen na beg, če ga odkrijejo. Tak položaj je bil napačno razumljen kot spanje zajca, iz česar se je razvilo ljudsko prepričanje, da spi z odprtimi očmi, čeprav v resnici spi z zaprtimi (prav tam). 12 Primera spati kot polh temelji na dejstvu, da je polh znan po dolgem zimskem spanju. Keber piše (2011: 722), da lahko v ustreznih primerah v drugih jezikih nastopajo druge živali z zimskim spanjem, npr. jazbec, mačka, podgana, svizec v nemščini. 141 Mihaela Koletnik V narečju se A‑del frazema ne razlikuje od knjižnega, v C‑delu pa na‑ stopa primerjalna samostalniška sestavina zavec kot sinonim h knjiž. zajec: sˈpåti̥ kåk ˈzaːvec ‘zelo rahlo spati’ (MS, VV, I, KR), sˈpåtẹ kåk ˈzaːvec ‘zelo rahlo spati’ (GS).13 Narečnega frazema spati kak krt ‘zelo veliko spati’, ki označuje človeka, ki zelo veliko spi, v knjižnih slovarjih ni mogoče najti. V narečju je redek, kot enkratnica izpričan samo v Vanči vasi na Ravenskem: sˈpåti̥ kåk ˈkt ‘zelo veliko spati’. (10) Preplašenost, prestrašenost Preplašenega, prestrašenega človeka se v Prekmurju povezuje z mokro kuro, politim ali poscanim cuckom, srno in zajcem. Dvodelni frazem kot polit cucek ‘boječe, preplašeno’, ki ga beležita tako SSKJ kot SSF in ki temelji na dejstvu, da premočen človek ali žival (od psa do kure, piščanca) ni videti dobro, s čimer se je ustvaril pomen boječ‑ nosti, preplašenosti (Keber 2011: 126), je v prekmurščini redek, izpričan samo v Kraščih: kåk poliˈdžaːni̥ ˈcüːcek ‘boječe, prestrašeno’. V C‑delu frazema nastopata v določni obliki izpričana pridevniška sestavina polijan kot sinonim h knjiž. polit ter zoonimna sestavina cucek, tj. slabšalno poimenovanje za psa. Kot ekvivalent knjižnemu frazemu je v Murski Soboti zabeležen frazem kak poscani cucek. V C‑delu frazema nastopa v določni obliki izpričana pridevniška sestavina poscan, medtem ko je zoonimna sestavina enaka knjižni: kåk posˈcaːni̥ ˈcüːcek ‘boječe, prestrašeno’. Dvodelni frazem kot mokra kura ‘boječe, preplašeno’, ki ga v SSKJ ni moč najti, najdemo pa ga v SSF, je v prekmurščini redek, z enakimi sesta‑ vinami v C‑delu frazema, kot je to v knjižnem jeziku, izpričan samo na Gornjem Seniku: kåk ˈmọkra ˈküra ‘boječe, preplašeno’. Primera, ki ima v SSF še različico kot polita kura temelji na dejstvu, da mokra kokoš ni videti prav lepa ampak je prej usmiljenja vredna ali smešna (Keber 2011: 439). (11) Ugodje Ugodje se v narečju izraža s podobo ribe v vodi. Frazem počutiti se kot riba v vodi ‘počutiti se ugodno, prijetno’, ki ga beležita tako SSKJ kot SSF, kot 13 Frazem ima še en pomen, in sicer ‘(to noč) ne imeti spolnega odnosa’. Izraža ga v vseh krajih, kjer se pojavlja, razen na Gornjem Seniku. 142 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … ustreznica hrvaškemu frazemu osjećati se kao riba u vodi pa je naveden tudi v HSRPF, je znan tudi v Prekmurju. V narečju je frazem, ki se v A‑ in C‑delu ne razlikuje od knjižnega, zabeležen na Goričkem: poˈčüːtiti̥ se kåk ˈriba v voˈdeː ‘počutiti se ugo‑ dno, prijetno’ (KR, V), poˈčüːtitẹ se kåk ˈriba v voˈdeː ‘počutiti se ugodno, prijetno’ (GS). (12) Utrujenost Utrujenost se v Prekmurju izraža s primerjalnima sestavinama pes in konj. Izhodiščnega frazema utrujen kot pes ‘zelo utrujen’ v knjižnih slovarjih ni mogoče najti, v HSRPF pa je frazem naveden kot ustreznica hrvaškima frazemoma umoran kao pas in umoran kao pseto. V SSF je zabeležena oblika kot pes, ki ob različnih pridevnikih, med drugim tudi ob pridevniku zmatran ‘utrujen’, izraža veliko mero, stopnjo. V A‑delu frazema, zabeleženega samo v Pečarovcih in na Gornjem Se‑ niku, nastopa pridevnipka sestavina truden kot sinonim h knjiž. utrujen, C‑del pa se od izhodiščnega ne razlikuje: tˈrüːden kåk ˈpes ‘zelo utrujen’ (P), tˈrüːden kåk ˈpes ‘zelo utrujen’ (GS). Na Goričkem in Ravenskem se obravnavani frazeološki pomen izraža še z ekvivalentnima frazemoma crknjen kak konj in zmantran kak konj, ki ju knjižni slovarji ne beležijo. V A‑delu frazema nastopata v določni obliki izpričana pridevnika crknjen ‘utrujen’ in zmantran ‘utrujen’ (< matrati < srvnem. marter(e)n ‘mučiti’ (Snoj 2016: elektronski vir)), v C‑del pa nastopa samostalniška sestavina konj: ˈcknjeni̥ kåk ˈkọjn ‘zelo utrujen’ (Č, GP), zmatˈraːni̥ kåk ˈkujn ‘zelo utrujen’ (VV). (13) Zasoplost Močno in glasno sopajočega človeka se v Prekmurju primerja s psom. Narečni frazem lecati kak pes ‘zelo, glasno sopsti’, ki ga knjižni slovarji ne beležijo, je ekvivalent knjižnemu frazemu sopsti kakor/kot [kovaški] meh ‘zelo, glasno sopsti’, ki ga je moč najti tako v SSKJ kot v SSF in ki temelji na dejstvu, da kovaški meh pri uporabi daje glasove, ki so podobni težkemu sopenju in hropenju koga (Keber 2011: 512). V A‑delu frazema, zabeleženega samo v Vanči vasi na Ravenskem, na‑ stopa iz stičnega nemškega jezika prevzeti leksem lecati ‘sopsti’ (< nem. lechzen (Novak 1996: 70)), v C‑delu pa nastopa zoonim pes: ˈlecati̥ kåk ˈpes ‘zelo, glasno sopsti’ (VV). 143 Mihaela Koletnik (14) Zaspanost Izhodiščni frazem gledati kakor miš iz moke ‘zaradi zaspanosti imeti priprte oči’, temelječ na dejstvu, da je moka pogosto zelo zaželena jed, ki se je lotevajo miši, pri čemer je predstava o tem, kako gleda miš iz moke, zelo nedoločljiva, vsekakor pa ne preveč ugodna, saj ji moka ovira normalen pogled (Keber 2011: 530), beležita tako SSKJ kot SSF. V narečju se A‑del frazema se sestavinsko ne razlikuje od knjižnega, v C‑delu, ki se v Vanči vasi, Čepincih in Vadarcih sestavinsko širi, pa nastopa narečna samostalniška sestavina melja kot sinonim h knjiž. moka: gˈlẹːdatẹ kåk ˈmüːš z ˈmele ‘biti zaspan (zaradi zaspanosti imeti priprte oči)’ (GS), gˈlẹːdati̥ kåk ˈmiš ˈvö z ˈmele ‘biti zaspan (zaradi zaspanosti imeti priprte oči)’ (VV, Č, V). (15) Zdravje Zdravega človeka se v Prekmurju primerja z ribo v vodi in konjem. Izhodiščni frazem zdrav kot riba ‘zelo zdrav’, ki temelji na dejstvu, da je riba zaradi živahnega gibanja v svojem elementu prava podoba svežega, zdravega življenja, kakršnega je drugod malo (Keber 20111; 806), beležita tako SSKJ kot SSF, ta s fakultativno sestavino [v vodi], kot ustreznica hrvaškima frazemoma zdrav kao bik in zdrav kao riba pa je naveden tudi v HSRPF. V narečju je frazem, katerega A‑del fse ne razlikuje od knjižnega, C‑del pa se lahko v Kraščih in Vadarcih tudi sestavinsko širi, precej razširjen: zdˈråf kåk ˈriba ‘zelo zdrav’ (MS, VV, Č, GP, I, KR, P, V), zdˈråf kåk ˈriba v ˈvoˈdeː ‘zelo zdrav’ (KR, V). Izhodiščni frazem zdrav kot konj ‘zelo zdrav’, ki temelji na dejstvu, da je konj velika in močna žival, ki so ji kot taki pripisovali tudi dobro zdravje (Keber 2011: 362), je moč najti v SSF, medtem ko ga SSKJ ne beleži. V narečju je frazem redek, s knjižnemu frazemu enakimi sestavinami v A‑ in C‑delu frazema izpričan samo na Gornjem Seniku: zdˈråf kåk ˈkọnj ‘zelo zdrav’. (16) Zaljubljenost Zaljubljenega človeka se v Prekmurju povezuje z golobom, simbolom ljubezni in miru. Narečnega frazema biti kak dva golobčka – ˈbiti̥ kåk dˈvaː goˈloːpčka ‘biti zelo zaljubljena’, zabeleženega samo v Vadarcih na Goričkem, v knjižnih slovarjih ni mogoče najti. 144 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … Ugotovitve Največja skupina narečnih primerjalnih frazemov ima tridelno strukturo (97 %), v štirih frazemih (3 %) pa A‑del ni izražen, torej so dvodelni, npr. kak mokra kura, kak polijani cucek. Primerjano in primerjalno sestavino povezuje veznik kak, tj. narečni sinonim za knjižni primerjalni veznik kot/kakor. Glede na razmerja med kategorialnimi pomeni primerjalnih frazemov ugotavljamo,14 da je največ (74 %) narečnih primerjalnih frazemov glagolskih, npr. fudati kak jež, piti kak krava, spati kak mali mujcek, manj je pridevniških (24 %), npr. srečen kak riba v vodi, truden kak pes, siromašen kak cerkvena miš, najmanj pa prislovnih (2 %), npr. kak ribe v konzervi, kak mokra kura. Pri dvodelnih primerjalnih frazemih z zoonimno sestavino je opaziti primere razhajanja med strukturo in kategorialnim pomenom. Tako ima npr. frazem kak ribe v konzervi, ki je strukturalno samostalniška zveza, prislovni ( Čakali smo na hodniku kak ribe v konzervi, vsi so te rivali.), frazem kak polijani cucek z isto strukturo pa pridevniški kategorialni pomen ( Je kak polijani cucek, nika si ne vupa.) Notranja struktura glagolskih primerjalnih frazemov je naslednja: (1) Glag + kak + … (a) Sam1 – muviti kak sumič, jesti kak pišče, dreti se kak sraka, cviliti kak miš; (b) Sam+Sampredl – cviliti kak svinja pred zakolom, počutiti se kak riba na suhem, sedeti kak čuk na vejki; (c) Prid+Sam1 – skakati kak mali kokot, jesti kak mali maček, ležati kak mrtva riba; (č) Sam1 in Sam1 – biti kak pes pa mačka, gledati se kak pes pa maček, živeti kak pes pa maček; (d) Štev+Sam1 – živeti kak dva goloba, biti kak dva golobčka; (e) Sam1+prisl+Sampredl – gledati kak miš ven iz melje; (f) Sam1+S – brečati kak maček, gda mu na rep stopiš; (g) S – držati se, kak če bi mu kure kruh vzele, držati se, kak če bi ti pura kruh odnesla. 14 Več o razmerjih med kategorialnimi pomeni primerjalnih frazemov glej pri Kržišnik (2014: 245). 145 Mihaela Koletnik Prevladujoča struktura primerjalnih glagolskih frazemov je Glag + kak + Sam1 (65 %); po pogostosti pojavljanja ji sledita Glag + kak + Sam+Sampredl (13 %) in Glag + kak + Prid+Sam1 (9 %). (2) GlagBZ + kak + … (a) Sam1 + Sam4 – imeti rad (koga, kaj) kak svinja nož, imeti rad (koga, kaj) kak svinja metek, imeti rad (koga kaj) kak koza nož; (b) Sam1 in Sam1 – imeti se rad kak pes pa maček, imeti se rad kak pes pa mačka; (c) Sam+Sampredl – biti fraj kak ptič na vejki; (č) Sam1 – ven gledati kak eci; (d) Zaim+Sam+S – biti žal kak tistemu psu, kateri jih je devet skotil. Prevladujoča struktura primerjalnih glagolskih frazemov z glagolsko besedno zvezo v A‑delu je GlagBZ + kak + Sam1 + Sam4 (34 %), ki ji sledi GlagBZ + kak + Sam1 in Sam1 (22 %). Preostale strukture so izpričane s po enim primerom. Med pridevniškimi primerjalni frazemi je daleč najpogostejša struktura (81 %) Prid + kak + Sam1 – truden kak pes, lačen kak svinja, pijan kak tele. Trije frazemi imajo strukturo Prid + kak + Sam1+Sampredl – zdrav kak riba v vodi, srečen kak svinja v blatu, srečen kak riba v vodi, dva imata strukturo Prid + kak + Prid+Sam1 – siromašen kak cerkvena miš, kavuliti kak vodeni bik, en pa Prid + kak + Sam1+predlSamBZ – srečen kak svinja v blatni kopanji. Glede na stopnjo desemantizacije in pomenske povezave med A‑ in C‑delom ugotavljamo, da je A‑del največkrat nedesemantiziran, C‑del pa opravlja vlogo potenciranja pomena prvega dela, saj, npr., frazem lačen kak volk ne pomeni samo ‘lačen’, ampak ‘zelo lačen’, frazem jesti kot ptiček pa ne pomeni samo ‘malo jesti’, ampak ‘zelo malo jesti’. Frazemi z deseman‑ tiziranim prvim delom so redki, npr. suhi kak cerkvena miš, goli kak ptič, kjer suh in gol pomenita ‘siromašen’. Primerjalni frazemi so lahko tudi spolsko vezani. Nekateri med njimi, npr. pijana kak kura, so tako obvezno v relaciji z nosilko lastnosti ženskega spola. Zaključek Razprava temelji na gradivu prekmurskih primerjalnih frazemov z zoonim‑ no sestavino. Usmerjena je na njihove strukturne in pomenske lastnosti. 146 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … Njihova osnovna zgradba je enaka knjižni in je trodelna, manjša skupina frazemov pa ima dvodelno zgradbo. A‑del frazemov je največkrat nedese‑ mantiziran, C‑del pa se najpogosteje uveljavlja z intenzifikatorskim pome‑ nom ‘zelo’. Primeri z desemantiziranim A‑delom so redki. Med frazemi, povezanimi z izražanjem človekovih čustev, občutkov, občutenj (jeza, bes, sreča, nejevolja, ljubezen, lakota, obžalovanje, sovraštvo, žeja), vedenjskih vzorcev (odnos do jedi in pijače, način oglašanja in gibanja) in stanja (napihnjenost in napetost, neugodje, negibnost in nepremičnost, samota in osamljenost, pijanost, svoboda in prostost, stisnjenost in utesnjenost, siromaštvo, spanje, preplašenost in prestrašenost, ugodje, utrujenost, zasop‑ lost, zaspanost, zdravje in zaljubljenost), so številčnejši zgledi negativnega vrednotenja. Literatura Igor ANTIČ, 1999: Nemško-slovenski slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga eSSKJ. Dostopno na: https:/ fran.si › esskj‑slovar‑slovenskega‑knjiznega‑jezika (prido‑ bljeno 19. 12. 2022). Melanija Larisa FABČIČ, 2014: Mentalna podoba človeka v slovenskih, nemških in ma‑ džarskih primerjalnih frazemih, Slavistična revija 62/2, 195–215. Željka FINK‑ARSOVSKI, 2002: Poredbena frazeologija: pogled izvana i znutra. Zagreb: FF press. – –, 2006: Hrvatsko-slavenski rječnik poredbenih frazema. Zagreb: Knjigara. Marko JESENŠEK, 1991/92: Jezikovni sistemi v slovenskem (alpskem in panonskem) govornem območju, Jezik in slovstvo 37/7, 173–181 Janez KEBER, 1996: Živali v prispodobah 1. Celje: Mohorjeva družba. – –, 1998: Raziskovanje slovenske frazeologije: živalski nazivi v frazeologemih, Jezikoslovni zapiski 4, 99–112. – –, 1998: Živali v prispodobah 2. Celje: Mohorjeva družba. – –, 2011: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: ZRC SAZU. Dostopno na: https:/ fran. si/192/janez‑keber‑frazeoloski‑slovar‑slovenskega‑jezika (pridobljeno 19. 12. 2022). Karmen KENDA‑JEŽ, 2011: Fonetična transkripcija . Slovenski lingvistični atlas 1, Človek, (telo, bolezni, družina), 1. Atlas (SLA 1.1), 2. Komentarji (SLA 1.2). Ur. Jožica Škofic. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 27–30. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. (Zora, 60). Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. 147 Mihaela Koletnik – –, 2017: Frazemi s sestavinama pes in maček v gornjeseniškem govoru. Slovenistika 10. Ur. Lukácsné Bajzek Mária. Budapest: ELTE BTK, Szláv Filológiai Tanszék. 87–102. – –, 2020: Značilnosti živali ter njihove vloge v narečnih živalskih frazemih. Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete. Ur. Branislava Vičar. Koper: Znanstvenoraziskovalno središče, Annales ZRS. 269–285. Mihaela KOLETNIK, Natalia KALOH VID, 2022: Primerjalni frazemi z zoonimnimi sestavinami v slovenščini in ruščini = Comparative idioms with animal components in stan‑ dard Slovene and Russian. Slavistična prepletanja 1. Ur. Gjoko Nikolovski in Natalija Ulč‑ nik. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. 213–237. Dostopno na: https:/ press.um.si/index.php/ump/catalog/view/140/884/2201‑1 (pridobljeno 19. 12. 2022). Mihaela KOLETNIK, Gjoko NIKOLOVSKI, 2020: Primerjalni frazemi z zoonimnimi sestavinami v prekmurskem narečju in makedonščini, Slavia Centralis 13/2, 83–99. Do‑ stopno na: https:/ journals.um.si/index.php/slaviacentralis/issue/view/133 (pridobljeno 19. 12. 2022). Mihaela KOLETNIK, Tina ŠABEC, 2017: Frazemi s poimenovanji za domače živali v notranjskem zagorskem govoru, Slavia Centralis 10/1, 40–60. Dostopno na: https://journals. um.si/index.php/slaviacentralis/issue/view/125 (pridobljeno 19. 12. 2022). Erika KRŽIŠNIK, 2008: Viri za kulturološko interpretacijo frazeoloških enot, Jezik in slovstvo 53/1, 33–47. – –, 2013: Moderna frazeološka veda v slovenistiki. Frazeološka simfonija: Sodobni pogledi na frazeologijo. Ur. Nataša Jakop, Mateja Jemec Tomazin. Ljubljana: Založba ZRC. 15–26. – –, 2014: Zoonimi v slovenskih frazeoloških primerah. Životinje u frazeološkom ruhu. Ur. Ivana Vidović Bolt. Zagreb: FF press. 243–262. Franc NOVAK, Vilko NOVAK, 1996: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Murska Sobota: Pomurska založba. Saša POKLAČ, 2004: Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji in narečnih fraze‑ mih, Jezikoslovni zapiski 10/2, 137–145. Urša POKORN, 2006: Vpliv obogatitve individualnih žičnih kletk na obnašanje kokoši nesnic. Diplomsko delo. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko. Do‑ stopno na: http:/ www.digitalna‑knjiznica.bf.uni‑lj.si/dn_pokorn_ursa.pdf (pridobljeno 1. 12. 2022). Vera SMOLE, 2009: Nekaj primerjalnih frazemov v makedonskem in slovenskem knjižnem jeziku ter narečjih. Treta makedonsko-slovenečka naučna konferencija: makedonsko-slovenečki jezični, kniževni i kulturni vrski = makedonsko-slovenske jezikoslovne, književne in kulturne veze. Skopje: Filološki fakultet »Blaže Koneski«. 103–117. – –, 2014: Frazemi s poimenovanji za domače živali v slovenskem vzhodnodolenjskem šentruperskem govoru. Dostopno na: http:/ www.animalisticki‑frazemi.eu/images/frazemi/ zbornik_radova/Smole%20za%20WEB.pdf. (pridobljeno 30. 11. 2022). Slovar slovenskega knjižnega jezika 2. Dostopno na: http:/ www.sskj2.si/ (pridobljeno 19. 12. 2022). 148 Človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja v prekmurskih primerjalnih … Marko SNOJ, 2016: Etimološki slovar slovenskega jezika. Elektronski vir. Dostopno na: https:/ fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=%2A (pridobljeno 19. 12. 2022). Ana SOBOČAN, 2018: Živalski frazemi v izbranih prekmurskih govorih. Magistrsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 2003: Željka Fink‑Arsovski, Poredbena frazeologija: po‑ gled izvana i znutra (Zagreb 2002), Jezikoslovni zapiski 9/1, 145–148. Branislava VIČAR, 2011: Moralna vrednost živali v diskurzu biotske raznovrstnosti. Med-disciplinarnost v slovenistiki. (Obdobja, 30). Ur. Simona Kranjc. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete 509–514. – –, 2013: »Si kdaj videl svobodnega konja?« Filozofski kontekst animalistične etike v poe‑ ziji Jureta Detele in Miklavža Komelja. Etika v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Ur. Aleksander Bjelčevič. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 35–45. Dostopno na: http:/ www.centerslo.net/files/file/ssjlk/49_SSJLK/vicar.pdf (pridobljeno 19. 12. 2022). Martina ZAKOCS, 2019: Frazemi s sestavino za domače živali v gornjeseniškem govoru. Magistrsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književ‑ nosti. Zinka ZORKO, 2003: Oblikoslovje in leksika v govoru Cankove. Avgust Pavel. (Zora, 23). Ur. Zinka Zorko, Miha Pauko. Maribor: Slavistično društvo Maribor. 73–94. Spletni viri https:/ www.gimnazijaso.edu.rs/gornje‑podunavlje/zivotinje/ptice/vodeni‑bik.php (prido‑ bljeno 2. 12. 2022). https:/ www.rtvbn.com/3822178/razlog‑zasto‑se‑kaze‑pije‑kao‑smuk (pridobljeno: 30. 11. 2022). EMOTIONEN UND GEFÜHLE, VERHALTENSMUSTER UND PSYCHISCHE ZUSTÄNDE IN ZOONYMISCHEN PHRASEMEN DES PREKMURJE-DIALEKTES Im Beitrag werden Emotionen und Gefühle, Verhaltensmuster und psychische Zustände der Menschen dargelegt, die durch dialektale zoonymische Phraseme der slowenischen Region Prekmurje zum Ausdruck kommen. Das Untersuchungsmaterial wurde in zehn Ortschaften in den Regionen Goričko und Dolinsko systematisch gesammelt, indem dialektale Äquivalente zu den slowenischen standardsprachlichen und semantisch‑ty‑ pologisch vergleichbaren Phrasemen gesucht wurden. Daraufhin wurden gesammel‑ te dialektale Phraseme vergleichend mit den phraseologischen Entsprechungen der Standardsprache, überprüft in slowenischen Nachschlagewerken SSKJ2, SSF, HSRPF, semantisch gruppiert. Einer Analyse unterzogen wurden ihre Struktur sowie ihre Be‑ deutung; gewonnene Ergebnisse wurden mit jenen der ähnlichen phraseologischen Untersuchungen des Kroatischen von Željka Fink‑Arsovski (2002, 2006) und des Slowenischen von Erika Kržišnik (2014) verglichen. 149 Mihaela Koletnik Es hat sich herausgestellt, dass 97 % der dialektalen Phraseme eine dreiteilige Struktur aufweisen, z. B. fudati kak jež (schnell, wie ein Igel), während zweiteilige Strukturen selten sind (3 %), z. B. kak polijani cucek (wie ein begossener Köter/Pudel) . In Bezug auf die Wortartzugehörigkeit lässt sich sagen, dass verbale Phraseme überwiegen (74 %), z. B. fudati kak jež, es folgen adjektivische Phraseme (24 %), z. B. siromašen kak cerkvena miš (arm, wie eine Kirchenmaus) und adverbiale Phraseme (2 %). Die dominante Struktur der verbalen Phraseme ist Verb + kak (wie) + Sub 1, z. B. cviliti kak miš (quietschen wie eine Maus), der adjektivischen Phraseme Adj + kak (wie) + Sub 1, z. B. lačen kak volk (hungrig wie ein Wolf) . Die erste Komponente der beobachteten Beispiele ist überwiegend nicht idiomatisiert, die letzte Komponente wird oft mit der Intensivierungspartikel ‘sehr’ hervorgehoben, die vergleichende Konjunktion kak (wie) ist ein dialektales Synonym für die standardsprachliche Konjunktion kot. Hinsichtlich der Semantik‑Pragmatik überwiegen Beispiele mit einer negativen Konno‑ tation; menschliche Eigenschaften werden durch Phraseme mit zoonymischen Kompo‑ nenten vergleichend charakterisiert. Anhand der Beispiele ist zugleich nachvollzuzie‑ hen, wie der Mensch Tiere in einer bestimmten Gemeinschaft einschätzt und welche Rolle er ihnen zuschreibt. 150 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora (na primeru gradiva Zinke Zorko) Natalija Ulčnik Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, natalija.ulcnik@um.si DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.3.2023.5 ISBN 978-961-286-694-5 V prispevku so prikazane razvojne značilnosti konzonantov, ki jih je v svojih razpra‑ vah za koroški, štajerski in panonski narečni prostor navedla dialektologinja Zinka Zorko. V primerjavi z vokali, ki so doživeli več razvojnih sprememb, je konzonantom praviloma odmerjenega manj prostora, kljub temu pa je v raziskavah Zinke Zorko zajeto bogato jezikoslovno gradivo, ki lahko služi za prikaz in ponazoritev tipičnih konzonantnih značilnosti izbranih narečnih skupin, obenem pa lahko to gradivo predstavlja tudi koristno izhodišče za primerjavo konzonantnih sestavov in iskanje mednarečnih vplivov. Ključne besede: konzonanti, narečne premene, koroška narečna skupina, štajerska na‑ rečna skupina, panonska narečna skupina The article emphasizes the development characteristics of the consonants, which di‑ alectologist Zinka Zorko has mentioned in her discussions of the Carinthian, Styrian and Pannonian dialect areas. Compared to vowels, which have undergone more de‑ velopmental changes, consonants have been paid less attention. Still, Zinka Zorko’s research covers rich linguistic material that reveals and illustrates the typical consonant features of selected dialect groups. At the same time, her material can also represent a convenient starting point for comparing consonant formations and searching for cross‑dialect influences. Key words: consonants, dialect changes, Carinthian dialect group, Styrian dialect group, Pannonian dialect group 151 Natalija Ulčnik Uvod1 Dialektologinja Zinka Zorko je slovensko jezikoslovno raziskovanje oboga‑ tila s skoraj dvesto znanstvenimi in strokovnimi prispevki ter tremi znan‑ stvenimi monografijami (Zorko 1995, Zorko 1998, Zorko 2005). Posvečala se je zlasti preučevanju slovenskega severovzhodnega narečnega prostora in pri tem natančneje raziskala številna koroška, štajerska in panonska narečja ter govore.2 Njene razprave imajo praviloma enotno zastavljeno strukturo, ki se začenja s poglavjem o glasoslovju, v katerem najprej podrobno pred‑ stavi vokalne sestave, njihove značilnosti in zgodovinski razvoj, nato pa še posebnosti konzonantnih sestavov.3 Sledi poglavje o oblikoslovju, zatem pa so mestoma dodane tudi značilnosti na drugih jezikovnih ravninah, največ‑ krat skladenjski in besedni. V posameznih primerih so razprave razširjene s slovarčkom/seznamom narečnih leksemov in podatki o izvoru besed, pri čemer je posebna pozornost posvečena medjezikovnim vplivom. Opažene jezikovne značilnosti in posebnosti so večinoma ponazorjene s primeri iz govorjenih narečnih besedil, pridobljenih na terenu. Ta so ob koncu pri‑ spevkov na podlagi zvočnih in tudi video posnetkov zapisana v fonetični transkripciji ter služijo kot gradivo, obenem pa predstavljajo izjemno bogat in pomemben vir za nadaljnje jezikoslovne ter interdisciplinarne raziskave.4 Namen prispevka je pregledati, klasificirati in analizirati značilnosti konzonantnih sestavov, ki jih je profesorica navajala v svojih razpravah, zbranih v treh znanstvenih monografijah (Zorko 1995, Zorko 1998, Zorko 2009). Pregledni primerjalni prikaz narečnih konzonantnih značilnosti in specifik je namreč koristen za razumevanje razvojnih zakonitosti sloven‑ skega severovzhodnega narečnega prostora ter prepoznavanje mednarečnih vplivov. 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6‑0156 ( Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine – vodja programa prof. dr. Marko Jesen‑ šek), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 2 Podrobneje o dialektološkem delu Zinke Zorko v Jesenšek (2022) in v drugih prispevkih v monografiji Narečno besedje slovenskega jezika, V spomin na akademikinjo Zinko Zorko (ur. Marko Jesenšek, 2022). 3 Konzonantne sisteme posameznih narečij je podrobneje predstavil Logar (1996). 4 Avtorica podaja tudi dragocene podatke o načinu dokumentiranja gradiva, tj. snemanja na videokasete in prepisovanja govorjenega besedila: »govorjeno besedilo, prepisano z videokasete, pa kaže značilnosti narečne skladenjske zgradbe in prevzete nemške besede« (Zorko 2009: 168). 152 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … Gradivo za analizo V analizo so bile zajete vse tri monografije Zinke Zorko, v katerih so predstavljeni izsledki raziskav posameznih govorov oz. narečij koroške, štajerske in panonske narečne skupine (prim. tabelo 1). Tabela 1: Narečja, zajeta v raziskave Zinke Zorko (1995, 1998, 2009) Koroška narečna Štajerska narečna Panonska narečna skupina skupina skupina mežiško narečje južnopohorsko narečje s koz‑ haloško narečje (Mežica, Črna, Javor, jaškim govorom (Hoče, Fram, (Veliki Vrh, Gradišče, Kotlje, Šentanel …) Oplotnica, Kopivnik, Miklavž Velika Varnica, Žetale)5 na Dravskem polju …) podjunsko narečje srednještajersko narečje prleško narečje (Ojstrica nad (vzhodni govori; Ponikva …) (Radomerščak, Dravogradom,6 Strojna Gomila pri Kogu, Biš, na Koroškem …) Biserjane …) severnopohorsko‑ kozjansko‑bizeljsko narečje prekmursko narečje remšniško narečje (Lesično, Pišece, Kapele) (Cankova, Števanovci, (remšniško podnarečje:7 Andovci …) Mlake, Pernice, Remšnik, Kapla) prehodni govori, prehodni govori, mednarečni prehodni govori, mednarečni vplivi: vplivi: Šentrupert nad mednarečni vplivi: Pameče pri Slovenj Laškim (sr.štaj.‑sr.savinjsko); Žetinci (slov.gor.‑ Gradcu (kor.‑štaj.), Štatenberg, Zgornja Sveča, prekm.),9 Markovci pri Mislinja (kor.‑štaj.)8 Strmec, Žahenberc (štaj.‑pan.) Ptuju (prl.‑hal.) Prva monografija (Zorko 1995) je vezana na koroške in štajerske govore v Dravski dolini, druga (Zorko 1998) na haloško narečje in dialektološke raziskave v prleškem, prekmurskem ter štajerskem narečnem prostoru,10 5 Zapisovanje in snemanje govorov je potekalo v krajih Veliki Vrh (vzhodni govor), v Gradišču in Veliki Varnici (osrednja govora) ter v Žetalah (zahodni govor); prim. Zorko (1998: 13). Avtorica je na podlagi raziskav ugotovila, da je haloško narečje razvojno bližje panonski kot štajerski narečni skupini (Zorko 1998: 49). 6 Zorko (2009: 19) je z natančno analizo ugotovila, da govor Ojstrice sodi v podjunsko narečje (in ni del mežiškega narečja). Med značilnostmi na soglasniški ravni je izpo‑ stavila koroško švapanje in izgovor dvoustničnega w (Zorko 2009: 20). 7 Zorko (2009: 83) je v remšniškem podnarečju raziskovala stavbarsko izrazje. 8 Mislinja izkazuje značilne štajerske reflekse, zato Zorko (2009: 30) utemeljuje njeno umestitev med štajerske govore. 9 Soglasniški sestav je bližje slovenskogoriškim govorom (Zorko 1998: 87). 10 Upoštevanih je bilo trinajst razprav iz monografije. 153 Natalija Ulčnik tretja (Zorko 2009) pa zajema raziskave vseh treh obravnavanih narečnih skupin.11 Upoštevane so bile razprave, ki izhajajo iz narečnega govora in ga analizirajo, pri čemer je bila posebna pozornost posvečena značilnostim na konzonantni ravni. Avtorica se je osredotočala tudi na koroško‑štajerska in štajersko‑panonska narečna prepletanja.12 Prispevki, vsebinsko vezani na raziskovanje specifičnih narečjeslovnih tematik (npr. na naglaševanje, vokalizem, oblikoslovje, skladnjo, leksiko) in na raziskovanje izhodiščno zapisanih besedil (npr. na dialektizme pri Prežihovem Vorancu ali Slom‑ šku), niso bili zajeti. Značilnosti narečnih analiz in način podajanja ugotovitev Obravnava konzonantnih značilnosti je v razpravah Zinke Zorko del pri‑ kaza glasoslovnih pojavov. Četudi nobena razprava ni namenjena izključno obravnavi konzonantizma, mu je več pozornosti kot običajno odmerjene v prispevkih o gozdarskem in lesarskem izrazju v vzhodnopodjunskem govoru na Pernicah in Mlakah (Zorko 2009: 52–53) ter o stavbarskem iz‑ razju v koroškem remšniškem podnarečju (Zorko 2009: 86–89). Posebnosti razvoja konzonantov so navadno podane opisno in ponazorjene z zgledi, npr. »mehčani lj izgubi palatalni element: kˈlüːč« (Zorko 2009: 175) . 13 Zgledi so zapisani v fonetični transkripciji ali pa so prilagojeni, npr. iz tehničnih razlogov (prim. Zorko 1998: 165) oz. odvisno od publikacije, v kateri je bil prispevek prvotno objavljen. Če zapis ni v skladu s fonetično transkripcijo, so podana natančnejša opozorila o načinu zapisovanja glasov.14 V fonetič‑ nih opisih so linearno ali strukturirano navedeni zvočniki in nezvočniki ter najpogostejše konzonantne premene – te so zaradi preglednosti lahko podane tudi alinejno (prim. Zorko 1998: 77). 11 Upoštevanih je bilo enaindvajset razprav iz monografije. V njej ni raziskav, vezanih na slovenskogoriško narečje (ta narečni prostor je podrobno raziskala Mihaela Koletnik (2001)). 12 Problematika, vezana na določanje meja med narečji, iskanje prehodnih govorov in narečnih otokov, je predstavljena v Šekli (2009). 13 Premene so lahko prikazane tudi grafično, najpogosteje z znakom >/<, redkeje s puščico →/←, npr. -lj- > -l-. 14 Podatek o načinu izgovora posameznih konzonantov načeloma ni podan. Pregleden in izčrpen prikaz načinov zapisovanja glasov, zlasti z ozirom na Ramovševo in Logarjevo transkripcijo, je dostopen v Kenda ‑ Jež (2014). 154 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … V analizah so navedene posebnosti posameznih govorov, najdemo zani‑ mive ugotovitve in opozorila, npr.: – oceno pogostosti pojavov: »švapanje se pojavlja redkeje, večkrat imajo besede dvojnico« (Zorko 2009: 16); »/k/ot proteza je w redek; slišala sem ga le v besedi ˈWuːrx ‘Urh’« (Zorko 2009: 53); »/z/vočnik r večina Perničanov izgovarja uvularno« (Zorko 2009: 53); » r, ki ga vsaj polovica izgovarja uvularno« (Zorko 2009: 86; remšniško podnarečje); – podatke o (mlajših) mednarečnih vplivih: »Govor Šentruperta nad Laš‑ kim spada po Karti slovenskih narečij (1983) v laški govor, v katerem se temeljni starejši štajerski pojavi v novejšem času prekrivajo z neka‑ terimi dolenjskimi razvoji, vendar kaže šentruperški govor tudi tipične mednarečne značilnosti z vplivi srednještajerskega in srednjesavinjskega narečja« (Zorko 2009: 161); – prisotnost pojavov z ozirom na starost govorcev (starejši oz. mlajši govor‑ ci), npr. »slišati je tudi izgovor trdega ł kot vpliv štajerskega narečja, zlasti pri starejših govorcih« (Zorko 2009: 16); »/f/onem r pogosto izgovarjajo kot jezičkov glas; tak način izgovora je pogost tudi pri osnovnošolski mladini. Pravijo, da poxˈrḙeːpnejo« (Zorko 2009: 86); »večina starejših ljudi govori zadnji uvularni r« (Zorko 1995: 24); – navedbe o verjetnosti razvoja oz. o predpostavljenih medjezikovnih vpli‑ vih: »kasneje pa se je v prekmurskem goričkem in ravenskem podnarečju vsak j razvil v g, dj, dž, tj, g’, k’, verjetno pod madžarskim vplivom« (Zorko 2009: 363); – možnosti prepoznavanja govorcev posameznih narečij: »po ritmu in melodiji prepoznamo rojenega Kotuljčana – Korošca, četudi se prilagaja knjižnemu glasovnemu sistemu« (Zorko 2009: 17). Zinka Zorko je kot dialektologinja dokumentirala tudi potankosti na ravni slušnega zaznavanja glasov, npr. »med naglašeno pripono i ali ě in končnim a se razvije komaj slišni (j) /…/ ˈmẹ/j/a« ‘imel’ (Zorko 1998: 92). Opozarjala je na posebnosti: »/z/veneči konzonanti so pred pavzo ohranjeni; to je iz‑ jemna redkost med slovenskimi govori« (značilnost števanovskega govora; Zorko 1998: 106).15 Jasno je izrazila, kaj se ji kot poznavalki slovenskih na‑ rečij zdi zanimivo, npr. »/z/lasti zanimiva je v tem govoru palatalizacija k v 15 Ohranjanje zvenečih nezvočnikov pred pavzo je zabeleženo tudi v selškem in rožanskem govoru (Škofic 2001: 36). 155 Natalija Ulčnik c« (Zorko 1998: 106).16 Razprave torej razkrivajo, kaj jo je posebej prevzelo ob analizi narečnih besedil. Njen slog izražanja je jasen in informativno nabit; mestoma je uporabila kakšno frazeološko ali manj pogosto zvezo, npr. na čigav račun (»le končni ‑ b je izgubil zven in na njegov račun se je povečala pogostost p«; Zorko 2009: 88), na rovaš koga/česa (»Pogostost fonema x se povečuje na rovaš predloga k, saj je x pogostejši«; Zorko 1998: 142). Pri podajanju ugotovitev je avtorica uporabljala prvoosebno edninsko izražanje, npr. »/k/ot proteza je w redek; slišala sem ga le v besedi ˈWuːrx ‘Urh’« (Zorko 2009: 53); »menim, da gre za mednarečni govor južno od Drave« (Zorko 2009: 252). Na ravni terminologije je npr. uporabljala izraz šumnik (ne šumevec), ob izrazu konzonantni sklop 17 je uporabljala tudi izraz skupina (npr. skupina črě-, žrě‑, Zorko 2009: 189; Zorko 1995: 104; skupina tl, dl, Zorko 2009: 88; skupina ‑ šč → -št’, Zorko 1998: 107). Značilnosti konzonantov v obravnavanih narečnih skupinah Prikaz konzonantnih značilnosti v koroški, štajerski in panonski narečni skupini se v razpravah Zinke Zorko osredinja na razvoj specifičnih glasov, prisotnost soglasniških premen18 in razlike v primerjavi s knjižnim jezikom. Narečni pojavi so bili za namen tega prispevka izpisani in klasificirani, v nadaljevanju pa so predstavljeni po posameznih fonemih ter primerjalno za vse tri narečne skupine (označene so s K – koroška, Š – štajerska, P – panonska narečna skupina).19 Fonem l ( ł, l’) Za koroško narečno skupino je izpostavljeno švapanje, tj. prehod ł > w (pred zadnjimi vokali, pred konzonanti, pred pavzo), npr. šˈła 20/ šˈwa ‘šla’, 16 Večkrat je spregovorila o »zanimivostih«, ki nek govor ločujejo od sosednjih govorov (Zorko 1998: 141–142). 17 O konzonantnih sklopih v slovenščini je pisala Orožen (2003: 503–510), popis konzo‑ nantnih sklopov v osrednjecerkljanskem narečju pa je pripravila Kenda ‑ Jež (2009). 18 Soglasniška premena kot posledica soglasniške spremembe je vezana na premeno so‑ glasnika z drugim soglasnikom (prim. Šekli 2014: 29). Največ sprememb so doživeli zvočniki (Logar 1996: 30). 19 Vsi zgledi so prikazani v fonetični transkripciji (ne glede na poenostavljen način zapisa posameznih primerov v izhodiščnih besedilih). 20 Dvojnica ob švapani obliki (govor v Mežici, Črni in na Javorju); slišati je izgovor trdega ł pod vplivom štajerskega narečja, zlasti pri starejših govorcih (Zorko 2009: 16). 156 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … ˈpọːkawọ ‘pokalo’, gˈwuːx ‘gluh’; opozorjeno je, da lahko posledično v raz‑ ličnih oblikah iste besede pride do menjavanja l in w,21 npr. ˈšuːəwa, ˈšuːəle ‘šola, šole’ (Zorko 2009: 37). Trdi ł sicer preide v l, v edninskih deležnikih moškega spola pa se v štajerski in panonski narečni skupini tudi vokalizira v o, u ali a: gˈlẹːdo ‘gledal’, ˈlaːzu ‘lezel’, pˈlẹːsa ‘plesal’,22 posebnost je razvoj ‑ il > üː/ü, npr. loˈvüː/loˈvüː ‘lovil’ (P; Zorko 1998: 30),23 možna je tudi onemitev zvočnika l, npr. ˈrḙeːk ‘rekel’ (Zorko 2009: 187). V štajerski narečni skupini je pred zadnjimi vokali prisoten trdi ł, npr. ˈłåːs ‘las’, ˈłoːnc ‘lonec’, ta značilnost pa se, kot ugotavlja Zinka Zorko (2009: 16), lahko prenese tudi v mejne koroške govore. Palatalni l’ otrdi ( l’ > l) v vseh treh narečnih skupinah, npr. kˈluːč ‘ključ’ (K, Š), pǝrˈjoːtł̥ ‘prijatelj’24 (K), ˈvọla ‘volja’ (P), pri tem pa se lahko sekundarni lj (< lьj) v panonski narečni skupini tudi ohrani: ˈzelje ‘zelje’ (Zorko 1998: 67). Omenjen je nalikovni l v samostalniku ˈkåmel ‘kamen’ (P) (Zorko 1998: 92). Končni ‑ l se v koroških in štajerskih govorih po analogiji izgovarja tudi v im. ed., npr. sˈtal ‘stol’, ˈval ‘vol’ in sˈtuːọl ‘stol’ (Zorko 2009: 86, 153). Nenaglašeni -li- v koroškem narečnem prostoru preide v -- ( ˈwẹːko ‘veliko’, ˈkẹːkọ ‘koliko’, ˈtẹːkọ ‘toliko’; Zorko 2009: 53; Zorko 1995: 333). Iz gradiva je razviden pester razvoj samoglasniškega ł̥; v koroških narečjih preide v oː ( ˈpọːx ‘polh’, ˈsọːza ‘solza’, ˈboːxa ‘bolha’, ˈwoːk ‘volk’, ˈwoːna ‘volna’), v štajerskih v aː ( ˈbaːxa ‘bolha’, ˈsaːza ‘solza’, ˈvaːk ‘volk’) ali uː ( ˈpuːnim ‘polnim’, ˈtuːčem ‘tolčem’, ˈvuːk ‘volk’, ˈčuːn ‘čoln’), možen pa je celo izgovor ‑ ol‑ v primerih ˈčọːln ‘čoln’ in molˈčiːm ‘molčim’ (Zorko 2009: 203). V panonskem prostoru je zabeležen le prehod ł̥ > u ( ˈvuːk ‘volk’). Omenjen je prehod ‑ ǝl, ‑ ǝlj > ‑ ł̥, npr. ˈkazł̥ ‘kozel’ (K), ˈuːosł̥ ‘osel’, ˈkåːš ‘kašelj’ (Š). Vokoid ł̥ se v vseh treh narečnih skupinah pojavlja v prevzetih besedah, npr. ˈfoːŋgł̥ ‘fangelj; zidarska zajemalka’, ˈkancł̥ ‘kancelj; prižnica’ (K), ˈfoːsł̥ ‘sod’ (Š), ˈmåntł̥ ‘mantel; plašč’ (P). 21 Posledica je tudi analogično menjavanje na mestih, kjer etimološko ni utemeljeno, kar Z. Zorko omenja pri govoru Strojne na Koroškem, npr. na ˈgwaːli ‘na glavi’ (Zorko 2009: 37). 22 Koletnik (2008: 16) za prekmurščino navaja razvoj končnega ‑ l v naglašenem položaju v ‑ , v nenaglašenem v ‑ o, na Dolinskem tudi v ‑ u/‑ . 23 Podrobneje o razvoju deležnika ‑ l v haloškem narečju v Zorko (1998: 30), v Žetincih v Zorko (1998: 92). 24 Zorko (2009: 52) za vzhodnopodjunski govor navaja, da se tak l (iz l’) praviloma ne premenjuje z w, za nezvočnikom pa postane zlogotvoren. Prav tako ugotavlja (Zorko 2009: 52), da se v skupnih imenih lj ohrani ( ˈpuːǝlje ‘polje’). 157 Natalija Ulčnik Tabela 2: Razvojne značilnosti fonema l ( ł, l’) Fonem l ( ł, l’) Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina švapanje: ł > w ˈdiːǝwawa/ˈdiːǝwaa (pred zadnjimi ‘delala’ vokali, pred gˈwuːx ‘gluh’ konzonanti, pred ˈmeːtwa ‘metla’ pavzo) ˈpọːkawọ ‘pokalo’ ˈšuːəwa ‘šola’ (vendar ˈšuːəle ‘šole’) šˈwa ‘šla’ ( šˈła pod vplivom štaj. nar.) weˈsiːǝwa ‘vesela’ ł > l > o/u/a/ gˈlẹːdo ‘gledal’ ˈšaːo ‘šel’ üː/ü/ø ˈlaːzu ‘lezel’ ˈnesa ‘nesel’ (v edninskem loˈvüː/loˈvüː deležniku za moški ‘lovil’ spol) ˈrḙeːk ‘rekel’ prisoten trdi ł (pred ˈłåːs ‘las’ zadnjimi vokali) ˈłaːš ‘laž’ ˈłoːnc ‘lonec’ sˈkåːła ‘skala’ l’ > l kˈluːč ‘ključ’ dˈreːmlem ˈkašel ‘kašelj’ kˈroːl ‘kralj’ ‘dremam’ ˈlüːcki ‘ljudski, tuj’ pǝrˈjoːtł̥ ‘prijatelj’ kˈluːč ‘ključ’ mˈråvla ‘mravlja’ pˈluče ‘pljuča’ kˈråːl ‘kralj’ ˈvọla ‘volja’ ˈwọla ‘volja’ ˈziːẹle/ˈzẹːle/ˈzaːle ˈzẹːle ‘zelje’ ‘zelje’ ˈzemla ‘zemlja’ ˈzeːmla/ˈziːemła ‘zemlja’ ohranjen ˈzelje ‘zelje’ sekundarni lj (< lьj) nalikovni l ˈkåmel ‘kamen’ -l po analogiji tudi sˈtal ‘stol’ sˈtuːọl ‘stol’ v im. ed. (namesto ˈval ‘vol’ ‑ ) nenaglašeni ˈkẹːkọ ‘koliko’ -li- > -- ˈtẹːkọ ‘toliko’ ˈwẹːko ‘veliko’ 158 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … Fonem l ( ł, l’) Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina samoglasniški ˈboːxa ‘bolha’ ˈbaːxa ‘bolha’ ˈvuːk ‘volk’ ł̥ > oː/aː/uː/ol ˈsọːza ‘solza’ ˈsaːza ‘solza’ ˈwoːk ‘volk’ ˈvaːk ‘volk’ ˈwoːna ‘volna’ ˈpuːnim ‘polnim’ ˈtuːčem ‘tolčem’ ˈvuːk ‘volk’ ˈčuːn ‘čoln’ ˈčọːln ‘čoln’ molˈčiːm ‘molčim’ ‑ ǝl, ‑ ǝlj > ‑ ł̥ ˈkazł̥ ‘kozel’ ˈuːosł̥ ‘osel’ pǝrˈjoːtł̥ ‘prijatelj’ ˈvọːgł̥ ‘vogel’ ˈkåːš ‘kašelj’ ł̥ v prevzetih ˈfoːŋgł̥ ‘fangelj, ˈfoːsł̥ ‘sod’ ˈmåntł̥ ‘mantel, besedah zidarska zajemalka’ plašč’ ˈkancł̥ ‘kancelj, prižnica’ Fonem r ( r’) Zvočnik r se v Dravski dolini izgovarja uvularno – gre za t. i. jezičkov ali uvularni r (v fonetični transkripciji označen kot ṙ),25 npr. ˈṙoka ‘roka’, ˈṙẹːbṙe ‘rebra’ (Zorko 1998: 211; Zorko 2009: 53; Zorko 1995: 24). Z. Zorko za štajersko narečno skupino omenja konzonantne sklope iz dveh zvočnikov, pri katerih r ostane nespremenjen: ‑ rl > -r ( ˈdǝrː ‘drl’, uˈmǝrː ‘umrl’, ˈžǝrː ‘žrl’), -rv > -r ( ˈčǝr ‘črv’), -rv > -rf ( ˈčǝrːf ‘črv’, oˈbǝrːf ‘obrv’). Z gradivom potrjuje disimilacijsko spremembo v koroški narečni skupini r-r > l-r > w-r > ø-r, npr. gartroža > ˈgoːtǝrža ‘vrtnica’ (Zorko 1995: 104); do izpada vibranta r pride tudi v primeru martrati > ˈmoːtrat (Zorko 2009: 87), r-r > r-ø: xerberge > ˈxẹːrpọge, praprot > pˈroːpot (Zorko 2009: 87). Opazna je disimilacija r-r > -r: farmoštǝr > ˈfamoštǝṙ (Zorko 1995: 24) in premet pr > rp: kǝrˈpiːwa ‘kopriva’ (Zorko 1995: 104). V vseh treh narečnih skupinah je ohranjen r v sklopih črě-, žrě-/ žgrě-: čˈrẹšna/čˈriːǝšna ‘češnja’, žgˈreːbe ‘žrebe’ (K), čˈreːšja ‘češnja’, žˈreːbe ‘žrebe’ (Š), čˈrẹːšja/ čˈreːšja ‘češnja’, žreˈbẹː ‘žrebe’ (P). Omenjeno je, da palatalni r’ v slovenščini razpade v 25 Tudi ʀ (prim. Kenda ‑ Jež 2014). 159 Natalija Ulčnik prvotna elementa ( r + )26 in na koncu besede otrdi: gˈnoːr, gˈnoːrja ‘denar, denarja’ (K) (Zorko 2009: 53). Za panonski narečni prostor je navedeno, da moški samostalniki na -r ne podaljšujejo osnove z ‑ j: čevˈlåːra ‘čevljarja’, gospoˈdåːra ‘gospodarja’, meˈsåːra ‘mesarja’ (Zorko 2009: 257). Tabela 3: Razvojne značilnosti fonema r ( r’) Fonem r ( r’) Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina r > ṙ ˈṙoka ‘roka’ ˈṙẹːbṙe ‘rebra’ -rl > -r ˈdǝrː/ˈdaːr ‘drl’ uˈmǝrː ‘umrl’ ˈžǝrː ‘žrl’ -rv > -r ˈčǝr ‘črv’ -rv > -rf ˈčǝrːf ‘črv’ oˈbǝrːf ‘obrv’ r-r > l-r > w-r > gartroža > ø-r ˈgoːtǝrža ‘vrtnica’ r-r > ø-r martrati > ˈmoːtrat r-r > r-ø praprot > pˈroːpot r-r > -r farmoštǝr > ˈfamoštǝṙ pr > rp kǝrˈpiːwa ‘kopriva’ črě-, žrě-/žgrě- čˈrẹšna/čˈriːǝšna čˈreːšja ‘češnja’ čˈrẹːšja/ čˈreːšja ‘češnja’ žˈreːbe ‘žrebe’ ‘češnja’ čˈriːǝva ‘črevo’ žreˈbẹː ‘žrebe’ žgˈreːbe ‘žrebe’ žgˈrebł̥ ‘žebelj’ r’ > r gˈnoːr, gˈnoːrja gospoˈdåːr, ‘denar, denarja’ gospoˈdåːra ‘gospodar, gospodarja’ 26 O razpadu medsamoglasniškega *r’ > rj podrobneje piše Greenberg (2002: 107), ki izpostavi, da je tipološko »na to spremembo mogoče gledati kot na prvo v vrsti spre‑ memb, ki so odpravile nasprotje med navadnimi in mehkimi soglasniki v slovenščini in kajkavščini«, pri čemer je njen rezultat oblikoglasna premena r – rj. 160 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … Fonem n ( n’) Pri obravnavi koroških in štajerskih govorov je omenjeno, da ima zvoč‑ nik n položajno varianto ŋ pred mehkonebniki, npr. ˈAŋka ‘Anka’, ˈjaːŋga ‘njega’ (K) (Zorko 2009: 53; Zorko 1998: 129), eŋkˈraːt ‘enkrat’, ˈjaːŋga ‘njega’ (Š) (Zorko 1995: 263), ter da je prisotna sekundarna nazalizacija, npr. mˈlaːnko ‘mleko’ (K), mˈlako ‘mleko’ (Š). Sekundarni nosnik n je omenjen tudi v primerih, kot so ˈbuntara ‘butara’, špranˈciːrat ‘sprehaja‑ ti’, štonˈdiːrat ‘študirati’ (K) (Zorko 2009: 87), ˈtọːnčti ‘tolči’, sˈkọːnza ‘solza’, ˈgọːnčati ‘golčati’ (P) (Zorko 1998: 107; Zorko 2009: 289), pri čemer se pojavlja v legi za vokalom in pred konzonantom. V vseh treh narečnih skupinah so podani primeri za rinezem s sledmi za nekdanji no‑ sni ę, npr. ˈmẹːsc/ˈmiːǝsc ‘mesec’, ˈpaːjenk ‘pajek’, ˈpaːjenčna ‘pajčevina’ (K); ˈmeːsenc/ˈmeːsc ‘mesec’, ˈpoːjeŋk ‘pajek’, ˈpoːnčna ‘pajčevina’ (Š), ˈmẹːsenc ‘mesec’ (P). Za koroško področje so omenjeni naslednji pojavi: prehod -ǝnj, -ǝn, -ni- > , kar je ponazorjeno s primeri ˈag ‘ogenj’, gˈroːb ‘graben’, ˈkoːpla ‘kapnila’ (Zorko 2009: 87); analogični n iz sedanjiške osnove v nedoločniku ˈnaːpt ‘napeti’, ˈzačt ‘začeti’ (Zorko 1995: 229) ter podaljševanje osnove z ‑ n- v primerih, kot so ˈJakana ‘Jake’, ˈLukana ‘Luke’, kˈrẹːmpł̥na ‘kremplja’ (Zorko 2009: 53; Zorko 1995: 333). Zlasti pester je razvoj palatalnega n’. Po podatkih v raziskavah Z. Zorko je n’ ohranjen v Porabju (značilen je npr. za števanovski govor): nˈjiva, sˈvinja, ˈkaːmenje (Zorko 1998: 107; Zorko 2009: 289), v vseh treh narečnih skupinah pa so izpričani primeri, ko n’ izgubi bodisi nazalni element ( n’ > j) – npr. ˈkoːji ‘konji’, sˈwiːje ‘svinja’, ˈliːzaje ‘lizanje’ (K); sˈviːja/sˈviːja ‘svinja’, kaˈmeːje ‘kamenje, koˈreːje ‘korenje’, ˈjiːva ‘njiva’, ˈluːkja/ˈloːkja/ˈlüːkja ‘luknja’ (Š); kˈreːgaje ‘kreganje’, ˈjiva ‘njiva’ (P) – bodisi palatalni element ( n’ > n): ˈniːva ‘njiva’, ˈluːkna ‘luknja’, kˈniːga ‘knjiga’, ˈag ‘ogenj’ (K); ˈluːkna ‘luknja’, ˈvuːọg/ ˈuoːg ‘ogenj’ (Š); ˈọgen ‘ogenj’, kˈniːga ‘knjiga’ (P). Za štajersko in panonsko narečno skupino je ob navedenem značilen tudi prehod n’ > ,27 npr. kaˈmieːe ‘kamenje’, ˈiːva ‘njiva’. Omenjen je prehod sklopa -pl- > -pn-, npr. ˈkoːpna ‘kaplja’ (Š) (Zorko 1995: 263). 27 Gre za rahlo nazalni glas. Koletnik (2008: 16) za prekmurščino ugotavlja, da se nazalnost na Dolinskem že izgublja in se palatalni n’ izgovarja kot nosnjeni drsnik . 161 Natalija Ulčnik Tabela 4: Razvojne značilnosti fonema n ( n’) Fonem n ( n’) Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina n > ŋ (pred k, g) ˈAŋka ‘Anka’ eŋkˈraːt ‘enkrat’ ˈjaːŋga ‘njega’ ˈjaːŋga ‘njega’ sekundarni n (za mˈlaːnko ‘mleko’ mˈlako ‘mleko’ ˈgọːnčati ‘golčati’ vokalom in pred ˈbuntara ‘butara’ ˈnoːnge ‘noge’ sˈkọːnza ‘solza’ konzonantom) špranˈciːrat viˈnoːngrad ˈtọːnčti ‘tolči’ ‘sprehajati’ ‘vinograd’ štonˈdiːrat ‘študirati’ rinezem (sled ˈmẹːsc/ˈmiːǝsc ˈmeːsenc/ˈmeːsc ˈmẹːsenc ‘mesec’ nosnega ę) ‘mesec’ ‘mesec’ ˈpaːjenk ‘pajek’ ˈpoːjeŋk ‘pajek’ ˈpaːjenčna ˈpoːnčna ‘pajčevina’ ‘pajčevina’ -ǝnj, -ǝn, -ni- >  ˈag ‘ogenj’ gˈroːb ‘graben’ ˈkoːpla ‘kapnila’ analogični n ˈnaːpt ‘napeti’ ˈzačt ‘začeti’ podaljševanje ˈJakana ‘Jake’ osnove z ‑ n- ˈLukana ‘Luke’ kˈrẹːmpł̥na ‘kremplja’ n’ nˈjiva sˈvinja ˈkaːmenje n’ > j ˈkoːji ‘konji’ sˈviːja/sˈviːja kˈreːgaje sˈwiːje ‘svinja’ ‘svinja’ ‘kreganje’ ˈliːzaje ‘lizanje’ kaˈmeːje ‘kamenje ˈjiva ‘njiva’ koˈreːje ‘korenje’ ˈjiːva ‘njiva’ ˈluːkja/ˈloːkja/ ˈlüːkja ‘luknja’ n’ > n kˈniːga ‘knjiga’ ˈluːkna ‘luknja’ kˈniːga ‘knjiga’ ˈluːkna ‘luknja’ ˈọgen ‘ogenj’ ˈniːva ‘njiva’ n’ >  kaˈmieːe ˈiːva ‘njiva’ ‘kamenje’ -pl- > -pn- ˈkoːpna ‘kaplja’ 162 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … Fonem m Specifičen razvoj zvočnika m je značilen zlasti za panonsko področje; v gradivu je izpostavljen prehod izglasnega -m > -n, npr. z bˈråton ‘z bratom’, ˈdẹlan ‘delam’ (Zorko 1998: 92).28 V koroškem in tudi štajerskem nareč‑ nem prostoru je izpričan razvoj -n (< m) v ‑ : ˈsẹːd ‘sedem’, s ‘sem’ (K) (Zorko 1995: 25), ˈsḙeːd ‘sedem’, s ‘sem’ (Š) (Zorko 1995: 262). Pri no‑ sniku m je v panonskem prostoru prisotnih več diferenciacij konzonantnih sklopov: mn > vn ( vˈnoːgo ‘mnogo’), mn > fn ( fˈnuːgo ‘mnogo’), mn > ml ( ˈpaːmlem ‘pomnim’, ˈpoːmliti ‘pomniti’). Slednja premena je izpričana tudi v koroškem prostoru ( ˈpuːəmlem ‘pomnim’; Zorko 2009: 37; ˈtamlọ ‘temno’; Zorko 1995: 206). Tabela 5: Razvojne značilnosti fonema m Fonem m Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina -m > -n (> ) ˈsẹːd ‘sedem’ ˈsḙeːd ‘sedem’ z bˈråton ‘z s ‘sem’ s ‘sem’ bratom’ ˈdẹlan ‘delam’ mn > vn vˈnoːgo ‘mnogo’ mn > fn fˈnuːgo ‘mnogo’ mn > ml ˈpuːəmlem ˈpaːmlem ‘pomnim’ ‘pomnim’ ˈtamlọ ‘temno’ ˈpoːmliti ‘pomniti’ mr > br bˈroːmǝr ‘mramor’ ˈnebre ‘ne more’ vm > xm vmˈrẹti > xmˈrẹti vmˈrẹti > xmˈrẹti ‘umreti’ ‘umreti’ m-m > n-m ˈniːǝmo ‘mimo’ (< měmo) sekundarni m ˈtumpast ‘top’ ˈžomft ‘saft’ ˈdọːmbati (pred labiali) ˈžomft ‘saft’ ‘dolbsti’ ‑ n‑ > ‑ mn‑ ˈžọmna ‘žolna’ ˈžamna ‘žolna’ ˈpamn ‘poln’ ˈvamna ‘volna’ um > mu ˈmujti ‘umiti’ 28 Za prekmurščino velja, da se končni ‑ m zamenjuje z ‑ n, ohranjen pa je v porabščini (Koletnik 2008: 16). 163 Natalija Ulčnik Prehod mr > br je značilen za panonsko in koroško področje ( ˈnebre ‘ne more’; Zorko 2009: 226; bˈroːmǝr ‘mramor’; Zorko 1995: 109), prehod vm > xm pa druži panonsko in štajersko narečno skupino ( vmˈrẹti > xmˈrẹti; Zorko 1998: 46; Zorko 2009: 182). Za koroški prostor je omenjena disimilacija m-m > n-m, npr. ˈniːǝmo ‘mimo’ (< měmo). Sekundarni m je evidentiran v položaju pred labiali, npr. ˈtumpast ‘top’, ˈžomft ‘saft’ (K) (Zorko 2009: 87), ˈžomft ‘saft’ (Š) (Zorko 1995: 263), ˈdọːmbati ‘dolbsti’ (P) (Zorko 1998: 107). Izpostavljen je prehod ‑ n‑ > ‑ mn‑, npr. ˈžamna ‘žolna’, ˈpamn ‘poln’, ˈvamna ‘volna’ (Š) (Zorko 1998: 141; Zorko 1995: 262), ˈžọmna (K) (Zorko 1995: 206). Za panonsko področje je omenjen premet konzonanta in vokala: um > mu ( ˈmujti ‘umiti’; Zorko 1998: 92). Fonem j ( ) Najbolj posplošena značilnost fonema j je pojav sekundarnega ali para‑ zitskega j (),29 ki se v različnih govorih pojavlja v položaju za vokalom in pred dentalom ( d, t, c, s, z, n), tudi pred šumevcem ( ž, š), velarom g, labialom p. Nekaj primerov: gˈrọːzdje ‘grozdje’, ˈbẹːž ‘beži’, ˈgọːda ‘goda’, ˈọg ‘ogenj’ (K); ˈloːjpa ‘lopa’, ˈpuːjsla ‘postelja’, ˈuːọjg ‘ogenj’, gˈruːjzdje ‘grozdje’, ˈpaːjska ‘pazduha’, ˈvuːjstǝr ‘oster’, ˈvọːjs ‘voz’, ˈpọːjp ‘pob; fant’, ˈduọːjst ‘dosti’, ˈfọːjtrati ‘futrati; hraniti’, zaˈžaːjgati ‘zažagati’ (Š); Haloˈžaːjnke ‘Haložanke’, ˈzaːjdni ‘zadnji’, žˈgaːjnki ‘žganci’, ˈfuːjtrati ‘futrati; hraniti’, ˈmujcek ‘mucek’, osˈtajnki ‘ostanki’ (P). Naslednja zna‑ čilnost je protetični j,30 tipičen za koroški in štajerski prostor, npr. ˈjiskat ‘iskati’, ˈjigwa/ˈjǝgwa ‘igla’, ˈjime/ˈjǝme ‘ime’ (K), ˈjiːšem ‘iščem’, ˈjiːẹn ‘en’, ˈjiːǝti ‘iti’ (Š). Za panonsko narečno skupino so značilni raznoliki prehodi zvočnika j v druge foneme, npr. j > d’/dž pred zadnjimi vokali, tudi pred e 31 ( ˈd’åblan ‘jablana’, tr̥ˈd’ẹː ‘trije’, ˈd’aːjca ‘jajce’; bodˈžåti se ‘bati se < bojati se’; ˈdžåboko ‘jabolko’, ˈdžoːkati ‘jokati’, ˈzeldže ‘zelje’), j > g ( lidˈgẹː ‘ljudje’, gemˈlẹo ‘jemljejo’, boˈgiːn se ‘bojim se’), j > k ( vlasˈkẹː ‘lasje’), j > t’ pred nezvenečimi konzonanti in pred sprednjimi vokali ( ˈveːt’e ‘veje’). V štajerski narečni skupini ‑ j onemi v velelniku, npr. ˈpiː ‘pij’, ˈmiː ‘umij’, zˈliː ‘zlij’ (Zorko 2009: 187), v koroških govorih izginja ‑  v prislovih, npr. ˈčeːra ‘včeraj’, zˈguːǝda ‘zgodaj’ (Zorko 1995: 108). 29 Zorko omenja tudi izraze novonastali j, novi j, prehodni j, vrinjeni j. 30 Protetični glas je najpogosteje drsnik ( j, v), ki samoglasniško vzglasje spremeni v soglasniško (prim. Šekli 2014: 46). 31 »/…/ če je pred j zvočnik ali če je j v začetku besede« (Zorko 1998: 106). 164 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … Tabela 6: Razvojne značilnosti fonema j ( ) Fonem j ( ) Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina sekundarni/ gˈrọːzdje ‘grozdje’ ˈloːjpa ‘lopa’ Haloˈžaːjnke parazitski j/ ˈbẹːž ‘beži’ ˈpuːjsla ‘postelja’ ‘Haložanke’ (za vokali in pred ˈgọːda ‘goda’ ˈuːọjg ‘ogenj’ ˈzaːjdni ‘zadnji’ dentali d, t, c, s, ˈọg ‘ogenj’ gˈruːjzdje ‘grozdje’ žˈgaːjnki ‘žganci’ z, n, šumevcema ˈpaːjska ‘pazduha’ ˈfuːjtrati ‘futrati, ž, š, velarom g, ˈvuːjstǝr ‘oster’ hraniti’ labialom p) ˈvọːjs ‘voz’ ˈmujcek ‘mucek’ ˈpọːjp ‘pob, fant’ osˈtajnki ‘ostanki’ ˈduọːjst ‘dosti’ ˈfọːjtrati ‘futrati, hraniti’ zaˈžaːjgati ‘zažagati’ proteza j ˈjiskat ‘iskati’ ˈjiːšem ‘iščem’ ˈjigwa/ˈjǝgwa ‘igla’ ˈjiːẹn ‘en’ ˈjime/ˈjǝme ‘ime’ ˈjiːǝti ‘iti’ j > d’/dž (pred ˈd’åblan ‘jablana’ zadnjimi vokali, tr̥ˈd’ẹː ‘trije’ tudi pred e) ˈd’aːjca ‘jajce’ bodˈžåti se ‘bati se < bojati se’ ˈdžåboko ‘jabolko’ ˈdžoːkati ‘jokati’ ˈzeldže ‘zelje’ j > g lidˈgẹː ‘ljudje’ gemˈlẹo ‘jemljejo’ boˈgiːn se ‘bojim se’ j > k vlasˈkẹː ‘lasje’ j > t’ (pred ˈveːt’e ‘veje’ nezvenečimi konzonanti in pred sprednjimi vokali) -j/- > ø ˈčeːra ‘včeraj’ ˈpiː ‘pij’ zˈguːǝda ‘zgodaj’ ˈmiː ‘umij’ zˈliː ‘zlij’ Fonema v ( w/ u̯), f Zobnoustnični zvočnik v je v koroškem narečnem prostoru ponekod priso‑ ten pred vokali in pred r ter l, npr. ˈviːno ‘vino’, vˈrḙeːme ‘vreme’, vˈliːəčem 165 Natalija Ulčnik ‘vlečem’ (Zorko 2009: 87), sicer pa je značilen prehod v bilabialni glas ( v > w/), npr. ˈwiːno ‘vino’ (Zorko 2009: 52), ˈsoːk ‘vsak’, ˈọːca ‘ovca’, pˈra ‘prav’, ˈsi ‘siv’ (Zorko 2009: 88). Dvoustnični  je prisoten tudi v štajerskem prostoru, npr. baˈxaː ‘bahav’, pˈraː ‘prav’ pˈraːda ‘pravda’ (Zorko 2009: 186, 193). Fonem v lahko pred sprednjimi vokali preide v j; pojav je značilen za koroški in panonski prostor: -vi- > -ji-: ta pˈraːji ‘ta pravi’, posˈtaːjim ‘postavim’ (K) (Zorko 2009: 37); bradaˈjiːca ‘brada‑ vica’, kr̥vaˈjiːca ‘krvavica’ (P) (Zorko 2009: 274). Ob tem se lahko pojavi prehod -vi- > -j- (na Koroškem -wi- > --) v ponaglasni legi: ˈiːlojca ‘ilo‑ vica’, sˈliːvojca ‘slivovica’ (P) (Zorko 2009: 274); pˈraːla/pˈṙala ‘pravila’, zapˈraːla ‘zapravila’ (K) (Zorko 2009: 53; Zorko 1995: 57, 333). V koroškem narečnem prostoru se pojavlja proteza w pred vokaloma u in o, npr. ˈWuːrx ‘Urh’, ˈwoni ‘oni’ (Zorko 2009: 53, 94), tudi  pred u ( ˈučt se ‘učiti se’, ˈužgat ‘užgati’; Zorko 2009: 88), medtem ko je za štajerski in panonski prostor značilna proteza v pred u, ü (< u), o, npr. ˈvoːra ‘ura’, ˈvuọːče ‘oče’, ˈvüːha/ˈvüːxo ‘uho’, ˈvüːste ‘usta’, ˈvüːpati se ‘upati si’ (Š); ˈvüːra ‘ura’, ˈvüːxa ‘uho’ (P). Fonem v zaradi izgube zvenečnosti na vzglasju, izglasju in pred nezvenečimi nezvočniki prehaja v f, kar je značilnost štajerskega in pa‑ nonskega prostora, npr. fˈčiːera ‘včeraj’, fˈsåːk ‘vsak’, sodeˈlåfka ‘sodelavka’, ˈdaːrf ‘drv’, ˈčǝrːf ‘črv’ (Š); ˈọfca ‘ovca’, ˈčr̥ːf ‘črv’ (P); prehod je značilen tudi za predlog v: f ˈxiːšo ‘v hišo’. Na Štajerskem se predponski u‑ izgovarja kot v: vˈbiːti ‘ubiti’, vˈmiːti ‘umiti’ (Zorko 2009: 190), v panonskem prostoru pa tak v izkazuje prehod v f ( fˈčiti ‘učiti’; Zorko 1998: 77). Vzglasni v‑ lahko onemi pred zaporniki, npr. pˈroːšat ‘vprašati’ (K), onemitev pa je izkazana tudi za izglasni ‑ v, kar se pokaže v prislovu doˈmọː ‘domov’ (P). Z. Zorko pri narečnem razvoju fonema v omenja tudi naslednje premene štajerskega in panonskega prostora: vl > bl ( čˈrẹːbli ‘čevlji’ (Š); čˈreːbli ‘čevlji’ (P)); vv > xv ( x ˈvåːsi ‘v vasi’ (Š); x ˈvọdo ‘v vodo’ (P)); vm > xm ( xˈmiːti ‘umiti’, xˈmǝrla ‘umrla’ (Š); x ˈmẹsto ‘v mesto’, vˈmr̥li > xˈmr̥li ‘umrli’ (P)); vr > xr ( xˈrọːstava (P)); -tv- > -tb- ( žeˈniːtba ‘ženitev’ (Š)); v štajerskem prostoru je bila opažena premena v-v > b-b: ˈbẹːbǝrca ‘veverica’ (Zorko 1995: 295). Pri razvoju zobnoustničnega pripornika f Z. Zorko posebej izpostavlja, da glas ni praslovanskega izvora32 in da se pojavlja v onomatopejah ter prevzetih besedah, npr. ˈfarfra ‘frfra’, ˈfoːra ‘fora; šala’ (Zorko 2009: 88; Zorko 1995: 112). V štajerskem in panonskem narečnem prostoru, kot je bilo že omenjeno, nezveneči f zamenjuje zveneči v ( f < v), npr. fpˈråːša ‘vpraša’. 32 Tujejezični * f se je pri prevzemanju besedja v najstarejšem obdobju zamenjeval z ustničnikom * p, npr. stvnem. affo ‘opica’ > psl. * opъ ‘opica’ (Šekli 2014: 53). 166 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … Tabela 7: Razvojne značilnosti fonemov v (w/), f Fonema v (w/u̯), f Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina v > w/ ˈwiːno ‘vino’ baˈxaː ‘bahav’ ˈsoːk ‘vsak’ pˈraː ‘prav’ ˈọːca ‘ovca’ pˈraːda ‘pravda’ pˈra ‘prav’ ˈsi ‘siv’ ( v se ohranja pred ˈviːno ‘vino’ vokali in pred r, l) vˈrḙeːme ‘vreme’ vˈliːəčem ‘vlečem’ v/w > j (pred ta pˈraːji ‘ta pravi’ bradaˈjiːca sprednjimi vokali), posˈtaːjim ‘bradavica’ npr. -vi-/-wi- > -ji- ‘postavim’ kr̥vaˈjiːca ‘krvavica’ -vi-/-wi- > -j-/-- pˈraːla ‘pravila’ ˈiːlojca ‘ilovica’ zapˈraːla sˈliːvojca ‘zapravila’ ‘slivovica’ proteza w ˈWuːrx ‘Urh’ pred u, o ˈwoni ‘oni’ proteza  pred u ˈučt se ‘učiti se’ ˈužgat ‘užgati’ proteza v pred u, ü ˈvoːra ‘ura’ ˈvüːra ‘ura’ (< u), o ˈvuọːče ‘oče’ ˈvüːxa ‘uho’ ˈvüːha/ˈvüːxo ‘uho’ ˈvüːste ‘usta’ ˈvüːpati se ‘upati si’ v- > f- fˈčiːera/fˈčḙeːri ‘včeraj’ fˈsåːk ‘vsak’ fˈčaːs ‘včasih’ fpˈråːša ‘vpraša’ ‑v > ‑f ˈdaːrf ‘drv’ ˈčr̥ːf ‘črv’ ˈčǝrːf ‘črv’ v > f sodeˈlåfka ˈọfca ‘ovca’ (izguba ‘sodelavka’ zvenečnosti) predlog v > f f ˈxiːšo ‘v hišo’ f ˈxiːšo ‘v hišo’ 167 Natalija Ulčnik Fonema v (w/u̯), f Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina u- > v- vˈbiːti ‘ubiti’ vˈmiːti ‘umiti’ u- (pred fˈčiti ‘učiti’ nezvenečimi nezvočniki) > v- > f- v- > ø (pred pˈroːšat ‘vprašati’ zaporniki) -v > ø doˈmọː ‘domov’ vl > bl čˈrẹːbli ‘čevlji’ čˈreːbli ‘čevlji’ vv > xv x ˈvåːsi ‘v vasi’ x ˈvọdo ‘v vodo’ vm > xm xˈmiːti ‘umiti’ xˈmr̥li ‘umrli’ xˈmǝrla ‘umrla’ x ˈmẹsto ‘v mesto’ vr > xr xˈrọːstava -tv- > -tb- žeˈniːtba ‘ženitev’ v-v > b-b ˈbẹːbǝrca ‘veverica’ Fonema p, b Zveneči glasovi na koncu besede in pred nezvenečimi konzonanti v nare‑ čjih in tudi v knjižnem jeziku izgubljajo zven, kar pomeni, da zveneči b prehaja v nezveneči p (govorimo o asimilaciji po zvenečnosti),33 npr. ˈzipka ‘zibka’, ˈzop ‘zob’ (K); ˈbuːọp ‘krompir’, ˈoːpčina ‘občina’ (Š); gˈrop ‘grob’ (P); pri tem se pogostost nezvenečega glasu poveča (Zorko 2009: 88). Med analiziranimi govori je izjema le števanovski govor v Porabju, v katerem je -b pred pavzo ohranjen (Zorko 1998: 106). V panonski narečni skupini je prisoten tudi prehod b > f, npr. ˈfüːrkle ‘burkle’ (Zorko 1998: 16). V štajerski narečni skupini se pojavljata sekundarna glasova p ( ˈapca ‘ovca’; Zorko 1998: 141) in b ( ˈčobdm se ‘čudim se’; Zorko 1998: 141). Sklop pt se v koroških narečjih olajša v t ( ˈtica ‘ptica’; Zorko 2009: 88), -br- pa v -r- ( ˈdaːra/ˈdaːṙa ‘dobra’ Zorko 2009: 88; Zorko 1995: 26). V panonskih 33 Pri asimilaciji po zvenečnosti gre najpogosteje za prilikovanje nezvočnikov stičnemu glasovnemu okolju v poziciji sredi besede (medglasje) ali pred premorom (v izglasju) (prim. Šekli 2014: 40). 168 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … narečjih pt prehaja v ft ( fˈtič ‘ptič’; Zorko 1998: 54), zabeležen pa je tudi premet konzonanta in vokala ub- > bu- ( ˈbujti ‘ubiti’; Zorko 1998: 92). Tabela 8: Razvojne značilnosti fonemov p, b Fonema p, b Koroška narečna Štajerska Panonska skupina narečna skupina narečna skupina b > p (asimilacija ˈzipka ‘zibka’ ˈbuːọp ‘krompir’ gˈrop ‘grob’ po zvenečnosti) ˈzop ‘zob’ ˈoːpčina ‘občina’ ohranjenost ‑ b +34 (števanovski pred pavzo govor) b > f ˈfüːrkle ‘burkle’ sekundarni p ˈapca ‘ovca’ sekundarni b ˈčobdm se ‘čudim se’ pt > t ˈtica ‘ptica’ pt > ft fˈtič ‘ptič’ -br- > -r- ˈdaːra/ˈdaːṙa ‘dobra’ ub- > bu- ˈbujti ‘ubiti’ Fonema t, d Zveneči d na koncu besede in pred nezvenečimi konzonanti izgubi zven: d > t,35 npr. ˈkaːt ‘kad’, ˈpotka ‘podkev’, ˈsọːt ‘sod’ (K) (Zorko 2009: 88); ˈziːt ‘zid’ (Š) (Zorko 2009: 153). Ohranjenost izglasnega ‑ d je pred pavzo značilna za števanovski govor (Zorko 1998: 106). Primarna sklopa dl in tl sta ohranjena v koroški narečni skupini, npr. v ziljščini; Z. Zorko je zabeležila primere, kot so ˈmọdł̥t, ˈmọdlim ‘moliti, molim’, ˈmadł̥t ‘moliti’, ˈjeːdwu ˈliːəs ‘jedlov les’ (Zorko 2009: 37, 88). Sekundarna sklopa dl in tl sta v koroščini ohranjena (lahko kot dw oz. tw), npr. v deležnikih ˈseːdwa ‘sedla’, pˈleːtwa ‘pletla’, kˈroːdwa/kˈroːdla ‘kradla’, ˈpoːdla ‘padla’ (Zorko 2009: 37, 89). V štajerskih narečjih sta dl in tl lahko ohranjena ( ˈboːdla je ‘bodla je’, ˈjaːdla ‘jedla’, ˈpåːdla ‘padla’; Zorko 2009: 164) ali ne ( ˈbuːọla ‘bodla’, ˈjeːla ‘jedla’, ˈpåːla ‘padla’; Zorko 2009: 175, 193), v panonskih pa 34 Z znakom [+] je nakazana prisotnost pojava, kadar v razpravah ni podanih posebnih ponazarjalnih zgledov. 35 Posledično se poveča pogostost konzonanta t (Zorko 2009: 88). 169 Natalija Ulčnik se olajšata v l, npr. ˈjẹla ‘jedla’, pˈlela ‘pletla’, zˈbọla ‘zbodla’ (Zorko 1998: 16, 46, 54).36 V štajerskem in panonskem prostoru najdemo tudi premeno dl > bl ( bˈleːtva ‘dleto’ (Š); bˈleːtvo ‘dleto’ (P)). Za vse tri narečne skupine so značilne diferenciacije tl > kl ( na kˈliːəxo ‘na tleh’, kˈloːčt ‘tlačiti’ (K); ˈpoːkł̥/ˈpuọːkle ‘potlej’, na kˈleːx/ˈnåːkle ‘na tleh’, kˈłåːčim ‘tlačim’, ‘ miːekla ‘metla’ (Š); ˈpuːokle ‘potlej’, kˈlå ‘tla’ (P)), dl > gl ( gˈliːətwa ‘dleto’, gˈloːn ‘dlan’ (K); gˈł̥åːka ‘dlaka’ (Š); gˈlẹːtva ‘dleto’ (P)) in dn > gn (> n/g), npr. gˈnoːr ‘denar’, ˈpug ‘poldan’, ˈnəs ‘danes’ (K); gˈnåːr ‘denar’, doˈpaːgne ‘dopoldan’, pˈreːgji ‘prednji’ (Š); gˈnes ‘danes’, ˈpẹːg ‘pedenj’ (P); v pa‑ nonskem prostoru je bila ob tem zabeležena še premena dn > dm, npr. sˈreːdmi ‘srednji’ (Zorko 1998: 31). Za koroščino je evidentirana olajšava tričlenskega konzonantnega sklopa stn > sn, npr. ˈmaːsna ‘mastna’, ˈžoːlọsna ‘žalostna’ (Zorko 2009: 88), olajšava začetnega tk- > k-, npr. ˈko ‘takoj’ (Zorko 1995: 110), ter sekundarna pojavitev glasu d, npr. v samostalniku sˈtḙeːzda ‘steza’ (Zorko 2009: 89). Za štajersko narečje so značilne premene tn > kn ( kˈnåːła/kˈnåːlo ‘tnalo’; Zorko 2009: 171, 190), zr > zdr ( zdˈrḙeːla ‘zrela’; Zorko 1995: 265) in -zd- > -z- ( ˈpåːzuxa ‘pazduha’; Zorko 2009: 190). Zgolj v panonski narečni skupini sta bili zabeleženi še premeni tm > km ( kˈmica ‘tema’; Zorko 1998: 107) in sv > stv ( stˈvaːra ‘svora, sora’; Zorko 1998: 107).37 Tabela 9: Razvojne značilnosti fonemov t, d Fonema t, d Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina d > t ˈkaːt ‘kad’ ˈziːt ‘zid’ (asimilacija po ˈpotka ‘podkev’ zvenečnosti) ˈsọːt ‘sod’ ohranjenost ‑ d + (števanovski pred pavzo govor) ohranjenost ˈmọdł̥t, ˈmọdlim ‘moliti, primarnih dl, tl molim’ ˈjeːdwu ˈliːəs ‘jedlov les’ ohranjenost ˈseːdwa ‘sedla’ ˈboːdla ‘bodla’ sekundarnih pˈleːtwa ‘pletla’ ˈjaːdla ‘jedla’ dl, tl kˈroːdwa/kˈroːdla ˈpåːdla ‘padla’ ‘kradla’ ˈpoːdla ‘padla’ 36 O poenostavitvi sklopov tl, dl prim. tudi Greenberg (2002: 91–92). 37 Svora oz. sora je »močnejši drog, ki povezuje sprednji in zadnji del voza« (SSKJ2). 170 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … Fonema t, d Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina sekundarni dl ˈbuːọla ‘bodla’ ˈjẹla ‘jedla’ > l, tl > l ˈjeːla ‘jedla’ pˈlela ‘pletla’ ˈpåːla ‘padla’ zˈbọla ‘zbodla’ dl > bl bˈleːtva ‘dleto’ bˈleːtvo ‘dleto’ tl > kl na kˈliːəxo ‘na tleh’ ˈpoːkł̥ /ˈpuọːkle ˈpuːokle ‘potlej’ kˈloːčt ‘tlačiti’ ‘potlej’ kˈlå ‘tla’ na kˈleːx/ˈnåːkle ‘na tleh’ kˈłåːčim ‘tlačim’ ˈmiːekla ‘metla’ dl- > gl- gˈliːətwa ‘dleto’ gˈł̥åːka ‘dlaka’ gˈlẹːtva ‘dleto’ gˈloːn ‘dlan’ dn > gn (> n/g) gˈnoːr ‘denar’ gˈnåːr ‘denar’ gˈnes ‘danes’ ˈpug ‘poldan’ doˈpaːgne ˈpẹːg ‘pedenj’ ˈnəs ‘danes’ ‘dopoldan’ pˈreːgji ‘prednji’ dn > dm sˈreːdmi ‘srednji’ stn > sn ˈmaːsna ‘mastna’ ˈžoːlọsna ‘žalostna’ tk- > k- ˈko ‘takoj’ sekundarni d sˈtḙeːzda ‘steza’ zr > zdr zdˈrḙeːla ‘zrela’ tn > kn kˈnåːła/ kˈnåːlo ‘tnalo’ -zd- > -z- ˈpåːzuxa ‘pazduha’ tm > km kˈmica ‘tema’ sv > stv stˈvaːra ‘svora, sora’ Fonemi k, g, x V koroških govorih se nezveneči mehkonebni zapornik k lahko pomak‑ ne v grlo (Zorko 1998: 179) in tako nastane nezveneči grlni zapornik, ki je v fonetični transkripciji označen s q;38 izpričan je prehod kd > d, npr. ˈduːǝ ‘kdo’ (Zorko 2009: 89), ohranjeni pa so tudi rezultati druge praslovanske palatalizacije ( k > c), npr. w ˈrəci ‘v roki’ (Zorko 2009: 37). 38 Lahko tudi s ʔ ali  (prim. Kenda ‑ Jež 2014: 29). 171 Natalija Ulčnik Raziskovalka palatalizirane oblike opaža tudi v panonski narečni skupini, npr. sr̥ˈmaːct’e ‘siromaki’ (Zorko 1998: 106, 187).39 Zanjo so značilne tudi naslednje premene: kc > fc ( fˈcuj ‘kcoj; zraven’; Zorko 2009: 227), kt > št ( šˈtọː ‘kdo’; Zorko 1998: 54 ) ter ške > št’e ( ˈmuošt’e ‘moške’; Zorko 1998: 107). Tričlenski konzonantni sklop skl se v koroščini olajša v sl ( sˈlḙeːda/ sˈlẹːda ‘skleda’; Zorko 2009: 89; Zorko 1995: 27), kw pa lahko preide v kl ( ˈciːǝṙkla ‘cerkev’; Zorko 1995: 57); prisoten je prehod tj > k, npr. ˈkḙeːd/ ˈkẹːd ‘teden’ (Zorko 2009: 89; Zorko 1995: 27). Slednje je značilno tudi za štajerski prostor, npr. tˈraːki/tˈrẹːki ‘tretji’, ˈkaːd/ˈkẹːd ‘teden’ (Zorko 2009: 171, 202). Zveneči mehkonebni zapornik g pred nezvenečimi konzonanti in na koncu besede izgubi zven ( g > k), npr. ˈbuːǝk ‘bog’, sˈniːǝk/sˈneːk ‘sneg’ (Zorko 2009: 89, 153), ohrani pa se v števanovskem govoru. V koroških govorih se končni zveneči velar ‑ g lahko premenjuje s ‑ x, npr. ˈbuːǝx ‘bog’, bˈriːəx ‘breg’, pˈraːx ‘prag’ (Zorko 2009: 37, 94), značilna je sekundarna palatalizacija velarov g > j/, npr. dˈruːji ‘drugi’, ˈnoːje ‘noge’, ˈroːje ‘roge’, poˈmoːj ‘pomagaj’; dˈruːga ‘drugega’ (Zorko 2009: 37, 53),40 protetični g‑, npr. gˈniːwa ‘njiva’ (Zorko 2009: 53), ter prehod gl > l ( glix > ˈlix, glej > ˈle; Zorko 1995: 111). Samostalnik hruška ima ohranjeno različico z vzglasnim g‑: gˈruška.41 Velar g lahko pred e preide v d’, kar je značilnost panonskih govorov, npr. ˈånd’eo ‘angel’ (Zorko 1998: 106), sklop gd pa se olajša v g (npr. ˈnẹgi ‘nekje’; Zorko 1998: 67). Za mehkonebni pripornik x Zinka Zorko navaja, da se v koroškem prostoru pojavlja kot proteza ĥ pred zadnjimi vokali, npr. ˈĥaːda ‘ajda’, ˈĥuta ‘uta’ (Zorko 2009: 89), tudi proteza x, npr. ˈxan ‘oni’ (Zorko 1995: 205), podobno v štajerskih govorih (pred a, o, i), npr. ˈxoːdǝr ‘postelja’, ˈxiːn/ˈxiːn ‘inje’ (Zorko 1995: 266, 295). Pestrejši razvoj je evidentirala v panonski narečni skupini, v kateri lahko vzglasni in izglasni x onemita, npr. ˈlaːče ‘hlače’, ˈiːža ‘hiša’, ˈrien ‘hren’, gˈrå ‘grah’ (Zorko 1998: 91, 107; 39 »[…] pred nekdanjo množinsko končnico ‑ i, ki jo je kasneje zamenjala moška končnica ‑ je; ta se izgovarja za nezvenečimi soglasniki kot mehki ‑ t’e, za zvenečimi pa kot mehki ‑ d’e« (Zorko 1998: 106). 40 Drugotna oz. narečna palatalizacija velarov je značilna tudi za gorenjsko narečno sku‑ pino (prim. Orožen 2003: 503). Škofic (2001: 36) ugotavlja, da je mehčanje mehkoneb‑ nikov k, g, x v č, j, š pred sprednjima vokaloma i in e lahko v posameznih gorenjskih govorih redko, pojavlja se zgolj izjemoma oz. je vezano na zgolj nekaj besed (torej je leksikalizirano). 41 V psl. sta bili različici * grűša in * krűša ‘hruška’. Slovenska različica hruška je nastala v osrednjih slovenskih narečjih iz oblike kruška (Snoj 2015). O prehodu kr > xr tudi v Ramovš (1924: 231). 172 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … Zorko 2009: 275), lahko pa x preide v j, npr. pr̥ ˈžienaj ‘pri ženah’, ˈmöja ‘muha’, noˈjẹːt ‘noht’, stˈraːj ‘strah’ (Zorko 1998: 107; Zorko 2009: 275);42 pogoste so tudi premene konzonantnih sklopov, npr. xč > šč ( ˈnišče/ˈniːšče ‘nihče’, šˈčerka ‘hčerka’, ˈščeːš ‘hočeš’; Zorko 1998: 67; Zorko 2009: 275), pri čemer se lahko tak šč še naprej olajša v č- ( ˈčiː ‘hči’, ˈniše ‘nihče’; Zorko 1998: 16, 77),43 xt > ft ( fˈtẹti ‘hoteti’, ˈšift ‘šiht; delo’; Zorko 1998: 20, Zorko 2009: 244),44 xt > št ( šˈteja ‘hotel’; Zorko 1998: 54, 77, 257). Na Koroškem je opazila prehod xt > st ( sˈtḙeːt ‘hoteti’; Zorko 2009: 89). Tabela 10: Razvojne značilnosti fonemov k, g, x Fonemi k, g, x Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina k > q (pomik + glasu v grlo) kd > d ˈduːǝ ‘kdo’ k > c w ˈrəci ‘v roki’ sr̥ˈmaːct’e (palatalizirane ‘siromaki’ oblike) kc > fc fˈcuj ‘kcoj, zraven’ kt > št šˈtọː ‘kdo’ ške > št’e ˈmuošt’e ‘moške’ kw > kl ˈciːǝṙkla ‘cerkev’ skl > sl sˈlḙeːda/sˈlẹːda ‘skleda’ tj > k ˈkḙeːd/ˈkẹːd tˈraːki/tˈrẹːki ‘tretji’ ‘teden’ ˈkaːd/ˈkẹːd ‘teden’ g > k ˈbuːǝk ‘bog’ sˈneːk ‘sneg’ (asimilacija po sˈniːǝk ‘sneg’ zvenečnosti) ohranjenost -g + (števanovski pred pavzo govor) 42 To se zgodi na koncu besede pri sklonskih morfemih in sredi besede med vokali. Mož‑ na je tudi redukcija takega j, npr. st’raː ‘strah’ (Zorko 2009: 275). Koletnik (2008: 16) poudarja, da prekmurščina velarnega pripornika x ne pozna, saj ali onemi ali preide v j. 43 Asimilacija xč- > šč- > č- je prisotna tudi na Koroškem, npr. ˈčiːǝra ‘hči’ (Zorko 2009: 89), ob tem pa je zabeležen tudi prehod xč > šč > š, npr. ˈnǝš ‘nihče’ (Zorko 2009: 89). 44 Premena je zabeležena tudi v štajerskem narečnem prostoru, npr. fˈtẹːti ‘hoteti’. 173 Natalija Ulčnik Fonemi k, g, x Koroška Štajerska Panonska narečna skupina narečna skupina narečna skupina ‑ g > -x ˈbuːǝx ‘bog’ bˈriːəx ‘breg’ pˈraːx ‘prag’ g > j/ dˈruːji ‘drugi’ (sekundarna ˈnoːje ‘noge’ palatalizacija ˈroːje ‘roge’ velarov) poˈmoːj ‘pomagaj’ dˈruːga ‘drugega’ proteza g gˈniːwa ‘njiva’ ohranjenost gˈruška ‘hruška’ različice z g- g (pred e) > d’ ˈånd’eo ‘angel’ gd > g ˈnẹgi ‘nekje’ gl > l ˈlix ‘glih, ravno’ ˈle ‘glej’ proteza ĥ (pred ˈĥaːda ‘ajda’ zadnjimi vokali) ˈĥuta ‘uta’ proteza x (pred a, ˈxan ‘oni’ ˈxoːdǝr ‘postelja’ o, tudi i) ˈxiːn/ˈxiːn ‘inje’ x > ø gˈrå ‘grah’ ˈlaːče ‘hlače’ ˈiːža ‘hiša’ ˈrien ‘hren’ x > j ( > ø) pr̥ ˈžienaj ‘pri ženah’ ˈmöja ‘muha’ stˈraːj/stˈraː ‘strah’ noˈjẹːt ‘noht’ xč > šč > (č/š) ˈčiːǝra ‘hči’ ˈnišče/' niːšče ˈnǝš ‘nihče’ ‘nihče’ šˈčerka ‘hčerka’ ˈščeːš ‘hočeš’ ˈčiː ‘hči’ ˈniše ‘nihče’ xt > ft fˈtẹːti ‘hoteti’ fˈtẹti ‘hoteti’ ˈšift ‘šiht, delo’ xt > št šˈteja ‘hotel’ xt > st sˈtḙeːt ‘hoteti’ 174 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … Fonemi c, z, s in č, ž, š Za fonem c v analiziranih narečnih skupinah ni zabeleženega posebnega razvoja. Zveneča z in ž v položaju na koncu besede in pred nezvenečimi konzonanti izgubljata zvenečnost: z > s ( ˈmiːs ‘miz’ (K), ˈjeːs ‘jez’ (Š); Zorko 2009: 89, 153), ž > š ( kˈriːš ‘križ’, ˈtḙeːška ‘težka’ (K), ˈnuːọš ‘nož’ (Š), kˈriš ‘križ’ (P); Zorko 2009: 89, 153; Zorko 1998: 92). V panonski narečni skupini predlog z pred j (< n’) prehaja v ž, npr. ž ˈjiːn ‘z njim’ (Zorko 1998: 20), izpričan pa je tudi prehod sc > fc, npr. ˈpọfco ‘poscal’ (Zorko 1998: 16). V štajerskih govorih je bil evidentiran prehod sc > xc, npr. ˈkoxc ‘kosci’, pˈroːxc ‘prasci’ (Zorko 1995: 266). Zanimiv je razvoj konzonantnega sklopa šč – ta je lahko ohranjen, npr. v prleščini in prekmur‑ ščini ( ˈiːščen ‘iščem’, na ˈtešče, ˈpiːšče ‘pišče’ (P); Zorko 1998: 54), lahko pa se disimilira v xč ( ˈpixče ‘pišče’ (P); Zorko 1998: 77, Zorko 2009: 257) ali št’ ( ˈküšt’er ‘kuščar’ (P); Zorko 1998: 107) . V vseh analiziranih narečnih skupinah je prisotna tudi olajšava šč > š, npr. ˈgọːša ‘gošča’, ˈiːšem ‘iščem’, ˈpiše ‘pišče’, kˈliːǝše ‘klešče’ (K) (Zorko 2009: 37, 89); kˈleše ‘klešče’, ˈgọːša ‘gošča’, ˈiːšem ‘iščem’, ˈluːšit ‘luščiti’, ogˈniːše ‘ognjišče’ (Š) (Zorko 1998: 129; Zorko 2009: 143, 153, 164); ˈiːšen ‘iščem’ (P) (Zorko 1998: 16, Zorko 2009: 275). V panonskem prostoru lahko nastane tudi drugotni sklop šč (< xč), npr. šˈčẹːn ‘hočem’, šˈčerka ‘hčerka’ (Zorko 1998: 77, 91). V štajerski narečni skupini sta bili zabeleženi premeni st- > št- ( štˈrọːk ‘strok’; Zorko 2009: 190) in čb > žb ( žˈbẹːła ‘čebela’, žˈboː ‘čebula’; Zorko 2009: 193), v koroščini pa sk > šk ( škˈṙiːja ‘skrinja’; Zorko 1995: 27). Za koroški prostor je bilo izpostavljeno tudi štekanje, tj. značilni š pri kazalnih zaimkih in prislovih,45 npr. ˈšǝti/ ˈšẹti ‘ta’, ˈšǝta ‘ta’, šˈnẹtre ‘tu notri’, šˈtam ‘tam’ (Zorko 2009: 38, 94; Zorko 1995: 112).46 V vseh treh opazovanih narečnih skupinah sta ohranjena sklopa črě-, žrě- (na Koroškem se v sklop vrine še g: žgrě-), npr. čˈrẹšna/čˈriːǝšna ‘češnja’, čres/čˈriːǝs ‘čez’; žgˈreːbe ‘žrebe’ (K) (Zorko 2009: 53); čˈreːšja/čˈraːšja/čˈreːšja ‘češnja’, čreˈpiːja ‘črepinja’, žˈreːbe/ žˈriːebe ‘žrebe’ (Š) (Zorko 2009: 153, 164, 175); čˈrẹːšja/čˈreːšja ‘češnja’, žreˈbẹː ‘žrebe’ (P) (Zorko 1998: 16, 19, 31). 45 Po Štrekljevem mnenju naj bi š- prevzeli po hiperredukciji iz oblike vidiš (> viš > š) (Zorko 2009: 38), Ramovš pa š- pojasnjuje z redukcijo členka še (> šǝ > š-) (Zorko 1995: 112). 46 Več primerov najdemo pri Benko (https:/ www.narecna‑bera.si/). 175 Natalija Ulčnik Tabela 11: Razvojne značilnosti fonemov c, z, s in č, ž, š Fonemi c, z, s in Koroška narečna Štajerska narečna Panonska č, ž, š skupina skupina narečna skupina z > s ˈmiːs ‘miz’ ˈjeːs ‘jez’ (asimilacija po zvenečnosti) ž > š kˈriːš ‘križ’ ˈnuːọš ‘nož’ kˈriš ‘križ’ (asimilacija po ˈtḙeːška ‘težka’ zvenečnosti) predlog z pred j ž ˈjiːn ‘z njim’ (< n’) > ž sc > xc ˈkoxc ‘kosci’ pˈroːxc ‘prasci’ sc > fc ˈpọfco ‘poscal’ šč ˈiːščen ‘iščem’ na ˈtešče ˈpiːšče ‘pišče’ šč > xč ˈpixče ‘pišče’ šč > št’ ˈküšt’er ‘kuščar’ šč > š ˈgọːša ‘gošča’ kˈleše ‘klešče’ ˈiːšen ‘iščem’ ˈiːšem ‘iščem’ ˈgọːša ‘gošča’ ˈpiše ‘pišče’ ˈiːšem ‘iščem’ kˈliːǝše ‘klešče’ ˈluːšit ‘luščiti’ ogˈniːše ‘ognjišče’ xč > šč šˈčẹːn ‘hočem’ šˈčerka ‘hčerka’ st- > št- štˈrọːk ‘strok’ čb > žb žˈbẹːła ‘čebela’ žˈboː ‘čebula’ sk > šk škˈṙiːja ‘skrinja’ štekanje (značilni ˈšẹti/ˈšǝti ‘ta’ š pri kazalnih ˈšǝta ‘ta’ zaimkih in šˈtam ‘tam’ prislovih) šˈnẹtre ‘tu notri’ črě-, žrě- čˈrẹšna/čˈriːǝšna čˈreːšja/čˈraːšja/ čˈrẹːšja/ čˈreːšja ‘češnja’ čˈreːšja ‘češnja’ ‘češnja’ čres/čˈriːǝs ‘čez’ čreˈpiːja ‘črepinja’ žreˈbẹː ‘žrebe’ žˈreːbe/žˈriːebe ‘žrebe’ žgrě- žgˈreːbe ‘žrebe’ 176 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … Ugotovitve Analiza kaže, da je največ sprememb konzonantov opaznih pri zvočnikih l in v ter da so pogoste premene konzonantnih sklopov. Nekateri pojavi so prisotni v govorih vseh treh narečnih skupin, npr. l’ > l, n’ > j, n’ > n, rinezem, sekundarni j, tl > kl, dl > gl, dn > gn, šč > š, drugi z ozirom na dostopno gradivo povezujejo po dve narečni skupini, npr. koroške in štajerske govore ( n > ŋ, protetična glasova j in g, tj > k) ali štajerske in panonske ( ł̥ > u, n’ > , v > f, vl > bl, vm > xm, tl > l, dl > l, dl > bl) ali koroške in panonske ( -m > -n, mn > ml, -vi- > -j-). Nekatere značilnosti razvoja konzonantov pa so prisotne na manjšem geografskem področju in niso značilne za celotno narečno skupino, npr. ohranjanje zvenečnosti v izglasju v števanovskem govoru. Kot specifično koroške značilnosti se kažejo npr. švapanje, uvularni ṙ, k > q in štekanje. Zabeležene posebnosti štajerskega prostora so npr. sekundarni p, sekundarni b, značilen razvoj konzonantnih sklopov ( tn > kn, -zd- > -z-, čb > žb). V panonskem prostoru pa je ohranjen n’, opazen je pester razvoj zvočnika j ( j > g, j > k, j > d’, j > dž, j > t’), različni prehodi konzonantov ali njihova redukcija ( b > f, x > j, x > ø), ohranjen je sklop šč, prisotne so tudi različne premene konzo‑ nantnih sklopov, npr. mn > vn/fn, mr > br, tm > km, kc > fc, xt > št, xč > šč. Iz razprav lahko razberemo, da je Zinka Zorko ob pogostih glasoslovnih pojavih navajala in ponazarjala tudi redkejše, dotlej še nezabeležene in nepojasnjene značilnosti razvoja konzonantov. Sklep V prispevku so na podlagi raziskav dialektologinje Zinke Zorko preverjene značilnosti razvoja konzonantov v slovenskem severnem, severovzhodnem in vzhodnem prostoru. Uporabljeno je bogato jezikoslovno gradivo iz avtoričinih treh znanstvenih monografij (Zorko 1995, Zorko 1998, Zorko 2009), v katerih so sistematično po jezikovnih ravninah prikazani izsled‑ ki terenskih raziskav, praviloma vezanih na govore v posameznih krajih (npr. Strojni na Koroškem, Pernicah, Mlakah; Hočah, Ponikvi, Pišecah; Radomerščaku, Cankovi, Andovcih). Osredinila sem se na avtoričin prikaz razvoja konzonantov in narečnih posebnosti konzonantnih sestavov v koro‑ ški, štajerski in panonski narečni skupini. Njihova klasifikacija in analiza sta omogočili izpostavitev specifik posameznih narečij in govorov (npr. pojava švapanja, sekundarne palatalizacije in rinezma, razvoja protetičnih 177 Natalija Ulčnik glasov, poenostavitve konzonantnih sklopov) ter olajšali primerjavo med različnimi narečnimi sistemi. Ugotovljeno je, da raziskovalka na konzo‑ nantne značilnosti bolj ali manj podrobno opozarja tudi v razpravah, ki so sicer vezane na neglasoslovno tematiko, npr. stavbarsko izrazje (Zorko 2009: 83–92). Podaja temeljne in pomembne razločevalne konzonantne značilnosti, ob tem pa je iz gradiva mogoče razbrati tudi dodatne konzo‑ nantne značilnosti, ki jih avtorica (predvidoma zaradi drugih vsebinskih poudarkov in/ali omejitve prostora ob objavi) posebej ne omenja (npr. ob opozorilu na preglas a > e za palatalnimi soglasniki v strojinskem govoru razpoznamo tudi prehod sk > šk: šˈkuːərje ‘skorja’; Zorko 2009: 37). To po‑ meni, da je v prispevkih Zinke Zorko prisotno bogato narečno gradivo lahko tudi izhodišče za nadaljnje raziskave. Posebej zanimivo je bilo opazovanje raziskovalkinega načina podajanja znanstvenih dognanj, ki razkriva njeno senzibilnost, zaznavanje potankosti in predanost svojemu delu. Ugotovljeno je, da so v njenih razpravah izpostavljeni tudi dragoceni podatki, npr. o pogostosti posameznih prvin in njihovi generacijsko vezani rabi. Zinka Zorko je zapustila bogat popis narečne dediščine, ki nas v digitalni dobi ob hitrem jezikovnotehnološkem razvoju in težnji po čim hitrejšem iskanju informacij nagovarja, da ga predstavimo tudi v spletni obliki oz. preoblikujemo in pripravimo za spletne prikaze glasoslovnih značilnosti posameznih narečij.47 Literatura Anja BENKO, Narečna bera. Dostopno na: https:/ www.narecna‑bera.si/koroska‑narecja/ nekatere‑temeljne‑znacilnosti‑koroskih‑narecij (pridobljeno 10. 10. 2022). Marc L. GREENBERG, 2002: Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika. Maribor: Aristej. Marko JESENŠEK, 2022: Zinka Zorko in Pleteršnikovi dnevi. Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora, 148). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. Karmen KENDA ‑ JEŽ, 2014: Fonetična transkripcija. Slovenski lingvistični atlas 1 (SLA 1). Spletna izdaja. Dostopno na portalu Fran: https:/ fran.si/150/sla‑slovenski‑lingvisticni‑ ‑atlas‑1/datoteke/SLA1_Foneticna‑transkripcija.pdf (pridobljeno 10. 10. 2022). – –, 2009: Soglasniški sklopi v cerkljanskem narečju, Jezikoslovni zapiski 15/1–2, 141–172. 47 O interaktivnem prikazu jezikovnega gradiva na podlagi urejenih podatkovnih zbirk in posebej o pripravi interaktivnega Slovenskega lingvističnega atlasa prim. Škofic (2013). 178 Konzonantne značilnosti koroškega, štajerskega in panonskega narečnega prostora … Mihaela KOLETNIK, 2001: Slovenskogoriško narečje. (Zora, 12). Maribor: Slavistično društvo. – –, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. (Zora, 60). Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Tine LOGAR, 1996: Konzonantni sistemi v slovenskih narečjih. Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. 30–35. Martina OROŽEN, 2003: Konzonantski sklopi v slovenskem jeziku. Razvoj slovenske jezikoslovne misli. (Zora, 26). Maribor: Slavistično društvo. 503–510. Fran RAMOVŠ, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika II. Konzonantizem. Lju‑ bljana: Učiteljska tiskarna. Marko SNOJ, 2015: Slovenski etimološki slovar. Spletna izdaja. Dostop 10. 10. 2022 na: www.fran.si. SSKJ2: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja Spletna izdaja, 2014. Dostop na: na: www.fran.si (pridobljeno 10. 10. 2022). Matej ŠEKLI, 2014: Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. – –, 2009: Merila določanja mej med slovenskimi narečji in podnarečji. Slovenska nare- čja med sistemom in rabo. (Obdobja, 26). Ur. Vera Smole. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 291–318. Jožica ŠKOFIC, 2013: Priprava interaktivnega Slovenskega lingvističnega atlasa, Jezikoslovni zapiski 19/2, 95–111. – –, 2001: Govorica jih izdaja. Skica govora kovaške Krope. Kropa: Tomco. Zinka ZORKO, 1995: Narečna podoba Dravske doline. (Piramida, 3). Maribor: Kulturni forum. – –, 1998: Haloško narečje in druge dialektološke študije. (Zora, 6). Maribor: Slavistično društvo. – –, 2009: Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. (Zora, 64). Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. KONSONANTISCHE MERKMALE DES KÄRNTNERISCHEN, STEIRISCHEN UND PANNONISCHEN DIALEKTRAUMES (AM BEISPIEL DES MATERIALS VON ZINKA ZORKO) Ausgehend von der Forschung der Dialektologin Zinka Zorko werden im Beitrag Merkmale der Konsonantenentwicklung in den nördlichen, nordöstlichen und östlichen Gebieten Sloweniens unter die Lupe genommen. Die Betrachtung erfolgt anhand des reichhaltigen Sprachmaterials, veröffentlicht in drei wissenschaftlichen Monographien 179 Natalija Ulčnik von Zinka Zorko (1995, 1998 und 2009). Der Fokus liegt auf ihren Ausführungen zur Konsonantenentwicklung und zu den dialektalen Besonderheiten einzelner Konsonan‑ tensysteme, die der kärntnerischen, steirischen sowie der pannonischen Dialektgruppe eigen sind. Die Klassifizierung und Analyse von Zorko ermöglichen, Besonderheiten einzelner Dialekte und Mundarten hervorzuheben und Vergleiche zu ziehen, zumal sie sowohl Gemeinsamkeiten als auch wesentliche konsonantische Unterscheidungsmerk‑ male festlegte, so z. B. die Erhaltung der Stimmhaftigkeit am Wortende in der Mundart des Ortes Števanovci. Als spezifische kärntnerische Merkmale kann man folgende nen‑ nen: „švapanje“, (d. h. die Aussprache des l als bilabiales u̯ vor den hinteren Vokalen), die Entwicklung des uvularen ṙ, der Übergang von k zu q. Spezifische Merkmale des steirischen Raumes sind das sekundäre p, das sekundäre b, die typische Entwicklung von Konsonantenclustern ( tn > kn, -zd- > -z-, čb > žb). Spezifisch für den pannonischen Raum sind das erhaltene palatale n’, verschiedene Entwicklungen des j‑Gleitlautes ( j > g, j > k, j > d’, j > dž, j > t’), die Übergänge b > f und x > j (auch die Entwicklung von x > ø), der erhaltene Cluster šč, Veränderungen in den Konsonantenclustern ( mn > vn/fn, mr > br, tm > km, kc > fc, xt > št, xč > šč) . Besonders interessant war die Beobachtung der Art und Weise, wie Zorko ihre wissenschaftlichen Ergebnisse prä‑ sentierte, was von ihrer Sensibilität, ihrem Sinn für Details und ihrem Engagement für die Forschungsarbeit zeugt. Ferner wurde festgestellt, dass Zinka Zorko wertvolle Daten über die Häufigkeit der einzelnen Phänomene und ihre generationengebundene Verwendung hervorheben wusste. 180 Glagoli v govoru Malečnika Irena Stramljič Breznik Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, irena.stramljic@um.si DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.3.2023.6 ISBN 978-961-286-694-5 V prispevku na podlagi besedja iz govora Malečnika, ki so ga ljubiteljsko zbrali krajani, in lastne narečne kompetence izpostavljam izbrane glagole ter opazujem njihove značil‑ nosti: kakšen je njihov izvor, kakšne so besedotvorne značilnosti, v katerih slovarskih virih jih še lahko srečujemo in kakšne morebitne kvalifikatorske oznake nosijo. Nekatere izmed njih tudi poskusno razvrstim po pomenskih skupinah. Ključne besede: narečje, besedotvorje, glagoli, prevzemanje The paper examines selected verbs from the vocabulary of the speech of Malečnik, which was collected by the inhabitants of Malečnik themselves. Based on the author’s knowledge of the dialect, the selected verbs are described in terms of their origin, word‑formation characteristics, inclusion in dictionaries and potential dictionary style labels. Additionally, some verbs are classified into semantic groups. Key words: dialect, word‑formation, verbs, borrowing, Pannonian dialect group, Malečnik local speech Uvod1 Govor vasi Metava pripada zahodnemu slovenskogoriškemu podnarečju (Koletnik 2001), kar je posledica opravljenih dodatnih raziskav, s katerimi sta bili uveljavljeni dve novosti glede na Ramovševo (Ramovš 1931, 1935: 174) delitev panonske narečne skupine. Namesto goričanskega narečja je bil vpeljan izraz slovenskogoriško narečje in ločeno je zahodno slovensko‑ goriško podnarečje od vzhodnega. 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6‑0156 (Slovensko jeziko‑ slovje, književnost in poučevanje slovenščine (2020‒2025) vodja programa prof. dr. Marko Jesenšek), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 181 Irena Stramljič Breznik Samoglasniški sestav govora je prvič v shematični obliki dialekto‑ loško predstavila Zinka Zorko (1993: 193–207). Analiza izbranega tipa leksemov, tj. okrog sto pogostejših samostalniških germanizmov, je bila na podlagi lastne narečne kompetence in razpoložljivega že zbranega gradiva (Kolet nik 2001) objavljena (Stramljič Breznik 2004) po metodo‑ logiji kontaktne lingvistike, ki raziskuje jezikovne stike in prevzemanje (Filipović 1986). Germanizme je kot prevzete prvine ali besede (Toporišič 2006: 62–63; 1992: 218), ki po stopnji prilagojenosti vključujejo sposojenke (Toporišič 1992: 299–300; Snoj 2006: 346) in tujke (Toporišič 1992: 334; Snoj 2006: 346), mogoče natančneje opredeliti kot iz nemščine prevzete besede ( merkati) ali skladenjske zveze ( hoditi k nogam), ki v knjižno normo niso sprejete, čeprav kažejo popolno prilagojenost. Analiza dela samostalniških germanizmov v govoru vasi Metava, ki je eden od zaselkov krajevne skupnosti Malečnik‑Ruperče, je potrdila tri te‑ meljne skupine morfoloških prilagoditev, ki v veliki meri kažejo težnjo po čim večjem približevanju prevzetih prvin (narečnemu) sestavu jezika pre‑ vzemnika. Pri t. i. ničti premorfemizaciji je temeljna prilagoditev potekala na fonetični ravni, zato je šlo v tem primeru le za spolsko uvrstitev takih samostalnikov (npr. glit ‘člen(ek)’ ← nem. das Glied). Zanimivo je, da tudi v narečju prevladujejo zgledi, pri katerih se ohranja spol prevzetih besed (npr. virt ‘gospodar’ ← nem. der Wirt). Drugo skupino predstavljajo besede s popolno prilagoditvijo na oblikoslovni ravni, kjer gre za podomačenje oz. dodajanje domačih končnic s težnjo po ohranitvi istega spola, kot je v jeziku dajalcu (npr. iz nemščine prevzeto obrazilo -inga (Striedter‑Temps 1963, 75–76), ki je postalo tvorno, zlasti v narečjih ob prevzeti podstavi ( foringa, rajtinga, štrajfinga), uveljavilo pa se je tudi ob domači podstavi ( prepiringa). V tretjo skupino sodijo primeri, kjer gre na eni strani za pri‑ lagajanje besedotvornih obrazil oz. velika fonetična prilagoditev zabrisuje jasne morfemske meje in s tem tvorjenost prevzetih besed (npr. farcajg ← nem. das Feuerzeug), na drugi strani pa gre za vključevanje prevzetih prvin v domač tvorbeni model (npr. die Pflanze → flanca → flanc-ati ‘saditi’. Opazovanje besedotvornih prilagoditev je lahko izjemno težko, saj je razpeto med etimološkim diahronim načelom, kdaj in kako je bila beseda sprejeta, in med besedotvornim sinhronim načelom, po katerem je mogoče o tvorjenki govoriti le, če obstaja izrazna in pomenska povezava med njo in podstavo istodobno. Pogostost germanizmov je večja v nekaterih pomenskih poljih, kot so človek, rastline, predmetnost, v okviru katerih se pojavljajo. Gre za besedje, 182 Glagoli v govoru Malečnika pri katerem je število pojavitev oz. njegova frekvenca pričakovano najviš‑ ja, ker zadeva temeljna vsebinska področja vsakdanjega sporazumevanja (Stramljič Breznik 2004). Načrtno raziskovanje narečnih značilnosti govora Malečnika Zinka Zorko nas je vzgajala v spoštovanju lastnega narečja in spodbujala sodelovalno povezovanje s svojim lokalnim okoljem pri ohranjanju narečne besede, zato smo se tri slovenistke odzvale pobudi krajanov Malečnika, ki so ljubiteljsko zbrali okrog tisoč besed in si jih želijo izdati v elektronski ali knjižni obliki kot del načrtovane krajevne monografije. Nastal je celovit dialektološki opis malečniškega govora (Koletnik 2022: 53–75) s predstavitvijo glasoslovnih, oblikoslovnih značilnosti in analizo besedja, zbranega po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas, v katerem so izpostavljeni tipični panonizmi (npr. baˈruː se ‘brki’, ˈbuː ha ‘bolha’), pred‑ vsem pa veliko prevzetih besed, ki so večinsko germanskega (npr. ˈaː jmar ‘vedro’ ← nem. Eimer, ˈxaː mer ‘kladivo’ ← nem. Hammer) in v manjši meri romanskega izvora, sicer največkrat prevzeti prek nemščine ( ˈcuː ker ‘sladkor’ ← prek nem. Zucker iz it. zucchero < lat. saccharum < gr.). Za krajevni govor je značilna izguba tonemskih nasprotij in poznejše daljšanje starih skrajšanih akutiranih in kratkih novoakutiranih samo‑ glasnikov, zato se razlikujejo odrazi zanje. Naglašeni samoglasniki so samo dolgi in težijo k diftongizaciji. Soglasniški sestav se od knjižnega bistveno ne razlikuje, drugačna je le razvrstitev. Oblikospreminjevalni in oblikotvorni vzorci ohranjajo izvirne slovanske končnice, vsa tri števila in spole, razlike v odnosu do knjižnega jezika so pri posameznih sklonskih morfemih (Koletnik 2022: 73). Šestdeset germanizmov, družljivih v tri tematske sklope: a) hrana in obroki (npr. ajeršpajz ‑a m ← die Eierspeise ‘cvrtnjak, jed iz jajčnega testa’); b) pijača/tekočine (npr. jesih ‑a m ← der Essig) in c) pripomočki/ posoda (npr. bajndlek ‑a m (bajdl) ← Wandl ‘ponev’), je analizirala Alenka Valh Lopert (2021: 76–91). Ugotovila je, da je v govoru veliko germa‑ nizmov, ki so z ustreznimi oznakami vključeni tudi v sodobne jezikovne priročnike, kot sta SSKJ 2 in SP 2001). Čeprav govorci poznajo ustrezne knjižne izraze, jih vendarle želijo ohraniti kot izraz živega govora, saj s sociolingvističnega vidika ob ustrezni funkcionalni, pokrajinski in polo‑ žajski rabi le‑ti predstavljajo dragoceni regio‑, idio‑ in sociolektalni pojav (Valh Lopert 2022: 89). 183 Irena Stramljič Breznik K obravnavi besedja malečniškega govora prispeva tudi raziskava, ki je povezala narečjeslovni in besedotvorni pristop (Stramljič Breznik 2022: 92–108) in je pod drobnogled vzela občnoimenska poimenovanja oseb ter njihove besedotvorne značilnosti. Jezik odraža antropocentrični pogled na svet, zato so poimenovanja, vezana na podkategorialno sestavino spola živo in človeško, številna in posledično obrazilno raznolika. Poimenovanja vsebujejo mnogo konotacije in tudi vrednostnih ocen, kar potrjuje oprav‑ ljena analiza. Poimenovanja oseb so bila kategorizirana v dve temeljni skupini, in sicer na prevzeta iz nemščine zaradi dolgotrajnega kulturnozgodovinskega vpliva ali pa nastala kot tvorjenke po zakonitostih slovenskega tvorbenega sistema tako, da poimenovanja oseb izhajajo iz zanje tipičnih glagolskih dejanj ( frakšlar- ja m ‘pretirani radovednež’ ← kdor frakšla ← frakšlati ← prim. nem. frakseln); pridevniških lastnosti ( püklavec ‘grbavec’ ← kdor je puklav ← puklav ← prim. nem. Puckel ‘grba’, kar ustreza knjiž. nem. Buckel); samostalniških značilnosti ( lampač ‘kdor ima velik trebuh’ ← kdor ima lamp ← prim. nem. wamp ‘trebuh’; lamp nastal po disimilaciji iz vamp); ali pa so nastala le s pomenskim prenosom poimenovane stvari na osebo zaradi kake skupne podobnosti ( vozek ‘vodljiva, lahko tudi prizadeta oseba’ ← pom. prenos: vozek ‘majhen voz’; motivirajoče je lahko enostavno upravljanje majhnega, preprostega vozila in prenos na enostavno vplivanje in manipuliranje z osebo). Besedje malečniškega govora ni bilo zbrano izčrpno in sistematično na osnovi vprašalnic za zbiranje narečnega gradiva, a zbirka besed ima ču‑ stveno in identifikacijsko vrednost, saj je nastala iz ljubiteljske zagnanosti krajanov, ki vsaj del svojega govora želijo rešiti pred pozabo. Njihov pristop pa hkrati pomenljivo govori o zaznavanju in sprejemanju lastnega govora ter iskanju tega, kar sami prepoznavajo kot značilnost svojega narečja (Stramljič Breznik 2022: 105). Gradivni vir Besedja malečniškega govora se lotevam s perspektive glagolov in upora‑ bljam isti vir, kot v raziskavah, opravljenih leta 2021 in objavljenih v letu 2022, tj. interni zbir besedja iz malečniškega govora s 1.066 enotami, ki so ga pripravili krajani. Vnos besed je avtoriziran, glavnino besed so pri‑ spevali štirje krajani in dve krajanki. Zapisi besed so neenotni in so slušni približek izgovoru. Pomeni so podani največkrat s knjižnimi sopomenkami 184 Glagoli v govoru Malečnika ( apdekati ‘pokriti, polepiti’) ali z opisno razlago ( fasati ‘dobiti po riti, biti tepen’). Opazila sem, da se avtorji včasih dopolnjujejo oz. popravljajo v zapisu in pomenu. Trenutna verzija je v programu Excel s štirimi stolpci, naslovljenimi z: narečna (tj. zapis narečne besede), slovenska (zapis po‑ mena ali sopomenke v knjižnem jeziku), avtor in opomba. Iztočnice so razvrščene abecedno, brez pripisanih besednovrstnih oznak ali njihovih slovničnih oblik. Glagoli so zapisani v nedoločniški obliki ( biksati) ali kot t. i. pogovorni nedoločnik ( ajnfarat), tj. tradicionalno imenovan kratki nedoločnik, ki je tipičen v pogovornem jeziku na mestu knjižnega nedo‑ ločnika (Toporišič 1966: 264–265). Narečna Slovenska Avtor Opomba abdekati pokriti, polepiti O ahtati paziti LB ajnfarat utekanje motorja JMK am vzeti opaziti LB amvzeti zavzeti se za koga JMK L. B. opaziti antati se tožiti se po čem LB aufregati se razburjati se LB nazaj govoriti, oporekati biksati loščiti, počenjati neumnosti JMK bincniti brcniti JMK bižati lulati LB cankati kapljati JMK cinglati zvoniti JMK cukati vleči JMK cumati dremati JMK cvikati se bati JMK Slika 1: Izpis glagolov od a do c Metode dela Iz nabora zbranih besed sem najprej izpisala vse glagole. Pri obdelavi be‑ sedja sem izhajali iz poknjižene oblike. Če ji za slovničnimi lastnostmi sledi kvalifikator ali označevalnik, pomeni, da je glagol s to oznako zajet tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 2) ali Slovenskem pravopisu (SP 2001). Če je beseda v obeh slovarjih navedena z različnima oznakama, sta kvalifikatorja ločena s poševnico. Temu sledi zapis oblike kot v viru, 185 Irena Stramljič Breznik narečni izgovor v oglatem oklepaju, nato pomen, razpoložljiva etimološka razlaga in navedba v zgodovinskih ali narečnih slovarjih, dostopnih na portalu Fran.si, ali drugih dostopnih virih. Izraz poknjiževanje (Kumin Horvat 2018: 17–18) pomeni preoblikovanje narečne oblike v knjižno in poteka na različnih jezikovnih ravneh, ki se v isti besedi lahko celo kombinirajo. Za konkretno gradivo so bili upoštevani naslednji tipi: (a) Poknjiževanje na glasovni ravni zajema črkovno pretvorbo narečne besede z grafemi, ki so najbližji slovenski knjižni abecedi ( krümpati → krumpati). (b) Poknjiževanje na pravopisni ravni pomeni uskladiti zapis s knjižno normo, pri glagolu to pogosto pomeni pogovorni nedoločnik pretvoriti v knjižni nedoločnik ( ajnfarat → ajnfarati) ali izbrati ustrezno obliko glede na normo zapisa skupaj ali narazen ( am vzeti → amvzeti). (c) Velikokrat pa je poknjižena oblika rezultat več sprememb, kot je npr. v primeru klükati → kljukati, kjer je uveljavljena prilagoditev na glasovni ( ü → u) in pravopisni ravni ( l → lj). Kratek besedotvorni oris glagolov slovenskega knjižnega jezika Za lažje razumevanje tvorbenih značilnosti zbranih narečnih glagolov je smiselno na kratko predstaviti besedotvorne zmožnosti glagolov knjižne‑ ga jezika, saj po podobnih tvorbenih vzorcih lahko le‑ti nastajajo tudi v narečju. Glagoli so lahko korenski, tj. netvorjeni ( hoditi), ali tvorjeni ( pre-hoditi, hod-k-ati). V podstavi tvorjenih glagolov so lahko samostalniki, pridevniki, prislovi, lahko pa tudi sami glagoli, ki so modificirani s prislovno sestavino. V skladu s tem ločimo glagolske izpeljanke (In), tvorjenke iz predložne zveze (Tpz), modifikacijske izpeljanke (Im) in sestavljenke (Se). Izsamostalniške glagolske izpeljanke nastajajo iz samostalnikov s po‑ močjo t. i. primitivov oz. primarnih glagolov (Vidovič Muha 1988: 17–21) delati/narediti, imeti, biti, postati/postajati, dati/dajati. Skladenjske pod‑ stave lahko ločimo glede na vezljivostne lastnosti vsakega od primitivov v naslednje skupine: (a1) delati/narediti Sam 4 ( gub-ati ← delati gube, korak-ati); (a2) delati Sam 6 ( pluž-iti ← delati s plugom, blat-iti); (b1) biti Sam 1 ( kralj-evati ← biti kralj, carj-evati); (b2) biti Predl + Sam ( gnez d-iti ← biti v gnezdu, orkestr-irati); (c1) dati/dajati Sam 4 ( financ-irati ← dati finance, gnoj-iti); (c2) dati Predl + Sam ( cement-irati ← dati v cement, 186 Glagoli v govoru Malečnika filtr-irati); (d) postati/postajati Sam 1 ( doktor-irati ← postati doktor, hlap- -eti); (e) imeti Sam 4 ( dolg-ovati ← imeti dolg, maš-evati). Glagolske tvor‑ jenke iz predložne zveze nastajajo s katerim izmed glagolskih primitivov in samostalniške predložne zveze. Predlog je ob samostalniku, ki nastopa v podstavi tvorjenke ( ob-glav-iti ← dati ob glavo), ali pa se nahaja ob samostalniku, ki ni izražen v tvorjenki ( pred-roč-iti ← dati roke pred). Tudi izpridevniške glagolske izpeljanke nastajajo s primitivi, ob katerih se pojavljajo pridevniki, le da je ta tvorba manj pogosta kot izsamostalniška. Med omenjenimi primitivi pa so tvorbeno aktivnejši (Toporišič 2000: 212) delati Prid ( sladk-ati ← delati sladko, enač-iti); biti Prid ( divj-ati ← biti divji, nor-eti); postajati Prid ( bled-eti ← postajati bled, zelen-eti) in imeti (za) Prid ( mil-ovati ← imeti za milega, ljubk-ovati). Glagoli z istimi primitivi nastajajo še iz prislovov, vendar tvorba ni po‑ gosta, npr. delati Prisl ( enač-iti ← delati enako), je pa med produktivnej‑ šimi tvorba iz medmetov, npr. delati Medm ( čof-ati ← delati čof, gag-ati, hops-ati, huk-ati, ah-ati). Glagolske modifikacijske tvorjenke obsegajo glagolske modificirane izpeljanke in sestavljenke. Pomeni modificiranih glagolskih izpeljank se kategorizirajo v tri skupine (Toporišič 2000: 225). Posebnost je, da se vpona ali infiks umesti med koren in glagolsko obrazilo. Razlikujemo manjšalno‑ ‑ljubkovalni pomen glagolov, npr. bož-k-ati ← rahlo božati, drugi infiksi so še: ‑čk‑ ( poj-čk-ati), ‑c‑ ( jok-c-ati), ‑ic‑ ( stop-ica-ti), ‑lj‑ ( skak-lj-ati) in ‑ik‑ ( bel-ik-ati). Večalno‑slabšalni pomen pa izražajo infiksi ‑ast‑ ( lom-ast- -iti), ‑ih‑ ( sop-ih-ati), ‑uh‑ ( drem-uh-ati), ‑ič‑ ( besedi-č-iti). Oblikoslovna kategorija nedovršnih ponavljalnih glagolov je hkrati tudi besedotvorna kategorija, izrazljiva s skladenjsko podstavo, npr. kup-ova-ti ← večkrat kupiti, zaproš-a-ti. Med sestavljenke uvrščamo vse predponjene glagole (z izjemo tistih, ki so nastali iz predložnega samostalnika in se uvrščajo med izpeljanke iz predložne zveze) ne glede na to ali so naglašeni ( sò-oblikováti) ali nenaglašeni ( do-sóliti) Navajamo primere za vsako izmed predponskih obrazil (Toporišič 2000: 214–223): ‑a ( atonirati), ab‑/am‑/abs‑ ( abdicirati, amputirati, absolvirati), ad‑/a‑ ( adaptirati, asanirati), de‑/dez‑ ( depolitizi-rati, dezangažirati), dis‑/di‑ ( diskriminirati), do‑ ( dozidati), e‑ ( emigrira-ti), iz‑ ( izteči), izpo‑/spo‑ ( izpopolniti), izpod‑/spod‑ ( izpodsekati), izpre‑/ spre‑ ( izpregovoriti), na‑ ( naložiti), nad‑ ( nadzidati), ob‑/o‑ ( obdarovati, opasati), od‑ ( odlomiti), po‑ ( popisati), spo‑ ( spopasti se), pod‑ ( podčrtati), pre‑ ( prestaviti), spod‑ ( spodkopati), spre‑ ( spregledati), pred‑ ( predlagati), pri‑ ( prinesti), pro‑ ( proučiti), pro‑2 ( promovirati), raz‑ ( razrezati), s‑/se‑/ 187 Irena Stramljič Breznik sn‑ ( speti, sešiti, sniti se), s‑2/se‑/sn‑ ( spustiti, sesipati, snesti), u‑ ( ubiti), v‑/u‑ (u‑ pred v‑), pred samoglasnikom ( vbrizgati, uvajati, uokviriti), vz‑ /z‑/v‑ (pred ž, s)/se‑ (pred g)/s‑ ( vzdigniti, vžgati, segreti, skočiti), z‑/s‑, za‑ ( zaiti), zoper‑ ( zoperstaviti se). Kalkirane glagolske besedne zveze in tvorjenke Med glagoli je precej germanizmov, zato je treba upoštevati še iz zgodovine knjižnega jezika znane besednozvezne ali enobesedne glagolske kalke iz nemščine. Zelo obsežno študijo o deležu iz nemščine prevzetih glagolov je opravila Majda Merše (2013: 249–295) v več razpravah, med katerimi je za naslov‑ no tematiko še posebej zanimiv in uporaben njen prispevek o glagolih v slovarjih 18. stoletja (Merše 2013: 281–295). Analiza je pokazala na precej spremenjen glagolski besedni sestav med knjižnim jezikom 16. stoletja in izpričanimi tiskanimi in rokopisnimi slovarji 18. stoletja. Tako Gutsmanov slovar iz druge polovice 18. stoletja na novo vključuje pri protestantih še neopažene glagole s prevzeto izpredložno predpono zu- ob domačem glagolu ( cugledati ‘zuschauen’, cujiti ‘zugehen’, cupihati ‘zublasen’, cupriti ‘zukomen’, cuzrasti ‘zuwachsen’). Pogosti so bili glagoli s prevzeto predpono an- (npr. anvzeti se, anje-mati se) z glasoslovno različico am- ( amgre ‘angehen’, amusame se ‘sich annehmen’, amtiče ‘geht an’). Kot posebno skupino pa omenja glagolske kalke, sestavljene s prevedeno prislovno sestavino (npr. doli vdariti ‘abschlagen’). Jezik 16. stoletja že izkazuje nekaj takih primerov, npr: čezdati, čezjemati, čezkrščovati ipd.). Več takih glagolskih kalkov je v Gutsmanovem slovarju, saj je bila na tem delu ozemlja nemščina močneje prisotna ( čriezzrastiti ‘überwachsen’, črieznesti ‘übertragen’, črezživeti ‘überleben’). Od 16. stoletja dalje se opazno poveča tudi število glagolov s prislovno sestavino doli (npr. doli djati – doldjati), ki se v Pohlinovem slovarju nekoliko reducira, čeprav se po avtoričini presoji to ne ujema s takratno živo rabo jezika. Hipolit v svojem slovarju takim glagolom dodaja veliko sopomenk (npr. ob doli vzeti in doli jemati navaja še bolan, bolehav inu slab postati, muč zgubiti, ob muč priti, oslabeti, omagati ipd.) Tako spremenjeno sliko v rabi glagolov 16. stoletja v odnosu do rabe v 18. stoletju avtorica pripisuje vplivu tujih slovarjev, po katerih so se slova‑ ropisci 18. stoletja zgledovali, in sočasni rabi (Merše 2013: 290–292, 295). 188 Glagoli v govoru Malečnika Sinhrono umestitev tovrstnih eno‑ ali večbesednih glagolskih kalkov, ki so s stališča knjižnega jezika stilno zaznamovani, je podala Vidovič Muha (1984: 245−256, 1988, 2011). Take zveze prislova in glagola je glede na vlogo podstavnega prislova možno uvrstiti v pet skupin (Vidovič Muha 2011: 81−82): (1) Tvorjenke, pri katerih prislov (brez vidske funkcije) nadomešča pred‑ ponsko obrazilo, npr.: dolileči – uleči se; noterpasti – vpasti. (2) Tvorjenke, pri katerih je prislov v vlogi pomenske okrepitve sestavnega glagola, npr: doli poklekniti, doli postaviti. (3) Tvorjenke, pri katerih je prislov (ob nesestavnem glagolu) pomensko odveč, npr. dolipasti –pasti, gorirasti – rasti. (4) Tvorjenke s sopomenko v današnjem knjižnem jeziku, ki je lahko iz‑ peljanka ali sestavljenka, npr. dolijemati – hujšati, goridati – vzdigniti, nahdati – popustiti. (5) Tvorjenke, ki imajo v podstavi zvezo glagola s krajevnim prislovom, npr.: naprej peti, vkup stopiti. Med gradivno zabeleženimi glagoli je nekaj redkih primerov (npr. amvzeti, gor si priti), spregledani pa so v govoru pogosti primeri, kot so: dol sesti – sesti, dol skočiti – skočiti, dol pasti – pasti ali gor vstati – vstati, gor zdigniti – dvigniti, gor plezati – plezati, gor pisati – zapisati, gor gledati – zavidati, ne privoščiti komu, coj nositi – prinašati ipd. (Rajh 2010). Tovrstne kalke iz nemščine še posebej pogosto sestavljajo kombinacije glagolov vzeti, iti, priti in dati ter smernih prislovov gor, dol, noter, ven, naprej in nazaj. Struktura prikaza Glagoli so glede na prevzetost domači ( kljukati) ali prevzeti ( vandrati). Pogosto gre za germanizme, ki so sprejeti iz sosednjih stičnih jezikov, vendar so tvorbeno in oblikoslovno prilagojeni jeziku prevzemniku. Včasih celo tako zelo, da je za njihov izvorni pomen potrebna etimološka razlaga. Strukturni prikaz izbranih narečnih glagolov vsebuje neonaglašeno poknjiženo iztočnico, spregatveni vzorec za 1. osebo ednine. Sledi vir za morebitni kvalifikator: kadar nastopata dva ali eden, ločena s poševnico, je prva oznaka iz SSKJ 2, druga iz SP 2001. V primeru, da je glagol kvalifi‑ katorsko označen le v enem viru, velja, da je pred poševnico tisti iz SSKJ 2, za poševnico pa iz SP 2001. Če kvalifikatorja ni, pomeni, da glagol ni zajet v nobenem od obeh slovarskih virov knjižnega jezika. Za znakom ▶ 189 Irena Stramljič Breznik je zapis glagola iz vira, ki mu v oglatem oklepaju [ ] sledi narečni zapis. Znakoma ■ ← sledi izvor, etimologija ali pa besedotvorna razlaga glagola. Kadar gre za prvine, prevzete iz drugih jezikov (večinoma iz nemščine), je posebej dodana črka G (G – germanizem), redkeje (R – romanizem). Kateri vir je uporabljen za etimologijo, je nakazano s kratico dela (SES ali ESSJ). Redek je frazeološki pomen, označen s polnim krožcem ●. V razdelku viri so navedeni vsi spletno dostopni slovarji portala Fran.si, v katerih se glagol nahaja, oz. tudi še morebitni drugi viri, ki so bili upora‑ bljeni pri njegovi razlagi. Predstavitev izbranih glagolov malečniškega govora abdekati ‑am dov. ▶ apdekat [apˈdeːkat]2 ‘pokriti, zaščititi, zlasti pri bar‑ vanju’; ■ G ← nem. abdecken ‘v enakem pomenu’; NSSNS; viri: SSM; ahtati ‑am nedov. ▶ ahtat ‑(č)em [ˈaːxtat] ‘paziti, čuvati’; ■ G ← nem. achten v enakem pomenu; NSSNS; viri: V, B16, ČV, Z, Bo; amvzeti ‑em dov. ▶ an vzet/anvzet [ˈaːnvˈzẹːt] ‘zavzeti se za koga’; ■ G ← nem. sich annehmen ‘zaščititi, ubraniti, zavzeti se’; NSSNS; viri: Po; avfregati se ‑am nedov. ▶ aufregat se [ˈaːfˈrẹːgat se] ‘razburjati se’; ■ G ← nem. sich aufregen ‘razburjati se zaradi česa’; NSSNS; viri: TSV I; bek iti bek grem dov. ▶ bek it [ˈbeːk ˈiːt] ‘iti vstran’ ■ G ← po nem. glagolu weggehen ‘oditi, iti stran’; NSSNS; viri: /; biksati ‑am nedov pog./neknji. ljud. ▶ biksat [ˈbiːksat] ‘loščiti’; ■ G ← nem. wichsen ‘loščiti’, kar je različica od nem. wächsen v enakem pomenu, prvotno ‘mazati z voskom’, ki je izpeljanka iz nem. Wachs ‘vosek’; SES; viri: SSKJ 2, SP 2001, Sin, H, ČV, Z, Ko, TSV I; 2 Izgovor je približen in v zapisu ne ustreza vsem zahtevam dialektološkega prepisa, kar bo v sodelovanju z dialektologom pregledano za potrebe objave celotnega zbranega besedja. 190 Glagoli v govoru Malečnika biksati ga ‑am ga nedov ekspr./neknji. ljud. ▶ biksat ga [ˈbiːksat ga] ‘po‑ čenjati neumnosti, lahkomiselnosti’; ● minimalni glagolski frazem; viri: SSKJ 2, SP 2001, Sin; bincniti ‑em dov. ▶ bincnit [ˈbiːncnit] ‘brcniti, udariti z nogo’; viri: P; bižati -am nedov. ▶ bižat [ˈbiːžat] ‘opravljati malo potrebo; lulati’; ■ ← delati z bižo; biža evfem., ljub. ‘ženski spolni organ’; viri: / cankati ‑am nedov. ▶ cankat [ˈcaːnkat] ‘kapljati’; ■ ← canek ‘kaplja, skrožek maščobe na juhi’; ESSJ II; viri: P; cingljáti ‑am nedov. ▶ cinglat [ˈciːnglat] ‘zvoniti’; ■ ← izpeljano iz ono‑ matopeje cin cin, ki posnema zvončkljanje; SES; viri: SSKJ 2, SP 2001, Sin, P, Po, ESSJ I, TSV II; cukati ‑am nedov. pog./knjiž. pog, ▶ cukat [ˈcüːkat] ‘sunkoma potegovati’; ■ G ← prevzeto iz srvnem. zucken ‘hitro in močno potegniti (npr. meč)’, nem. zucken ‘trzniti’, intenziva od nem. ziehen ‘vleči’; beseda torej prvotno pomeni ‘(hitro in) močno potegniti’; SES, ESSJ I; viri; SSKJ 2. SP 2001, Sin, P, Pkm, Po, H, Vo, Sv, B16, ČV, Z, Ko; cumati ‑am in ‑ljem nedov. nar./ ▶ cumat [ˈcuːmat] ‘dremati, kinkati’ ■ ← ‘zaspano kimati’ (štaj.), cuma ‘zaspana ženska’; ekspresivna tvorba h kimati; ESSJ I; viri: SSKJ 2, Sin, P; cvikati2 ‑am nedov. /sleng. ▶ cvikat [cˈviːkat] ‘bati se’; ■ ← prek vmesnega pomena ‘oglašati se z visokim glasom’ je od tod tudi hrv. cvikati ‘bati se’, iz česar je izposojeno pog. sloven. cvikati v enakem pomenu; SES; viri: SP 2001, P, Pl, Z; čohati ‑am in čoháti ‑ám nedov. ▶ čuhat [ˈčuːọxat] ‘drgniti, praskati po koži, zlasti žival’ ■ ← verjetno je treba izhajati iz pslovan. *koxati ‘čohati’, kar je ekspresivna izpeljanka od česati; SES, ESSJ I, viri: SSKJ 2, SP 2001, Sin, P, ČV, Z Pkm; dinstati ‑am nedov. ▶ dinstat [ˈdiːnstat] ‘dušiti’; ■ G ← nem. Dunst, dünsten ‘para, dušiti na pari, zlasti pri hrani’; ESSJ IV; viri: ST; 191 Irena Stramljič Breznik dojiti ‑im nedov. nar. vzhodno/pokr. vzh. ▶ dojit [doˈjiːt] ‘iztiskati, odvze‑ mati mleko iz vimena; molsti’; ■ ← že iz pslovan. v enakem pomenu; SES; viri: SSKJ 2 SP 2001, Sin, P, Pkm, Po, H, V, S, B16, ČV, Z, Ko; drakslati ‑am nedov. ▶ drakšlat [dˈraːkšlat] ‘stružiti’; ■ G ← nem. drech-seln; NSSNS; viri: Po, H, Vo, TSV III; erbati ‑am dov. ▶ erbat [ˈǝrbat] ‘dedovati’; ■ G ← prevzeto iz srvnem. erben ‘dedovati’, izpeljanke iz erbe ‘dedič’, današnje nem. Erbe ‘dedič’; SES ESSJ I; viri: Po, H, Sv, B16, TSV; faliti ‑im nedov. /neknj. ljud. ▶ falit [faˈliːt] ‘manjkati’; ■ R ← prevzeto iz it. fallire ‘zmotiti se, zgrešiti’, star. tudi ‘manjkati’, kar se je razvilo iz lat. fallere ‘prevarati, povzročiti, da pade’; SES, ESSJ I; viri: SSKJ 2 SP 2001, Sin, P, Pkm, Po, V, H, S, B16, SLA 1, ČV, Z, Bo, Ko, TSV; farbati ‑am nedov. ▶ farbat [ˈfaːrbat] ‘barvati’; ■ G ← prevzeto iz srvnem . varwe, nem. Farbe v enakem pomenu, od koder je prek češ. barva kasneje izposojeno tudi sloven. barva; SES, viri: Po, V, H, B16, ČV, Z, Bo, Ko, TSV; fasati jih ‑(š)em jih dov. in nedov. /neknjiž, pog. ▶ fasat jih [ˈfaːsat ˈjiːh] ‘dobiti jih, biti tepen’ ■ G ← prevzeto iz nem. fassen ‘prijeti, zgrabiti, držati, vsebovati’, pog. tudi ‘prejeti, dobiti’, npr. eine fassen ‘fasati jo’, tj. ‘dobiti klofuto’; SES; ● minimalni glagolski frazem; viri: SP 2001, Sin, Po, H, ČV, Z, Bo, Ko, TSV; favlencati ‑am nedov. ▶ faulencat [ˈfaːlencat] ‘lenariti, poležavati’; ■ G ← prim. nem. faulenzen, ‘lenariti’; NSSNS; viri: Z, Bo, TSV; futrati ‑am nedov. /neknj. pog. ▶ fautrat [ˈfaːtrat] ‘hraniti živino, krmiti’; ■ G ← prim. nem. füttern ‘krmiti’, Futter1 ‘hrana za živali’; NSSNS; viri: SP 2001, Po, ČV, Ko; frdresati se ‑am nedov. ▶ fedrisat [fedˈriːsat] ‘ne ljubiti se komu kaj, biti mu zoprno’; ■ G ← prim. nem. verdrießlich sein ‘biti tečen, slabe volje’, verdrießlich ‘zlovoljen, tečen’; NSSNS; viri: Bo; fehtati ‑am nedov. nižje pog./neknj. pog. ▶ fehtat [ˈf ẹːhtat] ‘prositi, pros‑ jačiti’; ■ G ← prevzeto iz srvnem. vëhten, nem. fechten, kar v knjižnem 192 Glagoli v govoru Malečnika jeziku pomeni le ‘boriti se’ (beseda je sorodna z angl. fight ‘boriti se’), v pogovornem pa tudi ‘prosjačiti’; slednji pomen se je v nem. rokovnjaškem žargonu razvil iz izhodiščnega ‘boriti se’; klateži so imeli namreč navado uprizarjati fiktivne poulične pretepe in nato prosjačiti pri gledalcih’ SES; viri: SSKJ 2, SP 2001, Sin, Po, H, B16, Z, Bo, V, Sv, ST; fentati ‑am nižje pog, ekspr./ neknjiž. ljud. ▶ fentat [ˈfẹːntat] ‘uničiti, pokončati, ubiti’; ■ G ← v koroškem narečju fentati pomeni tudi ‘rubiti’, kar kaže na prevzem iz bav. srvnem. pfẹnten ‘rubiti’; to ustreza današnje nem. pfänden v enakem pomenu; nadaljnji pomenski razvoj je potekal v slovenščini: komur so rubili, so mu odvzeli za življenje potrebne stvari in ga s tem uničili’; SES; viri: SSKJ 2 SP 2001, Sin, P, Po, H, Sv, ČV, Z, ST; finiti ‑im nedov. ▶ finit [ˈfiːnit] ‘sopsti, hropsti, težko dihati’; ■ ← (vzh. štaj.) tudi finjotati, finčiti ‘cmeriti se brez vzroka’, fina ‘vzdih’, zelo verjetno je onomatopejskega izvora’; ESSJ I; viri: P; futrati ‑am /neknjiž. pog. ▶ foutrat [ˈfoːtrat] ‘hraniti’; ■ G ← prim. nem. fütteren ‘hraniti, krmiti’; NSSNS; viri: SP 2001, Po, ČV, Ko; folgati ‑am nedov. ▶ folgat [ˈfọːlgat] ‘imeti dovolj, zmoči’; ■ G ← prevzeto iz srvnem. volgen ‘ubogati’, kar običajneje pomeni ‘slediti’, iz česar se je razvilo današnje nem. folgen ‘slediti’; SES; viri: Po, V, B16, Z, TSV; fopati ‑am nedov. pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu/ ▶ fopat [ˈfoːpat] ‘lagati komu, preveč in prazno govoriti, šaliti se’; ■ G ← prim. nem. foppen ‘nahecati, nalagáti, potegniti za nos’; NSSNS; viri: SSKJ 2, Sin, H, V, Sv; frakšljati ‑am nedov. ▶ frakšlat [fˈraːkšlat] ‘vsiljivo spraševati’; ■ G ← prim. nem. fragen spraševati, vprašati’; NSSNS; viri: /; frcati ‑am nedov. ‘s prstom suvati, ekspr./ ‘švigati’ ▶ frcat [ˈfǝrcat] ‘smrkati, kihati’; ■ H ← prim. nar. hrv. frcati ‘brizgati’; verjetno je ponavljalni glagol od frrkati ‘delati hitre gibe’; SES; šlo naj bi za onomatopejski izvor’; ESSJ I; viri: SSKJ 2, SP 2001, Sin, P; fržmagati se fržmaga se dov. in nedov. ▶ fržmagat se [fǝržˈmaːgat se] ‘biti zoprno, ne marati, biti težko, neljubo’; ■ G ← nem. verschmähen ‘zaničeva‑ ti, zavračati, odklanjati, za malo se zdeti’; NSSNS; viri: H, Po, V, Sv, ČV, Z; 193 Irena Stramljič Breznik fufljati ‑am nedov. ▶ fuflat [ˈfuːfltat] ‘čvekati, dogoveziti’; ■ ← sorodno je cslovan. fъfati ‘šušljati’; izpeljano iz onomatopeje fъf, fuf ipd., ki posnema šušljanje in podobno oglašanje; SES; viri: P, ČV, Z; glihati ‑am nedov. nižje pog./neknj. pog. ▶ glihat [gˈliːxat] ‘ravnati, izrav‑ navati’; ■ G ← nem. ausgleichen ‘izravnati, poravnati, izgladiti’; NSSNS, P; viri: SSKJ 2, SP 2001, Sin, P, Po, H, V, Sv, B16, ČV, Bo, Ko, Pkm; gor si priti gor si ‑em dov. ▶ gur si prit [ˈguːọr si ˈpriːt] ‘razumeti, doumeti’; ■ G ← glagolski kalk s prevedeno prislovno sestavino iz nem. draufkommen oz. auf etwas kommen; NSSNS; viri: Pkm, Sv; gratati ‑am dov. ▶ gratat [gˈraːtat] ‘uspeti, posrečiti se, nastati, postati’; ■ G ← prevzeto iz srvnem. geraten ‘uspeti, uspevati, posrečiti se’ (današnje nem. geraten v enakih pomenih), kar je sorodno z nem. Gerät ‘priprava’, raten ‘svetovati’ in dalje s stcslovan. raditi ‘skrbeti’; SES; viri: P, Pkm, Po, H, B16, ČV, Z; gučati ‑im nedov. ▶ gučat [ˈguːčat] ‘govoriti’; ■ ← nastalo v narečnem razvoju iz *gъlčati, kar je dalo knjiž. in osrednje sloven. golčati; SES; viri: Pkm, Bo; gondrati ‑am nedov. ekspr./star. ▶ gundrat [ˈguːndrat] ‘godrnjati, negodo‑ vati’; ■ ← verjetno ekspresivna izpeljanka iz pslovan. *gǫsti, sloven. gosti, sed. godem; sorodne izpeljanke so še npr. nar. sloven. gondrati, gondrljati; SES; viri: SSKJ 2, SP 2001, Sin, P; gušiti ‑im nedov. ▶ gušit [ˈguːšit] ‘gnjaviti’; ■ ← izvorni pomen ‘dušiti’ je prenesen na pomen ‘vztrajno, vsiljivo nadlegovati’; P, Ko; gverati ‑am dov. ▶ gverat [gˈveːrat] ‘vrniti, maščevati se’; ■ G ← prevzeto iz srvnem. gewërn ‘trajati’, kar je dalo današnje nem. währen v enakem pomenu; SES; viri: ST, Pkm, B16; jenjati ‑am dov. star./pešaj. ▶ hejat [ˈxeːat] ‘odpočiti se, nehati, prenehati’; ■ G ← prevzeto iz bav. nem. hengen, kar pomeni tudi ‘nehati’; pomen ‘nehati’ se je prek ‘pustiti, izpustiti’ razvil iz ‘obesiti’; gre torej za izvorno isti glagol kot knjiž. nem. hängen ‘obesiti’; SES; viri: SSKJ 2. SP 2001, Sin, P, Po, H, V, B16, ČV, Ko; 194 Glagoli v govoru Malečnika hretiti se ‑im se nedov. ▶ hrejtit [xˈreːtit] ‘gnusiti se’ ■ ← (vzh. štaj.) nejasno, samo sln; morda gre za povezavo z glagolom kretati ‘obračati se mi’; ESSJ I; viri: P; hreniti se ‑im se star./poud. ▶ hrinit [xˈriːnit] ‘jeziti se, biti hud’ ■ ← biti kot hren, prim. hren ‘začimbna rastlina ostrega, pekočega okusa’; viri: SSKJ 2, SP 2002, Sin, P; hucati ‑am nedov. ▶ hucat [ˈxuːcat] ‘gugati’; ■ ← najverjetneje je glagol nastal iz medmeta v otroškem govoru ← delati huc; podobno kot sta gun-cati ali gungati verjetno imitativni besedi in različici k pslovan. *gugati, sloven. gugati; SES; viri: / judati ‑am nedov. ▶ judivat [ˈjuːdivat] ‘kregati, sekirati koga’; ■ ← v neka‑ terih slovanskih jezikih je juda ime demona; za pomen izdajalec primešano biblijsko ime Juda; psl. juda, izhaja iz ide. oblike, ki ima izvorni pomen ‘biti vznemirjen’; ESSJ I; viri: P; klamoteriti ‑im nedov. ▶ klamotirit [klamoˈtiːrit] ‘motoviliti, nerodno hodi‑ ti’; ■ ← prim. klamati ‘nerodno hoditi’; ESSJ II; viri: SSKJ 2, Sin, P, H, V; krumpati ‑am nedov. ▶ krümpat [kˈrüːmpat] ‘šepati’; ■ G ← prevzeto iz bav. avstr. krump ‘kriv’; ESSJ II; viri: ST, Sk, Bo; kljukati ‑am nedov ▶ klükat [kˈlüːkat] ‘trkati’; ■ ← glagolska tvorjenka delati s kljuko, torej večkrat pritisniti na kljuko vrat in povzročiti hrup, ki opozarja, da je nekdo pred vrati in želi vstopiti; SES; viri: SSKJ 2, SP 2001, Sin, P, Po, H, V, Sv, B16; lučati ‑am nedov. ▶ lüčat [ˈlüːčat] ‘metati’; ■ ← pslovan. *lučati ‘meriti, ciljati, metati’, *lučiti ‘pomeriti, zadeti’ je sprva pomenilo *‘opazovati, gle‑ dati, meriti’; ta pomen se ohranja v sorodnem sloven. lukati ‘gledati, kukati’ (16. stol.); SES; viri: SSKJ 2 SP 2001, Sin, P, Pkm, Po, H, V, Sv, B16, Ko; scati ščijem nedov. vulg./nizk. ▶ hcat [xˈcaːt] ‘opravljati malo potrebo’; ■ ← enako je cslovan. sьcati, sed. sьčǫ, hrv. kajk. scati ‘urinirati’; SES; viri: SSKJ 2, SP 2001, Sin, P, Po, Pkm, H, V, B16, ČV, Bo; 195 Irena Stramljič Breznik šaltati ‑am dov. ▶ fšaltat [fˈšaːltat] ‘vklopiti’; ■ G ← izpeljano iz nem. schalten ‘pretakniti, preklopiti’, star. ‘potisniti, zasuniti’; prim. tudi šalter ← nem. Schalter, kar prvotno pomeni ‘zapah’, tj. ‘priprava, s katero se zapira in odpira vrata’; iz tega se je beseda pomensko razvila v ‘stikalo’ in ‘okence (na pošti, v banki)’, ki je v uradnih urah odprto, sicer pa zaprto; SES; viri: /; šrajati ‑am nedov. ▶ šrajat [šˈraːjat] ‘kričati, glasno govoriti’; ■ G ← pre‑ vzeto iz srvn. schreien ‘kričati, vpiti’; ESSJ IV; viri: H, V, Sv, B 16, Ko; tahinirati ‑am nedov. nižje pog./ ▶ tahinirat [taxiˈniːrat] ‘lenariti, ne delati’; ■ G ← mlada izposojenka iz avstr. n. pogovornega tachinieren ‘otepati se delovne obveznosti, npr. šolske, vojaške (20. st.)’; ESSJ IV; viri: SSKJ 2, Sin. vandrati ‑am nedov. pog./neknj. ljud. ▶ vandrat [ˈvaːndrat] ‘potovati, seliti se’; ■ G ← prevzeto iz srvnem. wandern ‘potovati, seliti se’, iz česar se je razvilo današnje nem. wandern v enakih pomenih; SES, viri: SSKJ 2, SP 2001, Sin, Pkm, Po, H, V, Sv, B16, ČV, Ko; včesniti ‑em dov. ▶ fčesnit [fˈčeːsnit] ‘odlomiti’ ■ ← česniti ‘udariti, klof‑ niti’, razčesniti ‘razklati, odcepiti’, pomensko povezano s česen, ker se kobuljice cepijo v stroke; ESSJ I; viri: Pkm; Uslovarjenost glagolov v SSKJ 2 in SP 2001 V zbirki besedja malečniškega govora je vključenih 192 glagolov, kar predstavlja 18‑odstotni delež celotnega gradiva. Po pregledu je v SSKJ 2 in SP 2001 zajetih 44‑odstotkov vseh. Opazimo lahko, da so v govoru pri nekaterih prepoznani pomeni lahko drugačni, kot so v knjižnem jeziku (zapis za dvema poševnicama): frcati ‘smrkati, kihati’ // ‘premikati kaj s prstom’; prhniti se ‘ malo urezati se’ // ‘spustiti oster glas skozi nos’; tišati ‘riniti, potiskati’ // ‘delati tiho’ – v tem primeru gre za homonima; žvekati ‘dolgoveziti’ / ‘žvečiti’; gučati ‘govoriti’ // nar. zah. ‘hrumeti, bučati’. V obeh slovarjih pa dobimo tudi podatke o stilni (ne)zaznamovanosti za‑ pisanih glagolov. 196 Glagoli v govoru Malečnika 1. Stilno nezaznamovani: dojiti, klamoteriti, zgeniti (zganiti), žmikati, opo-našati ‘očitati’. 2. Stilno‑zvrstno označeni: knjiž.: venčati; pog.: lapati, pohati, špilati, vandrati, žegnati, žicati; pog., ekspr.: fentati, pocvirnati, špičiti; nižje pog.: (za)farbati, fehtati, gundrati (gondrati), jamrati, kušniti, (na)šopati 1. , 2. nücati (nucati), pasati, plavšati, šenkati, šimfati, šlatati, šnuflati (šnofati), špegati, štrihati, štüpati (štupati), šuntati, tahinirati, (za)haklati; sleng.: šmirglati; nar. vzhodno: kipniti, ružiti, (s/po)lamati, talati; nar.: cumati, južnati (južinati), krampati 3. , lamati, žokati. 3. Ekspresivno označeni: ekspr.: biksati ga, peteliniti, repenčiti se, žlobudrati; slabš.: krehati; nizko: čohati, osirati. 4. Časovno‑frekvenčno označeni: star.: klükati (kljukati), kontrabantati, lüčati, rajžati. 5. Terminološko označeni: teh.: lotati; obrt., žarg.: heftati. Najpogosteje zastopane skupine glagolov v besedju malečniškega govora od a do f Na vprašanje, katere pomenske skupine glagolov se najpogosteje pojavljajo v zbranem besedju malečniškega govora, lahko dobimo odgovor s pomočjo pomenske mreže slovenskih glagolov slovenskega knjižnega jezika, v katero je zajeto 15362 enot in predstavlja medsebojno prepleteno, soodvisno in hierarhično (drevesno) organizirano mrežo pomensko sorodnih glagolov (Zupan 2013: 11). Le‑ti so organizirani v šest glavnih pomenskih skupin: 1. Obstajati, 2. Pripadati/vsebovati, 3. Premikati/gibati (se), 4. Delati/narediti 197 Irena Stramljič Breznik kaj, 5. Misliti/ustvarjati in 6. Zaznavati/odzivati se, ki se dalje cepijo v trideset ožjih in 1011 osnovnih pomenskih skupin. Za predstavo prikazujem način strukturiranja za 3. skupino Premikati/ gibati (se), ki vključuje še ožje pomenske skupine, npr.: (A) Premikati se (splošno). (B) Premikati/gibati se na način X itd., vsaka od njih pa se nadalje členi na specifične pomenske skupine, kot npr. (B1) Premikati se navzgor ( dvigati se, dvigovati se, izstreljevati, plezati, spenjati, vzdigovati, vzhajati, vzletati, vzpenjati se) . Ker je to zelo kompleksno delo, ki zahteva najti za vsak narečni glagol najustreznejši pomen v knjižnem jeziku, kar šele omogoča uvrstitev v po‑ mensko skupino, sem to poskusno naredila na gradivu od a do f. V nada‑ ljevanju prikazujem pomenske skupine glede na najpogostejšo zastopanost. V 6. skupino Zaznavati/odzivati se uvršča največ glagolov (10), in sicer so povezani z izmenjevanjem sporočila ( amvzeti, antati se, fopati, frakšlati, fuflati) ali s čustvi in odzivi nanje ( ahtati, aufregati se, cvikati, fržmgati). Podobno število se jih nahaja v 4. skupini Delati/narediti kaj (npr. abdekati, cukati, drakšlati, fautrati, farbati, fčesniti, fentati, fšaltati). Nekoliko manj (7) jih je v 1. skupini Obstajati, iz katere so zastopani telesni elemen‑ tarni glagoli (npr. bižati, cumati, dojiti, finiti, fojtrat) in oddajanje zvoka ( cinglati). V 2. skupini Pripadati/vsebovati jih je še manj in so povezani z različnimi razmerji do lastnine ( drpniti, erbati, frgünati, fehtati …). S sku‑ pino 3 Premikati/gibati se so povezani ( cankati, bincniti, flerati), z osnovno miselno dejavnostjo iz skupine 5 Misliti/ustvarjati le eden ( folgati). Sklep Pobuda krajanov Malečnika, ki so ljubiteljsko zbrali okrog tisoč besed in si jih želijo izdati v elektronski ali knjižni obliki, je nagovorila tri jeziko‑ slovke slovenistke Mihaelo Koletnik, Ireno Stramljič Breznik in Alenko Valh Lopert, da smo v duhu naše profesorice Zinke Zorko s svojim strokov‑ nim znanjem stopile naproti lokalni skupnosti. Sistematično smo začrtale obravnavo dialektoloških posebnosti in analizo zbranega besedja. Rezultati so že vidni. Nastal je celovit dialektološki opis malečniškega govora in prikaz različnih tipov besedotvorno motiviranih poimenovanj za osebe ter predstavitev prisotnih samostalniških germanizmov, še posebej s širokega tematskega polja hrana in pripomočki za njeno pripravo. V prispevku je namenjena pozornost posebnostim glagola. Na izbra‑ nih primerih so bili ob pomoči različnih virov, posebej obeh etimoloških 198 Glagoli v govoru Malečnika slovarjev, predstavljeni podatki o izvoru. Pokazalo se je, da je med njimi mnogo germanizmov, ki pa so zelo stari, saj njihov obstoj potrjujejo bogate slovarske baze slovenskih zgodovinskih in narečnih slovarjev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Zato ne preseneča, da jih je več kot 40 odstotkov uslovarjenih tudi v obeh slovarjih knjižnega jezika in v skladu s pričakovanji njihovo stilno zaznamovanost v največjem deležu izkazujejo stilno‑zvrstni označevalniki z najpogostejšo oznako narečno oz. pogovorno. Poskusno pomensko razvrščanje narečnih glagolov po sistemu pomenskih skupin knjižnega jezika je na gradivu od a do f pokazalo, da jih je največ v skupini, ki tematizirata zaznavanje/odzivanje ali delanje, kar je po svoje razumljivo, saj gre za skupini, ki predstavljata temeljni dejavnosti člove‑ kovega bivanja, tudi v narečnem okolju. Literatura Bo = Bovški: Barbara Ivančič Kutin, Slovar bovškega govora: tiskana izdaja 2007, spletna izdaja 2015, www.fran.si. Dostop december 2022. B16 = Besedje 16. stoletja: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja: tiskana izdaja 2011, spletna izdaja 2014, www.fran.si. Dostop december 2022. ČV = Črnovrški: Ivan Tominec, Črnovrški dialekt: tiskana izdaja 1965, spletna izdaja 2015, www.fran.si. Dostop december 2022. ESSJ I–IV = France BEZLAJ, 1977: Etimološki slovar slovenskega jezika I/A–J. Ljubljana: Mladinska knjiga. – –, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika II/K–O. Ljubljana: Mladinska knjiga. – –, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika III/P–S. Dopolnila in uredila Marko Snoj, Metka Furlan. Ljubljana: Mladinska knjiga. – –, 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika IV/Š–Ž. Dopolnila in uredila Marko Snoj, Metka Furlan. Ljubljana: Založba ZRC. Rudolf FILIPOVIĆ, 1986: Teorija jezika u kontaktu. Uvod u lingvistiku jezičnih dodira. Zagreb: JAZU, Školska knjiga. H = Hipolit: Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novome- škega Dictionarium trilingue (1711–1712), www.fran.si. Dostop december 2022. Mihaela KOLETNIK, 2001 : Slovenskogoriško narečje. Maribor: Slavistično društvo Maribor. – –, 2022: Narečna podoba malečniškega govora. Narečno besedje slovenskega jezika: v spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora, 148). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univer‑ zitetna založba Univerze. 53–75. 199 Irena Stramljič Breznik Ko = Jože Gregorič, Kostelski slovar: tiskana izdaja 2014, spletna izdaja 2015. Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). Mojca KUMIN HORVAT, 2018: Besedotvorni atlas slovenskih narečij: kulturne rastline. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. Tine LOGAR, Jakob RIGLER, 1990: Karta slovenskih narečij. Ljubljana: Mladinska knjiga. Majda MERŠE, 2013: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja. Razprave o jezikovnem sistemu, besedju in prevodni problematiki. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. NSSNS = Doris DEBENJAK, 1991: Nemško-slovenski in Slovensko-nemški slovar, 9. izdaja = Deutsch-slowenisches und Slowenisch-deutsches Woerterbuch. Ljubljana: Cankarjeva založba. P = Maks PLETERŠNIK: Slovensko-nemški slovar. Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). Pkm = Vilko Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine: tiskana izdaja 2006, spletna izdaja 2014. Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). Pl = Planinski terminološki slovar: tiskana izdaja 2002, spletna izdaja 2013. Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). Po = Marko Snoj: Slovar Pohlinovega jezika: tiskana izdaja 2020, spletna izdaja 2021. Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). Bernard RAJH, 2010: Gúčati po antùjoško. (Zora, 73). Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. Fran RAMOVŠ, 1931: Dialektološka karta slovenskega jezika. Ljubljana: Rektorat univerze kralja Aleksandra I. in J. Blasnika nasl., univerzitetna tiskarna v Ljubljani. – –, 1935: Historična gramatika slovenskega jezika VII. Dialekti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna. S = Petar SKOK, 1988: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. Uredili Mirko Deanović, Ljudevit Jonke, Valentin Putanec. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Globus. SES = Marko SNOJ: Slovenski etimološki slovar. 3 Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). Marko SNOJ, 2006: O tujkah in izposojenkah v slovenskem jeziku, Slavistična revija 54/1, 343–350. Sin = Sinonimni slovar slovenskega jezika: tiskana izdaja 2016, spletna izdaja 2018. Do‑ stopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). SLA = Slovenski lingvistični atlas 1, 2. Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). SP = Slovenski pravopis. Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). SSKJ 2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, 2014. Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). 200 Glagoli v govoru Malečnika SSM = Zdenko BOROVKA, 2015: Slovar starejše mariborščine. Elektronski vir. Kamnik: Amebis (Zbirka Termania). ST = Hildegard STRIEDTER‑TEMPS, 1963: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Berlin: Osteuropa‑Institut; Wiesbaden: Kommission bei O. Harrassowitz. Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 2004: Germanizmi v zahodnem slovenskogoriškem pod‑ narečju, Annales: anali za istrske in mediteranske študije 14/2, 331–336. – –, 2022: Besedotvorne značilnosti občnoimenskih poimenovanj oseb v malečniškem go‑ voru. Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora, 148). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerzitetna založba Univerze. 92–108. Sv = Marko Snoj, Slovar jezika Janeza Svetokriškega: tiskana izdaja 2006, spletna izdaja 2014. Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). Jože TOPORIŠIČ, 1966: Pogovorni nedoločnik, Jezik in slovstvo 11/8, 264–265. – –, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. – –, 2000: Slovenska slovnica, 4., prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. – –, 2006: Besedjeslovne razprave. Ljubljana: Založba ZRC. TSV = Stanislav Hafner, Erich Prunč, Ludvik Karničar, Andrejka Žejn, Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaf‑ ten, Bd. 1: A‑ bis B‑ (1982); Bd. 2: C – dn.(1987); Bd. 3: Do – F. (1992); Bd. 4: G – H. (1994); Bd. 5: I – Ka (2007); Bd. 6: Kd – kv (2009); Bd. 7: L – mi (2012). V = Vorenc: Jože Stabej, Matija Kastelec in Gregor Vorenc: Slovensko-latinski slovar po Dictionarium Latino-Carniolicum (1680–1710), tiskana izdaja 1997, spletna izdaja 2014. Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). Alenka VALH LOPERT, 2022: Germanizmi v malečniškem govoru. Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora, 148). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerzitetna založba Univerze. 76–91. Ada VIDOVIČ MUHA, 1984: Struktura glagolskih tvorjenk v Trubarjevi Cerkovni ord‑ ningi, Slavistična revija 32/3, 245−256. – –, 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. – –, 22011: Slovensko skladenjsko besedotvorje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Z = Peter Weiss, Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami (A–H): tiskana izdaja 1998, spletna izdaja 2015. Dostop na: www.fran.si (pridobljeno 20. 12. 2022). Zinka ZORKO, 1993: Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih, Slavistična revija 12/1, 193–207. 201 Irena Stramljič Breznik VERBEN IN DER MUNDART VON MALEČNIK Die Initiative der Einwohner von Malečnik, ihr ortstypisches dialektales Vokabular zu veröffentlichen, führte zu einer systematischen Behandlung seiner dialektologischen Besonderheiten und zur Analyse des gesammelten Wortschatzes. Dazu entstand eine umfassende dialektologische Beschreibung der Mundart von Malečnik, Verzeichnisse verschiedener Arten verbmotivierter Personennamen und substantivischer Germanis‑ men zum Themenbereich Nahrungsmittel und deren Zubereitung wurden erstellt. Im Beitrag wird die Aufmerksamkeit vor allem Besonderheiten der Verben gewidmet. Anhand ausgewählter Beispiele und mit Hilfe verschiedener Quellen, insbesondere etymologischer Wörterbücher wurden Daten zu ihrer Herkunft erhoben. Bei sehr vielen Beispielen handelt es sich um alte Germanismen, die in den umfangreichen historischen und dialektalen Wörterbuchdatenbanken des Fran‑Ramovš‑Instituts für die slowenische Sprache belegt sind. Daher verwundert es nicht, dass mehr als 40 % dieser Germanismen auch in den beiden hier in Betracht gezogenen Wörterbüchern verzeichnet sind. Wie erwartet, wird ihre stilistische Markiertheit größtenteils durch Stil‑Genre‑Qualifikatoren mundartlich oder umgangssprachlich aufgezeigt. Der Ver‑ such einer semantischen Klassifizierung der dialektalen Verben gemäß dem System der semantischen Gruppen der Schriftsprache (siehe die Beispiele a bis f) hat gezeigt, dass die meisten von ihnen das Wahrnehmen/Reagieren oder Handeln thematisieren. Dies ist verständlich, da die Verben dieser Gruppe auch in der dialektalen Umgebung die grundlegenden Aktivitäten des menschlichen Daseins darstellen. 202 Aktualni germanizmi v govoru Ruš Alenka Valh Lopert Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za prevodoslovje, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, alenka.valh@um.si DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.3.2023.7 ISBN 978-961-286-694-5 V prispevku so predstavljene danes rabljene različice germanizmov v dveh govorih, ruškem, ki spada v štajersko narečno skupino, podrobneje k severnoštajerskim govorom (Ruše ležijo zahodno od Maribora), in govoru Malečnika, ki je umeščen v panonsko na‑ rečno skupino, in sicer med zahodne slovenskogoriške govore (leži vzhodno od Maribora). Predstavljenih je 60 samostalniških germanizmov, tematsko vezanih na hrano oziroma obroke, pijačo oziroma tekočine, pripomočke oziroma kuhinjsko posodo, ki jih večinoma uporabljajo v obeh govorih. Poudarek je na pojavnosti germanizmov v govoru Ruš. Ključne besede: germanizmi, govor Ruš, severnoštajerski govori, štajerska narečna skupina, govor Malečnika The article presents Germanisms in two local speeches near Maribor. The one is the Ruše (west of Maribor) local speech, which belongs to the Styrian dialect group, spe‑ cifically the North Styrian sub‑dialect. The second is the Malečnik (east of Maribor) local speech, which belongs to the Pannonian dialect group, specifically the Western Slovenske gorice sub‑dialect. This analysis includes nouns of German origin, which are thematically related to food and meals, beverages or liquids, utensils, or kitchenware, which appear in both local speeches. The emphasis is on the occurrence of Germanisms in the Ruše local speech. Key words: Germanisms, Ruše local speech, Styrian dialect group, North Styrian sub‑di‑ alect, Malečnik local speech Uvod V prispevku predstavljam 60 samostalniških germanizmov, tematsko ve‑ zanih na hrano oziroma obroke, pijačo oziroma tekočine, pripomočke oziroma posodo, tj. na kuhinjo in kulinariko, ki jih še uporabljajo današnji prebivalci Ruš in Malečnika. Primerjam različice germanizmov v obeh govorih, ki so zaradi geografskih, zgodovinskih in političnih razlogov še vedno prisotni, kot so tudi v mestni govorici Maribora. Izhodiščni nabor 203 Alenka Valh Lopert germanizmov predstavlja gradivo, ki ga zbirajo prebivalci Malečnika za slovar krajevnega govora. Prevzeto besedje nemškega izvora je preverje‑ no in potrjeno v različnih jezikovnih virih, dodana je pomenska razlaga, predstavljena je tudi (ne)sprejetost v sodobnih slovarjih in (ne)označenost glede na socialnozvrstne kvalifikatorje. O Rušah in Malečniku Ruše, mesto in istoimenska občina v Dravski dolini, leži približno 14 ki‑ lometrov zahodno od Maribora. Slika 1: Center Ruš z župnijsko cerkvijo Imena Marijinega (1387) (Kamra: spletni vir) Najdbe žarnih grobišč v kraju kažejo, da je bila ruška pokrajina za kratko obdobje naseljena že v prvih treh stoletjih prvega tisočletja pr. n. š. (Teržan 1985: 27); »[n]ajstarejši sledovi človeka izvirajo v Rušah in na Bezeni iz železne dobe, pod Pohorje so prihajali ljudje ob Dravi navzgor vsaj že na začetku prvega tisočletja pred našim štetjem« (Koropec 1977: 76). V Ru‑ šah so našli tudi žarna grobišča iz pozne bronaste dobe, prav tako ostanke naselbin iz prazgodovine in rimske dobe ter antične gomile (Krajevni leksikon Slovenije 1995: 333–334). Tako je bila že okoli leta 905 v sredi‑ šču majhnega naselja sezidana kapela, današnjo župnijsko cerkev Imena Marijinega pa so zgradili šentpavelski benediktinci leta 1387, prestala je več prezidav, zvonik je bil cerkvi prizidan 1519 (Župnija Ruše: spletni vir). Postala je pomembna romarska cerkev in je zelo vplivala na nadaljnji razvoj kraja (Koropec (1977: 82). Pod okriljem cerkve je delovala edina župnijska gimnazija na Slovenskem, ki je med letoma 1645 in 1758 izšolala dijake iz bližnje in daljnje okolice. Kot predhodnica mariborske klasične gimnazije je imela velik vpliv in je delovala celih 113 let (prav tam), od 1680 do 1722 204 Aktualni germanizmi v govoru Ruš so v Rušah uprizarjali gledališke igre v latinščini in slovenščini, leta 1931 so v Rušah pričeli z izgradnjo letnega gledališkega odra, ki deluje še danes (Ruše: spletni vir, več Ruška kronika 1985). Osrednja kulturna osebnost Ruš je nedvomno pesnik, bibliotekar, literarni zgodovinar, prevajalec, urednik in profesor Janko Glazer (1893–1975). Prvo poimenovanje kraja (Snoj 2009: 363) sega v leto 109. Naselje Rǒste je z darilno listino Spanheimov prešlo v last benediktinskega samostana iz Šentpavla v Labotski dolini; 1184 nastopa ime kot Roiste, 1196 in Maria Roiste, 1211 Rǒst, 1372 Råst, 1480 Rast, 1763–87 Maria Rast oder Hrusa. Etimologija imena je izpeljana iz poimenovanja za prebivalce * Rovьščane, ki je verjetno nastalo iz * rovъ ‘rov, jarek’ in pomenilo ‘prebivalce ob jarkih, rovih’ (Snoj 2009: 363, Bezlaj 1985: 26). Danes so Ruše samostojna občina, ki združuje poleg občinskega središča Ruš še naselja Bistrica ob Dravi, Log, Bezena, del naselja Fala ter naselji Lobnica in Smolnik. Ruše ležijo v Spodnji Dravski dolini v severovzhodni Sloveniji, na zahodnem delu Štajerske. Na severu se razprostirajo do reke Drave, na jugu pa segajo na severno pobočje vzhodnega Pohorja (Ruše: spletni vir). Izpostavljam samo vzgojno‑izobraževalne ustanove, ki delujejo v Občini Ruše: Vrtec Ruše in Vrtec Bistrica ob Dravi, Osnovna šola Janka Glazerja, Gimnazija in srednja kemijska šola Ruše, enota Konservatorija za glasbo in balet Maribor, Knjižnica Janka Glazerja Ruše in Knjižnica Bistrica ob Dravi. Malečnik leži na levem bregu reke Drave vzhodno od Maribora in je del Mestne občine Maribor. Od centra mesta je oddaljen približno štiri kilometre. Prve omembe kraja se pojavljajo kot ime Župnija Sv. Petra na skali pri Mariboru (na nadmorski višini ok. 250–350 m) in segajo v leto 1236, ko se je kraj imenoval Sv. Peter pri Mariboru (Vrišer 1976: 3–4), obstaja tudi zapis ad Sanctum Petrum in villa nostra (v vasi pri Svetem Petru) (Torkar 2021: osebna korespondenca).1 Historični zapisi imena Malečnik se zače‑ njajo leta 1321 weingarten in der Maelsnicz, sledijo pa 1330 weingarten in der Melsencz, 1372 weingarten in der Melsnicz, ok. 1480 ain holtz im Malitschikh(e)n graben bey Sannd Peter, 1824 Maletschnigg (Torkar 2021, po Blaznik 1986: 394–395). Torkar razlaga etimologijo krajevnega imena 1 Silvu Torkarju se zahvaljujem za posredovane podatke o etimologiji krajevnih imen. Silvo Torkar: O imenih Malečnik, Metava, Nebova, Celestrina in Trčova. (Osebna kore‑ spondenca 17. 9. 2021.) Za potrebe tega prispevka samo povzemam kratko predstavitev, celota bo avtorsko zapisana in objavljena v slovarju malečniškega govora. 205 Alenka Valh Lopert Malečnik s prenosom z enakega ledinskega oziroma gorskega imena. Izpe‑ ljano je s svojilno pripono -jь iz slovanskega manjšalnega osebnega imena *Malęta oziroma *Malę (k dvočlenskemu imenu Maligoj, ohranjenem v priimku Maligoj), iz česar je nastal najprej *Maleč hrib ali *Maleča gora, kar je bilo nato poenobesedeno v Malečnik oziroma *Malečnica (Torkar 2021). Danes Krajevno skupnost Malečnik ‑ Ruperče sestavlja devet za‑ selkov, in sicer poleg Malečnika so to še Celestrina, Grušova, Hrenca, Nebova, Vodole in Trčova (Malečnik: spletni vir). V središču Malečnika se nahaja župnijska cerkev Sv. Petra (1236). Vrišer (1976) je popisal bogato kulturnozgodovinsko in sakralnokulturno dediščino kraja. Slika 2: Center Malečnika z župnijsko cerkvijo Sv. Petra (1236) in cerkvijo Matere Božje na Gorci (1517) s kapelami križevega pota (Lipov list: spletni vir.) Za župnijsko cerkev Sv. Petra, ki stoji na strmem bregu Drave in danes spada med pomembnejše baročne spomenike, velja, da je »[…] ta cerkev imela prednico, ki je stala do leta 1730 bliže Dravi. Od te je ostal zvonik, na katerem se še pozna, da je bila prvotna cerkev nižja od sedanje«. (Vrišer 1976: 3) Nad njo se vzpenja hrib Gorca (347 m n. m.) s cerkvijo Matere Božje na Gorci (1517), spada med gotske oziroma poznogotske spomenike. Od župnijske cerkve Sv. Petra (ok. 250 m nadmorske višine) do cerkve Matere Božje na Gorci (ok. 347 m nadmorske višine) je postavljenih 14 kapelic križevega pota (Malečnik: spletni vir). Vezi med Rušami in Malečnikom Pomembno vez med obema krajema predstavlja akademikinja Zinka Zorko, dialektologinja, ki je raziskovala koroška, štajerska in panonska narečja. V dialektoloških raziskavah je prva obravnavala oba za članek zanimiva 206 Aktualni germanizmi v govoru Ruš govora. Govor Ruš (Zorko 1990: 203–211) je umestila v štajersko narečno skupino, predstavila pa je tudi vokalni sistem govora Metave, tj. naselja v Malečniku, ki spada po narečni karti v panonsko narečno skupino (Zorko 1993: 204). Starejša vez pa je duhovnik Marko Glaser (Glaser: spletni vir), rojen 21. 4. 1806 na Smolniku pri Rušah, od 1843 je deloval v Malečniku, ki se je takrat imenoval Sveti Peter, kjer je tudi umrl 9. 12. 1889. Aprila 1843 je nastopil delo v Župniji Sv. Petra pri Mariboru, njegov prispevek župniji in kraju je izjemen – prenovil je župno cerkev in podružnico Matere božje na Gorci, zaslužen je za 14 kapelic križevega pota (1847); bil je tudi Slom‑ škov prijatelj in pomočnik, 1856 je pripravil selitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža, prav Glaser naj bi bil zaslužen za nastanitev vseh institucij v Maribor (in ne v Celje). Bil pa je tudi nabožni pesnik in pisatelj (Rezman 2016: 9–50, 2019: 39–40). Po njem se imenuje obnovljen in leta 2021 od‑ prt salon z galerijo, kjer potekajo različne kulturne prireditve (Glaserjev salon: spletni vir). Že njegov ded Jožef Glaser iz Dvorjan (1770–1799) je bil učitelj in organist v kraju Sv. Peter pri Mariboru. Jožefov sin Mihael, Markov oče, je »[…] začetnik glavne linije rodbine Glaser oziroma Gla‑ zer, ki ji lahko v okviru Župnije Ruše neprekinjeno sledimo od konca 18. stoletja pa do danes« (Grahornik 2016: 51–57). Markov polbrat Josef/Jožef je stari oče pesnika Janka Glaserja in praded Alenke Glazer (1926–2020), oba sta domovala do smrti v Rušah. Duhovnik Marko Glaser je pokopan pred glavnim vhodom v cerkev Matere Božje na Gorci, prav tako njegova sestra Marija, ki mu je pri delu pomagala 58 let. Z rojstnim krajem je bil Marko Glaser vsa leta povezan, ob zlati maši 1879 so mu zato »hvaležni Rušanci« darovali medaljon, ki je zaradi posluha za kulturno dediščino dr. Sebastijana Valentana, današnjega župnijskega upravitelja in pravnega zastopnika Župnije Sv. Peter pri Mariboru – Malečnik obnovljen in na ogled v župnišču. O govoru Ruš in Malečnika Prva je govor Ruš in naselja Smolnik dialektološko predstavila Zorko (1990: 203–211, 1995: 308–318) in ga umestila v »[…] štajersko narečno skupino, podrobneje k severnoštajerskim govorom«. Zlasti to velja za glasoslovje, saj ruški govor »[…] z ozkimi in srednjimi e in o predstavlja vezni člen med štajerskimi in koroškimi govori« (Zorko 1995: 308), prav tako je zajela skladnjo (pomožni glagol na začetku povedi, glagol pogosto na koncu itd.) 207 Alenka Valh Lopert in oblikoslovje (ženske sklonske končnice se širijo tudi v moški sklanjatvi, v množini samostalnikov srednjega spola ni, saj so prešli med ženske itd. Besedja posebej ni popisala, iz zapisanega gradiva pa se razbere, da govor Ruš ohranja veliko germanizmov, prisotnih zaradi zgodovinskih, političnih in cerkvenih razlogov. Ruški govor je obravnavan tudi v dveh diplomskih nalogah, in sicer Marhl (2006) in Srnko (2013). Leta 2019 je na Gimnaziji in srednji kemijski šoli v Rušah nastal Slovar ruškega govora, ki so ga »[…] z namenom, ohraniti dediščino naših prednikov iz Ruš z okolico in predati jezik našim potomcem« sestavili profesorji in dijaki šole (Denac 2019: 1). Zajeli so okoli petsto besed (nekaj tudi besednih zvez: cuker mi je pado ‘utrujen’), od tega veliko germanizmov, tudi takšnih, ki jih v naboru pogovornih besed malečniškega govora ni (še) zapisanih ( cukrhud ‘zimski radič, štrucar’, šluk ‘požirek’, makaronflajš ‘meso s testeninami’). Torej so te besede še vedno žive tudi med mladimi. Krajevni govor Malečnika je umeščen med zahodne slovenskogoriške govore panonske narečne skupine. Vokalni sistem govora enega od zaselkov, in sicer Metave, je analizirala Zorko (1993, 204) in ga je po takratni delitvi opredelila kot zahodno goričansko narečje. Do sprememb v poimenovanju goričanskega narečja v slovenskogoriško narečje je prišlo 1995 (Koletnik: 2001: 38–40). Zorko (1998: 204) je oznako zahodno slovenskogoriško nare‑ čje pri naslednji objavi tudi sprejela. Koletnik (2022: 53–75) je prva podala celostno dialektološko podobo govora Malečnika, in sicer je analizirala glasoslovne (izguba tonemskih nasprotij itd.), oblikoslovne značilnosti (odstopanja od slovenskega knjižnega jezika le v posameznih sklonskih morfemih itd.) in besedje (prisotni so panonizmi, nemške besede, manj romanske). O poimenovanju oseb v govoru Malečnika je pisala Stramljič Breznik (2022) . O germanizmih v govoru Ruš in Malečnika Občina Ruše meji na Mestno občino Maribor, Malečnik pa je del Mestne občine Maribor. Mariborska mestna govorica se razvija pod vplivom treh narečnih baz (Zorko 1988/89), tj. štajerske, kamor spada tudi govor Ruš, panonske, kamor spada govor Malečnika, in koroške, ki se na zahodu dotika tudi Ruš. Ruše in Malečnik sta bila glede na geografsko lego, zgodovinske razloge in dolge meje s sosednjo Avstrijo pod velikim vplivom germanskega besed‑ ja. Odnosi med slovenščino in nemščino obstajajo že več stoletij (Toporišič 208 Aktualni germanizmi v govoru Ruš 1991: 13–19), vplivi na različne jezikovne ravnine – tako v fonologiji, pisavi, oblikoslovju, besedju, morfematiki, na skladenjski ravnini, v frazeologiji – so zato povsem razumljivi. Šekli (2015: 32) deli germanizme na starejše, ki so bili iz starih german‑ skih jezikov prevzeti v praslovanščino do ok. 800 n. š., in mlajše, ki so bili iz germanskih jezikov oziroma njihovih zemljepisnih in časovnih različic prevzeti v posamezne slovanske jezike po ok. 800 n. š. Besede tujega izvora so vse tiste, ki niso nastale v jezikovnem kontinuumu slovenščine, temveč v jezikovnem kontinuumu katerega koli drugega, živega ali mrtvega jezika. Če beseda tujega izvora pride v slovenščino, če so jo torej začeli uporabljati tudi slovenski govorci v slovenskem kontekstu, rečemo, da smo besedo prevzeli. Besede tujega izvora lahko torej nekoliko krajše imenujemo prevzete besede. (Snoj 2006: 343) Razlogi za prevzem besed iz drugih jezikov: Izhodiščna pozicija izposojenke je govorjeni jezik, praviloma narečje, izhodiščna pozicija tujke pa napisani, praviloma knjižni, pogosto strokovni jezik. Iz izhodiščne pozicije si je prevzeta beseda lahko ali pa ne utrla pot tudi v druge zvrsti: majarón je kot prvotna izposojenka našla mesto tudi v knjižnem jeziku, ávto pa kot prvotna tujka tudi v pogovornem jeziku in narečjih. Motiv za prevzem je pri izposojenkah in tujkah enak. Preprosti človek ali izobraženec je besedo, ki jo je slišal oz. vide1 zapisano v tujem jeziku, uporabil v svojem jeziku, ker je z njo hotel poimenovati stvar, pojem ali dejanje, za katerega v svojem besednem zakladu ni našel ustreznega poimenovanja; bodisi da za ustrezno besedo v svojem jeziku ni vedel, bodisi da je dejansko ni bilo. Snoj (2005: 115) Pojem prevzeta prvina je uvedel Toporišič leta 1971 (Toporišič 2006: 62– 63). Razložil jo je kot besedo, ki se v kateri jezik dobi iz kakega drugega jezika (ali v knjižni jezik iz kakega narečja istega jezika). Nastopa (a) kot občno ime (t. i. sposojenka, če je povsem prilagojena jeziku prevzemalca; če ni prilagojena, gre za tujke) ali (b) lastno ime (gre za podomačena, pol‑ citatna imena) (Toporišič 1992: 218). Za izposojenko (Toporišič 2006: 68) je uvedena kazalka na sposojenka (2006: 299), tj. beseda (besedna zveza), ki je prišla iz drugega jezika in je popolnoma prilagojena zgradbenim lastnostim prvin slovenskega (knjižnega) jezika. Prevzete besede Snoj ločuje drugače kot Toporišič, in sicer na izposojenke in tujke ter pojasnjuje razliko med obema terminoma: Osnovna razlika med izposojenko in tujko je torej ta, da je izposojenko preprosto ljud‑ stvo vpeljalo iz sosednjega narečja tujega jezika v svoje narečje, tujka pa je prevzeta beseda, ki jo je v slovenski knjižni jezik iz tujega knjižnega jezika vpeljal izobraženec. Povedano še krajše: izposojenka je ljudska, tujka pa knjižna prevzeta beseda. Snoj (2005: 115) 209 Alenka Valh Lopert Tujka je »[…] prevzeta iz/prek nesosednjega jezika; prevzeta iz/prek v času izposoje mrtvega jezika; se izgovarja pod vplivom tuje pisave«, izposojenka pa »[…] vsebuje nepredvidljive glasovne spremembe; vsebuje narečne značilnosti; se pomensko v slo‑ venščini razvija samostojno« (Snoj 2006: 348) Toporišiču (1992: 47) je germanizem (1) iz nemščine prevzeta jezikovna prvina, zlasti besedna in v knjižno normo ne sprejeta, npr. merkati, ketna, fleten, fejst, lavfati, viža, ohcet, gnada, fara. Tudi skladenjska ( hoditi k nogam, ta hiša tiga človeka), redkeje pravopisna ( odkod ‘woher’) ali izgo‑ vorna (/ münstər/) ali (2) iz nemščine prevzeta prvina sploh. Podrobne razloge za številne germanizme v slovenščini navaja Šekli (2015: 41–42). »Južni rob Štajerske« je ostal pod upravo Avstrije dlje kot druge dežele, zato so germanizmi na severnem mejnem območju močno prisotni: Nemški kulturni vpliv na slovensko kulturo in posledično vpliv nemščine na slovenščino se je začel v času po političnoupravni priključitvi alpskoslovanskih (staroslovenskih) kneževin Karantanije in Karniole vojvodini Bavarski oz. frankovski državi v drugi polovici 8. stoletja ter začel v osrednjeslovenskem prostoru (ne pa tudi na južnem Ko‑ roškem in južnem robu Štajerske, ki sta ostala v okviru Avstrije) pojemati po letu 1918, ko je večji del slovenskega jezikovnega ozemlja prišel v jugoslovanski političnoupravni okvir. Šekli (2015: 41–42) Rajh (2002) in Stramljič Breznik (2004) navajata, da se nekatere iz nemščine prevzete besede glasoslovno in slovnično niso bistveno spreminjale (cuker ‘sladkor’), nekatere pa so se spremenile do neprepoznavnosti (puvati ← bauen ‘graditi’). To se kaže tudi v današnji mestni govorici Maribora in okolice (Valh Lopert 2007, 2008, 2009, 2022a) v oblikospreminjevalnih (pri samostalniku pri tvorbi števila po pravilih slovenskega jezika: cajt → cajti, froc → froci; sklanjanju v vseh sklonih: taca → na taci, s taco; kelnarca → kelnarco; pri glagolu s tvorbo osebnih in neosebnih glagolskih oblik: poglihati > pogliham, poglihaj, poglihan, poglihat; zahaklati > za haklam, zahaklaj, zahaklan, zahaklat; špricati > špricam, špricaj, šprican, špricat) in besedotvornih vzorcih (prevzemajo domača besedotvorna obrazila, tj. tvorijo iz samostalnika nov samostalnik frizer > frizerstvo, frizura ali pridevnik > frizerski (salon), v frizerski (šoli); iz glagola prislov: glihati > glih ali samostalnik haklati > haklanje) . Toporišič (1992: 218) besede, ki so tvorjene iz prevzetih s pomočjo domačih besedotvornih obrazil, glede na njihov morfemski sestav razume le kot t. i. na pol prevzete besede. 210 Aktualni germanizmi v govoru Ruš Germanizmi v govoru Ruš in Malečnika V govoru Ruš germanizmi še niso bili analizirani, so pa zajeti v Slovarju ruškega govora (Denac 2019) in predstavljajo primerjalno gradivo za to‑ kratno analizo. Stramljič Breznik (2004: 332) je analizirala sto samostalniških germa‑ nizmov v govoru naselja Metave v Malečniku. Predstavila je morfološke spremembe, do katerih prihaja med prilagajanjem nemških besed v jezik prejemnika. Nekateri samostalniki pri prenosu v slovenščino ohranjajo spol – oma ž. sp. iz nem. ž. sp. die Oma, švoger, m. sp. iz nem. m. sp. der Schwager; nekateri pa spol spremenijo – klošter m. sp. iz nem sr. sp. das Kloster, glaš m. sp. iz nem sr. sp. das Glas itd. (prav tam). Germanizme v govoru Malečnik je dvakrat obravnavala Valh Lopert (2022a: 76–91, 2022b: 47). O gradivu Gre za besedje, ki ga že vrsto let ljubiteljsko zbirajo prebivalci Malečnika kot gradivo za slovarček govora svojega kraja. Zbranih je čez tisoč besed, do sedaj je bilo gradivo že delno analizirano in predstavljeno (Koletnik 2022: 53–75, Valh Lopert 2022a: 76–91, Valh Lopert 2022b: 47, Stramljič Breznik 2022: 92–108). Primerjala sem v Malečniku uporabljane in potrjene germanizme, ki so vezani na kuhinjo in kulinariko (Valh Lopert 2022: 76–91). Njihovo rabo sem preverjala v Slovarju ruškega govora (Denac 2019), ki so ga pomagali sestavljati srednješolci, torej mlajša generacija, in v govoru (septembra 2022) treh naravnih govork ruškega govora. Namen analize Germanizmi so preverjeni oziroma potrjeni glede na nemški izvor in po‑ mensko razlago vsaj v enem od naslednjih virov: Bezlajev Etimološki slovar slovenskega jezika (dalje B), Snojev Slovenski etimološki slovar (dalje Sn), Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (dalje P), Striedter‑Tempsov Deutsche Lehnwörter im Slovenischen (dalje ST) in Debenjakov Velik nemško- -slovenski slovar (dalje D). Predstavljeni sta tudi (ne)sprejetost v Slovar slovenskega knjižnega jezik (2. izd., dalje SSKJ2) in/ali Slovenski pravopis 211 Alenka Valh Lopert 2001 (dalje SP 2001) ter (ne)označenost besed glede na socialnozvrstne kvalifikatorje v obeh. V analizi je iztočnica zapisana v poknjiženi obliki krepko, sledita slovnični oznaki za rodilnik ednine in spol; za znakom < sledi prevzet samostalnik iz nemščine s členom za spol; za predlogom iz/ preko je dodana etimologija glede na vire;2 enojnim narekovajem sledi slovenski pomen; nato pa podatki o vključenosti v oba normativna priroč‑ nika in socialnozvrstni kvalifikatorji. Iztočnice sem zapisala v uresničeni obliki, saj sta me zanimala izvor in pomen, zato dialektološka transkripcija ni potrebna.3 Izbrani samostalniki so predstavljeni v treh tematskih sklo‑ pih, in sicer vezanih na hrano oziroma obroke, pijačo oziroma tekočino in pripomočke oziroma posodo. Izbrani germanizmi, potrjeni po izvoru in vključenosti v SSKJ2 in SP 2001 Hrana oziroma obroki (39) ajeršpajz ‑a m < Eierspeise, die; (D), ʻcvrtnjak, jed iz jajčnega testa, ocvrta na maščobiʼ; ajnpren ‑a m < Einbrenn, die (D), ʻprežganjeʼ; anmohc ‑a m < Eingemachtes, das; iz avstr. bav. nem. Eingemachtes (ST, B, Sn); SP: neknj. ljud., ‘obara, juhi podobna jed s kuhanim mesom in zelenjavo’; aufšnit ‑a m < Aufschnitt, der (D) ʻnarezekʼ; bleki ‑a m < Flecken, die; iz stvn. flëc, flëcho, srvn., vlëc, vlëcke ʻkrpaʼ, mn. flaki (ST, B, P) ʻvampiʼ; cukr ‑a m < Zucker, der; preko nvn. iz it. zucchero (ST, B, P) ʻsladkorʼ; esihflajš ‑a m < Essigfleisch, das (D) ʻkislo mesoʼ; 2 Legenda: avstr. bav. nem. – avstrijsko bavarsko nemško; bav. – bavarsko; bav. dial. – bavarski dialekt; kor. nem. – koroško nemško; lat. – latinsko; nem. – nemško; nvn. – novovisokonemško; pgerm. – pragermansko; srvn. – srednjevisokonemško; srvn. – srednjevisokonemško; star. nem. – staronemško; stvn. – starovisokonemško. 3 Za slovar malečniškega govora bo iztočnice dialektološko zapisala in opremila Mihaela Koletnik. 212 Aktualni germanizmi v govoru Ruš frouštikl ‑a m < Frühstück, der; iz avstr. bav. nem. Frůstuck (ST, B) ʻzajtrkʼ; germ ‑a m < Germ, der (D), ʻkvasʼ; kartofl ‑a m < Kartoffel, die (P) ʻkrompirʼ; klecnprot ‑a m < Klötze, die; iz srvn. klotze + Brot, das, (‑/e/s, ‑e), ʻsadni kruhʼ; klojci ‑a m < Klötze, die; iz srvn. klotze (ST, B, P), ʻnarezano posušeno sadjeʼ; knidl ‑a m < Knödel, der; iz avstr. bav. nem. Knödel (ST, B, Sn, P); SSKJ2 nižje pog., SP 2001 neknj. ljud., ʻcmokʼ; knubloh ‑a m < Knoblauch, der; iz avstr. bav. nem. Knoblauch, srvn. knobelouch; (ST, Sn, P), ʻčesenʼ; košta ‑e ž < Kost, die; iz srvn. bav. Koste, kost (Speise, Lebensmittel), nvn. Kost, srvn. bav. Kosten (ST, B, Sn, P); SSKJ2 nižje pog., SP 2001 neknj. ljud., ʻhrana, jed, živilo, zaloga hraneʼ; krap ‑a m < Krapfen, der; iz stvn. crāpfo, srvn. Krāpfe, nvn. Krapfen (ST, B, Sn, P), ʻkrofʼ; kretleh ‑a m < Kraut, das (Kräuter) (D), ʻzeliščeʼ; kumič ‑a m < Kümmel, der; iz bav. avstr. kümm, starejše kumm, stvn. chumi, chume (B, P), ʻkuminaʼ; kurbos ‑a m < Kürbis, der (D), ʻbučaʼ; lorbek ‑a m < Lorbeer, der; iz srvn. Lôrber, stvn. lôrberi, nvn. Lorbeer (ST, B, S), ʻlovorʼ; luštek ‑a m < Liebstöckel, der; iz srvn. lübestecke, stvn. lubestëcco (ST, B, Sn, P), ʻluštrekʼ; marula ‑e ž < Marille, die; iz bav. avstr. Marille, (Sn, P), ʻmarelicaʼ; mela ‑e ž < (mleti, mel) Mehl, das, Mahlen, das; iz stvn. molan > mahlen, (Sn, P; D), ʻmoka od prvega melaʼ; nudlči ‑a m < Nudel, die; iz bav. avstr. Nudel (ST, B, P); SSKJ2 nižje pog, ʻtestenina, rezanec, makaroniʼ; 213 Alenka Valh Lopert pac ‑a m < (pacati) Beizen, das; iz bav. baissen, nvn. beizen (ST, B), ʻpacati, mehčati, lužitiʼ; pohendl ‑a m < Backhendl, das (D), ʻpohana piškaʼ; puter ‑a m < Butter, die; iz bav. avstr. Putter, srvn. butter, nvn. Butter (ST, B, Sn, P); SSKJ2 nižje pog., ‘surovo maslo’; repincl ‑a m < Rapünzchen, das, Rapunzel, die; iz kor. nem. Rapünzel ali star. nem. Rapintzle, Rapüntzle, kar ustreza knjiž. Rapunzel; (ST, B, Sn, P); SSKJ2 nar. vzhodno, ‘motovilec’; ribezl ‑a m < Ribisel, die; iz bav. avstr. Ribis(e)l (ST, B, Sn); SSKJ2 brez kvalif., ‘ribez’; šmorn ‑a m < (šmoren) Schmarren, das; iz nem. Schmarren v enakem pomenu, prvotno ‘kašasta, mastna masa’, sorodno z nem. Schmer ‘salo’, schmieren ‘mazati’; (ST, B, Sn); SSKJ2 nižje pog., SP 2001 neknj. ljud.: ‘praženec’; šnicl ‑a m <: Schnitzel, das; mlajša izposojenka iz nem . Schnitzel (ST); ‘zrezek’; šnitka ‑a m < Schnittsalat, der (D); ‘rezivka’; šnitleh ‑a m < Schnittlauch, der; iz nvn. Schnittlauch, stvn. snitalouh, zloženo iz srvn. snite ‘rezina’« in louh ‘čebula’ (ST, B); ‘drobnjak’; špeh ‑a m < Speck, der; iz bav. srvn. spëch, varianta srvn. Spëc, nvn. Speck (ST, B, Sn, P); SSKJ2 pog., SP 2001 neknj. pog.; ‘salo, slanina’; štaubcuker ‑a m < Staubzucker, der (D); ‘sladkor v prahu’; te ‑a m < (tej pri ST) Tee, der; iz, nvn. Tee (ST); ‘čaj’; zaus ‑a m < Soße, die; iz nvn. Soße (B); ‘omaka’; SSKJ2 nižje pog., SP 2001 neknj. ljud.; zemft ‑a m < (žénof) Senf, der; iz srvn. sënef, sënf, stvn. sënaf, nvn. Senf, nem. Senf ‘gorúšica’ (ST, B, Sn, P); ‘gorčica’; žemlprezni ‑a m < Semmelbrösel, mn. (D); ‘bele drobtine’; 214 Aktualni germanizmi v govoru Ruš Pijača oziroma tekočina (3) čvič ‑a m (cviček) <; iz srvn. zwicken ʻtrgatiʼ, bav. dial. gezwickte Milch ʻmleko, ki se je ravno začelo kisatiʼ; etwas Saures, bes. ein saures Getränk ʻkislo vinoʼ (ST, B, Sn, P); SSKJ2 nar., SP 2001 pokr., ʻzelo kisla pijačaʼ; jesih ‑a m < Essig, der; iz stvn., srvn. eȝȝih (lat. acētum) (ST, B, Sn, P); SSKJ2 nižje pog., SP 2001 neknj. ljud., ʻkisʼ; krahrl ‑a m < Kracherl, das (D), ʻpeneča limonada/oranžadaʼ; Pripomočki oziroma posoda (18) bajndlek ‑a m (bajdl) < Wandl, das; iz bav. *baidl, *baidling poleg Wandl, Reindel ʻponevʼ (B); (? Beidhändigkeit, die, obojeročnost (D)), ʻgloboka, glinasta posodaʼ; beštek ‑a m < Besteck, das (D) ʻpriborʼ; kibla ‑a s < Kübel, der; iz avstr. bav. nem. Kübel (ST, B, Sn, P); SSKJ2 nižje pog., SP 2001 neknj. pog., ʻvedroʼ; korp ‑a m < Korb, der; iz srvn. korbe, stvn. churba, nem. der Korb (ST, B, Sn, P); ʻkošaraʼ. kuhla ‑e ž < Kochlöffel, der, (P); (verjetno iz stvn. kohhōn ‘kuhati’, iz lat. coquere ‘kuhati’ (Sn)) ʻkuhalnicaʼ; pleh ‑a m < Blech, das; iz srvn. blëch v bav. izreki plëch, bav. plech ʻpločevina, pekačʼ; ʻpekačʼ (ST, B, Sn, P); SSKJ2 nižje pog., SP 2001 ne‑ knj. ljud.; pretl/pritl ‑a m < Brett, das (D), ʻdeskaʼ; protfan ‑a m < Pfanne, die; iz bav. avstr. refleksa za srvn. brat-pfanne, zloženo iz srvn. braten, nvn. braten ʻpečiʼ in srvn. pfanne, nvn. Pfanne ʻponevʼ (B), ʻpekačʼ; protror ‑a m < Bratofen, der, Backröhre, die (D), ʻpečicaʼ; ribežl ‑a m < Reibeisen, das; zloženka iz srvn. rīben, nem. reiben ‘ribati’, in īsen, nem. Eisen ‘železo’, ‘železo za ribanje’ (ST, B, Sn, P); SSKJ2 brez kvalif., ʻstrgaloʼ; 215 Alenka Valh Lopert rink ‑a m < Ring, der; iz bav. nem. Rinken ‘zaponka’, iz pgerm. * hrengjōn ‘nekaj okroglega’, delno iz srvn. rinc, nem. Ring ‘krog, obroč, prstan’, iz pragerm. * hrenga- (ST, B, Sn, P); SSKJ2 nižje pog.; SP 2001 neknj. ljud. ‘obroč’; špeh mašin ‑a m < Speck, der (D) ‘slanina’; Maschine, die ‘stroj’ vir; šporherd ‑a m < (špȏrhert pri Sn, šporget pri B) Sparherd, der; iz nem. sparen ‘varčevati’ in Herd ‘ognjišče’ (B, Sn); ‘štedilnik’; šprudl ‑a m < Sprudler, der (D); ‘žvrklja, lesena priprava z odebeljenim nazobčanim koncem zlasti za pripravljanje tekočega testa’; talar ‑a m < Teller, der; iz avstr. bav. nem. Täller (ST, B); ‘krožnik’; trahtar ‑a m < Trichter, der; iz srvn. Trahter, bav. Avstr, Tracter, nvn. Trichter ‘vreči čez, prenesti, prebosti’ (ST, B, P); ‘lijak’; tringlazl ‑a m < Trinkglas, das (D); ‘kozarec’; vaga ‑a m < Waage, die; iz stvn. Wâga, srvn. Wâge, nvn, Waage (ST, B, Sn, P); SSKJ2 pog., SP 2001 neknj. pog.; ‘tehtnica’. Uresničeni germanizmi v govoru Ruš v primerjavi z germanizmi iz gra- diva za slovar malečniškega govora: Hrana oziroma obroki Gradivo za slovar Slovar ruškega govora Govorke (2022) malečniškega govora (Denac 2019) (34) (39) (12 + 4*) ajeršpajz – – ajnpren ajnpren/ajpren anprajn; anmohc anmohc/ajnmohc ajngemohc aufšnit aufšnit aufšnit (suhomesnati) bleki – bleki cukr ( cuker mi je pado)* cuker esihflajš – esihflajš frouštikl frouška (ž. sp.) frouštik 216 Aktualni germanizmi v govoru Ruš germ – germ kartofl – – klecnprot klecnprot klecnprot klojci – klojci knidl – knedl knubloh – klobuh košta ( koštat ‘poskusiti hrano’)* košta krap – krap kretleh – krajtleh kumič – kumna (ž. sp.) kurbos kurbus kurbos lorbek lorbek lorbek luštek – luštrenk marula – – mela – – nudlči ( nudlvaler)* nudlči ‘ribana kaša’ pac ( pacati ‘popackati, pac počasi’)* pohendl – – puter – puter repincl repincl repincl ribezl – ribezl šmorn šmorn šmorn/šmarn šnicl – šnicl šnitka šnitka šnitka šnitleh šnitlah šnitleh špeh – špeh štaubcuker štaubcuker štapcuker te – te zaus – zos zemft – zenf žemlprezni – zemlprezli/prezli 217 Alenka Valh Lopert Pripomočki oziroma posoda Gradivo za slovar Slovar ruškega govora Govorke (2022) malečniškega govora (Denac 2019) (18) (18) (10 + 1*) bajndlek – vajdlenk beštek beštek bištek kibla – kibla korp korp/korpič korp/korpič kuhla kuhla kuhla pleh pleh (nizek) pleh (nizek) pretl/pritl pretl pretl protfan protfan protfan (visok) protror protror protror ribežl ribežl ribežl rink rinka (ž. sp.) rink (m. sp.) špeh mašin – flajš mašin šporherd – šporhert šprudl ( šprudlat)* šprudl talar talar toler trahtar – trohter tringlazl – tringlazl vaga – vaga Pijača oziroma tekočina Gradivo za slovar Slovar ruškega govora Govorke (2022) malečniškega govora (Denac 2019) (1) (3) (0) čvič – – jesih – esih krahrl – – 218 Aktualni germanizmi v govoru Ruš Ugotovitve V primerjalni analizi vpetosti germanizmov v ruški in malečniški govor sem izhajala iz nabora 60 izbranih samostalniških germanizmov, ki so izvorno potrjeni slovarjih B, ST, Sn, P in tudi v D. Od teh je glede na socialnozvrstne kvalifikatorje v SSKJ2 vključenih 16: čvič (narečno), repincl (narečno vzhodno), špeh, vaga (pogovorno), jesih, kibla, knidl, košta, nudlči, pleh, puter, rink, šmorn, zaus (nižje pogovorno), dva pa nimata kvalifikatorja ribežl, ribezl; v SP 2001 pa 11: čvič (pokrajinsko), kibla, špeh, vaga (neknjižno pogovorno), jesih, knidl, košta, pleh, rink, šmorn, zaus (neknjižno ljudsko). V ruškem govoru od 60 izbranih germanizmov, ki poimenujejo (a) hrano oziroma obroke (39), najdemo v Denac (2019) zapisanih 12, še štirje so prepoznani iz drugih oblik: cuker, koštat, nudlvaler, pacati; pri govorkah pa je uresničenih kar 34 germanizmov (niso: kartofl, marula, mela pohendl); (b) pripomočke oziroma posodo (18), je v Denac (2019) deset, enega (sam. šprudl) prepoznamo v namenilniški glagolski obliki šprudlat; pri govorkah so uresničeni vsi; (c) pijačo oziroma tekočino (trije) v Denac (2019) ne zasledimo nobenega, pri govorkah pa le enega ( esih). Germanizmi obstajajo v govoru Ruš in Malečnika, čeprav spadata v različni narečni skupini vzhodno in zahodno od Maribora. Oba govora vplivata na oblikovanje mestne govorice tudi s še vedno aktualno rabo germanizmov. Literatura France BEZLAJ, 1977–2007: Etimološki slovar slovenskega jezika I–V. Ljubljana: Založba ZRC. – –, 1985: Iz slovenskega imenoslovja. Ruška kronika. Ruše: Krajevna skupnost. 25–26. D = Doris DEBENJAK, Božidar, DEBENJAK, Primož DEBENJAK, 2003: Veliki nemško- -slovenski slovar. Ljubljana: DZS. Boštjan DENAC, Matilda KUMPREJ, Manja ŽVIKART, 2019: Slovar ruškega govora: pripravljeno ob 70. obletnici šole. Ruše: Gimnazija in srednja kemijska šola. Matjaž GRAHORNIK, 2016: Mihael, prvi Glaser na »Kovačevem«. Ruše ( Talenti v Gla(s)zer jevem rodu). Ruše: Društvo za razvoj Lira. 51–57. Mihaela KOLETNIK, 2001: Slovenskogoriško narečje. (Zora, 12). Maribor: Slavistično društvo. 219 Alenka Valh Lopert – –, 2022: Narečna podoba malečniškega govora. Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora, 148). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. 53–75. Jože KOROPEC, 1977: Ruše v srednjem veku. Glazerjev zbornik. Maribor: Univerza: Zgodovinsko društvo. 48/13, 1–2, 76–90. K 1995= Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS. 333–334. Tanja MARHL, 2006: Ruški govor in dialektizmi v poeziji Janka Glazerja. Diplomsko delo . Maribor: Pedagoška fakulteta. Maks PLETERŠNIK, 2006: Slovensko-nemški slovar. Transliterirana izd. Ur. Metka Furlan. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Dostopno na: http:/ www.fran.si/136/maks‑ ‑pletersnik‑slovensko‑nemski‑slovar (pridobljeno 9. 12. 2022). Bernard RAJH, 2002: Od narečja do vzhodnoštajerskega knjižnega jezika. (Zora, 19). Maribor: Slavistično društvo. Vili REZMAN, 2016: Talent v rodu: (skice za študijo O Gla(s)zerjih iz druge perspektive). Ruše ( Talenti v Gla(s)zerjevem rodu). (Zbirka tu sem jaz doma (gost)). Ruše: Društvo za razvoj Lira. 9–50. – –, 2019: Kalvarije. (Zbirka Ruše – tu sem jaz doma (gost)). Ruše: Društvo za razvoj Lira. 39–40. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, 2014. Dostopno na: www.fran.si (pridobljeno 9. 12. 2022). SP = Slovenski pravopis. Elektronska izdaja, 2014. Dostopno na: http:/ www.fran.si/134/ slovenski‑pravopis (pridobljeno 9. 12. 2022). Sn = Marko SNOJ, 2003: Slovenski etimološki slovar. Dostopno na: www.fran.si/193/ marko‑snoj‑slovenski‑etimoloski‑slovar (pridobljeno 9. 12. 2022). Marko SNOJ, 2005: O prevzetih besedah, tujkah in izposojenkah. Slovenski jezik 5, 113–122. Dostopno na: http:/ www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc‑0DM8KLKQ (prido‑ bljeno 9. 12. 2022). – –, 2006: O tujkah in izposojenkah v slovenskem jeziku, Slavistična revija 54/1, 343–349. Dostopno na: http:/ www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc‑IPD1MSIW (pridobljeno 9. 12. 2022). – –, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan: Založba ZRC. Barbara SRNKO (2013). Jezikovna zvrstnost učencev tretjega triletja osnovne šole v danih govornih položajih. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta. Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 2004: Germanizmi v zahodnem slovenskogoriškem pod‑ narečju. Annales: anali za istrske in mediteranske študije. Series historia et sociologia 14/2, 331–336. – –, 2022. Poimenovanja oseb v govoru Malečnika. Narečno besedje slovenskega jezika: v spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora, 148). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. 92–108. 220 Aktualni germanizmi v govoru Ruš ST = Hildegard STRIEDTER TEMPS, 1963: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. Berlin: Osteuropa‑Institut; Wiesbaden: in Kommission bei O. Harrassowitz. Matej ŠEKLI, 2015: Pomenska polja nemških izposojenk v slovenščini, Jezikoslovni zapiski 21/2, 31–44. Biba TERŽAN, 1985: Ruška kronika. Ruše: Krajevna skupnost. 25–42. Jože TOPORIŠIČ, 1991: Družbenost slovenskega jezik a. Ljubljana: Državna založba Slovenije. – –, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. – –, 2006: Besedjeslovne razprave. Ljubljana: ZRC SAZU. Josip TERŽAN (ur.), 1985: Ruška kronika. Ruše: Krajevna skupnost. Silvo TORKAR, 2021: O imenih Malečnik, Metava, Nebova, Celestrina in Trčova (osebna korespondenca 17. 9. 2021). Alenka VALH LOPERT, 2007: Germanizmi v oddajah komercialne radijske postaje Radio City v Mariboru. Akten der 10. Arbeitstagung für bayerisch-österreichische Dialektologie in Klagenfurt 19.–22. September 2007. 441–457. – –, 2008: Prevzeto besedje v jeziku komercialne radijske postaje (Radio City v Mariboru), Jezikoslovni zapiski 14/1, 123–137. – –, 2009: Raba tujk v mariborskih govorjenih medijih, Slavia Centralis 2/2, 50–62. – –, 2022a: Germanizmi v malečniškem govoru. Narečno besedje slovenskega jezika: v spomin na akademikinjo Zinko Zorko. (Zora, 148). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. 76–91. – –, 2022b: Germanizmi v govoru Malečnika pri Mariboru (vezani na kmečko okolje). Slovenski dialektološki posvet 4. Ljubljana: ZRC SAZU, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 47. Dostopno na: http:/ sdp.zrc‑sazu.si/ (pridobljeno 9. 12. 2022). Sergej VRIŠER, 1976: Malečnik. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 62). V Ma‑ riboru: Obzorja. Zinka ZORKO, 1988/89: Narečna podoba mariborskega predmestja, Jezik in slovstvo 34/ 7–8, 170–178. – –, 1990: Ruški govor. Razprave 13. Razred za filološke in literarne vede. Ljubljana: SAZU. 203–211. – –, 1993, Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih, Slavistična revija 41/1, 193–207. Dostopno na: http:/ www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC‑ZKI24O5S (prido‑ bljeno 9. 12. 2022). – –, 1995: Ruški govor. Narečna podoba Dravske doline. (Piramida, 3). Maribor: Kulturni forum. 309–318. – –, 1998: Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih. Haloško narečje in druge dialektološke študije. (Zora, 6). Maribor: Slavistično društvo. 189–208. 221 Alenka Valh Lopert Spletni viri https:/ www.slovenska‑biografija.si/oseba/sbi201702/ (pridobljeno 9. 12. 2022). https:/ glaser.rkc.si/index.php/content/display/67/glaserjev‑salon/20 (pridobljeno 9. 12. 2022). https:/ malecnik.si/ (pridobljeno 9. 12. 2022). https:/ www.ruse.si/objave/175 (pridobljeno 9. 12. 2022). https:/ www.kamra.si/mm‑elementi/ruse‑4/ (pridobljeno 9. 12. 2022). https:/ lipovlist.turisticna‑zveza.si/malecnik‑dotik‑svetega‑izkusnja‑vecnega/ (pridobljeno 9. 12. 2022). https:/ www.zupnijaruse.si/index.php/sl/cerkev‑sv‑marije‑v‑rusah/zunanjost‑cerkve (pri‑ dobljeno 9. 12. 2022). AKTUELLE GERMANISMEN IN DER MUNDART VON RUŠE Der Beitrag stellt die Analyse ausgewählter Germanismen dar, gebraucht in der heutigen Mundart der Stadt und Gemeinde Ruše, gelegen im Drautal, etwa 14 Kilometer westlich von Maribor. Die Funde von Brandgräbern in der Umgebung zeigen, dass die Region Ruše bereits in den ersten drei Jahrhunderten des ersten Jahrtausends v. Chr. für kurze Zeit besiedelt war (Teržan 1985: 27). Rǒste, die erste Nennung des Ortes, geht auf das Jahr 1091 zurück (Bezlaj 1985: 26), als die Siedlung mit einer Schenkungsurkunde der Familie Spanheim in den Besitz des Benediktinerklosters aus Šentpavl im Labotska‑ Tal überging. Laut Zorko (1995: 308) gehört die Ortsmundart von Ruše zur steirischen Dialektgruppe, genauer zu den nordsteirischen Dialekten und stellt ein Bindeglied zwischen den steirischen und kärntnerischen Dialekten (insbesondere) im Bereich Phonetik dar, die sie neben Syntax und Morphologie genauer analysierte (ebd. 308–318). Der Wortschatz, dessen Bestand von Zorko nicht gesondert erfasst wurde, ist reich an Germanismen, die auf historische, politische und religiöse Gründe zurückzuführen sind. Im Beitrag werden 60 substantivische Germanismen behandelt, die dem Themen‑ bereich Küche und Kulinarik zugeordnet werden (Essen und Mahlzeiten, Getränke bzw. Flüssigkeiten, Zubehör bzw. Geschirr) und von den heutigen Einwohnern von Ruše weiterhin verwendet werden. Der Zweck der Analyse besteht darin, die in der heutigen Zeit gebrauchten Germanismen in Ruše (westlich von Maribor, steirische Dialektgruppe) mit jenen in Malečnik (östlich von Maribor, pannonische Dialekt‑ gruppe) miteinander zu vergleichen. Beispiele Ruše – Malečnik: ajnmoht – anmohc, frojštik – frouštikl, esih – jesih, korpa – korp, taler – talar, zos – zaus … Der deutsche Ursprung und die Bedeutung der erfassten Wörter wurden überprüft an folgenden Quellen: Bezlaj (1977–2007) Etymologisches Wörterbuch der slowenischen Sprache, Snoj (2003) Slowenisches Etymologisches Wörterbuch, Pleteršnik (2006) Slowenisch-Deutsches Wörterbuch, Striedter‑Temps (1963) Deutsche Lehnwörter im Slovenischen; in Einzelfällen wurde zur Überprüfung Debenjak (2003) Großes Deutsch-Slowenisches Wörterbuch herangezogen. 222 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja Nina Zver Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, nina.zver@um.si DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.3.2023.8 ISBN 978-961-286-694-5 V članku preučujem uvajanje osrednjeslovenskega jezika v prekmurske katoliške pridige prve polovice 20. stoletja, ki so poleg publicistike in Mohorjevih knjig predstavljale most med vzhodno‑ in osrednjeslovensko knjižno normo ter prekmurskim Slovencem lajšale sprejemanje knjižne slovenščine. Zanima me, na katerih jezikovnih ravneh je bližanje slovenskemu knjižnemu jeziku potekalo najlažje in najbolj spontano in katere ravni so bile najmanj sprejemljive za novosti. To ugotavljam na podlagi analize pridig dveh avtorjev – martjanskega župnika Jožefa Horvata (1880–1932) in črenšovskega župnika Ferdinanda Hermana (1896–1966). Ključne besede: Jožef Horvat, Ferdinand Herman, prekmurske katoliške pridige, zgodo‑ vina prekmurskega jezika, poenotenje slovenskega knjižnega jezika In the article, I examine the introduction of the Central Slovene language into the Prek‑ murje Catholic sermons of the first half of the 20th century. In addition to journalism and the books of the Mohorjeva Publishing House, they represented a bridge between the Eastern and Central Slovene literary norms. At the same time, they ease the process of acceptance of literary Slovene by the Prekmurje Slovenes. I am interested in (1) which language levels were the easiest and most spontaneous to approach the Slovene literary language and (2) which levels were the least receptive to innovations. My findings are based on the analysis of the sermons of two authors – pastor of Martjanci parish Jožef Horvat (1880–1932) and pastor of Črenšovci parish Ferdinand Herman (1896–1966). Key words: Jožef Horvat, Ferdinand Herman, Prekmurje Catholic sermons, history of the Prekmurie language, unification of the Slovene literary language 223 Nina Zver Uvod1 Prispevek se širše gledano posveča tematiki, ki jo je rada preučevala tu‑ di Zinka Zorko, tj. prekmursko narečje oz. prekmurski knjižni jezik.2 V okviru sinhronega raziskovanja govorov panonske narečne skupine je bila najpogosteje pozorna na goričko in porabsko skupino prekmurskega nare‑ čja, posvečala se je govorom, ki izkazujejo določena odstopanja od narečja večine (lendavski kot, Žetinci), raziskovalno blizu pa ji je bila tudi analiza jezika starejših del, pisanih v prekmurščini (Zorko 1994; Zorko 1998; Benko in Zorko 2011). V strokovni in znanstveni literaturi je dvojnični razvoj slovenskega knjižnega jezika (Orožen 1974, 1996; Jesenšek 2013, 2015, 2018), ki so ga sprožile posebne zgodovinske razmere, večstoletna politična, cerkveno‑ upravna, geografska in jezikovno‑kulturna ločenost prekmurskih Slovencev od Slovencev na desnem bregu Mure, že dobro raziskan. Njegov rezultat sta bili dve še do sredine 19. stoletja obstajajoči knjižni normi, vzhodnoslo‑ venska na vzhodu (v panonskem kulturnem prostoru) in osrednjeslovenska v osredju (v alpskem oz. karantanskem kulturnem prostoru) slovenskega na rodnostnega ozemlja, ki sta morali sredi 19. stoletja, v času pomladi na‑ rodov, najti kompromis in se žrtvovati za idejo konstituiranja slovenskega naroda: Šele sredi 19. st. je večina Slovencev (z izjemo Prekmurcev, ki so se vključili šele po prvi svetovni vojni, Rezijanov in Benečanov) dobila svoj skupni knjižni jezik, ki tak, kakršen je, nujno predstavlja kompromis med mnogimi heterogenimi sestavinami in se ga mora prav vsak Slovenec, pa naj je od koder koli, šele naučiti. In tako je tudi prav, kajti sicer bi ob tako silni narečni razčlenjenosti slovenskega jezikovnega ozemlja enega samega slovenskega knjižnega jezika, ki druži v kulturno in nacionalno enoto vse Slovence, ne mogli ne dobiti in ne za vselej ohraniti. (Logar 1996: 336) 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6‑0156 (Slovensko jeziko‑ slovje, književnost in poučevanje slovenščine – vodja programa prof. dr. Marko Jesen‑ šek), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 2 »Stara prekmurščina, nova prekmurščina, književna slovenščina. […] Vidimo tri skupi‑ ne, trojno mišljenje. Vidimo pa tüdi, kak vse tri idejo zmerom bole vküp, edna drügoj bliže. To zbližavanje se je začnolo z našimi katoliškimi domačimi spisi od prvoga dneva, kak so nastali. Do konca vojne je to zbližavanje melo jako velike zapreke, zato je šlo počasi. Gda nam je dobra mati Jugoslavija odprla pot, ka smo se varno vrgli v naročje, potem je to zbližavanje dobilo prostost. Pri tem jezikovnem zbližavanju pa majo največ zaslug "Novine". One so tista zlata srednja pot, ki je vsikdar najsigurnejša. One bodo počasi brezi nasilja staro prekmurščino oblekle v najfinejšo književno slovenščino. To je veliko prosvetno i narodno delo Novin.« (Radoha 1935: 4) 224 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja Želja po zedinjeni Sloveniji in neovirani rabi domačega jezika je od dru‑ ge polovice 19. stoletja tlela tudi pri prekmurskih katoliških duhovnikih, med njimi Jožefu Borovnjaku, Jožefu Bagáryju in Francu Ivanocyju, ki so slovensko zavednost prenašali tudi na mlajši rod duhovnikov, na Jožefa Klekla st., Jožefa Klekla ml., Števana Küharja, Ivana Bašo, Jožefa Sakoviča in druge. S širjenjem mohorjanskih knjig, z bogoslužjem v prekmurskem jeziku in izdajanjem prekmurskih učnih in nabožnih knjig ter publicistike so prispevali k blaženju madžarskega raznarodovanja in v ljudstvu t. i. Slovenske krajine vzbujali slovensko narodno zavest (Jesenšek 2019: 386). K temu je dodatno prispevala tudi opustitev madžarskega črkopisa in uvedba gajice v prekmurski publicistiki, kar »ni bila samo pogumna rodoljubna poteza, ampak v nekem smislu pravo revolucionarno dejanje, saj je [Jožef Klekl st.] s tem določil, kako naj približno 80 000 prekmurskih Slovencev bere in piše« (Zver 2008: 100). Uvedba slovenskega knjižnega jezika je v Prekmurju zaradi večstoletne geografske in politične ločenosti od preostalega slovenskega narodnostnega ozemlja in knjižnojezikovne samostojnosti potekala počasneje in z zami‑ kom, po prvi svetovni vojni in združitvi vseh Slovencev (razen porabskih) v eni državi pa je ta postala nujna. Prekmurci so se morali odreči rabi prekmurskega knjižnega jezika v šolah in uradih ter sprejeti zanje povsem nov, slovenski knjižni jezik: Slovenski knjižni jezik se je po letu 1919 »čez noč« pojavil v prekmurskih šolah in v vseh oblikah uradnega sporazumevanja. Prehod ni bil enostaven, v praksi je šlo za veliko spremembo, tudi presenečenje, saj je prekmursko narečje v odnosu do pred tem uradne madžarščine pomenilo znak slovenstva in je bilo razširjeno v vseh oblikah sporazumevanja med prekmurskimi Slovenci, slovenski knjižni jezik pa je bil novost, na katero se je bilo treba šele navajati. (Jesenšek 2019: 388) Odprtost in željo po jezikovni združitvi pa so izkazali le katoliški duhovniki in mladi rod prekmurskih ustvarjalcev, ki je objavljal v literarno‑kulturnih glasilih Naše ognjišče, Murska krajina, Kremen, Mladi Prekmurec in Novi čas,3 medtem ko je protestantska smer, »razpeta […] med zvestobo staremu 3 Med katoliškimi duhovniki in mladim, liberalnejšim rodom prekmurskih literatov v 30. letih 20. stoletja se je vnela »prekmurska jezikovna vojna« (Just 2000: 72). Prvi so namreč še po letu 1919 vztrajali pri izdajanju publicistike v pokrajinskem jeziku in si prizadevali, da bi se prekmurski učni jezik ohranil vsaj pri verouku, drugi pa so želeli čimprejšnjo vpeljavo slovenskega učnega jezika v vse sfere in popolno spojitev z osrednjeslovenskim kulturnim prostorom (Kokolj 1984: 286–295). 225 Nina Zver slovenskemu jeziku in pritiskom agresivne madžarizacije« (Jesenšek 2013: 255), (jugo)slovenstvo začutila kot grožnjo verskemu položaju: Še zdaleč niso imeli podobnih možnosti za prehod v nove cerkvenoupravne okvire kot prekmurski katoličani s prehodom iz sombotelske v mariborsko škofijo (tudi ta prehod ni potekal gladko in brez odporov), zato so se v verskem bogoslužju in publicistiki naslonili na svoje dvestoletno jezikovno‑kulturno izročilo. (Just 2000: 79) Vztrajanje pri tiskih v prekmurščini se je pri prekmurskih evangeličanih vleklo vse do druge svetovne vojne oz. do konca izhajanja publicistike ( Düševni list, Evangeličanski kalendari). Ustvarjali so »neke vrste novo prekmurščino, le da ne v smeri "slovenizacije", ampak tako, da so na glaso‑ slovni, pravopisni, oblikoslovni, besedoslovno‑besedotvorni in skladenjski jezikovni ravnini vnašali v prekmurščino njenim zakonitostim tuje hun‑ garične prvine in na besedoslovni ter skladenjski ravnini tudi germanske« (Just 2000: 80). »/J/ezikovno najboljše« od prekmurskih časopisov zgodnjega 20. stoletja so po mnenju Jesenška (2013: 258) Novine. Njihova jezikovna politika je »temeljila na teoriji postopnega jezikovnega prehoda iz prekmurščine v knjižno slovenščino« (Just 2000: 35), v njih pa »so se uveljavile nekatere normativne značilnosti prekmurskega publicističnega jezika, ki so skupne vsem piscem, izhajajočim iz Ivanocyjevega kroga« (Jesenšek 2013: 258). Jezikovni koncept Novin – tj. nadnarečni sestav, izhajajoč iz stare prek‑ murske knjižne norme, do določene mere odmaknjen od žive govorice (prekmurskega narečja) in pod vplivom v prekmurski prostor prodirajočih značilnosti slovenskega knjižnega jezika, – je sprejel tudi martjanski župnik Jožef Horvat v svoje pridige (Zver 2020). Vernikom, ki so bili pretežno kmečkega stanu in knjižne slovenščine v šolah pred 1919 niso mogli slišati, je želel čim prej predstaviti zakonitosti državnega jezika in ob tem ostati karseda razumljiv. Tretjino svojih pridig je priredil po že obstoječih, nati‑ snjenih v katerem od osrednjeslovenskih časopisov (zagotovo v Drobtinicah in Duhovnem pastirju).4 Prevajal jih je v prekmurščino, ob tem pa prevzel marsikatero knjižnoslovensko značilnost in tako poslušalce postopoma in premišljeno pripravljal na dokončno jezikovno poenotenje na vseh področjih javnega sporazumevanja. 4 Za ostali dve tretjini pridig dejstvo, ali gre za prirejene ali izvirne avtorske pridige, še ni bilo preverjeno. 226 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja Primerjava pridige Franca Ksaverja Meška in Jožefa Horvata V Tabeli 1 je prepis pridige Franca Ksaverja Meška in njena priredba v prekmurščini, ki jo je zapisal Jožef Horvat. Pesnik in pripovednik Franc Ksaver Meško (1874–1964) je bil po rodu Prlek iz Ključarovcev pri Or‑ možu. Kot kaplan in župnik je deloval v več krajih na Koroškem in bil zaradi svojega narodnega delovanja in suma veleizdaje večkrat preganjan (Koblar 2013). Ustvarjal je v slovenskem knjižnem jeziku, po katerem se je zgledoval Jožef Horvat, ki je po Mešku priredil vsaj 15 svojih pridig. Meškova pridiga je bila v Duhovnem pastirju objavljena leta 1918, kar pomeni, da je lahko po njej prirejena Horvatova, ki je nedatirana, nastala v prevratnih letih Prekmurja ali pa nekaj let po združitvi s slovenskim matičnim ozemljem v novi jugoslovanski državi. Gre za pridigo na prvo adventno nedeljo, pisano na petih straneh. Črkopis je gajica, v kateri pa so še vidni sledovi prekmurskega črkopisa ( Denésnja, strahsnoga, strahsen, poslühsao, Sto, Grehsnik, strahsno, Krajsi: = /š/). Tabela 1: Pridigi Franca Ksaverja Meška (na levi strani) in Jožefa Horvata (na desni strani). Franc Ksaver Meško Jožef Horvat ( Duhovni pastir, december 1918: Prva (NP373)5 adventna nedelja. Advent – čas pokore, str. 529–532) Kakor podnevi pošteno hodimo, ne v »Kak podnévi pošteno hodimo.« požrešnosti in pijanosti… Rimlj. 13, 14 Rom. 13. D. V.! Današnja nedelja, prva v adventu, je Denésnja nedelja, prva adventna, je novoletni dan cerkvenega leta. Ko pa novoletni dén cerkvenoga leta. Gda stopamo čez prag iz starega leta v novo pa stopamo čez prag z‑staroga leta leto, se nas, vsaj mislečih ljudi, polasti vu novo, pred vsem nam v‑pamet nekaka posebna resnost. Pred vsem pride pitanje: Jeli pa doživem tüdi se nam vsiljuje vprašanje: »Ali bom konec leta, štero zdaj začnem?« pač doživel tudi konec leta, ki ga zdaj Naturno je to pitanje, za vnoge pa pričenjam?« Naravno je to vprašanje, za tüdi velikoga poména. Ali ešče vékše mnoge pač tudi velikega pomena. A še važnosti je za nas vse, brezi razločka večje važnosti je za nas vse, brez razlike starosti, stana i spola pitanje: starosti, stanu in spola, vprašanje: 5 Oznaka NP373 pomeni: nedatirana pridiga št. 373. V Horvatovi zapuščini je skupno 533 pridig – 3 madžarske in 530 prekmurskih. 227 Nina Zver »In če Gospod pride tekom tega »I či Gospód pride v‑teki toga leta, ali leta, ali me bo našel pripravljenega, me najde pripravljenoga, pripravljeno?« I pripravljeno?« In glejte, ravno sv. glejte ravno adventni čas, je čas priprave adventni čas je čas priprave na prihod na prihod Gospodnov. Ka naimre Gospodov. Kaj namreč pomeni advent? poméni ta reč advent? Je latinska reč i Je latinska beseda in pomeni: prihod. poméni telko, kak prihod. Eti: prihod Tukaj: prihod Gospodov. Še jasneje Gospodnov. Ešče bolje svetlo razložim razložimo pomen te besede z ozirom na pomén te reči gledóč na té štiri tjédne, te štiri tedne, ako rečemo: čas priprave či pravim: čas priprave na prihod na prihod Gospodov. Gospodnov. I. Kako pa se naj pripravljamo na D. V.! Kak se pa naj pripravljamo na prihod Gospodov? S pokoro! Tega nas prihod Gospodnov? Z‑pokorov. Na to opominja že barva pri sv. mašah na nas opomina že farba pri sv. mešah na adventne nedelje, ki je barva pokore, adventne nedelje, štera je farba pokore. namreč vijoličasta. Dalje nas uče tega Na dalje na to nas včijo evangelii i evangeliji in deloma berila adventnih lekcie adventni nedelj. Že evangelium nedelj. Že evangelij zadnje nedelje nam zadnje nedelje nam je gučao od tistoga je govoril s trombo sodnjega dne o strahsnoga dnéva, gda pride Sin bóži ne tistem strašnem dnevu, ko bo prišel Sin kak ljübeznivo dete, nego kak pravičen, božji ne kot ljubeznivo dete, ampak kot strahsen sodnik vu nebeski oblaki sodit pravičen, strašen sodnik na oblakih neba žive i mertve. Skoro to isto nam pravi sodit žive in mrtve. Približno isto nam den. sv. ev. ino nas vči, nas opomina: govori današnji sveti evangelij in nas pripravljajte na prihod Gospodnov, uči; pripravljajte se na prihod Gospodov, bodite pripravljeni. bodite pripravljeni! Evangelij druge adventne nedelje Evangelium drüge adventne nedelje nam kaže Sinu božjega v njegovem nam pred oči postavlja Sina bóžega delovanju na zemlji, v njegovi v‑njegovom deli na zemlji, v‑njegovoj dobrotljivosti in ljubezni, kako vsem dobrotivljosti i ljübézni, kak deli vsem i in povsodi dobrote deli. Tudi to bi povsédi, gda Ivana ker. vučenikoma eto naj naša srca pridobilo za Jezusa, pravi: »Ita i povejta Ivani, ka sta vidila i posebno srca boječih, malodušnih in čüla: slepi vidijo…. srca grešnikov. Glej, tisti Jezus, ki je Tüdi to bi moglo naša serca pridobiti za bil tako dober, usmiljen in milostljiv, Jezuša, posebno srca bojéči, male düše ko je hodil po zemlji, ne bo zavrgel i srca grehšnikov. Glej tisti Jezuš, ki je tudi tebe, če se s pokoro k njemu bio tak dober, smilen i milostiven, gda je obrneš. — Že drugo nedeljo, še bolj hodo po zemlji, ne zaverže tüdi tebé, či tretjo’ in četrto vidimo velikega se z‑pokorov k‑njemi obernéš. Že drügo, spokornika in mogočnega klicarja ešče bolje trétjo i šterto vidimo velikoga k pokori, sv. Janeza Krstnika, spokornika i mogočnoga pozivača moža, čigar neustrašeno besedo je k‑pokori sv. Ivana ker. koga brezi straha, poslušala cela dežela, od kralja doli bojazljivosti povedane reči je poslühsao do najzadnjega vojaka in cestninarja. celi orsag, od kralja doli do najzadnjega Od vseh krajev so vrele k njemu vojaka i mautobrača. Od vseh krajov množice, da slišijo njegove prilike. so vrele k‑njemi vnožine, da bi čüle, In kaj jim je oznanoval? Pokoro! poslühšale njegove navuke, prilike. I ka njim je glaso? Pokoro. 228 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja Da se naj s pokoro pripravijo na Da se naj z‑pokorov pripravljajo na prihod Gospodov. In ko so ga prihod Gospodnov. I gda so ga pitali: vprašali: »Kaj naj tedaj storimo?« jih »Ka naj včinimo?« je navči natenci i pouči natančneje in jasno: »Kdor ima svetlo: »Sto ma živež, rahno, naj da dve suknji, daj tistemu, ki je nima, in tüdi tistomi, ki je ne ma.« – Ali je té kdor ima jedi, stori ravno tako.« — navuk ne potreben tüdi našim časom Ali ni ta nauk potreben tudi našim i vnogim našim ljüdém. – Prišli so časom in mnogim našim ljudem? pa tüdi mauto brači, šteri so norili, — Prišli pa so tudi cestninarji, kanjüvali pri mauti i je preveč brali. ki so goljufali pri cestnini in je I so tüdi pitali: »Vučiteo, ka naj preveč pobirali. In so tudi vprašali: činimo?« On jim pa pravi: »Nikaj »Učenik, kaj naj storimo?« On jim več ne térjajte, nego ka vam ide.« pa reče: »Ničesar več ne terjajte, Ali ne valja tüdi ta reč za naše nego kar vam tiče.« — Ali ne velja čase, gda se ščéjo vnogi obogatiti, ta beseda tudi za naše čase, ko se dostakrat na račun siromakov i hočejo mnogi obogatiti, dostikrat pomenjkanje terpéči. Pitali so ga tüdi na račun ubogih, pomanjkanje vojaki: »Ka pa naj činimo?« I njim trpečih? — Vprašali so ga pa tudi je pravo: »Nikomi ne delajte sile i po vojaki: »Kaj pa naj mi storimo?« In krivom ne tožite.« Jeli je té navuk jim je rekel: »Nikomur ne delajte dnjes dén nepotreben? K‑pokori, na sile in po krivem ne ovajajte in ne pokoro nas zové apoštol narodov, sv. tožite.« (Luk. 3, 11—14). Je li ta Paveo v‑denéšnjoj lekciji, gda nam nauk dandanes nepotreben? — K tüdi pravi, ka je pravo Rimljanom pokori nas kliče apostol narodov, govoréči: »Veržimo zato od sébe sv. Pavel, v današnjem berilu, ko dela, čine tmice i oblečimo orožjé kliče tudi nam, kakor je klical svetlosti. Kak podnévi pošteno Rimljanom: »Vrzimo torej od hodimo, ne v‑nemertičlivosti sebe dela teme in oblecimo orožje i pijanosti, ne v‑nečistosti i svetlobe. Kakor podnevi pošteno nesramnosti, ne v‑prepiri, svaji hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, i nevoščenosti, nego oblečte se ne v nečistosti in nesramnosti, ne v‑Gospoda Jezuša Kr.« v prepiru in nevoščljivosti, ampak oblecite Gospoda Jezusa Kristusa.« II. Kako pa naj delamo pokoro? Kak pa naj delamo pokoro? Ništerna Nekatera dela pokore itak zapoveduje dela pokore nam i tak zapovidava sv. sv. Cerkev, nekatera si bomo naložili mati cérkev, ništerna si pa naložimo sami. Sv. Cerkev zapoveduje post v sami. Sv. mati cérkev zapovidava sredo, petek in soboto v kvatrnem post v‑sredo, pétek, soboto (tretjem) tednu v adventu in na dan v‑kvaternom, trétjem tedni v‑adventi pred božičem. Sprejmimo post ne i na dén pred božičem. Vzemimo nevoljno, ampak v duhu pokore! — gori post ne z‑nevoljóv, nego vu dühi Nekdaj je bilo zapovedano, da naj vsi pokore. Nigda je bilo zapovedano, da verniki sprejmejo v adventnem času naj vsi verniki primejo vu adventnom sv. zakramente, zakrament sv. pokore časi svestvo pokore i olt. svestvo. Te in presv. Rešnjega Telesa. Zapoved to zapovedi dnjes nega. danes ni. 229 Nina Zver Vendar sv. Cerkev želi, da bi se to Denok sv. cérkev žele, da bi se to zgodilo in da bi vsi verniki s sv. zgodilo i da bi vsi verniki pripravili spovedjo pripravili svoja srca na svoja serca z‑sv. spovedjov na prihod prihod božjega Deteta v blagoslova bóžega Diteta v z‑blagoslovom punoj polni božični noči in s tem na prihod božičnoj noči i z‑tem na prihod Gospodov ob naši poslednji uri, Gospodnov vu našoj slédnjoj vöri, ko nas bo Gospod sodil vsakega gda nas bo Gospod sodo vsakoga posebej, in na prihod Gospodov posebi i na prihod Gospodnov na sodnji dan, ko nas bo sodil še enkrat sodnji dén, gda nas bo sodo ešče vse skupaj. Pridite torej! Glejte, božje ednók vse vküper. Prite zato. Glejte Dete vam iz jaslic steguje svoje roke bóže Dete proti vam vtegüje svoje naproti, da vas vse sprejme, pravične roké z‑jaslic, da nas vse goriprime, in največje grešnike. Te še vabi prav pravične i najvékše grehšnike. Te posebno, češ: »Morda se me bojiš na ešče vabi prav posebno, čüj: »More križu, morda te straši moje veličastvo biti se me bojiš na križi, more biti v nebesih, a glej, ubogega deteta te strahši moja dika vu nébi, ali glej tukaj v jaslicah se vendar ne boš bal. siromaškoga, slaboga diteta se denok Pridi torej, ti ubogi izgubljeni sin, ne boš bojao tü vu jaslicah. Pridi pridi, ti trpeča zablodla hčerka! Glej, zato ti zgübljeni sin, pridi ti trepeča zaradi tebe sem zapustil veličastvo zablodjena hči. Glej nebes in sem prišel v ta borni hlev, za voló tébe sam zapüsto diko nebés pridi zdaj ti k meni!« Grešnik, boš i sam prišeo v‑to siromaško štalico, li res zaprl vabilu tega milega in pridi zdaj ti k‑meni.« Grehsnik jeli premilostnega otroka svoje srce? zapréš vabili, pred vabilom toga Nikar, prijatelj dragi, da se ne bi miloga i premilostivnoga Diteta svoje izpolnila tudi na tebi strašna grožnja sercé? Nikak toga ne včini, da se ne bi ne več milostnega, ampak pravičnega spunilo tüdi na tebi strahsno proténje Boga: »Tedaj me bodo klicali, pa ne več milostivnoga, nego pravičnoga jih ne bom uslišal.« (Preg. 1, 28.) In Boga, štero se etak glasi: »Té me bodo božje Dete vabi in kliče iz jaslic k zvali, pa jih ne poslühnem, ne bom sebi vse, vse — ne samo ženske, tudi poslühšao.« I bóže Dete z‑jaslic vabi može, ne samo starce, tudi mladino. k‑sebi vse,– vse, ne samo ženske, nego Pridite torej vsi, da ne bi veljala tudi i možke, ne samo starce, nego tüdi o vas tista grenkosti polna tožba, i mladino. Pridite zato vsi, da nebi ki jo je zapisal evangelist Janez o valjala tüdi od vas, ne bi slišila tüdi brezbrižnih in trdovratnih Judih: na vas tista z‑bridkostjov puna tožba, »Na svetu je bil, in svet je po njem štero je zapisao sv. Janoš apoštol od ustvarjen, pa svet ga ni spoznal. V okorni i brez brige židovov govoréči: svojo lastnino je prišel, pa njegovi »Na sveti je bio, i svet je po njem ga niso sprejeli.« (Jan. 1, 10. 11.) stvorjeni, pa svet ga ne spoznao. Vu »Pridite, okusite, kako sladak je lastivna je prišeo i njegovi so ga ne Gospod!« (Ps. 33, 9.) goriprijali.« – »Pridite, kušajte, kak sladek je Gospód.« Nekatera druga dela pokore pa si bomo Ništerna drüga dela pokore pa si bomo sami naložili, n. pr. da bomo v tem sami naložili, na pr. da bomo v‑tom času tem več in tem pobožneje molili. časi več molili i bolje pobóžno. 230 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja V duhu pokore bomo bolj zgodaj V‑dühi pokore bomo po gojdnaj bolje vstajali, v duhu pokore bolj voljno rano stajali, v‑dühi pokore bomo prenašali slabo pot v cerkev, mraz bolje dobrovóljno prenašali slabo na poti k sv. maši, v cerkvi, na poti pot v‑cérkev, mraz na poti k‑sv. domov od zornic. Predrugačiti tega meši, v‑cérkvi, na poti proti domi itak z vso nevoljo ne moremo, torej je od zorjenic. Kak šté se nevolimo, to mnogo pametneje, če lepo potrpimo predrugačiti nemoremo, zato je vnogo in darujmo vse to božjemu Detetu. spametnejše, či poterpimo i darüjemo Ljubemu Jezusčku v jaslicah bomo vse to bóžemi Diteti. Ljübomi Jezušeki darovali vsak korak, ki ga bomo storili darüjmo vsaki stopaj, šteroga včinimo k zornicam. Morda bo obšla kdaj tega, k‑zorjenicam. More biti gda obide toga onega skušnjava: »Tako zgodaj je treba ali onoga sküšnjava: »Tak rano trebi vstati, rajši še malo poležim. Mrzlo stati, ešče malo bom ležao. Merzlo je je zunaj, sneži, doma ostanem,« Naj vöni, sneg ide, doma ostanem.« Naj se se premaga tedaj v duhu pokore, iz premaga takšo dobo vu dühi pokore, ljubezni do Jezusa, ki je iz ljubezni z‑ljübézni do Jezuša, ki je z‑ljübézni do nas ležal v mrzlem hlevu. Naj se do nas ležao vu merzloj štalici. Naj spomni, da mu bo vsak korak, ki ga se spomené, da vsaki stopaj, šteroga stori v božjem imenu, iz ljubezni do včini v‑bóžem iméni z‑ljübézni do Jezusa, zaračunjen za večnost, vpisan v Jezuša, zamerkan za vekivečnost, vu knjigo življenja… Morda vam je znana knjigo vekivečnoga živlénja. More biti legenda o tistem puščavniku, ki si je vam je poznana legenda od tistoga moral hoditi zelo daleč po vodo. Bil je püščavnika, ki si je mogeo celo daleč že star in slaboten, in z vsakim dnem hoditi po vodó. Bio je že star i slab mu je prihajala dolga pot težavnejša. Pa i z‑vsakim dnévom je bila njemi pot premišljuje in sklene: »Bliže studencu žmetnejša. Premišljava i dokonča: se hočem naseliti.« Ko gre drugi dan »Bliže k‑stüdenci se odselim.« Gda ide spet po vodo in tiho moli med potjo, drügi dén pa po vodó i tiho moli med kakor je bil vajen od nekdaj, zasliši za potjóv, kak je bio navajen od nigda, seboj glas, ki šteje njegove korake. Ozre čüje za sebom glas, šteri čté njegove se, pa ni nikogar. Gre dalje, moli naprej. stopaje. Zglédne se nazaj i nega nikoga. Spet glas za njim, ki šteje korake. Ozre Ide dalje i moli dalje. Pa čüje glas, šteri se, nikogar! Gre dalje, moli naprej. čté njegove stopaje. Pa se zglédne nazaj Spet isti glas. Ozre se in vpraša: »Kdo i pa nega nikoga. Ide dalje i pa moli. Pa si, ki hodiš za menoj?« Pa zasliši isti glas čüje. Nazaj se zgledne i pita: odgovor; »Tvoj angel varih, ki šteje »Što si, ki hodiš za menom?« I čüje tvoje korake, da ti jih Bog poplača.« odgovor: »Tvoj angeo čuvar, ki čté tvoje Temu puščavniku so bili zašteti koraki, stopaje, da ti Bóg za njé plačilo da.« ko je v božjem imenu, z Bogom v ustih Tomi püščavniki so bili prečtiti stopaji, in v srcu, hodil po vodo. Ali ne bodo gda je hodo v‑bóžem iméni, z‑Bogom zaračunjeni vam koraki, ako v božjem vu vüstah i v‑serci po vodó. Ali vam imenu, z Bogom v mislih in v srcih, ne bodo v‑računi stopaji, či v‑bóžem prihajate v zimi in mrazu in v snežnem iméni, z‑Bogom v‑misli i v‑serci metežu semkaj počastit Gospoda Jezusa pridete v‑zimi i mrazi esi počastiti G. in preblagoslovljeno njegovo Mater? Jezuša i preblaženo njegovo mater? Vsi Ne, vsi bodo zaračunjeni, vsi ob svojem bodo prečtéti, v‑računi i vu svojem časi času poplačani. plačani. 231 Nina Zver III. Če se bomo tako pripravljali s pokoro Či se bomo tak pripravljali z‑pokorov i in v duhu pokore na prihod Gospodov, vu dühi pokore na prihod Gospodnov, bomo res lahko v sveti noči, ko milost bomo zaistino lehko na sv. noč, gda in dobrota božja ne rosi samo iz nebes, dobrota i milošča bóža ne rosi samo ampak se razliva čez ves svet in v vsa z‑nebés, nego se razliva, na ves svet blaga, res dobro pripravljena srca v ino vu vsa dobro pripravljena serca mogočnih tokih in rekah — lahko bomo v‑potokah, bomo lehko té z‑vesélimi tedaj z veselimi in srečnimi srci poklenili i srečnimi serci pokleknoli pred bóže pred božje Dete v jaslicah. In res vredni Dete v‑jaslicah i zaistino vredni bodemo bomo nebeškega njegovega blagoslova, in njegovoga blagoslova i mira, šteroga so ta blagoslov bi naj bil letos, da nam pojo angelje glasili pri njegovom narodjénji angeli: »Mir ljudem na zemlji!« dobrim ljüdem. Advent je primeroma kratek, šteje le Advent je kratek, čté li štiri nedelje. štiri nedelje. Naj nas, dragi v Gospodu, Naj nas opomina to, da se krajša tüdi opominja to, da se krči tudi čas našega čas našega živlénja, čas naše priprave življenja, čas naše priprave na prihod na prihod Gospodnov. Krajsi se vsakim Gospodov. Krči se s slednjim dnem, dnévom, vsaki dén bo bliže ne samo vsak dan bo bliže ne le sv. božični sv. božični čas, spomin na prihod čas, spomin na prihod Gospoda kot Gospodna kak siromaškoga Diteta siromašnega otroka v betlehemski hlev, v‑betlehemskoj štalici, bliže bode tüdi bliže bo tudi čas prihoda Gospodovega čas prihoda Gospodnovoga k‑sodbi. k sodbi. Kdaj pride Gospod? Za Gda pride Gospód? Za vnogo z‑med mnoge izmed nas pač šele po letih, nas ešče po letah, za ništernoga gotovo za marsikaterega gotovo že v tem že vu tom cerkvenom leti, štero dnjes cerkvenem letu, ki ga danes pričenjamo. začinjamo. Šteri bodo tisti, to nevémo. »Ne vemo ne ure, ne dneva.« Zato »Nevémo ne vöre, ne dnéva.« Zato »bodite pripravljeni!« (Mat. 24, 44) »bodite pripravljeni,« nas opomina nas opominja sama Večna Resnica, Sin sama vekivečna pravica, Sin bóži, naš božji, naš Stvarnik, Gospod in bodoči Stvoriteo, Gospód i bodóči Sodnik. Sodnik. Naj bo vse naše življenje vedna Naj bode celo naše živlénje stalna priprava na prihod našega Boga in priprava na prihod našega Boga i Sodnika ob naši smrtni uri, naj bo naša Sodnika vu našoj smrtnoj vöri, naj bode priprava taka, da moremo reči ob vsaki naša priprava takša, da moremo vu uri: »Pripravljeno je moje srce, Gospod vsakoj vöri praviti z‑rečmi sv. pisma: Jezus, pridi!« (Ps. 56, 8, Skriv. raz. 22, »Pripravljeno je moje srcé, Gospód 20.) Jezus, pridi.« Amen. Glasoslovje6 Horvatov glasoslovni sistem temelji na zakonitostih prekmurskega narečja, vendar kaže tudi prevzemanje značilnosti slovenskega knjižnega jezika. 6 Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (http:/ zrcola.zrc‑sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http:/ www.zrc‑sazu. si) razvil Peter Weiss. 232 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja Prekmurski so npr. e‑jevski odraz za stari polglasnik ( dén, Denésnja, mešah, lehko), u- jevski odraz za zlogotvorni l ( spunilo, puna), ü za dolgi u ( drüge, čüla, düše, zapüsto, poslühnem, poslühšao), položajni ö ( vöni, vöre), upad samoglasnikov ( i: telko, ma, zgübljeni, z-ljübézni, z-med, z-staroga leta, z-jaslic; o: Kak, tak; u: smilen). Odraz nenaglašenega e iz jata je i: vidila, Diteta, posebi (< * pȍ sebě), li. Končna -l’ in -ł sta zapisana z -o: Stvoriteo, Paveo, angeo, gučao, bio, hodo, poslühsao, glaso, sodo, bojao, prišeo, zapisao, spoznao, prišeo, ležao, mogeo. Mehkonebnik h v rodilni‑ ški in mestniški končnici -ih onemi ( adventni nedelj, vu nebeski oblaki, bojéči, terpéči, od okorni, v-misli, v-serci), na posameznih mestih pa se pojavlja neupravičeno: strahsnoga, strahsen, strahši, strahsno, grehšnikov, grehšnike, Grehsnik, poslühsao, poslühšale. Ustničnik v- je lahko v pred‑ oz. medsamoglasniškem položaju proteza ( navuk, vüsta), pred premorom in pred nezvenečimi nezvočniki pa se v živem govoru odraža kot f. Horvat se ni odločil za zapis po izreki: prav, vsakoga, vtegüje, Vsi, vküper, včijo, vči (razen v stajali ‘vstajali’ in stati ‘vstati’). Nekatere premene soglasniških skupin so enake kot v narečju ( hč > šč: ščéjo ‘hočejo’; mn > vn: vnoge, vnožine, vnogim), soglasniška sklopa tm in čt pa Horvat zapisuje etimolo‑ ško: tmice (namesto kmice), čté, prečtiti (namesto šté, preštiti/ prešteti). V velelniških oblikah na -či, kjer je pričakovan c ali z po palatalizaciji, se v narečju in tudi pri Horvatu pojavljata č in ž: oblečimo, oblečte, Veržimo. Narečna dvoglasnika eː in oː sta poenoglašena ( reč, dete, slepi, svet, vredni; to, stopamo, Z-pokorov, pokore, Gospoda, sodnji, sodo, pot, noč, dobrota) ali označena z ostrivcem ( poméni 3. os. ed., Nevémo; Gospód, ednók, za voló, vodó, bodóči), kar je prvi znak težnje po prevzemu samo‑ glasniškega sestava slovenskega knjižnega jezika. Glagolska oblika v 3. os. ed. se razliva je prevzeta od Meška, saj bi bilo za prekmursko narečje pričakovano se razlejva (ali se razleva/ razléva). Mehki konzonant l’ v pre‑ kmurskem narečju otrdi, Horvat pa ga je skladno s slovenskim knjižnim konzonantnim sistemom zapisoval z < lj>: nedelja, pripravljenoga, pripravljeno, bolje, nedelje, dalje, ljübeznivo, pripravljajte, zemlji, ljübézni, zemlji, bojazljivosti, zgübljeni, pripravljali, ljüdem (vendar: smilen, živlénja). Oblikoslovje Horvatove oblikoslovne paradigme samostalnikov so povečini skladne z narečnimi: moški imenovalnik ednine lahko zastopa končnica -je ( angelje), v dajalniku in mestniku ednine moškega in srednjega spola je končnica -i ( Ljübomi Jezušeki, k-stüdenci, Tomi püščavniki; v-teki, prepiri, tedni, 233 Nina Zver v-adventi, vu dühi, časi, na križi, Na sveti, v-tom časi, mrazi, v-računi, vu svojem časi; vabili, bóžemi Diteti; v-njegovom deli, pri njegovom narodjé- nji, v-bóžem iméni, v-serci, vu tom cerkvenom leti), samostalnik nebo pa je lahko feminiziran: vu nébi. Ženska edninska orodniška končnica je -ov ali naglašena -óv: Z-pokorov, z-sv. spovedjov, z-bridkostjov, z-nevoljóv, med potjóv. Preglas ni samoumeven: krajov Rmn, pred božičem Med. Primer‑ jalno z Meškovim besedilom je opazna tudi sprememba končnice moškega samostalnika v rodilniku ednine po narečni rabi: stanu > stana, Sinu > Sina. Končnica -ah je značilna za mestnik množine in je pri Horvatu izena‑ čena za vse tri spole: v-potokah; vu jaslicah; vu vüstah, po letah. Kar jo oddaljuje od narečne podobe, pa je končni -h, ki se v živem govoru pojav‑ lja kot -j – pri Horvatu najdemo le en tak primer: po gojdnaj. Premik k oblikoslovju slovenskega knjižnega jezika pa potrjuje tudi raba končnice -i namesto prekmurske -ami: v-misli i v-serci, z-vesélimi i srečnimi serci. Oblike samostalniških zaimkov so prekmurske:7 Nikomi ‘nikomur’, nikoga ‘nikogar’, Nikaj ‘ničesar’, ništernoga ‘marsikoga’, vsakoga ‘vsakogar’, Što ‘kdor’. Zaimek ka lahko nastopa v funkciji vprašalnega ( Ka naimre poméni ta reč advent? ) ali oziralnega zaimka ( povejta Ivani, ka sta vidila). Oblika za naslonsko obliko osebnega zaimka jih je arhaična: je navči natenci. Pogosto naglasna oblika osebnega zaimka prevlada nad naslonsko: I ka njim je glaso? ; I njim je pravo. Izstopa tudi orodniška končnica -om v osebnem zaimku za menom in v osebnem povratnem zaimku za sebom. Pridevniki in zaimki moškega in srednjega spola imajo v rodilniku, da‑ jalniku, tožilniku in mestniku trde končnice: rod./tož.: cerkvenoga, staroga, velikoga, pripravljenoga, strahsnoga, velikoga, mogočnoga, siromaškoga, slaboga, miloga i premilostivnoga, milostivnoga, pravičnoga, Gospodnovoga, njegovoga, vsakoga, tistoga, toga, onoga; daj.: tistomi, Tomi; mest.: po krivom, v-kvaternom, vu adventnom, v-njegovom, v-tom, vu tom cerkvenom. Ženska pridevniška in zaimenska končnica v dajalniku in mestniku ednine je -oj: punoj, božičnoj, slédnjoj, vu merzloj, v-betlehemskoj, smrtnoj; vu našoj, v-njegovoj, vu vsakoj. Pojavljajo se značilni prekmurski primerniki in presežniki: vékše, najvékše, žmetnejša; elativno stopnjevanje: preblaže-no njegovo mater. Pridevniški zaimki so: svojilni: njegove, v-njegovom, v-njegovoj, naša, našim, vu našoj, našega; povratnosvojilni: svoja, svoje, 7 Na naglasoslovni ravni je opaziti kolebanje med naglašenostjo samostalniškega osebne‑ ga zaimka tebe v rodilniku. Ta je lahko naglašen na prvem ali drugem zlogu: tisti Jezuš /…/ ne zaverže tüdi tebé : za voló tébe sam zapüsto diko nebés. Za (sodobne) dólinske prekmurske govore je značilna prva, za ravenske pa druga varianta (Zver 2022: 264). 234 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja vu svojem; kazalni: ta, te/ té, toga, v-tom, eto, tistoga, tistomi, onoga, takšo; oziralni: koga ‘čigar’, šteri, štera, štero; nedoločni: ništerna ‘nekatera’; totalni: celi, celo, ves, vsi, vseh, vsa, vsaki, z vsakim, vu vsakoj; mnogo‑ stni: vnogim; drugostni: drüga; istostni: isti. Ob primerjavi obeh besedil je opazna zamenjava zaimkov ves in cel: vse naše življenje (Ks. Meško) > celo naše živlénje (Horvat). Števniki so: prva, drügo, trétjo, šterto. Oblika pridevnika oz. zaimka, pa tudi deležnika na -n je v prekmurskem narečju praviloma določna ( ustvarjen > stvorjeni, vsak korak > vsaki stopaj, vsak dan > vsaki dén, celi orsag), vendar je Horvat po vzoru slovenskega knjižnega jezika uveljavljal tudi nedoločno obliko: zaračunjen > zamerkan, Bio je že star i slab. V prekmurskem narečju imajo glagoli II. vrste namesto pripone -ni-pripono -no- ( pokleknoli), pogosti pa so tudi glagoli s priponama -ava- in -üva- ( zapovidava, Premišljava, so kanjüvali). Sedanjiška pripona glagolov V./1. in VI. vrste je v Prekmurju običajno -je-, ki pa jo Horvat v analizi‑ rani pridigi nadomešča z osrednjeslovensko; tako piše darüjemo namesto darüvlemo, vtegüje namesto vtegüvle, stopamo namesto stoplemo. Seda‑ njiška pomožna oblika glagola biti v 1. os. ednine je sam; pomožne oblike glagola biti v prihodnjiku so večkrat dolge ( bodemo 1. os. mn., bode 3. os. ed.), medtem ko skrajšanih, naslonskih prekmurskih oblik iz narečja ( mo 1. os. mn., do 3. os. mn., de 3. os. ed. …) ne rabi, temveč jih nadomešča s knjižnoslovenskimi ( bodo, bomo, bo). Ni znano, iz katerega razloga je v zgledu pridete počastiti Horvat zapisal nedoločnik namesto namenilnika, saj je v prekmurskem narečju raba obeh glagolskih oblik praviloma dosle‑ dna, natančna in skladna s slovensko knjižno normo, pa tudi v izvirnem, Meškovem besedilu prireditelj ni mogel najti nedoločniške oblike. Koleba‑ nje je opazno pri velelniških oblikah, ki so lahko narečne ( Prite ‘pridite’, Ita ‘pojdita’) ali »pravilne« ( Pridite, bodite – namesto nar. prite, bojte). Meškovi prislovi so v Horvatovem besedilu večinoma prevedeni v nareč‑ ne. Lahko so prostorski: Eti ‘tu’, tü, povsédi ‘povsod’, esi ‘semkaj’, Bliže, dalje; časovni: dnjes, dnjes dén ‘dandanes’, Nigda ‘nekoč’, Pa ‘spet’, zdaj; lastnostni: svetlo, natenci ‘natančno’, posebi ‘posebej’, vküper ‘skupaj’, etak ‘tako’, zaistino ‘resnično’, rano, tak, pobóžno, dobrovóljno, spametnejše; vzročnostni: zato; vzročnostna prislovna zveza: gledóč na; prislovni za‑ imek: Kak šté ‘kakor koli’. Enočrkovni predlogi so s sledečimi samostalniki povezani z vezajem, npr. z-blagoslovom, k-pokori, v-pamet. Predlog v je lahko tudi vokaliziran ( vu nebeski oblaki). Predlog brez ima tudi sopo‑ menko z -i, brezi, predlog zaradi pa je pri Horvatu nadomeščen z za voló. Členki: pred vsem, ravno, ešče, že, Na dalje, Skoro, Tüdi, Nikak ‘nikakor’, 235 Nina Zver gotovo. Med vezniki je največji znanilec prevzemanja osrednjeslovenskega jezika da, ki v prekmurskih govorih ni živ8 – živel je zgolj v tisku, v nare‑ čju pa ga je nadomeščal in ga še nadomešča ka. Ostali vezniki so jeli, ali, či, gda, i, ino, naimre, kak ‘kakor, kot’, nego, ka ‘kar’ in denok ‘vendar’, med dvodelnimi vezniki pa se pojavljajo ne samo – nego i, ne – nego, ne samo – nego tüdi i. Skladnja V skladnji se v največji meri kaže Horvatovo zgledovanje po besedilu iz osrednjeslovenskega prostora. Povedi je večinoma prepisal dosledno po Mešku, ohranjal je njegov besedni in stavčni red, uporabljal enaka prired‑ ja in podredja in le redko je kaj izpustil ali dodal. Spremenjen je denimo vrstni red breznaglasnic: Kako pa se naj pripravljamo > Kak se pa naj pripravljamo; Prišli pa so tudi cestninarji > Prišli so pa tüdi mauto brači; raba glagolskih časovnih oblik: Ali bom pač doživel > Jeli pa doživem; ali me bo našel > ali me najde; ko bo prišel > gda pride; ne bo zavrgel > ne zaverže; si bomo naložili sami > si naložimo sami; boš li res zaprl > jeli zapréš; ki ga bomo storili > šteroga včinimo; Morda bo obšla > More biti gda obide; rajši še malo poležim > ešče malo bom ležao; glagolska oseba: Še jasneje razložimo > Ešče bolje svetlo razložim; ako rečemo > či pravim; da vas vse sprejme > da nas vse goriprime; glagolski naklon: Tudi to bi naj naša srca pridobilo za Jezusa > Tüdi to bi moglo naša serca pridobiti za Jezuša; da slišijo > da bi čüle; bomo darovali > darüjmo; glagolski vid: pripravijo > pripravljajo. Vezljivost predlogov in samostalnikov/samostal‑ niških besednih zvez je narečno spremenjena ( o tistem strašnem dnevu > od tistoga strahsnoga dnéva; ob naši poslednji uri > vu našoj slédnjoj vöri; o vas > od vas; o brezbrižnih in trdovratnih Judih > od okorni i brez brige židovov; o tistem puščavniku > od tistoga püščavnika; ob svojem času > vu svojem časi; v sveti noči > na sv. noč; se razliva čez ves svet > se razliva, na ves svet; ob naši smrtni uri > vu našoj smrtnoj vöri; ob vsaki uri > vu vsakoj vöri), le v primeru čez prag je ohranjena v knjižnoslovenski obliki (narečno bi se glasilo: prek praga). Zanikanje je značilno prekmursko: ne ma, je ne potreben, Te zapovedi dnjes nega, so ga ne goriprijali; tudi raba deležij ali sklanjanih deležnikov je značilna za vzhodnoslovenska besedila (Jesenšek 1998: 290): je pravo Rimljanom govoréči; je zapisao […] govoréči. Druge skladenjske posebnosti so še: 1) mešanje glagolov morati in moči 8 Zorko (2005: 59) ugotavlja, da veznika da ne poznajo nikjer v panonski narečni skupini. 236 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja ( ki si je mogeo celo daleč hoditi ‘moral’; Tüdi to bi moglo naša serca pridobiti za Jezuša ‘bi moralo’; moremo vu vsakoj vöri praviti ‘moramo’); 2) manjkajoč prosti morfem se v stavku pripravljajte na prihod Gospodnov (domnevno zaradi vpliva madžarščine); 3) skladenjsko strnjevanje ( prihod bóžega Diteta v z-blagoslovom punoj božičnoj noči); 4) narečne skladenjske rešitve: Nikar > Nikak toga ne včini; Predrugačiti tega itak z vso nevoljo ne moremo > Kak šté se nevolimo, to predrugačiti nemoremo; z vsakim dnem mu je prihajala dolga pot težavnejša > z-vsakim dnévom je bila njemi pot žmetnejša; Ali ne bodo zaračunjeni vam koraki > Ali vam ne bodo v-računi stopaji. Besedje V Horvatovi pridigi je največ panonskega besedja (npr. reč ‘beseda’, gučati ‘govoriti’, zvati ‘klicati’, tmica ‘tema’), zelo malo pa madžarskih ( orsag, dika, Janoš) in germanskih prevzetih besed ( denok, farba, Naturno, štalico, zamerkan, mauta). Avtor je v besednjak sprejel tudi nekaj Meškovih, osrednjeslovenskih besed ( so vrele (ekspr.), térjajte, se obogatiti, pijanosti, nečistosti, nesramnosti, naložimo, predrugačiti, gotovo). Primerjava besedja obeh pridig kaže, da se je trudil poiskati prekmurskim faranom najbližjo, najbolj poznano ustreznico za osrednjeslovensko besedo, četudi zgolj njeno morfonološko ali besedotvorno različico.9 Samostalniška beseda: vprašanje : pitanje, razlike : razločka, barva : farba, evan‑ gelij : evangelium, delovanju : deli, klicarja : pozivača, Janeza : Ivana, besedo : reči, dežela : orsag, cestninarja : mautobrača, množice : vnožine, pri cestnini : pri mauti, Učenik : Vučiteo, ubogih : siromakov, berilu : lekciji, teme : tmice, svetlobe : svetlosti, požrešnosti : nemertičlivosti, nevoščljivosti : nevoščenosti, zakramente : svestvo, za‑ krament presv. Rešnjega Telesa : olt. (= oltarsko) svestvo, veličastvo : dika, borni hlev : siromaško štalico, otroka : Diteta, grožnja : proténje, grenkost : bridkost, evangelist : apoštol, Janez : Janoš, V svojo lastnino : Vu lastivna, zornic : zorjenic, korak : stopaj, večnost : vekivečnost, varih : čuvar, milost : milošča, Večna Resnica : vekivečna pra‑ vica, Stvarnik : Stvoriteo. Pridevniška beseda: Gospodov : Gospodnov, malodušnih : male düše, milostljiv : milostiven, zablodla : zablodjena, premilostnega : premilostivnoga, trdovratnih : okorni, brezbrižnih : brez brige, ustvarjen : stvorjeni, zaračunjen : zamerkan, znana : poznana, težavnejša : žmetnejša, vajen : navajen, preblagoslovljeno : preblaženo, zaračunjeni : prečtéti, poplačani : plačani, s slednjim : vsakim, siromašnega : siromaškoga, vedna : stalna. 9 V sopostavljenih dvojnicah navajam najprej Meškovo in nato še Horvatovo besedje. 237 Nina Zver Glagoli: pričenjam : začnem, opominja : opomina, govoril : gučao, govori : pravi, nam kaže : nam pred oči postavlja, oznanoval : glaso, storimo : včinimo, goljufali : norili, pobirali : brali, storimo : činimo, reče : pravi, kliče : zové, Sprejmimo : Vzemimo gori, sprejmejo : primejo, sprejme : goriprime, klicali : zvali, sprejeli : goriprijali, okusite : kušajte, sneži : sneg ide, spomni : spomené, stori : včini, sklene : dokonča, gre : ide, naseliti : odselim, zasliši : čüje, šteje : čté, Ozre se : Zglédne se nazaj, vpraša : pita, poplača : plačilo da, zašteti : prečtiti, krči : krajša, pričenjamo : začinjamo, reči : praviti. Prislovi: Naravno : Naturno, Tukaj : Eti, jasneje : bolje svetlo, povsodi : povsédi, na‑ tančneje : natenci, jasno : svetlo, dandanes : dnjes dén, nevoljno : z‑nevoljóv, enkrat : ednók, tukaj : tü, Tedaj : Té, zgodaj : rano, voljno : dobrovóljno, domov : proti domi, pametneje : spametnejše, zunaj : vöni, tedaj : takšo dobo, spet : pa, semkaj : esi. Predlogi: brez : brezi, zaradi : za voló. Vezniki: kakor : kak, Ko : Gda, Ali : Jeli, In : I, namreč : naimre, kot : kak, ampak : nego, ki : šteri. Členki: Še : Ešče, Dalje : Na dalje, Približno isto : Skoro to isto, Vendar : Denok, Morda : More biti, res : zaistino. V Horvatovi pridigi se pojavljajo tudi t. i. dvojne formule, tj. sredstvo, s katerim je želel osvetliti pomen kakšne besede, poslušalce seznaniti z osre‑ dnjeslovensko ali tujo sopomenko ( navuke, prilike; živež, rahno; v-prepiri, svaji; so norili, kanjüvali), sopostavljal pa je tudi po dve ljudstvu dobro znani in ustaljeni besedi, ki sta v paru delovali kot stilna izboljšava ( bi čüle, poslühšale; siromaškoga, slaboga; nas vči, nas opomina; dela, čine; da nebi valjala tüdi od vas, ne bi slišila tüdi na vas). V sopomenskem nizu se pogosto znajdeta tudi dve različni vezljivostni ( K-pokori, na pokoro nas zové; jeli zapréš vabili, pred vabilom /…/ svoje sercé) ali izrazni možnosti ( jih ne poslühnem, ne bom poslühšao; Vsi bodo prečtéti, v-računi). Horvatove prekmurske pridige so nastajale skoraj 30 let (1905–1930/32), zato so reprezentativen vir za diahrono raziskovanje prekmurskega jezika v zgodnjem 20. stoletju. V tridesetletnem obdobju je njegov jezik spreminjal podobo, se prilagajal duhu časa in zgodovinskih razmer, kar se še posebno kaže v besedju. Spodnja tabela kaže, da je besedje, ki so ga rabili avtorji prekmurskih tiskov 18. in 19. stoletja ( cintor, marha, vračiteo, troštati, prišést, žmetno, aldüvati, dika, žitek), pri Horvatu najbolj zastopano v 1. obdobju delovanja (v obdobju kaplanovanja v Črenšovcih), nakar ga je za‑ čelo nadomeščati sodobnejše besedje, ki je v prekmurski prostor prihajalo z desne strani Mure ( pokopališče, živina, zdravnik, tolažiti, prihod, težko, darovati, hvala, življenje). Korekture, kot npr. pred vra dverami (NP507, 2); Jezus ne govo gucsi (NP206, 3); za zsivali neme sztvari (NP366, 1), kažejo, da je avtor razlikovalno besedje iz osrednjeslovenskega območja poznal, 238 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja da pa ga – če se je le dovolj zavzel – ni želel takoj zamenjati s panonskim. Uvajal ga je postopoma, spontano in »vzorno nekonfliktno«, kar je bilo v Prekmurju za rabo slovenskega knjižnega jezika v javnem in uradnem sporazumevanju, ki je bila po vključitvi v novo državo nujna, primerno in je imelo pričakovan uspeh: Z uvajanjem slovenskega oz. jugoslovanskega sodstva, šolstva in priseljevanjem intelek‑ tualcev v Prekmurje ter modrostjo prekmurskih narodnih voditeljev je bil prekmurski jezik zelo spontano, lahko rečemo vzorno nekonfliktno nadomeščen s slovenskim knjižnim jezikom. V javnem in poljavnem položaju se je sicer prekmurski jezik še govoril, pisal in se še piše ter govori. (Tivadar 2019: 306) Tabela 2: Raba izbranih vzhodno- in osrednjeslovenskih besed. Beseda cintor, brütiv : pokopališče marha : živina doktor, vračiteo : zdravnik Obdobje 1. 2. 3. 1. 2. 3. 1. 2. 3. Število pojavitev 3 : 0 1 : 2 9 : 6 6 : 1 4 : 7 1 : 19 14, 23 : 0 0, 5 : 6 2, 4 : 6 Beseda *trošt* : *tolaž*10 prišést(je)/ prišéstnost : prihod žmetno : težko11 Obdobje 1. 2. 3. 1. 2. 3. 1. 2. 3. Število pojavitev 104 : 9 139 : 93 24 : 107 42 : 2 18 : 12 7 : 93 99 : 0 58 : 7 39 : 39 Beseda aldüvati : darüvati dika : hvala (Ied.) žitek : živl(j)énje (Ied.) Obdobje 1. 2. 3. 1. 2. 3. 1. 2. 3. Število 80 : 7 : pojavitev 103 : 11 37 : 32 6 : 44 50 : 3 31 : 25 20 : 12 274 : 600+ 630+ 750+ Pridige Ferdinanda Hermana Jožef Horvat ni bil edini prekmurski katoliški duhovnik, ki je faranom s pridigami pomagal premoščati ovire pri razumevanju in sprejemanju »nove‑ ga« jezika, knjižne slovenščine. To potrjujejo pridige črenšovskega župnika Ferdinanda Hermana (rojen 1896 v Bratoncih, ordiniran 1924 v Mariboru, kaplan v Dobrovniku, Lendavi, Beltincih in Svetem Juriju v Prekmurju, 10 Zajeti so samostalniki ( tolažba, trošt, troštanje, tolažnik), pridevniki ( (po)troštani, (po) tolaženi, tolažlivi, tolažilen) in glagoli ( (po)troštati, (po)tolažiti). 11 Zajete so tudi oblike za prid. ž. v tož. ed. 239 Nina Zver 1934 premeščen v zagrebško nadškofijo, nato župnik v Črenšovcih od 1941 do smrti, 1966),12 ki jih v dveh trdoplatničnih zvezkih formata 17 cm × 21 cm hrani Kleklova knjižnica v Črenšovcih. Nastajale so v kasnejšem obdobju kot Horvatove, od 1924 do poznih 30. let, nakar je začel v času delovanja v Črenšovcih uporabljati že pripravljene pridige. Na to opozarjajo krajevne oznake in datacije, kot npr. Beltinci, dne 30. nov. 1930. Prišlin, 18. nov. 1930. Črensovci, 19. okt. 1946 (Slika 1). Slika 1: Prva stran Hermanove pridige za prvo adventno nedeljo Vir: I. zvezek Hermanovih pridig. 12 Prim. Hermanov službeni list v NŠAM, Opći šematizam Katoličke crkve u Jugoslaviji (1939: 64–64) in Kroniko Župnije sv. Križa v Črensovcih. 240 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja Hermanove pridige so pisane v treh jezikih – v prekmurščini, hrvaščini in madžarščini, saj je pridigar deloval tudi v dvojezičnih prekmurskih krajih (Lendava, Dobrovnik) in v zagrebški nadškofiji (v Prišlinu, Kostelu in Čakovcu). Pogosto so na koncu njegovih pridig zapisani viri, iz katerih je črpal snov – od tega se 6‑krat pojavi sklicevanje na Duhovnega pastirja. Za primerjavo s prevajalskim delom Jožefa Horvata predstavljam Her‑ manovo prestavljanje iz knjižne slovenščine v prekmurščino: Tabela 3: Odlomek Karlinove in Hermanove pridige. Andrej Karlin Ferdinand Herman ( Duhovni pastir, oktober 1890: (Na rožnovensko nedeljo ali XVII. Praznik sv. rožnega venca. I. Rožni po binkoštih (v Rosovoj kapeli), venec posebna pomoč v trojni Beltinci, 4. 10. 1931; Sv. Jurij, nadlogi, str. 32) 2. 10. 1932; Prišlin, 31. 10. 1934) Kraljica presvetega rožnega venca, prosi »Kraljica rožnega venca – prosi za nas.« za nas! Lavret. lit. Lav. lit. Posebnim boleznim treba je tudi posebnih Posebnim betegam so potrebna posebna zdravil, posebnim potrebam posebne zdravila, posebnim potrebam posebne pomoči. To je stara resnica, tega priča pomoči. To je že stara resnica, za nam je zgodovina. Trinajsto stoletje po to nam je svedok zgodovina. XIII. rojstvu našega Odrešenika bilo je izmed stoletje po rojstvi Kristusovem je bilo najžalostnejših eno. Nevera in nevednost, najžalostnejše stoletje, ka je pozna pregreha in razuzdanost prevzele so zgodovina. Krivoverstvo se je širilo, in takrat svet. Krivoverstvo se je množilo in množilo. Nevera, nevednost, pregreha in razširjalo — in če bi bilo šlo tako naprej, razvuzdanost so prevzele svet. In če bi bati se je bilo, da bode vse državno in to tak dale šlo, bi se mogli bojati, da bo cerkveno življenje po najlepših krajih svet kmalo prišel do kraja, da se pokonča. Francije porušeno, tedaj pa je imel – Tedaj je imel sv. Antonin čudno sveti Antonin čudno prikazen. Videl je prikazen: Videl je Kristusa ki je nameril Kristusa, ki je nameril tri puščice — tri puščice, da bi z njimi pokončal svet. vojsko, lakoto in kugo — da bi ž njimi Ena puščici je bilo zapisano: vojna, na pokončal celi svet. Toda Marija, to videti, drugih lakota, na tretji kuga. To Marija pade pred svojim božjim Sinom na kolena vidi, pade na kolena svojega sina in ga ter ga prosi milosti in usmiljenja. Ona prosi milosti in usmilenje. Ona obljubi, obljubi ljudem podati pripomoček, s da da ljudem pripomoček, s katerim bodo katerim bodo zapustili grešna pota in se zapustili grešna pota in se nazaj vrnili k vrnili nazaj k pobožnemu življenju. Ta pobožnemu življenju. Te pripomoček je pripomoček bil je sveti rožni venec, čegar bil rožni venec, čido pobožnost je ravno pobožnost je ravno takrat Marija oznanila takrat Marija oznanila blagemu barátu blagemu menihu sv. Dominiku. In zares! sv. Dominiku. In v resnico. Ka je Marija Kar je Marija obljubila, zgodilo se je. obljubila, zgodilo se je. Vojske so henjale, Vojske so jenjale, lakota je zginila, kuga lakota preminula, kuga je nehala – in to je nehala, — vse na priprošnjo pobožne vse na priprošnjo pobožne molitvi sv. molitve sv. rožnega venca. rožnoga venca. 241 Nina Zver Hermanova pridiga je glede približevanja knjižni slovenščini še korak naprej v primerjavi s Horvatovo. Na vseh ravneh izkazuje, »da je bila pisna prekmurščina v tridesetih letih 20. stoletja že skorajda popolnoma stopljena s slovenskim knjižnim jezikom« (Horvat 2022: 149–150). Na glasoslovni ravni je znak za to odraz -l namesto prekmurskega -o pri moških deležnikih ( prišel, Videl, nameril, pokončal), s knjižno slovenščino pa sovpadajo tudi poenoglašeni diftongi (npr. svet, venec), zapisovanje u namesto ü ( razvuzdanost, čudno, drugih, kuga, obljubi, obljubila) in odraz < lj> za palatalni l’ ( Kraljica, obljubi, ljudem, življenju, obljubila; vendar dale, usmilenje). Značilni prekmurski pojavi so npr. redukcija ( tak), neuresničena kontrakcija v bojati ‘bati’ in protetični v ( razvuzdanost). Oblikoslovna raven se prav tako ujema s knjižnoslovensko normo (npr. končnica daj. in mest. ed. m. in s. ni -i, temveč -u: k pobožnemu življenju, blagemu barátu, sv. Dominiku; vendar po rojstvi; mehke končnice za pridevnike m. in s. sp.: Kristusovem, pobožnemu). Prisotni pa so arhaični panonski zaimek za ‘jih’ – je ( najžalostnejše stoletje, ka je pozna zgodovina), moškospolski kazalni zaimek Te ‘ta’ in oziralna zaimka čido ‘čigar’ in Ka ‘kar’. Besedje je večinoma prevzeto iz Karlinove pridige (denimo prislova Tedaj in takrat namesto pkm. teda ali te, resnica namesto istina, puščica namesto spica ali strelica), nekaj besed pa je Herman zamenjal s tistimi iz panonskega besednjaka: beteg ‘bolezen’, svedok ‘priča’, barát ‘menih’, henjati ‘nehati’. Skladenjskega dela prevajalec ni preveč spreminjal, razlike se pojavljajo na ravni besednega vrstnega reda (npr. bilo je > je bilo; prevzele so > so prevzele; bil je > je bil), vezljivosti ( treba je tudi posebnih zdravil > so potrebna posebna zdravila), spremeni se lahko glagolski čas ( in če bi bilo šlo tako naprej > In če bi to tak dale šlo) in neosebne glagolske oblike zamenjajo osebne ( bati se je bilo > bi se mogli bojati; Marija, to videti > To Marija vidi; Ona obljubi ljudem podati pripomoček > Ona obljubi, da da ljudem pripomoček). Zaključek Prekmurci so se po združitvi z matičnim slovenskim ozemljem v novi državi Kraljevini SHS znašli pred novimi izzivi. Če je pred in med prvo svetovno vojno rabo njihovega domačega narečja omejevala madžarska raznarodovalna politika, so po vojni in odtegnitvi od ogrskega ozemlja madžarizacijske težnje izgubile vpliv, njihov jezik pa so začela ogrožati prizadevanja po vsestranski rabi slovenskega knjižnega jezika. Knjižna slovenščina je bila starejši generaciji, ki je odraščala v šolah s prekmurskim 242 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja oz. madžarskim učnim jezikom, sprva tuja, vendar so ji razlike med sloven‑ skim knjižnim jezikom in prekmurščino pomagali izenačevati prekmurski katoliški duhovniki. Svoje pridige so prirejali po osrednjeslovenskih in tako – vedé ali nevedé – postopoma stapljali knjižno slovenščino s prekmurščino. Odločitev o umiku (knjižne) prekmurščine iz javne rabe je bila nujna in pravilna, saj so se Prekmurci tako lažje povezali v vseslovenski prostor. Približevanje prekmurščine in knjižne slovenščine sem opazovala v dveh katoliških pridigah iz začetka 20. stoletja: v pridigi Jožefa Horvata, predvi‑ doma iz začetka dvajstih let 20. stoletja, in v pridigi Ferdinanda Hermana iz leta 1931. Obe sta prirejeni po osrednjeslovenskih pridigah, objavljenih v katoliškem listu Duhovni pastir, izhajajočem od 1884 do 1921. V starejši Horvatovi pridigi je prekmurščina prepoznavna. Jezikovni koncept, ki mu avtor sledi, je enak konceptu Kleklovih Novin: gre za nadnarečni sestav, izhajajoč iz stare prekmurske knjižne norme, do določene mere odmaknjen od žive govorice (prekmurskega narečja) in pod vplivom v prekmurski prostor prodirajočih značilnosti slovenskega knjižnega jezika. Mlajša Her‑ manova pridiga je že skoraj knjižnoslovenska – prekmurski izvor avtorja se kaže v le redkih narečnih morfonoloških in besednih značilnostih. Mlajši, liberalni rod prekmurskih literatov je v tridesetih letih 20. stoletja že odločno spodbujal rabo slovenskega knjižnega jezika, sledili so jim tudi duhovniki – sprva sicer z nekoliko negodovanja – in tako pokazali, da so upravičeno »enakopraven in sestavni del slovenske jezikovne in nacionalne skupnosti« (Jesenšek 2008: 177). Viri Kronika župnije sv. Križa v Črensovcih. Hrani Župnija Črenšovci. (V rokopisu). NŠAM, Službeni listi duhovnikov, šk. 8, Herman, Ferdinand. Opći šematizam Katoličke crkve u Jugoslaviji, 1939. Sarajevo: Akademija Regina Apo‑ stolorum. Pridige Jožefa Horvata. Hrani Nina Zver v domačem arhivu. Pridige Ferdinanda Hermana v dveh zvezkih. Hrani Kleklova knjižnica v Črenšovcih. 243 Nina Zver Literatura Anja BENKO, Zinka ZORKO, 2011: Prekmurski knjižni jezik v Küzmičevem Evangeliju po Ivanu in prekmursko narečje v Strukovcih. Zbornik soboškega muzeja 16/17, 219–244. Nina HORVAT, 2022: Katoliška pridigarska tradicija v Prekmurju, Edinost in dialog 77/1, 135–165. Marko JESENŠEK, 1998: Deležniki in deležja na -č in -ši: razširjenost oblik v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja. (Zora, 5). Maribor: Slavistično društvo. – –, 2008: Borovnjak in prekmurski knjižni jezik. Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. (Zora, 55). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. 166–179. – –, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. (Zora, 90). Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. – –, 2015: Poglavja iz zgodovine vzhodnoštajerskega jezika. (Zora, 110). Maribor: Medna‑ rodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. – –, 2018: Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem. (Zora, 129). Maribor: Uni‑ verzitetna založba Univerze. – –, 2019: Združitev Prekmurja in poenotenje slovenskega knjižnega jezika. Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest. (Obdobja, 38). Ur. Hotimir Tivadar Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 380–389. – –, 2022: Prekmurski knjižni jezik in narečje. »Mi vsi živeti ščemo«. Prekmurje 1919: okoliščine, dogajanje, posledice. Ur. Peter Štih, Kornelija Ajlec, Attila Kovacs. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti. Franci JUST, 2000: Med verzuško in pesmijo: poezija Prekmurja v prvi polovici 20. stoletja. (Zbirka Podobe Panonije). Murska Sobota: Franc‑Franc. Andrej KARLIN, 1890: Praznik sv. rožnega venca. I. Rožni venec posebna pomoč v trojni nadlogi, Duhovni pastir 7/10, 437–442. France KOBLAR, 2013: Meško, Franc Ksaver (1874–1964). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Dostop‑ no na: http:/ www.slovenska‑biografija.si/oseba/sbi362730/#slovenski‑biografski‑leksikon (pridobljeno 21. 12. 2022). Miroslav KOKOLJ, 1984: Prekmurski Slovenci od nacionalne osvoboditve do fašistične okupacije 1919–1941. Murska Sobota: Pomurska založba. Franc KSAVER MEŠKO, 1918: Prva adventna nedelja. Advent – čas pokore, Duhovni pastir 35/12, 529–532. Tine LOGAR, 1996: Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave. Ljubljana: Znan‑ stvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Martina OROŽEN, 1974: O vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. Zbornik Štefana Küzmi- ča: gradivo s simpozija ob 250-letnici rojstva. Ur. Antoša Leskovec, Mira Medved, Jože Ternar. Murska Sobota: Pomurska založba. 114–122. 244 Poenotenje slovenskega knjižnega jezika v prekmurskih katoliških pridigah prve polovice 20. stoletja – –, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (od Brižinskih spomenikov do Kopitarja). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Jožef RADOHA, 1935: Naš jezikovni napredek, Novine 22/9, 4. Hotimir TIVADAR, 2019: Protestantska knjižna tradicija in normiranje slovenskega (go‑ vorjenega) jezika, Slavia Centralis 12/1, 299–311. Zinka ZORKO, 1994: Oblikoslovna analiza besedila Zobriszani Szloven i Szlovenka med Mürov i Rábov. Košič in njegov čas. Ur. Zinka Zorko, Marija Bajzek Lukač, Stjepan Lukač. Budimpešta: Košičev sklad. 128–135. – –, 1998: Narečne prvine v Ivanocyjevem Kalendarju Nájszvetejsega szrca Jezusovoga (1904–1906). Slovensko-madžarski jezikovni in književni stiki od Košiča do danes. Ur. István Nyomárkay, Stjepan Lukač. Budimpešta: Košičev sklad. 39–59. – –, 2005: Prekmursko narečje med Muro in Rabo na vseh jezikovnih ravninah primerjalno z današnjim nadnarečnim prekmurskim knjižnim jezikom. Prekmurska narečna slovstve-na ustvarjalnost. Ur. Jože Vugrinec. Murska Sobota; Petanjci: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. 47–68. Nina ZVER, 2020: Predstavitev prekmurskih rokopisnih pridig iz 1. polovice 20. stoletja, Slavia Centralis 13/2, 50–63. – –, 2022: Razlikovalne jezikovne prvine v različicah prekmurskega narečja v pridigah Jožefa Horvata, Slavistična revija 70/3, 255–268. Stanislav ZVER, 2008: Izvir Borovnjakove narodne zavesti in njen vpliv na Ivanocyja, Bagáryja in Jožefa Klekla st. Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. (Zora, 55). Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. 89–102. DIE VEREINHEITLICHUNG DER SLOWENISCHEN STANDARDSPRACHE IN KATHOLISCHEN PREDIGTEN AUS PREKMURJE DER ERSTEN HÄLFTE DES 20. JAHRHUNDERTS Nach dem Anschluss an den neuen Staat, das Königreich SHS, sahen sich die Ein‑ wohner von Prekmurje mit neuen Herausforderungen konfrontiert: Wurde vor und während des Ersten Weltkrieges der Gebrauch ihres einheimischen Dialekts durch die ungarische Entnationalisierungspolitik eingeschränkt, so hatten die Ungarisierungs‑ tendenzen nach dem Krieg und der Abspaltung vom ungarischen Staatsgebiet keinen Einfluss mehr. Durch intensive Bemühungen um die Einführung einer einheitlichen slowenischen Schriftsprache begann ihre einheimische Sprache bedroht zu werden. Die slowenische Schriftsprache, i. e. die krainische Sprache war der älteren Generation, die in Schulen mit Prekmurje‑Dialekt oder Ungarisch als Unterrichtssprache aufgewachsen war, zunächst fremd, aber die Unterschiede zwischen der slowenischen Schriftsprache und dem Prekmurje‑Dialekt wurden durch Aktivitäten des katholischen Klerus von Prekmurje ausgeglichen. Ihre Predigten passten sie den Predigten aus dem zentralslo‑ wenischen Raum an, wodurch, gewollt oder ungewollt, die slowenische Schriftsprache allmählich mit dem Prekmurje‑Dialekt verschmolzen wurde. Die Entscheidung, den 245 Nina Zver Prekmurje‑Dialekt im öffentlichen Sprachgebrauch aufzugeben, war notwendig und richtig, da sie dazu beitrug, die Verbindung zum slowenischen Raum herzustellen. Der Integrationsprozess des Prekmurje‑Dialektes und der krainischen Sprache wurde in zwei katholischen Predigten vom Anfang des 20. Jahrhunderts beobachtet: in der Predigt von Jožef Horvat, vermutlich aus den frühen 1920er Jahren, und in der Predigt von Ferdinand Herman aus dem Jahr 1931. Beide lehnten sich an die zentralsloweni‑ schen Predigten, veröffentlicht zwischen 1884 und 1921 in der katholischen Zeitschrift Duhovni pastir (Der geistige Hirte). In der älteren Predigt von Horvat ist der Prekmurje‑ Dialekt als sprachliche Grundlage viel leichter zu erkennen. Das verfolgte sprachliche Konzept ist mit dem Konzept von Klekls Novine vergleichbar; es handelt sich um eine überdialektale Sprachausprägung, abgeleitet von der alten literarischen Norm von Prek‑ murje, die vom alltäglichen dialektalen Sprachgebrauch gewissermaßen abweicht und von den Eigenschaften der slowenischen Schriftsprache beeinflusst wird. Andererseits ist die Predigt Hermans fast vollständig in der slowenischen Schriftsprache verfasst; die Herkunft des Autors zeigt sich lediglich in einigen dialektalen morphologischen, phonologischen und sprachlichen Merkmalen. Die jüngere, liberale Generation der Li‑ teraten aus Prekmurje förderte bereits in den 1930er Jahren die allseitige Behauptung des Slowenentums, welcher auch katholische Kleriker, wenn auch zunächst mit einigem Widerwillen, folgten. Damit konnten sie beweisen, dass sie ein gleichberechtigter und integraler Bestandteil der slowenischen Sprach‑ und Volksgemeinschaft waren. 246 Likovna podoba v narečju Oto Vogrin Osnovna šola Selnica ob Dravi, Gasilska 30, SI 2352 Selnica ob Dravi, oto.vogrin@gmail.com DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.3.2023.9 ISBN 978-961-286-694-5 Med pripravo Dnevov akademikinje Zinke Zorko sem se spraševal, ali je mogoče na‑ rečje tudi likovno upodobiti. Pri postavitvi razstave Antona in Janeza Repnika sem skušal dokazati, da so narečja lahko tudi likovno upodobljena. Analiziral sem, kako vplivata rojstvo in življenje v ruralnem okolju in narečnem sporazumevanu na likovno ustvarjanje in povzemanje motivnih vsebin doživetega. Raziskava je utemeljila namen, dala obliko in barvo povedanemu, odprla pa je tudi novo vprašanje, kako v narečju interpretirati zvok in gibanje. Na novo sta zastavljeni raziskovalni vsebini pesem in ples narečnega območja Kobansko. Ključne besede: okolje, v katerem smo rojeni, likovna podoba, ilustracija v narečju, motiv človeške figure While preparing the symposium dedicated to academician Zinka Zorko, Dnevi akademikinje Zinke Zorko, I wondered whether a dialect could also be depicted artistically. When creating the layout of the Anton and Janez Repnik exhibition, I tried to prove that dialects could indeed be artistic depictions. I analyzed the experience of being born, raised, living, and working in a rural environment with a dominant dialect. Furthermore, I have summarized the motive and content of the experience. The research substantiated the purpose, gave shape, and color to the topic, and opened up a new question – how sound and movement could be interpreted in a dialect. Therefore, the newly imposed research subjects are the song and dance of dialect area of Kobansko. Key words: home environment, artistic image, illustration in dialect, motive of the human figure V spremnem besedilu Berdičeve analize likovnih del Antona in Janeza Rep‑ nika si zastavljam vprašanje, ali je narečje sploh mogoče likovno upodobiti. Prepričan sem, da to ni le ilustracija, podoba izrečenega ali povedanega. To je misel, zgodba ali podoba, kot je akademikinja Zinka Zorko večkrat omenila. Če želimo iskreno govoriti o narečju, se je potrebno v narečje roditi, ga vzljubiti, z njim živeti in se ga veseliti. 247 Oto Vogrin Rodimo se v zgodbo, tudi v narečno, in s potrebo po risanju, ki je za otroke tako pomembna kot igra. Otroci po vsem svetu se izražajo podobno, le da se njihove risbe razlikujejo po motivih, ki so značilni za okolje, v katerem živijo. Zelo pomemben je psihomotorični razvoj. Otrok riše svet, v katerem živi, tako kot ga občuti. Pomembno je, da vzpodbujamo spontano ustvarjanje otroškega sveta tudi ob vstopu v šolo. Prehod iz že poznanega pomaga pri nadaljnjem raziskovanju novega. Helena Berce (1993: 80) meni, da moramo pri učencih motivno izhajati iz okolja, v katerem učenci živijo in delajo. Učenci morajo biti motivirani za iskanje novih, drugačnih izvirnih motivov, pomembno je, da jih ne prevzemajo od drugih. Trstenjak (1981: 27) in Berce (1991: 10) navajata, da začne otrok najprej risati človeško figuro ali samega sebe, šele nato ga začneta zanimati okolica in zunanji svet. Otroška risba je lahko sredstvo za merjenje njegovega doživ‑ ljanja. Pri opazovanju zunanjega sveta otrok spozna značilnosti človeškega telesa, dele in zgradbo, s tem pa se razvija tudi njegova vizualno‑prostorska inteligentnost. Otroci risbam s podobo človeka pogosto dodajo še svoje predstave, želje, doživljanja in odkritja. Otroška risba človeške podobe, zgodbe o telesu in obliki, predstavlja za odrasle neko humorno obliko potepanja po različnih brezčasnih likovnih prostorih, ki se lahko končajo na robu lista, mize ali celo stene; za otroka pa je to zelo resen, vznemirljiv in veselja poln proces, zato pričakujejo odziv in zanimanje odraslih. Izmed veliko opredelitev obdobij otrokovega razvoja je najpogosteje omenjan Piaget (Labinowicz 2010: 80), ki se je ukvarjal s človeškim psi‑ hološkim razvojem. Ugotovil je, da otroci razmišljajo drugače kot odrasli. Razvoj mišljenja poteka na štirih kakovostno različnih stopnjah, od katerih vsaka predstavlja otrokovo razumevanje stvarnosti v tistem obdobju. Kog‑ nitivne sheme se spreminjajo od stopnje do stopnje in omogočajo otroku progresivno razumevanje sveta na vedno višji stopnji, saj je vsaka stopnja kompleksnejša od prejšnje. Navajajo jih tudi drugi avtorji (Gerlovič, in Gregorač 1968: 45, Duh in Vrlič 2003: 9, Duh in Zupančič 2009: 8). Senzomotorična stopnja, ki bi jo glede na likovne zmožnosti lahko po‑ imenovali tudi zaznavno gibalna stopnja, traja od prvega do drugega leta; nekateri jo imenujejo tudi zaznavno‑gibalna stopnja. Otrok se rodi z nekaj osnovnimi refleksi. S pomočjo izkušenj, ki jih v življenju pridobi, napreduje k vse bolj hotenim, zavestnim dejavnostim. Proti koncu senzomotorične stopnje se pojavi vnaprejšnje predvidevanje in tako se prične razvoj pojmov (Labinowicz 2010: 57). 248 Likovna podoba v narečju Predoperativna stopnja ali stopnja simbolične risbe – neuspeli realizem – traja od drugega do sedmega leta starosti. Nadaljuje se razvoj pojmov. Bolj kot otrok obvladuje svoj jezik, bolj se razvija njegovo usvajanje pojmov (besede so simboli za pojme), ki pa jih še ne uporablja povsem pravilno in ne razume njihove splošnosti. Prehod od čečkanja do simbolne stopnje risanja ki temelji na posnemanju, da otrok čačke poimenuje. Nadaljuje se razvoj predstav, zaradi česar lahko razmišlja tudi o stvareh, ki jih v tistem trenutku ne zaznava. Pri šestih letih otrok že niza predmete po nekem smiselnem zaporedju (velikost, oblika, barva itd.) že zna uspešno opraviti kakšno nalogo. Način, kako otrok prikaže človeško figuro, je tesno povezan z razvojno stopnjo risanja, ki poteka od spiralnih in krožnih čačk do popolnoma izde‑ lane človeške figure (Cox 1993: 131). Okrog četrtega leta starosti narišejo človeka z glavo, telesom in okončinami. Krožno ali pravokotno risanje človeka ponazarja prehod od risanja glavonožca k risanju konvencional‑ ne oblike človeške figure. Do petega leta starosti je značilna kanonična perspektiva, kar pomeni, da so figure obrnjene k opazovalcu. Nato sledi konvencionalna človeška figura pet in šestletnikov. Vrlič (2001: 38) ugotav‑ lja, da zelo pogosto narišejo preveliko glavo in nesorazmerne posamezne dele telesa (npr. oči, usta ali zobe) ter so že sposobni risati s profila. Gre za segmentno risanje, kjer figura zajema svoj prostor v risbi. Valdes (2013: 39–40) pravi, da petletniki že obvladajo shemo človeške figure, vendar jo do pubertete postopoma izboljšujejo. Vrlič (2001: 32) omenja, da otroci v svojih risbah ne upodobijo zgolj človeške figure, temveč tudi pojave, oblike in stvari, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju. Pri tem upodobijo preproste, splošne lastnosti videnega, pogosto zaznamovano tudi z likov‑ nim animizmom (živali imajo človeške obraze). Pokončna drža na risbi vizualno loči človeško figuro od živalske – otrok riše človeka pokončno žival pa položeno. Za glavo uporabi v obeh primerih enak splošen simbol, ki se pojavlja tudi v soncu. Stopnja konkretno logičnega mišljenja – realistično risanje – traja od sedmega do enajstega leta. Učenec gleda na stvari iz različnih zornih kotov, sposoben si je predstavljati tudi dogodke, ki se niso zgodili v njegovem življenju. Raz‑ mišljanje postane bolj spremenljivo in logično. Razvije se recipročnost kot nasprotje egocentričnosti. Učenec začne uporabljati miselne operacije, zaradi katerih lahko primerja, povezuje, razvršča – razume nadrejena pravila, ki omogočajo logično razvrščanje predmetov v skupini in urejanje po določe‑ nem kriteriju, upošteva potek dogodkov in jih v mislih obrne v nasprotno 249 Oto Vogrin smer, razvršča po več značilnostih (po obliki in barvi ali drugih lastnostih). Razmišlja lahko hkrati o različnih vidikih likovno ustvarjalnega vprašanja. Stopnja formalno logičnega mišljenja – umetniško risanje – traja od enaj‑ stega leta naprej. Ob vstopu v puberteto lahko učenec razmišlja vedno bolj abstraktno in uspešno rešuje zahtevna vprašanja, ki so le opisana in mu jih ni potrebno konkretno ponazoriti. Sposoben je razmišljanja o abstraktnih pojmih, kot sta npr. pravičnost in svoboda. Učenec lahko preseže konkret‑ no razumevanje predmetov in si jih predstavlja s pomočjo abstraktnih pojmov. Razume različne mere in ne le absolutne velikosti. Verjeti prične v neomejeno moč lastnega mišljenja, pojavijo se lahko utopične ideje, ki se navezujejo na spreminjanje sveta. Pojavi se temeljno vprašanje Zakaj? in mladi ustvarjalec prihaja v dilemo, saj se njegove podobe ne skladajo z abstraktnim pojmovanjem, še manj pa z realnimi oblikami. Njegovi motivni, miselni procesi presegajo sposob‑ nost likovne upodobitve, zato se likovno ustvarjanje zmanjšuje in umika iz nabora interesov večine učencev. Mnogi priznani ustvarjalci, med njimi tudi Picasso, se zavedajo težave, da je vsak otrok umetnik in si zastavljajo vprašanje, kako ostati umetnik, ko odrasteš. Interes posameznikov do ustvarjanja je prisoten skozi vse življenje, ne da bi se spraševali, zakaj. Ustvarjalnost je lahko le »nedeljska rekreacija« ali pa potreba po ustvarjanju, ki je del njihovega, našega načina življenja in razmišljanja. Pri vseh ostaja povezanost z zgodbo, ki so jo podedovali iz okolja, z njo živeli in jo razvijali vsak po svoje. Lojze Šušmelj je velikokrat upodobil okolje, v katerem je odraščala tudi akademikinja Zinka Zorko. Njegovo kratkotrajno a bogato likovno ustvarjanje kaže, kako upodobiti okolje, ki ga določata preprosta narečna iskrenost in veselje do življenja. Zapis ob Šušmeljevi razstavi leta 1939 v Rušah govori o tem, kako po‑ membno je živeti in ustvarjati med in za preproste ljudi, kajti le tako ti bodo verjeli in ustvarjeno tudi razumeli: Umetniška razstava v slovenski vasi. Že pred prvo svetovno vojno, posebno pa po njej, se je pri nas neštetokrat naglašalo, da bo naša umetnost vedno le privilegij redkih izbrancev, dokler se ji ne bo posrečilo prodreti med najširše ljudske plasti, zlasti med delavce in kmete. Toda to naglašanje je ostalo kljub temu le besedičenje, od katerega ni bilo in ni bilo poti do dejanj. Posebno je veljalo to za likovno umetnost, ki je ostajala na razstavah v Ljubljani in Mariboru ter kvečjemu še v Celju in Ptuju. Le izjemoma smo doživeli kdaj katero v Novem mestu, Kranju in Murski Soboti. Sedaj smo pa dobili tako razstavo tudi v resnični vasi: v naših Rušah, kjer sta razstavila svoja dela dva izmed najmlajših, Lojze Šušmelj in F. Golob. In razstava v vasi je daleč prekosila uspehe razstav v naših mestih: obisk je bil procentualno naravnost sijajen, saj se je 250 Likovna podoba v narečju zbralo samo k otvoritvi okoli 90 ljudi! V tiskanem programu je napisal Šušmelj uvodno besedo, v kateri nas skuša prepričati, da hočeta dati on in Franjo Golob Slovencem novo umetnost, ki bo nekako edina res slovenska, narodna. (Rehar 1939: 5) Roditi se – neobhodno, živeti in veseliti se – kljub vsemu, ljubiti to okolje in ustvarjati – neprecenljivo, oris Lojzeta Šušmelja Kulturno dediščino je potrebno razumeti in sprejeti kot obliko sedanjosti s širino, kvaliteto in izkušnjami preteklosti. Če razumemo in pravilno vrednotimo kulturno dediščino, imamo začrtano smer in dober razlog za nadaljevanje ali pa nov začetek. Osnovni namen teh zapisov je spomin, opomin, izziv in priložnost, da presežemo okvire majhne skromnosti ter smo ponosni na to, kar smo. Naša snovna in nesnovna kulturna dediščina je pomembna in velika samo toliko, kot jo cenimo sami. Če bomo poznali, predvsem pa razumeli našo kulturno dediščino (narečje, navade ljudi in običaje), se bomo izognili celo dilemi avtorjevih pravic. Saj zgodbe v slikah Kobanskih motivov povzemajo naš svet, navade, oblike, celo naš kritičen odnos do družbe. Torej, tukaj smo bili, smo in bomo, zato je tudi naša. Prav zato so velike stvari v kulturi in umetnosti brezčasne, potrebne in navdihujoče za boljši jutri. (Vogrin 2017: 1) Razmišljanje dopolnjuje razgovor z likovnim umetnikom s Kozjaka Loj‑ zetom Šušmeljem, ki kaže neizmerno ljubezen do okolja, v katerem živi, in se ga kljub vsemu ali pa prav zato veseli. Ivan Potrč je Šušmelja prosil, da na kratko predstavi svojo ustvarjalno likovno biografijo: O sebi bi povedal, da sem končal akademijo lansko leto. Živim na Kozjaku v Selnici ob Dravi in sem tako edini upodabljajoči umetnik na Kobanskem. Od vseh mlajših in starejših kolegov sem menda prav tako edini, ki je zrastel med kmeti, katerim se tudi kot umetnik nisem izneveril, kakor se to običajno zgodi, če fant odide v »mestne šole«. Razstavljam letos četrtič, najbolj pa mi je pri srcu razstava v Rušah, na kateri sem doži‑ vel prvi večji uspeh. O delih, ki jih imam na razstavi kot gost »Brazde«, bodo povedali svoje kritiki. Pri »Ruški tovarni« sem hotel poudariti razliko med zarjo in tovarno, pri sliki »Ruše« podati intimnost vaške baročne cerkve z njeno najbližjo okolico, olji pa sta vzeti iz moje neposredne bližine, sta zrasli iz kobanske zemlje. (Potrč 1939: 5) Pogovor se je nadaljeval tako, da je Potrč spodbudil Šušmelja, naj spregovori o svojem odnosu »slikarja do sredine, v kateri živi in ustvarja« ter »načrtih in hotenjih« v prihodnosti«: Moj odnos? Lep in prisrčen. Živim sredi kmetov in kočarjev ter poznam dodobra njih življenje. Če ga slikam – ni izumetničena laž. Iz dneva v dan se mi odkriva v teh koz‑ jaških hribih, ki jih ni še menda nihče podajal pred mano, toliko lepot, da ne bi mogel nikdar vse izčrpati, pa če bi živel še sto let. Slikal bom in kiparil. Saj veš, da tudi kiparim. Prav sedaj delam skico za večji spome‑ nik, ki je v načrtu za prihodnje leto. (Potrč 1939: 5) 251 Oto Vogrin Kako močno in občuteno je Šušmelj doživljal podobo preprostih ljudi, se kaže tudi v intervjuju, ki ga je opravil ob razstavi društva Slovenski lik leta 1939 v Celju. Preprosto, z veliko ljubezni in veselja je predstavil likovna dela Franceta Kralja, takrat že uveljavljenega likovnega ustvarjalca, pri katerem se je Šušmelj tudi šolal: Delo na polju in Delo v gozdu sta močni stvari, v katerih je res prikazan kos našega resničnega, težkega kmečkega življa in to brez vsake maske! Poglejte te težke neokret‑ ne roke kmečke žene. Kako je vse to nekam kruto, toda iz njih diha močno življenje, krutega, trdega življenja! Pa poglejte to imenitno plastiko »Molžo«. Ali se Vam ne zdi, kot da je ta cela gmota pravkar izkopana naravnost iz zemlje? Ne izkopana – iztrgana iz nje? Kako prav je zadel umetnik, da ni to plastiko vlil v mavec, ali v bron ali jo prenesel v kamen! Dal je zemljo, iz katere je ustvaril to delo, žgati v terakoto, da je ostala v originalu – v zemlji! Poglejte, kako je povezana usoda teh otrok, ki se gnetejo okoli vimna in kmetice, ki molze, z usodo tega živinčeta, ki, kot da se zaveda, kaj pomeni tem ljudem, nudi vse, kar ima. Vse je tako grozno resnično in lepo! (Vogrin 2021: 30) Nič kaj naivno o naivi1 Današnji čas, čas abstraktne in digitalne umetnosti, ki ga izrazito vzpod‑ bujajo likovni kritiki, ima v sebi prav gotovo veliko zanimivega in ustvar‑ jalnega. Pa vendar, ali doseže svoj osnovni namen? Abstraktne postavitve so običajno podprte z aktivno in utemeljeno, s filozofsko analitično strukturo vsebine in pojava, ki neredko presegajo produkcijo samo. Zato ni čudna običajna utemeljitev, da je te postavitve potrebno gledati drugače ter da vsi tega pač ne razumejo. Če si vedno bolj in vedno znova zastavljamo temeljna vprašanja, ki jih je izpostavil že francoski likovni teoretik Hertmant, povzel tudi Butina (2000: 58), in verjetno veljajo še danes za osnovno metodo, s katero bomo morda prišli do nekaterih trdnejših izhodišč za vrednotenje umetnosti. Na vprašanje Zakaj? vedno dobimo odgovor, ali ima osnovni namen likovnega objekta tudi svoj cilj, ki določa izhodišče. Na vprašanje S čim? vedno dobimo odgovor, da s strukturo objekta, ki je povezava snovne podstati in njegove duhovne zamisli. 1 Objavljam svoje besedilo (Vogrin 2017), ki sem ga leta 2017 napisal za razstavo v Likovnem salonu Lojze Šušmelj v Hramu Kulture Arnolda Tovornika. 252 Likovna podoba v narečju Na vprašanje Kako? vedno dobimo odgovor, da z obliko, ki se odkrije naši čutni občutljivosti – kakor sinteza vseh njenih sestavin in kot enovita oblikovna celota. Posebej v današnjem času je čutiti krizo ustvarjalne kritičnosti. Ab‑ straktna umetnost s tem, ko posega v brezčasnost, univerzalnost, težko razumljivo všečnost, ne opravlja temeljne naloge umetnosti nasploh, ki naj bo aktualna, predvsem pa družbeno kritična. Če je Šušmelj objektivno upodabljal pokrajino na način, ki je vseboval prizadeto kritično noto s subjektivno uporabo svetlobe in je v svoje slike vnašal žarke optimizma in prvinske lepote, je potrebno razumeti, da mu je bila figura odveč in celo nepotrebna. Drugače je pri očetu in sinu Repniku. Pri njunih slikah je figura (Kobanc) nosilec in bistvo likovne pripovedi. Še nekaj je skupnega pri avtorjih Kobanskega – to je Hegedušićev posre‑ dni in neposredni vpliv. Če smo ga pri Šušmelju navajali kot profesorja in mentorja, je v delih Repnikov čutiti bolj neposreden, vendar intenzivnejši in širši vpliv preko naivne umetnosti. Hrvaški slikar Krsto Hegedušić je leta 1930 v zagorski vasici Hlebine ustanovil Hlebinsko šolo in ko je leta 1931 povabil v Zagreb na razstavo skupine Zemlja, ki jo je vodil, dva njena predstavnika – Ivana Generalića in Franja Mraza – se je naivna umetnost dokončno uveljavila in dobila svoje mesto. Da bi bolje razumeli koncept postavitve, je potrebno gledati razstavo širše in tudi bolj odprto skozi oči (Repnikovih Kobancev): »Preprosto, pa vendar nič kaj naivno.« Razumevanje naivne umetnosti prevečkrat določa status umetnika, zato je potrebno razjasniti ključne statusne pojme: ljubiteljska, naivna in profe‑ sionalna kulturna dejavnost. Ljubiteljska kultura je glede množičnosti svojevrsten fenomen v Sloveniji . To je prav gotovo potrebno razumeti kot dediščino socialističnega sistema, ki je namenjal ljubiteljski kulturi velik pomen, saj naj bi izobraževala, kalila in usmerjala mlade ustvarjalce ter ohranjala nesnovno kulturno dediščino. Vloga ljubiteljske kulture je danes drugačna, saj ji nacionalni programi pripisujejo dvig kakovosti življenja v lokalnih skupnostih, medgeneracijsko povezovanje in večjo dostopnost kulturnih dobrin. Gre za t. i. nedeljsko likovno ustvarjalnost, ki se po potrebi izvaja tudi med tednom. Tehnološko in vsebinsko je zelo raznolika, opisuje videno ali pa se zgleduje po moderni umetnosti, ki jo navdihuje. Naivno umetnost običajno opredelimo predvsem kot status ustvarjalca, ki nima likovne izobrazbe – ker je samouk, ga v slovenščini radi imenu‑ jemo za samorastnika. Likovno ustvarjanje ni njegova primarna dejavnost, 253 Oto Vogrin temveč se z njo ukvarja, kolikor mu pač dopušča čas. Ustvarjalnost na‑ ivnih umet nikov je razširjena predvsem v slikarstvu, tudi v kiparstvu, predvsem pa v lesu. Za razliko od ljubiteljske ustvarjalnosti je naivna umetnost pretežno motivno usmerjena v upodabljanje figure, izhajajoč iz tradicije Hlebiske šole. Upodablja primitiven način stilizacije, in sicer predvsem malega človeka iz ruralnega okolja, tako da slika njegova opra‑ vila in običaje. Močno je prisotno podajanje pripovedi in dekorativnosti, vzorčenja in oblik. Naivno verjeti in zaupati zaradi svoje neizkušenosti ni slabost, temveč privilegij ljudi, v našem primeru ustvarjalcev, ki jih ne zanima le osebna korist, marveč odkrit odnos med človeškimi razmerji, prostorom in likov‑ nimi sestavinami. Likovna podoba in njeno sporočilo bolj intenzivno in bolj neposredno vstopata v človeško zavest kot katera koli posredovana misel, pa naj bo ta izgovorjena ali zapisana. Kržišnik (1992: 3) je ob razstavi 25. mednarod‑ nega tabora likovnih samorastnikov zapisal: »Naiva nam govori o cilju naših hrepenenj, o pomirjenju med človekom in naravo, ki ga mora dose‑ či.« Naivni umetniki so tako spontano ustvarjali brez poznavanja likovne oblikotvornosti, znakovne skladnosti, proporcionalne in kompozicijske urejenosti. Njihova perspektiva dosega naravne zakonitosti, vendar avtorja ne omejuje in usmerja v gradnjo likovnega prostora, marveč gradi produk‑ cijo na zgodbi in njeni pripovednosti. Obveljalo je mnenje, da je njihova likovna neizobraženost pogoj za stik z elementarno, preprosto, iskreno in izvorno likovno ustvarjalnostjo. Odmaknjeni od večjih kulturnih centrov, navezani na tradicionalno kmečko kulturo in ljudsko umetnost so idea‑ lizirali sproščeno, izvorno, vsem dano likovno ustvarjalnost. V njihovih delih ni napak, so le rešitve – prav takšne, kot so si jih takrat zamislili. Če je bila najprej figura osnovni nosilec zgodbe, so jo kasneje nadgradili izrazita ornamentalika, ritmično ponavljanje in močna barva. Ni čudno, da figura motivno zmeraj znova privlači ustvarjalce, saj je prva spontana potreba po doživljanju in prepoznavanju sveta že v otroškem razvoju. Ko otrok dokončno poimenuje svoj zaris, se pravzaprav začne zavedati ustvar‑ jalnega dela. Figura ima svojo funkcijo ali pa samo je – kot naključna oblika ali gruča teh oblik. Eden izmed gotovih znakov likovne nadarjenosti otrok je figura v gibanju in to ne le okončin, ampak tudi telesa – predvsem hrbtenice. Otrok tako dokazuje, da ga ne zanima le oblika, ki se običajno podreja dinamiki akcije, ampak predvsem dejavnost sama. Če bi analizirali slike Antona Repnika, bi prepoznali gibanje figure in organizacijo figur kot 254 Likovna podoba v narečju celote, ko se gmota teh človeških ali človeško živalskih gmot giblje gor in dol, levo in desno, ali pa kar prosto pada. Repnikove figure običajno nimajo realnega prostora. Predvsem nas presenetljivo premamijo oči, ki izbuljeno štrlijo z objektov. Če nas renesančne slike nagajivo spremljajo, nas Repnikove prizemljijo. Ne pojdeš nikamor ali pa ne izveš nikoli. Kaj vse je skrito? Morda še ne vem. Prepričan pa sem, da v njih nikoli ni sovraštva, brezbrižnosti, odtujene naveličanosti, brezmejne hinavščine, grabežljivosti, vzvišene in prevzetne domišljavosti, zato to niso oči Mone Lise. To so oči figur, ki tukaj so in, kot bi Čehov zapisal, čakajo na nekaj, pa čeprav vedo, da se pravzaprav nič ne bo zgodilo. V teh očeh je naslikana širjava ravnic in neskončna dinamika hribov, brez ambicije, da zrastejo v gorovja. Preču‑ dovit dolgčas za vse, ki še razumejo lepoto majhnih stvari ter neskončnost lepega in dobrega. Anton Repnik ohrani položaj oči ves čas v celoti obrnjen proti nam; zanimivo pa je tudi, da so oči ljudi in živali (predvsem krav) narisane na enak način. Pomemben prispevek urbane kulture predstavljajo grafiti kot eden re‑ volucionarnih, predvsem kritičnih in drugačnih posegov v urbani prostor. Eden od protagonistov in uspešnih predstavnikov grafizma je prav gotovo Banksy, ki je z razstavo v Kranju posegel in razgibal tudi staro mestno jedro. Zato je smiseln eden od napisov: »Banksy je tukaj.« To je bil verjetno tudi osnovni namen njegovega projekta in sporočila. Če je grafit smiseln poseg v urbani prostor, se ga je Janez Repnik lotil na prav poseben način – s posegom v ruralni prostor. V svoje izrazito so‑ cialno žanrske motive bede in siromašiva je vnašal utrip sodobnega časa v podobi grafitov. Ustvarjalec svoje psihološko poglobljene figure postavlja v naš čas. Njegovi grafiti, sprva sramežljivi in preprosti, kasneje pa vedno bolj razigrani, razbijajo brezčasnost religiozne prisotnosti in zamanjskega pričakovanja odrešitve. Če bo grafitne podobe še bolj aktualiziral in be‑ sedno »udomačil«, je na pravi poti, da poveže urbani in ruralni prostor ter prenese vso barbarstvo in družbeno kritično poanto nesmisla in hkrati smisla kot še edino intenzivno in množično komunikacijo urbancev. Za zaključek dodajam še zapis iz kataloga Anton in Janez Repnik, ki ga je izdalo društvo Tangram ob likovni postavitvi del Antona in Janeza Repnika v Likovnem salonu Lojze Šušmelj, tj. v Hramu Kulture Arnolda Tovornika, Selnica ob Dravi. Razstava je potekala v času Dnevov akademikinje Zinke Zorko. Besedilo o obeh avtorjih je napisal Mario Berdič Codella (2022: 3–5): 255 Oto Vogrin Anton Repnik Slikarski in risarski opus Antona Repnika predstavljata še dandanes na slovenski likovni sceni dragoceno rariteto, predvsem zaradi njegovega vztrajnega posvečanja etnografski tematiki, tako v smislu kmetskega kot delavskega žanra, pri čemer je rad prehajal tudi v samosvoje interpretacije klasičnih mitoloških motivov ali pa je upodabljal popolnoma nove iz lastne bogate domišljije izvirajoče fantazmagorične ikonografske motive. Hudomušno kritično zasnovana likovna dela Antona Repnika tako na poljuden način združujejo socialno in etnografsko tematiko s slovanskim bajeslovjem in antično mitologijo, pogosto na prehodu v »poganski« panteizem, četudi ga je sočasno navdi‑ hovalo tudi krščansko izročilo, odražajoč v njegovih delih zanimiv svetovnonazorski sinkretizem, ki je tako blizu naravnemu človeku. Slikarjeva posebnost je ne nazadnje tudi v tem, da je rad opremljal »dramske« prizore z napisi, ki natančneje opredeljujejo dogajanja v smislu alegorije, aluzije, moralije, celo basni ipd., navezujoč na Brechtove scenske »statemente«, vsebino del pa je seveda pojasnjeval predvsem z nazivi, s kate‑ rimi je še stopnjeval duhovitost in satiričnost vsebine, združujoč na specifičen način likovno in literarno izpoved. Lahko bi celo dejali, da gre pri Repnikovih upodobitvah za neke vrste nizanja neskončnih prizorov iz ljudskega »življenjskega« gledališča, kjer je težko postaviti ločnico med veseloigro in žaloigro, pri čemer je umetnik tozemsko dogajanje povzdignil na nivo Theatrum Sacrum, o čemer pričajo številne ikonografske reinterpretacije sakralnih vsebin. Tukaj je morda v ospredju samosvoje podan krščanski ikonografski motiv Križanega, ki ga je Anton Repnik obravnaval kot univerzalni simbol trpljenja slehernika ali celot‑ nega naroda, saj je Kristus upodobljen kot preprost človek iz ljudstva (ex gentibus), brez običajnih atributov trpljenja (arma Christi), saj je celo križ nekoliko improviziran. Osnovni tematski in motivni navdih je umetnik torej črpal iz vsakdanjega življenja pre‑ prostih ljudi, bodisi delavcev bodisi kmetov, s katerimi se je poosebljal, zato so njegova likovna dela toliko bolj pristna in neposredno doživeta, z nedvomnimi simpatijami na strani malega človeka, zatiranega skozi vso zgodovino v vsakem sistemu, čeravno prav ta »nepomembni« slehernik zagotavlja nadaljnji obstoj človeške vrste. Anton Repnik je skozi celotno ustvarjalno obdobje komajda spreminjal svoj prepoznavni likovni izraz, z značilno ekspresivno deformacijo in rustikalno tipizacijo človeških likov, kjer je poudarjal lopataste dlani, krompirjaste nosove, ogromne, žareče oči in nasploh okorna gomoljasta telesa, kot bi šlo za simbolne zemeljske plodove Matere Zemlje – Tellus Mater. Motivsko se je usmeril predvsem v večje ali manjše figuralne skupine, ki jih je nameščal bodisi v idealistično brezprostorje bodisi v reducirano sceno‑ grafijo, tako v obliki krajine kot v smislu arhitektonskih kulis, hkrati pa je vključueval v kompozicijo tudi prepoznavne etnografske objekte, živali ali vegetacijo, pri čemer lahko tu in tam srečamo celo samostojna cvetlična tihožitja. V žanrskem smislu se je umetnik v največji meri posvečal tipičnim kmetskim opravilom, kot so setev, žetev, košnja, počitek med delom, nato tradicionalnim ljudskim praznikom, kot je martinova‑ nje, ples z godci, ohcet ali pustna povorka, zelo rad pa je upodabljal tudi ljubezenske dvojice, muzikante, pijance ter razne obupance, kot žrtve socialnih in političnih razmer, na katere nimajo vpliva. V Repnikovih »scenskih postavitvah« imajo še poseben pomen rekviziti, kot so ljudski instrumenti, predvsem harmonika, kmetska in delavska orodja, sodi, steklenice in drugi uporabni predmeti, nastopajoč v vlogi tako družbenega kot tudi osebnostnega atributa upodobljencev, saj se jih oklepajo kot svoj alter ego. Določeni prizori lahko učinkujejo 256 Likovna podoba v narečju celo kot provokacije, posredujoč Repnikovemu likovnemu opusu groteskno pikantnost ali sočnost, še posebej v primeru golih človeških figur, ki se pojavljajo predvsem v fan‑ tazmagoričnih skupinah orgijastično rajajočih ljudi, pogosto skrivajočih se za živalskimi maskami, kot bi šlo za žive toteme. Sicer pa je sodila tematika spolnosti in rodnosti med slikarjeve najbolj priljubljene, odražajoč se tudi v simbolnih upodobitvah koruznih storžev s semeni (arhaični falični simboli), ali pa buč, ki kot velikanski ovariji skrivajo v sebi jajčecem podobna semena, in ne nazadnje razprtih cvetov v pričakovanju oprašitve. Repnikovi žanrski prizori bi bili nepopolni brez živali, saj si s človekom že od pamtiveka delijo tegobe življenja, pri čemer najraje upodablja krave, ki mu pomenijo veliko več kot le delovno žival ali izvor mesa in mleka, saj jih zmeraj slika z antropomorfnimi glavami in jim tako dejansko podeli ljudem enakovreden status, podobno kot v basnih. Ob svojem osemdesetem jubileju, leta 2015, je Anton Repnik naslikal precedenčno delo z nazivom Mati Evropa, ki se do svojih otročičkov obnaša dokaj mačehovsko, potrjujoč, da je prav do konca sodil med tiste redke domače likovne ustvarjalce, ki so ostajali zvesti socialni angažiranosti svoje umetniške izpovedi. Repnik si je upal slovenskemu narodu po brueghelovsko postaviti »značajsko ogledalo« prav pred nos, ne zato, da bi se norčeval, marveč zato, da bi hudomušno in hkrati psihološko poglobljeno opozarjal na raznovrstne problematike, ki nas pestijo že od vekomaj. Pozitivna osebnost Antona Repnika je skozi vsa življenjska obdobja izžarevala plemenitost in intelektualno pro‑ dornost, a hkrati tudi drznost, da si je upal »sine ira et studio«, kot izjemen domači likovni ustvarjalec, psihološko poglobljeno opozarjati sodobno družbo na občečloveške napake in problematike, bodisi aktualne bodisi arhetipske, zaradi česar ga lahko mirno smatramo kot tiho, neuradno vest slovenskega naroda. Janez Repnik Koroški slikar Janez Repnik, Antonov sin, je eden redkih slovenskih likovnih ustvar‑ jalcev, ki se posveča izključno socialni tematiki v okviru žanrske motivike z osnovno vsebino trpljenja, pri čemer se je izrazno usmeril v ekspresivno, rustikalno stilizirano figuraliko v okviru ohlapnega pojma naive, ki pa ga, predvsem zaradi psihološke poglobljenosti, tudi presega. Umetnik svoje pretresljive refleksije občečloveškega trpljenja pogosto obravnava iz religioznega vidika, pri čemer spremlja trpni passio tvorni compassio, božje sotrpljenje, kot odrešujoče sočutje v eshatološkem kontekstu. Ekspresivno deformirana človeška telesa, odeta v kmetsko preprosta, z valovitimi draperijami pomečkana oblačila, so grčasto členjena in spominjajo na izruvane ko‑ renine, iz katerih so pravkar izpuhteli vsi življenjski sokovi. Izmučene obraze v prvi vrsti zaznamujejo mandljaste, temnorjave, avtoportretno učinkujoče oči, katerih edi‑ no znamenje življenja so belo svetleče se zenice. Tako zre skozi oči upodobljencev v opazovalce tudi sam avtor. Zrkla so obrobljena z močno poudarjenima vekama v obliki ribe, kar lahko morda interpretiramo v smislu krščanskega simbola ichtis (IHS). Hkrati vzbujajo pozornost močni in podolgovati nosovi, ki skupaj z očesoma tvorijo obliko križa, dolgotrajno trpljenje pa še poudarjajo razbrazdana čela in nagubana li‑ ca, kot bi opazovali zorano, vendar že jalovo njivo, z aluzijami na kmetsko okolje, iz katerega večinoma izahajo umetnikovi karakterji. Navkljub dokajšnji tipizaciji likov in mestoma na grotesko mejoči obrazni mimiki, pa dosega Janez Repnik s pomočjo razločljivih detajlov individualno učinkovanje upodobljencev, neredko s portretnimi značilnostmi, kar še dodatno vzbuja občutek stvarnega dogajanja. Z enako pozornostjo kot glave oblikuje avtor tudi neproporcionalno velike dlani (skorajda kot nekakšno 257 Oto Vogrin orodje), s katerimi ljudje krčevito gestikulirajo, iščoč opore, se držijo za glavo ali pa se objemajo. Dlani pogosto tudi sklepajo, bodisi v molitvi ali v znamenju obupa, kar bistveno prispeva k stopnjevanju dramatičnosti dogajanja. Nič manj pomembno likovno in vsebinsko vlogo kot ljudje imajo tudi zidovi, saj se večina dogajanja vrši v interijerjih, praviloma v cerkvi, krčmi, čakalnici ali doma. Janez Repnik simbolično poudarja razbrazdano strukturo stene, ki se zdi, kot bi bila odraz ranjene človeške duše. Na stenah visijo različni spominki, fofografije ali nabožni predmeti, kot so rožni venci, poljudne nabožne slikarije na steklo (pieta), rezbarjene podobice svetnikov (Marija) in razpela, kjer pa je trpeči Kristus (patiens) pogosto upodobljen kot živo bitje, iz mesa in kosti, ne pa iz lesa. Tako postavi avtor evangelijsko pasionsko dogajanje v »realni« čas. Kakor ljudje so torej tudi zidovi žive priče dogodkov in soudeleženi v pasionski drami, ki se ni odigrala le enkrat v zgodovini s trpljenjem Boga‑človeka, marveč se odvija neprestano in povsod in vsakomur. Stena je lahko tudi izrisana ali izpisana z izpovednimi grafiti, ki so pogosto hudomušni ali ironični, kot na primer napis »daj mi malo trave, da pozabim na težave« ali »ljubo doma, kdor ga ima«, nad smetiščem, kjer prebivajo klošarji. Priljubljen Repnikov rekvizit za »kopičenje nesreče« je tudi miza, kamor ljudje poleg rok polagajo predvsem kozarce in steklenice z alkoholnimi pijačami, pepelnike s cigaretami, krožnike s pičlo hrano ter le izjemoma vaze z rožami. Tako miza kot stena imata hkrati perspektivično vlogo, saj so figure praviloma postavljene pred asimetrično komponiran vogal v smislu globinske diagonale, iluzija prostora pa je lahko poudarjena še s svetlobnim kontrastiranjem. Kakorkoli že, Repnikov prostor zmeraj učinkuje klavstrofobično, kot zaporska celica, s pomenom brezizhodnosti zemelj‑ skega življenja, čigar edina, dasiravno negotova tolažba je vera v vstajenje in življenje v onostranstvu. Kot sredstvo psihološke sugestije ujetosti deluje tudi barvna redukcija na prevladujoče zemeljske, torej sive in rjave barvne odtenke, dopolnjujoč vseprisotno htonično, svetopisemsko simboliko, v smislu prah si in v prah se povrneš, čeravno je novejši fazi nekoliko »omehčal« tonaliteto. (Berdič Kodela 2022) Literatura Helena BERCE, 1993: Likovna vzgoja. Načini dela pri likovni vzgoji. Ljubljana: DZS. – –, 1991: Likovna vzgoja. Ljubljana: DZS. Mario BERDIČ CODELLA, 2022: O Antonu in Janezu Repniku. Anton in Janez Repnik. Katalog razstave v Likovnem salonu Lojze Šušmelj v Hramu kulture Arnolda Tovornika. Selnica ob Dravi: Društvo Tangram. Milan BUTINA, 2000: Mala likovna teorija. Ljubljana: Debora. Maureen COX, 1993: Children’s drawings of the human figure. Hove: Lawrence Erlbaum Associates Publishers. – –, 2005: The Pictorial World of the Child. Cambridge: Cambridge University Press. Matjaž DUH in Tomaž VRLIČ, 2003: Likovna vzgoja v prvi triadi devetletne osnovne šole. Ljubljana: Rokus. Matjaž DUH in Tomaž ZUPANČIČ 2009: Sodobna likovna umetnost v kurikulu vrtca. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 258 Likovna podoba v narečju Alenka GERLOVIČ in Ignac GREGORAČ, 1968: Likovni pouk otrok (Likovna vzgoja otrok). Ljubljana: Mladinska knjiga. Zoran KRŽIŠNIK, 1992: Razstava ob 25 letnici mednarodnega tabora likovnih samorastnikov. Trebnje, Ljubljana: katalog. Ed LABINOWICZ, 2010: Izvirni Piaget. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Ivan POTRČ, 1939: Umetniki o sebi in svojih delih. Iz razgovora z najmlajšim umetnikom Kozjačanom Šušmeljem, Večernik XII/285, 5 (14. XII. 1939). Radivoj REHAR, 1940: Razstava slik Lojzeta Šušmelja, Mariborski večernik Jutra XIV/90, 13 (21. 4. 1940). Anton TRSTENJAK, 1981: Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana: Slovenska Matica. Irena VALDES, 2013: Likovni razvoj predšolskega otroka, Vzgoja 15/60, 39–41. Oto VOGRIN, 2017: Uvod, spletna stran Likovni salon Lojze Šušmelj. Selnica ob Dravi: Likovni salon Lojze Šušmelj, Hram Kulture Arnolda Tovornika. – –, 2017: Nič kaj naivno o naivi. Katalog ob razstavi v Likovnem salonu Lojze Šušmelj v Hramu Kulture Arnolda Tovornika. Selnica ob Dravi: Društvo Tangram. – –, 2021: Veš Lojze … Selnica ob Dravi: Center Hram Kulture Arnolda Tovornika. Tomaž VRLIČ, 2001: Likovno-ustvarjalni razvoj otrok v predšolskem obdobju. Ljubljana: Debora. KUNSTBILD IM DIALEKT Die Tage zu Ehren der Akademikerin Dr. Zinka Zorko wurden vom Kulturhaus Hram kulture Arnold Tovornik mit professioneller Unterstützung der Philosophischen Fakultät der Universität Maribor unter der Koordination von Dr. Marko Jesenšek organisiert. Die nach ihr benannten Tage gründen auf Respekt und Dankbarkeit für Ihre dialekto‑ logische Forschungstätigkeit. Wir müssen erkennen und uns dessen bewusstwerden, dass der Dialekt, gesprochen, geschrieben oder gesungen unser größter Schatz ist, ein Vermächtnis, das wir für unsere Nachkommen bewahren müssen. Unsere Anwesenheit markiert immer die Zeit und den Raum, die wir mitgestalten. Wir waren hier, und deshalb werden gesprochene Gedanken, geschriebene Worte und gemalte Bilder unser Vermächtnis sein. Unsere reiche Vergangenheit verpflichtet uns, mit der Tradition und dem Reichtum des kulturellen Erbes zu leben, das uns die Akademiker Zinka Zorko, Arnold Tovornik und Lojze Šušmelj hinterlassen haben. Die Frage, die wir uns durch diese Schriften stellen, ist, ob wir die gesprochenen Gedanken und geschriebenen Worte in unserem Dialekt auch durch ein visuelles Bild darstellen können. Welche Geschichte tragen wir unser ganzes Leben lang irgendwo tief in uns, um sie unseren Nachkommen zu hinterlassen? Um den Anspruch zu verifizieren, ob der Dialekt künstlerisch darstellbar ist, haben wir vier Behauptungen aufgestellt, die wir anhand der Erkenntnisse der künstlerischen Praxis analysiert haben. Wir werden darstellen, wie der künstlerische Prozess von der Umgebung beeinflusst wird, in der wir geboren, gelebt, und sie ins Herz geschlossen. Diese Umgebung mit all ihren kleinen 259 Oto Vogrin Freuden, Unfug und Problemen, stellen wir gerne dar. Die Recherche untermauerte den Zweck, gab dem Gesagten Form und Farbe und eröffnete auch eine neue Frage, was Klang und Bewegung des Dialekts ist. Daher sind die neuen Forschungsinhalte sicher‑ lich das Lied und der Tanz unseres Dialektgebiets – der Region Kobansko. 260 Mladi in narečje Barbara Volmajer Osnovna šola Selnica ob Dravi, barbara.volmajer@os-selnica.si DOI https://doi.org/10.18690/um.ff.3.2023.10 ISBN 978-961-286-694-5 Dneve akademikinje Zinke Zorko smo načrtovali tako, da smo k sodelovanju povabili OŠ Selnica ob Dravi, OŠ Brezno ‑ Podvelka, OŠ Janka Glazerja Ruše, OŠ Lovrenc na Pohorju in Gimnazijo in srednjo šolo za kemijo in farmacijo Ruše, saj smo s tem želeli pri mladih vzbuditi zanimanje in spoštovanje do narečij, hkrati pa smo jih seznanili z delom in dediščino akademikinje Zinke Zorko. Učenci in dijaki so se predstavili z narečnimi točkami in pokazali, da je narečje še kako živo. Ključne besede: mladi, narečje, prireditev, narečne točke We planned our part in the symposium Dnevi akademikinje Zinke Zorko, dedicated to academician Zinka Zorko, by inviting young people to participate. Namely, pupils of Sel‑ nica ob Dravi Elementary School, Brezno ‑ Podvelka Elementary School, Janko Glazer Ruše Elementary School, Lovrenc na Pohorju Elementary School, as well as students of the Grammar and Secondary School for Chemistry and Pharmacy Ruše responded. We wanted to arouse their interest and respect for dialects while also familiarizing them with the work and heritage of the academician Zinka Zorko. All participants presented the research of individual dialect points and proved that the dialects are still alive. Key words: young people, dialect, event, dialect points, Styrian dialect group, Carinthian dialect group Uvod Dnevi akademikinje Zinke Zorko so nastajali v organizaciji Hrama kulture Arnolda Tovornika s strokovno podporo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, pod strokovno koordinacijo Marka Jesenška. Po premisleku smo se odločili, da bodo potekali bienalno. Tudi v prihodnje bomo k sodelova‑ nju vabili učence in dijake sosednjih šol, z narečnimi prispevki bomo tako ostali doma v Dravski dolini Novih srečanj se veselimo, saj taka druženja spodbujajo narodno in jezikovno zavest. Zdi se nam prav, da mlade seznanjamo z delom in dediščino akademiki‑ nje Zinke Zorko, ki je živela in ustvarjala v Selnici ob Dravi. Mlade želimo 261 Barbara Volmajer s tovrst nimi dogodki spodbuditi k ohranjanju materinščine. K sodelovanju smo povabili domače osnovnošolce in učence ter dijake sosednjih šol. Od‑ zvali so se učenci in mentorji OŠ Selnica ob Dravi, OŠ Lovrenc na Pohorju in dijaki Gimnazije in srednje šole za kemijo in farmacijo Ruše. Vabilu se niso odzvali učenci in mentorji OŠ Janka Glazerja Ruše in OŠ Brezno ‑ Podvelka, podružnica Kapla na Kozjaku. Zlasti slednjo smo pogrešali, saj je to rojstni kraj akademikinje Zinke Zorko, prav kapelski govor pa njena materinščina. Želimo, da bi mladi s pomočjo takih dogodkov utrdili svoje narečje in spoznali, da je narečje naša materinščina, ki nas spremlja skozi življenje. Na tem področju se stikata dve narečni skupini – koroška in štajerska narečna skupina. V Lovrencu na Pohorju mladi še vedno med seboj govo‑ rijo v narečju, čeprav se v njihov govor vrivajo slengizmi. V OŠ Selnica ob Dravi se srečujejo kar s tremi različnimi govori, saj učenci, ki prihajajo iz Gradišča na Kozjaku, govorijo koroško, učenci z Duha štajersko, a se ta govor razlikuje od selniškega. Pogosto se učenci iz Gradišča in z Duha sramujejo svoje govorice in se trudijo, da bi govorili kot Selničani. Takšni dogodki zagotovo prispevajo k samozavestnejši govorici v narečju. Gim‑ nazijo in srednjo šolo za kemijo in farmacijo obiskujejo dijaki od Koroške do Prekmurja. Dijaki v prostem času govorijo vsak v svojem narečju. Učenci in mentorji sodelujočih šol so imeli nalogo, da pripravijo krajše odrske nastope v narečju. Razpisana tema je bila zelo široka, saj so lahko predstavljali svoj kraj, običaje, kulinariko itd. Na prireditvi v Hramu kulture Arnolda Tovornika smo se družili dobro uro. Za obiskovalce smo pripravili zanimiv program v narečju, ki ga predstavljam v nadaljevanju prispevka. Preplet narečnih prispevkov1 Gimnazijo in srednjo šolo za kemijo in farmacijo Ruše obiskujejo dijaki iz različnih koncev Slovenije. Prihajajo iz Prekmurja, s Koroške in bližnje okolice. Narečni jezik v šoli je bogat in raznolik. 1 Gre za program, ki so ga pripravili na Gimnaziji in srednji šoli za kemijo in farmacijo Ruše. V petnajstminutnem programu so nastopali Nejč Črepnjak, 3. akt, Metoda Fras, 4. aft, Lana Kerčmar, 2. aft, Tilen Mesarič, 4. aft, Živa Rituper, 4. aft, Lara Slaček, 2. akt, Živa Smolnikar, 4. akt, Rebeka Viher, 4. aft, Vanesa Žerdin, 2. akt. Mentorice so bile profesorice Karmen Peršak, Mira Sovič, Tatjana Štok Plej in Metka Volmajer. Prispevek je uredila Metka Volmajer. 262 Mladi in narečje Dijaki so za prireditev pripravili kratek film, v katerem so v narečju predstavili različne zanimivosti krajev, iz katerih prihajajo. Vanesa Žerdin je prebrala pravljico o nastanku kraja Turnišče. Lana Kerč mar je pripravila domači jabolčni – đabođni rejtaš. Živa Rituper, ki pri‑ haja iz vasi Grad, je pripovedovala o svojem domačem kraju na Goričkem. Tilen Mesarič je v narečju predstavil pripravo tradicionalne prekmurske jedi dödöli. Dijakinja Lara Slaček je pripovedovala o življenju v občini Šentilj. Korošica Živa Smolnikar je predstavila pripravo koroške jedi mežerli. Nejc Črepnjak, ki prihaja s Ptuja, je z navdušenjem pripovedoval o kurentovanju. Nastop dijakov je zaključila Metoda Fras, ki je recitirala pesem Ferija Lainščka Komi de ravnica bejla, na klavirju jo je spremljanja Rebeka Viher. Šprancir po tetem nošem lepem Lovrenco2 Nastop OŠ Lovrenc na Pohorju je bil sestavljen iz folklorne točke, v ka‑ teri so prikazali ljudske igre, sledila je predstavitev Lovrenca na Pohorju ( Šprancir po tetem nošem lepem Lovrenco). V predstavitvi so se štirje učenci, ki so bili tudi avtorji besedila, sprehajali po domačem kraju in predstavljali zgodovino in znamenitosti kraja. Po predstavitvi kraja so učenci zapeli narečno pesem Ko so lipe cvetele skupine Orlek. Predstavitev Lovrenca na Pohorju »Ko zaj, kom gremo mi?« »Ja na ni šprancir po ttem nošem lepem Lovrenco pa se molo pohvolit, ko momo mi, pokozat, da nismo mi kuj tak.« »Ki bomo pa tej štartali?« »Pa gremo ni krog, lahk štartamo pr čebelarskem pa pal od tam gta.« »Velo.« »Ej, a vi vete, da je nošo čebelarsko društvo aktivno ž od 21‑tiga leta? Ta da v bistvi ž 101 leto momo ta bolši med dauč okol.« 2 Program so pripravili na OŠ Lovrenc na Pohorju. Folklora – Ljudska igra (avtorica Natalija Kraner). Avtorji besedila: Maja Pisnik, Sara Sušec, Jure Kraner in Andraž Mert, glasbena točka s spremljavo ukulele. V petnajstminutnem programu so nastopale učenke folklornice: Maja Mari Pisnik, 6. a, Alijana Lesjak, 6. a, Karin Gorenak, 6. a, Lucija Goričan, 6. a, Ajda Vranc, 6. a, Lea Potočnik, 6. a; igralci v dialogu: Maja Pisnik, 9. a, Sara Sušec, 9. a, Jure Kraner, 9. b, Andraž Mert, 9. a; pevke: Saša Karničnik, 9. b, Taja Gradišnik, 9. b, Ivana Kores, 9. b, Kiara Kotnik, 9. b. Mentorice profesorice: Mateja Žerjav, Barbara Rocek Bregar, Natalija Kraner. 263 Barbara Volmajer »Mn je najbolš tam kočje pastirje gledat, pa one, kodi se ž reče, panjske končnice mnda, v glavnem tam ko so gr slikali na panjih, baje, da so slikali, kodi so v storih cajtih živeli.« »Jo, samo čebelarskiga doma pa niso spugali do 92‑tiga leta, tada še ni tak star.« »Vete, ko pa je storo? Bitnerov penzion, daj gremo še taj molo pogledat.« »Kek pa tej sploh je star Bitner?« »Mnda nih 120 let, če ne še ki več.« »Si marš mislit, ha?« »Ej, samo ko gledaš store slike na noši občinski spletni stroni, a ni blo ful lepo tam svoj cajt?« »Jo, res škoda, da so ga zaparli, bi še člavek na kok špricer lahk šou.« »Koda pa da ti lahk piješ al.« »Ja glejj.« »Samo Bitner, oziroma tti plac, ko je zaj Bitner, je včosih bla tu steklarna.« » A res?« »Jop, pal jo je pa konc 19. stoletja Karl Bütner prenovil v tok penzion, tako so ga poznoli noše ome pa dedeji, tada smo pal konc koncev Lovrenc postali daro turističn kraj.« »Pa svetouni smo bli mi, ej.« »Točno tak.« »Ej, a je še duj tak ločn al sn samo jaz?« »Jo, mn kuj rumbla nt po želodci.« »A gremo pogledat, če mojo v pajštvi ko iberžnih jobk?« »Kamot.« »Marija, tta noša pajštva se pa za jenih več ko stu let daro drži.« »Ja, glede na to da še nes lahk sušimo v je, je prava asica.« »To pa je tta Lovrenška kvaliteta.« »Točno tak.« »Najbolj zanimivo pr tti noši sušilnci sodja je, da se v je suši glih obratno, ko pa bi si člavek mislo.« »Kodi pa?« »Ja zuna se zakuri, nter pa palen sušijo na derah.« »Ko je toko dera?« »Pa to so toki z lèsa vun zbiti platoji, ko se sodje gr naloži pa palen suši.« »Ajo.« »Jo, jo.« »Nč, zaj pa tej še gremo pešaka počosi do zodne točke in to je … A kdo trofi kom?« »Mercator!« »Pa daj, koki Mercator, a se nisi zaj najedo? K Ladejenko gremo.« »Aja, no sn pač mislo, ko momo dvo te pa.« »Daj ti bazan, da vidim, če sploh veš ti ko o Ladejenkovem, ajde, da čujemo.« 264 Mladi in narečje »Ja, vm, da je na Puši, pa da je najstarejša bajta v Lovrenci, tu se pa maje znanje konča.« »Ti bom jaz molo povedau. Ladejenkovo je ž več ko 500 let stora bajta pa tta tvaja Puša, da boš vedo, je ena od ta najbolj storih zaselkov v nošem kraji.« »500 let! Pa ti si ja molo nor, tto pa je res pal Lovrenška kvaliteta.« »Pa tak vam jaz pravim, da mi nismo kuj tak.« »Ko se vse člavek noviga nauči, pol tega, o čem smo se zaj mnli, sploh vedeu nisn.« »Zato se pa pr zgodovini molo več poslušat, al.« »Pa daj tiho ti.« »Nč, to je to, se pr nas najde še miljun zanimivih stvari, sao na žolost niamo dosti cajta.« »Ja nč, zaj pa nazaj domo, ko čemo drugiga.« Lokalni običaji3 V OŠ Selnica ob Dravi se srečuje več govorov, narečij, saj učenci, ki obi‑ skujejo šolo, ne prihajajo le iz Selnice, temveč prihajajo še s Svetega Duha na Ostrem vrhu in iz Gradišča na Kozjaku. Govor Gradišča na Kozjaku spada že v koroško narečno skupino, medtem ko na Svetem Duhu in v Selnici govorijo štajersko. Zaradi tega smo se mentorice odločile, da na‑ stopijo učenci s tremi točkami. V vsaki izmed njih se je predstavil govor posamezne vasi. Učenci so predstavljali ljudske običaje oz. navade, ki jih gojijo še danes. Nastop učencev OŠ Selnica ob Dravi je začel in zaključil Žan Felič s harmoniko. Zaigral je pesmi Veselo v gore (Klemen Roše) in Na Golici (Ansambel bratov Avsenik). Nastop učencev iz Gradišča na Kozjaku: Cvetna niedela – piegl (avtorica besedila: Barbara Volmajer). Prikazali so star ljudski običaj, ki ga v vasi ohranjajo še danes. Na oder pride Zala, pometa, oblečena je v predpasnik. Kristjan se ji pridruži in jo ogovori. Kristjan: Bogdaj, Zala! Zala: Bogdaj. Koj je te tebi prineslo to mimo? 3 Program so pripravili na OŠ Selnica ob Dravi. Nastopajoči: Žan Felič, 4. a, Julija Vavh, 5. b, Polona Vavh, 5. b, Zala Pečonik, 6. b, Erik Pečonik, 6. b, Tara Kaiser, 7. a, Kristjan Koisek, 7. b. Mentorice profesorice: Danijela Kramp, Urška Verhovčak in Barbara Volmajer. 265 Barbara Volmajer Kristjan: Eh, kuj tak sem se mimo prpelal. Molo še pa bo vlika noč. Zemla bo žignana, delat bomo lahko začeli na nivi. A boš prešla pomogat? Zala: Bom, bom, dela je dasti zaj vlička. Jas bom tet mogla vart zaštihat. Pa kene vem, č bom gvavtik. Mam tak vlik vart. Letos mamo cuv polno štolo, komaj čokam, da žvino von naženemo. Kristjan: M smo pa nekod z žvino von pršli. Neka smo prdali, telica pa mi je carknila. A bi m koko telico prdali? Zala: Teto se boš pa mogol z virtom zminit. Pa snači je jo rekov, da mamo prepolno štolo. Kristjan: Te bom pa prešov, ko bo an dama. Se boma probala zmienit. V nedelo je že cvetna nedela. A bote nesli pigl v cerko? Zala: Bomo, ja. Bom pubeca poslola. Tak vieš, da se lavženkom tto dopode. Menda bojo letos zbirali, keri bo mel najbolj dolg piegl. Kristjan: A že moš koj rož na varto, da boš cu v pigl dola. Zala: Mam, ja. Če nucate, vam bom beg dola. Kristjan: Ja te bo pa ana v soboto priešla po rože. Te pa lepo se miete. Srečno. Zala: Srečno! Zala pometa naprej, nato se ustavi in pokliče sina. Zala: Mihec, Mihec, ke te s. A nene slišiš, da že zvani zvonijo. Jo marš jet, boš pozn. Erik ( priteče na oder): Jo, jo, že grem. Samo piegl še vzemem. V ozadju se sliši zvonjenje cerkvenih zvonov, v ozadju vidimo procesijo in blagoslov butar. Erik se vrne na oder. Zala: A si že zot? Erik: Jo, hitro je blo meše vun. Zala: Zaj pa le leti oku hiše, jaz mam že vse parajt. Erik ( začne teči v krogu na odru): T pa bom, če ž marm. ( glasno) Pano gar na šporhet, mast neter v pano, jajce v pano. Zala: Kuj grem jajce pečt, pa še no kloboso ti bom cu skuhala. S tak pridn. Nastop učencev iz Selnice ob Dravi: Fahtanje kur (avtorica besedila: Urška Verhovčak) Na odru se srečata dve prijateljici Marjeta in Lizika. Marjeta pridrvi na oder in v roki drži kuro. Sredi vasi sreča Liziko. Marjeta: ( v roki drži kuro) O Lizika, dober dejn. Midvej pa se že dolgo nisva vidle! Kje te se potepaš? Lizika: Pa ja, rejs. Zdaj sem v mesti vejš? Marjeta: Pa daj nea funflaj, a ziher? Lizika: Ja rejs, v bloki sem zdaj doma. Samo vsake tolko cajta pridem domu, k ateju pa mami. 266 Mladi in narečje Marjeta: Kak te sta tvoja dva, gori na Vavci? Lizika: Še kuj gre. Mama je še kuj dobro, ata pa že tretji dan vkup preša. Kaj te tak klomoteriš? Kaj te držiž kuro v roki? Marjeta: Nea se mejni Lizika, celi Vavc sem prelaufala za toto kuro. Komaj sem jo dobla. Najrajši bi jo zaj za ajmohc mela. Pa sej vejš, fahtala sem kure. Lizika: Kaj si dejlala? Marjeta: Fahtala, pa kaj si že pozabla, kaj je to? Kuri v rit prst potisneš, če ma jajco, mora ostat v kurniku, če pa je nima, pa lahko gre na dvoriše. Tota kura pa mi je všla, vse dol do Seonce. Čuj nea folgam vse skup polovit. Zdaj sem jo dobla pa grema domu. Lizika: Aja, to je fahtanje. Marjeta: Kam pa te ti? Lizika: Jaz pa grem prosit dol do Štehara za drove. Saj vejš, pravijo, da bo kriza, zeblo pa nas ne bo. Marjeta: Če greš po drove, pa moraš met debelo geldtašno. Hahahaha Lizika: Te pa fahtaj še naprej, pa adijo, Marjeta. Marjeta: Adijo, Lizika. ( Pogleda kuro in reče kuri) : Če še mi enkrat vgreš, mi bodo tace bek padle, ti pa boš v ajmohcu. ( Gre z odra. ) Nastop učencev s Svetega Duha: Kiblflajš (avtorica besedila: Danijela Krampl) Na odru pokrita miza, nož, deska za rezanje, kruh, stol, na stolu predpasnik, na strani kibla. Tara pride na oder, na glavi ima zavezano ruto, preprosto oblečena. Se pogovarja po telefonu. Tončka, koj me te kličeš, saj vejš, da nimam cajta. Sn bla na nivi. Koj proviš, kejko jih pride? 20? Tončka, te pa grejm kuj rejzat kiblflajš. Gre k mizi. Ki pa te mam furtuh, aja, tu sn ga pustila. Zaj pa še hitro letim po kiblo. Ježeš, kak je teška, ko da bi bla cela svija niter. Ja, za nes še bo dasti, mamo pa tak v soboto koline. Začne rezati meso. Titi naž pa sploh ne rejže, bom mogla drugega kupit. Tak, pa še molo zoseke in frišnega kruha. Sn ga vjutro spekla. Gre po stopnicah do publike in ponudi nekomu narezek. A bute molo probali? Gre nazaj na oder. Vzame en košček kruha in mesa in misli jesti. 267 Barbara Volmajer Tak sn ločna, bom še jaz molo južnala. Lubi Bog, kejko je že ura, zaj pa marm še vse drugo parajt naret. Odide z odra. JUGENDLICHE UND DIALEKT Die Tage zu Ehren der Akademikerin Zinka Zorko wurden in Zusammenarbeit mit den umliegenden Grundschulen Selnica ob Dravi, Lovrenc na Pohorju, Janko Glazer Ruše sowie mit dem Gymnasium und der Mittelschule für Chemie und Pharmazie Ruše organisiert. Das Ziel war, bei jungem Publikum das Interesse und den Respekt für die Erforschung der Dialekte zu wecken und es gleichzeitig mit der Forschungstätigkeit und dem reichen wissenschaftlichen Erbe der Akademikerin Zinka Zorko bekannt zu machen. Schüler selbst stellten sich in Dialektaufritten vor und zeigten dadurch, dass der dialektale Sprachgebrauch weiterhin vital ist. Allerdings vermissten wir die Teil‑ nahme der Schüler von der Grundschule Brezno‑Podvelka, insbesondere gilt das für die Zweigstelle Kapla na Kozjaku, zumal Kapla Geburtsort von Zinka Zorko war. Die Tage zu Ehren der Akademikerin Zinka Zorko werden künftig alle zwei Jahre statt‑ finden; ebenso geplant ist die Mitwirkung umliegender Schulen. Wir freuen uns auf neue Begegnungen, denn solche Veranstaltungen wecken National‑ und Sprachstolz. 268 Povzetek Dialektologija na Dnevih akademikinje Zinke Zorko Marko Jesenšek (ur.) V znanstveni monografiji Dialektologija na Dnevih akademikinje Zinke Zorko so predstavljeni referati s simpozija Prvi Dnevi akademikinje Zinke Zorko (Selnica ob Dravi, 15. 10. 2022). Akademikinja Zinka Zorko je svoje življenje posvetila znanstvenemu, raziskovalnemu in pedagoškemu delu. Študentom je posredovala znanje z izrazito osebno noto, kar jo je uveljavilo za najbolj priljubljeno pre‑ davateljico na mariborski slovenistiki. Raziskovala je koroške, štajerske in prekmurske govore, njeno znanstveno delo pa je spodbudilo nastanek mariborske dialektološke šole. V monografiji je predstavljena njena »jezi‑ kovna oporoka«, ki zavezuje in zahteva odgovorno nadaljevanje dela na področju dialektologije. Zinka Zorko je četrta dialektologinja v vrsti članov SAZU. Njene dia‑ lektološke raziskovalne poti so večinoma potekale po krajih na območju koroških, štajerskih in panonskih narečij, raziskave govorjenega narečnega jezika pa je ob različnih priložnostih dopolnjevala s preučevanjem nareč‑ nih elementov v zgodovinskih dokumentih in leposlovju. V monografiji je posebna pozornost namenjena načinu predstavitve narečij in krajevnih govorov v njenih delih. Monografija predstavlja področje slovenske narečne frazeologije. Prvič so prikazani in objavljeni narečni frazemi zbrani v podjunskem narečju. Na podlagi predlagane in predstavljene zasnove za nadgradnjo slovarskih Naslov urednika: Marko Jesenšek, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, Slovenija; Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Maribor, Slovenija, marko.jesensek@um.si DOI https:/ doi.org/10.18690/um.ff.3.2023 ISBN 978‑961‑286‑694‑5 269 Povzetek gesel so vključeni v strokovni narečni slikovni slovar koroškega podjun‑ skega narečja (Benko 2013). Zbrano in dokumentirano narečno gradivo pomembno prispeva k slovenski jezikovni in kulturni dediščini slovenskega govornega prostora ter delno zapolnjuje vrzel pri raziskovanju slovenske narečne frazeologije. V monografiji so prikazana človekova čustva in občutenja, vedenjski vzorci in stanja, kot se zrcalijo v prekmurskih primerjalnih frazemih, ki imajo kot eno od sestavin poimenovanje za žival. Frazemi iz prekmurske gradivske zbirke, katerih struktura in pomen so preverjeni z ugotovitvami Ž. Fink Arsovski in E. Kržišnik, so predstavljeni primerjalno s knjižnimi frazemi po pomenskih skupinah, kakor so se (iz)oblikovale na osnovi zbra‑ nega narečnega gradiva, preverjenega tudi s slovarskimi viri. Prikazane so razvojne značilnosti konzonantov, ki jih je v svojih razpra‑ vah za koroški, štajerski in panonski narečni prostor navedla dialektologinja Zinka Zorko. V primerjavi z vokali, ki so doživeli več razvojnih sprememb, je konzonantom praviloma odmerjenega manj prostora, kljub temu pa je v raziskavah Zinke Zorko zajeto bogato jezikoslovno gradivo, ki lahko služi za prikaz in ponazoritev tipičnih konzonantnih značilnosti izbranih nareč‑ nih skupin, obenem pa to gradivo lahko predstavlja tudi koristno izhodišče za primerjavo konzonantnih sestavov in iskanje mednarečnih vplivov. V monografiji na podlagi besedja iz govora Malečnika, ki so ga ljubi‑ teljsko zbrali krajani, in naše narečne kompetence izpostavljamo izbrane glagole ter opazujemo njihove značilnosti: kakšen je njihov izvor, kakšne so besedotvorne značilnosti, v katerih slovarskih virih jih še lahko sreču‑ jemo in kakšne morebitne kvalifikatorske oznake nosijo. Nekatere izmed njih tudi poskusno razvrščamo po pomenskih skupinah. Predstavljene so tudi danes rabljene različice germanizmov v dveh go‑ vorih, ruškem, ki spada v štajersko narečno skupino, podrobneje k sever‑ noštajerskim govorom (Ruše ležijo zahodno od Maribora), in govoru Ma‑ lečnika, ki je umeščen v panonsko narečno skupino, in sicer med zahodne slovenskogoriške govore (leži vzhodno od Maribora). Predstavljenih je 60 samostalniških germanizmov, tematsko vezanih na hrano oziroma obroke, pijačo oziroma tekočine, pripomočke oziroma kuhinjsko posodo, ki jih večinoma uporabljajo v obeh govorih. Poudarek je na pojavnosti germa‑ nizmov v govoru Ruš. V monografiji je predstavljeno tudi uvajanje osrednjeslovenskega jezika v prekmurske katoliške pridige prve polovice 20. stoletja, ki so poleg pu‑ blicistike in Mohorjevih knjig predstavljale most med vzhodno‑ in osred‑ njeslovensko knjižno normo ter prekmurskim Slovencem lajšale usvajanje 270 Povzetek knjižne slovenščine. Pokazano je, na katerih jezikovnih ravneh je bližanje slovenskemu knjižnemu jeziku potekalo najlažje in najbolj spontano in katere ravni so bile najmanj sprejemljive za novosti. Gre za analizo pri‑ dig dveh avtorjev – martjanskega župnika Jožefa Horvata (1880–1932) in črenšovskega župnika Ferdinanda Hermana (1896–1966). Med pripravo Dnevov akademikinje Zinke Zorko smo se spraševali, ali je mogoče narečje tudi likovno upodobiti. Pri postavitvi razstave Antona in Janeza Repnika smo poskušali pokazati, da so narečja lahko tudi likovno upodobljena, in sicer kako vplivata rojstvo in življenje v ruralnem okolju in narečnem sporazumevanju na likovno ustvarjanje in povzemanje motivnih vsebin doživetega. Raziskava je utemeljila namen, dala obliko in barvo povedanemu, odprla pa je tudi novo vprašanje, kako v narečju interpretirati zvok in gibanje. Na novo sta zastavljeni raziskovalni vsebini pesem in ples našega območja – Kobanskega. Dneve akademikinje Zinke Zorko smo dopolnili tako, da smo k sodelova‑ nju povabili učence in dijake OŠ Selnica ob Dravi, OŠ Brezno – Podvelka, OŠ Janka Glazerja Ruše, OŠ Lovrenc na Pohorju in Gimnazijo in srednjo šolo za kemijo in farmacijo Ruše, saj smo s tem želeli pri mladih vzbuditi zanimanje in spoštovanje do narečij, hkrati pa smo jih seznanili z delom in dediščino akademikinje Zinke Zorko. Učenci in dijaki so se predstavili z narečnimi točkami in pokazali, da je narečje še kako živo. 271 Abstract Dialectology at the Days of Academician Zinka Zorko Marko Jesenšek (ed.) The scientific monographs Dialectology at the Days of Academician Zinka Zorka presents the papers from the symposium First Days of Academician Zinka Zorka (Selnica ob Dravi, 15 October 2022). Academician Zinka Zorko has dedicated her life to science, research, and teaching. She imparted knowledge to her students with a distinctly personal touch, which made her the most popular professor at the Depart‑ ment of Slavic Languages and Literatures at the University of Maribor. She researched the Carinthian, Styrian and Prekmurje dialects and founded the Maribor School of Dialectology. This article presents her “linguistic testament” that requires us to continue her work in the field of dialectology responsibly. She is the fourth dialectologist in the line of SAZU members. Her dialec‑ tological research journeys mostly took place in the areas of the Carinthian, Styrian and Pannonian dialects. On various occasions, she supplemented her research of the spoken dialect by studying dialect elements in historical documents and literary texts. This paper pays special attention to the so‑ called Maribor dialectological school and how the dialects are represented in her works. We present the area of Slovene dialect phraseology through existing re‑ search. For the first time, we show and publish dialect idioms collected in the field in four research points, which are included in the author’s technical Correspondence Address: Marko Jesenšek, The Slovenian Academy of Sciences and Arts, Ljubljana, Slovenia; University of Maribor, Faculty of Arts, Department of Slavic Languages and Literatures, Maribor, Slovenia, marko.jesensek@um.si DOI https:/ doi.org/10.18690/um.ff.3.2023 ISBN 978‑961‑286‑694‑5 272 Abstract dialect picture dictionary of the Carinthian Podjuna dialect (Benko 2013), based on the proposed and presented design for upgrading dictionary en‑ tries. With the collected and documented dialect material, we contribute significantly to the Slovene linguistic and cultural heritage of the Slo‑ vene‑speaking area and partially fill the gap in the research of Slovene dialect phraseology. The monograph presents Prekmurje phrasemes, expressing human emo‑ tions and feelings, behavioral patterns and states as reflected in the com‑ parative phrasemes, which have as a component the name of an animal. The structure and semantic aspects of these phrasemes are compared with the findings of Ž. Fink Arsovski and E. Kržišnik. They are compared to the phrasemes from Standard Slovene according to individual semantic groups. Dictionaries as additional reference sources will be used to verify the dialect data gathered. The monograph also emphasizes the development characteristics of the consonants, which dialectologist Zinka Zorko has mentioned in her discus‑ sions of the Carinthian, Styrian and Pannonian dialect areas. Compared to vowels, which have undergone more developmental changes, consonants have been paid less attention. Still, Zinka Zorko’s research covers rich linguistic material that reveals and illustrates the typical consonant fea‑ tures of selected dialect groups. At the same time, her material can also represent a convenient starting point for comparing consonant formations and searching for cross‑dialect influences. We examine selected verbs from the vocabulary of the speech of Malečnik, which was collected by the inhabitants of Malečnik themselves. Based on our knowledge of the dialect, the selected verbs are described in terms of their origin, word‑formation characteristics, inclusion in dictionaries and potential dictionary style labels. Additionally, some verbs are classified into semantic groups. We present Germanisms in two local speeches near Maribor. The one is the Ruše (west of Maribor) local speech, which belongs to the Styrian dialect group, specifically the North Styrian sub‑dialect. The second is the Malečnik (east of Maribor) local speech, which belongs to the Pannonian dialect group, specifically the Western Slovenske gorice sub‑dialect. The analysis includes nouns of German origin, which are thematically related to food and meals, beverages or liquids, utensils, or kitchenware, which appear in both local speeches. The emphasis is on the occurrence of Germanisms in the Ruše local speech. 273 Abstract We examine the introduction of the Central Slovene language into the Prekmurje Catholic sermons of the first half of the 20th century. In addition to journalism and the books of the Mohorjeva Publishing House, they rep‑ resented a bridge between the Eastern and Central Slovene literary norms. At the same time, they ease the process of acceptance of literary Slovene by the Prekmurje Slovenes. We are interested in (1) which language levels were the easiest and most spontaneous to approach the Slovene literary language and (2) which levels were the least receptive to innovations. Our findings are based on the analysis of the sermons of two authors – pastor of Martjanci parish Jožef Horvat (1880–1932) and pastor of Črenšovci parish Ferdinand Herman (1896–1966). While preparing the symposium dedicated to academician Zinka Zorko, Dnevi akademikinje Zinke Zorko ( The days of academician Zinka Zorko), we wondered whether a dialect could also be depicted artistically. When creating the layout of the Anton and Janez Repnik exhibition, we tried to prove that dialects could indeed be artistic depictions. We analyzed the ex‑ perience of being born, raised, living, and working in a rural environment with a dominant dialect. Furthermore, we have summarized the motive and content of the experience. The research substantiated the purpose, gave shape, and color to the topic, and opened up a new question – how sound and movement could be interpreted in a dialect. Therefore, the newly im‑ posed research subjects are the song and dance of dialect area of Kobansko. We planned a part of the symposium Dnevi akademikinje Zinke Zorko ( The days of academicain Zinka Zorko) by inviting young people to partic‑ ipate. Namely, pupils of Selnica ob Dravi Elementary School, Brezno‑Pod‑ velka Elementary School, Janko Glazer Ruše Elementary School, Lovrenc na Pohorju Elementary School, as well as students of the Grammar and Secondary School for Chemistry and Pharmacy Ruše responded. We want‑ ed to arouse their interest and respect for dialects while also familiarizing them with the work and heritage of the academician Zinka Zorko. All participants presented the research of individual dialect points and proved that the dialects are still alive. 274 Zora 1998–2023 1 Jože Lipnik (ur.), Volkmerjev zbornik 2 Vida Jesenšek, Okkasionalismen 3 Marko Jesenšek (ur.), Bernard Rajh (ur.), Dajnkov zbornik 4 Bernard Rajh (ur.), Dajnkovo berilo 5 Marko Jesenšek, Deležniki in deležja na -č in -ši 6 Zinka Zorko, Haloško narečje in druge dialektološke študije 7 Irena Stramljič Breznik, Prispevki iz slovenskega besedoslovja 8 Zinka Zorko (ur.), Mihaela Koletnik (ur.), Logarjev zbornik 9 Marko Jesenšek (ur.), Murkov zbornik 10 Jože Lipnik (ur.), Simoničev zbornik 11 Matjaž Birk, „… vaterländisches Interesse, Wissenschaft, Unterhaltung und Belehrung …“ 12 Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje 13 Jožica Čeh, Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi 14 Edvard Protner, Herbartistična pedagogika na Slovenskem 15 Suzana Cergol, Als ich noch der Waldbauernbub war Petra Roseggerja in Solzice Prežihovega Voranca 16 Jože Lipnik (ur.), Kidričev zbornik 17 Fedora Ferluga Petronio (ur.), Plurilingvizem v Evropi 18 . stoletja 18 Marko Jesenšek (ur.), Bernard Rajh (ur.), Zinka Zorko (ur.), Med dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika 19 Bernard Rajh, Od narečja do vzhodnoštajerskega knjižnega jezika 20 Melanija Larisa Fabčič, Der Text als existenziale Kategorie expliziert am Beispiel der Textsorte ‘autobiographisches Notat’ 21 Dejan Kos, Theoretische Grundlage der empirischen Literaturwissenschaft 22 Darja Pavlič, Funkcije podobja v poeziji K. Koviča, D. Zajca in G. Strniše 23 Zinka Zorko (ur.), Miha Pauko (ur.), Avgust Pavel 24 Oskar Autor, Paideia 25 Zinka Zorko (ur.), Mihaela Koletnik (ur.), Glasoslovje, besedoslovje in besedotvorje v delih Jakoba Riglerja 26 Martina Orožen, Razvoj slovenske jezikoslovne misli 27 Alja Lipavic Oštir, Gramatikalizacija rodilnika v nemščini in slovenščini 275 Zora 1998–2023 28 Marko Jesenšek, Zinka Zorko, Mihaela Koletnik, Drago Unuk, Irena Stramljič Breznik, Vida Jesenšek, Melanija Fabčič, Nada Šabec, Besedoslovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij 29 Elizabeta Bernjak, Slovenščina in madžarščina v stiku 30 Melita Zemljak, Trajanje glasov štajerskega zabukovškega govora 31 Zinka Zorko (ur.), Mihaela Koletnik (ur.), Besedoslovje v delih Frana Miklošiča 32 Marko Jesenšek (ur.), Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika 33 Marko Jesenšek, Spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor 34 Branislava Vičar, Izrazne skladenjske zgradbe v delih Antona Šerfa 35 Mira Krajnc, Besedilne značilnosti javne govorjene besede 36 Alenka Valh Lopert, Kultura govora na Radiu Maribor 37 Marija Stanonik, Hišna imena v Žireh 38 Blanka Bošnjak, Premiki v sodobni slovenski kratki prozi 39 Anna Kolláth, Magyarul a Muravidéken 40 Martina Orožen (ur.), Tinjska rokopisna pesmarica 41 Mihaela Koletnik (ur.), Vera Smole (ur.), Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah 42 István Lukács, Paralele. Slovensko-madžarska literarna srečanja 43 Majda Schmidt, Branka Čagran, Gluhi in naglušni učenci v integraciji/ inkluziji 44 Marko Jesenšek (ur.), Zinka Zorko (ur.), Jezikovna predanost. Akademiku prof. dr. Jožetu Toporišiču ob 80-letnici 45 Simona Pulko, Sporočanje v osnovni šoli 46 Vida Sruk, Človek odtujen v množico 47 Vida Jesenšek (ur.), Melanija Fabčič (ur.), Phraseologie kontrastiv und didaktisch 48 Darinka Verdonik, Jezikovni elementi spontanosti v pogovoru 49 Marko Jesenšek (ur.), Besedoslovne spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor 50 Marko Jesenšek (ur.), Besedje slovenskega jezika 51 Marija Stanonik, Slovenska narečna književnost 52 Rudi Klanjšek, Pogledi na družbeno spremembo 53 Klementina Jurančič Petek, The Pronunciation of English in Slovenia 54 Katja Plemenitaš, Posamostaljenja v angleščini in slovenščini 55 Marko Jesenšek (ur.), Življenje in delo Jožefa Borovnjaka 56 Marko Jesenšek (ur.), Od Megiserja do elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja 57 Nada Šabec (ur.), English Language, Literature and Culture in a Global Context 58 Brigita Kacjan, Sprachelementspiele und Wortschatzerwerb im fremdsprachlichen Deutschunterricht mit Jugendlichen und jungen Erwachsenen 59 Mirko Križman, Jezikovne strukture v pesniškem opusu avstrijske pesnice Christine Lavant 276 Zora 1998–2023 60 Mihaela Koletnik, Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave 61 Vida Sruk, Filozofova sociološka avantura 62 Johanna Hopfner (ur.), Edvard Protner (ur.), Education from the Past to the Present. Pedagogical and Didactic Lessons from the History of Education 63 Mira Krajnc Ivič, Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika 64 Zinka Zorko, Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih 65 Dragica Haramija, Slovensko-hrvaške vezi v sodobni mladinski prozi 66 Marija Bajzek Lukač, Slovar Gornjega Senika. A–L 67 Natalija Ulčnik, Začetki prekmurskega časopisja 68 Kolláth Anna (ur.), A muravidéki kétnyelvű oktatás fél évszázada 69 Jožica Čeh Steger, Ekspresionistična stilna paradigma v kratki pripovedni prozi 1914–1923 70 Bojan Musil, Sociokulturna psihologija 71 Irena Stramljič Breznik, Tvorjenke slovenskega jezika med slovarjem in besedilom 72 Karin Bakračevič Vukman, Psihološki korelati učenja učenja 73 Bernard Rajh, Gúčati po antùjoško 74 Martina Orožen, Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika. Od sistema k besedilu 75 Marko Jesenšek (ur.), Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja 76 Natalia Kaloh Vid, Ideological Translations of Robert Burns’s Poetry in Russia and in the Soviet Union 77 Branislava Vičar, Parenteza v novinarskem in parlamentarnem diskurzu 78 Darja Mazi ‑ Leskovar, Mladinska proza na tej in oni strani Atlantika 79 Matjaž Klemenčič, Zgodovina skupnosti slovenskih Američanov v Pueblu, Kolorado 80 Marko Jesenšek (ur.), Globinska moč besede. Red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici 81 Mojca Tomišić, Oprostite, zaspal sem se! Glagoli s se v slovenščini 82 Mateja Pšunder, Vodenje razreda 83 Marko Jesenšek (ur.), Večno mladi Htinj. Ob 80-letnici Janka Čara 84 Vida Jesenšek (ur.), Alja Lipavic Oštir (ur.), Melanija Larisa Fabčič (ur.), A svet je kroženje in povezava zagonetna … Zbornik ob 80-letnici zaslužnega profesorja dr. Mirka Križmana. /  Festschrift für Prof. em. Dr. Mirko Križman zum 80. Geburtstag 85 Silvija Borovnik, Književne študije. O vlogi ženske v slovenski književnosti, o sodobni prozi in o slovenski književnosti v Avstriji 86 Наталья Калох Вид, Роль апокалиптического откровения в творчестве Михаила Булгакова 87 Wojciech Tokarz, The Faces of Inclusion. Historical Fiction in Post-Dictatorship Argentina 277 Zora 1998–2023 88 Marija Švajncer, Vpogled v azijsko duhovnost 89 Karel Gržan, Odreševanje niča s posebnim ozirom na vlogo duhovnika v dramatiki Stanka Majcna 90 Marko Jesenšek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika 91 Grant H. Lundberg, Dialect Leveling in Haloze, Slovenia 92 Kolláth Anna, A szlovéniai magyar nyelv a többnyelvűség kontextusában 93 Marko Jesenšek (ur.), Slovenski jezik v stiku evropskega podonavskega in alpskega prostora 94 Christine Konecny (ur.), Erla Hallsteinsdóttir (ur.), Brigita Kacjan (ur.), Phraseologie im Sprachunterricht und in der Sprachendidaktik. /  Phraseology in language teaching and in language didactics 95 Melanija Fabčič (ur.), Sabine Fiedler (ur.), Joanna Szerszunowicz (ur.), Phraseologie im interlingualen und interkulturellen Kontakt /  Phraseology in Interlingual and Intercultural Contact 96 Vida Jesenšek (ur.), Dmitrij Dobrovol’skij (ur.), Phraseologie und Kultur /  Phraseology and Culture 97 Vida Jesenšek (ur.), Peter Grzybek (ur.), Phraseologie im Wörterbuch und Korpus /  Phraseology in Dictionaries and Corpora 98 Simona Štavbar, Svetniška imena in njihovo prevajanje 99 Dragan Potočnik, Viri in pouk zgodovine 100 Avgust Pavel, Prekmurska slovenska slovnica /  Vend nyelvtan 101 Jernej Kovač, Supervizija, stres in poklicna izgorelost šolskih svetovalnih delavcev 102 Marko Jesenšek (ur.), Slovenski jezik na stičišču več kultur 103 Alenka Jensterle‑Doležal, Avtor, tekst, kontekst, komunikacija. Poglavja iz slovenske moderne 104 Kristina Kočan Šalamon, Natalia Kaloh Vid (ur.), Sanje. Izbrano delo Lermontova 105 Milan Ambrož, Lea‑Marija Colarič‑Jakše, Pogled raziskovalca. Načela, metode in prakse 106 Marko Jesenšek (ur.), Leopold Volkmer. Prvi posvetni pesnik na slovenskem Štajerskem 107 Natalia Kaloh Vid (ur.), Творчество М. Ю. Лермонтова: мотивы, темы, переводы 108 Marjan Krašna, Izobraževanje v digitalnem svetu 109 Mihaela Koletnik, Medjezikovni stiki v besedju iz pomenskega polja kmetija v slovenskogoriškem narečju 110 Marko Jesenšek, Poglavja iz zgodovine vzhodnoštajerskega jezika 111 Natalia Kaloh Vid, Sovietisms in English Translations of M. Bulgakov’s The Master and Margarita 112 Melanija Larisa Fabčič, Hybride Textsorten in Ernst Jüngers Werk – zwischen Essayistik, Diaristik und Fragment 278 Zora 1998–2023 113 Irena Stramljič Breznik (ur.), Manjšalnice v slovanskih jezikih: oblika in vloga /  Деминутивы в славянских языках: форма и роль /  Diminutives in Slavic Languages: Form and Role 114 Marko Jesenšek (ur.), Rojena v narečje. Akademikinji prof. dr. Zinki Zorko ob 80-letnici 115 Marko Jesenšek (ur.), Toporišičevo leto 116 Mojca Štuhec, Z železnico do modernejšega Maribora 117 Marko Jesenšek, Slovenski jezik v visokem šolstvu, literaturi in kulturi 118 Matjaž Duh, Jerneja Herzog, Tomaž Zupančič, Likovna edukacija in okoljska trajnost 119 Marko Jesenšek (ur.), Med didaktiko slovenskega jezika in poezijo. Ob 80-letnici Jožeta Lipnika 120 Marko Jesenšek (ur.), Avgust Pavel med Slovenci, Madžari in Avstrijci 121 Vida Jesenšek (ur.), Germanistik in Maribor. Tradition und Perspektiven / Germanistika v Mariboru. Tradicija in perspektive /  German Studies in Maribor. Tradition and perspectives 122 Alenka Jensterle‑Doležal, Ključi od labirinta 123 Silvija Borovnik, Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti 124 Matjaž Klemenčič, Aleš Maver, Izbrana poglavja iz zgodovine selitev od začetkov do danes 125 Eva Premk Bogataj, Časovno v večnem in večnost v minljivem 126 Jožica Čeh Steger (ur.), Simona Pulko (ur.), Melita Zemljak Jontes (ur.), Ivan Cankar v medkulturnem prostoru. Ob stoti obletnici Cankarjeve smrti 127 Alenka Valh Lopert, Mihaela Koletnik, Non-standard Features of the Slovene Language in Slovene Popular Culture 128 Irena Stramljič Breznik, Med besedo in besedno zvezo 129 Marko Jesenšek, Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem 130 Marija Švajncer, Slavko Grum – vztrajati ali pobegniti onkraj 131 Vida Jesenšek, Horst Ehrhardt (ur.), Sprache und Stil im Werk von Alma M. Karlin /  Jezik in slog v delih Alme M. Karlin /  Language and Style in the Work of Alma M. Karlin 132 Matjaž Klemenčič, Tadej Šeruga, Pregled zgodovine slovenske skupnosti v Elyju, Minnesota 133 Mira Krajnc Ivič (ur.), Andreja Žele (ur.), Pogled v jezik in iz jezika. Adi Vidovič Muha ob jubileju 134 Andreja Žele, Mira Krajnc Ivič, Sodobna slovenska skladnja: diskurzni in slovnični vidik 135 Marko Jesenšek (ur.), Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine. Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Veliki madžarsko-slovenski spletni slovar 136 Irena Stramljič Breznik, Besedotvorje: teoretično, praktično in didaktično 279 Zora 1998–2023 137 Natalia Kaloh Vid, Re-translations to Paratexts to Children’s Literature. The Diversity of Literary Translation 138 Matjaž Duh, Jerneja Herzog, Likovna apreciacija v vzgoji in izobraževanju Primeri kvalitativnih raziskav 139 Irena Orel (ur.), Martina Orožen (ur.), Marko Jesenšek (ur.), Vodnikov katekizem. Kershanski navuk sa Illirske deshele vsét is Katehisma sa vſe zerkve Franzoskiga Zesarſtva 140 Matjaž Klemenčič, Milan Mrđenović, Tadej Šeruga, Politična participacija slovenskih etničnih skupnosti v ZDA. Študija primerov Clevelanda, Ohio, in Elyja, Minnesota 141 Marko Jesenšek (ur.), Deroči vrelec Antona Krempla 142 Vida Jesenšek, Beiträge zur deutschen und slowenischen Phraseologie und Parömiologie 143 Tjaša Markežič, Irena Stramljič Breznik, Feminativi v slovenskem jeziku 144 Nada Šabec, Slovene Immigrants and their Descendants in North America: Faces of Identity 145 Marko Jesenšek, Poglavja iz razvoja slovenskega jezika 146 Marko Jesenšek (ur.), Čitalništvo in bralno društvo pri Mali Nedelji 147 Silvija Borovnik, Ugledati se v drugem. Slovenska književnost v medkulturnem kontekstu 148 Marko Jesenšek (ur.), Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko 149 Simona Pulko (ur.), Melita Zemljak Jontes (ur.), Slovenščina kot drugi in tuji jezik v izobraževanju 280 Zaradi lažjega sporazumevanja se danes ves svet uči angleščine. V otroškem in mladinskem žargonu mrgoli angleških besed, toda ko jih preštejmo, lahko ugotovi- mo, da jih je le okoli dvajset ali morda malo več. Že jezik običajne komunikacije premore dva ali tri tisoč besed. Mladostniški govor je tudi stvar mode, pa ne le otrok in mladine, tudi kakšna ženica reče »okej«, ker se ji to zdi bolj mladostno in fino. A ves ta »ful kul« ostaja le na površju. Ne, to ne ogroža slovenščine. Na svetu je okoli sedem tisoč jezikov. Če Zemlja ne bo doživela katastrofe, jih bo preživelo le kakih dvesto. Slovenščina bo med njimi. Ne le zato, ker imamo svojo državo, ampak tudi zaradi tega, ker je narečno tako glo- boko ukoreninjena. Kjer so korenine, je tudi drevo. Ni jih mogoče zlahka izruvati. Slovenščina se ne bo izgubila v globalizaciji, o tem sem prepričana. Knjižni jezik je v stal- nem gibanju, nenehno se razvija in prilagaja stvarnemu in miselnemu svetu njegovih govorcev. Z narečjem je nekoliko drugače, čeprav se tudi v njem zaradi lažjega sporazumevanja vse bolj uporabljajo knjižne besede. Narečja so tista, ki nas bodo ohranila – če seveda, kot rečeno, prej ne pobere celega sveta. Zinka Zorko, Zvon, 2016, 19/1, 32‒39. Sodobni slovenski jezik ni samo jezik knjig, temveč je tudi bogat jezik sporazumevanja. V Prlekiji in Prekmurju so naša narečja tako pestra, da ima vsaka vas ne samo svoj glas, ampak velja, da ima celo več glasov. Na to smo zelo ponosni, saj je to naše neizmerno bogastvo – po Vaši zaslugi, spoštovana gospa akademikinja Zinka Zorko, mladi ohranjajo in bogatijo narečja s posebnim veseljem. Zvonko Kustec, ravnatelj Gimnazije Franca Miklošiča v Ljutomeru ZORA ◦ 150 IH O V K E RO DN ZE A K N IN IJA ZJE LOG IN O K TK EMI LE DA IA K D A Univerzitetna založba Univerze v Mariboru